MED KNJIGAMI
KAJETAN KOVIC,  KORENINE  VETRA
V času, ko velik del sodobne lirike sledi programu hermetizma in uharmoničnosti, ko se lirični svet zožuje do absolutnih meja subjektivizma, sta v novi pesniški zbirki* Kajetana Kovica značilni dve črti: skladnost in jasnost. Obe ti lastnosti nimata nič skupnega s preproščino liričnega realizma, temveč sta resnični poetski vrednoti, utemeljeni v pesnikovi naravi in odnosu do sveta. Zato nikakor nista anahronističen pojav, ampak se celo organsko vključujeta v moderno poetiko.
Skladnost razodeva Kovičeva lirika najprej z izjemno skrbno selekcijo pesmi, ki so v pesnikovih očeh ostale zrele za zbirko, ter z ubranostjo celotne knjige in posameznih razdelkov. Arhitektonika zbirke je namreč klasično skladna, tako da je izredno lahko slediti razvoju pesnikove misli in jo zaobjeti v njeni  gradaciji.  Stroga  kompozicija  knjige  ne razodeva  samo  okus
¦" Kajetan  Kovic:   Korenine  vetra.   Cankarjeva  založba.  Ljubljana   1961.
367
in disciplino, temveč tudi samo bistvo Kovičevega odnosa do liričnega izpovedovanja: ta odnos je globoko spoštljiv in pojmuje liriko v klasičnem smislu kot komunikativno umetnost, kot zavestno ustvarjeno in sporočeno umetniško dejanje.
Poleg tega so nenavadno skladne tudi posamezne lirične enote. V njih vlada poleg osnovne intuicije tudi močan intelektualni smisel za pregledno kompozicijo. Zato so Kovičeve pesmi po pravilu skope z besedami, simetrično zgrajene in primerno poantirane. Ritmična struktura kljub tej smotrni organizaciji ne izpričuje toge načrtnosti, temveč izrazito zračno eleganco, ki je prisotna tako v vertikalni kompoziciji pesmi kakor tudi v horizontali posameznih stihov.
Drugo lastnost pričujoče lirike — jasnost — izpričuje predvsem Kovičeva metaforika, ki je sicer moderno asociativna, toda v glavnem vizualno opredmetena, kar že samo po sebi omogoča večjo komunikativnost in natančnejše dojemanje. Poleg tega je Kovičeva metafora smiselno izpeljana, tako da razodeva notranji red in logiko ter ne dopušča večjih dvomov o smislu svoje simbolike. Pri vsej tej jasnosti pa je metaforika v tej zbirki zelo bogata in je absolutna nosilka pesnikove misli; potemtakem je izrazito moderno poetsko sredstvo, ki pa se podreja logiki izpovedne vsebine. V tej podreditvi je seveda zagotovilo, da je Kovičeva metaforika intimno doživljena in da ne vsiljuje svoje bravuroznosti zgolj iz besedne špekulativnosti.
Jasna je tudi vsebinska linija Kovičeve lirike. Značilno je, da so vsi trije razdelki izredno monolitni; vsak izmed njih prinaša v različnih variantah enotno idejo. Kljub takšni kompaktnosti pa se pesmi ne poenotijo, temveč razodeva vsaka izmed njih popolnoma samostojen, intenzivno doživljen razdelek pesnikove misli. Ta misel je morala biti jasno izpovedana v variacijah predvsem zaradi pesnikove usmeritve k popolni osvetlitvi, k absor-baciji vprašanja, ki se mu je mučno zastavilo v nekem trenutku duhovnega razvoja.
Skladnost in jasnost Kovičeve lirike lahko samo delno obrazložimo z meditativno orientacijo pesnikove narave. Kovic brez dvoma ni čustveno eksploziven poet, ki bi lahko uravnaval svoje ustvarjanje po liričnem instinktu. Nova, pa tudi vsa dosedanja Kovičeva lirika izpričuje izrazito usmerjenost k medi-tiranju, k intelektualnemu obravnavanju posameznih liričnih tem. Toda Kovic tudi ni filozofski teoretik niti ni izjemno oster mislec. Njegova ustvarjalnost je v osnovi obvezno emocionalna, čustveno razigrana; če te osnove ni in če hoče postati pesem izključno domena intelekta, izgubijo stihi takoj svojo poglavitno lirično kvaliteto — lirični zanos, ki ga ne more enakovredno nadomestiti intelektualna meditacija. To se je na primer zgodilo pri nekaterih pesmih v ciklu Roboti, kjer je pesnikovo doživetje obstalo pri racionalni ugotovitvi, a se pri tem ni razvilo v dovolj izvirno miselno ostrino. Meditativna usmeritev pomeni v Kovičevi liriki predvsem posplošitev nekega izrazito intimnega doživetja, lorej abstrakcijo konkretnega liričnega gradiva. Ta abstrakcija, ki povečini niti ne računa na filozofsko izvirnost in je v bistvu človeško preprosta lirična rezultanta, je vendarle pomembna črta Kovičeve izvirnosti.
