f«ii« -v
Pvltnina platana u gotovini kta
Cena 2 Oln
ža nas iug&stoi/aHsb/o. gotova stvac;	se- Mun samo- ga socialno-\ccavitM. tcc ekonomsko Uofco ucedilev dvzave-
Letna naročnina znaša 40*— Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova uliea št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09.
V Ljubljani, dne 3. junija 1933.
Štev. 22 — Leto II.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Čuvati hočemo svetovni mir, a skrivali ne bomo svoiega junaštva!
Veliki protirevizionistični shod v Beogradu
»Revizija! Revizija!«
Kot bomba je padlo to geslo med evropske narode. Od kod? se sprašujejo mnogi.
Ne zahtevajo revizije oni narodi, ki se jim je zgodila največja krivica ob sklepanju miru. Krivično so bile začrtane meje mnogim narodom, a najbolje je bil prizadet jugoslovanski narod. — A mi smo trpeli z zavestjo v srcu, da pride dan, ko bomo sami postavljali mejnike lastni državi. — Zavedali smo se in tdanes je ta zavest v naših srcih od dne do dne izrazitejša in močnejša. — Proti zahodu in proti severu bomo premikali svoje mejnike.
A kdo zahteva danes revizijo?
Ne morda tlačeni narodi. Ne oni, katerih stotiscči in milijonu bratov krvave pod tujim jarmom. Ne!
Revizijo zahtevajo tisti, ki so odklanjali Wilsonovo načelo samoodločbe narodov.
Tisti, ki so se v svojem imperializmu globoko zajedli v telo drugega naroda.
Tisti, katerih pohlep je segal že ob sklepanju miru na našo Gorenjsko in so hoteli osvojiti tudi naše Zasavje.
Tisti, ki so imeli največ zaslug, da smo zgubili Koroško.
Tisti, ki od dne do dne predrznejše segajo po jugoslovanski Dalmaciji.
Tisti, ki bi nas radi razdelili na tri. štiri in še več delov, da bi nas lažje podjarmili.
Tisti, ki pod geslom »divide et impera« podpirajo najpodlejše izdajalce naše domovine in separatiste najrazličnejšega kova, da bi nas lažje podjarmili. Ne bo se vam !»o-srečilo!
Naš narod je skupno s svojimi zavezniki spregovoril resno svoj »veto«.
Poziv na zbor
Za nedeljo 28. maja t. 1. je bil sklican v Beogradu velik protirevizionistični miting. Vse jugoslovanske nacionalne organizacije v Beogradu so se združile pod vodstvom Narodne Odbrane in izdale na prebivalce Beograda naslednji poziv:
»Jugoslovani! Še živijo pokolenja, ki so krva-vela v svetovni vojni, ki nam je bila vsiljena, se jokajo matere za svojimi sinovi, otroci in vdove še niso pozabili svojih hraniteljev in ves svet še bo-luje od zmešnjav, ki jih je povzročil krvavi ples, prirejen leta 1!)14 po imperialistih in tlačiteljih nacionalne svobode.
Previdnost božja, nedosežna ljudski zlobi, veliki napori z duhom svobode prežetih narodov in naša mogočna borba za nacionalno čast, svobodo in pravice dokončali so najstrašnejšo vojno v zgodovini z zmago praviee nad nasiljem. Slovanski jug je izvojeval svobodo in uedinjenje, in z Jugoslavijo, ki je krona za naše trpljenje in našo gol-goto, je dočaran odmev gosli, idealizem slovanskih apostolov in iz globine narodne duše se je porodila plemenita želja za najširšo slovansko zajednico.
Meščani prestolice!
Pogrešeni zavojevalci sveta, a predvsem naše domovine, vodijo živo kampanjo, da bi z revizijo mirovnih pogodb kompromitirali rezultate naših stoletnih stremljenj.
Jugoslovani, revizionisti se obregajo predvsem na meje naše domovine, kakor tudi na meje bratske Poljske in Češkoslovaške in naše zaveznice Runiunije... Zato sklicujemo narodni miting.«
Temu pozivu so se odzvali tisoči in tisoči prebivalcev naše prestolice in že pred 10. uro je bil prostor okoli kneževeg* spomenika natrpano |H>ln. Ob otvoritvi zbora je bilo zbranih na tem prostoru nad 80.000 ijudi.
Otvoritev tbora
Točno ob 10. uri je bil začetek zbora. Začetek je oznanila godba z državno himno. Nad tribuno je stopil navdušeno pozdravljen Ilija Trifunovič, vojvoda Birčanin, predsednik središnjega odbora Narodne Odbrane. Otvoril je zborovanje z naslednjim govorom:
Jugoslovani!
V	imenu nacionalnih organizacij, na katerih poziv ste se v tako impozantnem številu zbrali na našem starem zborovališču, bodite pozdravljeni, a ne s kako zahvalo, ker mi vsi vršimo veliko skupno nacionalno delo, zato bodite pozdravljeni z ljubeznijo, ki jo Vam dolgujejo^ organizacije, katerih delo ste spremljali s polnim patriotičnim interesom.
Se pred pričetkom zborovanja dolžni smo kot domačini pozdraviti prisotne zastophike prijateljskih in bratskih narodov ruinunskega in češkoslovaškega gg. dr. Djordja Tatarescu, generalnega tajnika nacionalne liberalne stranke, Virgila Krosu, predsednika Narodne skupščine kraljevine Rumu nije, Josipa Davida, narodnega poslanca v češkoslovaškem parlamentu in člana Glavnega Saveza češkoslovaških legionarjev, ki se niso nplašili tako
dolgega pota, da bi naše besede, ki so namenjene onim, ki želijo, da bi ostale stare politične metode v mednarodnih odnošajih, podkrepili z neomajeno voljo Rumunije in Češkoslovaške, da skupno z Jugoslavijo tudi nadalje služijo velikemu delu miru med narodi in državami, onega miru, ki je te dni resno ogrožen radi načrta razdelitve na »velike« in »male«. Radi tega smatram za posebno čast, da v imenu vseh nas tu prisotnih in v imenu celega našega naroda, ki gotovo tako želi, pozdravim odlično gospodo s čuvstvom najtoplejše ljubezni, popolne zavezniške zvestobe in najiskrenejše udanosti. Naj nam bodo dobrodošli mili gostje! Živeli!
Nato prečita predsednik Trifunovič naslednje
pozdravile brzojave:
N j. Vel. kralju Aleksandru I.
Topola.
Veliki narodni miting, ki je bil prirejen danes v prestolici Jugoslavije v navzočnosti predstavnikov češkoslovaškega in ruinunskega naroda kot odgovor vsem, ki žele z revizijo mirovnih pogodb zmanjšati veličino dela Vašega in Vašega naroda, pozdravlja narodnega voditelja s prisego one zvestobe in vztrajnosti, s katero so Vas spremljale naše armade v dneh ustvarjanja Jugoslavije. Živel kralj Aleksander! Živela integralna Jugoslavija.
Predsednik mitinga Ilija Ž. Trifunovič,
predsednik središnjega odbora Narodne Odbrane.
S j. Vel. kralju Rumunije Karlu II.
Bukarešta.
Jugoslovani, zbrani danes na velikem narodnem mitingu v Beogradu, najenergičneje odklanjajo tendence revizionistov in pozdravljajo vladarja prijateljske Rumunije in .ves rumunski narod z obljubo zavezniške zvestobe in prijateljstva, ki je bilo posvečeno v dneh velike borbe za osvobojenje.
Živel kralj Karel!
Živela Rumunija!
Predsednik mitinga Ilija Ž. Trifunovič,
predsednik središnjega odbora Narodne Odbrane.
Nj. ekscelenci dr. Tomažu Masaryku, predsedniku Čehoslovaške republike
Praga.
Jugoslovani, zbrani danes na velikem narodnem mitingu v Beogradu, odklanjajo tendence revizionistov in pozdravljajo Vas in bratski čehoslova-ški narod z zaobljubo slovanskega bratstva, zavezniške zvestobe in vztrajnosti, kakor v primeru velikih dni skupnih borb za svobodo.
Živel apostol Slovanstva Masaryk!
Živeli bratje Čehoslovaki.
Predsednik mitinga Ilija Ž. Trifunovič,
predsednik središnjega odbora Narodne Odbrane.
Kongresu novinarjev Male antante
Praga.
V	času, ko protestirajo narodi Male antante na protestnih zborih v Bukareštu, Bratislavi, Brnu, Košicama in Beogradu, pozdravlja jugoslovanski narod s tega mitinga kongres s željo, da naš tisk tolmači utripanje narodne duše in poroča vsemu svetu, da želimo bolj nego kdorkoli mir, ampak ljubimo svobodo in domovino z ono ljubeznijo, ki nas je dovedla po strašnem trpljenju do vstajenja.
živeli, novinarji Male antante!
Živela Rumunija!
Živela Čehoslovaška!
Predsednik mitinga Ilija Ž. Trifunovič,
predsednik središnjega odbora Narodne Odbrane.
Čitanje navedenih brzojavk so spremljali navdušeni klici ogromne zbrane množice in šele po kratkem prestanku je mogel nadaljevati predsednik Ilija Trifunovič svoj govori v katerem je izvajal:
Naglasiti hočem, da jugoslovanski narod ni majhen, ne po številu, ne po duhu, kakor se to splošno smatra, niti ne spada med eksotične narode, ki jim je potrebno politično varuštvo. Stoletno plačkanje in zatiranje s strani grabežljivih narodov je oviralo jugoslovanski narod v plemeniti želji, da doprinese svoj delež k splošni kulturi. Jugoslovanski narod je bolj kakor katerikoli drugi željan resničnega miru in se zaveda, da lahko samo v miru izpolni svoj dolg do velike človeške skupnosti. Jugoslovanski narod je doprinesel mnogo žrtev za ohranitev tega miru, pa vendar ni imel sreče, da bi našel dovoljno razumevanje zlasti ne pri onih, ki že leta in leta po vsem svetu trobijo
pesmi o večnem miru med narodi. Prav ti pevci se pripravljajo, da po želji onih. ki sanjajo varljivi sen o obnovitvi starega Rima, pristopijo k reviziji mirovnih pogodb na korist Rimu in onih, ki so svoječasno izzvali krvavi svetovni pokolj in dovedli v nevarnost vso svetovno civilizacijo.
Če bo ta revizionistična politika uspela, bo povzročila ogromno škodo našemu narodu, česar niti ni treba še posebej naglasiti. Radi tega smo se danes zbrali tu iz vseh krajev naše države, da najodločneje obsodimo ta poizkus revizionistov in naglasimo pred vsem svetom, da nas naša dobro znana vdanost miru ne bo nič ovirala, da herojski poginemo braneč naše sedanje meje.
Ta naša odločnost, da z vsemi silami branimo domovino pred vsako nevarnostjo, naj bo istočasno resen opomin vladi in naši miroljubni državi, da v bodoče z manjšim navdušenjem posluša pesem miru, ki prihaja iz zapada, ker ta pesem že davno ni več iskrena.
Mi sporočamo vsem sovražnikom naše države, da tako dolgo, dokler bo vel zefir s Cera, Kajmak-calana, Dobrega polja in Triglava in pihljal preko naših zelenih livad ne bo mogel nihče prečrtati zemljevida Jugoslavije brez krvavega upora jugoslovanskega naroda. Kdor tega ne veruje, tembolje zanj. Mi smo pripravljeni, da sprejmemo vsakogar tako. kakor zasluži.
Ta govor predsednika Narodne Odbrane, ki je v neštetih bojih dokazal ljubezen do domovine, je izzval ogromno navdušenje vseh prisotnih in dolgo se ni moglo poleči klicanje proti revizionistom.
Govor predsednika ruinunskega parlamenta
Predsednik gosp. Birčanin je dal besedo prvemu govorniku gosp. Virgilu Crosu. podpredsedniku ruinunskega parlamenta, ki je v svojem govoru v francoskem jeziku naglasil popolno solidarnost vsega romunskega naroda z Jugoslovani. Povdaril je, da nočemo vojne, ampak če bo treba, se bomo tudi borili, ker nočemo nikomur ostati nič dolžni. Rumunski narod je pripravljen skupno z jugoslovanskim in češkoslovaškim narodom braniti vse, kar je našega. Zaklical je:
Naj živi jugoslovanski narod in jugoslo-vansko-rumunsko prijateljstvo, naj živi Mala antanta in njeni zavezniki!
Zbrana množica je dolgo časa vzklikala Rumuniji in Mali antanti, nakar je dobil besedo
Nikola Bartulovič,
ki je predvsem povdaril, da Nemci ne zahtevajo kompaktne narodne manjšine na Tirolskem, pač pa segajo na čisto poljsko ozemlje. 600.000 Jugoslovanov je pod Italijo, a Italijani hočejo še Dalmacijo. Vsa revizionistična kampanja jasno kaže, da zahtevajo revizionisti vojno. Naš narod je žrtvoval ogromno število svojih sinov za svobodo in ne more dovoliti, da bi se zopet obnovila stara povampirjena Evropa. Končal je svoj govor z besedami: »Hočemo mir, v tuje ne diramo, a svojega ne damo«.
Naravnost viharno pritrjevanje naroda je bilo dokaz, da je govoril Bartulovič vsem iz srca.
Gospod David povdarja zvestobo Češkoslovaške
Zastopnik Č. S. R. poslanec Josip David je naglasil, da manifestiramo neomajno solidarnost Jugoslavije, Češkoslovaške in Rumunije. V svojem nadaljnem govoru je predvsem važen citat govora češkoslovaškega zunanjega ministra dr. Beneša v praškem parlamentu. Končal je svoj govor z ugotovitvijo, da so se Čehoslovaki borili skupno z Jugoslovani in Rumuni in se bodo z njimi borili tudi v bodoče.
Za njim je govoril tudi zastopnik romunske liberalne strange g. dr. Tatarescu, nakar je dobil besedo predsednik emigrantskih udruženj
dr. Ivan Čok,
ki je v svojem govoru poleg drugega povdar-jal tudi dejstvo, da je 600.000 naših bratov, zavednih Jugoslovanov, še vedno pod Italijo in dasi Julijska krajina ne spada k Jugoslaviji, vendar je po narodnosti, čuvstvovanju in prepričanju svojega prebivalstva povsem jugoslovanska zemlja. Radi tega povdarjajo vsi iz neodrešene domovine skupno s 14 mi-ljoni Jugoslovanov v svobodni domovini, da brez Istre, Trsta, Gorice in Reke ni popolne Jugoslavije.
V	nadaljnem svojem govoru se spominja tudi Koroških Slovencev in povdarja, da bomo zahtevali od naših neprijateljev, naj izvedejo pravično revizijo, kajti s to bomo Jugoslovani le pridobili in ničesar izgubili. Naša pravična meja je na Jadrana, Soči in Gosposvet-
Obveščamo naše gg. naročnike, dopisnike in somišljenike, da se sedež Narodne Odbrane, uredništvo ter uprava »Pohoda« preselijo z dnem 3. junija v Šelenburgovo ulico 3.T.
skem polju. Če hočejo in če mislijo revizionisti pošteno, tedaj naj nam začrtajo našo narodno mejo. Dokler tega ne store, vemo, da zahtevajo revizijo ne radi pravičnosti, ki naj prinese mir, marveč je to le zahteva imperializma.
Za dr. Čokom so govorili še predsednik invalidskega udruženja gosp. Božidar Nedič,, nadalje član oblastnega odbora Narodne odbrane iz Zagreba Malinar, ki je povdarjal predvsem borbe Jugoslovanov za časa turške sužnosti. Govoril je tudi dr. Slavko Županski, član oblastnega odbora Narodne Odbrane iz Vel. Bečkereka, nakar je glavni tajnik Narodne odbrane g. Uroš Bjelič izrekel naslednje besede:
Pod pretnjo strašne Lazarjeve kletve ponavlja omladina Narodne Odbrane enodušno z vsemi jugoslovanskimi nacionalisti z menoj naslednjo obljubo: Izginiti, a ne izneveriti — tako nam Bog pomagaj!
Tako okopana omladina v tem Jordanu nacionalne odločnosti, se po tej prisegi pridružuje moškim besedam svojih učiteljev gospodov predgovornikov v naslednji
resoluciji
Veliki narodni miting dne 28. maja 1933 v Beogradu pozdravlja izraze odločnosti in solidarnosti vsega jugoslovanskega naroda narode prijateljskih in bratskih nam držav Češkoslovaške in Rumunije ter naglaša:
1. Jugoslovanski narod je in ostane v prvi vrsti pobornikov miru na svetu ne samo is humanih in inaterijalnih razlogov, nego tudi po svojem duhovnem sklopu in po svojih življenjskih izkušnjah.
2. Meje, ki si jih je jugoslovanski narod zagotovil z ogromnimi žrtvami, so nedotakljive ne samo zato, ker so s krvjo dosežene v krvavi vojni, ki je bila jugoslovanskemu narodu vsiljena in ki je imela za cilj, da izbriše nacionalno neodvisnost našega naroda, nego tudi zato, ker obkrožajo čisto jugoslovansko ozemlje po krvi, jeziku in zgodovini, izven katerega je ostalo še mnogo Jugoslovanov pod tujim jarmom.
3. Stoječ na stališču, da so mirovne pogodbe po zaslugi naše vojske in dobrovoljeev in s pomočjo naših zaveznikov sankcionirale veliko delo ustvaritve češkoslovaške in jugoslovanske države ter zaokrožile rumunsko državo, se jugoslovanski narod protivi vsakemu vtikanju v te pogodbe na korist drugih v svrho povrnitve k starim krivičnostim ter je odločen svoje in svojih zaveznikov meje skupno z njimi braniti ne samo proti oboroženim napadom, nego tudi proti vsaki diplomatski intrigi.
4. Prepričani o svoji zrelosti, da znamo sami zase skrbeti, odklanja jugoslovanski narod vsak poizkus varuštva in ne bo nikdar pristal na ničesar, kar bi se o njem odločilo brez nas. Stoječ na osnovi enakopravnega sodelovanja vseh narodov se bo skupno z narodoma Češkoslovaške in Rumunije boril proti vsakemu preizkusu, deliti narode na »velike in male«, kar bi neizogibno vrglo svet nazaj in odprlo pot v novo vojno.
5. Jugoslovanski narod poziva svojo vlado, da podpirajoč povsod in ob vsakem času delo miru in mednarodno sodelovanje eeui samo dejanja ne pa besed, za katerimi se skriva povampirjeni imperializem, ker ni take diplomatske formule, ta katero bi bil jugoslovanski narod voljen žrtvovati svojo integralnost in svojo bodočnost.
Resolucija je bila sprejela z navdušenim vzklikanjem, ki še dolgo časa ni moglo ponehati. Zbor je zaključil nastop narodnega guslarja Perunoviča, a ogromne množice so se polagoma razšle ob vzklikanju proti reviziji in z velikanskimi manifestacijami za nedeljivo veliko Jugoslavijo.
Brzojavi edinic Narodne Odbrane, ki so bili poslani na protirevizionistični miting v Beograd.
Mi smo tisti, ki kličemo vsemu svetu na ves glas: Nikdar in nikomur niti pedi naše s kostmi zgrajene in s krvjo prepojene zemlje I
Naša prsa so tu, naše pesti in naše mišice.
Vsem bratom naš jekleni pozdrav.
Oblastni odbor Narodne odbrane, Ljubljana.
Mi svojih mejnikov ne bomo same čuvali de poslednjega diha, temveč jih bomo presadili Ija, kamor po prirodni pravici spadajo. Reviaijonisti le naprej, če imate korajžo!
Krajevni odbor Narodne odbrane, Ljubljana.
Smo la pravično revizijo, ki naj priključi Jugoslaviji ozemlje vseh naših zasužnjenih bratov. Krajevni odbor Narodne odbrane, Ljubljana-šiška.
Mejnike bomo prestavljali samo na Sočo in Gospo Sveto.
Krajevni odbor Narodne odbrane, Vič-Glince.
V	slovanski zajemnosti je moč, ki jo ne bo strl nikak revizionistični pakt. Tujega nočemo, svojega ne damo.
Krajevni odbor Narodne odbrane, Št. Peter-Vodmat.
Krajevna organizacija Narodne odbrane Ljub-ljana-št. Jakob-Barje se pridružuje protestu nacijo-nalnega Beograda in kliče vsem sovražnikom: >Roke proč od svete zemlje jugoslovanske!«
Odbor.
»Za naše svete meje pripravljeni na vsako žrtev — vsem zborovalcem bratski Zdravo!
Narodna odbrana v Borovnici.
Smrt revizijonistom in njih pomočnikom, — roke proč od naše s potoki krvi sinov Nacije pridobljene domovine in zlate svobode slehernega Jugoslovana. — Protestnemu mitingu bratski pozdrav: »svoboda ali smrt!«
Krajevni odbor Narodne odbrane, Škofja Loka.
Odločno nasprotni revizijonističnim težnjam budni svarimo: Roke proč od naših moja!
Krajevni odbor Narodne odbrane, Lesce.
Priključujoč se protestnemu mitingu izražamo svojo pripravljenost za vsako žrtev, da obvarujemo neokrnjeno Jugoslavijo.
Krajevni odbor Narodne odbrane, Zagorje ob Savi.
Pozdravljamo podvig nacionalnih udruženj na jutrišnjem protestnem mitingH in soglašamo s sklepi Središnjega odbora.
Krajevni odbor Narodne odbrane, Sevnica.
Priključujemo se protestnemu mitingu. Ne damo naše zemlje. Veliki Jugoslaviji vse naše sile.
Krajevni odbor Narodne odbrane, Krško.
Najodločneje protestiramo proti nakanam naših neprijateljev, ki nam hočejo ugrabiti s plemenito krvjo naših očetov, bratov in sinov osvobojeno nam sveto zemljo, katero bomo znali braniti do zadnjega diha.
Pozdravljamo veliki protestni miting in se mu pridružujemo s klicem: Niti pedi jugoslovanske zemlje ne prepustimo nikomur. Dovolj smo močni in silni, da jo ubranimo!
Krajevni odbor Narodne odbrane na Blanci.
Prof. Vekoslav Spincic
V	svojem rodnem Kastvu nas je zapustil za vedno veliki Jugoslovan in veliki narodni borec Vekoslav Spinčič. Njegovo ime bo za večno zapisano z zlatimi črkami v knjigi življenja našega naroda. Kremenit, neustrašen in neupogljiv je stal ob strani temu narodu v burnih časih avstrijskega zatiranja in slednjič tudi videl z njim vred veliki dan njegovega vstajenja.
Nemirno kot njegovo rojstno leto 1848 je bilo njegovo življenje. V vsaki praksi, ki jo je svoj čas vodil naš narod s cesarskimi oblastniki na Dunaju, ga najdemo v prvem redu. Saj ga je že kot mladega dijaka pritegnila nase luč iz Prage, od koder so začeli prodirati prvi žarki vseslovanstva. Osvobodilni prapor, ki ga je dvignil reformator Tyrš se je globoko dojmil mladega jugoslovanskega revolucijonarja. Veri svojih mladih let je ostal zvest do svojega zadnjega utripa. To je uvidel tudi jugoslovanski episkopat o priliki poslednjega napada na Sokola. Nemilost, ki si jo je raditega nakopal pri svojih cerkvenih predstojnikih, mu je grenila zadnje ure življenja.
Kot idealist, čigar z jugoslovanstvom prežeti govori so zadajali že dunajskemu parlamentu, katerega član je bil od leta 1891 do razpada bivše monarhije, velike skrbi, je videl 1. decembra 1918 ostvarjanje svojega mladostnega sna. Toda strupeni domači prepiri, ki so sledili našemu uedinjenju. so ga tako razdvojili, da se je umaknil s političnega odra v svoj ljubljeni Kastav. Tukaj ga je zbudil šele mogočni kraljev glas, ki je prekinil z nesrečno dobo in položil temelje novi Jugoslaviji.