Ugotovitev bo morda paradoksalna: Kovičeva težnja po skladnosti in jasnosti je predvsem v tesni zvezi z dejstvom, da pesnik v vseh svojih pesmih izpoveduje neskladnost v človeku in svetu. Kovičeva, v bistvu romantična vizija o skladnem in jasnem svetu se namreč sproti razvija v deziluzijo, ki kaže poetu
368
svet in življenje v kontrastnih nasprotjih. Ta nasprotja je Kovic sprejemal in jih tudi v novi liriki povečini sprejema z melanholijo, z resignacijo, ki je poprej pasivna ugotovitev stanja, obvezno pospremljena z resnično intimno bolečino, kot pa aktiven upor zoper takšno stanje. Od tod v Kovičevi liriki izviren-melanholični podton, melodija, ki ni patetično tragična, temveč nekam bridka in otožna in v tej bridkosti včasih tudi rafinirano ironična. Kljub deziluzio-nizmu pa Kovic v resnici vendarle ni prenehal verovati v skladen svet, o katerem si je nekoč ustvaril lastno podobo. S tem, da izpoveduje neskladnost med idealom in resničnostjo, nikakor ne priznava popolnega poloma svojih iluzij, ki so v njem še vedno prisotne in zaradi katerih odklanja absurd in kaos. Lirika, kakor jo pojmuje Kovic, z moralno angažiranostjo in s tem, da ohrani izpoved v mejah skladnosti in jasnosti, po svoje osmisluje življenje in se že s to osnovno usmeritvijo upira begu v absurd. Tako ima zanesljiv občutek za harmonijo in jasnost v Kovičevi liriki tudi globljo idejno funkcijo.
Gornje značilnosti je Kovic izpričal z vso svojo lirično tvornostjo in ne samo s sedanjo zbirko. Nove pesmi vendarle opozarjajo na pomembne premike v Kovičevem liričnem svetu, ki so odločno znamenje pesnikovega zorenja. Važne so predvsem tri spremembe, ki so kvalitetno povzdignile novo Kovičevo liriko:
Prva se dotika preoblikovanja konkretnega liričnega gradiva v abstraktni poetski simbol. V dosedanji liriki je Kovic sicer simbolnost lirične izpovedi vedno upošteval, toda predvsem v meditativnih zaključkih, medtem ko je v prvem delu pesmi prepogosto ostajal pri konkretnem, lirično prešibko izoblikovanem gradivu. To, kar sta v zbirki Prezgodnji dan prinesli pravzaprav samo dve pesmi. Starci in Ranjenci: nenavadno čisto in efektno lirično abstrakcijo, je postalo zdaj značilno za celotno zbirko. Lirični simbol je razširil veljavnost pesnikove misli in pri tem vseeno ohranil čar enkratnega intimnega doživetja. Abstraktnost je ponekod celo preveč izrazita, na primer v erotičnem ciklu, kjer bi vsaj v nekaterih pesmih (Romanca, Sam) konkretno doživetje lahko ohranilo jasnejšo podobo.
O drugem premiku je že bilo govora: metafora je postala poglavitno pesnikovo izrazilo. Ce je Kovic doslej pogosto uporabljal direktno pripoved in opis, s katerim je seveda lahko nazorneje izoblikoval konkretno lirično akcijo, je v novih pesmih metafora nujno morala postati nosilec abstraktnosti. Kovičeva metaforika je v bistvu ekspresionistična, zlasti v prvih dveh ciklih, toda izbor metafor in njihove kombinacije so seveda popolnoma samostojne. V Vetrnicah, tretjem ciklu, sicer ostane metaforika vizualno predmetna, meta-- forične skupine pa postanejo fantazijsko nenavadno sproščene in kljub večji preprostosti izredno rafinirane. Zdi se, kakor da bi šele tu Kovičeva metaforika dobila svojo barvitost, torej izredno važen element; o tem nas ne prepričujejo samo štiri pesmi, ki so celo poimenovane po barvah, ampak predvsem fantazijsko surrealistični kolorit dveh drugih pesmi: Gozd in April. Verjetno bo prihodnja Kovičeva metafora rasla ravno iz te osnove.