Upognjen od let in bolezni predseduje sivolasi Spinčič prvi seji prve Jugoslovanske skupščine decembra 1931. Toda njegove oči žare v mladostnem sijaju, ko izreče v dolgih borbah preizkušeni in skaljeni starec zgodovinske besede:
»Ponosen sem in vesel, da sem pod zaton svojega življenja doživel, da vidim in sodelujem v delu te prve Jugoslovanske skupščine. Vse trpljenje, skozi katerega sem šel v borbi skupaj s svojim narodom, izginja pred tem veličastnim uspehom. Ni mnogo, niti ni vse. V mojo dušo je legla bol za onimi, ki niso med nami, so pa gotovo z duhom pri nas. Toda tudi to bo minilo. Verujem v Velikega Boga in v nezlomljivo voljo naroda.«
Jugoslovanski nacionalisti se danes ob svežem grobu svojega velikega vzornika spominjajo teh besed jasnega proročanstva. Klanjajo se manom velikega borca, čigar živ-ljenska pot je bila ravna in čigar elan ni poznal zaprek, kadar je šlo za blagor domovine. Njegovo življenje nam predstavlja svetel simbol borbe in zmage našega troimene-ga naroda.
Zato vežna slava spominu junaka Vekoslava Spinčiža!
Naša sožalna brzojavka:
Vilko Sever, direktor, Sušak.
Velikemu našemu nacionalnemu heroju, uo-smrtnemu boritelju za sveto našo zemljo onkraj Snežnika, Vekoslavu špinčiču, ohranja časten spomin
Oblastni odbor Narodne odbrane, Ljubljana.
Pripomba k profesor, zborovanju
Naravno je, da se Narodna odbrana posebno zanima za vzgojo naše mladine. Zato budno zasledujemo vse, kar se tiče našega šolstva in pouka. Enako nas zanimajo stanovske organizacije naših vzgojiteljev, kajti v stanovskih organizacijah se rešujejo tudi naša šolska in vzgojna vprašanja. Kakršni vzgojitelji, takšna šola, kakršna šola, takšna vzgoja, kakršna vzgoja, takšna mladina, kakršna mladima, takšen narod. Vemo, da se tega tudi drugi prav dobro zavedajo, zato so marljivo na dolu, da dobe v svoje roke vzgojo naše mladine, ki je bodočnost naroda. Iz tega vzroka nas je prav posebno zanimalo letošnje profesorsko zborovanje oz. občni zbor »Jugoslov. profesorskega društva, sekcija Ljubljana«, ki se je vršil dne 27. t. m. v Trgovskem domu v Ljubljani.
črno-rdeča koalicija.
Znano nam je bilo, da so na lanskem občnem zboru — radi brezbrižnosti nacionalno mislečih profesorjev — zavladali v odboru te tako vaine kulturne organizacije samoslovenski in njim sorodni elementi. (To naj bo v svarilo vsem stanovskim in drugam narodnim organizacijam! Naši ljudje so le preradi brezskrbni in lahkomiselno prepuščajo odločilna mesta ljudem nacionalno brezbrižnega prepričanja, ki jih potem izrabljajo v svoje namene. Treba je biti vedno in povsod budno na straži, kajti nasprotniki vedno preže, kako bi dobili te vrste organizacije v svojo oblast!!)
Črno-rdeČa koalicija, ki se je preteklo leto tolikrat preteče pojavila na balkonu ljubljanske univerze s slovensko trobojnico in mrtvaško glavo, kot proroškim znamenjem svojih namenov (o katerih -so pričali tudi razni letaki in napisi!) je zavladala torej tudi v profesorskem društvu, sekcija Ljubljana. Res je bilo v odboru tudi par zmernih nacionalnih ljudi, a večino so imeli gospodje, id eo bili na občnem zboru (radi brezbrižnosti drugih) pravilno izvoljeni. Ros je, da se morajo stanovska društva zanimati najprej za stanovska vprašanja, ker so zato ustanovljena, vendar morajo stanovska društva (posebno tako, kot je profesorsko!) reševati še druga, včasih zelo važna ir tem primeru vzgojna!) vprašanja, zato ni vseeno, kdo odločuje v odboru ...
Narodni odbor in profesorsko društvo.
To se je pokazalo tudi pri našem profesorskem društvu. Znano je, da so bik meseca januarja pozvana vsa narodna, gospodarska itd., skratka vsa nepolitična društva na sestanek v mestno posvetovalnico, da se izbere odbor, ki bi naj v imenu vseh teh društev javno odgovoril na razna inozemska poročila, ki so na podlagi nekih punktaeij trdila, da se hočemo Slovenci in Hrvati odtrgati od skupne narodne države. Tega sestanka se predsednik profesorskega društva ni udeležil. Na občnem zboru je izjavil, da je dobil vabilo za en dan prepozno. K temu je treba pripomniti, da so bila vsa društva povabljena z javnim pozivom v dnevnikih. Pa recimo, da tako društvo, kot je profesorsko, ne Sita dnevnih listov in po svoji visoki vrednosti lahko zahteva, da mora biti posebej vabljeno ako kdo hoče, da se udeleži kake skupne akcije Dobro Čast komur čast! Narodnemu od-
boru pa je bilo prav dobro znano, kako mnenje vlada v profesorskem društvu glede te skupne akcije narodnih društev, dasi je Narodni odbor tudi vedel, da je večina članov profesorskega društva drugačnega mnenja nego njegov odbor. Ko je bila torej deklaracija vsem narodnim društvom na razpolago in so bili odbori javno pozvani, naj pridejo deklaracijo podpisovat v mestno posvetovalnico, je Narodni odbor zaman čakal, da pride podpisat tudi odbor profesorskega društva (istotako ni bilo drugih samoslovenskih organizacij!) Da ne bo pred občnim zborom nikakih izgovorov, je Narodni odbor poslal spomenico predsedniku proti potrdilu. Predsednik je bil torej primoran, da skliče odborovo sejo. Besedilo spomenice ni po-vdarjalo prav nič drugega kakor izjave slovenskih politikov 1. 1918., t. j. da smo za močno, nedeljivo itd. Jugoslavijo. In glejte, Jugoslovani iz 1. 1918. oz. sedanji Samoslovenci so prišli v zadrego. V še večjo zadrego pa je prišla članica odbora, ki je pripadala drugemu delu koalicije ... Ona je kratko-inalo podala izjavo, da ne podpiše spomenice ... ker bi pod tem pogojem ne mogla ostati v odboru (pa niti v društvu, še manj v šoli!!!), je morala podati demisijo ... Predsednik je lojalno zahteval pismeno utemeljitev te demisije... Te utemeljitve pa odbor ni nikoli prejel... Ta članica odbora je sicer dobro znana po svojem političnem prepričanju, ki ji zabranjuje podpisovati izjave, o katerih se izraža zvestoba vladarju... Tako je ostala ta zadeva odprta do občnega zbora. V javnosti se je šušljalo marsikaj in profesorjem ni moglo biti ljubo, ako se je dvomilo o poštenem državnem čustvovanju odbora profesorskega društva. Videlo se je, da je treba razjasniti io in še marsikatero vprašanje.
Občni zbor.
Občni zbor je bil obiskan kakor že dolgo ne. Prosvetna uprava je dala pouka prost dan, da so se mogli zbrati v Ljubljani profesorji iz vse banovine. (Meseca julija je namreč glavna skupščina v Zagrebu, kjer se l>odo obravnavala vsa važna tekoča vprašanja.) O poteku zborovanja so poročali dnevni listi. Nas zanima samo oni del zborovanja, ki se je tikal našega nacionalnega vprašanja ... Zbranih je bilo okoli 300 profesorjev in profesoric. Mora se priznati, da je bilo zborovanje ves črns stvarno in impozantno, čeprav je prišlo parkrat do burnih trenutkov. Predsedstvo je dovoljevalo, da so prišla vsa mnenja do izraza. Na ta način je bil občni zbor živa slika naše sedanje srednje šole. Jasno pa se je tudi pokazalo, kakšne nazore glede vzgoje in države zastopajo razne smeri med slovenskimi profesorji...
0 nacionalni vzgoji.
Steber, okoli katerega se je razvijala vsa besedna borba, ki je pokazala, kako malo se nekateri profesorji zavedajo, kaj je prva naloga državne šole in državljanske vzgoje, je bilo predavanje prof. V. Marinka, ki je v dveurnem temeljitem govoru natančno pokazal nedostatke naše današnje vzgoje in razvil vos načrt, po katerem bi bilo treba vzgajati novo mladino, če nočemo, da nam jo uniči separatistično komunistična propagan-
da. Iz vsega predavanja se je dobro videlo, da se je govornik že dalje časa pečal s tem vprašanjem in se na podlagi izkušenj poglobil v vse pereče sodobne vzgojne, družabne, državne in šolske probleme. Življenje sega danes s tako silo v šolo, da mu mora šola odgovarjati. Ta odgovor pa ne sme biti samovoljen, različen, dvomljiv, izmikajoč: naša šola mora stati na državnem stališču in s tega stališča .tudi odgovarjati. Že so na delu prevratni elementi, ki bi to radi onemogočali. Imeli so .že precej uspehov, prav zato, ker naša šola doslej glede teh življenjskih vprašanj še ni bila enotna... Predavatelj je podal dokaz, do kam sega že predrznost one naše mladine, ki so jo obvladali samoslovensko komunistični agitatorji.
Kakor udarci so padali njegovi stavki na one, ki so imeli doslej svobodno polje, da so odvajali mladino od velikega skupnega državnega in življenjskega ideala. Resnica je rezala v živo, zato je bilo naravno, da so ugovarjali oni, ki so se čutili prizdete... Upamo, da bomo imeli priliko kje Citati to predavanje v celoti, da bodo vsaj naši ljudje videli, kako daleč smo še od one nacionalne šole in vzgoje, ki naj vzgoji življenja zmožnega, državno samozavestnega in socialno čutečega sodobnega človeka!... Poglavje za poglavjem je razgrinjalo slabe strani našega sedanjega srednjega šolstva s stališča državljanske vzgoje in opozarjalo na posledice, ki jih čutimo že danes. — Kakor so Grki vzgajali predvsem Grke in Rimljani predvsem Rimljane, tako moramo Jugoslovani vzgajati predvsem Jugoslovane. Posebno poglavje je predavatelj posvetil slovenskim čitankam, o katerih smo slišali že mnogo pritožb. V teh čitankah ni govora o nar. državi, ne o junakih, ki jih časte vsi narodi, ne o naših velikih možeh. Vsa berila so izbrano preražunjeno z ozko slovenskega stališča! (Eden glavnih urednikov te čitanke je pozneje pojasnil, da pouk slovenščine ni namenjen nacionalni vzgoji! Da je čitanka sestavljena po strogo znanstvenih, metodičnih itd. vidikih!) Da ni v slovenščini sestavkov o državi! Kaj pa dr. Krek! In če hočete dr. Korošec I. 1917—18—19! In koliko drugih!) Poleg čitank, ki morajo biti steber, okoli katerega se razvijajo življenjski in državni nazori mladega naraščaja, morajo biti posvečeni isti nalogi tudi prosti spisi in predavanja. Naravno je, da ima isto važno nalogo narodna zgodovina, in zemljepis. Vsi predmeti morajo harmonično razvijati mišljenje in čustvovanje mladega človeka. Brezplačne ekskurzije bi morale izpopolniti to šolsko znanje. Vzporedno z nacionalno, mora iti socialna vzgoja, da odkrijemo mladini svet, kakršen je in kakršen bi mogel ali moral biti.
Debata.
Na koncu svojih izvajanj, ki so pokazala vso zmedenost v programu naše srednješolske vzgoje, je podal predavatelj nekaj nasvetov, ki si jih naj osvoji osrednje profesorsko društvo, da se spravi vse srednješolstvo naše države v sklad. Popolnoma upravičeno je zahteval, naj se končno pravilno urede odgovori na pereča vprašanja sodobnosti, ki jih nekateri zlorabljajo za protidržavno propagando. To je predvsem razmerje med slovenščino in srbohrvaščino, med slovensko in srbohrvatsko literaturo, da ne bo nasprotujočih si razlag... Sramota je, če še danes slovenski profesor govori o Vrazu kot slovenskem izdajalcu, namesto da bi ga pokazal v svitu dobe kot idealista, ki se je ves žrtvoval narodnemu delu, dasi je šel za nedosežnim ciljem... Žalostno je, da se imena, kot 90: Prešeren, Levstik, Cankar dosledno zlorabljajo samo za protijugoslovansko propagando, namesto da bi se pravilno kazalo njihovo delo, njih boji in časovni nazori. Naši mladini je treba odpreti kulturne zaklade vsega jugoslov. sveta, da ne bo predsodkov, omalovaževanja, preziranja ... Šola mora mladini pripravljati pot v svet, v življenje.
Gromovit aplavz je pričal, da se je večina popolnoma strinjala z besedami govornika. Ker je bilo za debato določenih samo 5—10 minut, so drugi govorniki mogli dodati le nekaj pripomb. Ker nasprotniki niso mogli drugače predavatelju do živega, so iznesli vprašanje, ali ni bil govornik 1. 1918. dr. šušterščev pristaš. To je malo čudno vprašanje od gospodov, ki so bili svoj čas vsi šušteršičevi pristaši. Zato predsednik o tem ni pripustil debate. Šlo je le za maščevanje! Prof. Marinko je bil svojčas viden član »Danice«, torej vzgojen v predvojni klerikalni ideologiji. Ko se je preorijentiral v jugoslovenskem zmislu, je bila ta preorijentacija iskrena, resnična in brezkompromisna, dočim je bila pri drugih navidezna in pogojna. Zato ima popolno upravičenost govoriti o teh stvareh! Gospodje, ki »o se od >jugo®lovan-stvac preorijentirali v samoslovenstvo, pač nimajo pravice, da bi njemu kaj očitali. Oni, ki so šli skozi ječe in ogenj za Jugoslavijo, so danes istega mnenja kot 1. 1914. in 1. 1918. Bolj častno je, da je kdo iz zmote prišel do vere, kakor če kdo iz vere pade nazaj v zmote... Posebno, če gre za obstoj naroda.
Poglavje o separatizmu je podal govornik s posebno preciznostjo in jasnostjo. Rabil je citate iz dr. Kreka in iz »Slovenca«. Separatiste je ta del govora posebno vznemiril, ker je bil tako bridko reantičen, a radi tega, iker mi bilo časa — in radi še ikakih drugih vzrokov — niso mogli ugovarjati. Pokazali so pozneje, kaj mislijo ...
Interpelacija.
Ko je predsednik slovenske sekcije podal letno poročilo o delovanju društva in je bilo odborovo poročilo sprejeto na znanje, je prišlo na
vrsto vprašanje, kako je bilo glede one deklaracije in demisije. Predsednik je zadevo pojasnjeval, kakor smo zgoraj omenili z vidno namero, da bi odvalil od odbora vso odgovornost. Glede demisije je pozval ono članico odbora, da poda svojo izjavo. Nastopila je na odru bleda profesorica, ki je z vso predrznostjo te vrste ljudi izjavila, da je to denuncijacija. Torej zahtevati pojasnila o zadevi, ki bi ves profesorski stan postavila v precej čudno luč, to je denuncijacija!!! (Čudimo se potrpežljivosti predsedstva in občnega zbora!) Iz nadaljnega pojasnjevanja so poslušalci izvedeli, da je smatrala ta profesorica spomenico za politično, da je branila autonomijo društva in da se v svojih pedagoških načelih drži smernic, ki jih je podal internacionalni pedagoški kongres... V dvorani je nastal šum. Predsednik miri. Upravičeno je vzkliknil prof. Kenda: »Če je podpis take spomenice za profesorja političen, potem se vse neha!«
Kdo sramoti slovensko univerzo.
Ker je predavatelj v svojem govoru omenil, da kvarno uplivajo na našo mladino tudi taki dogodki, kakor so se dogajali na balkonu ljubljanske univerze, kjer se je vpričo policije, ki je respek-tirla svobodo akademičnih tal (ki pa so jo drugi zlorabljali!), na neakademičen način sramotila naša država in naši državniki, je smatrala profesorica v svojem zagovoru za potrebno, da je branila slovensko univerzo, češ da je bila sramotno napadena. Čudno, da predsednik ni zavrnil tega očitka, ki je meril na vse profesorsko društvo! Našo univerzo so osramotili prav ljudje takih nazorov, kakor jih ima ta profesorica, kajti oni so pred zastopniki tujih držav onemogočili kulturno prireditev na dan sv. Save, oni so po balkonu počenjali stvari, ki so bile sramota za slovensko Ljubljano in so se nad njimi vsi pošteni ljudje zgražali!... Tam naj bi profesorica delila svoje lekcije, ne pa profesorskemu društvu, katerega dolžnost je sodelovati pri narodni vzgoji jugoslov. mladine.
Presenečenje.
Res je, da stanovska organizacija ni zato tu, da presoja politično prepričanje svojih članov. To pa velja le tako dolgo, dokler to prepričanje ne pride v konflikt z društvenimi pravili. Ker je profesorsko društvo že po svoji naravi državotvorno (protidržavnega profesorskega društva si ne moremo misliti!!!), so člani zahtevali nezaupnico za članico odbora, ki je prišla v konflikt z društvenimi pravili. Ker je to osebna zadeva, se je glasovalo po listkih. Glasovalo je 179 glasov za nezaupnico, 109 glasov proti nezaupnici, 7 listkov je bilo praznih... Tableau! To se pravi, da je 109 slovenskih profesorjev odobravalo izrazito protidržavno prepričanje odbornice. Med temi so bili gotovo vsi oni profesorji s kolarji, ki sicer obsojajo materialistično protiversko gonjo sovjetov ... Pri neodločnosti in omahljivosti, ki je znana profesorska svojskost, je razumljivo, da je bilo 7 listkov praznih. Ti menda še zdaj ne vedo, ali so državni ali protidržavni...
Priznanje.
Ko je predsednik bivšo odbornico vprašal, ali ima k nezaupnici kaj pripomniti, je rekla:
»Mislila sem, da ne bo nihče glasoval zame. Zahvaljujem se gospodom, ki so s svojimi glasovi odobrili moje prizadevanje v društvu« ... Kakšno je bilo to prizadevanje, smo zgoraj omenili...
Tišina, ki je nato nastala, je vpila dovolj glasno, kaj je pomenilo tistih 109 glasov... Zvestoba za zvestobo. Koalicija do konca ...
To so bili zanimivi dogodki na letošnjem profesorskem zborovanju. Iz njih se da posneti in razumeti marsikaj, predvsem pa to, da mora država poskrbeti za to, da se ne bo v njenih šolah in za njen denar vzgajala mladina proti nji.
Finis.
Za prepričanje večine je značilno, da referent, ki se je tako potrudil, da je podal vsestransko temeljit referat o današnjih nalogah naše srednje šole, ni bil — dasi mu je prej velika večina javno ploskala — izvoljen v odbor, kjer bi lahko deloval v smislu načrta, M ga je občni zbor odobril. To bi velevala ne le doslednost, ampak tudi dolžnost hvaležnosti do tovariša, ki se je z vso odločnostjo spustil v boj za stvar, ki je bila skupna zadeva večine... S tem bi mu bil dal občni zbor zaupnico proti napadom nasprotnikov ... Pri glasovanju pa se je pokazala tista profesorska neodločnost, omahljivost in breznačelnost, s katero se je že pred vojno težko boril prof. Ilešič kot predsednik »Slovenskega profesorskega društva«. V tem oziru so bili nasprotniki bolj dosledni.
In mladina ljubi ali vsaj spoštuje tako doslednost in odločnost. Ona dobro čud, kdaj govori profesor iz notranjega prepričanja! Zato ni čuda, da imajo uspehe oni, ki so dosledni in znajo mladino pridobivati za svoje prepričanje (tistih 109 glasov!), da pa izgubljajo upliv na mladino taki polovičarji, cagovci in švigašvagarji, ki nimajo niti odločnega in jasnega prepričanja in sami ne verujejo v to, čemur — ploskajo. Pokazalo se je namreč, da so nekateri člani od predavanja, ki je bilo javno, do glasovanja, ki je bilo tajno — izpreme-nili svoje prepričanje. Pod takimi pogoji bi sodili, da je še daleč do onega ideala, ki si ga predstavljamo pod jugoslovansko srednjo šolo, če ga ne bodo uresničili odločnejši in iskrenejši možje v polni veri, da je samo v skladni in enotni, pravilni državni vzgoji mogoče rešiti krizo naše srednje šole in z njo krizo naše srednješolske mladine!
Pozor pred delom švabsko< nemškega Kulturbunda!
Na severni meji, v maju 1933.
švabsko-nemški kulturni savez je pričel v obmejnih krajih letos spomladi z izredno živahnim delovanjem, ki se posebno pokaže v bivših nemškutarskih trgih in ki si zasluži vso pozornost nacionalne javnosti in obenem tudi oblasti.
Poglejmo si malo to organizacijo in kako se udejstvuje! Namen kulturbunda je gojitev in oplemenitev duševne, estetične, moralne in družabne kulture nemške manjšine v Jugoslaviji, povzdig njenega materijalnega in socijalnega dobrobitja. Sredstva za ta program so najrazličnejša. Delo kulturbunda obstoja predvsem v tem, da se obstoječe nemštvo z osveženjem nemških kulturnih dobrin vzdrži in poglobi. Posebno pozornost obrača savez nemškemu naraščaju z vzgojo otrok in mladine. Po zatrjevanju voditeljev organizacije kulturbund' ni nikako bojno društvo, ne kako politično društvo, ker so voditelji mnenja, da se zamore nemštvo v Jugoslaviji
vzdržati ne s političnimi ukrepi, temveč v glavnem s pospeševanjem prosvete med nemško manjšino.
Delo kulturbunda se razteza torej samo na naše državljane nemškega jezika in zavrača vsako vplivanje na druf?ojezične jugoslovanske državljane.
Savez inia svoj sedež v Novem Sadu, častni predsednik saveza je senator gospod dr. Grassi, poslevodeči predsednik pa neki g. Keks Johan. Statuti saveza so seveda od notranjega ministrstva odobreni. V Sloveniji obstoja že več krajevnih organizacij, tako n. pr. v Mariboru, ki je menda najživahnejša pod predsedstvom g. dr. Miihleisena, dalje v Ptuju, Celju, Ljubljani, Kočevju, Konjicah itd. Mariborska krajevna organizacija je razširila svoj delokrog na sreze Maribor desni in levi breg, Prevalje in Konjice. V številnih krajih ima organizacija svoje zaupnike.
Vse delo je razdeljeno po raznih sekcijah, od katerih je brez dvoma najvažnejša
mladinska sekcija, socialni odsek in odsek za posredovanje služb.
Mladinska sekcija se peča poleg prireditev družabnega značaja tudi s poukom v nemščini in s prirejanjem raznih predavanj, tradicionelnih nemških ljudskih plesov, gojitev družabnih iger in športa.
Socialni odsek skrbi za razne humanitarne akcije in deli podpore, prireja božičnice in podpira otroke z obleko in obutvijo, kar se je tudi že udejstvilo v nekaterih krajih tik ob meji, tako v Sladkem vrhu, na Muti, Št. Lovrencu itd. Posredovalnica za službe preskrbuje članom saveza službe v glavnem pri raznih podjetjih in zasebnikih ter je zaznamovala že najlepše uspehe. Poleg teh sekcij obstoja še posebna dramatska sekcija, kulturno literarna in sekcija za letovanje dece v poletju. Delo teh sekcij je tudi prav uspešno.
Posebno pozornost pa obrača savez šolskemu vprašanju manjšine in daje svojemu članstvu točna navodila za propagando v tem oziru. Polaga največjo važnost na to, da so nemški otroci tudi v nemških razredih vpisani, izhajajoč pri tem od dejstva, da se človek v življenju najraje poslužuje onega jezika, ki si ga je priučil gramatikalno pravilno kot otrok. Nemški otroci — kakor to voditelji kulturbunda povdarjajo —, ki so se nemškemu materinskemu jeziku priučili in uživajo nato slovenski pouk, bodo obsebiumevno le obvladali popolnoma slovenščino in se bodo v nadaljnem življenju najraje posluževali tega jezika, ker so jim izrazi in pojmi iz raznih panog znanstva le v slovenščini prilični. Na ta način — pravijo kulturbundovci — se mišljenje in čustvovanje otroka odvrne od materinskega jezika in se ne bo nikoli tak otrok neovirano priznal nemštvu.
Kulturbund poziva nemške stariše, da skrbijo zato, da se njih deca vpiše v nemške paralelke in take paralelke obstojajo v raznih krajih baš ob naši severni meji. Vodstvo saveza opozarja vse stariše, da mora vsak otrok na njih zahtevo biti vpisan v nemško paralelko, če se v hiši občuje v nemškem jeziku, predstavniki šolske oblasti pa zamorejo protestirati zjoper sprejem takega otroka v nemški razred', če so mnenja, da občevalni jezik v dotični hiši ni nemški ter v zadnji inštanci o tem odloča prosvetni minister.
Mi vidimo iz tega kratkega poročila, ki Ra posnemamo iz avtentičnega vira, kako dobro je organizirano naše nemštvo in posebej, kako velike važnosti polaga na to organizacijo nemški ostanek priseljencev v Dravski banovini. Naša naloga je, da strogo kot nacionalisti nadzorujemo to delo kulturbunda
Čudni so današnji časi in kdor opazuje objektivno dogodke, ki se vrste krog nas z bliskovito naglico, ta mora hočeš nočeš priti do prepričanja, da smo na prelomni, da prihaja nekaj novega, kar bo z elementarno silo pomedlo vse staro. Ne staro po letih, marveč po mišljenju in uaziranju, staro predvsem radi prepričanja, da se s posameznimi osebami petrificirajo tudi njihovi položaji in dohodki, skratka njihove dominantne pozicije. Trgovski register našega sodišča kaže, kako minljive so trgovske firme. Danes še svetla zvezda na nebesnem svodu, jutri rdeča črta v registru in firme ni. Kakšen je bil njen konec, več ali manj časten, bolj ali manj porazen, to je egalno, še tako boleče posledice izginotja firme se prebole slej ali prej in življenje gre svojo pot dalje.
Isto velja za firme na dveh nogah. Imamo jih dovolj, čim manjši je narod, čim ožje je njegovo obzorje, tem več je dvomožnih firm, ki jih producira, prenaša in trpi. Likvidacija takih firm se seveda ne izvrši z rdečo črto v kakem1 pisanem ali (tiskanem registru. Če j© taka dvonožna firma še nekoliko pri-števita ;in normalna, zgine po prostovoljk nem umiku. Zdravstveno stanje, prezaposlenost, družina — to so običajni izgovori za tak vsaj zunanje časten umik.
Pa niso vise dvonožne firme tako par metne! Imamo žal le preveč takih, ki se krčevito drže in oklepajo svojih častnih in do-bičkanosndh mest, ker smatrajo, da se bo njim na ljubo ustavil razvoj dogodkov in se ne zavedajo, da so kot mladi rušili stare in da bodo tudi sami postali žrtev mlajše generacije. Kdor je normalen, ta mora vedetii, da so vise giblje in da večna narava ne trpi in ne prenese notienega mirovanja. Dokler si mlad, dokler sta ti duh in telo prožna, delaj! Kadar pa ne moreš več slediti novim časom in razmeram, pojdi sam, kajti sicer bodo šli drugi preko tebe! Mlad si pa dotlej in samo dotlej, dokler si še sposoben vživeti se v miselnost dora.ščajoče mladine. Čim ti postane ta ' miselnost tuja in nerazumljiva, čim začneš grajati in smešiti to miselnost, potem spadaš v pokoj in prideš tja prostovoljno ali neprostovoljno.
Tipičen znak dvonožnih firm, ki mislijo, da se svet radi njih suče okoli svoje osi, je njihova sakrosanktna nedotakljivost. Jaz in samo jaz — vse drugo naj vzame vragi Smo •sicer še človek, imamo še človeške potrebe, diši nam še dobro vince in radi pritegnemo lepo oblikovano telesce, toda to nikogar ne brigit, to so stvari olimpijcev, za katere se Preprosti zemljani ne smejo brigati. Kritika, Wuj, kritiziram samo jaz druge, mene ne bo nihče! In če se kdo spozabi, da izreče ponižno kritično liesedo, proč z njim, s kolom Po njeni! Illapec Jernej, molči, dolina šentflorjanska hoče imeti svoje svetle malike, Rorje njemu, kdor hoče dvigniti košček pla-
in prikazati golo, kocinasto bedro tega jnalika! Kam pa pridemo, če ne bomo malikovali firm, ko se jim tako lepo podaja se-L°nie na mehkih tronih in bi jim bilo tako hudo, če bi se morali vnesti na navaden stol-
in nastopamo povsod zoper delovanje kulturbunda tam, kjer vodstvo ne vpošteva štatute in prekorači svoj delokrog.
Imamo nešteto slučajev na naši severni meji, kjer so vstopili v kulturbund neženira-no ljudje, ki so nedvomno slovenskega porekla, bivši nemškutarji in renegatje; tudi se udejstvujejo v kulturbundu na naši severni meji ljudje, ki so gotovo vsakega drugega porekla, samo nemškega ne. Tako najdemo med delavci nekega g. Peteln (pravilno bo Petelin), dr. Ivanšek (njegovega očeta se spominjamo iz celjskega magistrata), dr. Senietkov-ski, ing. Javurek i. sl.
V	oči pa padejo in zaslužijo vso pozornost oblasti in javnosti Imena onih bundov-eev, ki so prijavili svoj vstop v nedavno ustanovljenem krajevnem odboru kulturbunda v Konjicah.
Med člani najdemo Detičke, Domitroviča najbrž ml., (Nacijonalisti pazite na gostilno Domitrovič na vogalu v Konjicah, kjer je avtobusna postaja in živi po ogromni večini od slovenskih gostov. Vsem nacijonalistom najtopleje »priporočamo« to pristno nemško gostilno!) Filipiče, Gošnike, Klemene, Lavriče, Ogrizke, Peršenovnike, Senice, Šumerja, (Šumer Martin, trgovec na glavnem trgu, pristen German) Zorka, Topolšek Vili, Vre-zovniki, Vezenšeki, Vreča, Zalaščeka itd.
Neverjetna je predrznost teh ljudi, da si upajo stopiti v kulturbund, ko je vendar isti po svojem programu in statutih namenjen izključno državljanom nemškega jezika! Gotovo bo morala naša oblast upoštevati pri odobritvi ustanovitve posameznih krajevnih odborov dejstvo, da je vstop v kulturbund dovoljen edinole ljudem, ki zamorejo izkazati nemško poreklo. Zakaj se ne bi tudi pri nas postopalo tozadevno tako, kakor se to zahteva v hitlerjevski Nemčiji glede Zidov! Prekleto malo bi bilo potem članov v tem kulturbundu iz Dravske banovine. V Konjicah šteje krajevni odbor že takoj ob ustanovitvi 56 članov, od katerih bi sigurno ostalo na ta način, kakor smo ravnokar omenili, jedva toliko, da bi se zamogel sestaviti majhen odbor funkcijonarjev.
Pričakujemo, da bo kulturbund svoje organizacije razširil še na druge kraje v najkrajšem času. Dobili so organizatorji in nem-čurčki menda korajžo radi diktature Hitlerja v Nemčiji in radi velike tolerantnosti naše vlade napram nemški manjšini.
Kaj pravijo k temu naši Slovenci na Koroškem in drugje?! Kako dolgo bomo še tako popustljivi?! Če ne bo oblast nastopila, bomo si morali pomagati sami: Pravica za pravico, zob za zob!
ček brez blazin. To vendar ne gre! Če pa že pade kljub temu iz ust kakega nediscipliniranega nerodneža kritična beseda? potem slede gromu in streli, ki zruši takega norca v prali, oblaki kadila in slavospevov, za katerimi se skrije strogo obličje malika. Prikaže se zadovoljno šele potem, ko je kalilec javnega miru in reda ubit in ko leži zopet vse na trebuhu pred velikim mogulom!
In tako je prav. V teh resnih časih vendar ne bomo rušili malikov, saj niso oni tukaj radi nas, marveč mi radi njih. Mi nacionalisti še posebej se moramo zavedati tega! Kaj mislite, da tok mogul ni nacionalist? Vprašajte ga in rekel vam bo: »Ni treba nacionalistov, danes smo vsi nacionalisti!« Takoj se jih dvigne ato in kriči: «Slava, tako je!«
Pa ni tako, vsaj danes ne več, hvala Bogu! Ti oudni časi so žal demoralizirali bedno maso, ki noče več mire in kadila, pač pa dela in kruha. Vi moguli in maliki, idite v muzeje, kamor že davno spadate, saj je med mumijami še dovolj prostora,. Mlado, sveže razgibano življenje gre svojo pot in se ne bo ustavilo pred svetlimi troni, na katerih se-diite. Mi vemo, da ste samo ljudje in nič drugega. Mi vemo, da skrivate za oblaki dišečega kadila svoj ostuden egoizem in da vam gre le za to, da obdržite časti in dohodke, ki vam jih je vedno premalo. Ne bodo vas rešili plačani hlapci, ki vam ploskajo na vaše povelje, ne bodo vam pomagali kričavi slavospevi iz ust, ki so dobila par drobtin iz vašega korita! Vi, ki sipljete okoli sebe same superlative samohvale o svojih sposobnostih in uspehih, ne pozabite, da žge danes najširše plasti naroda superlativ bede. In ta superlativ je jačji kot vsak drugi. Saj se zajeda po izmozganih telesih in praznih želodcih prav tja do obupanih možgan. In mislim iz takih možgan se noče slavospevov in banketov, marveč kruha, kruha in zopet kruha! In te misli ne verujejo frazam o socialnosti iz ust ljudi, ki razpolagajo z desettisoči mesečnih dohodkov — obetajo pomoč brezposelnim delavcem, pa sede v upravnih svetih onih podjetij, ki mečejo te delavce na cesto — se zgražajo nad visokimi cenami življenjskih potrebščin, pa so sami interesirani pri podjetjih, ki prodajajo te potrebščine s kolosahidm dobičkom!
Pa saj ni takih med nami, bo rekel kdo. lina morda prav, kajti če pozovemo vse one, ki se čutijo prizadete, naj se javijo in naj nas primejo za vrat, bodite uverjeni, javil se ne lio nihče! Vsak N) rekel, da se to njega ne tiče. Pozabi pa, da ga poznajo široke plasti bednega ljudstva, ki bodo ž njim obračunale. Poznami jih zlasti mi, nacionalisti, ki se zavedamo, da je pravi nacionalist le oni, ki je nacionalen ne samo z jezikom, marveč tudi v dejanju, predvsem pa s svojim lastnim žepom, ne pa s tujim. In naša dolžnost bo, da jih privlečemo mi dan, drugega za drugim, pa naj so še tako ugledni in spoštovani. Nič za to,- če bomo zopet Čuli očitke, da napadamo lastne ljudi, to se pravi ljudi, ki so baje tudi nacionalni. Stojimo namreč na stališču,
da je treba vedno in povsod sčistiti predvsem lastne vrste. Dokler trpimo madeže sami na sebi, tako dolgo nimamo pravice žigosati tujo umazanost. In poleg tega so madeži v lastnih vrstah škodljivi mnogo bolj kot najhujši na-
Vzgledi
Kdo bi si bil mogel kdaj predstavljati, da bodo imela naša sodišča posla s slučaji, kot se je dogodil v Cerkljah pri Krškem, ter da l>odo morali naši listi poročati o dogodkih, kot se je dogodil n. pr. 25. maja 1933 v št. Vidu o priliki Sokolske proslave! Kot zavedni jugoslovanski Slovenci moramo konsta-tirati javno, da nas taki dogodki bole, ker kažejo, da smo nezreli in da smo še vedno v sponah onih partizanskih strasti, ki nas rušijo in nam preprečujejo složno in smotreno delo za dosego skupnih interesov. Koliko je bilo svojčas krika in vika, če se je drznil kak nacionalist položiti roko na predrznega izzi-vača! Listi so pisali o roparjih in morilcih ter nudili z veliko naslado našim sovražnikom orožje proti lastni državi. Danes pa pišejo isti listi o »nedolžni šali«, ko je bilo ogroženo življenje treh oseb le zato, ker te osebe po mnenju gotovih elementov niso dovolj katoliške..
Mlad fant je plačal s svojim življenjem poskus, da ponagaja Sokolu in pokaže svoje sovraštvo proti organizaciji, ki mu prav gotovo ni storila nikdar nič hudega. Od kod vse to? To so sadovi onega podzemnega in podlega dela krtov, ki rijejo skrivaj pod lepo površino naše zemlje in zastrupljajo dušo našega preprostega naroda s strupom besnega sovraštva proti lastnim bratom. In to delo se naziva politika, temu delu se pravi borba za slovenstvo, da celo borba za vero in cerkev. Če bi bili škodoželjni, bi rekli prav, nadaljujte s tem delom in vzgajajte sami one mase, ki bodo padle najprej po svojih vzgojiteljih ter bodo najprej na teh svojih vzgojiteljih dokazale vse one sposobnosti, ki so si
Poleg različnih drugih pojavov, ki jih predvojna doba skoraj ali sploh ni poznala, je živo življenje po koncu krvavega plesa že prej pognalo izrastke, za katerih gojitev alii pa tudi zatiranje — po tem pač, kakor in kolikor so bili ti novi poganjki temu ali onemu ljubi ali neljubi — še ni bilo poklicane roke. V mislih imamo vsa tista stremljenja raznovrstnih miselnosti, ki so hotela, da se nove razmere čini bolj prilagodijo njih zahtevam in so se za dosego svojih ciljev posluževala več ali manj zakonitih sredstev. Na skrajnih krilih teh bojevnikov vidimo na eni strani komuniste, na drugi nacionaliste, vmes vse polno drugih organizacij, združenih večinoma po falangah političnih strank, deloma korakajočih pa tudi izven njih. Sredi tega silnega valovanja je kakor nekak trdnjavski stolp stala država kot komponenta vseh teh več ali manj nasprotujočih si sil in res nekako »vzvišena« nad vse to besneče morje, ker je »vlada« kot nositelijica in predstavnica državne moči, čeprav sestavljena iz poslancev različnih strank, vedno gledala, da to različnost posameznih tokov in struj usmerja po svoji višji, nadrejeni volji, imajoč pred očmi kolikor le mogoče eno prevladujočo državno korist? (Zakaj naij ideologi še tako trdijo, da država ni nič drugega, nego predstavnica vseh državljanov
—	vedno in povsod se je tisto, čemur pravimo »država« kot nekako silno božanstvo dvigalo 6ez vse glave državljanov ter znalo uveljaviti svojo posebno, svojo lastno voljo.)
No in potem se je nekega dne dogodilo, da so na državni stolp navalile in ga same zavzele najprej vprav prej omenjeni »ekstremistični« struji: v Rusiji komunisti, v Italiji fašisti, globoko spodaj pa je ostalo vse drugo morje glav, vedno dosegljivih po vajetih in bičih iz stolpa.
Tem državam — sedaj se jim je pridružila tudi Nemčija — stojijo na čelu ljudje, ki jim je dobrobit njih države (salus rei publi-cae) res najvišji zakon (suprema lex) — vseeno, ali ga razumemo prav ali ne. Značilna za nje vse je fanatična gorečnost, neizprosna doslednost, neusmiljena brezobzirnost. Kdor se jim upa upreti, je ne dobi samo po ustih, temveč naravnost po glavi. Okrog njih se zbira in zagrinja vse, kar misli in čuti z njimi, v vzhičeni zanešenostd, drhteči zamaknjenosti,
Dolgo časa že je neki tisk pri nas v službi tujih intereseov. Naši sodržavljani, ki pravijo, da so nemške narodnosti in miselnosti, imajo svoj list, ki je poln same Nemčije. Razmere se slabšajo leto za letom, in kar vedri in oblači v Nemčiji Hitler, je mišljeni list tako vnet njegov sodelavec, da mu je za popolno omako treba še samo križemkljuke pod naslovom, kakor imajo znane tri puščice naši marksistični listi, ki delajo odkrito po svojem programu.
Nekateri nemško pisani listi v Jugoslaviji opravljajo službo, kakor jo nalaga raznim vojnim dn trgovinskim atašejem v inozemstvu njihova dolžnost. Zbirajo razne podatke, jih krožijo po svoje ter jih pošiljajo v svet in — domov, da bi služili nemški propagandi in bili orožje proti nam. To delo bi balo pač treba onemogočiti. Nič nasilja, prav nič. Naj pišejo v svojih glasilih, s čemer hočejo; ampak na pravico in resnico naj ne pozabljajo,
Nemška propaganda in špdjonaža je pri nas že preočita, Tako daleč smo prišli, da naši državljani z besedo in dejanjem služijo
sprotniki. Novi časi zahtevajo novih ljudi, ljudstvu so se pristudile stare, izrabljene firme. Naj prihaja iz ust takih firm še tako zlat in čist evangelij, ljudstvo mu ne bo verjelo in sledilo.	Kontra-Job.
mičejo!
jih pridobile v njihovi šoli. Žal pa gre za nekaj več, za nekaj, kar je več kot vera in cerkev, in to je svoboda naroda in svoboda države. Kdor hujska v teh časih bedno ljudstvo na borbo proti lastnemu bratu, ta je zločinec, s katerim je treba nujno obračunati. Mnogo je med nami takih, skoraj vsi se znajo dobro zakrivati in odtegovati roki posvetne pravice. Naj si pa ne domišljajo, da so neznani in da bodo mogli še dolgo zastrupljati naše lahkoverne ljudi. Vzgledi mičejo in gorje tem podzemnim krtom, če bodo na lastnih telesih preskusili resničnost tega starega pravila. Dovolj je bilo že prilik, ostala so neizrabljena radi skrajne discipliniranosti onih nacionalistov, katerim je več za splošne interese in tudi za interese onega resničnega slovenstva, ki se da rešiti le v okviru jugoslovanske ideologije^ kot pa za izživljanje osebnih strasti dn povračanje po reklu: milo za drago. Če pa ne bo konec rovarjenja, potem odklanjamo posledice! »Slovenska pest« se doslej še ni izkazala, očividno mahajo z njo ljudje, ki niso navajeni boriti se iz obraza v obraz in udariti tudi sami, če in kadar je treba. Jugoslovanska pest je mnogo bolj dz-vežbana v tem poslu, če udari ona, ostanejo črni madeži, ki se jih par dni ne da odstraniti. Ali naj mar napravi ta jugoslovanska pest javno razstavo takih črnih madežev? Bila bi na vsak način zanimiva in poučna ne le za nosilce teh črndh madežev, marveč tudi za javnost, na katero bi taka razstava uplivala gotovo zelo vzgojno. Nedolžnih polen a la Cerklje pa jugosiavnska pest vsaj za borbo proti »slovenski pesti« sploh ne potrebuje.
brezpogojni vdanosti, videč v vsakem, ki čuti ali misli .le za pičico drugače, ne samo političnega nasprotnika, marveč osebnega sovražnika. In dasi prav za prav tudi oni naČelujejo »Stranki« (Hitler se tega izraza pa že ne mara več posluževati), je voditeljem njih organizacija samo sredstvo za prospeh države.
V	čudnem nasprotju s tem načinom vladanja so danes ostale države, pa naj se upravljajo po starih načelih demokratizma ali po več ali manij izrazitih diktaturah. Ne bomo se seveda spuščali v filozofska razglabljanja o razlikah med eno in drugo strukturo. Za naše namene naj ugotovimo gamo eno: dočim stojijo v gori navedenih državah, kakor smo že rekli, »gorečneži« na stolpu, se morajo tu zadovoljiti z vlogo več ali manj pasivnih gledalcev. Še dobro, če jih oblast — vsaj v svojih vrhuncih — še nekako trpi, ker jim v filozofskem mini vendar priznava »neko opravičenost«, če z njih stiskanjem pestii in škripanjem z zobmi celo nekako simpatizira, ker jih smatra za neko »komponento«, ki v življenju »lahko še prav pride«, odnosno za nekak »regulativ«, te ne kar za »korektiv«, ker tvorijo nekako prostovoljno nadzorstvo nad le preveč mlačnimi podrejenimi organi — večjega vpliva jim absolutno ne prizma in vsak preveč odločen in določen korak te »samozvane policije« trdo pobije s svojo legalno policijo, tako da je gospodu »hofratu« v različnih položajnih skupinah, gospodu »dobavitelju« v ti ali oni stroki, gospodu posredovalcu in tudi posredniku .vsa ta kontrola lahko več ali manj nevšečna, resno bati pa se jim je nri treba, dokler se vsaj še za silo predpisov in
—	paragrafov drže.
In to je tudi prav! Zakaj država ne sme svojega imperija nikoli iz rok dati niti svoje moči in oblasti. Toda prav ni, če se morajo najboljši in najiskrenejši neprestano zgražati nad udobnostjo in slepoto poklicanih, prav ni, če se morajo neprestano razburjati nad njih topo prizanesijivoethjo, prav ni, če mora nje namesto njih večno skrbeti, kakšne bodo posledice, naravnost hudo pa je, 6e Se začne mešati med ogorčenje še sumničenje...
So stvari, ki jiih bo naposled tudi pri nas moral nekdo opraviti. Vprašanje je samo, ali Peter ali Pavel!
ne Soča!
velenemški ideji, kd se seveda ne more sprijazniti z dejstvi po vojni, dasi mi nismo vzeli Nemcem ničesar njihovega, pač pa je mnogo našega ostalo njim.
Karkoli izhaja nemškega pri nas, je usmerjeno proč od nas. Vsak časnik, vsaka brošura, vsaka knjiga, — sami uhajači, ki jim je naloga voditi tujca v našo deželo. Ko so že naši državljani taki, se ne smemo čuditi, da tudi listi, ki izhajajo v Avstriji, niso boljši. »Grazer Tagespost«! Še petnajsto leto po prevratu imenuje v svoji rubriki »Nachrichten aus Slowenien< vsak naš kraj in vsak potoček, ako le more, po nemški. Da bi tu čitali Marburg, Cilli, Pettau in Laibach, naj bi že bilo. To so pač imena krajev, kjer je nemštvo Kedaj kaj pomenilo. (Saj tudi mi imenujemo Dunaj in Gradec in Celovec po svoje, ker smo jih čutili ali imeli). Ali kako naj imenujemo trmasto pisanje lista, ki navaja po svoje pristrižena imena tako zakotnih krajev, da jih po starih imenikih komaj najdeš! Komu je s tem ustreženo, ko nikdo ne ve, kje se je godilo to, o čemur govori poročilo? Za list, ki vtrže pač gotovo vsak dan vsaj tisoč izvo-
Maliki
Peter ali Pavel?
Vinko Gaberški — Celje:
Ne Drava,
dov v Slovenijo in potegne na leto milijon dinarjev iz ntje, hi bilo mnogo bolje in lepše, da bi začel učiti svoje čitatelje v Avstriji, da so pod Spiljeni naši kraji. S tern bi si morda tudi dali dopovedati naši politični penzijo-nisti, ki pri nas še vedno hodijo kakor nekoč s tem listom v žepu, da je lepih sanj konec... Ampak Nemci ondi in tod tega nočejo. Ne more li biti naša zemlja politično nemška, pa bodii naša dežela vsaj kulturno nemško zemlje. Samo da, je Ina videz opravičena nemška grabežljivost. Zdi se mi, da bi naše oblasti mogle listu raztolmačiti svoje stališče.
Že dolgo mi je na jeziku beseda, ki jo mi ra nekdo izreči. Kadarkoli govorimo o svojih zahtevali po slovenski zemlji, — in nem-ško-italijanska gonja za revizijo nas zopet sili k temu —, opravimo svoj program z dvema površnima besedama: »Do Drave, — do Soče.« Ti dve reče niči sta dokaz,, kako .nepolitično in nezrelo mislimo. Mi zahtevamo svojo zemljo in narod na njej, pa se vendar ob enem odrekamo. Naše stališče ne sme biti stališče Nemcev in Italijanov, ki govorijo o Savi in Trbovljah, ker jim ne gre za reševanje svojega, ampak za grabež, ter so seveda zadovoljni z vsem, kar bi dobili. Mi se z besedami o Soči in Dravi sami pobijamo, kajti tam niso naše meje. Hočemo li svoje res pridobiti in osvoboditi, potem ne smemo biti krivični, da po enih sezamo, druge pa puščamo. Cernu mučne misli in trudni napor, ko pa osvobojenje le ne bi bilo popolno? Vem, da je Soča ali Drava le geslo govornikom in publicistom, in da vsakogar misli gre jo tja prek, ali zavoljo tujega sveta, ki vse pograbi in obme v našo škodo, bomo že morali postaviti boljšo tezo. Mirni razgovori revizij so često vroče debate. Konec je kompromis ali pa pest. In kak bi bil kompromis, ko bi že ob začetku besedovali o Soči in Dravi, do-čim segajo nasprotniki po našem središču?