Tretji, najpomembnejši premik je posegel v samo Kovičevo lirično vsebino, v pesnikov odnos do sveta. Prva dva cikla Veter in steblo in Roboti namreč nadaljujeta, sicer na primerno višji idejni in stilni ravni, pesnikovo misel iz prejšnje zbirke, tretji razdelek pa razodeva bistveno novo idejno opredelitev.
Ljubezenski cikel je izpovedno dozorel do izredno čiste, abstraktno sub-limirane erotike, ki ima osnovo v doživetju slovesa od mladosti: »Studenčnica
369
razuma in starosti curlja v telo razkrajajoči hlad...« Zares se te erotične pesmi ne morejo več povzpeti do vrhov zanosa. Skepsa o nedosegljivosti ljubezenskega ideala je prisotna in čuječna, kljub temu pa ostane hrepenenje po neki daljni in vedno bolj odmikajoči se erotični viziji. Ta vizija je zdaj, v daljavi, nujno abstraktna in ni več povezana s konkretno osebo; zato mož postane Adam in žena Eva. Zato tudi vlada v tem ciklu za erotiko skoraj prehuda utrujenost in preveč miren razgled po ljubezenskih skrivnostih. Resignacija izpoveduje pesnikovo pasivnost in najizraziteje o tem pojo tri pesmi: Adam in Eoa, Veter in steblo in Ogenj in voda.
Roboti, drugi cikel, nadaljujejo Kovičevo misel iz nekdanjih razdelkov Vsakdanjost in Šah, seveda pa je zdaj ta stara misel o izkrivljenem svetu pomembnejša in določnejša. Nekoč je pokopavala pesnikove iluzije zdolgočasena vsakdanjost, ki je le poredko dobila usodnejše oblike, tokrat pa je usodnost sodobne zmehaniziranosti in popolne moralne brezčutnosti dobila grozljive oblike v določenem času in prostoru. Kovičeva vizija o deformiranem človeku in svetu se je v tem ciklu, kjer je molitev posvečena stroju in kjer roboti neusmiljeno gazijo po človečnosti, znašla na skrajnem robu — še korak in preostala bi samo še negacija smiselnosti življenja in tudi smiselnosti liričnega ustvarjanja. Svet robotov nikakor ni Kovičev svet, saj v njem ni več najmanjšega upanja, da bi človek ohranil svoje iluzije. Verjetno so zato Kovičevi Roboti predvsem intelektualna konstrukcija, ki nekaj ugotavlja, ne prinaša pa silovitega, iz prvinske groze porojenega upora. Ta cikel je v glavnem hladnejši kot ostala dva, pa čeprav so sami Roboti s kovinskim mehanizmom mrzlih besed in z brezosebno verzno strukturo impresiven umotvor. Intimnejše doživetje je porodilo pesem Jesen mrtvih vojakov, ki je sicer do konca zavrgla sleherno iluzijo, a je že zato, ker ima pesnik spet opraviti s človekom, četudi mrtvim, baladno pretresljiva. Bistveno nov odnos do sveta, nov ne samo v okviru tega cikla, ampak v Kovičevi liriki sploh, pa pomeni pesem Zidam; že s samim energičnim ritmom, z odločnostjo sunkovitih stihov izpoveduje kljubo-valnost, upor zoper brezdušnost v človeku in napor, da bi znova osmislil življenje. Ta aktivnost pa je v Kovičevem idejnem svetu nova prvina.
Tretji cikel Vetrnice je že v celoti porojen iz tega osrečujočega občutja. Razodeva ga med drugim že sama glagolska oblika: imperativ in futur, ki ju poprej skoraj ni zaslediti, prinašata zdaj nove možnosti in nov življenjski, pa tudi lirični zanos. Nasproti neobčutljivemu stroju je Kovic zdaj postavil-elementarno človekovo naravo, ki spontano, brez kompleksov reagira v sebi in svetu. Pesem Psalm, elegantna, rilkejevsko rafinirana pesem, je ključ do novega ritma. In naenkrat se je zdaj poetu spet prikazala lepotija sveta, skon-centrirana do osupljive mere (štiri barvne pesmi. Gozd, Vetrnice, April idr.). Vprašanje je, ali je to novo doživetje narave porojeno predvsem iz intelektualnega hotenja ali pa je že elementarno lirično razodetje; za obe domnevi bi bili dokazi in odgovor bo morala dati Kovičeva pesniška prihodnost. Zakaj cikel Vetrnice se ni zaključen; s svojimi vsebinskimi, pa tudi stilnimi novitetami, o katerih je bilo že poprej govora in ki so se zdaj pokazale kot globlje utemeljene, je dejansko samo uvodni akord v novo lirično obdobje.
To obdobje pa utegne postati z zrelim spoznanjem o svetu in lirični lepoti vrh Kovičeve pesniške tvornosti.
Mitja   Mejak
370