Pred vojno nekoč sem govoril s potovalnim učiteljem Družbe sv. Cirila in Metoda. Kdor ga pozna, ve, da je v narodnih zadevah bil velik idealist. In kaj mi pravi, ko je tekla beseda o tem, kaka bodi Slovenija, na katero smo mislili? »Do Drave«. In do Drave ne samo na Koroškem, ampak tudi na Štajerskem! Tako je morda bilo službeno mišljenje; izraz resignacije. Se li smemo potem čuditi, da je zadnje dni oktobra 1918 cesar Karel ponujal s telegramom kranjskemu deželnemu glavarju Šušteršiču Slovenijo pod — Dravo? Tu vidimo, kako nevarno je metati v svet politično udobne in malomarne besede. Ko bi bili vedno zahtevali vse svoje do skrajnega severa* bi se bil nemški Dunaj navadil našega pojmovanja naroda in dežele.
Citat sem, da je na velikem zboru proti reviziji mej govoril v Beogradu tudi sam predsednik »Istre«, da se naj »potegnejo meje na Soči«. Kdor govornika pozna, ve, da ni mogel misliti tako, ker mu sili srce naprej. Ali opasno je, ker bo iz tega zopet geslo -Soča , kakor je že nekoč bilo »Drava« .
Zdi se mi, da velike vojne ne ho več, ker bi pogubila prijatelja in sovražnika. Trdno verujem, da pride do mirne revizije mej; bojim se pa, da bi znali biti mi zopet osleparjeni, dasi bo za nami močno zedinjeno Slovanstvo.
Mi Slovenci smo tako majhen rod in naše mejnike nam je zgodovina tako zožila, da ne moremo več prenesti izgube kake duše ali pedi zemlje. Nasprotno; pridobiti moramo vse, kar je še količkaj naše. Zato ne smemo samo površno govoriti o koroških Slovencih in nekih dolinah, kjer prebivajo. Ne, naše mora biti zadnje selo, kjer se še kaka stara ponemčena mamica spominja, da je njena babica »po svovenje žebr.ala«. To pa zato, ker so se nam ti rodovi ponemčili od srede mi-nolega stoletja. Dalje tudi ne smemo govoriti o koroških Slovencih, ampak o Slovencih ■v Avstriji. Kajti v Avstriji so ostali štajerski Slovenci tam pri Soboti, za Remšnikom, na oni strani Kaple, pa okoli Tvnika in pod Zelenim Travnikom, pri Arvežu, na Gradišču in v Lučanah, in vse tja do Gomilice že blizu Mure. Vsi ti so imeli še pred enim rodom slovensko duhovščino. Naši so tudi tam do Špilja ob Muri, in na oni strani Mure so pri Radgoni naši ljudje v Potmi, Žetincih, Dedon-cih in v Gorici, a najbolj na severu je tistih izgubljenih in pozabljenih osem tisoč pod Monoštrom na Ogrskem. To je naša »Drava«.
Na jugu, ki ga oplahuje morje, je meja našega kontinenta dana do Tržiča. Tam pa gre prek »Soče , in mora zajeti vse, prav vse, kar je bilo še količkaj slovensko do konca Avstrije ali začetka Italije v onih krajih. (1866—1871).. Tako pridemo do Ožopa ali Humina ob Tilmentu. In gori mimo Rezije do Zile je kratka pot. To je na jugu naše, to mora naše biti. Tu mi, tam oni.
Taka bodi naša zahteva. Mi ne grabimo in ne delamo krivice. Hočemo le krivico popraviti in vse rešiti, kar se da lehko prilagoditi naši govorici in državi. Tisoč let so nas gnjavili, davili in trgali. Ne dajano se več. Verujmo v Slovanstvo in njega moč. Že gre, prihaja in pride, če nam ga ne prepode oni okoli zelenih miz, ki so vajeni komisij, konferenc in interwie\vov v časih, ko bi vse opravila kratka in jasna beseda: Tako hočemo — tako bodi!
Zeitung« menda mislili, da so se mejniki zazibali in da je čas, da nekoliko pckašljajo, da bi Hitlerja opozorili nase. Začeli so kašljati, kašljali so tiho, glasneje in na ves glas. In sedaj kašljajo tako, da že ni več lepo. Polovica vsake »Deutsche Zeitung« je sama Nemčija in.Nemčija. Vse tja do oglasov samo poveličevanje onega načina nemštva, ki je kriv, da so ga drugi narodi udarili in ponižali. In tista ilustrirana priloga še te! Česa nam je že vsega nudila, seveda zopet iz Nemčije in pa iz drugih »izgubljenih ali ogroženih« dežel!
Zdi se, da je to resna bolezen. A za vsak kašelj so zdravila ...
Tudi drugod so za mejami tretjega »raj-ha« skušali pokašljevati kružemkljukasti ljudje. Pa na Danskem in na Poljskem so jim za-prii sapo, na Cehoslovaškem iščejo leka proti hitilerijanstvu, in v Avstriji se jim kašelj tudi niič kaj ne zdi v redu. Pri nas, pri nas pa gre vse bolj počasi. Mera že biti prokleto hudo in opasno, da storimo kaj, kar kali »ljubi mir«, ki se nam zlasti tu ob meji tako slabo prilega.
List, s katerim se moramo baviti samo zato, ker gre v svoji navdušenosti za nam povsem tujo ;in Jugoslavijo gotovo ne prijazno politiko hudo daleč, že predaleč, je res malo lojalen, pač pa zelo netakten. Večno premlevanje nekih besed in komentiranje s frazami, ki znajo hiti Nemcem v žile vbrizgana kafra in pobuda za dosego lepili idealov, je za ljudi okoli tega lista, za njihove »folksgenese« po naših mestih in trgih, za vse te kreole, mestice in mulate vseh odtenkov (pa kaj govorimo, ko ti križemkljukci niti mešane krvi niso!), in pa za njihove javno priznane podpihovalce in zaščitnike tam zunaj neprevidno in nespametno izzivanje našega življa.
Vse bi se dalo razumeti. Recimo to, da je zmožnemu in idealnemu žumailistu — Nemcu javno pošiljal pozdrave sam Hitler; se bolj pa, da so oni tam zunaj okoli Panevrope obžalovali njegovo smrt, kajti oni že vejo, kaj jim je »Deutsche Zeitung«, in kaj je gibanje za nemško Panevropo. A kdo more razumeti to, da se omenjeni list še ni pomiril, in da še vsak dan kaj najde, kar mu služi za ooito
—	ofenzivo? Dne 20. t. m. na primer zopet piše neki avstrijski oficir v jugoslovanskem pokoju pod črto na način, ki dokazuje, da je še hudo krepek in udaren. On namreč pravi, da je prakticiraj pri Deutsche Zeitung« in da •je tistikrat izšlo več hujskajočih člankov sovražno mislečih listov proti redakciji -Deutsche Zeiitung«, na katere bi bil mogel odgovoriti samo z orožjem«. Strašno! Tako si mož predstavlja žurnalistiko in polemiko... In če že, potem se pač razume, da nasprotnik (ali po njegovem sovražnik) ne bo napaden iznenada, ampak da dobi namesto peresa orožje. Dalje pripoveduje, da je bil redakter za celo hišo visoko nad mnogimi svojimi časnikarskimi sovražniki, in mu je ostala vedno zmaga, ne samo, ker je bila pravica na njegovi strani, ampak ker ...«. Kako je bilo razmerje visokosti hiše napram časnikarskim sovražnikom (recimo: nasprotnikom), bi se moralo še le pogledati; dognano pa je, da tisti redakter svoje časnikarske prijatelje, ki mu sedaj pišejo slavospeve na tak način, presega za nebotičnik. In pravica? Kje je ona?
Kar sedaj omenjamo, ni prav nič v zvezi /. Deutsche Zeitung«; kajti ona izhaja v Jugoslaviji. To je •bilo v Nemčiji. Tam je Hitler dal prepovedati in zadušiti toliko in toliko časnikov, druge je pa prisilil, da pišejo sedaj tako, kakor je pisala ^Deutsche Wacht« in »Cillier Zeitung« in kakor »Deutsche Zeitung« še sedaj piše. Kdor je kedaj videl in čita.1 glasilo lužiških Srbov Serbske no\viny« iz Hudvšina, mu je biilo milo ob pogledu na skromni dnevnik, ki je z rahlo besedo govoril zadnjim ostankom Lužičanov, ki se jim domača zemlja pod nogami drobi. Nad 80 let je tako šlo. Sedaj, ko časnik pod Hitlerjem gotovo ni prelival strupa, so ga pa prepovedali.
Mi smo tako za svobodo časnikarstva, da bi nam bilo premalo, ko bi bila tudi večja. Naj čita vsak človek v svojem jeziku. Krivično hi bilo hoteti redkim Nemcem jemati nemško čtivo; a 'list bodi tak, da se ne bo videlo, da ga vodijo r.n polnijo sami križem kljukasti desperadi, ki hočejo biti — ccnquistadori.
V. G.
O upravi ljubljanske obilne
Naši kljukasti križarji
Celili 58 let že skoro izhaja v Celju v nemškem jeziku pisan list, ki so ga naši nasprotniki vedno upravljali in urejali tako, tla bi z njim čim več škodovali narodu, med katerim so živeli, in ki je nje živil, 'listi časnik se je imenoval »Deutsche \Vacht : bil je tu za napad, kakor je bil na primer »Deut-sches Haus« trdnjava, iz katere so hoteli streljati v nas strupene puščice in nas gono-biti z dušečim plinom.
Svet se je prev igel, razmere so se spremenile. Tisti časnik, ki ni bil tu za stražo, ampak za izzivanje in objestne napade, je moral to priznati in se vsaj na zunaj preobličiti. In se je. Na zunaj. Imenovali so ga Cillier Zeitung?, a šteli so mu leta in pisali so vse po starem, češ, mi smo ostali, kakor smo b’!i.
Ko je list začel močneje kazati rogove in je nalašč izzivajoče navajal vsako slovensko se-lišče s kakim prisiljenim iin nerodnim ponemčenim imenom, je oblast stegnila roko, ter ga prijela nekoliko trse. Moral je spremeniti svoje ime; kajti kakega »CiHk ni. Mislili so morda, da ga ta opomin strezni in so mu dovilili, da se sme imenovati celo —• . Deutsche Zeitung«. Dokaj liberalno: Trne li bodi program; a ti bodi lojalen!
Amoak »Deutsche Zeitung« je spremenila samo svoje ime; volk menja dlako, ne pa svoje čudi. Kdor čita ta list, ve, kako piše leta in leta. Vse do pred tedni je bilo pisanje še nekam nejasno, ter se je dalo trditi, da je črno belo ali pa narobe. Ko pa je vsenemec Hitler zavzel Nemčijo, so neki ljudje okoli »Deutsche
Iz revizijskega poročila o občinski upravi ljubljanski. ki se je izvršila leta 1930.
Kr. banska uprava je z odlokom 24/5 1980-11. No. 20.713 odredila revizijo občinske uprave ljubljanske. Dne 27. maja 1930 se je pričela revizija.
V	knjigovodstvu se je ugotovilo, da rubrike v glavnih knjigah niso v vseh primerih aplicirane proračunu. Vodijo se dalje tako, kakor so bile o tvor-jene pred več leti, ne glede na to, če so pozneje nastale kake pregrupacije v sestavi proračuna. Zato je razumljivo, da se knjižijo nekateri izdatki na rubrikah, ki v proračunu nimajo odgovarjajočih postavk. Na ta način se izkažejo v računskem sklepu za leto 1929 izdatki, za katere kredit ni bit odobren. K temu je treba še dodati, da odobreni krediti niso spisani v nobeni knjigi. Sistematične kontrole v uporabi kreditov ni.
1.	Mestni zaklad.
Za ves ta promet se vodijo knjige po zastarelem kameralnem sistemu. Preglednost zelo otež-koča okolnost, da vsebuje rubrike: »Kazni dohodki« in »razni stroški«, poleg pravih dohodkov in stroškov tega značaja, tudi [»stavke, ki bi se morale na odgovarjajočih rubrikah kompenzirati. Te postavke pa niso na nobeni (predmetni rubriki analizirane, da bi bilo razvidno, kje se je zvršila kompenzacija. Zato se postavke računskega sklepa ne krijejo povsem z vsotami, ki so izkazane v zaključnih glavnih knjigah.
II.	Splošna mestna uprava.
Za leto 1929 je bil odobren za razne potrebščine, kakor najemnino uradnih prostorov, tiskovine, kurjavo itd. kredit 1,221.762 Din. Računski sklep za leto 1929 pa izkazuje, da je bil ta kredit prekoračen za 246.275 Din. Dejansko prekoračenje pa znaša 85.000 več. Ta znesek 85.000 je knjigovodstvo preneslo ob zaključku knjig brez akta v breme kredita za proračunsko rezervo za stvarne. potrebščine. Prekoračenje je nastalo: 1. pri potnih stroških 123.936-—, 2. pri kurjavi in snaženju 165.72779, 3. knjige in tiskovine 22.52052, 4. za poštnino in kolke 25.915-27. Knjigovodstvo je morebiti smatralo, da se prekoračenje izravna s prihrankom pri kreditu za osebne izdatke. Pravilno bi bilo, da bi višjo potrebščino votiral občinski svet. Gerentski svet pod načelstvom dr. Puca je sklenil 1. 1925 nakup zemljišč za topničarsko vojašnico in na Linhartovi cesti od lastnikov: 1, dr. M. Lukana in tovarišev po povprečni ceni 25 Din za m- v skupnem znesku 690.230 Din, 2. Jugoslovanske sokolske zveze po 30 Din za m* v skupnem znesku 1,117.880 Din, 3. Stavbne družbe v Ljubljani po 23 Din m* v skupnem znesku 778.589 Din, skupno torej 2,526.669 Din. Mestni občini so bili pa drugi cenejši oferti na razipolago in sicer parcel ob Linhartovi cesti od 8—25 Din. Mestna občina je imela 1. 1925 mnogo zemljišča ob Linhartovi ulici po znatno nižjih cenah na razpolago.
Ob Dunajski cesti so se parcele prodajale od 20—26 Din za m*. Zemljišča za topničarsko vojaš-
Naša pot le ravna: pohoditi in pomandrati moramo wsako nepožteno delol
Miha Grade/.:
JANBZ IZ KOVAČNICE
(Nadaljevanje in konec.)
Tebe ne puste doma,- je vzdihnila.
Potegnila ga je k sebi in se ga strastno oprijela.
Simon je gledal skozi okno. Bilo mu je nerodno. Rad bi šel ven. Nešteto potov mu je rojilo po glavi. Pa tudi Marijinega vzdihovanja ni rad poslušal. Toda kar tako oditi mu ni kazalo. Zato je gledal skozi okno in preudarjal, kaj naj stori.
Janez je skušal biti dol>er z Marijo. Prijel jo je čez rame in ji prijazno pogledal v oči:
>Marija, bodi mirna. Sam se prepričam, kako stojimo. Ce moram odriniti, s tem še nisem pogubljen. Le ne prehudih skrbi, Marija.«
Iztrgal se ji je in vstal.
»Ne hodi predaleč,« je zaprosila žena.
»Takoj se povrnem.
»Ali pojdeš ven?« se je oglasil Simon.
»Saj moram. To niso vsakdanje reči. Vojna napoved marsikomu 'zapečati življenje. Prekleti garjevci! Napovedati jim je lahko. Saj se ne bodo sami klali. Nas imajo za tiste bedake.«
Zena se je pognala k njemu in zaječala:
Janez, nikar! Ce te kdo sliši! V cerkvi so motili za cesarja in za zmago. Rekli so, da je vojna sveta.------------Ti pa preklinjaš. Ni-
kar, Janez, zaradi mene nikar! Vroče te prosim! Ne pogubi se!«
Obvisela mu je na vratu.
Mož se je je počasi oprostil in ji tolaž-Jjivo dejal:
»Marija, takoj bom nazaj. Ne bodi v prevelikih skrbeh. Saj vem, da ni pametno, preveč govoriti.«
Potem se je obrnil k Simonu:
»Stopiva. Gotovo m že jeziš, ker se nikamor ne spravim. Saj vidiš, kako je.«
Simon mu je prikimal. Stopil je k Mariji in ji stisnil desnico:
Pozdravljeni, če se ne vidimo več.«
»Saj ne misliš zares.
Zares, zares.«
Pckinkal je z glavo, zmajal z rameni, pogladil Ivanove kodre in odšel skozi vrata. Zaslišal je, kako je Marija zaihtela, v grlu ga je stisnilo, pa je stopil na pot in se žalostno ozrl v sonce.
Do kdaj nas bo še grelo?« je dejal Janezu, ki je prišel za njim.
Tudi Janez je pogledal v sonce, potem pa zamahnil z roko:
»Težko je reči. Ne misliva o tem.«
Mračna, s skrbjo v obrazih, sta šla po poti, spremljal ju je mučen molk, oba je nekaj dušilo, obema je bila pot dolga, nerodna, težka ...
Šla sta v negotovost...
Pred očmi jima je IKlelo trpljenje, ponižanje, beda, groza, smrt...
Srečavala sta ljudi. Tovariše iz tovarne, ženske, fante in starce, mladenke in žene. Vsem se je poznala novica o vojni napovedi. Nekateri so trdo molčali. Z nagubanimi fieli in sklonjenih glav so šli mimo. Drugi so bili zgovornejši. Kar dopovedati si niso mogli vsega. Prevzelo jih je razburjenje. Vneto so razlagali svoje misli. Bolj ko sta se bližala tovarni, več je bilo ljudi. Na vseh sta brala vznemirjenje, pričakovanje, strah. Nihče ni bil tak kakor druge dni.
Preden sta prišla do gruč pred tovarno, se je Simon ustavil in pomolil Janezu desnico:	i
»Pozdravljen, Janez.«
»Kam tako naglo?«
»Saj veš, dekle imam. K njim grem. K materi je pa tudi treba. Hudo je, ko moraš opraviti vse v enem dnevu.«
>Razumem,« je dejal Janez in ga potrkal po rami. Le 'pojdi. In drži se. Pobijaj nikar.
V	zrak nameri. Saj se ne boš klal za sebe in svoje.«
»Janez, povsod so ušesa. Molči.
»Težko je. Najraje bi kričal in drobil. Pa smo v verigah. — — — Pogrešal te bom, Simon.«
»Jaz pa tebe. Zadnje čase si mi veliko zaupal in razodel.«
Od daleč sta zaslišala vpitje. Nekaj ljudi je kričalo cesarsko pesem.
»Janez je stisnil pesti:
-Norci! Za klanje se navdušujejo.«
»Ti pojdeš na vislice, če se ne spreobrneš, s ga je posvaril Simon. »Nehaj s tem pri-dušanjem.«
še enkrat mu je pomolil desnico.
Stisnila sta si roki, kovaški prsti so se sklenili, v členkih je zapokalo. Nato sta se ločila.
Simon je naglo odšel.
Janez je ostal sam na cesti. Poslušal je pijano kričanje in ogledoval ljudi, ki niso vedeli ne kod ne kam. Vse se mu je zagnusilo. Sam sebi se je zazdel oduren, saj je bil kakor dsrugi, ki so prišli spraševat, kaj hoče cesar od njih, kam naj gredo, da izpolnijo njegov apostolski ukaz. Ko se je sebi in drugim grenkobno nasmehnil, je zaslišal za sabo klicanje po imenu.
Obrnil se je in zagledal policaja.
Janez, ti pa kar brez skrbi stojiš,« j>' zagodel policaj. »Zdi se mi, da ne verjameš cesarjevi besedi.«
»Kako bi ne verjel?« se je začudil Janez.
•Če verjameš, potem tildi stori, kar ukazuje. Vsi moramo braniti cesarja, vero in
domovino.«.	.
V	Janezu je zavrelo. Pa je stisnil ustnice in požrl vroče besede, ki so hotele na dan.
»Kako je, ali moram takoj z doma?« je z muko vprašal.
»Seveda, to se razume. Pri tebi ne bo izjem. Le nič ne čakaj. Stroge ukaze imamo.«
Zažvenketal je s sabljo in odšel dalje.
Janez je vsrkal zrak in se zamišljen odpravil proti domu.
Pijaui kriki so bili s cesarsko pesmijo vred zanj težkii udarci.
III.
Shujšan, okostenel, v sprani, zelo slabi vojaški suknji, je lezel Janez Klun iz vagona. Komaj komaj je prišepal po stopnicah. Na palico oprt je nerodno krevsal čez tračnice. Na peronu se je ustavil. Motne, trpeče oči so l»egale po ljudeh /in stvareh. Videl je mnogo uniform, a nobenega domačega obraza.
Stisnila ga je bolečina.
Poprijel je palico in odšepal naprej. S težavo se je preril na cesto. Zagledal je sestradane otroke, ki so ogovarjali vojak© in jih prosili komisa. Videl je tudi nekaj žensk, ki so hodile pred kolodvorom in ustavljale vojake. Nekatere je spoznal, njega ni nobena.
Ko seje vlekel po cesti, je marsikaj ujelo njegovo oko. Lice kraja je bilo močno iapre-menjeno. Na vrtovih in njivah so stale barake, vozovi, konji, topovi, avtomobila. Po cesti so patruljirali žaodarji. Na tračnicah sami vojaški transporti.
Zaman je bil« njegovo upanje, da v domačem kraju ne bo tako zelo dišalo po vojni, ki jo je milijonkrat preklel. Zaman je pričakoval spremembe, untiru,' oddiha. Vse, kar je videl, ga je znova spomnilo fronte, strahotnega klanja in prestane groze.
Pred vojaško navlako okoli kolodvora in drugod bi rad zamižal, zatisnil oči in ušesa. Skušal je hitreje iti in priti čimprej stran, pa ga je zabolela noga. Obšla ga je bojazen, da se ne privleče domov.
Dom je dobil zanj vzvišen pomen.
Ob mislih na samotno stanovanje, na Marijo in Ivana, je oživel in pozabil na bolečino. Počasi se je približal poti, po kateri je zavil na svoj cilj.
nico so gotovo manj vredna kakor zemljišča ob Dunajski cesti.
Pri upravi »Zavetišča za onemogle« so se ugotovile nedovoljne denarne manipulacije, vendar vkljub temu ni odredil župan dr. Puc nobenega uradnega postopanja. Cene viktualij, katere nabavlja občina za prehrano oskrbovancev, so previsoke.
Kopališče v Mednem.
Komisija ugotovi, da se o zgradbi kopališča v Mednem niti do danes ni formalno sklepalo v občinskem svetu, in bi se razsodba Upravnega sodišča vendar morala v tem smislu izvršiti. Stroški za kopališče v Mednem za leto 1929 niso bili direktne preliminirani, znašali so okoli 172.000 Din. in bi moral občinski svet o tem sklepati.
Mahrova hiša.
Po ocenitvi stavbnega urada znaša vrednost 2,977.895 Din. Hipoteke znašajo 4,540.000 Din. Slovenska banka ne more iti s ceno pod 5,000.000. Poleg hipotek so pa še druga osebna bremena vknjižena. 1. Služnost stanovanja za Marijo Vokač.
2.	Najemna pravica za podjetje »Tekstil-bazar«, ki je last Slovenske banke. 3. Dosmrtno stanovanje za Franceta Vokača. Župan je odstopil zadevo gradbenemu odseku (načelnik prof. E. .lare), ki je v svoji seji 24. aprila 1930 sklenil priporočati, da se nakup hiše izvrši, finančni odsek se je pa 25. aprla 1930 izjavil proti temu, isto tako je odklonil nakup upravni odbor Mestne elektrarne.
Pogrebni zavod.
Za hišo na Ambroževem trgu je dal 1,200.000. za popravila do konca leta 1929 pa 931.124 71.
V	bilanci je navedena vrednost tega poslopja na 2,088.511, kar pa ne odgovarja prometni vrednosti starega poslopja.
Zastavljalnica.
Na neko ovadbo o nerednostih v Mestni zastavljalnici marca 1928 je bila uvedena preiskava. Izid je bil ta, da je bil dotočni uradnik disciplinsko kaznovan, drugi so bili oproščeni. Ta preiskava je bila površna, skontracija blagajne in zastavljenih predmetov bi se morala takoj vršiti, ne ipa šele v novembru, in vkljub tej pozni skont raciji je bilo še ugotovljeno, da niti blagajna niti skladišče ni v redu. Šele 27. decembra 1928 je pozval župan upravni odbor, naj napravi red. Sklenjeno je bilo, da se zoper osebje uvede disciplinarna preiskava, ker se pa to ni izvršilo, so 23. oktobra 1929 nekateri občinski svetniki vložili na župana tozadevno interpelacijo, zakaj se ni izvršila (preiskava. Disciplinska komisija je 20. februarja 1930 izjavila, da ni povoda za uvedbo disciplinske preiskave. Postopalo se je prepočasi in površno. Dne 13. junija in 16. junija 1930 je Mestno knjigovodstvo ponovno izvršilo skontracijo zastavljalnice in je ugotovilo še vedno precej nerednosti.
Posojila za zastavljene predmete so predraga, posebno ker se dolžniki rekrutirajo skoraj izključno iz nižjih slojev. Letne obresti znašajo 12%. 5 % upravnina za najdaljšo dobo 6 mesecev, za dražbene stroške 10%>. Ako je predmet prodan, plača stranka normalno za vsakih 100 Din poso jila — 25 Din obresti in pristojbin.
Mestna pristava.
Leta 1928 je bil nabavljen avtomobil za repre-zentacijske vožnje. Nabavni stroški Din 203.775 so se krili in vknjižili v-breme računa avtomobilov. Komisijske in reprezentacijske vožnje za občino so za leto 1930 ipreliminirane na 138.000 Din. Vožnjo premoga je do marca 1930 za elektrarno m vodovod oskrbovala Mestna priprega, od tedaj naprej pa firma Rajko in Josip Turk, kateri so bile oddane vožnje brez javnega razpisa. Pravilen bi bil razpis in oddaja najnižjemu ponudniku. Nikakor pa ne gre, da se pogoji ;ponudbe enega re-flektanta razodenejo drugemu reflektantu. ki stavi potem drugo nižjo ponudbo, in da se pri tein favorizira le eno podjetje na škodo drugih, mestno podjetje pa celo zapostavlja, dasi ravno je njegov edini namen, oskrbovati vožnje za mestno občino in njena podjetja. Sedaj je pa dejanski stan ta, da opravlja boljše in rentabilnejše vožnje firma Rajko in Josip Turk, mestna priprega pa se mora zadovoljiti z manj donosnimi vožnjami, če prav bi šla, ako bi bila vprašana, tudi pod Turkovo ponudbo.
Donos voženj za elektrarno in vodovod vrže letno
250.000 Din. Mesto da bi se ta denar stekal v mestno blagajno, gre v prid zasebnikov. Mestna pristava si je za težke vožnje tudi nabavila močno vprego. Ker se je pa oddala vožnja premoga za elektrarno in vodovod Turku, se mora to vprego sedaj vporabljati za lažje vožnje, ki so jih dosedaj opravljali manjši prevozniki z lahko vprego in je ravno radi oddaje voženj Turku velik del njih brez zaslužka pri mestni občini.
Prav tako je Mestna pristava nalašč za prevoz premoga adaptirala 2 tovorna avtomobila, ki pa sedaj počivata. Vkljub temu, da sta bila na razpolago ta dva tovorna avtomobila mestne pristave, ki sta potrebam zadostovala, je upravni odbor mestne elektrarne kupil od firme Skoda nov avto za prevoz premoga, ne da bi se preje informiral, da razpolaga mestna pristava z zadostnimi primernimi vozili. Direktorij mestne klavnice je oddal razvoz ledu brez javnega razpisa. Mestna pristava je bila pozvana, naj stavi ponudbo. Ponudbo je pa stavil tudi Turk. Čeprav se je glasila Turkova ponudba na 260 Din za vsak dan vožnje, ponudba mestne pristave pa na 200 Din, se je vožnja oddala prvemu, ker je šel pozneje s svojo ponudbo na 195 Din. Mestna pristava pa sploh ni bila vprašana, če more prevzeti vožnjo pod enakimi pogoji kot Turk. V pogojih za oddajo razvoza ledu je zahteval direktorij mestne klavnice od mestne pristave med drugim tudi zaprt avtomobil. Turk pa razvaža led v odprtem avtomobilu. Pod takimi okolnostmi bi šla mestna pristava celo pod Turkovo ponudbo.
Edino mestna plinarna je za 1. 1930 oddajo voženj razpisala. Ponudba Turka se je glasila na 150 Din za vagon, ponudba mestne pristave pa na 120 Din. (Turk je namreč dosedaj oskrboval vožnje za plinarno za 150 Din.) Čim je pa zaznal za nižjo ponudbo mestne pristave, je svojo prvotno ponudbo znižal na 118 Din. Tudi v tem primeru bi šla mestna pristava pod Turkovo ponudbo, če bi bila seveda vprašana, tako so se pa vožnje oddale brez njene vednosti Turku. Po vsem tem je jasno, da se pri oddaji voženj za leto 1930 ni postopalo pravilno. Če ima mestna občina svojo lastno vprego, bi bila njena in njenih podjetij dolžnost, da v prvi vrsti to vprego polnovredno zaposli. Pri vseh oddajah voženj bi se morala vpoštevati v prvi vrsti mestna priprega, in le ona dela, ki bi jih mestna priprega ne zmogla, naj bi se oddala drugim ponudnikom, seveda potom javnega razpisa. Rentabilnejše vožnje bi pa vsekakor morale biti pridržane mestni pripregi. Po vladajoči praksi^ pa ponudbe mestne pristave, kljub temu, da so tiščali' cene navzdol, niso našle primernega razumevanja pri odločujočih činiteljih in se njena vozila in živina deloma sploh ne zaposlujejo, ali pa ta zaposlitev ne odgovarja pravemu namenu. Pri oddaji mestnih voženj je očito tudi pomanjkanja skupnosti v mestnem gospodarstvu, ker eno mestno podjetje ne upošteva interese drugega, pri čemer trj)i le mestna blagajna, na drugi strani se pa zaradi pomanjkanja skupnosti nalagajo investicije za nove stvari, za katere ni dejanske potrebe (tovorni avto za elektrarno). V interesu smotrenega gospodarstva pa tudi ni, da je mestna pristava naročila pri firmi Kunstler voz za odvažanje smeti za
45.000 dinarjev. Ta voz stoji že leto dni nerabljen v mestni pristavi, ker je radi svoje teže (1400 kg) za rabo neprikladen, stranke se pa tudi upirajo, da bi kupile za smeti posebne nove pločevinaste zabojčke, radi visoke cene 75 Din, kajti le taki enotni zabojčki se dajo uporabljati pri Kunstler-jevem vozu. Za odvažanje smeti so sedaj v rabi vozovi, ki jih je izgotovila mestna pristava s svojim lastnim osobjem, za 14.000 Din koniad.
Vse carinske posredniške posle za mestno občino oskrbuje spedicijsko podjetje Turk Kajko. Ponudbe drugih carinskih posrednikov se sploh ne upoštevajo, naj se glasijo tudi ugodnejše za mestno občino (Just, Piščanec). Spedicijsko podjetje Rajko Turk ima svojo pisarno v bivši mitniški hišici pri vhodu v carinarnico proti letni najemnini 3000 Din. Z dopisom dne 22. IV. 1928 na mestno občino so izjavili carinski posredniki Piščanec, Jovanovič, Zidarič in Štrueelj, da se zavežejo za lokale, ki jih ima v najemu Rajko Turk plačevati mesečno 2000 dinarjev, eventualno udeležiti se licitacije teh lokalov, ter jih izlicitirati. Mestna občina je pa odgovorila, da je glede teh prostorov že sklenila pogodbo z Kajko Turkom, veljavno do 15. Vlil. 1935.
Gospod Rajko Turk je dobil iz uradne blagajne dohodarstvenega urada na glavnem kolodvoru posojilo 10.000 Din. Uvedena preiskava je resničnost te ovadbe ugotovila. Po nalogu župana dr. Puca je pa bil dotični uslužbenec, ki je to naznanil, kaznovan z strogim pismenim ukorom, ki se je zabeležil v njegov stanovski izkaz.
V prostorih mestne priprege pa garažirajo tudi avtomobili splošne maloželezniške družbe, ki plačuje od avtobusa 10 Din na dan, in za delavnico 10 Din na dan. Od avgusta do oktobra 1929 so na garažirali ti avtobusi pri firmi Stejr, in je znašala pristojbina za garažiranje, čiščenje in mala popravila 3000 Din mesečno.
Personalije.
Nerazumljivi so kriteriji, po katerih se vrše napredovanja in uvrstitve v činovne razrede. V nekaterih primerih je opaziti, da so uradniki, ki nimajo določene pred izobrazbe, v mnogo krajšem času dosegli višje činovne razrede, kakor njih tovariši s popolno predpisano kvalifikacijo. Dočim se sprejemajo praktikantje v pripravniško službo in dosežejo šele po triletni pripravniški dobi XI. čin. razred, smo opazili primer, da je bil uradnik v B skupini takoj nameščen v IX. čin. razredu. — Jasno je, da so taka napredovanja in uvrstitve največkrat sad protekcije, ki imajo za posledice večno »popravljanje krivic«, kar pa nikakor ne more biti v korist mestnega proračuna, in s tem v zvezi splošnega mestnega gospodarstva.
V splošnem smo opazili, da se določila službene pragmatike glede predpisane kvalifikacije pri nastavljanju in razporejanju uredništva sploh ne upoštevajo. Tako je bil n. pr. sprejet v mestno službo dne 1. I. 1920 nameščenec s šolsko kvalifikacijo 6 razredov osnovne šole in je sedaj uvrščen v XI. čin. razred skupine 3, za katere se po službeni pragmatiki zahteva srednješolska matura, prav tako službuje od 15. VI. 1923 uradnica B skupine XI. čin. razreda, ki ima samo 7 razredov osnovne šole. Ta dva slučaja sta navedena le za primer, nista pa edina.
Vsaka namestitev, uvrstitev in napredovanje mestnih uslužbencev se izvrši sicer res s sklepom avtonomnega občinskega sveta. Mnenja pa smo, da bi se taki sklepi morali izvršiti le po določilih službene pragmatike, ki je — dasi tudi sama uveljavljena le s sklepom občinskega sveta, vendar le postavljena zato, da nudi nekako garancijo večjih pravic popolno kvalificiranemu uradništvu in tako omejuje protekcijo, ki povzroča vedno pri onih, ki niso v njenih krilih, nezadovoljstvo, in jemlje s tem veselje do dela.
Nekateri mestni uradniki prejemajo posebne osebne doklade, občinski svet o teh dokladah ni posebno sklepal. Za obračunavanje potnih stroškov obstoji pri mestnem magistratu poseben pravilnik. Pri pregledu nekaterih (Kitnih računov smo ugotovili, da so ti stroškovniki sestavljeni pomanjkljivo. Čas odhoda in prihoda ni označen; poedine postavke, kakor uporaba spalnega voza, niso dokumentirane. Sploh smo dobili vtis, da sestavlja potne račune mestno knjigovodstvo samo, namesto da bi jih sestavili oni, ki so uradno potovanje napravili. Zato potni računi niso preizkušeni in uradno potrjeni.
Splošna maloželezniška družba ne plačuje uvoznine 10 Din, za vsakokratni uvoz čez mestno dohodarstveno črto. O tej oprostitvi pa ni sklepal nikdar občinski svet, ker mu ta zadeva ni bila predložena. Ker je pri družbi udeležena ena tretjina zasebnega kapitala, je nedopustno, da se uvaja brez sklepa občinskega sveta tako izjemno favoriziranje, s čimer je na eni strani mestna blagajna prikrajšana približno za 182.000 Din letno, na drugi strani pa daje drugim sorodnim podjetjem povod za upravičene pritožbe. 0 tem vprašanju mora vsekakor sklepati čimpreje občinski svet.
Glavna hiba v vsem poslovanju mestne občine ljubljanske leži brezdvomno v tem, da primanjkuje izvestnih kontrolnih mer, ki so neobhodno potrebne pri vsakem javnem gospodarstvu.
Redne stalne državne kontrole občinskega gospodarstva bi mnogo pripomogle k pravilnemu uporabljanju javnih sredstev, ker perijodične revizije ne morejo podrobno in točno pregledati tako obsežnih poslov.
Občinske zadeve
Nedavno smo stavili vprašanje, zakaj se ne vrši občni zbor malccestne železnice za 1, 1931 in 1932, da bi se občinskemu svetu predložila bilanca. To vprašanje smo stavili zaradi tega, ker smo znali, da bo cestna železnica iz finančnih ozirov povišala vozne cene. A odgovora nismo dobili nobenega, in tudi v občinskem svetu je jako malo razumevanja za to občinsko podjetje. In vendar jamči občina za težke milijone, kljub tenvu, da ima samo s/3 delnic. Lastnik ene tretjine je dezinteresiran na podjetju, ker ne parfcicipira niti na dobičku, niti na izgubi. Iz objavljenih bilanc bi bilo razvidno, če je tako povišanje cen upravičeno ali ne. Iz bilanc bi bilo razvidno, če je tramvajski promet še aktiven kakor leta 1930, ko je izkazal 338.708 Din prebitka, in če je avtobusni promet še tako pasiven kakor leta 1930, ko je izkazal 306.134 Din izgube, z izgubo i. 1929 144.328 Din, skupaj izgube 450.462 dinarjev za 1. 1929 in 1930. Iz bilance bi bilo razvidno, če se je dolg pri Ljudski posojilnici zopet povečal, ki je izkazal 1. 1929 943.830 Diu dolga, I. 19550 pa 1,137.080 Din. Cela delniška glavnica znaša 300.00 Din, za 2/a delnic se je pa Siemensu plačalo 2,000.000 Din. Za električni tok plača cestna železnica 1 ‘30 Din za kilovatno uro. To znižanje od 2'25 na 1 '30 je župan dovolil s svojim odlokom 10. januarja 1.929, torej v dobi »interregnuma«, ker je bil občinski zastop razpuščen z zakonom o izpre-membi zakona o občinah in samoupravah, nova občinska uprava je pa bila res sestavljena z dekretom z dne 15. februarja 1929. To znižanje ni bilo treba tako naglo izvršiti, saj ni bila nobena nujna potreba, da bi se ne moglo ča-
kati do konstituiranja novega občinskega od-Imra brez znatne škode za občino, ker je za lako znižanje po § 87 občinskega reda kompetenten občinski svet. 'Po našem mnenju bi moral tudi o zvišanju voznih oen sklepati občinski svet, ne pa samo upravni odbor cestne železnice, ker je ta železnica občinsko podjetje, in mora biti vsako tako znižanje utemeljeno.
Od nadzorstvene oblasti pa zahtevamo, da pouči, in sicer energično, upravo malocestne železnice, da za njo veljajo isti predpisi, kakor veljajo za iste take družbe. Iz objavljenih bilanc bo tudi razvidno, koliko znašajo vsi dolgovi cestne železnice, in za koliko jamči občina. Razvidno !k> tudi nadalje, če plačuje družba redno obresti in amortizacijo za svoje dolge. Razvidno bo tudi nadalje, če je vloga pri Kreditni banki ljubljanski, ki je bila v bilanci za L 1930 navedena v znesku 3,789.958 dinarjev zamrznena« ali se je dvignila. Ali je ta brezbrižnost občinskega sveta za tako velike obveznosti občine res dokaz njenega plodonosnega dela. Toda, pardon, to ne spada v poglavje reprezentance.
LISTNICA UREDNIŠTVA
V zadnjem času se nam kopiči toliko razkrinkujočega materiala, tla bomo primorani izdajati Pohod« od časa do časa na 8 straneh. Taka številka stane potem 2 Din, kar naj naši razprodajal«! vpoštevajo.
V soboto 10. junija ob 19. uri nadaljujte v radiu g. Boris Sancin s svojim predavanjem
Mladinski pokret Narodne odbrane«. Odbra-naši! nataknite slušalke!
Jugoslavija ie delala večnega sonca, večnega snega, plodnih ravnin in strmih planini
V tovarni se je oglasila sirena.
Janez se je na klopi pred hišo vzravnal kakor ob klicu domačega človeka. Dolgo je že ni slišal. Obudila mu je mnogo spominov.
V njegovih mislih je oživela kovačnica.
Oživel je Simon.
Oživeli so vsi drugi sodelavci.
Pa tudi mojster Beniger in ravnatelj Komer sta stopila v mislih predenj. In vsi drugi, ki jih je poznal. Vsa tovarna je zaživela in stisnila Janezu srce.
»Taikrat, ko sem sam koval, je bilo pa le bolje,« je počasi spregovoril in se ozrl po hišni gospodinji, ki je nedaleč stran pobirala perilo.
Ne gre, da hi človek sploh inisltil na to, mu je odgovorila in vršila dalje svoj posel.
Ali Marija zdajle pride?«, je vprašal z veliko skrbjo.
»Vsak čas bo tu.«
»Kaj pa Ivan? Kje ga ima?
Gospodinja se je naredila kakor da ne ne sliši njegovih besed. Janez je nekaj časa molčal, a dolgo ni mogel.
:,Kje ima Ivana, ali kaj veste?«, je ponovno vprašal.
Sama tii pove, saj že gre,« je nevšečno zagodrnjala gospodinja ,in mu znova pokazala, da se nerada zgovarja.
Janez je pogledal po poti in zares opazil svojo ženo. Sama je šla proti hiši, bila je zdelana, nič več taka kakršno je pustil. A ona ga ni toliko zanimala. Zadržano obnašanje gospodinje mu je razjedalo misli. Zdelo a© mu je, da nekaj skriva pred njim. Težka slutnja mu je napolnila srce, mračne misli so ga obšle.
Zena se je približala. Gledala je vanj, a ga ni takoj spoznala. Potem pa, ko je vstal in zašepal proti nji, je na mah sprevidela, kdo ji gre nasproti. Občutje radosti in bolečine je bil njen krik:
Janez! Ti?«
Komaj si je verjela, da ima pi'ed sabo moža. Z očmi ga je premerila od nog do glave. Strmela je v upadel in poraščen obraz, v oči, ki so izdajale trpljenje in jo brez besed vpraševale.
»Ali me že dolgo čakaš, Janez?«, je vprašala in zadrhtela hkratu.
Ne, Marija.
Janez je palico, na kateri se je naslanjal, preložit iz desnice v levico, in stegni! roko v pozdrav. Marija mu jo je vdano stisnila, se vsa stresla in zajokala.
»Nikar, Marija, nikar,« je skušal tolažiti Janez.
Joka ji pa ni ubranil. Spustil je njeno roko, da sta mogla v vežo, kjer je Marija odklenila stanovanje. Ko je sedel za mizo in gledal ženo, ki še ni nehala ihteti, je obzirno
Kako živiš, Marija?«
Zena je pa samo dvignila glavo, ga pogledala z obupnimi očmi, zamahnila z roko in znova bušila v drhteč jok.
■Marija, pomiri se. Iu Ivana pripelji. Kje ga imaš?«
Janeževo vprašanje jo je skrušilo. Vzelo ji je jok. V grenki bolečini, za katero ni aolza in krikov, mu je zašepetala:
»Ivan je pokopan.«
Spogledala se je z možem in se ga zbala.
Janez je planil pokoncu, zarjul kakor tiger .in se nato sesedel.
,T o ni res, to ne sme biti res,« je zastokal v onemoglosti in se oprijel razmajane mize.
»Vse bi dala, da ti ustreženi, Janez,« je vrelo iz Marije. »Vse, vse! A Ivana res ni. Bolezen ga je zadavila. Lakota nama ga je vzela. Ti ne veš, koliko strašnega je bilo v teh letih. Saj sem vse naredila, da nama ostane živ. Verjemi mi, da nisem križemrok čakala njegove smrti.«
»Verjamem ti, Marija.«
»Vsa mogoča pojta sem storila, vse noči sem mu dala, pa nič ni pomagalo. Strašen
čas sem prestala, Janez. Nikdar več si ga ne želim in nikomur ga ne privoščim. Sama, brez opore, sem morala prenašata njegov o bolezen in smrt. Nobenega živeža nikjer, ne mleka ne zdravil. Za telie, Janez nisem vedela, ali si živ ali mrtev. Zdaj si vendar tukaj.«
»S pokvarjeno nogo.«
»Samo, da si živ!«
•Mogoče bi bilo l>olje, da nisem več. Sina so spravili |>od zemljo, mene pa pohabil«. Prekleti!
Udaril je po mizi z vso silo koščene pesti.
Sonce je lezlo za goro, kmalu je popolnoma zginilo in se umaknilo mraku, ki je hitro nastopal.
Janez in Marija sta odšla s pokopališča. Težko sta se odtrgala od groba, ob katerem sta stala mnogo časa. Molče sta šla mimo hiš, molk, težak in trpeč, ju je spremljal vse do doma. Ko sta sedela v sobi ob oknu, je Janez gledal skozenj, žena je pa slonela ob njem in si z njegovim ramenom podpirala omotično glavo.
»Marija, včasih mi nisi upala verjeti, kadar sem ti kaj razlagal o časih, ki nas čakajo,« je Janez s prijaznim, toplim glasom raztrgal večerno tišino. »Zdaj vidiš, da se nisem motil.«
»Kaj pomaga govoriti. Ivana to ne da nazaj«
,Res je, žena, res. Ivan se ne povrne. Z njim so mi vzeli največ, kar mi kdo more vzeti. Zanj ni zlata, ki bi lahko odkupil njegovo smrt. Pa, saj ga tudi ne ponuja nihče. Mar je komu življenje ubogega otroka. Kdor današnje dni ubija, je odlikovan. Kdor ne mara moriti, je izdajalec. Človek ne more drugega, kakor da se krohota. Solze so le še smešne.«
»Janez, prosim te, ne govori tako.«
»Zakaj ne, Marija? Tebi vendar smem zaupati svoje misli.«
»Saj ne rečeni, da ne smeš, ampak ti se hočeš smejati. Pomisli na Ivana.«
Kaj ti pride na um! Narobe me razumeš. Ti komaj veš, kolikokrat sem gledal smrti v obraz. Tisočkrat sem bil pred poginom. Uši so me grizle in lakota. Krogle so me zasledovale iu granate. Neštetokrat sem dvomil, da doživim in pričakam prihodnji dan. Iz ure v uro smo viseli. Mnogi so znoreli. Mene je pa veliko upanje držalo pokoncu: sin. Ivan, Ivan!«
Marija si je z rokami pokrila obraz.
Janez je prenehal gledati skozi okno.
»Takole sem si mislil: če me ubijejo, ostaneš ti z otrokom. Pa se je narobe izpolnilo. Jaz sem ostal. Pohabljen. Fej!«
Zaslišala sta trkanje.
Marija se je vsa stresla:
»Zdaj pa imaš. Tvoje liesede so slišali.«
Na vratih je vnovič poropotalo.
»Odpri in poglej,« je nasvetoval Janez.
Ona je stopila z veliko plahostjo proti vratom. Počasi je odprla. Takoj, ko je zagledala kovača Anžiča, nizkega, sključenega moža, je postala živahnejša. Z veliko sproščenostjo je vzkliknila:
Ah, vi ste! Vas pa nisem pričakovala. Le naprej, kar noter. Samo da ni tak človek, ki se ga je bati.«
»Dober večer, Janez,« je pozdravil sključeni, a vendar še zelo tršati mož ter se prestopil čez prag. »Pravijo, da si doma.«
»Res je tako,« je pritrdil Janez in mu šel nasproti.
»Slabo hodiš, kakor vidim,« je rekel mož, ko sta si sredi sobe stisnila roke. >Ali si res brez noge?« .
»Končano imam, drži se me pa še.«
»Potem so pa ljudje narobe zagnali.«
»Ljudje tako vedno več vedo, kakor je res. Še zdaj narede iz muhe slona, čeprav ae> gode nezaslišane stvari.«
Sedla sta za mizo.
»Prižgi, Marija, tema je že,« je zamrmral Janez.
Privatna karitativna akcija socialnega skrbstva
Na naš članek pod zgornjim naslovom smo dobili od g. referenta za mladinsko oskrbo Sedeja daljši dopis, v katerem pojasnuje delovanje občine ljubljanske na socialnem polju, da ne bo javnost napačno informirana. V pojasnilo našega tozadevnega članka pripomnimo, da je bila smisel našega članka sdstemar tična organizacija privatnega karitativnega socialnega skrbstva v Ljubljani, ki se naj iz sedaj že obstoječih takih organizacij po posameznih okrajih centralizira v svrho tesnega sodelovanja z mestno občino, ki bi to organizacijo subvencijonirala. Taka centralizacija privatnega karitativnega socialnega skrbstva bo segala tudi v najbolj temne prostore siromašnega prebivalstva na ta nam da člani te privatne organizacije, posebno ženska organizacija, ki je že po svoji naravi poklicana za karitativno delo, stopijo v neposredni stik s siromašnimi sloji prebivalstva, da se osebno prepričajo o rodbinskih razmerah, katerim se potem osebno deli podpora v denarju ali pa v prvi vrsti >iin natura«. Ko je dotična organizacija poročala o takih primerih socialnemu uradu. — Marsikaj bi se doseglo s takimi organiziranimi poseti v rodbinah glede preskrbe otrok, oddajo v zavetišča, preskrbo dela itd. Ako pa uradnik, bodi. si tudi od občine de-eignirani okrajni načelnik take posete napravlja, nosi to vedno pečat uradnega poslovanja, med tem ko privatna taka pota napravljajo na psiho siromašne družine čisto drugačen vtis. Kako bi se taka akcija podrobno izvedla, ni naloga časnikarskega članka, ker bi to da-leko presegalo okvir vsakega časopisja. Sprožili smo misel, naloga socialnega urada ozir. odseka je pa na skupnih sestankih z že obsto-
Boris Kranjc, cand. rer. econ.:
ječirni privatnimi karitativnimi organizacijami sestaviti podrobni načrt. Gospod dopisnik je naš z najboljšim namenom stavljeni predlog napačno razumel, ker nikakor ne očitamo uradu za socialno skrbstvo, da nima srca za reveže, in da morebiti ne stori svojo dolžnost. A ker nobena stvar ni popolna, se da tudi socialno skrbstvo s primemo sistematično organizacijo privatnega sodelovanja zboljšati, da se javnost še bolj pritegne h karitativnemu delu s sodelovanjem in kontrolo socialnega skrbstva. Posebno se nam zdi nepraktično tisto osebno razdeljevanje denarnih podpor na socialnem uradu mestnega magistrata. Podpora direktno izročena družini v prvi vrsti v blagu bi bila veliko bolj pravična in bi veliko bolj zalegla. Podpora bi se smela deliti ne po mnenju uradnika, nego na podlagi poročila karitativne organizacij© dotičnega okraja. Toliko v pojasnilo, da ne bo nesporazumljenja.
Končno se sklicujemo na poročilo revizijske komisije 1. 1930 o socialnem skrbstvu na odstavek, ki se tiče podpore brezposelnim. Poročilo o »Mestnem zavetišču« preidemo.
Podeljevanje podpor za primer brezposelnosti krije v sebi nevarnost, da dobijo take podpore iste osebe pri Borzi dela in pri mestnem magistratu. V interesu solidnosti zavarovanja za primer brezposelnosti, bi kazalo zakonitim potom naložiti občinam, kjer prebiva večje število delavstva, večje prispevke za Borzo dela. V tem primeru ne bi take občine podeljevale nobenih podpor za brezposelnost in bi odpadla možnost eventualnega izrabljanja podpor po enih in istih osebah pri bora dela in pri mestnem magistratu.
Preustroi šolske telovadbe
ZAKAJ JE PREUSTROJ ŠOLSKE TELOVADBE NUJNO POTREBEN?
Državna oblika ie skupnost večjega števila subjektov — državljanov. Torej, ne samo, da je država stvarno opredeljena z ozirom na te posameznike kot celoto, marveč postane samoobsebi razumljivo, sledeče logično in nujno dejstvo, da interes države zahteva, da se čimbolj briga za kulturni ter fizični razvoj in napredek svojih državljanov. In končno je tudi njena dolžnost', da vzgoji rod ki jo bo krepil v ekonomski ter politični borbi, ki neprestano valuje svet.
Kakšne so v tem oziru razmere pri nas? Naša država potrebuje pogumnih, samozavestnih, brezobzirnih ljudi, toda poštenih ter značajnih, ter e srcem polnim ljubezni do naroda in domovine, silne, da prenese ter pretrpi vsako žrtev. Nam je treba borcev — torej vzgojimo jihl —, državljanov sfanatiziranih v ljubezni do naroda, z levjimi srci ter mišičastimi rokami! V nobeni »politiki« nam ni pot posuta s cvetjem, od vseh strani nam pretijo kremplji požrešnih sosedov, ki jim diši naša zemlja. In misel: Raje poginiti do zadnjega moža, ko odstopiti le ped te zemlje! ta misel mora biti zagozdena v srcih nas vseh, kot da smo se že rodili z njo. Toda ne samo to! Ravno tako ne smemo nikoli pozabiti, da del te zemlje neizmerno trpi pod jarmom našega največjega neprijatelja, kar nam bodi memento mori pri vsakem našem koraku, ob vsaki naši misli, toliko časa, dokler ne bo tudi nad njimi zaplapolala trobojna jugoslovanska zastava ter oznanila dobo svobode, napredka in razvoja, v objemu ljubeče matere Jugoslavije! In doseči to bodi naš smoter in vzvišena dolžnost, ter dolžnost vseh generacij, ki pridejo za
nami, dokler ne bo ta cilj dosežen! A naša naloga je, vzgajati naš naraščaj v tem duhu.
Moje mnenje je, tak pomladek dobimo, če mu damo prestati vso pot krepeče telesne vzgoje. In, ko bodo možje vstopali v življenje, ta‘mladina, bodo to ljudje, kakršnih Jugoslavija potrebuje.
Da, telovadba ni baš telovadba, je sredstvo, s katerim bomo to tudi dosegli. Toda, v obliki, kakor jo imajo sedaj na šolah je tako nepopolna ter nezadostna, da nujno zahteva reformo, posebno z ozirom na veliko vzgojno važnost, ki naj jo vrši. Te telovadne ure so ponavadi dopoldne, med drugimi šolskimi urami, vedno je vse polno »bolnikov«. ki se pripravljajo med tem za druge predmete, čas sam kolikor traja je prekratek in naravno, da v teh okolščinah ni možno kako sistematično telovzgojno delo ter večji uspeh. Šole, razen telovadnic, ki pa ob lepih dnevih tako ne pridejo v poštev, nimajo za vežbanje primernih prostorov, včasih služi v ta namen šolsko dvorišče, in tako se ura zabije s kakim kratkim izletom. Radi svojega kratkega trajanja ter ostalega pouka, ki ji sledi, se tudi ne morejo po-služiti letnih telovadišč Sokola, ali drugih primernih prostorov. Tu pa spet kako sistematično vežbanje ni možno, radi pomanjkanja orodja, radi velikega števila učencev itd., pa se tiste minute zapravijo s kakim žogobroom ali s čim sličnim. In končno, kar je za nas glavno, tak način telesne vzgoje ne podpre prav nič naših stremljenj, po katerih je baš telovadba, v vezi z idejnim podukom, ki v nobenem slučaju ne sme izostati tisti faktor, ki stori največ pri vzgoji mladine v zavedne. v naših vzvišenih idejah sfanatizirane državljane — Jugoslovane.
Ker drži ko pribito, da bi z obvezno, sistematično, zadostno telesno vzgojo, roko v roki z idejnim podukom v tem smislu to tudi dosegli, sem se lotil tega članka. Ne le, da bi na ta način vzgojili zdrav rod jugoslovanskih inteligentov, pogumen in dobrih živcev, marveč bi vzgojili tudi dobre Jugoslovane. Kajti pokvarjena, gnila inteligenca je za narod hujša kot vsaka epidemija. Zato je reforma šolske telovadbe krvavo potrebna, izvede naj se pa v sledečem smislu:
V	stanju, kakor se nahaja sedaj, naj se sploh ukine. Mesto tega naj ministrstvo zapove s tozadevno odredbo, da se mora vsak učenec državljan naše kraljevine (ali učenka), vpisati v Sokola, odnosno je tu avtomatsko prisilno vpisan od momenta, ko začne posečati šole. t. j. ko se vpiše v prvi razred.
Vsi učitelji ter profesorji telovadbe vseh šol na ozemlju naše države, se naj dodelijo Sokolu, kjer bi iv zvezi s Sokolovima vaditelji opravljali svojo funkcijo telovadnih učiteljev.
Občine naj zgradijo s podporami banovin ter države primerna letna telovadišča, ki naj bodo opremljena po principih novodobne higijene ter z orodjem, potrebnim pri fizičnih vežbah. Vsako telovadišče na prostem imej slačilnice, umivalne prostore s tuši z mrzlo in toplo vodo, orodnico itd., nadalje vsako še primerno velik higijenični bazen. Ta telovadišča sme uporabljati tudi lokalno sokolsko društvo, ako nima svojega, oziroma se naj sokolska telovadišča, kjer že obstojajo, preuredijo v tem smislu, v kolikor ne odgovarjajo v ta namen. Telovadba šolsko obvezne mladine se naj vrši ločeno od telovadbe ostalih članov Sokola ter smatra šolskim predmetom kot vsi ostali. Začetkom telovadne ure naj vaditelj kliče dijake po imenu in vsak izostanek se mora opravičiti po zahtevi tudi z zdravniškim spričevalom.
Telovadba se naj vrši popoldne, traja najmanj tri ure tedensko, dvakrat po uro in pol, a telovadna ura se računaj šestdeset minut. Poleg tega, se pa naj tedensko vrši še ura idejnega poduka, katerega naloga, namen bodi, vzgojiti ta narašfaj v zavedne, samozavestne Jugo->lovane, v ljudi, kakršnih potrebujemo. Začne naj se pa že v ljudski, traja skozi vso srednjo šolo; tu se naj v višjih razredih spremeni v proste debatne ure.
Uspehi učencev v telovadbi bi se naravno tu tudi ocenjevali. Koncem šolskega leta naj bi se vedno vršil vsakoletni telovadni nastop vseh šol v konkretnem mestu ali kraju, ki se naj izvede svečano, v ideji nacionalne zavesti.
Sistem telovadbe bodi sokolski, goji naj se tudi turistika, plavanje, razne telovzgojne igre, pozimi smučanje itd. Proste .vaje naj se po možnosti izvajajo s petjem telovadečih raznih domo-iljubnih jugoslovanskih pesmi. Učenci niso obvezni, da poleg šolske posečajo še telovadbo pri Sokolu, no, to jim stoji na razpolago, ako ni kvarno njihovim uspehom v šoli.
Članarinia bodi minimalna, plača naj se pa z enkratno takso pri vpisu v razred začetkom šolskega leta. Učenci, ki predlože ubožno spričevalo, se naj je oproste.
Telovadbe bi bili oproščeni le oni dijaki, ki jih šolski zdravnik najde nesposobne telesnih naporov; no, idejni poduk morajo posečati. Vsakega telovadca mora šolski zdravnik preiskati brezplačno vsaj enkrat mesečno.
Te odredbe naj veljajo za vse naše državljane gojence naših osnovnih ter srednjih šol, brez razlike spola; ko dijak za stalno zapusti srednjo šolo, prenehajo zanj veljati.
Te smernice izročam merodajnim faktorjem v pretres.
G. Mussolini proti mali antanti
Pod tem naslovom je prinesel v Pragi izhajajoči francoski tednik »L’ Europe Nouvelle« v št. 15 članek, iz katerega posnemamo to-le:
Evropa se j© že navadila, da ne polaga mnogo važnosti na mnenje italijanskega tiska. Radi pretiravanj — in ta izraz je samo vjudno olepšanje — smo slednjič prišli tako daleč, da ga ne jemljemo več resno. Čemu naj še to dokazujemo? Škoda bi bilo časa in truda.
Vendar pa je g. Mussolini sam javno nastopil proti Mali antanti. Storil je to s člankom, ki je bil objavljen v časopisih v Berlinu, Budimpešti, Londonu in Zedinjenih državah. G. Mussoliniju je pa treba vsekakor odgovoriti, in prisiljeni smo, da se postavimo na stališče, ki si ga je izbral. Njegov članek samo potrjuje, kar smo že sumili: da namreč tvori Mala antanta vazen del njegov© zaposlitve.
Za g. Mussolinija ni Mala antanta zares enoten, zedinjen in močan organizem. — Zakaj torej, če je silaba in razcepljena, tako zelo vzrujava imenitnega državnika, popolnega gospodarja mogočnega naroda.
»Mala antanta,« pravi g. Mussolini, »ima samo negativen smoter«. — Ali pa ima morda litaMjansko-madžarsko prijateljstvo bolj »pozitiven« smoter?
»Mala antanta se predstavlja na svetovni pozomici ob zvokih hrupnega pariškega orkestra, kot peta velesila.« — Toda rimski orkester, ki igra na čast paktu štirih velesil, je še bolj hrupen lin še bolj žali nežna ušesa.
»Države Male antante nimajo ničesar skupnega, niti jezika, niti plemena, niti vere, niti gospodarskih teženj.« — Vzemimo pa dežele, ki imajo vse to skupno, na primer Bolivijo in Paragvaj, Peru in Kolumbijo.
»Češkoslovaška je setavljena iz šest različnih narodnosti: Čehov, Slovakov, Nemcev,
Madžarov, Zidov in Poljakov.« — Italija je sestavljena iz šest različnih narodnosti: Italijanov, Nemcev, Slo venem-, Hrvatov, Zidov in Francozov (v Piemontu). Kar se pa tiče Madžarske, omenja zadnje uradno štetje, če se n© motimo, osem narodnosti.
»Mobilizacija petih ali šestih milijonov ljudi ne zadostuje, da se upostavi skupna vojska, ki bi bila v stanu, boriti se in zmagati.« — Zakaj se je pa potreba potem za Božjo voljo tako vnemirjati radi oboroževanja Male antante?
»Ali je Rumunija razpoložena, da sledi v vsem protiitalijanski politiki Jugoslavije?« — »Protiitalijanska politika Jugoslavije« sploh ne obstoja, pač pa se vrši čudno, škandalozno italijansko rovarenje proti jugoslovanski edinosti, napram kateremu se vede beograjska vlada na zelo dostojanstven način mimo dn hladnokrvno.
»Carinska unija med državami Male antante je takorekoč nemogoča.« — Bolj odločno res ni mogoče udreti skozi na stežaj odprta vrata.
»Madžarsko so ponižali in okrnili njeni sosedje.« — Ti sosedje so čakali sedem do deset stoletij, da so se osvobodili in je bil konec njih ponižanja dn okrnjenja.
In tako dalje, in tako dalje, in s tem končamo.
NE BLATI JUGOSLAVIJE V TUJINI, SLABE RAZMERE BIČAJ NEIZPROSNO SAMO DOMA
Hočemo liudi ravnih linii in neupognienih hrbtenic« hoiemo vihre in borbel
»Kaj bi žgala, saj se poznamo. Ne sveč ne petroleja nimata odveč.«
»Res je, uganili ste, Gregor,« se je razveselila žena.
»Gregor marsikaj ve, samo tega ni vedel, da so tako grozni časi na svetu še mogoči kakor so sedanji,« je dejal stari Anžič čn gledal v Janeza. »Ljudi so mm razgnali na vse konce sveta.«
»Kje je Samoo?«
»Ujet na Ruskem.«
»Velikokrat sem mislil nanj.«
»Razumela sta se.«
»Tudi z varni, Gregor, se nisem prepiral. Zelo mi je všeč, da ste takoj, že kar prve dni prišli semkaj.«
»Zvedel sem, da si se povrnil, pa sem sklenil, da pogledam in se kaj pomenim. Ti ei veliko doživel, mi pa samo garamo in si s pasovi stiskamo želodec.«
»Tudi jaz sem tega vajen.«
»Verjamem, da imaš veliko šolo za seboj. Fronta je nekaj več kakor kovačnica. Čudno, da si sploh še živ.«
»Saj sem polomljen dovolj. Kaj mi kaže zdaj? Za delo nisem več, vsaj za težko ne.«
»Zdaj žena služi.«
Marija se je nasmehnila:
>To je še zame komaj. Sicer pa sami okušate naše dobrote. Denar nima nobene vrednosti. Ničesar več zanj ne dobimo. Kam pelje vse to? Kam?«
>K dobremu gotovo ne,« je menil Anžič.
»Nekam pa le moramo priti,« je prevda-ril Janez. »Vsaka stvar enkrat premine. Tudi vojne mora biti konec. Po mojem je vse pri kraju. Saj že ljudi zmanjkuje za fronto.«
»Dovolj so jih že pobili. V vsaki htiši koga objokujejo, ljudje so naveličani, saj ne vedo, za koga prav za prav stradajo in umirajo. Zase gotovo ne. Vsaj moja stara pamet mi tako pove.«
»To je beseda,« j© prevzelo Janeza, »Vi ste še nas, Gregor. Vi še veste, kaj je prav in kaj ni. Za naš© tlačitelj© se pobijamo. Za tdste, ki nam že od nekdaj sede na vratu, ki lomijo naš© kostii in pijejo našo kri.«
»Janez, tega ne smeš govoriti,« se je vmešala žena. »Ti se res nič ne spametuješ.«
»Jaz nikomur ničesar ne povem,« je dejal Anžič. »Zame se ni treba bati.«
»N© mislim zaradi vas,« je pojasnila Marija. »Saj j© drugih dovolj, ki so tako pripravni.«
»Zdaj že povsod zabavljajo,« jo je zavrnil starec. »Nič se ne boj. Morda ni več daleč čas, ko se oddahnemo. O uporih govore ljudje, čudne reči šepetajo zadnje čase. Strogo je res, ampak, če ima človek ušesa, že marsikaj ujame.« .
»Da bi se le kaj kmalu odločilo,« je željno spregovoril Janez. »Včasih se mi zdi, da vsi poginemo, da nas ne čaka drugega kakor žalosten konec. Včasih pa spet upam, da se obrne nam v prid.«
»Čakati moramo.«
»Stradati in umirati naprej. Vsega je že dovolj. Čas je, da ljudje pokažejo pesti.«
»Ni še vse izrelo, Janez. Dozoreva pa.«
»Ali vi, Gregor, verujete, da dozori?«
V	sobi je zavladal za hip molk. V temi je dihalo troje prs. Troje ljudi j© premišljevalo grozo časa in si želelo konca te groze.
Anžič je zakašljal dn počasi dejal:
»Vsa znamenja kažejo, da ne smemo zgubiti upanja. Tii me nocoj morda čudno gledaš, Janez,, včasih nisem kazal, da sem tako tvojih misli kakor danes. Zadnja leta so me zelo izučila in bodo še marsikoga.«
»To je prav. To bo vsaj nekak od vse te strahote. Pamet naj se odpre ljudem. Kako pa je s kovači, kar jih je doma.«
»Prazen želodec daje druge misli. Kovači kujejo in kolnejo. Beniger priganja, K&rner kriči in psuje in se raznaša nad nami kakor nad regruti. Včeraj je mojster vprašal po tebi. Kovačev manjka. Ti bi lahko poprijel za delo. Noga bo v napotje, morebiti pa le kako opraviš.«
»To pa ni napačno, mož!«, je vzkliknila Marija.
»Prav za prav je vseeno ali bajonete kuješ ali jih nasajaš na puške,« je spregovoril
Janez. »Enemu in istemu gospodarju služiš. Nekje poginjaš zanj. Tu ali pa v fronti.«
»Čisto vseeno pa ni,« j© menila Marija.
»No, pa uredite, Gregor,« je pristal. »Dom je le dom. Mogoče pričakam boljših dni. Zdaj sem brez sina, brez zdravja, vseeno bi pa rad dožiivel tisti dan, ko se za vselej odloči naša usoda. Če ga v kovačnici pričakam, ga mi drugje ne bo treba. Saj eno je gotovo: nas čaka vstajenje ali pogin, srednjega ni.«
Umolknil je.
V	sobi je bila tolikšna tema, da se niso ločili obrazi. Znova je zagospodaril molk. Srca vseh treh so mimo žalosti in skrbi utripala tudi v nemirnem pričakovanju nečesa, kar je marsikdo želel in pričakoval.
IV.
Na cestah je vrela živahnost.
Vojaki so metali s čepic cesarske značke in se veselili miru. Drugi ljudje so se rado-vali njihovega početja in pijano vzklikali svobodi.
Na kolodvoru so ustavljali vlake z vojaškimi ubežniki in jih razoroževali.
Avstrija razpadla ...
Vojna je ponehala ...
Nastajal je mir...
Vstajala je Jugoslavija ...
Svet se je prelomil...
Iz starega je raslo novo ...
Narod si je umival krvavi obraz in se otresal svojih bičarjev. Dvigal se je v prerojen ju in zaživel novo življenje, polno blestečih nad in velikih upanj.
* * *
Janez je v kovačnici ustavil pogon vodnih kladiv. Kovači so se spogledali, v njihovih očeh je čital zmedo in strah, nezaupanje in spraševanje.
»Le nič ne glejte,« jih je nagovoril. »Naš dan je prišel, zato ga moramo praznovati. Vsi na cesto. Vsi pred tovarno, da pokažemo svojo voljo, da povemo, kaj so kovači, kaj so naše roke, naše pesti, kadar si snamemo okove.«
»Kam ukazuješ, kaj hočeš?«, s© j© oglasil
mojster Beniger z negotovim, nekoliko tresočim glasom.
»Saj si slišal. Mislim, da veš, koliko je ura. Upam, da nisi slep. Tebi in tvojim je dzvonilo. Zdaj imamo mi besedo.«
»Talio je,« se je oglasil Anžič. »Le pojdimo, fantje. Dovolj doflgo smo bili hlapci. Zdaj pokažimo, da znamo biti tudi ljudje.«
»Tudi vi ste med prekucuhi?«, se je začudil Beniger.
»Tudi, tudi,« je prikimal starček. »Vsa leta sem molčal in premišljeval, zdaj pa smem s pravo besedo na dan. Vi ste doigrali. Kar spoprijaznite se s tem.«
»Vi, kovači, pa pokažite, kaj ste,« je povzel Janez in se odpravil pred kovačnico.
Mimo je šel ravnatelj Korner. Glavo je tiščal v tla in ni nikamor pogledal. Janez je posmehujoče zrl za njim in dejal kovačem, ki so počasi začeli prihajati ven:
»Tudi temu je zapel zvonec. In v»ein) ki so bili kakor on. Zdaj bo drugače. Zdaj bomo sami svoji gospodarji.«
Na cesti je našel Simona, ki se je že povrnil iz ujetništva. Veselo sta se pozdravila.
»Tvoj© se je izpolnilo,« mu je dejal Simon.
»Sam nisem mislil, da se bo.«
»Jaz še manj, pa j© vendarle prišlo, kar sd tako željno čakal. Ta vojna ni bila kar tako. Svet je zamajala. Vse drugače bo zdaj. Jaz sem videl, kako delajo drugje. Tudi mi moramo prav prijeti. Če ne pojde drugače, pa s pestjo. Saj smo kovači. Saj vemo, kako se kuje železo. Trdo je treba udariti, potem kaj opraviš. Z božanjem samo samega sebe osmodiš.«
Pomešala sta se med ljudi, ki so njali od vsepovsod. Na tisoče se jih je nabralo, na tisoče je dalo duška svojemu razpoloženju. Tisoči so pozdravljali nov čas, tisočem se je oddahnilo srce, tisoči so zaverovan v lepšo bodočnost.
V.
Leto se je umikalo letu.
Življenje je teklo svojo pot.
Z obhodov
Jesenice
SLIČICE
Nekomu v spominsko knjigo. Med vojno je. Na neko bližnjo postajo prMe jeseniška družba. Bred okencem zahteva eden med njimi vozni listek za Jesenice. Nemški glas za njim: »Kaj, 'kaj, Jesenice? Mi ne poznamo Jesenic. Kaj si drzne ta človek! Assling, budalo! Navadite se že enkrat na Assling in pustite svoje slovenske posebnosti!« Ta nemčurski Mihel še danes mihlja po naših slovenskih tleh in odjeda kruh našim brezposelnim! Ce se ne bo kaj kmalu s celokupno družinico prilagodil jugoslovanskim razmeram, mu bomo kruhek osolili, da mu ne bo več tako teknil. Smo budno na straži!
Železniški direkciji v opozorilo. 14 let po osvobojenju. Na jeseniško postajo privozi vlak. Okrog njega se drenjajo orožniki, železničarji, financarji. Seveda, vlak iz Avstrije. Pa opravijo vsak svojo službeno dolžnost in gredo. Znamenje njihove narodne zavesti pa ostane na vozovih z nalepljenimi listki: Assling, Laiibach... Radovedni smo, koliko vlakov z jeseniške postaje je že neslo čez mejo listke * označbami: Podroščica, Celovec, Beljak, Dunaj...	■	1
SODOBNE JESENICE
V	dnevnem časopisju zasledimo večkrat sliko modernega projekta, iz katerega naj javnost razvidi, da se zanimamo za bodoči razvoj našega mesta. Naj pa ta javnost tudi izve, da imamo tudi že danes nekaj moder -nega.
Če pogledamo delavske stanovanjske barake, se moramo zavzeti nad talentiranim in tehnično naobraženim .mojstrom, ki je delal zanje načrt. Pri belem dnevu sem stopil pred dnevi v eno takih mojstrovin in se čudom začudil, ko mi je udarila v oči — električna _luč! Bože mili, kje v kulturnem svetu še najdeš delavsko stanovanje brez oken? Seveda more kaj takega ustvariti le človek, ki je v dno svoje kulturne duše prepričan, da je za našega jugoslovanskega delavca vse dobro.
Taki »strokovnjaki« nam prinašajo čez Karavanke kulturo, ki jo mnogi naš delavec v svoji zaslepljenosti podpira s tem, da pre-žira vse, kar ni internacionalnega. Kako dolgo še bo vihtel bič nad samim seboj? Lastna usoda ga zove k izitreznjenju!
NAŠI LJUDJE
Nekega tovarniškega delavca z Javornika, je po postavi zelo velik, po narodni zavednosti pa pravi pritlikavec, opozarjamo, naj otroke tukajšnjih Nemcev — če že čuti potrebo za to — slovensko poizdravlja, sicer se mu zna zgoditi, da bo ob ponovnem takem slučaju na licu mesta prejel zasluženo plačilo, ki mu ga pred narodom niti sodišče ne bo izbrisalo! Takega poniževanja in zapostavljanja naše govorice za nobeno ceno ne bomo trpeli na jugoslovanskih tleh!
Nekateri ljudje (Slovenci!) preizkušajo na jeseniškem kakor na javorniškem peronu, če morda še znajo švabčariti. Vedo naj, da jih na vsakem koraku zasledujemo in jih bomo — oe ne bo kaj kmalu konca — javno razkrinkali, pa naj bi bili v državni ali drugi javni službi. Kako pa se bo naučil slovenščine fotograf pri Vilmanu na Jesenicah, ko pa celo laki ljudje, ki bi izključno ne smeli, z njim
nemškutarijo. Pa ne v ateljeju, temveč na kolodvoru, da ja tujci vidijo in slišijo našo suženjsko dušo.
Sosednji Javornik naj se pa malo bolj pozanima za nekatere ondotne državne nameščence in razgali v- javnosti posebno neko ženščino, ki se trka na svojo narodno zavednost, zraven pa pozablja, da je hči slovenske matere. Na kolodvoru jo boste prej ali slej lahko spoznali. Če je ne boste našli, vam bomo
o	priliki mi javno postregli z njenim imenom!
Radi članka v zadnji številki »Pohoda« glede sklepanja srčnega prijateljstva z ino-zemci, se po Jesenicah in Javorniku razburja kar pet »narodnih« dam. Po točnih naknadnih informacijah moremo samo ugotoviti, da so vse — zadele!
Kranj
ZASOLITI JI BO TREBA
Skoraj bi vam pozabil poslati posebne vrste »cvetko«, ki sem jo pred nedavnim časom utrgal v Kranju. Prišel sem v neko trgovino, katere lastnik se je zgovarjal z neko nemško govorečo damo. Najbrže je bila to gospa kakšnega nenadomestljivca iz enih ta-mošnjih tekstilnih tovarn. Slučajno sem vjel iz pogovora tudi tole: »In Jugoslawien habet ihr aber kein gutes Salz, ich habe dasselbe aus Deutschland bekommen miissen.« Tako torej, bagaža; naša sol za tebe ni, pač pa so jako dobri naši »dinarji«, katere zvrhan kup dobi nenadomestljivi gospod soprog.
Tako delajo tujci pri nas in prav imajo, saj smo dovolj nespametni. Poglejmo si pa naše tako zvane boljše dame; če ni na zavitku blaga ali škatljici parfema tuijega napisa, seveda isto ni dobro in samo za to, ker je domače.	■	■	l' /	[,
Poljanska dolina
LAHKOVERNI KMETJE
Nismo proti dolžnikom, kakor tudi ne proti upnikom, pač pa proti tistim, ki denar posojajo na pretirane obresti in ki iščejo prilik, kedaj bi mogli svojega dolžnika pognati na kant. Smo na stališču, da se posojeni denar vrne 100% v polni vrednosti, kjerkoli se je izposodil. Ne zdi se pa nam, ko nekateri dolžniki nič drugega menda ne delajo, kot prisluškujejo, koliko je že padla vrednost dinarja, in se vesele nad dogodki, ki bi mogli privesti do tega in brskajo po časopisnih vesteh, kaj delajo poslanci, če bodo dolgovi kmetu brisani ali ne. Taki dolžniki so tako hote ali nehote protidržavni elementi, če tudi se tega morda ne zavedajo. V tem oziru je naša dolina vedno polna alarmantnih vesti. Tako sedaj gre okrog govorica, koliko vagonov denarja je prispelo v Ljubljano, ki se bo, ob gotovem času, razdelil na občine, kakor koruza in od tam na tiste, ki so dolžni in nimajo denarja. Vse to se bo godilo na račun tistih, ki imajo. Gre se tu za načrt gospodarstvenikov, ki priporoča bone za sanacijo kmečkih dolgov, ki pa še ni zakon in morda tudi ne bo, pa če tudi bi bil, vrednosti denarja ne bo izpremenil, ker za bone bodo garantirali kmetje sami z vsemi svojimi nepremičninami, ki imajo več kot zlato vrednost. Pa če tudi bi bilo, po želji nekaterih, tisti ki danes nima nikjer dobiti, bo
potem mogel še manj kje pričakovati, ker tisti, ki bi bili prizadeti, bojo strnili še bolj svoje moči in dali od sebe še manj kot so dosedaj. Tako tudi oni, ki bi pridobili na višjih cenah, ne bojo kar tako mogli poravnati svojih obveznosti. Kar Janez zna, se tudi ne bo odvadil, velja za obe strani. Toliko v opozorilo vsem, da se ne bojo begali od nikoder. Če pa se bojo take in enake vesti še raznašale, bomo jim znali kaj kmalu konec napraviti!
Škofja Loka
»POHOD«
Naročnike za naš list nabira po našem mestu g. Hafner Pavle. Nacionalisti, podpirajte svoje glasilo, ki živi samo od naročnine.
JADRANSKA STRAŽA
je bila ustanovljena preteklo soboto, v Škofji Loki. Takoj ob ustanovitvi se je vpisalo nad 120 članov. V odbor so poleg g. Legata Ivana kot predsednika, ki ima največ zaslug za ustanovitev, (izvoljeni sami marljivi škofjeloški narodni in društveni delavci. Naše mesto je ponovno dokazalo svojo narodno zavednost.
PLANINSKO SLAVJE
škofjeloške podružnice SPD se je vršilo na praznik 26. maja t. 1. na Ljubniku. V noči od nedelje na ponedeljek, 22. maja, se je v skalovju Ljubnika smrtno ponesrečil g. Boguš Burdych, marljiv sodelavec vseh tukajšnjih narodnih društev. Pogreb se je vršil v torek, 23. maja popoldne ob ogromni udeležbi vse Škofje Loke. — Ali bi ne bilo na mestu, da bi bilo planinsko slavje na Ljubniku preloženo za par nedelj, vsaj dobiček bi bil bržkone isti, če ne večji?
ALI JE MOGOČE?
V	lepi vasici Podgora v Poljanski dolini vidimo 15 let po razpadu cesarske Avstrije še vedno viseti na hiši gostilne »pri Cestniku« poštni nabiralnik v črno-rumenih cesarskih barvah. Mislimo, da je takojšnja odstranitev tega nabiralnika po 15 letih vendar že enkrat potrebna, da ne bo postala vasica Podgora čez noč brez nabiralnika!
Ivo:
BOGUŠU V SPOMIN!
Gozd je ozelenel, po rožah v vrtu se pretakajo novi sokovi — —' — vse je na poti oživljenja in cvetja. V ta čas je nenadoma udarilo kladivo z vso težo in vso prozo, omahnila je v največjem poletu proti solncu ptiču perot — — — umri je Boguš. Iz vrta je bila izruvana roža polna soka...
Boguš Burdych, prijatelj, odšel si in še tako hitro si odšel, da se nisi utegnil posloviti od nas, ki smo Ti bili tako blizu. Velika je vrzel, ki je nastala med nami.
Težko si čakal, a nisi dočakal dneva, ko usmeriš prvi med prvimi svoj korak za praporom Nacije, ki Ti je bil nadvse svet, — — — Tvoj korak je zamrl... Otroško je bilo Tvoje veselje ob izdaji prve številke »Pohoda«, težko si čakal novih podvigov, novih zmag Nacije. Saj si bil vendar z njo z vso dušo do poslednjega utripa. Saj so Ti nekateri zamerili Tvoj edini veliki greh, da si bil zakrknjen nacionalist.
Težko mi teče pero, še težje je pisati o Tebi, o Tvojem delu in Tvoji ljubezni do slehernega državljana. Zapisniki mnogih nacionalnih društev bodo ohranili Tvoje delo in mi ostali Odbranaši, bomo stopali še nadalje v duhu s Teboj, po naši začrtani poti.
In danes, ko Te ni več med nami, ko počivaš zasut s cvetjem v kraju večnega miru, kjer Te obiskujemo prijatelji, brez besed in s solzami v
očeh, — nam je hudo. Pokriva te domača prst, tista zemlja, katero si tako ljubil in spoštoval. Saj si veliko preživel zunaj v naravi, kot vnet planinec in smučar si prebredel doline in se vzpel na mnoge vrhove: Naj Ti bo lahka ta naša zemlja jugoslovanska! Mi pa bomo zgradili, našemu nepozabnemu nacionalistu in prijatelju Bogušu. v najskritejšem kotičku srca večni spomenik prijateljstva. — Zdravo Boguš!
Novo mesto
IMENOSKRUNSTVO
Naključje mi je prineslo v roko račun tvrdke M. Teicliner, Maribor, Aleksandrova cesta št. 57 — katerega naslov se glasi tako: Račun št. 672 za gosp. Ferlitsch, mehanik, Novo mesto. — Tvrdka Teiohner! Dolžnost mi je kot zavednemu nacionalistu, da Vam v imenu ostalih zavedno čutečih dam opozorilo in postavim vprašanja: Kaj mislite? Ali Vam ni znano, da se mi zavedamo, da nismo našli svojih čistih slovanskih imen v cestnem jarku
— nego da še danes vpijejo škrlatno rdeče skale albanskih planin, napojene s krvjo naših bratov, kateri se niso borili za .jrazne ... tsch, tenieč za svobodo!? Ali ne veste, da počiva na otoku smrti — Krfu — sto in sto žrtev, ki so svoje življenje položile na oltar domovine za svobodo nas samih in naših imen? če niste do danes vedeli, veste od danes naprej — zato nikar ne skrunite naših težko priborjenih imen! — C.
SVOJI K SVOJIM!
Imamo novo slaščičarno, v kateri ne bo odmevalo nemško »žvrgolenje«, ampak bo na razpolago narodno zavedni časopis. — Novo-meščanom na znanje!
LJUBITELJEM KINA!
Dva filma sta na sporedu »Fantom Durmitorja« in »Pred maturo«. — Prvi delno v jugoslovanskem jeziku, v naši državi snim-ljen, a drugi je češki. — Koristno je izprego-voriti ob tej priliki par besed na srca mnogih
— posebno pa rednih obiskovalcev kina. — Film Fantom Durmitorja je naš! V njem ni zapeljivih šlagerjev, tudi raznih Forstov, Har-vejk, Fričev, Mart itd. ni — ampak je to film naše zemlje, naših navad — naših duš! — Kulturen film je to! Ponavljamo, da je kulturen film!!
Drugi »Pred maturo« je češki, — film resnice, brez šunda. — Želeli bi, da predstavo ne zamudi nihče, posebno pa ne tisti, ki imajo v resnični maturi največjo vlogo pravde! Tudi starši dijakov naj ne prepustijo tega filma!
Mi pa bomo budno opazovali obiskovalce teh filmov in zapisali vse one, katerih ne bo, a da so bili pri predstavah »švabskih« filmov. Zapomnite: zapisovali vas bomo in nikdar izbrisali!
Teharje pri Celju
BESSERE LEUTE...
Vsako nedeljo grede od službe božje se na cesti javno producirata z nemščino dve gospodični. Ena teh je hčerka nekega zavednega tukajšnjega industrijalca. Kramljajo vedno tako glasno, da dobi vsakdo mnenje, da hočejo s to svojo blagodonečo nemščino izzivati. Revici si menda mislita, da jih bodo drugi, ki jih slišijo, imeli za takozvane »Wir bessere Leute«. Odtočno pozivamo te »fraj-lice«, da v jugoslovanskih plemiških Tehar-jih takega izzivanja ne prenesemo in ga tudi ne dovolimo! — Nacionalist.
Pojmi: avtonomija, federacija, trializem, separatizem so istovetni s smrtjo Jugoslavije
Ljudem je pošlo vzhičenje. Resnica trdega življenja jih je streznila. Kdor ni hotel unureti, si je moral s trdim delom zaslužiti kruha. Kovači so ostali pri svojih kladivih in mehovih, pri ognju in nakovalih. Tako tudi vsi drugi delavci pri pečeh in strojih, pri dnevnem in nočnem delu.
Simon se je povrnil v kovačnico.
Janez je osivel ob delu in skrbeh. Koval je kakor prej in ostal podložen Komerju, kakor so mu bili podložni vsi drugi kovani, ki jih je hodil vsak dan ogledovat. Vsak dan se je Komer sprehodil po kovačnici, vsak dan je več zahteval od kovačev, ki mu niso nikdar ustregli. Nad njimi se je zadiral kakor poprej, psoval jih je v jeaiku, ki ga niso vsi razumeli in kazal, da je prav tak gospod kakor je bil.
Janez se je skono do krvi grizel v ustnice, Komerjevo neomajeno gospodstvo ga je žgalo. Ni si verjel, da mu ukazujejo isti ljudje, ki so mu ukazovali pred vojno. Ni si znal raztolmačiti, da je vse tako kakor je bilo. Da je bilo vse trpljenje zaman, da je bila zaman vsa strahoto vojne, vsa njena groza, vse njene žrtve. Zaman je bilo veliko upanje in pijana radost.
Zmučen in potrt je večkrat potožil Simonu:
»Mislili smo, da je izpolnjeno naše pričakovanje, pa smo se pošteno urezali. Vse je pri starem, za človeka, ki gara, ni tistega, kar mu pritiče.«
»Pravi Čas smo zamudili« j© menil Simon. »Takrat, ko se je vse lomilo, bi morali polomiti do kraja, potem bi lahko postavili hišo, v kateri hi zares sami gospodarili.«
»Res je tako,< jo moral pritrditi Janez. »Slabo smo se pripravili na tiste dni. V velikih časih je treba velikih, odločnih dejanj. Dejanja pa dzvrše ljudje. Nam jih je manjkalo, zato smo obtičali pri starem. Saj me je sram, da tlačanimo prav tistim kakor prej. 1 lačan-stvo je grdo, ponižujoče, pa ga vendar brez resničnih pritožb prenašamo. Lahko bi bil sani svoj gospod, zares svoboden med svobodnimi, kar je edino dostojno človeka in njegovih pra-
vic. Tako se nam pa Koraerji in vsi njegove vrste lahko smejejo v obraz.«
»Saj se tudi res posmehujejo. Zanje smo še vedno poslušna živina. Bedasti, neumni garači. Narod, ki ga lahko ožmeš za zadnji dinar. Hlapci.«
»iPa vendar ne Smemo to ostati,« je za-rentačil Janez. »Večni hlapci! Večno podložni. Večno izkoriščani.«
* * *
Na prostranem dvorišču so se zbirali delavci. Prihajali so v gručah in posamič. Pri-hale 90 tudi njihove žene. Iz vseh obrazov je odsevala skrb, vsakomur se je poznalo, da ni prišel iz gole radovednosti. Nihče ni kazal veselega obraza.
Po cesta sta šla Simon in Janez. Nedaleč od dvorišča sta dohitela Anžiča, ki je hodil pooasi, da ga je vsakdo prehitel. Spustila sta se z njim v kramljanje.
»Nič ni prida,« jima je potožil. »Človek vse življenje samo dela in trpi, na starost pa nima niti toliko, da bi brez skrbi zaspal. Kar naprej nam trgajo pokojnino. Tisto malo, kar dobim, ni ne aa grob ne za življenje. Pa sem vendar samo delal, dokler sem mogel.«
»Če bi delo dobili plačano, kdo bi pa potem nosil dobiček čez mejo in se valjal v razkošju na naš račun,« je vprašal z grenkim usmevom Simon. »Dokler se ljudje ne prikopljejo do pravega spoznanja In ne store tega, kar bi morali, do tedaj bo tako kakor je.«
»Jaz sem opravil svoje,« je potožil Anžič. »Moje ure na zemlji so štete. Kmalu se po krtovo zanijem. Če morami ta čas, dokler še lazim tod okoli, stradati, bom pač stradal, ampak pravično pa to ni. Tega ni nihče od nas zasluzil. Saj je dovolj, če se nam je med vojno delala tema pred očmi zavoljo lakote.«
»Kakor kaže, se nam bo še,« je menil Janez, ki je zamišljeno stopal ob Anaiču. »Če spet ustavijo tovarno, ne smemo pričakovati nič dobrega.«
Šli so dalje in prišli na dvorišče z zbra-
nimi delavci. Poslušali so govornike. Janez je postajal vse bolj in bolj nestrpen.
»Tole, kar slišim, ne dnši po resnici,« je dejal sosedom. »Vse preveč zavijajo. Naša pravica je enostavna. Ti pa hodijo po ovinkih.«
»Pa se sam oglasi, če ti ni všeč,« ga je zavrnil osoren glas.
»Mar misliš, da se ne upam?«, je poprijel Janez za besedo. »Prav za prav bi morali že zdavnaj mi sami spregovoriti. Železo topimo in kujemo, svojega življenja pa ne znamo kovati.«
»To je res,« je pritrdil mož, ki se mu je oglasil.
Janez se pa ni dalje menil zanj. Skozi gnečo zborujočih se je preril h govornikom.
»Kaj pa ti, Janez?«, ga je vprašal mož ob mizn.
»Kaj neki? Besedo.«
»Ti?«
»Gotovo. Mislim, da tudi kaj vem.«
»Saj nisem rekel, da ne,« je popravil mož svoje prvotno začudenje in dodal: »Kar je važnega, smo že vse povedali. Če imaš pa kaj posebnega, pa kratko raziloži.«
Janez ga je jezno pogledal in stopil pred zborovalce:
»Sotrpini, moja beseda ne bo dohtarska učenost. Kovač zna prijeti s kleščami dn udariti s kladivom. To ve vsak. Mi pa komaj vemo, da nas naši gospodarji že od Tojstva drže v velikih kleščah in tolčejo po naših ponižnih hrbtih vsak dan z največjimi kladivi.
V	kleščah so nas imeli pred vojno. Takrat srno jim služili za hlapce in hlapci smo tudi danes. Ampak takrat smo vsaj vedeli, da bo za trdo delo vsaj tida skorja kruha. Slabo je bilo za nas, dobro za gospodarje. Med vojno so nas žrli topovi. Za koga, sotrpini? Za tiste, ki nam mislijo zapreti tovarno, tisto tovarno, ki so jo naše roke postavile, ki jo naše roke poganjajo. Zakaj nam trgajo delo iz rok? Zaradi dobička. Premalo ga stisnejo iz naših kosti, zato moramo lačni na kolena. Zato moramo na lastni zemlji v obup, da se nasiti tuje žrelo. Kje je božja pravica, da
udari takšno krivico? Kje je človeška postava, da kaznuje izkoriščevalce, pijavke naroda, ki je dovolj trpel in si ni pustil vzeti jezika, zdaj bo pa moral dati življenje? Če pojde tako naprej, bodo naša stanovanja kmalu samo še hiralnice. Nam manjka kruha, za delo na poštenega plačila, za dividende m pa milijoni. Tudi za priganjače so težki tisočaki, za tiste, ki nas imajo za pse in so nam med vojno obetali vislice. Za vse je denar, za bare an palače, za luksuz in vlačuge, samo za nas ga ni. Za nas je le bič in pa cesta, na kateri lahko poginemo. !Pa smo vendar ljudje. Zaradi^ grabežljivosti nekaterih sme stotine, tisoče ljudi v pogin. Ne dovolimo te sramote! Ne ostanimo večni hlapci! Na svoji zemlji srt sami uredimo življenje. Vsa človeška pravica je na naši strani, le zgrabimo jo in v njenem imenu pokažimo svojo moč. Povejmo gospodarjem, da brez njih lahko opravimo, oni pa ne morejo brez nas. Povejmo jim dn pokažimo, kaj je naša moč. Ne plačujmo mi vseh računov. Dvignimo kladivo! če ga imamo za gospodarje, ga imejmo še za nas. Sama si moramo izbrati pot v pravo življenje, naša usoda, naša pravica, naša rešitev je samo v naših rokah.«
Janez je poten in zmučen stopil z mize. Nato je pogledal po sotrpinih in čital v njihovih očeh veliko .pritrdilo svojim besedam. Stotine rok je za mahalo in dvignilo pesti. Med vsem so pa padali pogumni klici:
»Tako je prav!«
»Po kovaško udarimo-«
»Pokažimo se!«
»Kruha hočemo!«
»Dela!«
»Pravice!«
Janez si je obrisal potno čelo in občutil veliko olajšanje, ki ga je obšlo, ko je vsem spregovoril svoje misli. V njem je zaživelo 'upanje, da niso bile zaman spregovorjene.
V	tem upanju je po znova pognala njegova močna vera v boljše dni...
Konec.
Mokronog
MALO ODGOVORA
V	zadnjem članku, ki sem ga podrobneje opisal iz Mokronoga v vašem listu, so se nekateri zelo ugledni gospodje čutili prizadete, dasi jih nismo imenovali csebno! Napravili so halo in krik, tako, da so se sami izdali! Saj logično je, da se človek praska, l<e če ga srbi, Ti gosipodje so se pa tudi čutili prizadete in se tako na lep način izdali. Danes jih vsakdo lahko s prstom pokaže! Toliko jezikajo, kaj vse bodo storili, da obranijo svojo čast! Saj jo nismo nobenemu jemali, nobenega javno ožigosali, kdor 'je hotel biti kriv, se je sam izdal.
Sramota, da so med njimi drž. uradniki, intedigentje, ki se dičijo s činom-rezervnega oficirja. Ali zasluži človek, ki je proti gospodarju, njegovo zaupanje? Vprašamo? Hočejo nekaj, kar sami ne vejo kaj. Pokažite se javno, če so vaši nameni pošteni, zakaj kričite, če se vam pove resnica, zakaj vas je strah vsakega napredno mislečega človeka, zakaj imate vsakega človeka, ki ga vidite v bližini svoje hiše, za pol. plačanca, za ovaduha? Vprašamo vas? Človek s treznimi in poštenimi nazori, nima slabe vesti, vi jo pa imate, vidite v vsakem človeku ovaduha. Tako ve®t imaijo ljudje s kosmato vestjo. Trkate ei na prsa, da ste zavedni državljani, da ste pošteni, odkriti, pa se odkrite, »povhovke doli«, vsi bodete videli maslo, ki se bo cedilo raz vaših glav. In vi se usojate soditi druge, ki so vam v napotje za izvedbo vaših političnih strasti, — neumnosti.
Vemo, kaj hočete. Vsak ve, da iščete ravnovesja za vaše materialno stanje s temi metodami. Preslepiti hočete, toda dokler nas bo v Mokronogu vsaj toliko kat danes, dasi-ravno smo samo peščica, do takrat nikdar! Mi hočemo ostati v naprej to, kar smo, mi služimo veliki ideji, ki so nam jo ustvarili s krvjo, vi pa gospodje, pojdite po potih, saj kdor vas še ni spoznal, vas bo, ko bo žel Iju-liko, ki ste mu jo zasadili. Pošten človek nikdar ne vleče v nesrečo še drugega — in Vi?
Vsak, ki se bo zopet čutil prizadetega, moj naslov je v uredništvu vsakemu na razpolago. Nočem1 se javno podpisati, bomo vsaj videli, kdo bo vprašal po njem. Korajžno naprej za čistimi cilji! — Budni opazovalec.
ZagorJe*Loke
LAČNI GOSTJE
Nerazumljivo nam je, kako je mogel g. kaplan Vodušek pozabiti na revščino ubogega ljudstva in aranžirati pogostitev 88 gospodov bogoslovcev, ki so se pripeljali dne 18. t. m. na izlet ali ekskurzijo na Loke pri Zagorju. Prosil je verne mamice, naj prineso v »farovž« za te gospode kruha, suhega mesa in mleka, kar se je iz razumljivega razloga tudi zgodilo. Marsikdo se boji zamere. Pozneje se je g. Vodušek javno zahvalil vsem dobrim srcem in tudi onim, ki so imeli »zlobne jezike«. Mislimo, da bi gg. bogoslovci gotovo pogostitev odklonili, če bd g. kaplan obrazložil najprej revščino, ki vlada v naših krajih. »Žfobni jeziki« gotovo ne bi bili radi pogostitve »zlobni«, če ne bi se ti »jeziki« dobro zavedali, v kaki bedi se nahajajo tukajšnje rudarske družine.
Zagori« ob Savi
GLAS OBUPANIH
0 razmerah v revirjih T. P. D. je bilo že .ponovno poročano v »Pohodu« kakor tudi v dnevnem časopisju. Toda vkljub obupni bedi se položaj niti za trohico ni izboljšal, pač pa se slabša iz dneva v dan. Stradajo danes ne samo brezposelni in njih številne družine, ampak že tudi vse one družine, katerih očetje so bili toliko srečni, da niso biM še reducirani. Njihov zaslužek je tako minimalen, da ne morejo kupiti najnujnejših življenjr skih potrebščin, o obleki in obutvi sploh misliti na morejo več. Z žalostjo ip obupom gledajo svoje iznemogle otroke, udrtih lic in milo prosečih oči, a kaj’ ko jim ne morejo pomagati. Mimogrede omenjamo, da je bil že v boljših časih največji odstotek tuberkuloznih ravno v naši dolini, v danih razmerah ibo pa prav majhen odstotek onih, ki so še-zdravi. Gospoda na odločilnih mestih, skrajni čas je, da se iganete! Uničuje in propada nam mladina, na katero zidamo ob vsaki priliki, na katero odločujoči faktorji ob slehernem »na-cionallnem< govoru zidajo (boljšo bodočnost našega naroda, ta mladina danes — počasi seveda — hira, umira. Smatramo, da bo ti nesreča enaka, če ne hujša, kakor posamezne velike elementarne nezgode.
Lokalni činitelji so obrali že vse kljuke merodajnih oblastev. Humanitarna društva, Kolo jugoslovanskih sester in Društvo za varstvo in mladinsko skrb se sicer z vso vnemo in vztrajnostjo .borijo za ublažitev tega stanja, vendar vse to ne zaleže nič, ako predočimo, da znašajo redukcije, ki so bile izvedeno v vseh revirjih TPD 15. aprila t. 1., nad 400 rudarjev, zadele ravno Zagorje nad 40 % in tako povečale število poleg že prejšnjih brezposelnih še za 167 z nad 300 družinskimi člani. Le majhen odstotek teh nesrečnikov bo deležen pičle pokojnine, vsi drugi pa ostanejo brez vsakih sredstev, navezani le na milodare ravno tako obuboštvu zapisanih krajanov. Onemogli, izmozgani in upadli reducirani rudarji že prosjačijo po hišah, ne za sebe — sami so skrajno potrpežljivi — za svojo lačno deco — pomoči v življenjskih potrebščinah.
Oblastva so moralno dolžna, da organizirajo za naš kraj po celi državi zbiranje živ-
1	jenskih potrebščin, da prežive te ljudi, ali pa dobijo dovolj denarnih sredstev za kako
večje javno delo, kjer bi zaposlili reducirane rudarje. Ce pa to ni izvedljivo, pa naj se zaukaže revizija vseh dosedanjih redukcij pri TPD, pregleda, kje je preveč, kje premalo, kje zadene redukcija bolj in kje manj. Zadnjega, ki bi ga .redukcija zadela, bi moral biti naš rudar — sin te bogate zemlje, iz katere \7ilic vsem redukcijam nemoteno povečuje svoje dobičke nenasitni inozemski velekapitalist, ki se zbira okrog TPD — saj je produkcija v/Ji c redukcijam ostala ista, še zaposleni rudar jo mora nadomestiti, da ni jutri na cesti, procentualno jo zmanjšuje le praznovanje delavnih dni.
Upamo, da na ta klic, klic uboge, lačne in shujšane dece, ne bodo ostala ušesa odgovornih zamašena!
Maribor
»SLOVENSKI« SK MARATON
Danes se Vam prvič oglašam iz Maribora. V »Pohodu« je izšlo že par dobrih člankov o naših narodnostnih razmerah v Mariboru. Zlasti mi pa ugaja oni v zadnji številki, kjer popolnoma pravilno trdite, da je sedanjemu stanju v Mariboru v veliki meri vzrok ljubimkanje vseh strank z Nemci. Vsi po vrsti so strahovito grešili s tem, da so višje cenili svojo stranko kakor narodno korist. Da so Nemci to našo slabost sijajno izrabili, je znana stvar.
Ce mi bo količkaj mogoče, Vam bom od časa do časa poročal. Zaenkrat bi prosil, da v prihodnji številki objavite sledeče:
1. S. S. K. Maraton (Slovenski športni klub Maraton). V tem klubu se je nemšku-tarjenje bohotno razpaslo. 0 tem se človek lahko prepriča, kadar hoče. Je sicer znano, da se mariborska mladina žalibog še vedno ne more otresti sramotnega in nečastnega nemškutarskega duha. Mnogo take mladine je pristopilo in še pristopa v razna mariborska društva, ki bi morala posvetiti ravno narodnostni vzgoji svojih članov veliko skrbi in ljubezni. Da so v tem pogledu naša društva po večini jalova — častne izjeme so izvzete — je žalostna resnica. Mesto, da bi uboge zapeljance z vzgledom in besedo zopet pripravili do tega, da bi se zavedli svojega slovenstva, začenjajo celo še oni člani, ki so dozdaj slovenski govorili, nemškutariti. Poglejmo si zaenkrat Slovenski športni klub Maraton. V tem društvu se je nemškutarstvo tako uveljavilo, da je žalostno. Nemškutarijo člani bivše Omladine in dijaki, častnih izjem pa imamo tudi tu. V športni baraki imajo nabite cele številke nemških listov ali posamezne izrezke s slikami. Ce »slovenski« športni klub že podcenjuje slovenske in slovanske liste, bi bilo vsaj toliko pričakovati, da izreže iz nemških listov samo slike, jih opremi s slovenskim besedilom in jih šele potem nalepi. Toliko narodne zavesti bi pač lahko imeli. Pozivamo vodstvo tega kluba, da vrši svojo moralno in narodno dolžnost malo bolj vestno. Da pa ne bo kdo mislil, da hočemo ošvrkniti samo Maraton, obljubljamo, da pridejo na vrsto vsa društva, ki so graje vredna. Ce ne bo drugače pomagalo, pridejo pa imena na sramotni steber. — Strog, toda pravičen opazovalec.
DON KIŠOT EN MINIATURE
Danes je privihral k meni človek, ki mi je z »vihrajočim pogledom« povedal, da je sodišče vendar že »dvignilo preklic« z njega in da bo sedaj odpravil — cirilico v Sloveniji. Ze vem, kdo kaj poreče, a značilno se mi vendar zdi, kakšni simptoma so danes mogoči.
Koniice
NEVERJETNO IN VENDAR RESNIČNO
Pred nekaj dnevi je zalotil sprevodnik tukajšnje železnice upokojenega župnika Kumra Karla — ki ima kot upokojeni župnik samo trikrat na leto polovično vožnjo m mora za vsako to vožnjo dati svojo legitimacijo žigosati —, da se je isti peljal s polovično vozovnico iz Konjic v Loče, ne da bi imel v svoji sivi legitimaciji predpisani žig. Domnevno je da je kak aktivni duhovni sobrat vzel pri blagajni za upok. župnika Kumra Karla polovični vozni listek in tako pomagal temu namestniku božjemu do polovične vožnje.^ Ker se imenovani gospod velikokrat vozi z železnico, se je utegnilo tako poslovanje vršiti že večkrat. Seveda je moral gospod duhovnik Kumer doplačati v vlaku vozni listek m od-rajtati tudi primerno globo tako, da ie bila vožnja iz Konjic v Loče v tem primeru lzred-
o	draga. Neverjetno se nam zdi in vendar je resnično, da si upa duhovnik, ki mora biti vzgled vsemu ljudstvu v vseh čednostih v vsakem oziru, tako postopati in to še najbrže s pomočjo duhovnega sobrata in si naprtiti dejanje, 'ki ga juristi označijo ne baš z lepo besedo. Znano nam je, da je č. g. Kumer Karl izredno dobro situiran, je lastnik najlepse vile v Konjicah in lepega vrta ter ima tudi še precej pod palcem, razen tega še opravlja razna cerkvena opravila, ki tudi menda niso zastonj. Torej ni mu bilo treba spuščati se v tak posel. Po tem dejanju nam je marsikaj postalo bolj jasno, tako nam je tudi povsem jasen zagovor našega sreskega načelnika v oni pravdi, ki so jo naperili duhovniki konjiškega sreza zoper g. načelnika in takrat Kumer Karl ni nastopil kot tožitelj pač pa kot edina in glavna obremenilna priča, pa je bil g. načelnik seveda oproščen. Mislimo, da se razumemo! Pričakujemo pa tudi, da se železniška uprava ne bo zadovoljila samo s plačilom globe, ampak bo v zadevi storila še posebne korake, da se popolnoma razčisti in se za vedno taka in slična dejanja preprečijo,
zlasti ko dajejo pogum in potuho navadnim zemljanom za slična dejanja in bi tako prišlo v nevarnost tudi zveličanje marsikatere druge res revne sicer, pa prav poštene duše. —
Sopotnik.
LEP JE NAŠ TRG, A JE DOSTI GNILEGA
V	NJEM
Ce se .pripelješ z vlakom, čitaš na postaji »Slovenske Konjice«, a • pri izhodu te nagovori nosač navadno seveda nemško. Tega človeka bi bilo dobro poučiti, da smo v Jugoslaviji, ne pa kje v Avstriji. Naj bi to službo opravljal malo bolj »trezen« človek.
Na prometnem kraju v bližini kolodvora stoji tabla »'Gostilna pri Kolodvor« Kje pa je črka u? Naj se to nemudoma popravi, da se ne bo pačil naš jezik.
Dopisnik iz Konjic je že omenil natakarico v neki tukajšnji gostilni, ki noče' govoriti slovensko, a se še do sedaj ni nič poboljšala. Zbira se tudi v tej gostilni družba, ki strastno posluša Hitlerjeve govore in ga postavlja celo že nad Kristusa. Sramota! Konjiški nacionalisti, razgalimo vee, kar je slabega, da bodo Konjice res »slovenske?, ne nemčurske kot so sedaj. Metlo v roke. Dobro bi bilo, če bi se »Pohod« nabil na desko, ker še marsikateri ne ve za njega. Naj bo to kot pranger, na katerem bomo razkrili grehe ljudi, ki se sramujejo slovenskega jezika. Kmalu zopet, če to ne bo pomagalo. Zdravo! — Nacionalist.
Rogatec
NEZDRAVE RAZMERE
Od nas se prav malo sliši, akoravno bi človek lahko mnogo pisal in to prav zanimivih stvari, saj smo tukaj takorekoč v drugi Hitlerjevi deželi.
V	zadnjem času našim rogaškim nem-čurjem — da se tako izrazimo, saj Nemcev tukaj itak ni — greben močno narašča in so povsem prepričani, da se bo odrešenik iz Rajha kar čez noč pojavil tukaj. Njih obnašanje presega že vse meje, preteklo je že štirinajst let, odkar smo v Jugoslaviji, pa še danes ne poznajo Rogatca in sploh slovenskih krajevnih imen, pri njih je še vedno Rohitsch in enako. Kar je slovenskega, jim je vse odvratno, posebno so jim trn v peti vsi oni, ki se upajo jasno pokazati, da so Slovenci, to se vidi še posebno iz tega, da v občino Rogatec ne sprejmejo nikogar, če se le količkaj upa pokazati, da brezpogojno ne trobi v njih nemčurski rog.
Ni še dolgo tega, ko so dvema Slovencema iz Primorja odrekli sprejem v občinsko zvezo,	nasprotno	jim	je	bil pa dobrodošel neki	madžarski	žid,	ki	ne zna besede
slovenski, katerega so pa z odprtimi rokami sprejeli v občinsko zvezo. — Imamo pa tudi prav lep primer iz Rogatca samega. Kmalu po preobratu je neki tukajšnji mladi obrtnik, da se	izogne vojaški	dolžnosti, zahrepenel po Nem. Avstriji	ter	tja	pobegnil in si
tamkaj priskrbel državljanstvo. Ali kaj hočemo, Jugoslavija je pa vendar lepa, in ta nadebudni Nemec se kaj kmalu povrne na-’ zaj v Rogatec. In čujte: tukaj je bil veličastno sprejet, zasigurali so mu tudi takoj zopetni sprejem v občino ter mu vrhu tega se izdali izpričevalo, da je zaveden Slovenec in dober, patrijot. — Komentarja menda ni potreba.
Za danes naj zadostuje, povemo pa vsem rogaškim zelenoklobukarjem, da nas je potrpežljivost minula ter da bomo v nadalje postopali ostrejše in prišli tudi z imeni na dan. Zavedajte se dobro, da slovansko solnce vzhaja, a vaše je pa že zdavnaj na zatonu.
Guštani
NA PRAVI POTI
Z velikim zanimanjem sem čitad v »Pohodu« članek o Našem »nemškem« Mariboru. Kar velja v velikem za Maribor, isto velja v malem tudi za manjši Gustanj. Tudi tukaj se mora naše narodno gibanje v prvi vrsti nasloniti na delavca. Tudi v Giištanju naj postane delavstvo s svojimi socijalnimi nalogami temelj novega, narodnega Guštanja. In tako naj bo tudi drugod, po ostalih naših trgih in mestih, .po vaseh pa naj odločuje kmet, pravi slovenski jugoslovanski kmet.
Nacionalizem ali internacionala? Opažal sem, da gotovi gospodje, nemški, pa tudi slovenski, nič kaj radi ne gledajo dotoka pri-proštih delavcev v narodne vrste (kakor da bi bili narod« ih »narodni« le edino ti gospodje!) Pa sem povpraševal, pa tudi prisluškoval iz same radovednosti, zakaj in kako to? Pa sem zvedel sledeče: Ce prihajajo delavci v naše vrste, smo moralno prisiljeni, da se za nje bolj pobrigamo; čim več jih bo, tem večja bo naša briga, naša skrb. Ce pa so vsi delavci v vrstah marksističnih eocia-
i	listov, pa se naj njihovi voditelji pobrigajo za njihov zaslužek, pa tudi za delo za vse te delavce. Marksisti pa itak niso več nevarni... glej Avstrijo, Nemčijo...
Ob takem pojmovanju narodnega č-uvstvo-vanja se mi seveda ni treba več. čuditi, če gotovi gospodje raje posedajo v družbi nemških gospodov, v zadnjem času tudi v^ družbi marksistov. Da nemška gospoda raje vidi marksiste, temu se pa že davno ne čudimo več, saj so marksisti ved6 ali nevede njihova zaščitna garda.
Ti slovenski jugoslovanski delavec pa si na pravi poti, ko vstopaš v vrste jugoslovanskega delavskega narodnega pokreta. Postal boš jedro, postal boš steber nove Jugoslavije; kot tak boš soodLočeval, pa ne samo s svojim delom v tovarnah in drugih obratih, nego tudi pri izgraditvi novega Jugoslovanskega narodno socialnega družabnega reda. V čim močnejših, številnejših in trdnejših vrstah boš
v tem narodnem delavskem pokretu nastopal, tem manj te bodo mogli gotovi gospodje izpodrivati," kajti izpod ranjeni bodo oni. Takrat ti tudi ne bodo oni diktirali, kdaj in za kateri slučaj smeš biti njihov brat, ne, takrat nas bo bratov dovolj in toliko, da se bodo • oni, drugi, pobrigali za naše bratstvo! Naše državne oblasti pa opozarjamo na to, da bo naša meja trdna in res jugoslovanska šele ^ takrat, ko se bo opirala na narodno zavedne delavske množice, ne pa, kakor doslej, le na par gospodov — in na marksiste!! Zato pa zahtevamo že sedaj, da se delavce narodnega, jugoslovanskega pokreta vpošteva tako, 'kakor si s svojo važnostjo za kralja, narod in državo zaslužijo. Vse to pa velja še posebej in zlasti za — Guštanj.	—č —
Dolnia Lendava
IZDAJA NARODNIH INTERESOV
Prekmurski politiki so v februarju leta 1919, ko je šlo za usodo Prekmurja, naslovili izdajsko separatistično peticijo, tiskano v »Muravidek«, na madjarsko vlado, v kateri prosijo za avtonomijo. Ce bi se pa Prekmurje priklopilo Jugoslaviji, naj Madjari tudi isto izposlujejo na mirovni konferenci. Ti politiki so pri nas vedno uživali veliko slavo! Več ali manj se tudi danes giblje vse naše politično življenje v separatističnem smislu samo s to razliko, da so stari politiki na videz utihnili, dočim se bori za politični prestiž in 'moč neka mlada struja, ki je poprijela iste agitacijske metode, z nezadovoljstvom in separatizmom lovi pristaše, posebno med Madjari in madja-roni. Pravi, da vrši narodno in kulturno poslanstvo v Prekmurju, v resnici pa se moramo samo vprašati ni-li to zavestna izdaja narodnih interesov? Koritarjev ne manjka nikjer, pa tudi ne pri nas. Po madjarskih in narodno mešanih vaseh iščejo »novostrujaši« svoje korteše, ki niso samo separatisti, ampak tudi šovinistični Madjari in madjaroni. Ponujajo jim in jiih spravljajo na županska, odborniška in druga mesta v lokalnih društvih, vse na škodo narodnemu razmahu. Od nekaterih pe-tičnikov sprejemajo tudi »obolos« za obljubljene in na žalost tudi dosežene koristi.
Komu je potrebna taka sestava občin, da imajo polovico .Madjari? Narodno številčni položaj je čisto drugačen. Ali ni dovolj, da vrši madjarsko-lendavski žep še nad nami presijo. Ali je potrebno še, da gledamo tudi na občinah velemadjarstvo? Opozarjamo pravočasno merodajne faktorje na sedanji predlog o sestavi novih občin, da ga temeljito revidirajo z narodno političnega vidika. Prav nobenih svetovalcev nam ni potrebno, sestavo novih občin mora dekretirati samo narodna potreba!
Film nase zemlje
TUDI DONESEK K NEZAPOSLENOSTI
Bata, atelje za angleško prikrojevanje oblek za gospode na Dunaju, je poslala uglednim ljubljanskim, modnim tvrdkam sledleči
dopis:	„	.
Na povabilo številnih tamkajšnjih odjemalcev pošljem v prihodnjih dneh svojega prikrojevalca v Ljubljano in si na priporočilo <r ing. Kneza, ki je moj dolgoletni odjemalec, dovoljujem staviti se Vašemu blagorodju na
uslugo.	...	,	v,	,,
V	zalogi imam najboljše angleško blago in zaposlujem izključno samo prvorazredne delovne moči tako, da morem zadovoljiti naj-razvajenejšim zahtevam. J
Polagam zelo veliko važnost na to, da pridobim'tudi Vaše blagorodje za svojega odjemalca in Vas prosim, da si pri mojem pn-krojevalcu, ki se bo drznil v prihodnjih dneh oglasiti1 se pri Vas, ogledate moje posebne novosti.
Upam, ida me boste z Vašim naročilom .počastili in se priporočam s 'posebnim spoštovanjem (Podpis nečitljiv).
Naknadno smo izvedeli, da je doticm prikrojevalec res dospel v Ljubljano in se vpisal v hotelu »Metropol« kot »hotelski direktor«.
NAŠE SLOVENSKE ČITANKE
O našh slovenskih šolskih čitankah za srednje šole bi se dalo obširno pisati, a to spada bolj v strokovne liste. Ker pa se je tega lotil »Slovenec« (najbrže je imel za to kak vzrok!), bi bilo prav, da se pove nekaj resnice tudi od druge strani. Krivda je seveda tam, kjer šolske knjige potrjujejo. Ce bi bilo tairn vse v redu, bi ne bilo treba šele sedaj pisati o tem, ko so čitanke že v rabi. Res je, da so v teh čitankah taka berila, pisana v taki narejeni in zmrcvarjeni slovenščini, da si jih morajo otroci v šoli prevajati na njim razumljiv jezik. (Taka šolska čitanka mora namreč pokazati kako zelo je slovenščina razr lična cd srbohrvaščine!). Ako bi bili iz prejšnje Westrove čitanke izpustili nekaj zastarelih beril in jih nadomestili z novejšimi, bi bili dobili boljšo in cenejšo čitanko nego je ta. Da je pri čitanki slovnica, je prav, ni pa treba v nji vseučiliške učenosti. Lepa in pravilna izgovarjava je pred vsem stvar vaje in teoretičnih razprav. Patriotični članki niso potrebni kot hinavsko hvalisanje te ali one osebe, da pa v vsej čitanki ni niti enega berila^ v katerem bi bil govor o Jugoslaviji in njenih vladarjih, je gotovo napačno, če gre za nacionalno vzgojo. Taka berila so za 1. in 17- december. Po toči zvoniti je prepozno, treba pa bo paziti, da dobimo vsaj za III. poaebno pa za IV. razred čitanko manj —samoslovensko.
Z VIŽMARSKEGA TABORA
»W aru m ist der Fran®i nicht gekoromeo?«
»Er hat keinen ,kroj‘ gehabt!«
Odgovorni urednik Miroslav Mateli«. - Iidaja za Narodno obrambno tiskovno »adrugo, r. «. * o. «., Ernest Varga*on. - Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani.