KULTURNO
POLITIČNO
V.v:	s	:
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	jjj.
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 3	CELOVEC, DNE 14. JANUARJA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
Državno pravdništvo zavrnilo tožbo slovenskih študentov
Kje so meje nacionalizma?
Verjetno nam tisti obiskovalec Koroške iz tujine, ki bi mu povedali, da namerava neka koroška občina, ki bi morala po svoji vlogi v plebiscitnem času biti posredovalka med obema narodnostnima skupnostima na Koroškem, preimenovati cesto x v Adolf-Hitler-Strafie in ulico y v Gdring-Weg, tega nikakor ne bi mogel verjeti. In vendar tisto, kar se je zgodilo pri zadnji seji občinskega sveta v Velikovcu, nikakor ni tako zelo oddaljeno od take gorostasne predstave.
Potem ko je občinski svet (v katerem je 10 socialistov poleg 6 pristašev ljudske stranke in enega FPO-jevca) soglasno sklenil, da bodo poimenovali tri ceste po možeh, ki so pridobili zasluge v obrambnih bojih in v poznejši dobi koroške zgodovine (Cherman Miles, dr. Hans Steinacher, Ferdinand Wedenig), je vodja socialistične frakcije občinski odbornik Meinhard Giendl predlagal, da bi občina počastila tudi Maier-Kaibitscha. Poprej je še OVP-podzupan Volantschnigg naglasil, da bi bilo treba počastiti Vinzenza Schumyja.
Vinzenz Schumy je bil večletni koroški deželni glavar in je v svoji knjigi »Kampf um Kdrntens Einheit und Freiheit« (Celovec, 1950) na strani 316 odkrito priznal, da je obljuba koroškega deželnega zbora iz leta 1920, da bo Koroška v bodoče varovala svojstvenost koroških Slovencev, bistveno soprispevala, da je bil plebiscit odločen v prid Avstrije. Dobesedno pravi: »Ta izjava je imela za koroško stvar učinek, ki ga ne gre podcenjevati.«
Medtem ko bi koroški Slovenci mogli nekako razumeti, da se občina odloči za počastitev Schumyja poleg zgoraj imenovanih osebnosti, nam je Giendlov predlog naravnost nepojmljiv.
Kako zmore — zdaj in tu, v demokratičnih okoliščinah — demokratično izvoljeni mandatar priti na dan s tako mislijo? In kako to, da nihče od osltalih 16 odbornikov tega predloga ni takoj zavrnil? Kako to, da je župan še obljubil, da se bo o tem predlogu govorilo pri naslednji seji mestnega sveta?
Maier-Kaibitsch je bil leta 1947 obsojen kot vojni zločinec in glavni krivec izseljevanja koroških Slovencev na dosmrtno ječo, vendar je pozneje pomiloščen umrl v svobodi. le davno pred 2. svetovno vojno je Maier-Kaibitsch zahteval germanizacijo koroških Slovencev.
Vendar se nam pa niti ne zdi tako važno dejstvo, da se je to zgodilo prav za zaključek plebiscitnega spominskega leta, ampak okoliščine, ki take izjave sploh omogočajo.
Koroški deželni glavar je nekaj dni nato, ko je postalo to dejstvo znano iz poročila celovške »Kleine Zeitung«, v posebni spomenici velikovške mandatarje opozoril na možne konsekvence takega predloga in jih pozval, naj se zavedajo svoje odgovornosti.
Stvar lahko sučeš kakorkoli že: dejstvo ostane, da je prav 50. obletnica plebiscita, ki naj bi prinesla deželi mir in spravo, vnesla toliko nemira, da bo morala dežela o tem resno razmišljati.
Kakor lani, bosta tudi letos oba maturitetna razreda pripravila
q,imnazipčki pici.
Prireditev bo v petek, dne 22. januarja 1971, ob 20. uri v Kolpingovi dvorani v Celovcu. Za glasbo bosta skrbela dva ansambla.
Za številni obisk se priporočata oba maturitetna razreda.
Ovadbo, ki so jo vložili trije slovenski študentje na Dunaju proti izdajatelju in odgovornemu uredniku „Ruf der Heimat", periodičnega lista koroškega Heimatdiensta, zaradi hujskanja k narodni mržnji, je avstrijsko pravdništvo zavrnilo.
Kot je znano, je „Ruf der Heimat“ objavil stališče Heimatdiensta v svoji oktobrski številki 14, 1970, „po katerem bo zgodovina na Koroškem začrtala dokončno mejo med obema narodoma šele takrat, ko eden izmed njiju ne bo več obstojal."
V kampanjo proti koroškim Slovencem se je vključila še Delovna skupnost zvez a-kademikov Svobodnjaške stranke (FPti) na Dunaju, v Spodnji Avstriji in na Gradiščanskem. Zveza akademikov stoji na stališču, da je treba na nekdanjem plebiscitnem področju določiti številčno moč manjšine, to
Vest je bila na prvi pogled kot ena izmed številnih drugih, ki jih je rodilo leto 1970 v svojih hudih porodnih krčih. Izgledalo je, kot da so že minili porodni krči. Pa smo zvedeli konec zadnjega leta za novico, ki je morala zadeti kot nož v srce vsakega proti-nacističnega, svobodoljubnega prebivalca naše domovine. Velikovški občinski svet je sklenil postaviti spominsko ploščo nacističnemu krvniku, izseljevalcu koroških Slovencev, vojnemu zločincu Maier-Kaibitschu.
Pred dnevi je objavila velikovška občina naslednje sporočilo: Velikovec je počastil zaslužne može. Pri občinski seji 29. oktobra 1970 so soglasno sklenili, da bi poimenovali tri ceste po možeh, ki so si pridobili velike zasluge za Koroško: bivši deželni glavar Ferdinand VVedenig, doktor Hans Steinacher in polkovnik Sherman Miles.
Pobude, ki so se pojavile po tem sklepu, in prošnje, ki so prišle od privatne strani, naj bi poimenovali še druge ceste, je predal župan Martin Hosp v obravnavo mestnemu svetu. Mestni svet je ugotovil v svoji seji, ki jo je imel medtem, da ne bo predložil občinskemu svetu v sklepanje razen imenovanih nobenih drugih oseb za počastitev v zvezi z ljudskim glasovanjem. Zasluge ministra v. p. dr. Vinzenza Schumyja za mesto in okraj naj se počastijo ob drugi priložnosti “.
Deželni glavar Hans Sima se je seveda tudi razhudil ob novici, da namerava velikovška občina počastiti velikega sina domovine, Maier-Kaibitscha. Takoj je stopil v stik z velikovškimi občinskimi očeti ter jih opozoril na politične posledice takega sklepa. To bi tudi škodovalo politiki pomirjeva-nja v deželi. Pozval je občinsko zastopstvo, naj se zaveda svoje odgovornosti in naj s svojim zadržanjem ne nasprotuje interesom koroške dežele.
Čudna je samo ugotovitev velikovške občine: Predlog za poimenovanje naj bi prišel od privatne strani. Sprožil ga je trenutno socialistični mandatar Giendl, ki je hkrati vodja socialistične frakcije (10 odbornikov, OVP 6, FPO 1). Nobenega negodovanja pri obeh drugih strankah, nobenih pomislekov, nobenega ogorčenja. Naj se nihče ne izgovarja na Giendlna. Župan je predal predlog mestnemu svetu v obravnavo. Zares, evropska občina. Nič manj pa ni čudna ugotovitev deželnega glavarja, češ, kaj takega bi škodovalo politiki pomir-jevanja v deželi, bi nasprotovalo interesom dežele Koroške. Vprašati se je treba, od kod ta duhovna gniloba, da se samo 25 let
se pravi z drugimi besedami, da gre tu za ugotavljanje slovenske koroške narodne skupnosti. Tako se bo enkrat za vselej videlo, koliko koroških Slovencev ima po letu 1945 avstrijsko državljanstvo.
Čudimo se, da se oblasti, zlasti pa še avstrijsko državno pravdništvo, izgovarjajo, češ, saj ni bilo tako mišljeno, ko pa je iz članka „Ruf der Heimat" jasno razbrati, kaj je končni cilj nemškega sodeželana na Koroškem, ta pa je genocid enega naroda, v tem primeru slovenskega.
Zopet enkrat se je v vsej jasnosti pokazalo prastaro pravilo: „Kdor ima moč in vso oblast v rokah, lahko dela in se poigrava s šibkejšim kakor hoče, pa čeprav ima slednji še tako jasne etično-moralne dokaze v svojih rokah."
po osvoboditvi naše domovine izpod nacističnega jarma pojavljajo predlogi, naj bi počastili zločince. Kaj bo porekel demokratični, protinacistični svet na te pojave na Koroškem? Kako pa je z našo denacifika-cijo? Ali smo res pribežališče nacistov?
Steinacher, Schumy, Maier-Kaibitsch so tri osebe, ki so igrale zraven drugih svojo pošastno vlogo v Karntner Heimatdienstu (poznejšem Heimatbundu, zdaj zopet Heimatdienstu).
Maier-Kaibitscha je obsodil celovški senat graškega ljudskega sodišča 31. oktobra 1947 na dosmrtno ječo. Čez nekaj let so ga izpustili, po smrti so mu posvetili nekateri glasni koroški glasovi besede priznanja in zahvale.
Celovški senat je obsodil tega nacističnega rablja v treh točkah: kot izseljevalca koroških Slovencev v letih 1942—1945, kot SS-Standartenfiihrerja, ter kot nacističnega ilegalca v letih 1933 do 1938.
Maier-Kaibitsch je bil 17 let poslovodja koroškega Heimatdiensta in Heimatbunda. Ob sodelovanju drugih somišljenikov (eden od njih je bil dr. Hans Steinacher, medtem
(Nadaljevanje na 8. strani)
Kako to, gospod zunanji minister?
Pred dnevi je avstrijska televizija v večernih poročilih Čas v sliki prikazala problematiko okoli slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem, ki je posebno v zadnjih tednih stala v središču pozornosti. Poleg avstrijskega zunanjega ministra, koroškega deželnega glavarja in predsednika Izvršnega sveta Slovenije so spregovorili tudi predstavniki obeh osrednjih organizacij in zastopnik Karntner Heimatdiensta. Kar nas pa je ob vsem tem najbolj čudilo, je bila izjava avstrijskega zunanjega ministra dr. Rudolfa Kirchschlagerja, ki je dejal, da bomo dobili (!) koroški Slovenci svojo gimnazijo in da gre taka gimnazija preko tega, kar je Avstrija dolžna dati po členu 7 državne pogodbe. Slovenska gimnazija kot dobrohotno darilo! To je vsekakor nov ton iz ust vladnega predstavnika, kajti doslej smo taka stališča slišali samo pri nemško-nacionalni FPd in pri KSrntner Heimatdienstu. Ali gospod zunanji minister ne pozna člena 7 Avstrijske državne pogodbe, ki čisto jasno določa, da imamo koroški Slovenci pravico do ustreznega števila lastnih srednjih šol? Tam je* torej govora celo v množini. Ali slovenska gimnazija ni doslej dokazala, da zna živeti in da je potrebna?
Na vprašanje, ali je člen 7 državne pogodbe izpolnjen, je gospod zunanji minister dejal, da je izpolnjen do tiste mere, ki je zagotovila mirno sožitje. Tudi to stališče se nam zdi rahlo čudno, kajti dejstvo, da koroški Slovenci ne uporabljamo dinamita kot južni Tirolci, ne more biti merilo za uresničitev ali ne-uresničitev mednarodno prevzetih obveznosti.
Hans Steinacher - umrl
V starosti 78 let je v nedeljo umrl v Celovcu bivši generalni konzul dr. Hans Steinacher.
Rodil se je 1892 v Kreuthu pri Bleibergu kot sin rudarske družine. Študiral je za učitelja. Iz prve svetovne vojne se je vrnil kot poročnik z zlato medaljo za hrabrost. V plebiscitni dobi je bil eden najbolj gorečih vodij obrambnega boja za Koroško. Po 1. svetovni vojni je študiral državnoznanstvo in je postal vodja Narodne zveze za nemštvo v tujini. V drugi republiki je bil od leta 1952 do 1958 avstrijski generalni konzul v Milanu.
STALIŠČE MAIER-KAIBITSCHA DO KOROŠKE
„Nemški boj Koroške" (Karntens deutscher Kampf)
V začetku ugotavlja, da so vdrli Germani na Koroško v 6. stoletju in da je Koroška od 976 naprej samostojna nemška kneževina.
„Ko je razpadla fronta konec leta 1918, ko so zapustile fronto tujejezične čete razpadajoče habsburške monarhije, da bi pomagale ustanoviti svoje narodne države večinoma na škodo Nemcev, se je dvignil v Benečiji samotno z nemško-avstrijskimi regimenti koroški infanterijski regiment št. 7 in se pripravil kljubujoč usodi še enkrat k zmagoslavnem naskoku, h kateremu se je nagnila zadnjič po slavni zgodovini v bojih razdrapana khevenhullerska zastava. Ta zadnji boj in zadnji pohod ni šel za c. k. monarhijo, bil je nastop za Nemčijo.
Vdrli so, izkoriščajoč zmedo in razpad, z utemeljitvijo, da hočejo osvoboditi slovenski narod na Koroškem. Ta narod pa se sam nikakor ni hotel zmeniti za to, kajti večji del vindišarsko govorečih Korošcev se čuti in je nemški in se je postavil v bran proti nenaprošenim osvoboditeljem.
Vsi so vedeli, da se v tem boju ni odločila samo usoda domovine, ampak da je bil to boj za nemško zemljo, za nemško obmejstvo, da je bil boj za Nemčijo.
Vselej je mislila Koroška nemško. Vsa njena ljubezen, njeno upanje in njene skrbi so bile posvečene Nemčiji. Skozi leta po ljudskem glasovanju sta donela dalje skozi vso deželo klic in opomin: .Stražite na najbolj južni meji Nemčije! Ostanite močni in vztrajajte, kajti Karavanke niso mejno gorovje Avstrije, temveč mejno gorovje nemške očetnjave.'
In Koroška je javila kot prva dežela prevzem oblasti marca 1938. Ko je prišel fiihrer, ni bilo srečnejše in tudi ne bolj ponosne dežele (Gau). Naj pride karkoli, na vekomaj živi na Koroškem duh 10. oktobra in zmerom bo ostal Korošec ,srčen, pogumen in zvest’ (mutig, tapfer und treu) za fuhrerja in rajh.
To izrekamo v spominu na 10. oktober 1920.“ („Karntner Grenzruf “, 1940)
Maier-Kaibitsch in njegovi
OD TEDNA DO TEDNA
1971: »MEDNARODNO LETO ZA BOJ
PROTI RASIZMU IN RASNI
DISKRIMINACIJI11
Novi ravnatelj Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) Boerma je naslovil poslanico na vse narode, v kateri se je skliceval predvsem na resolucijo Združenih narodov od 11. decembra 1969, s katero je bilo leto 1971 določeno kot »mednarodno leto za boj proti rasizmu in rasnim diskriminacijam". Ravnatelj Boerma je poudaril, da je rasna delitev med ljudmi najbolj ogabna in absurdna, ker se naslanja na rasno diskriminacijo. »Trditi, da je moški, ženska ali otrok manj vreden od drugega človeka zgolj iz tega, ker je njegova koža drugačne barve ali pa ima drugačne etnične značilnosti, je lahko samo znak zmešane pameti. Izvajati represivne ukrepe na teh osnovah je brez dvoma kriminalno. FAO odločno podpira pobudo glavne skupščine Združenih narodov, da se loči leto 1971 za »mednarodno leto za boj proti rasizmu in rasni diskriminaciji", ne samo zaradi tega, ker je FAO del Združenih narodov, marveč tudi zaradi dejstva, ker rasna diskriminacija predstavlja sile, ki hudo zavirajo dosego ciljev, za katere se bojuje organizacija".
»Nadaljevati z rasno diskriminacijo — nadaljuje poslanica — predstavlja grožnjo za mir in žrtve diskriminacije, ki ne bodo več dolgo časa prenašale tega manjvrednega stanja. »Ker je osnovni smoter organizacije FAO zmanjšati napetost in prispevati k o-hranitvi miru — zaključuje ravnatelj FAO — se mi pridružujemo vsem, ki zahtevajo, da je treba napraviti konec nevzdržni perverznosti rasizma in rasne diskriminacije".
GIEREK IN JAROSZEWICZ
O OBISKU V MOSKVI
V Varšavi se je sestal politični urad poljske partije. Vodja partije Gierek in predsednik vlade Jaroszevvicz sta poročala o sestanku, ki sta ga imela v Moskvi z Brež-njevom in Kosiginom. Kot poroča poljska tiskovna agencija, je politični urad partije z zadovoljstvom vzel na znanje rezultate srečanja, ki se je vršilo v duhu medsebojnega razumevanja in iskrenega prijateljstva. Politični urad je ugotovil, da bo to srečanje služilo nadaljnjemu utrjevanju mednarodnih vezi med obema partijama in bratskemu političnemu, gospodarskemu in znanstveno-tehničnemu sodelovanju med Poljsko in Sovjetsko zvezo.
Politični urad je tudi proučil načrt vladnega odloka za stabilizacijo cen živil in razpravljal o nekaterih vprašanjih glede nadaljnjih odnosov med Poljsko in Zahodno Nemčijo na osnovi sporazuma, ki je bil podpisan 7. decembra lani v Varšavi.
Glasilo poljske partije „Trybuna Ludu"
piše, da se bo centralni komite partije Poljske sestal v drugi polovici tega meseca in proučil ter ocenil decembrske dogodke v baltskih mestih in petletni gospodarski načrt.
RULLMANN OBSOJEN
NA ŠEST LET ZAPORA
Vojaško sodišče v Beogradu je po tajni razpravi, ki je z enajstimi prekinitvami trajala nenehoma od 28. septembra lani, obsodilo zaradi vohunstva zahodnonemškega državljana, dopisnika hamburškega lista »Spiegel" Hansa Petra Rullmanna na šest let strogega zapora, Jovana Trkuljo, tehničnega risarja in Hilmija Tacija, bivšega dopisnika prištinske »Rillndžije", na pet in pol leta strogega zapora. Sodišče je ugotovilo, da je Rullmann prejemal od Trkulje in Tacija od 1968. do marca 1970. leta, zaupno in strogo zaupno gradivo, med drugim tudi podatke o jugoslovanski armadi. Neke podatke, ki jih je dobil od Tacija in Trkulje je Rullmann posredoval dvema zastopnikoma neke tuje države. Branilci obtoženih, bivši častniki pravne službe vojske, so po izreku obsodbe najavili priziv.
NOVE ARETACIJE V ŠPANIJI
Vesti, ki prihajajo v teh dneh iz Španije, so vedno bolj zaskrbljujoče: vsak dan se množijo aretacije, kot tudi administrativni ukrepi proti vsem, ki so si ob priliki procesa v Burgosu upali vzdigniti svoj glas proti Frankovemu režimu.
Poročajo (tokrat gre za uradna poročila), da je politična policija Barcelone aretirala osem oseb, ki jih obtožujejo »prevratniškega delovanja". Pod isto obtožbo je politična policija v Tarrasi aretirala šest oseb.
KOSIGINOV INTERVJU
JAPONSKEMU ČASOPISU
V preteklem letu je bilo storjenih nekaj korakov na poti normalizacije sovjetsko-ki-tajskih odnosov, za dosego katere pa so potrebna prizadevanja obeh vlad. To je o-srednja točka intervjuja, ki ga je sovjetski ministrski predsednik Kosigin dal japonskemu listu »Asahi Shimbun" in ki obravnava tudi položaj v Indokini ter na Bližnjem vzhodu.
»Tudi v najbolj kompleksnem obdobju — pravi med drugim Kosigin — med najmočnejšim poslabšanjem sovjetsko-kitajskih odnosov, je Sovjetska zveza ostala zvesta načelom svoje politike, ki stremi k zopetni vzpostavitvi dobrososedskih odnosov s Kitajsko". »V preteklem letu — je nadaljeval — so bili storjeni nekateri koraki na poti normalizacije teh odnosov: obe strani sta si izmenjali veleposlanike, sporazumeli sta se
o razširitvi trgovinske izmenjave, trenutno pa vodita v Pekingu pogajanja na ravni vladnih delegacij."
Kosigin dalje trdi, da je Sovjetska zveza dala vrsto dokazov dobre volje, da bi prišlo do ureditve vseh odprtih vprašanj na temeljih enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja ter ob upoštevanju zakonitih interesov obeh strani.
V zvezi s položajem na indokitajskem polotoku je Kosigin izrazil trdno prepričanje, da niti razširitev vojne niti »vietnamizacija" ne bosta prinesli Američanom končne zmage.
Zadnji del intervjuja japonskemu listu je Kosigin posvetil položaju na Bližnjem vzhodu ter v tej zvezi poudaril potrebo po popolnem izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN 22. novembra 1967.
SOVJETSKI PROTEST PRI AMERIŠKI
VLADI ZARADI NAPADOV NA
NJENE USTANOVE
Agencija TASS je sporočila, da je sovjetsko veleposlaništvo v VVashingtonu izročilo ameriškemu zunanjemu ministrstvu protestno noto, ker »vlada Združenih držav Amerike ni sprejela ustreznih ukrepov da bi zagotovila normalne pogoje za organizacije in skupine sovjetskih državljanov v ZDA". Istočasno je v noti tudi rečeno, da sovjetska vlada ni več sposobna zagotoviti varnosti in nedotakljivosti državljanov ZDA, ki so na sovjetskem ozemlju, dokler bodo »sionistični ekstremisti" nadaljevali z motenjem sovjetskih državljanov v ZDA.
Sovjetska nota se očitno nanaša na številne incidente, do katerih je prišlo v ZDA in med katerimi so napadali in opustošili sedeže sovjetskih ustanov »Aerflot", »Intu-rist“ in agencije „TASS“. V noti je izrecno rečeno, da gre za »sionistične skupine", ki ne samo, da »preprečujejo normalno delovanje sovjetskih uradov v ZDA, temveč odkrito groze diplomatom in sovjetskim državljanom s fizičnimi napadi". Nadalje je govor, da ameriške oblasti niso sprejele ustreznih ukrepov, kljub številnim obljubam in da tako nadaljujejo svojo politiko »sožitja s temi kriminalnimi akcijami".
WASH!NGTON ZAVRNIL
SOVJETSKE OBTOŽBE
Predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva je izjavil, da so zavrnili sovjetske obtožbe, ki jih vsebuje omenjena nota in povedal, da sta dva funkcionarja ameriškega veleposlaništva v Moskvi po telefonu prejela grožnje, do katerih po njih mnenju ne bi moglo priti, ne da bi zato sovjetske oblasti vedele. Predstavnik je nadaljeval, da so resno zaskrbljeni in prizadeti zaradi odkrite grožnje o možnih represalijah proti ameriškim uradom v Sovjetski zvezi. Obžaloval je akcije proti sovjetskim državljanom, do
katerih je prišlo v Združenih ameriških državah in dejal, da gre za dejanja slabo u-smerjenih ljudi in da je ameriška vlada vedno delovala, da bi preprečila take akcije. Svoja izvajanja je zaključil, da ZDA grožnje jemljejo zelo resno in da imajo lahko neprijetne posledice. Ameriška skupina v Sovjetski zvezi je precej številna, saj gre za diplomatske predstavnike in njih družinske člane, številne časnikarje, poslovne ljudi in študente, polet tega pa za člane raznih delegacij in predvsem za ameriške turiste.
NIKONOV INTERVJU Z NOVINARJI
V	razgovoru z novinarji, predstavniki najvažnejših ameriških televizijskih omrežij, je predsednik Nixon opravil kratek obračun prvih dveh let svojega predsedovanja. Najprej je govoril o notranjem položaju in dejal, da bo cilj njegove vlade sprožiti »aktivno gospodarsko politiko, katere namen bo nadzorovati inflacijo". Izrazil je namen, da zmanjša brezposelnost, ter izključi možnost, da bi uvedel nove davke.
V	zunanji politiki se je Nixon dotaknil med drugim sledečih vprašanj:
BLIŽNJI VZHOD: Nobene možnosti ni, da bi napravili konec vojni, če ne bo Sovjetska zveza odigrala pomirjevalne vloge. Vsekakor pa obstajajo upanja na mir; dejstvo, da premirje med Arabci in Izraelom traja že pet mesecev, je dobro znamenje.
INDOKINA: Nixon je ponovil, da bodo ZDA ponovno bombardirale Severni Vietnam, če bo ta okrepil svoje delovanje in infiltracije na Jug do take mere, da bi ogrožal umik ameriških vojakov. Tarče bombardiranja, ki si ga pa ZDA ne želijo, bodo zgolj vojaški objekti, ne pa strateški. Do prihodnjega maja bo v Južnem Vietnamu še 280 tisoč ameriških vojakov. Po umiku vseh čet ZDA ob koncu leta 1972, bodo Sajgon-ci sposobni, da se branijo pred morebitnim severovietnamskim napadom.
ODNOSI S SOVJETSKO ZVEZO: Stališča Bele hiše in Kremlja so še zelo različna, različnost pogledov pa je v logiki vsakega pogajanja. Dunajski razgovori o omejevanju strateškega oboroževanja (SALT) so primer »dobe pogajanj", ki naj sledi »dobi konfrontacije". Glede izida teh razgovorov je Nixon optimist: možen je sporazum, čeprav ne bo globalen.
KAMERUNSKI ŠKOF
OBSOJEN NA SMRT
Vojaško sodišče v Juandi v Kamerunu (Afrika) je obsodilo na smrt škofa Alberta Ndongmo. Po vsej verjetnosti pa smrtne obsodbe ne bodo izvršili, ker je Vatikan zaprosil za škofovo pomilostitev. Škofa Ndongmo je že isto sodišče malo prej obsodilo na dosmrtno ječo ob koncu procesa proti 26 obtožencem, ki so jih obtožili oboroženega odpora in zarote proti predsedniku Ahidju.
raiitiniiniiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiuiiiitifiiiiitiiiiiiiiiititiMiiitmiiir.mn.................................................................mm............
TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA
UPRAVIČENO SMO KOROŠKI SLOVENCI ZASKRBLJENI:
Kako je z ljudskim štetjem 1971?
V	našem listu smo 29. oktobra lani na prvi strani o letošnjem ljudskem štetju zabeležili sledeče:
Drugo leto bo ljudsko štetje tudi pri nas v Avstriji. Zahteva se, da vsak pove resnico raznim komisarjem. Kaki bodo odnosi do resnice tokrat, še ne vemo. Morda bodo nekateri prenagljene! zopet vpisovali za Nemce ljudi, ki so po vseh objektivnih in subjektivnih merilih Slovenci. K temu jih že privaja dejstvo, da je nemščina kot »občevalni jezik" pri vseh že zapisana. Kdor se bo le opogumil, bo to dal prečrtati in zapisati tja svoj lastni jezik. »Spakedrana" bo pač potem slika formularja. Čudno, kar že od začetka šteti vse Avstrijce med Nemce.
V	teh dneh smo dobili od vodje koroškega deželnega urada (Landesamtsdirektor) dr. Hauerja pismo, ki ga objavljamo v originalu in v celoti, ker utegne biti za naše bralce zanimivo:
»An die
Redaktion des ,Naš tednik’
Viktringer Ring 26 9020 K I a g e n f u r t
Sehr geehrte Herren!
In der Nummer 44 Ihres Blattes vom 29. Oktober 1970 haben Sle zu der im Jahre 1971 stattfindenden Volkszahlung Stellung
genommen und dabei Ihren Bedenken im Zusammenhang mit der Rubrik »Umgangs-sprache" und der hiebei allenfalls erfol-genden Verunstaltung des Formblattes Aus-druck verliehen.
Nachdem der Herr Landeshauptmann diesbezuglich mit dem Herrn Bundesmini-ster fur Inneres Fuhlung genommen hat, darf ich Ihnen hiezu nunmehr folgendes mitteilen:
Die Formblatter fur die Volkszahlung 1971 vvurden vom Osterreichischen Statistischen Zentralamt nach Einholung der Stellung-nahmen aller Landesstatistiker ausgearbei-tet. Das Personalblatt fur die Volkszahlung 1971 soli nach Ausfiillung elektronisch ab-gelesen und durch einen Computer ausge-wertet werden. Dies bedingt, daB so weit wie moglich die bei der Volkszahlung ge-steilten Fragen nur durch ein »Ankreuzen" in der vorgesehenen Spalte beantvvortet werden sollen.
Es ist richtig, daB in der Rubrik „Um-gangssprache" ein derartiges Ankreuzungs-feld nur bei Beantvvortung der deutschen Umgangssprache vorgesehen ist. Dies wird fur einen sehr hohen Prozentsatz der oster-reichischen Bevolkerung hinreichend sein. Will jemand eine andere Umgangssprache, z. B. Slovvenisch oder kroatisch, angeben,
so hat er das Ankreuzungsfeld »Deutsch" nicht zu bezeichnen und die anderen Umgangssprache in die hiefiir vorgesehene Zeile zu schreiben. Hat er zwei Umgangs-sprachen, z. B. Deutsch und Slovvenisch, dann hat er bei »Deutsch" ein Ankreuzungs-zeichen zu setzen und in der fur die andere Sprache vorgesehenen Rubrik eine allfallige zvveite Umgangssprache hinzuzufugen.
Es muB somit jeder entvveder durch Ankreuzen oder durch Hinzufugen einer anderen Sprache zu erkennen geben, vvelche Umgangssprache oder vvelche Umgangs-sprachen bei der Volkszahlung auszuvverten sind. Nicht richtig ist aber Ihre Annahme, daB jemand das Ankreuzungsfeld »Deutsch" durchzustreichen hatte. Will er nur Slovvenisch als Umgangssprache angeben, dann hat er das Ankreuzungsfeld »Deutsch" nicht vveiter zu beachten, sondern in die vorgesehene Rubrik »Slovvenisch" zu schreiben. Das Formblatt wird daher auf keinen Fali verunstaltet sein.
Als statistisch ubervviegendst zu ervvar-tende Angabe vvurde also bei der Rubrik »Umgangssprache" die deutsche Sprache ausgeschrieben, weil fur Gesamtosterreich gesehen die Mehrzahl der Formblatter hier angekreuzt und damit durch den Computer leichter verarbeitet vverden.
Ich hoffe, Ihnen mit dieser Auskunft ge-dient zu haben, und verbleibe mit
vorzuglicher Hochachtung dr. Hauer."
Ne moremo pa ob vsem povedanem mimo ponovne ugotovitve, da je ta način štetja povsem subjektiven in nam ne more dati objektivne slike jezikovnega stanja na Koroškem, ker je treba slovenščino, ki je že itak v marsikaterih primerih potisnjena v kot, pripisati, medtem ko je nemščina že natisnjena. Upravičeno smo pričakovali, da bodo vsaj v državni pogodbi mednarodno zaščitene manjšine v Avstriji dobile svojo rubriko na polah ljudskega štetja.
Zato se tudi nikakor ne moremo strinjati z naslovom nekega koroškega časopisa, ki pravi: »Heuer wird die Starke der slovveni-schen Volksgruppe in Karnten festgestellt". Kakor je povedal že znani strokovnjak za narodnostna vprašanja, je to štetje zasnovano, kar se tiče jezika, izrazito subjektivno in ne more podati objektivne slike.
Naš tednik bo do ljudskega štetja še zavzel stališče in bo predvsem opozoril na gorostasne nedostatke pri zadnjem ljudskem štetju leta 1961. Tedaj sta obe osrednji organizaciji koroških Slovencev obvestili o tem tako avstrijsko zvezno kot koroško deželno vlado v posebni spomenici; tedaj je koroški deželni glavar VVedenig te nedostatke priznal celo pred koroškim deželnim zborom, vendar se ni ničesar zgodilo vse do danes — deset let že čakamo na ukrepe.
DR. METOD TURNŠEK:
Usodna „krivda“ panonskega nadškofa
SLOVENCI
doma in pa uu>ta
(Ob zaključku jubilejnega leta sv. Metoda)
Lansko leto je bilo jubilejno leto panon-sko-slovenskega nadškofa sv. Metoda, namreč 1100-letnica, kar je sv. Metod postal nadškof obnovljene starorimske sirmijske metropolije v Panoniji in vodja slovanskega misijona (pri Moravanih in panonskih Slovencih), in 1100-letnica, kar so ga v Regensburgu obsodili in vrgli v ječo v Ellvvangenu (sedaj lepem malem mestu vzhodno od Stuttgarta).
Župan mesta Ellvvangena, dipl. jurist Karl Wohr, je ob začetku lanskega leta priredil na magistratu svečan sprejem in častnim gostom razglasil za mesto Ellvvangen jubilejno ..Metodovo leto". To je bilo veliko presenečenje, kajti večina odličnih osebnosti je komaj kaj znala o Grku Metodu, ki je s
Bavarsko. Tukaj so ga v novembru postavili pred sodišče v Regensburgu. Bavarski epi-skopat ga je vpričo kralja Ludovika obsodil na ječo v Ellvvangenu, ki je takrat bil samo še samostan, skrit med obširnimi gozdovi. Čeprav sedanji Ellvvangen ne nosi nobene krivde za tisto krivično obsodbo, vendar se hoče oprati madeža, pečata „ječe“ toliko pomembne svetniške osebnosti v cerkveni in svetni zgodovini tiste dobe. Sklenjeno je bilo, da bodo v Ellvvangenu slovanskemu blagovestniku, nadškofu sv. Metodu odkrili na mestni sodnijski palači spominsko ploščo. In to se je tudi zgodilo dne 12. julija vpričo slovanskih zastopnikov.
Pred odkritjem spomenika, velike marmornate plošče, na kateri je ellvvangenski
Sojenje sv. Metoda v Regensburgu 870. Skulptura akad. kiparja Hansa Schebleja.
svojim bratom Konstantinom (Cirilom) bil krščanski misijonar pri Slovanih, ki je kot carigrajski opat bil v Rimu od samega papeža Hadrijana II. posvečen za duhovnika, po smrti brata Konstantina (Cirila) pa ga je papež posvetil tudi v škofa in mu poveril vodstvo slovanskega misijona. Naobraženi ellvvangenski župan je skupaj s svojim rojakom, univ. prof. dr. Viktorjem Burrom, ki predava zgodovino v Gradcu, svojim gostom razložil, da je 1200 let stari Ellvvangen z imenom slovanskega blagovestnika, nadškofa sv. Metoda, usodno povezan. Slavni nadškof sv. Metod se je po svojem škofovskem posvečenju v Rimu (869) najprej zadrževal v Panoniji pri knezu Koclju, na pomlad ali v začetku poletja 870. se je pa napotil še v drugi del svoje metropolije, na Moravsko, kjer so ga zajeli vojaki pasav-skega škofa Hermanrika in ga odvlekli na
akad. kipar Hans Scheble upodobil Metodovo sojenje v Regensburgu, je mestni župan Wohr skupaj z mestnim notarjem Pavlom Mačkom napravil še odlično zadostilno dejanje. Mesto Ellvvangen je zbralo ne samo za spominsko ploščo 7 tisoč mark, marveč tudi za veliko dragoceno votivno svečo z ellvvangenskim grbom in ellvvangenskim mestnim trakom (zastavo) v čast panonskemu nadškofu sv. Metodu, ki naj se ponese v Panonijo in tam na pomembnem kraju prižge. In tako sta ellvvangenski župan Karl Wohr in ellvvangenski notar dr. Pavel Mačk pripeljala votivno svečo v čast sv. Metodu najprej na Koroško, od tod pa naprej v Panonijo, v Maribor in Ptuj, kjer je sv. Metod s knezom Kocljem pred 1100 leti začel graditi prestolno cerkev, sedanjo ptujsko mestno cerkev. Votivno svečo mesta Ellvvangena je v Marijini baziliki v Mariboru prevzel ma-
Program blagoslovitve slovenske kapele v Washingtonu
Po štirih letih načrtov, trdega dela in žrtev, bo 15. avgusta 1971, v Narodnem svetišču brezmadežnega Spočetja v Washingtonu, D. C. blagoslovitev slovenske kapele.
Program se bo pričel v petek, 13. avgusta, in bo dosegel svoj višek z blagoslovitvijo v nedeljo, 15. avgusta. Slovesnosti bodo nudile priliko za romanje in srečanje Slovencev iz vseh delov Severne Amerike, Slovenije in ostalega sveta.
Spored bo obsegal: Svečano blagoslovitev kapele — Slovensko kulturno razstavo — Ogled mesta VVashingtona — Slavnostni banket — Društvene in družbene aktivnosti — Srečanja s prijatelji.
Za bivanje Slovencev, ki bodo v VVashington prispeli iz drugih krajev je bil izbran Sheraton Park Hotel. Vse sobe v tem hotelu so opremljene s klimatskimi napravami, hotel sam pa je eden največjih v Ameriki. Leži v mirnem in varnem severo-zapadnem predelu mesta ter omogoča hiter dostop do vseh točk mesta. Upamo, da bo čimveč slovenskih obiskovalcev mesta v teh dneh izbralo Sheraton Park Hotel za svoje bivališče, ker bo s tem olajšano delo pripravljalnega odbora, obenem pa bo vsakomur možno, da obišče svoje prijatelje, ne da bi se moral voziti iz enega dela mesta v drugega. V hotelu imajo gostje tudi prosto uporabo parkirnega prostora in plavalnega bazena.
Cene v Sheraton Park Hotelu za to priliko, so zelo ugodne: $ 18,00 za eno osebo — $ 24,00 za sobo z dvema posteljama — I 27,00 sobo s tremi posteljami.
Stroške lahko krijete vnaprej, ko si rezervirate sobo, predplačana oskrba pa je tudi zelo primerno darilo za vaše prijatelje.
V	istem hotelu se bodo vršile tudi vse družabne prireditve in svečani banket, za blagoslovitev kapele, pa bo omogočen skupen prevoz v Narodno svetišče.
Za vse prireditve bo potrebna ena sama vstopnica, katere cena je $ 20,00 (do 1. aprila 1971) in $ 23,00 po 1. aprilu.
V	ceni je vračunano naslednje: Posebna spominska značka — Ogled mesta v soboto — Slavnostni banket in ples — Prevoz iz hotela v Narodno svetišče in nazaj — Poseben program svečanosti — Spominska brošura.
Vse prijave in predplačila pošiljajte s priloženo prijavno polo na spodaj označeni naslov:
Slovenian Chapel Fund, Dedication Committee for Slovenian Chapel, P. O. Box 6295, VVashington, D. C. 20015.
riborski škof, jo blagoslovil in z lepim nagovorom izrekel zahvalo. Navzoči mariborski bogoslovci in duhovniki so zapeli himno v čast sv. Cirilu in Metodu, ellvvangenski župan je pa svečo nasadil na svetilnik nad Slomškovim grobom. Slovesnost je izzvenela svečano kot pravo krščansko bratsko srečanje med zastopnikoma nemškega naroda in zastopniki slovenskega naroda. Bilo je tudi prvo, skupno zadoščenje sv. Metodu za veliko krivico, ki so jo velikemu slovanskemu blagovestniku povzročili v Regensburgu in v Ellvvangenu mogočniki tega sveta.
Metodov jubilej žalnega spomina so proslavili tudi v širši evropski javnosti. Na III. mednarodnem kongresu za slovansko zgodovino in filologijo v Salzburgu in v Regensburgu so bili referati, ki so obravnavali sojenje nadškofa sv. Metoda. Najpomembnejši referat je imel v Regensburgu univerzitetni profesor dr. Franc Mayer z naslovom „Causa Methodii" — Metodova „krivda“, v katerem je dokazal nedolžnost sv. Metoda in njegovo zvestobo rimskemu papežu. Oba krajevna škofa, salzburški nadškof dr. Edvard Machainer in regensburški škof dr. Rudolf Graber, pa sta v svojih stolnicah imela lep slavnostni nagovor, v katerem sta obžalovala ..nesrečno obsodbo sv. Metoda".
Tudi vzhodni, carigrajski Cerkvi, iz katere sta k Slovanom prispela sv. solunska brata Ciril in Metod, je zaradi krivične obsodbe panonskega nadškofa sv. Metoda bilo izrečeno obžalovanje in urejeno zadostilno dejanje.
Že, ko je carigrajski ekumenski patriarh Atenagora v aprilu 1970 dospel težko bolan na Dunaj, mu je mariborski škof dr. Držečnik poslal po uredniku ekumenske revije ..Presveta Bogorodica" toplo pismo s prisrčnimi željami za skorajšnje okrevanje v jubilejnem letu sv. Metoda, ki je k Mora-vanom in k Slovencem z bratom Konstantinom (Cirilom) prispel iz Carigrada. Pismu je bilo pridejano tudi slovensko darilo, velika podoba mučeniškega nadškofa sv. Metoda, umetnina akad. kiparja prof. Fr. Goršeta.
Še bolj pa je zadostilna poteza vzhodni, carigrajski Cerkvi bila narejena v Regens-
Skupina Slovencev pred spomenikom v Ellvvangenu.
burgu dne 6. julija 1970 med slovesno staroslovansko (glagolsko) mašo, katero je daroval papeški delegat kardinal dr. Šeper ob navzočnosti grškega eksarha in metropolita nadškofa dr. Krizostoma Tsiterja z Dunaja in ob navzočnosti številnih kongresi-stov (udeležencev III. mednarodnega slo-
V CLEVELANDU V ZDA SO UMRLI:
Franc Lončar, star 79 let: v Ameriko je prišel 1950. Bil je upokojen in dolgoletni zastopnik verskega mesečnika A ve Maria in upravnik slovenske pisarne v Baragovem domu. Franc Velikan, splošno poznani in priljubljeni rojak, v 64. letu starosti. Matija Rehbergar, star 76 let. Nikolaj Se-lik, star 59 let. Jože Kasunic, v 44. letu starosti. Anton Steple, star 84 let. Karline Ferkul, v 81. letu starosti. Alojzij Milavec, star 63 let.
TRI ZLATE POROKE V CLEVELANDU
V Clevelandu v ZDA sta obhajala praznik zlate poroke Frank in Katarina Homar. Zahvalna sveta maša je bila v isti cerkvi, kot sta se pred petdesetimi leti poročila, namreč 1920, v cerkvi Marije Vnebovzete. Jubilant je bil rojen v vasi Markovo pri Kamniku, njegova žena Katarina pa je bila rojena v Šmartnem pri Kamniku. Drugi zlatopo-ročni zakonski par je bil Vinko in Malka Povirk; slovesno sveto mašo sta imela v župniji Marijinega Vnebovzetja. Maševal jima je g. Pavel Krajnik. Tretjo zlato poroko pa sta obhajala Janez in Marija Sluga; slovesne mašne obrede je opravil pater Atanazij iz Lemonta. Vsi trije zlatoporočenci so aktivni člani Društva Najsvetejšega imena Jezusovega.
PEVSKO-GLASBENI FESTIVAL V BUENOS AIRESU
Nedavno je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu pevsko-glasbeni festival, ki sta ga organizirala Slovenska fantovska zveza in dekliška organizacija.
MALEC V FRANCOSKEM RADIU
Ustvarjalni atelje francoskega radijskega programa „France culture,, je pred kratkim prvič prenašal eksperimentalno glasbeno delo znanega slovenskega, v Parizu živečega skladatelja Iva Malca pod naslovom „Lied“. To skladbo so prvič izvajali lani poleti na dubrovniškem festivalu. Sedanji radijski posnetek za pariški radio pa je odlično pripravil zbor in orkester RTV Ljubljana pod vodstvom dirigenta Sama Hubada. Poleg te skladbe so Francozi v dokaj dolgi oddaji prenašali še eno Malčevo skladbo, „Oral“ na besedilo francoskega pesnika Bretona. Prva pa bo februarja 1971 v novem gledališču Pierra Cardina javna koncertna izvedba novega Malče-vega dela „Lied“ na Elizejskih poljanah.
vanskega kongresa), med katerimi je bil tudi mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Kardinal dr. Šeper je kot papeški delegat povabil k sebi grškega eksarha kot zastopnika patriarha Atenagora in sta se med mašo vpričo evharističnih darov objela in poljubila.
Teden dni za tem je v čast sv. Metodu bilo v Ellvvangenu slovesno odkritje zado-stilne spominske plošče, ki so se ga udeležili Slovenci od vseh strani. Tudi so pri tej slovesnosti častno sodelovali.
Župan mesta Ellwangena je o tej slovesnosti sam poročal z radijsko oddajo v nemškem radiu ..Deutsche Welle“ v Kolnu. To oddajo so potem povzele vse slovenske od-(Dalje na 5. strani)
GLAS »KOROTANA11
Izšla je 4. številka Glasa »Korotana«. Izdal in založil jo je visokošolski dom »Korotan« na Dunaju; tiskala pa jo je tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Takoj na prvi strani je primarij dr. E man P er tl napisal članek »Mladini v premislek«, kjer hoče mladino opozoriti pred lažnivostjo krivih prerokov, ki se bogatijo s seksualno dražljivostjo mladih ljudi preko vseh komunikacijskih sredstev. Sledi prispevek dr. R o t h a pod naslovom ■»Teze o predzakonski zdržnosti«. (To je bilo predavanje v Korotanu maja lani.) Zatem najdemo v Glasu »Korotana« spis »Iz moralnega vidika« (I. T.). Marička je napisala dve pesmi. Omeniti je še mednarodni kongres v »Korotanu«. Kritično so v kratkih stavkih analizirane: oktobrska številka »Sodobnosti«, aprilska številka »Klica Triglava«, dr. Veiterjeva knjiga ter nova številka »Mladja«.
Zanimiv prispevek v Glasu »Korotana« je »Dr. Felicijan in njegova knjiga«, v kateri pravi, da je bilo ustoličenje karantanskih vojvod eno najstarej-
ših in najdalj ohranjenih državno-ustav-nih dejanj v zapisani zgodovini evropskih narodov in da so glavne misli, ki jih starodavni slovenski obred ustoličenja izraža, prešle v osnovne zakone modernih demokracij. V sestavku »Poznate gradiščanske Hrvate« se seznanimo s Hrvati ter z njihovo novo domovino Gradiščansko. Glas »Korotana« pa zaključuje sestavek »Sprehod po 8. dunajskem okraju«.
V brošurici najdemo še nekaj drugih zanimivih stvari. V obče lahko rečemo, da je 4. številka Glasa »Korotana« na razveseljivi ravni. Prvo stran krasijo štiri lepe barvne slike z Dunaja.	B. L.
LITERARNA NAGRADA POLICIJSKEMU KOMISARJU
Nagrado Le Quai des Orfevres, ki jo podeljujejo najboljšemu kriminalnemu romanu, je dobil strokovnjak za raziskovalne postopke, policijski komisar Henrik Chardot. Nagrajen je bil njegov roman „Zločin na veliki petek", ki doslej še ni bil objavljen.
Koroški Slovenci in časopisi:
MNENJE DRUGiH O DOGODKIH V ZADNJIH MESECIH
V zadnjih tednih so koroški Slovenci in predvsem dogodki okoli slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem stali v ospredju zanimanja avstrijskega in inozemskega tiska.
Danes vam želimo posredovati v izvlečkih tri glasove iz časopisov zadnjih tednov, in sicer iz ljubljanskega „Dela“, iz dunajskega kulturno-političnega tednika „Die Fur-che“ in iz uglednega švicarskega lista „Neue Zuricher Zeitung". Čeprav se ne moremo strinjati z vsemi v omenjenih listih napisanimi trditvami, nam vendar posredujejo pestro sliko problematike, v kateri smo se znašli na Koroškem prav tudi zaradi tega, ker se je reševanje manjšinskega vprašanja tako dolgo zavlačevalo.
?,Utna &avtw
DISKRIMINACIJA NA KOROŠKEM
V številki 51/52 Našega tednika ste pisali o primeru Elizabete Sitter. Da se podobni izgredi v deželni bolnici ponavljajo, da so celo pogosti, bi rad navedel še en primer.
Kot študent sem v Globasnici prodajal slovenske brošure. Tako pridem tudi k družini P. Opazim, da gospa P. najmlajšega o-troka nagovarja s čudno nemško-slovensko mešanico, saj nemščine sama niti obvladala ni. Vprašam jo, zakaj se muči z nemščino, saj se je z vsemi starejšimi otroki pogovarjala v slovenščini. Med jokom mi pove, da je bil njen najmlajši otrok na otroškem oddelku deželne bolnice v Celovcu. Ko je o-troka obiskala, jo je tam neka bolniška sestra nahrulila, kako je to sploh mogoče, da ne govori z otrokom nemško in podobne stvari. Saj ni čuda, da se tako preprostim ljudem vcepi mnenje, da je edinole nemščina zveličavni jezik.
Taki primeri se ponavljajo dan za dnem na naši pravični Koroški, kjer ni diskriminacij, kjer samo rovarijo slovenski »šovinisti, ekstremisti", ponavljajo se ne samo v bolnicah, namreč tudi v javnih uradih.
17. februarja 1970 sem bil na celovškem finančnem uradu. Pred mano je bil na vrsti neki inozemski delavec. Ko pride na vrsto, ga uradnik kratkomalo odslovi z besedo: „Nix teitsch".
Dalo bi se še naštevati od pretepanja slovenskih dijakov v Schilierparku leta 1957/58 (to bi moralo biti zapisano v policijskih protokolih, saj je nekaj časa spremljal dijake policaj) pa do zmerjanja v vlakih, diskriminacij pri vojaščini in v šolah. Mislim, da ni koroškega Slovenca, ki bi ne bil ozmerjan zaradi svojega pokolenja.	H. J.
ALI JE TO SPLOH MOGOČE?
Kot se je zgodilo 26. 9. 1970 na avtobusni postaji v Borovljah (naš list je o tem poročal v štev. 40, 1. 10. 1970), se je isto ponovilo že drugič, 18. 12. lani, ob 19. uri, prav tam.
Tokrat se je pripetilo sledeče: Z mojo prijateljico in sošolko vstopiva v avtobus. Takoj, ko sem opazila za volanom „strupe-nega“ Pesjaka, opozorim svojo prijateljico, naj zahteva vozovnico v slovenskem jeziku. Ko je Pesjak zaslišal slovensko besedo, se je začel histerično razburjati in pozval, da se morajo vozovnice zahtevati v nemškem jeziku. Kdor ne govori nemško, ne dobi vozovnice in naj izgine iz avtobusa. Seveda se je moja sošolka ustrašila Pesjakovega rohnenja in se uklonila njegovi volji. Videlo se je, kako je Pesjak vidno triumfiral, češ pa sem jo ugnal! Ne tako pri meni, kajti jaz sem pogumno in prijazno zahtevala vozno karto v slovenščini. Tedaj me je neznansko nahrulil, a me ni zmedlo. Še nekajkrat je rohneče ponovil zahtevo, naj govorim kot se spodobi v nemškem jeziku, naj se ne šalim in vlečem za nos starejšega človeka in podobno. Vsi potniki so utihnili in napeto strmeli, kaj se dogaja pred volanom. Toda jaz pred polnim avtobusom ljudi še enkrat korajžno in odločno spregovorim slovenske besede. Toda vse zaman, Pesjak mi noče izstaviti vozovnice. Tedaj si poiščem v avtobusu sedež. Ko so vsi potniki imeli svoje vozne karte, se spet oglasi jezna Pesjakova beseda: „Jemand ohne Fahrschein, bit-te?“ Takoj se oglasim, in še enkrat prosim v lepi slovenski besedi za karto. Zdaj pa se Pesjak ni mogel več premagati. Velel mi je, naj izginem iz avtobusa, ker nimam karte. Vse sopotnike je obšel smeh in spet so vsi napeto strmeli v Pesjaka in mene. Seveda sem postala sčasoma nervozna, a sem vztrajala, kajti notranji glas mi je dejal, se venomer oglašal in me vzpodbujal k moji materini besedi. Ko mi je Pesjak že tretjič z načinom, ki je lasten le slabemu karak-tejru z jezo in najmočnejšim glasom, ter s strupenim pogledom velel, naj takoj zginem iz avtobusa, se slovenski visokošolec Peter VValdhauser okorajži in mu razloži, da nima pravice gnati me iz avtobusa. Tedaj „zavre“ od osuplosti v Pesjaku, reče mi, naj koga prosim, da mu mojo željo tolmači v nemščini. (Smešno, raztolmačiti, ko vsakdo ve tam, da Pesjak prav dobro zna slovenski jezik, saj je njegov materin jezik slovenski!) Toda, ko se ne uklonim in je bilo že pozno, kupi Peter VValdhauser mojo vozovnico v nemškem jeziku, ker bi me sicer Pesjak gotovo vrgel iz voza.
Pa še tretjič je Pesjak pokazal svoje sovraštvo do svojega materinega jezika. Bilo je 22. 12. 1970, prav tako ob 19. uri, seveda
Jože Šircelj piše pod naslovom
KOROŠKI SLOVENCI 1970
med drugim tole:
Dogodki ob 50-letnici plebiscita so znani. In znano je, zakaj so zbudili odpor. Poziv „Ruf der Heimat", glasila Heimatdiensta, ni bil spodrsljaj kakega obskurnega publicista, marveč sad zmotne presoje, da je proslava bila samo uvod v naskok, ki naj spravi slovensko manjšino na tla, jo v najboljšem primeru zreducira na rezervat, folklorno posebnost koroške dežele.
Potlej je sorazmerno kmalu prišlo do zasuka, lahko bi rekli preobrata. Pozno (a ne prepozno) se je od poziva „Ruf der Heimat" ogradil deželni glavar in socialistični voditelj Hans Sima, nato pa vsa koroška deželna vlada (v kateri je zastopana tudi ljudska stranka). Še poprej so v proračunski debati v deželnem zboru pogoreli sorazmerno
medli napadi na pravice Slovencev, nastop Hanzija Ogrisa, ki se je med drugim izrekel zoper ugotavljanje manjšine, pa je večina sprejela z odobravanjem.
Ljudska stranka, druga najmočnejša stranka na Koroškem (in v Avstriji) je tako rekoč čez noč korigirala svoje stališče do Slovencev. V resnici je zavrgla svoj zakonski predlog, ki ga je na začetku proračunske debate spet hotela spraviti v promet. Predlog je za koroške Slovence nesprejemljiv, tudi za one, zbrane okoli Narodnega sveta, ki je sicer politični zaveznik ljudske stranke. Zvezno vodstvo ljudske stranke je sporočilo, da ne bo podprlo zahtev svobodnjaške (v resnici skrajno desne) stranke, naj bi sprejeli zakon o ugotavljanju manjšine. Razen tega so predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Vospernika povabili k sodelovanju v poslanskem klubu ljudske stranke pri koroškem parlamentu.
Zgodilo se je še več. Po malone štirih le-
na avtobusni postaji v Borovljah. Tokrat je Pesjak poklical na pomoč celo žandarme-rijo, ker se nas je nekaj dijakov Slovenske gimnazije ojunačilo in zahtevalo vozovnice v slovenski besedi. Seveda je Pesjak pred žendarmerijo trdil, da mi nočemo kupiti kart. Tedaj se je celo ona začela razburjati in nam velela, da zahtevamo karte v nemškem uradnem jeziku. Toda s takšnim ravnanjem se nismo zadovoljili. Jaz sem se seveda opogumila in žandarmeriji razložila, da se mi prav dobro zavedamo, da je to naša pravica in da ravnajo z nami krivično. Ko je žendarmerija spoznala, da se tudi mi zavedamo naših že davno obljubljenih pravic, je velela le še, da si naj hitro poskrbimo vozovnice. Tako smo od šoferja Pesjaka v navzočnosti žandarmerije kupili karte v slovenskem jeziku. Po prerekanju nam je Pesjak končno izstavil vozovnice.
Sedaj vprašujemo nemško javnost, če je tudi to pravičen odnos večine do slovenske manjšine, kajti, če bo ščitila taka grozna dejanja, se v prihodnje skoraj ne bomo več
tih sta bila vodilna predstavnika koroških Slovencev dr. Zvvitter in dr. Vospernik povabljena na Dunaj. Sprejel ju je avstrijski kancler dr. Kreisky in zunanji minister dr. Kirchschlager. Otipljivi sadovi pogovorov: vlada je zoper ugotavljanje manjšine; pogovori med manjšino in vlado bodo poslej vsaj enkrat letno; naslednji sestanek bo maja 1971; Slovenci bodo po 13 letih čakanja dobili lastno gimnazijsko stavbo (predračunska vrednost 30 milijonov šilingov); dotacijo slovenskim organizacijam so zvišali od 370.000 na 776.000 šilingov; slovenska kmetijska šola v Podravljah je naposled dobila pravico javnosti.
Je to veliko ali malo? Veliko in — malo.
Če presojamo z vidika tega, da so bili koroški Slovenci uradno bolj ali manj zamolčevani, da so morali skoraj štiri leta čakati, da so se jim odprla vrata do kanclerja, je to veliko. Prav tako pomeni to veliko spri-
čo dejstva, da so uradno zavrnili ugotavljanje manjšine z razlago, da bi to prineslo v deželo samo nemir. Ugotavljanje manjšine bi bilo samo greh zoper prakso sodobne politike v Evropi, ne le prestopek zoper črko in duha člena 7 državne pogodbe, marveč bi pomenilo neposredno ogrožanje narodnostne skupnosti, katere število se je v šestih desetletjih po podatkih uradnih štetij skrčilo ali so ga skrčili za tri četrtine.
Majhni pa so ti sadovi, če jih gledamo iz drugega zornega kota, ki ima pred očmi pravice koroških Slovencev, zapisane v členu 7 in saintgermainski pogodbi. Ne da bi se lotili vprašanja, ali so določbe člena 7 neposredno izvršene ali pa so zanje potrebni tako imenovani izvedbeni zakoni, je treba pribiti, da oba na koroške Slovence nanašajoča se izvedbena zakona — o šolstvu in sodstvu — merita ravno na ugotavljanje manjšine. Drugače rečeno: v nasprotju z deklarirano politiko avstrijske zvezne in koroške deželne vlade sta.
upaii s slovensko besedo na dan. Zaradi tega prosimo in zahtevamo od deželne vlade, poštne direkcije, od naših osrednjih organizacij, da nam, mladim, zagotovijo pravico do iepe slovenske besede tudi v javnosti, ter da se šoferja Franza Pesjaka energično opozori na njegovo sramotno ravnanje s slovensko manjšino. Sploh pa ne razumem, zakaj ga oblasti že niso prestavile v kak nemški kraj. Če se ne bo s strani oblasti kaj ukrenilo proti takim Pesjakom, se bodo še naprej dogajale take strahovite krivice, ki bodo ljudem celo v pogum!
Priča obeh dogodkov je bila cela vrsta dijakov Slovenske gimnazije.
To so primeri nezaslišane diskriminacije, ki se bodo ponavljali toliko časa, dokler ne bo oblast pristopila od besed k dejanjem, to se pravi z drugimi besedami povedano, dokler ne bodo izpolnjene vse določbe in pravice Slovencev, ki so zapisane v členu 7 avstrijske državne pogodbe iz leta 1955.
Dijakinja Slovenske gimnazije Marija VVieser
Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu pri Pliberku bo gostovalo v nedeljo, dne 17. januarja 1971, ob 19. uri v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu, z igro
ZA PRAVDO IN SRCE Ljubitelji odrske umetnosti
prisrčno vabljeni!
Farna mladina v Dobrli vesi vabi na igro „GENOVEVA“
ki jo priredi v nedeljo, 17. januarja, ob pol treh v farni dvorani v Dobrli vesi.
Ljubitelji dramske umetnosti
prisrčno vabljeni!
Tak bi bil skop pregled rezultatov in neopravljenega dela. Dragoceno je predvsem dejstvo, da so koroški Slovenci ob jesenskih preizkušnjah izpričali trdnost v boju za obstoj in za dosego mednarodno zagotovljenih pravic. To je pokazala proslava 100-letnice taborov in proslava Narodnega sveta in drugi dogodki. Ta trdnost je že prinesla prve sadove njim v prid. Skupaj z njimi upajmo, da je bil to šele začetek.
Jože Šircelj
Dunajska „Die Furche" razglablja o zadnjih dogodkih sledeče:
Karntner Slovvenenfrage vor die UNO?
FUNFTE KOLONNE...
Die Pessimisten behielten recht. Die pom-pčse zehnte Karntner Oktoberfeier war nicht dazu angetan, die Gegensatze zvvischen den zwei im sudlichsten Bundesland leben-den Volksgruppen zu beseitigen. Der „Ver-sohnungsaufmarsch,, zog eine Serie von Auseinandersetzungen nach sich, wie man sie in den letzten Jahren nicht erlebt hatte.
Es begann damit, daB Mittelschiiler und Studenten (darunter auch Nichtslowenen) in Klagenfurt am Vorabend des 10. Oktober Flugblatter verteilten, und in Unterkarntner Orten nachgenolt wurde, was den Slovve-nen zwar garantiert, jedoch nie durchge-fuhrt vvurde: Man schrieb auf die Ortstafeln unter der deutschen auch die slovvenische Ortsbezeichnung.
Den nachsten „Schlag“ fuhrte der „Karnt-ner Heimatdienst". Im „Ruf der Heimat" konnte man lesen, die Geschichte vverde unter die Gegensatze zvveier Volksgruppen erst dann einen SchluBstrich ziehen, wenn eine dieser Volksgruppen nicht mehr be-stehe, vvomit naturlich nur die Slovvenen gemeint sein konnten. In derselben Ausga-be vvurde erklart, der „slowenische Natio-nalismus" und hinter ihm der „jugoslawi-sche Imperialismus" habe noch immer nicht auf den „osterreichischen Teil Slovveniens" verzichtet. Der slovvenische Nationalismus „iiberlaBt es nur der ervvarteten kommen-den Stunde, um zum drittenmal die Erobe-rung zu wagen. VVomoglich auf friedlichem Wege... Darauf bereitete er sich vor und bedient sich seiner fiinften Kolonne in Sud-karnten..."
Drei Mitglieder des Slovvenischen Karntner Studentenverbandes erblickten in sol-cher Schreibvveise „Aufreizung zu Feind-seligkeiten zvvischen verschiedenen Natio-nalitaten im Sinne des Paragraphen 86 STPO und 302 des Strafgesetzes" und er-statteten bei der Staatsanvvaltschaft Wien die Strafanzeige.
Inzv/ischen stellte Prof. Theodor Veiter sein 900-Seiten-Buc'n „Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Oster-reich" vor, in dem er heftige Kritik an der Minderheitenpolitik Osterreichs iibt, wo-durch den Slovvenen offensichtlich der Riik-ken gestarkt vvurde.
Die Reaktion kam prompt. Die Kommis-sion fur internationale Beziehungen des Zentralkommitees des Bundes der Kommu-nisten Slovveniens und der slovvenische Ge-vverkschaftsverband fuhren mit scharfen Ge-schutzen gegen die osterreichische Minderheitenpolitik auf. Der slovvenische Arzte-verein in Laibach schloB sich an und legte ein Memorandum vor, in dem kritisiert vvird, daB in Karnten slovvenische Patienten auf dem Lande vvie auch in den Spitalern keine Moglichkeiten hatten, ihre Muttersprache zu gebrauchen. Ja, slovvenische Patienten vvur-den in Heilanstalten sogar „lacherlich ge-macht", wenn sie ihre Muttersprache spre-chen.
Der Sanitatsreferent der Landesregie-rung, Kameradschaftsbundvizeprasident und Obmann einer Unterkarntner SPO-Be-
(Dalje na 5. strani)
Kot lansko leto bosta obe kulturni organizaciji koroških Slovencev tudi letos priredili
REŽISERSKI TEČAJ
v domu prosvete v Tinjah.
Tečaj se prične v soboto, 23. 1. 1971, ob 14.30 in se konča v nedeljo, 24. 1. ob 16. uri.
Nadaljevanje tega tečaja bo v soboto, 30. januarja 1971, ob 14,30 in se zaključi v nedeljo, 31. t. m., ob 16. uri.
Predavatelji tega tečaja so: Marjan Belina, režiser, vodja seminarja; Lenka Ferenčakova, igralka; Janez Povše, režiser in Jože Vozny, režiser.
Tečaj bo za režiserje in igralce, ki bodo razdeljeni v dve skupini. Seminarja se lahko udeležijo vsi, ki se zanimajo za dramsko delo, posebno vabimo na tečaj učitelje in mlade akademike.
Prijaviti se je treba do 20. januarja pismeno ali po telefonu Krščanski kulturni zvezi 0 42 22 - 84 3 58 ali Slovenski prosvetni zvezi 0 42 22 - 85 6 25.
(Nadaljevanje s 4. strani)
zirksorganisation, LR Gallob, sowie die Karntner Arztekammer vviesen diese Vor-vvurfe zuruck. Dann erreichte der Konflikt einen Hohepunkt. In Laibach tauchte der Plan auf, die Frage der in Karnten leben-den Minderheiten vor die UNO zu bringen. Im parlamentarischen AusschuB fiir Wirt-schaftsfragen stellte Abgeordneter Jože Slavic an die slovvenische Regierung die Frage, welchen Standpunkt sie zu den Ereig-nissen in Osterreich beziehe, wo nach den VVorten des Abgeordneten den Slowenen mit „Genozid“ gedroht vverde. Die Ursache dieses neuen Konfliktes, hort man in Laibach, soli neben den „Ruf-der-Heimat“-Ar-tikeln und den Karntner Bemiihungen, eine slowenische Betriebsgriindung in Unter-kamten zu verhindern, vor allem darin zu suchen sein, da(3 bei der Jubilaumsfeier an-laBlich des funfzigsten Jahrestages der Karntner Volksabstimmung keiner der Fest-redner (Abvvehrkampfer Kohla, Landeshaupt-mann Sima, Bundeskanzler Kreisky, Bun-desprasident Jonas) die slovvenische Min-derheit auch nur mit einem Wort ervvahnte oder deren Bedeutung ais volkerverbinden-des Glied (bekanntlich hatten die Karntner Slovvenen bei der Volksabstimmung mit ihrem Votum fiir Osterreich den Ausschlag gegeben) zvvischen Osterreich und Jugo-slavvien vviirdigte.
Harald Irnberger
„Neue Ziiricher Zeitung" (31. Dezember 1970) pa pod naslovom
TROBUNG DER BEZIEHUNGEN ZVVISCHEN OSTERREICH UND JUGOSLAVVIEN
med drugim piše:
Bis vor vvenigen VVochen schienen die offiziellen Beziehungen zvvischen Osterreich und Jugoslavvien uber alle Makel erhaben zu sein. Ja sie galten geradezu als Muster-beispiel fiir die friedliche Koexistenz zvvischen zvvei Staaten mit verschiedenen po-litischen und gesellschaftlichen Systemen. Jugoslavvien vvar d as erste kommunistische Land Osteuropas, d as seine Grenzen nach dem benachbarten Osterreich hin offnete und der gegenseitigen Abschaffung des Vi-sumszvvanges zvvar nicht uneingeschrankt, aber vveitgehend zustimmte. Es vvar das erste Land, das sich um eine allerdings vor-sichtige Liberalisierung des Handels mit seinem nordvvestlichen Nachbarn bemuhte. Die zahlreichen offiziellen Besuche dies-seits und jenseits der Grenze zeugten fiir eine positive Entvvicklung des gegenseitigen Verhaltnisses. Zudem haben in den letzten Jahren Hunderttausende von oster-reichischen Touristen die Schonheiten der jugoslavvischen Adria entdeckt, und viele von ihnen sind seither treue Kunden von Ti-tos Fremdenverkehr geblieben. Umgekehrt haben Tausende von jugoslavvischen Arbei-tern in Osterreich ein besseres Einkommen als zu Hause gefunden, und Zehntausende von Grenzbevvohnern vvissen das reichere und in vielen Fallen auch billigere VVaren-angebot in den benachbarten osterreichi-schen Ortschaften zu schatzen.
Ein Jubilaum mit MiBtonen
Uber diesem Bild friedlicher Nachbar-schaft sind nun plotzlich die Schatten der Vergangenheit aufgetaucht. Sie zogen nach dem 10. Oktober dieses Jahres auf. An diesem Tag gedachte Karnten in einer patrio-tischen Feier der funfzigsten VViederkehr der Volksabstimmung, bei der sich rund sechzig Prozent der im Silden dieses Bun-deslandes lebenden Bevolkerung, die zum Teil slovvenischer Abkunft ist, fiir den Ver-bleib im osterreichischen Staatsverband entschieden hatten. In jene Feier hatten sovvohl betont deutschnationale Vereine als auch nationalistische slovvenische Gruppen durch gevvisse Aktionen einige MiBtone ge-bracht. Die slovvenischen Nationalisten ver-anstalteten am gleichen Tag eine Kundge-bung zur Erinnerung an die vor hundert Jahren in die Wege geleiteten Bestrebun-gen zur Grundung eines selbstandigen slo-wenischen Staates. Gleichzeitig vvurden verschiedene Ortstafeln im osterreichisch-jugoslawischen Grenzgebiet durch anony-me, vermutlich aus demselben Kreis stam-aiende Hande verschandelt.
Auf der anderen Seite machte der „Karnt-ner Heimatdienst" vor allem durch einen in seiner Hauspostille „Ruf der Heimat" ver-bffentlichten Aufsatz von sich reden, in dem er die aus Hitlers Zeiten vvohlvertraute An-sicht vertrat, daB in den Beziehungen zvveier Volker erst dann der SchluBstrich gezogen
E
Avto cesta preko Visokih Tur
Velik obisk na Slovenskem plesu
Usodna „krivda“ panonskega nadškofa
(Nadaljevanje s 3. strani)
milijonov šilingov) so udeleženi: država s 60 odstotki, deželi Salzburg in Koroška pa po 20 odstotkov. Obe deželi sta se obvezali dati družbi v letih 1973 do 1987 po deset milijonov šilingov v nepovračljivih obrokih. Finančni minister je pooblaščen prevzeti jamstva za finančno oskrbovanje doma in v tujini v imenu države kot porok in plačnik pod določenimi pogoji do skupnega zneska 6,9 milijarde šilingov.
Država ima pravico za porabo tega odseka avto ceste preko Visokih Tur pobirati mitnino. S pobiranjem pa je pooblaščena delniška družba.
Odprtje tega dela avto ceste preko Visokih Tur bo v zgodnjem poletju 1975. Različna področja, kot so to dolina Liesere, Lungau in deli doline Ennsa, naj bi z dobrimi zvezami izboljšala obrt in turizem. Osebni promet je tudi glavni motiv za izgradnjo tega odseka evropske ceste 14.
veznost, je prišel na Slovenski ples šele nekaj pozneje; občinstvo ga je vljudno pozdravilo.
Ob prijetni zabavi je potekalo to družabno srečanje koroških Slovencev.
PLIBERK
Pred kratkim so bile v Tinjah duhovne vaje za Tretjerednike. Udeležilo se jih je 50 oseb. Voditelj duhovnih vaj je bil g. prelat Aleš Zecnner. V imenu vseh udeležencev duhovnih vaj se g. prelatu iz srca zahvaljujemo za tako lepe nauke, ki so nam zelo potrebni v današnjem modernem času. Največja zahvala pa naj velja ljubemu Bogu in Mariji in sv. očetu Frančišku, da smo bili vredni se udeležiti in poglobiti naše duhovno življenje in pa da nam je dal Bog tako dobrega in gorečega voditelja duhovnih vaj. Ljubi Bog naj ga nam še dolgo ohrani v zdravju. Zahvaljujemo se tudi g. Kopeiniku za njegov trud, posebno pa za vožnjo na vlak. Zahvala tudi šolskim sestram za dobro hrano in postrežnicam, ki so skrbele, da je bilo vse v redu in nam ni nič manjkalo. Bog bodi vsem plačnik!
Pozdravljam vse Tretjerednike in drugo leto na svidenje še v večjem številu;
Vaša sestra	Jerca.
vverden konne, vvenn eines von beiden nicht mehr bestehe. AuBerdem vvar im „Ruf der Heimat" zu lesen, daB eine „funfte Kolonne" von slovvenischen Nationalisten danach trachte, Sudkarnten im Auftrag des jugoslavvischen „lmperialismus“ zu erobern.
Dem „Karntner Heimatdienst" gehort eine kleine Gruppe von unverbesserlichen Deutschnationalen an. Allerdings, wer Karnten und die benachbarte Steiermark kennt, vveiB, daB in vveiten Kreisen der dortigen Bevolkerung solche Meinungen zvvar selten mehr offen ausgesprochen, aber insgeheim gedacht und im vertrauten Kreis auch aus-getauscht vverden. Die Geringschatzung des Osterreichers gegenuber anders sprechen-den und anders lebenden Menschen ist be-sonders in jenen Grenzregionen auch fiir den AuBenstehenden evident.
Jenseits der Karavvanken haben die AuBe-rungen des „Heimatdienstes“ begreiflicher-vveise eine vveitverbreitete Verstimmung ausgelost. In der jugoslavvischen Hauptstadt vvurde der osterreichische Botschafter zu einer „ernsten Unterredung" ins AuBenmi-nisterium zitiert, und gleichzeitig erhielt auch der Vertreter Belgrads in Wien den Auftrag, desvvegen am Ballhausplatz vorzu-sprechen. Auch in Ljubljana, der Hauptstadt Slovveniens, vvaren in letzter Zeit von verschiedenen Seiten Proteste gegen die
ROMANJE V LURD!
Skupno romanje v Lurd bo od 5. do 15. maja 1971. Čas prijave je do 1. februarja.
Kdor se želi udeležiti romanja, naj se prijavi ali pri domačem župnem uradu ali pri slov. dušnopastirskem tirado v Celovcu, Viktringer Ring 26.
A. Cvetko
„Unduldsamkeiten“ gegenuber slovvenischen Minderheiten in Karnten zu verneh-men. Studenten und eine Gruppe von Abgeordneten forderten, das Problem vor die Vereinten Nationen zu bringen. In jungster Zeit haben auch die beiden offiziellen Min-derheitenorganisationen Karntens unter Be-rufung auf Artikel 7 des Staatsvertrages von den Bundesbehorden das Verbot des „Hei-matdienstes" verlangt. Eine ahnliche For-derung vvurde in den letzten Tagen von einem anonymen „Komitee zur Aufdeckung versteckter Konflikte" in einem Flugblatt erhoben.
Članek, ki smo ga deloma citirali in ki ga je napisal dunajski korespondent časopisa, na nekaterih mestih nikakor ne ustreza resnici, kajti ..slovenski nacionalisti", kakor se izraža pisec, niso istega dne, torej 10. oktobra, uprizorili proslavo, ki naj bi se spomnila na željo po samostojni slovenski državi. Slabo informirani pisec ima verjetno pred očmi proslave Narodnega sveta in ZSO, ko smo se koroški Slovenci spomnili taborov pred sto leti. Tedaj nikakor ni šlo za samostojno slovensko državo, pač pa za upravno enoto Slovencev v okviru monarhije.
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 17. 1.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 18. 1.: 13.45 Informacije — Za našo vas.
—	TOREK, 19. 1.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Koroška povest (V. Poianšek: Obir-jan — 12.). — SREDA, 20. 1.: 14.00 Informacije
—	Slovenski solisti — Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (Koroški kulturni dnevi — 1.).
—	ČETRTEK, 21. 1.: 14.00 Informacije — Anton Tomaž Linhart: Županova Micka. (Igrajo člani slov. ljudskega gledališča v Celju. Režija: Kragelj Mirč). — PETEK, 22. 1.: 13.45 Informacije — Cerkev in svet — Zborovska glasba (Poje zbor upokojencev iz Maribora). — SOBOTA, 23. 1.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca — 14.10 Narodno-zabavna glasba iz naše diskoteke.
® VELIKA SOVJETSKA RAZSO-LJEVALNA NAPRAVA. Uralska tovarna strojev za kemično industrijo je izdelala veliko napravo za razsoljevanje vode, ki ima zmogljivost 750 ton vode na uro. Ta naprava je namenjena petrokemični industriji v puščavskem območju Mangišlak. Podobne naprave pa nameravajo izdelovati tudi za izvoz.
Z odsekom avtomobilske ceste preko Visokih Tur od Ebena v Pongauu do Rennvvega bo zgrajen pokrajinsko najlepši del v zahodnih Alpah v severno-južni smeri. Ta zveza ima že dolgo tradicijo, in sega od keltskih preko rimskih časov pa tja v srednji vek.
V novejšem času so razne javne in privatne iniciative v državnocestni zakonski noveli 1968 in v tursko avtocestnem finančnem zakonu dobile zakonito podlago. V slednjem je država oddala gradnjo, vzdrževanje in financiranje imenovanega odseka turske avto ceste, vključno predora, mostov in drugih naprav, delniški družbi. Delniška družba turske avto ceste s sedežem v Salzburgu (filiala v Celovcu) je razpisala posojilo v vrednosti 150 milijonov šilingov (za dobo največ desetih let, sedem odstotne obresti, prodajni tečaj 97,50 odstotka).
Pri osnovnem kapitalu družbe (le-ta znaša 250
Prejšnjo soboto je bil v Delavski zbornici v Celovcu tradicionalni Slovenski ples, ki ga je že dvajsetič priredila Slovenska prosvetna zveza. Predsednik SPZ, Hanzej VVeiss, je v začetku pozdravil goste, ki so spet prišli iz vseh krajev naše dežele in do zadnjega sedeža napolnili veliko dvorano Delavske zbornice, med njimi vrsto odličnih gostov: jugoslovanskega veleposlanika na Dunaju, Mitjo Vošnjaka, jugoslovanskega generalnega konzula v Celovcu, dipl. inž. Karmela Budihna, konzula Branka Čopa, deželnega poslanca Hanzija Ogrisa ter predstavnike primorskih kulturnih in gospodarskih organizacij.
Najprej je nastopil balet Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora in predvajal nekaj točk iz svojega repertoarja. Najbolj je ugajal kan kan iz operete Jacguesa Offenbacha „Orfej v podzemlju". Za ples so igrali originalni Rožanski fantje ter Bele vrane iz Ljubljane. Oba ansambla sta skrbela za zadovoljivo zabavo tako mlajših kot starejših plesalcev.
Ker je imel deželni glavar še drugo ob-
Zaradi pomanjkanja prostora smo morali nekaj dopisov odložiti za drugič. Cenjene dopisnike prosimo, da nam to oprostijo.
Uredništvo
daje v kolnskem radiu. Tako je glas o zadostitvi sv. Metodu šel širom po svetu. Ell-vvangenski župan je bil posebno hvaležen za slovensko sodelovanje. Dvakrat se je v pismu posebej zahvalil. Zadnje pismo z dne 28. avgusta, se glasi tako: „Es hat mich sehr gefreut, daB die VVallfahrt nach Ellvvangen bei allen Ihren Landsleuten so viel Begei-sterung hervorgerufen hat. Gefreut habe ich mich auch uber die Berichte in den slovvenischen Zeitungen dsterreichs, Itaiiens und Jugoslavviens. DaB der Grundstein fiir die Cyrill-Method Kirche in Maribor am 23. 8. 1970 stattfinden konnte, freut mich sehr:
Ellvvangenska mestna cerkev, kjer je nekoč stal samostan, v katerem je bil v ječi sv. Metod.
Es vvurde mich noch mehr freuen, vvenn ich bei der Einvveihung dabei sein konnte. Seien Sie und unsere Freunde in Pannonien herz-lich gegruBt! Auf VViedersehen! Ihr Karl Wohr.“
Tudi regensburški škof dr. Rudolf Graber se veseli vsega, kar je v zvezi s sv. Cirilom
in Metodom. Že sedaj (v pismu kraj novembra) je sporočil, da se bo letos z veseljem udeležil posvetitve spominske cerkve sv. Cirila in Metoda v Panoniji, v Mariboru.
Zaključujemo Metodovo jubilejno leto ob srečnem dejstvu, da se je prav v jubilejnem letu sv. Metoda začela graditi v Mariboru, na robu nekdanje Panonije in na robu Metodove nadškofije, spominska cerkev sv. solunskima bratoma, slovanskima učiteljema.
Mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik je lani v maju zapisal v ..Sporočilih škofijskega ordinariata duhovnikom" to-le:
„Nova cerkev sv. Cirila in Metoda (na Teznem) bo spomenik zahvale sv. bratoma, da sta pred davnimi časi prinesla našim prednikom iuč vere in obenem položila temelj'e naši krščanski omiki in vsemu duhovnemu napredku slovenskega naroda ... Nova cerkev bo tudi spomenik božjemu služabniku škofu Antonu Martinu Slomšku, ki je ustanovil znamenito bratovščino sv. Cirila in Metoda. Nova cerkev bo trajen spomenik na to Slomškovo ustanovo, obenem pa poziv k molitvi in k delu za edinost kristjanov v duhu sv. Cirila in Metoda ter božjega služabnika Slomška. Naj bi nova cerkev postala duhovno žarišče ekumenskega duha in ekumenskega dela po želji in v duhu II. vatikanskega cerkvenega zbora!11
Zaključujemo jubilejno leto sv. Metoda z važnim dejstvom: da se gradi v čast sv. Cirilu in Metodu slavno svetišče, ki bo postalo romarsko svetišče. Cerkev še komaj dobiva streho nad sabo, pa so že prišle prve večje romarske skupine iz Prekmurja počastit naša blagovestnika in se jima priporočat.
Svetišče, kjer se bo veliko molilo za krščansko ljubezen med narodi in za cerkveno edinstvo med kristjani, podprimo z vsem krščanskim idealizmom tudi z gmotnimi darovi! Naj od nikogar ne manjka vsaj skromen dar!
Filmska igralka Anna Karina je srečna
Lepa, vitka in slavna francoska filmska igralka Anna Karina živi v prekrasnem stanovanju in je z razliko od vseh svojih kolegov in kolegic srečna in zadovoljna. In redko se sliši, da je nekdo danes od filmskih zvezdnikov srečen in zadovoljen. Pravijo, da to ni moderno.
V intervjuju je izpovedala:
»Pravite, da ste zadovoljni, da je vse prav tako kot si želite? ‘
„No, ni slabo. Ne bi bilo prav, če bi se pritoževala, čeprav je bilo za vse igralce letos manj dela kot prejšnja leta. Toda ostala je televizija, ki je nekakšno zatočišče za tiste, ki nimajo dela pri filmu."
„ln kaj ste vi počeli zadnje leto?"
»Posnela sem film ,Čas smrti’ in ,Zvezo’."
„ln ponudbe?"
„Kot vsi ostali, jih imam tudi jaz manj kot prej. Toda še vseeno dovolj, da lahko izbiram. Lahko rečem, da sem srečna, če pomislim koliko je igralcev, ki iščejo delo. Moja kariera je obstojna. Posnela sem štirideset filmov."
„Ste srečni?"
„Da, mislim, da sem. Nisem pri tistih, ki vsak dan vzklikajo ,Joj, kako lepo je življenje’, a vseeno mislim, da je moje življenje lepo. Če ne gre vse kot treba, potem se zjočem, a nato je vse končano. Ne dovolim, da bi bila premagana."
„Ne poznate težkih trenutkov?"
»Kako da ne. Toda treba je misliti tudi na
radost. Lepo je jokati nad svojo usodo, vendar človek ne sme misliti le na drame, ki se dogajajo v svetu, v Kambodži, Vietnamu, na Bližnjem vzhodu. Na to je treba včasih tudi pozabiti."
„Ali vas mož spremlja, kadar snemate v drugih državah?"
»Pierre piše scenarije, tako da razume filmski poklic. Kadar le utegne, me obišče, če sem na snemanju."
»Snemali ste tudi v Hollywoodu. Kakšen vtis je naredilo na vas to zloglasno mesto?"
„V njem sem preživela štiri mesece in mislim, da sem ga dovolj spoznala. Življenje je tam drugačno, moram pa priznati, da mi je bilo všeč. Imela sem vilo z bazenom. Toda na koncu je moje uživanje v Hollywoodu pokvaril zločin v vili Sharon Tale."
»Ali spremljate modo? Ste stalna stranka znanih modnih kreatorjev?"
»Ne, ženske so lahko lepo oblečene, ne da bi kupovale pri Cardinu ali Chanelov!. Rajši imam 10 oblek, ki jih lahko menjam, kot pa da bi imela eno dragoceno. Sicer pa je znano, da so Francozinje oblečene okus-neje od drugih žensk. Poglejte samo Angležinje v minijih z njihovimi grdimi nogami!"
Prva manekenska šola v Sloveniji
Naposled je tudi Ljubljana dobila manekensko šoto, tako imenovano „Lady school". To je prva in doslej edina ustanova v Sloveniji, kjer vzgajajo poklicne manekenke in manekene. Delovati je začela prve dni novembra 1970.
Ustanovitelj in organizator šole za manekenke je center za socialno oblačenje in opremo v dogovoru z republiško gospodarsko zbornico. Njen ravnatelj je Zdenko Ji-cha.
Za prvi manekenski tečaj se je prijavilo osemdeset fantov in deklet, ki so se želeli vpisati v to novoustanovljeno šolo. Zaenkrat pa so jih sprejeli le 30, pa še te le iz Ljubljane in okolice; s tem so se izognili problemu stanovanj za te gojence.
Hoje, lepega vedenja, ki sta tudi učna predmeta, so se želele naučiti tudi dame,
ki se kasneje ne bi zaposlile v manekenstvu. To je dokaz, da se tudi slovenska ženska bolj in bolj zanima in potrebuje „Lady school". Le-te niso na Zahodu nič posebnega. Slušateljice se tam učijo šarma, pravilne hoje, kontaktiranja z ljudmi itd.
Pri sprejemu gojencev je igral zunanji videz veliko vlogo. Prednost imajo tisti, ki so višje rasti, vitki, pravilnih potez obraza in da vobče simpatično delujejo.
Na šoli poučujejo med drugim še lepo vedenje, kozmetiko in angleški jezik. Prav zaradi tega ima ta šola v Ljubljani prednost pred ostalimi v Jugoslaviji, ki poučujejo le ritmiko in hojo.
Predavatelji šole so v glavnem samo znana imena na področju manekenstva, fotografije itd. Zorica Pesek in Alenka Pauli poučujeta hojo, Janez Meglič ima na skrbi ba-
let in ritmiko, Bojan Pernat šminko in kozmetiko, prof. Andrej Loos pa angleški jezik. Joco Žnidaršič in Stane Jerko učita poziranje (od besede poza), medtem ko se Jože Šircelj ukvarja z lepim vedenjem (bontonom). Na teden imajo slušatelji okoli dvajset ur predavanj in vaj.
NOGOMET
Četrtfinale sejemskega pokala
V	Atenah so opravili žrebanje nasprotnikov za četrtfinale mednarodnega nogometnega tekmovanja za sejemski pokal.
Žrebanje je dalo naslednji izid:
Arsenal (Anglija) — Koln (Zahodna Nemčija); Juventus (Italija) — Tvvente Enschede (Nizozemska); Liverpool (Anglija) — Bayern (Nemčija); Leeds United (Anglija) — Vitoria Setubal (Portugalska).
BOKS:
Skrivnostna smrt Sonnyja Listona
V	Las Vegasu v Združenih državah Amerike je umrl skrivnostne smrti bivši svetovni boksarski prvak Sonny Liston. Kot kaže, je Liston ležal mrtev v svojem stanovanju že teden dni, zato je njegova smrt zbudila pri policiji določen sum in je uvedla preiskavo. Mrtvega Listona je našla njegova žena, ki mu je že več dni zaman skušala telefonirati iz St. Luisa. Ker se na njene telefonske pozive nihče ni odzval, je odpotovala v Las Vegas, kjer je našla moža mrtvega.
Črnopolti Liston je osvojil naslov svetovnega prvaka težke kategorije leta 1962, ko je premagal tedaj mlajšega prvaka Floyda Pattersona. Izgubil pa je svoj naslov dve leti kasneje, ko ga je premagal Cassius Clay.
Ob svoji smrti je bil star 37 ali 38 let. Točnega datuma njegovega rojstva namreč niso mogli nikoli ugotoviti.
ZAČETEK SLOVESA
Najboljši trobentač sveta Louis Armstrong napoveduje, da se bo kmalu umaknil. Pred kratkim je imel v Londonu poslovilni koncert, ki naj bi bil začetek njegovega slovesa. Njegov nastop je prenašala tudi televizija.
ALIČE PROTI ALEN
Najbolj popularni dvojčici sveta — sestri Kessler odslej ne bosta več nastopali skupaj. Zato sta se odločili, ker publika, posebno pa mlajša, ne kaže več zanimanja
KRIŽANKA
I	2	3	4	5			6	7	8
9							10		
11				■	12	13			
14		■	15	16	■		■	17	
		18	J	19	20	m	21		
22	23		24	m	25	26			
27				28	3	29		30	31
32					33	H	34		
35					36	37			
38					39				
Vodoravno: 1. denarna enota; 6. začimba; 9. pomilovalno žensko ime; 10. veznik; 11. Janez Ev...?; 12. drugo ime za apostola Petra; 14. dva samoglasnika, tud iitalijanski člen v množini; 15. francoska letalska družba (kratica); 17. odločna nikalnica; 19. grška črka; 21. poteza pri šahu; 22. povedati lastnosti neke nepoznane osebe, je ... ?; 25. svetopisemska oseba; 27. vihavost nosu (ne oholost, bahavost! [Pozitivni pomen]); 29. grški bog ljubezni; 32. rimski bog ljubezni (v dajalniku); 34. predilna snov; 35. prislov (tukaj mimo); 36. nevezane besede; 38. 100 kvadratnih metrov (rodilnik); 39. predlog z rodilnikom na vprašanje, od kod.
Navpično: 1. glavno mesto dežele, ki je zadnje dni doživelo katastrofo stoletja; 2. napis na križu; 3. nikoli (nem.); 4. umazanec, brez prve črke; 5. egiptovski bog; 6. vprašalni prislov; 7. svetniška podoba; 8. pesniška oblika; 13. veznik; 16. denarna enota (kratica); 18. škofijski cerkveni zbor, tudi duhovniški, ki bo v krški škofiji letos; 20. osebni zaimek; 21. sintetično tekstilno blago; 22. cerkveni predstojnik, zlasti pri redovnikih; 23. klanje; 24. vpiši: SOR; 26. dva samostalnika; 28. okrajšava za jezuitsko redovno družino; 30. zelenica v puščavi; 31. požrešnež, požeruh; 33. italijanska tiskovna agencija; 37. osemnajsta in štiriindvajseta črka ABC.
NEKA VERNA DOBRA MAMA JE DOMA Z OTROKI PONAVLJALA SVETE ZGODBE O RAJU IN STVARJENJU. KO JE ZAPRLA VEROUČNO KNJIGO IN ZMOLILA Z OTROKI OČENAŠ, JO POVPRAŠA ŠTIRILETNA METKA:
»MAMA, KDAJ PA JE LJUBI BOG U-STVARIL ČOKOLADO?" ČOKOLADA JE BILA NAMREČ NJENA NAJ LJUBŠA SLAŠČICA.
za njuno vrsto spektakla. Alen je sprejela vlogo v gledališkem delu »Oblaki«, Aliče pa bo nastopila v novem filmu režiserja in igralca Vitorria Gassmana.
Ivanhoe
wnv 44 mmmmm
LocksIey se je zdaj lotil delitve plena, ki jio je opravil z vse hvale vredno neprisitra-nostjo. Desetino vsega je dal na stran za cerkev in pobožne namene; en del določil za nekakšen skupni zaklad; en del je namenil vdovam in Otrokom padlih in za zadušni ce tistim, ki niso pustili svojcev. Ostanek je raedelil med hajduke, vsakomur po njegovem činu in zaislugi; glavar je v vseh takih dvomljivih primerih izrekel svojo sodbo z veliko razumnostjo in tovariši so jio s popolno pokorščino sprejeli. Črni vitez se je nemalo čudil, ko je videl, da žive ti ljudje kljub svojemu nezakonitemu stanju vendar pod 'tako redno in pravično vlado; vse, kar je opazil, je še povišalo njegovo mnenje o pravičnosti in razsodnosti njihovega vodje.
Ko je sleherni dobil svoj delež plena in je zakladnik, v spremstvu četverice krepkih svobodnjakov, odnesel to, kar je bilo prisojenega državi, v varno skrivališče, je delež cerkve še vedno čakal, da ga kdo prevzame.
»Želel bi,« je rekel glavar, »da bi čuli kaj novega o svojem veselem kaplanu; drugače ni nikoli zamudil, kadar je bilo treba blagosloviti Obed ali deliti plen, in njegova dolžnost je, da vzame to desetino, sad našega srečnega podjetja, v svojo skrb. Tudi imam nedaleč od tod nekega njegovega svetega brata ujetega; rad bi imel meniha 'pri sebi, da bi vedel, kako naj z njim ravnam. Zelo dvomim, da bi bil naš razposajeni svečenik odnesel zdravo kožo.«
»Tega ibi mi bilo jiako žal,« je dejal vitez z žabico, »zakaji dolžnik sem mu še za veselo noč v njegovi celici. Dajmo, vrnimo se k
razvalinam gradu, morda tam 'kaj zvemo o njem.«
Ko sta tako glasno govorila, je glasno vriskanje med svobodnjaki naznanilo prihod tistega, izaisitran katerega so bili v skrbeh. Menihov doneči glas ju jie prepričal o njegovem bližanjiu, še preden Sta zagledala mjlegovo krepko postavo.
»Prostor, vesela goslpoda!« je vpil. »Dajte prostora svojemu duhovnemu očetu in njegovemu ujetniku! Še enkrat zakličite dobrodošlico! Vračam se, plemeniti glavar, kakor orel, s plenom v 'krempljih!« Tako ise je pretil v krog in se med glasnim gro-hotom vseh prisotnih pofcaizal v veličastnem zmagoslavju, držeč v eni rolki gorjačo, v drugi pa uzdo, katere zanka je bila pritrjena Okoli vratu nesrečnega Izaka iz Torka, ki ga jie sveče niški zmagovalec vlekel za 'seboj, vsega potrtega od žalosti in strahu. »Kje jp Allan a Dale, da me opoje v kaki baladi ali pesmi? Tako mi svetega Henmangilda, 'tega rimarja ni nikoli na iz-pregled, kadar se pokaže pravi primer vzvišene hrabrosti!«
»Nu, raizpasajeni menih,« je dejal glavar, »danes si bil že navsezgodaj pri mokri maši. Koga si 'pripeljal s seboj, tako 'ti svetega Nikolaja?«
»Ujetnika svojega meča in sulice, plemeniti glavar,« je odvrnil copma.nhurstski menih. »LOka in kija, bi moral reči; a vendar sem ga s svojio svetostjo rešil hujšega ujetništva. Reci, Žid, ali te nisem odkupil od satana? Ali te nisem naučil apostolske vere, očenaša in češčenemarije? Ali se nisem vso noč ubijal s tem, da sem ti nazdravljal in ti razlagal skrivnosti naše zveličane vere?«
»Zabogal« je vzkliknil ubogi Žid, »ali ni nikogar, da bi me rešil iz rok tega besneža, reči sem hotel, svetega moža?«
»Kaj Žid?« je rekel menih, in ga grozeče pogledal. »Ali preklicuješ? Pomisli, preden se pogrezneš nazaj v svojo nejevero; čeprav nisi nežen k alkar k alk odojek — rad bi ga imel, da bi zdajle za zajtrk prekršil posti — tako žilav tudi nisi, da te ne bi mogli
opražiti! Vdaj se, Izak, in govori za menoj besede: Ave Maria! ... «
»Ne, ne maram, da bi se molitev skrunila v njegovih ustih, prismojeni svečenik,« je rekel Locksley; »rajši nam povej, kako si prišel do tega svojega ujetnika?«
»Tako mi svetega Dunstana,« je dejal menih, »našel sem ga, ko sem iskal boljšega blaga! Zlezel sem v klet, da vidim, 'kaj bi bilo tam še moč rešiti ognja; »zakaj čeprav je čaša kuhanega vina z dišavami ‘cesarska večerna pijača, sem vendar menil, da je škoda skuhati toliko vina na en mah. Že sem si naložil sodček sekta in hotel poklicati na pomoč nekatere 'teh lenob, ki jih moraš vselej iskati, kadar jih potrebuješ, kar zapazim močna vrata. O, si mislim, v tejle grobnici je pokopana prava božanska pijača in lopov kletar je pustil celo ključ v ključavnici, ko so ga zmotili pri njegovem poslu. Stopil sem noter, a našel nisem drugega kakor zarjavele verige in tega židovskega psa, ki se mi je takoj predal na milost in nemilost. Po dovršenem junaškem dejanju sem pokrepčal sebe in nejeverni ka s čašo sekta in sem se ravno hotel odpraviti z ujetnikom, ko se je mahoma s strahovitim gromom in peklenskim ognjem porušilo zidovje vnanjega stolpa — preklete naj bodo roke, ki ga niso bolj trdno zgradile! — in nama zasulo izhod. Zid se je podiral za zidom. Mislil sem že, da jp po meni, in ker se mi je zdelo nevredno mojega stanu, da bi se v družbi Žida ločil od tega sveta, sem že vzdignil kij, da mu razbijem glavo. A njegovi sivi lasje so se mi zasmilili in bolje se mi je zazdelo, da pograbim za duhovno orožje in ga izpreobr-nem. In, talko mi blagoslova svetega Dun-sitana, seme je padlo na rodovitna tla. A vtem, ko sem mu vso noč govoril o skrivnostih naše vere in se na ta način postil, zakaj tistih nekaj požirkov sekta, ki sem z njim zalil svoj um, ni vredno omembe — se mi je kar zavrtelo v glavi in upehal sem se, da nikoli tega. Gilbert in VVibbald naj
povesta, v kakem stanju sita me našla — vsega izmučenega in obnemoglega.«
»To lahko potrdiva,« je rekel Gilbert, »zakaj ko sva odkopala razvaline in s pomočjo svetega Dunstana zadela na stopnice v klet, sva našla sodec s sektam na pol praven, Žida na pol mrtvega, meniha pa bolj ko na pol obnemoglega, kakor on temu pravi.«
»Lažeta, lopova!« jie užaljeno odvrnil svečenik. »Vidva in vajini žejini tovariši ste bili tisti, ki site popili sekt, rekoč, da je vaša jutranja pijača! Pogan naj bom, če ga nisem hranil za glavarjevo grlo! A kaj to de! Žid jie izpreobrnjen in raizume vse, kar sem mu povedal, sfcoro tako dobro kakor jiaiz sam.«
»žid,« j|e vprašal glavar, »aili je to res? Ali si se odrekel svoje nejevere?«
»Tako goitOvo, kakor želim najti milost 'pred vašimi Očmi,« jie odvrnil Žid, »niti besedice me pomnim vtič iz tega, kar je častni svečenik govoril z menoj v tej strašni noči. Oh, tolikanj sem. bil zmeden od muke, žalosti in sitraihu, da bi bil še naš sveti Oče Abraham našel samo gluhega poslušalca, če bi mi prišel pridigat.«
»Lažeš, Žid, dobro si vedel, kaj si delal,« je rekel menih. »Spomniti te hočem samo ene besede najinega razgovora: ali nisi obljubil, da podariš vse, kar imaš, našemu svetemu redu?«
»Talko gotovo, kakor verujem v obet, plemeniti gospodje,« je vzkliknil Izak še bolj prepaden nego prej, »nikoli ni prišla taka beseda iz mojih ust! Ubog, siromašen starec sem in — kakor se bojim — brez otroka; usmilite se me in dajite mi, da v miru odidem!«
»Ne,« jie rekel menih, »če preklicuješ, kar si Obljubil cerkvi v korist, se moraš tudi ipokoriti.«
Zavihtel je svojo helebardo in hotel veselo zabobnaiti z njenim 'kopjiščem po Židovem hrbtu; a črni vitez je prestregel u-dairec in s tem obrnil srd svetega moža nase.
»Tako mi svetega Tomaža Kentskega!«
Cene Kranjc:
VEVERICA
V gozd hodim vedno po istih potih. Kar nekam privadil sem se jih. Tudi pes jih dobro pozna. Komaj ga odvežem, že je pri sosedovem kozolcu in potem teče pred menoj čez travnike, kjer spodi vrane z jagneti o v, da vpijejo daleč okrog. Tudi skozi mejo pri gozdu imava že kar določeno pot. Takoj ob robu gozda raste veliko jelš in še čisto majhnih smrek. Jaz se jim ognem, pes jih vedno preišče. Nato zavijeva čez majhno jaso med borovce, ki naju čisto skrijejo.
Tako sva hodila tudi o božičnih počitnicah. Vrane so naju kaj dobro poznale. Že daleč pred nama so vselej zletele. Pes tudi zajcem ni dal miru; mene se zajci niso kaj bali.
Popoldne pred Novim letom se je zjasnilo in sonce je sijalo. Gozd je bil ves glasen in živ. Sneg je padal z borovcev, hrastov in smrek, da je vedno kje kaj šumelo in me motilo. Pes je nekam podil zajca, da sem bil sam.
Sedel sem na korenino k borovcu, kjer je sneg že skopnel. Lepo je takole: Sam sredi gozda, modro nebo visoko nekje in s hrastov pade sneg na tla, da šumi suho hrastovo listje. Sneg je včasih zalesketal, kot da je sonce padlo z neba. — Takrat je pri Svetem Tilnu, na Skaručini in v Smledniku zazvonilo večernico. Kako je zvonilo, ne mo-
Deček, ki mu je bilo šest let, je večkrat spremljal svojo dobro mater, ko je obiskovala reveže. Nekoč je pri takem obisku videl dečka, ki ni imel ne postelje in igrač.
»Mama,« je dejal, ko sta se vrnila domov, »pošlji dečku mojo posteljo, jaz pa bom ležal pri tebi v veliki postelji.«
»Dragec, tega jaz ne dovolim. Pač pa bom poslala dečku tvojo staro suknjo in deček bo vesel,« mu je mati odbila prošnjo.
Deček je pomišljal, čez nekaj časa je spet stekel k materi: »Mama! Pošlji dečku vse moje igrače!« Vse igrače je nato prinesel materi, le eno si je obdržal: malega mucka, ki je lepo zamijavkal, če si ga stisnil. Mati je vse druge igrače odposlala dečku.
Drugi dan, ko je naš junak prilezel iz postelje, je zaklical materi:
»Mama! Mislim, da se oni siromašni de-
rem povedati. Veste kaj? Če na vrh gora splezate, da vidite, kako sonce vzhaja, pridite enkrat pozimi poslušat, kako je, če pri Svetem Tilnu, na Skaručini in v Smledniku večernico zvoni! Pri Račjeku sem jaz poslušal. Vsakdo, tudi najmanjši iz Repenj, vam bo povedal, kje je Račjek. Saj ni treba praviti, da greste poslušat, kako večernico zvoni!
*
Po borovcih je priskakala veverica. Ko me je opazila, je bilo že prepozno. Pomeril sem in ustrelil. Takoj je padla na tla. Pobral sem jo in šel naprej.
Pri Svetem Tilnu ni več zvonilo, tudi na Skaručini ne, le v Smledniku je še. Pa skoraj da ni zvonilo, samo čudno donelo je. S
Trije fantiči so bili v družini in drobna punčka, ki še ni shodila. Njen varuh in zlati bratec je bil Milanček. Dolga pot v šolo ga še ni naredila v porednega pobalinčka kakor starejša bratca. Milan je rad pomagal pri domačem delu in zraven na moč zvesto varoval svojo sestrico. Zanjo se je znal odreči najboljši mlečni čokoladi.
Za božične in novoletne praznike so do-
ček še vedno zelo dolgčasi pri igranju.«
»Nič se ne dolgočasi, saj ima dosti igrač! Niti ti se nisi slabo zabaval, ko si imel vse one igračke,« tako se mu je smejala mama, da bi ga potolažila.
»Meni se pa le zdi, da se dolgočasi: nima namreč malega mucka! Tudi jaz sem se dolgočasil, dokler ga nisem imel,« tako je žalosten razlagal sinko.
Vzel je v roke mucka in razmišljal... V njegovem srcu se je bil ljut boj: ali naj obdrži muca ali naj ga da revnemu fantku in stori dobro delo.
Globoko je vzdihnil, se približal materi in ji dal muca:
»Mama! Dečku dam še muca,« je šepetal.
Mati je objela svojega dobrega otroka in si mislila: »To ni več darežljivost, to je junaštvo!«
hriba je pritekel pes. Upehan je bil in hlastal je po snegu. Veverico je samo povohal.
Sonce se je počasi skrivalo za hrib. Skoraj vidno so rasle sence dreves. V jarkih se je gostila megla. Sneg je po vrhu zmrzoval, da je hreščal pod nogami. Nobena kepa ni več padla s hrastov. Vse je počasi zamiralo. Pes ni hotel od mene. Le bližnje grme je ovohal. Stresel me je mraz. Zavil sem proti Repnjam.
Na polju ni bilo več vran. Noč je tkala meglo v vrtovih. Čevlji so peli v snegu.
Doma sem obesil puško v hišo in nesel veverico v vežo. Ogledoval sem jo po poti. Čudno se mi je zdelo, da je bila še tako — živa. Saj mrtve veverice niso take---------
Z vrha je prišel oče.
V roke sem prijel veverico. Še gorka je bila in čisto počasi je še dihala in začudeno me je gledala...
„Oče! Saj še živi! V radost nam bo!“
bili otroci pehar in več sladkih dobrot. Milanček je odbral najlepše in najboljše in spravil vse tisto pod zglavje stare postelje nekje na podstrešju. Zaradi starejših bratcev ni bilo varno puščati v hiši. Nekaj je namenil stari mami in teti, kadar bosta prišli na obisk, nekaj bo za sestrico, kadar bo jokala. Zares plemeniti fantek! Samo mami v kuhinji je povedal, kje ima svoj zaklad in čemu. Ni opazil starejšega brata, ki je trenutek prej smuknil v shrambo.
Potem sta prišli stara mama in teta. Že davno ni bilo več potice pri hiši, da bi jima postregli z njo. Tedaj je skočil Milan kakor veverica na podstrešje po skriti zaklad. čez nekaj minut se je vrnil praznih rok in ves v solzah. Kdo je bil tat?
»Saj imamo vendar dve mački pri hiši,« je čisto nedolžnega obraza pripomnil starejši bratec in previdno izginil iz hiše. Za njim tudi drugi. Seveda, mački — dvonož-ni, a Milanček nanje ni pomislil.
Mama se je nasmehnila: »Dve mački, ampak krščeni, jih bomo že ujeli.« Stara mama ni nič rekla. Pobožala je dobrega fantiča in vse popoldne je sedel pri njej. Teta Minka pa je odprla veliko črno torbico in vse, kar je. bilo v njej, je bilo za Milana in njegovo sestrico, za obe sladkosnedni »mački« ni čisto nič ostalo.
Dar ina Konc
Dve ..mački" v hiši
Mali mucek
je dejal, »volja me je, da bi se pretepal; zaito ti hočem kljub tvoji železni glavi pokapati, gospod lenuh, kaj se pravi drezati v posle drugih ljudi!«
»Nu, niiikar ne bodi hud,« je rekel vitez, »saj veš, da sem tvoj zaprisežen prijatelj in tovariš.«
»Jaz nič ne vem o tem,« je odvrnil menih, »in ti kljubujem, bedak, ki se vtikaš v vse!«
»Kaj?« je vzkliknil vitez, ki ga je menda zabavalo, da je dražil nekdanjega gostitelja, »mar si pozabil, da si meni na ljubo prekršil obljubo posta in ‘bedenja, če o iz-kušnjavi steklenke in paštete ne govorim?«
»Bogme, prijatelj,« je vzkliknil menih in skrčil svojo velikansko pest, »po ustih jo boš dobil.«
»Takih darov ne sprejemam,« je odvrnil vitez; »pripravljen sem vzeti tvojo bunko za posojilo, a vrnil ti jo bom s takimi obrestmi, kakor jih je le kdaj jemal ta tvoji ujetnik pri kupčiji.«
»To hočem takoj videti,« je 'kriknil menih.
»Hejo,« je vzkliknil glavar, »kaj pa misliš, razposajeni menih? Pod sodnim hrastom se boš prepiral?«
»Saj ni prepir,« je rekel vitez, »to je sa-mo prijateljska izmenjava vljudnosti. Udari, menih, če se upaš; postavim se tvojemu udarcu, če se ti mojemu postaviš.«
»Železni lonec, ki ga imaš na glavi, ti ^aje prednost pred menoj,« je odvrnil svečenik; »a pazi se, na tla moraš, pa da si sam Goli jat iz Gaita v svoji jekleni čeladi.«
Menih si je do komolca odvihal žilavo roko in z vso močjo zadal vitezu tak uda-toc, ki bi bil vola podrl. A nasprotnik je stal trdno kakor sikala. Hajduki so glasno zavriskali v znak pohvale; zakaj menihove bunke so bile znane kakor pregovor in le uialo je bilo med njimi takih, ki — bodi 7a šalo ali zares — še niso poznali njihove m oči.
»Nu, svečenik,« je rekel vitez in slekel svojo železno rokavico, »čeprav sem imel z
glavo prednost pred teboj, z roko je nočem imeti. Stoj trdno kakor pravi mož!«
»Gena.m meam dedi vapulatori, ponudil sem lice tistemu, ki bije,« je rekel menih; »če me spraviš z mesta, človek, ti prepustim Židovo odkupnino.«
Tako je s ponosno kljubovalnostjo govoril kurenjašlki svečenik. A kdo more uiti usodi? Vitez je zadal svoj udarec s tolikšno močjo, da se je menih v veliko začudenje gledalcev na glavo prekopicnil po travi.
»Brait,« je rekel vitezu, »bolj oprezno bi moral rabiti svojo moč. Šepava bi bila ta maša, ki bi ijo bral s polomljeno čeljustjo! A vendar, evo ti moje roke v prijateljsko poroštvo, da se ne bom več bunkal s teboj, ker očrvidno izgubljam pri tej kupčiji. Naj bo zdaj) vsega prepira konec. Določiva Židu ‘Odkupnino, zakaj leopard ne izpremeni svoje lisaste kože in Jud ostane Jud.«
»Svečenik rai več miti pol talko prepričam o Židovi /izpreobrnitvi, odkar je dobil to klofuto,« ,j|e menil Klement.
»Tiho, nepridiprav, kaj blebečeš o izpreobrnitvi? Kako, ali nimate nič spoštovanja? Visi hočete biti gospoda, sluga pa nobeden Več? Povem ti, človek, nekoliko vrtelo se mi ij|e v glavi, ko sem dobil vitezov udarec, drugače bi se bil bolje držal na nogah. A če me prestaneš blebetati o tem, boš videl, da znam prav tako dobro dajati kakor jlematil«
»Mirujte vsi!« je vzkliknil glavar. »In ti, žid, misli na svojo odkupnino; saj ti ni itrtiba šele povedati, da velja tvoj rod v vseh krščanskih občinah za prekletega in da te ne moremo dalj trpeti v svoji družbi. Premišljuj tedaj o kaki spodobni ‘ponudbi, medtem ko si jaz ogledam ujetnika druge sorte!«
»Ali jih jie izmed Front de Boeufovih ljudi veliko zajetih?« je vprašal črni vitez.
»Nikogar ni med njimi, ki bi bil tako imeniten, da bi mogli zahtevati zanj odkupnino,« je odvrnil vodja. »Imeli smo pač nekaj strahopetnih dečkov, a smo jih izpustili, da si poiščejo nove gospodarje; še
ducat takih ni vreden beliča. Ujetnik, o katerem govorim, je boljši plen — vesel menih je, ki je jahal k svoji ljubici, če sodim po njegovi obleki in opravi njegovega konja. Glej tamle prihaja dični prelat, na-lišpan kakor kak pav.«
Dva svobodnjaka sta zdaj pripeljala našega prijatelja priorja Aymerja iz Jorvaubca pred prestol hajduškega glavarja.
TRIINTRIDESETO POGLAVJE
Obraz in vedenje ujetega opata sta razodevala čudno mešanico užaljenega ponosa, posiljene posmehlji vesti in telesnega strahu.
»Nu, gospoda, kaj bi radi?« jie rekel z glasom, ki je pričal o vseh teh občutkih. »Kakšen red pa je to pri vas? Ali site Turki ali kristjani, da tako ravnate s cerkvenim človekom? Mar ne veste, kaj se ‘pravi: ma-nus imponere in servos Domini! (Položiti roke na služabnike božje.) Oplenili ste moje kovčke in raztrgali moj koretelj iz dragocenih čipk, ‘ki bi bil vreden kardinala! Kalk drug na mojem mestu bi pričel takole: excammunicabo vos! (Izobčil vas bom!) A ja/z sem miroljuben; pripeljite moje tklju-sače, izpustite moje brate, vrnite mi mojo prtljago, plačajte mi sto kron, da bom bral mašo pred velikim oltarjem jorvaulske o-patije, in obljubite mi, da pred prihodnjimi binkošti ne boste jedli divjačine — pa se utegne zgoditi, da ne boste več dosti slišali zastran te prismojene nagode.«
»Sveti oče,« je rekel Locksley, »žal mi je, ko moram verjeti, da so moji pristaši tako grdo delali z vami; da so ravnali z vami na način, ki nam je nakqpal vašo očetovsko nejevoljo.«
»Ravnali!« je ponovil svečenik, ki ga je glavarjevo krotko govorjenje navdalo z novim pogumom. »Tako ne ravnajo niti s psom plemenite reje, še manj pa s 'kristjanom, tem manj potemtakem s svečenikom, najmanj pa s priorjem svete samostanske občine jourvaulske. Tu imamo nemarnega, pijanega minstrela z imenom Allan a Da-
STANKO KOSOVEL:
Zimsko razmišljanje
Kam pa so žarki pekoči zbežali, kje pa so sončni prameni ostali? Zunaj vse belo je, burja nas brije, s krivci ledenimi brije in vije kot da nas hoče uviti nalašč.
Mi se zavijemo v plašč!
Kam pa vsi ptiči so pevci zleteli, ki so do pozne jeseni nam peli?
Šli so v dežele, na vek razcvetene, šli so za vejami, ki so zelene — tam vsak od njih poiskal bo nov dom. Kdaj pa jaz svojega bom?
Zunaj je mrtvo, ni žarkov, ni ptičev, vsepovsod polno je golih grmičev; žarki zbežali so, ptiči zleteli, sončni prameni pa mehko so ujeli se kakor pesmica v moje srce.
Pomlad, jaz čakam nate.
JŽčz do bro aol jo
Idilično
Bilo je v parku.
Helena je korakala ob strani nekega moža.
Mož je ieraibil samoto parka.
Poljubil je Heleno.
»Gospod! Kaji počenjate?«
»Ljubim vas, Helena!«
»Od kdaj?«
»Že dolgo mesecev!«
Helena je vzdihnila: »Oh, dragec — koliko časa siva zamudila!«
Tajnost
»Ivan in jaiz sva zaročena, toda to je še tajnost.«
»In 'kako dolgo bo to še tajnost?«
»Dokler ne pripravim Ivana do tega, da se zaročiva.«
Zgrešena vzgoja
»Peter, gotovo si ti naučil našo papigo preklinjati?«
»Nikakor! Učil sem jo le, 'katerih besed v družbi ne smemo upor albi j ati.«
le — nebulo quidam (Nekak pridanič) — ki mi je žugal s telesnimi kaznimi, da, celo s smrtjo, če ne pridam še štiri sto kron odkupnine povrhu vseh zakladov, ki mi jih je že ugrabil: zlatih verižic in prstanov z dragimi kamni neprecenljive vrednosti, ne vštevši tega, kar so mi njegove surove roke že potrle in poškodovale, na primer mojega srebrnega kodrala in mojega sipalnika.«
»Ni mogoče, da bi bil Allan a Dale tako ravnal z možem vašega prečastitega stanu!« je odvrnil glavar.
»Tako resnično je, kakor evangelij svetega Nikodema,« je rekel prior; »z mnogimi svojimi severnjaškimi kletvami se je rodil, da me obesi na prvi hrast.«
»Res je to storil? Ej, častiti oče, potem bi bilo bolje, da ustrežete njegovi zahtevi — zakaj Allan a Dale je bogme mož, ki drži svojo besedo!«
»Šalite se z menoj,« je s prisiljenim nasmehom odvrnil začudeni prior; »in dobro šalo ljubim iz vsega srca. Ali, ha, ha, ha! ko je trajala šala že vso dolgo noč, je zjutraj pač menda čas, da postanemo resni.«
»Saj ‘tudi sem refsen kakor kak iizpoved-nik,« je odgovoril hajduk; »lepe denarce boste morali odšteti, da se odkupite, gospod prior, ali pa se obeta vašemu samostanu zadrega, da bo moral kmalu voliti novega ‘prednika.«
»Kristjane se imenujete,« je vzkliknil prior, »pa takole govorite s svečenikom?«
»Kristjane?« je ‘odvrnil hajduk. »Kakopak — saj imamo celo duhovne imenitnike med seboj. Veseli kaplan, pokaži se in razloži temu častitemu očetu besedilo, ki se nanaša na to zadevo.«
Puščavnik, na pol pijan, na pol trezen, je naglo oblekel meniško haljo povrhu svojega zelenega jopiča. Zbral je toliko latinščine, kolikor je je še pomnil izza prejšnjih dni, in izpregovoril: »Sveti oče, Deus faciat salvam benignitatem vostram (Bog varuj vaše blagorodje). Bodite nam dobrodošli v tem zelenem gozdu.«
(Dalje prihodnjič)
Maier-Kaibitsch in njegovi
(Nadaljevanje s 1. strani)
umrli posestnik pri Miklavčevem) je pripravil svoj Heimatbund tako daleč, da si ga je NSDAP mogla vključiti brez kakršnihkoli pomislekov. Že leta 1926 (21. oktobra) je zahteval v nekem govoru v celovškem Domu umetnikov, da je treba ponemčiti vse Slovence ter najstrožje nadzirati njih lastninske razmere. To da je v prvi vrsti delo Heimat-bunda. Tudi Nemško šolsko društvo Sud-mark naj ponemčuje po svojih možnostih (z nastavitvijo domovini zvestih učiteljev itn.).
Pisatelj J. F. Perkonig, ki je bil v letih 1934—1938 vodja Heimatbunda, je izjavil kot priča pred sodiščem (16. 10. 1947), da se je sestal konec januarja 1937 kot narodnopolitični referent Heimatbunda z referenti iz drugih dežel z državnopolitičnim referentom Seyss-lnquartom na Dunaju. Tam je Seyss-lnquart zahteval, naj mu imenuje od nacistov ali velenemcev ljudi, ki bi prišli v poštev za nacionalno deželno vlado na Koroškem. Imenoval je tri imena, med njimi Maier-Kaibitscha, ki se je v nacistični dobi bahal da je bil član NSDAP že 1. 1. 1934, medtem ko se je zagovarjal pred sodiščem, da je postal član partije šele maja 1938. Ob isti priložnosti je Perkonig tudi trdil, da je bil namen Heimatbunda, zajeti vse »domovini zveste", ne glede na strankarsko pripadnost. Heimatbund In Siidmark sta bila ena fronta, Slovenci druga. V skladu s to politiko je bila tudi Maier-Kaibitscheva ugotovitev, da sta na Koroškem samo dve možnosti: Ali si Slovenec in gledaš v Ljubljano, ali pa si Nemec, si domovini zvest („heimat-treu“), se torej čutiš povezanega z nemškim kulturnim krogom.
10. oktobra 1937 je priredil Heimatbund v št. Jakobu v Rožu mogočno domovinsko proslavo, ki je bila prikrit pohod SA (v Hitlerjevi Nemčiji so dokumentirali to proslavo kot prvi nastop SA v Avstriji). Schumy, eden najožjih sodelavcev Maier-Kaibitscha, po vojni OVP-jevski politik, je izjavil pred sodiščem kot priča, da je bila ta proslava praznik nacistov. Isti Schumy je prosil leta 1938 Maier-Kaibitscha: „Vsi morate ostati, glejte na Koroško!" Pred sodiščem se tega sicer ni spomnil več tako natančno, če pa bi bil kdaj to rekel, samo zaradi tega, da bi Kaibitsch nadaljeval svojo politiko sprave (njegovi bivši sodelavci so ga kot priče hoteli vsi rešiti, s tem da so poudarjali milino njegovega značaja). Bivši zastopnik deželnega glavarja, Ferlitsch, ki je bil 10. oktobra 1937 kot opazovalec deželne vlade v Št. Jakobu v Rožu, je priznal, kot priča, da je poudaril v svojem poročilu takratnemu deželnemu glavarju nacistični značaj proslave. Imel je sicer nacionalen, a koroški vtis...
Po vdoru nacistov v Avstrijo je zavzel Kaibitsch takoj visoke položaje v politiki in stranki. Postal je član koroške deželne vlade. Bil je poleg drugega vodja deželnega urada za obmejna vprašanja ter opolnomočenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Zaradi zaslug za utrjevanje nemštva so ga nacisti odlikovali s častjo SS-Standartenfuhrerja. Gauleiter Rainer je zapisal v »Karntner Grenzruf", 11. 2. 1941: „Boj za nemštvo na južnem Koroškem je zasluga Maier-Kaibitscha. Maier-Kaibitsch je omogočil z ustanovitvijo svojega Heimatbunda in svojih domovinskih domov (Hei-matheime) območje za udejstvovanje takrat ilegalne NSDAP na Koroškem."
Z nastopom rjavih gospodarjev naj bi odzvonila tudi zadnja ura koroškim Slovencem. Heimatbund, ki je izdelal že pred 1938 podrobnejše načrte za izselitev Slovencev, je nadaljeval in poostril svoje zločinsko in tev so nastali v Celovcu. Že dolgo pred u-izdalajsko delo za NSDAP. Načrti za izseli-sodnim 14. aprilom 1942, 27. septembra 1941, so se udeležili koroški nacisti v zvezi s preselitvijo Kanalcev na Koroško v Trbižu seje o izselitvi koroških Slovencev. Tam so določili točen načrt za izselitev. Pri seji sta bila navzoča tudi Kaibitsch in dr. VVanner, po letu 1945 član deželnega vodstva koroški SPO. Po začetku izselitve, julija 1942, je dejal Kaibitsch med svojimi bratci na neki seji v Celovcu (govor je pro-tokoliral taisti VVanner) med drugim:
„Ni več nobenega slovenskega vprašanja.
Naša naloga je, da ponemčimo ta tla in jih napolnimo z nemškimi ljudmi. Za tiste, ki govorijo slovensko, ni več nobenega prostora na Koroškem. Zaradi tega smo izgnali slovenske izobražence v rajh in izselili slovenske družine. Naša naloga je, da iztrebimo slovenščino iz javnega in zasebnega življenja, načrtno poberemo in zaplenimo slovensko literaturo, ponemčimo napise tudi na nagrobnih kamnih, in podvzamemo tudi druge ukrepe. Zdaj ne sme biti več nobene razlike med slovensko, vindiš in nemško. Vindišarji so za nas Nemci, za Slovence pa ni več nobenega prostora. Tudi za Gorenjsko so pokazala resnična poizvedovanja, da lahko ponemčimo 80 odstotkov prebivalstva, druge bomo izselili. Začetki so za to delo dobri."
Nacistična oblast na Koroškem je izdala v vzpodbudo za ponemčevanje knjigo »Gorenjska te kliče" (Oberkrain ruft dich). En članek je prispeval VVanner, ki je bil pri »Glavnem deželnem uradu za narodnostna vprašanja" vodja oddelka za tisk in propagando. Znani Karl Fritz pa je bil vodja oddelka za »Aktivno delo v obmejstvu". Leta 1942 je bil Fritz opolnomočenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu. Zaradi svojih velikanskih zaslug za nemško Koroško je prejel ta najožji sodelavec vojnega zločinca Maier-Kaibitscha od Rainerja visoko odlikovanje SS-Sturmbannfiihrer-
ja. Značilno za njegovo vdanost nacizmu je bilo, da so bili med Izseljenci tudi stric njegove žene in 5 bratrancev. V aprilskih dneh 1942 pa je izjavil v Bergerjevi gostilni v Št. Lenartu pri sedmih studencih, da so bili koroški Slovenci izseljeni, ker so bili zločinci. Po vojni je bil nekaj časa zaprt, nato pa izpuščen. Med procesom proti Kaibitschu je nastopil kot priča, pa ga je dal predsednik Kugler za nekaj časa zopet pripreti. Seveda je reševal svojega gospodarja, kjer se je dalo.
Nacistična drhal je nameravala iztrebiti vse koroške Slovence, tiste pa, ki bi jih ne bilo mogoče ponemčiti, bi izselili nekam v Ukrajino, med Rostov in Harkov. Zaradi o-jačene partizanske dejavnosti na Koroškem so imeli ti gospodje leta 1943 neko konferenco v Berlinu (pri glavnem državnem uradu za varnost). Tam je dal Kaibitsch proglasiti vso slovensko Koroško za »izselitveno območje" (Siedlungsgebiet). Dejansko je pripravljal Kaibitschev urad novo izseljevanje za leto 1944. Prizadete bi bile vse družine, ki so imele kakršnekoli zveze s partizani (v ta namen so vrinili gestapovci med partizane svoje ovaduhe). Zaradi bojnih dogodkov pa do tega ni več prišlo v nameravanem obsegu. Pač pa so se kotalile glave koroških slovenskih žrtev v Gradcu in drugod.,
Po vojni so se številni nacisti poskrili, nekatere je zadela pravica, velika večina pa se je izmaknila s tem, da se je vsedla ponovno k polnim koritom — v avstrijskih strankah. Eden od redkih, ki so ga obso-
dili, je bil Maier-Kaibitsch. Pred sodiščem se je pral, kolikor se je dalo, valil je odgovornost na druge, imenoval sebe samo neke vrste izvršni organ, ki je ubogal povelja drugih, sicer pa preprečeval izselitev koroških Slovencev in jih reševal po vseh možnostih.
Dokazi so bili prehudi. Obsodili so ga na dosmrtno ječo. Ob koncu sodnijskega postopka je izjavil državni tožilec Suppan: „To
je prvič, da se je moralo baviti ljudsko sodišče s tako brutalnimi zločini. Obtoženec je gotovo glavni krivec teh zločinov, dokazovanje pa je prikazalo, da je tega sokrivih ceia vrsta drugih oseb, proti katerim smo deloma že uvedli kazenski postopek ali pa ga bomo!"
Kaže, da so nekateri gospodje prezgodaj pozabili grozodejstva ljudi, zločincev, ki jih danes slavijo kot velike domovinske junake (nekateri so že med rajnimi, a kljub temu se mora to povedati) ali pa jim hočejo postaviti spomenike, take ali take.
Jože W a k o u n i g
VES GRADBENI MATERIAL, kot npr. čistilne vodne naprave, betonske izdelke, ureditev po-nikovalnih jam in LECA-izdelke — tudi na obroke — ugodno dobavi
FERLACHER BETONWERK J. P A G IT Z, Ferlach—Borovlje Telefon 04 2 27 / 375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
JUNO-SAVNA
HOTEL IN TRGOVINA FRANC RUTAR - DOBRLA VES
V severnih in vzhodnih delih Evrope je savna nekaj vsakdanjega kot pri nas kopalnica. Naši možje in očetje, ki so bili med vojno na Finskem, poznajo savno kot zaščito proti prehlajenju. »Kdor se Juno-savne poslužuje, svoje zdravje okrepčujel", je geslo prve javne savne v Podjuni — v Dobrli vesi.
Juno-savna ima vse prednosti starih izkušenj in tehničnega napredka. Kabina-kamri-ca je izdelana iz posebnega lesa, ki se ne smoli. V Juno-savni hotela Rutar ima šest oseb naenkrat prostora. Sedi in leži se po klopeh, ki so iz domačega — lipovega lesa. Za toploto do 110 stopinj Celzija skrbi e-lektrična peč.
Navodila za Juno-savno se glasijo: Vzemi dve brisači, milo in dve uri časa. Plašč ali rjuho, copate in kapo za kopanje. Obleko pustiš v sobi za počitek, plašč pa obesiš v kopališkem prostoru. Preden greš prvič v savno, se dobro umij, oplakni milo pod prho in se dobro obriši.
Ako se hočeš posebno hitro potiti, vzemi še toplo kopel za noge. Potem vzameš suho brisačo in greš za 8—12 minut v savno-kamrico. Pri pribl. 90 stopinj Celzija segre-ješ telo. Najprej se uležeš ali sedeš na nižjo klop, potem višje, zadnji dve minuti na vsak način sedeti. Iz savne greš pod prho, da se oplakneš in umiješ pot. Segreto telo prenese čisto mrzlo vodo. S cevko ali škafom vliješ mrzlo vodo na sebe. Malo se še sprehodiš in greš v bazen plavat. Ako vtakneš rad glavo pod vodo, natakni kapo. Voda masira telo. Po kopanju se oplakni z mrzlo vodo, se obriši in se spočij.
Pri drugem obisku savne se ob koncu nalije na segrete kamne voda z dišavami (po finsko se to imenuje „loyly“). Ta naliv pospešuje potenje. Zopet oplakni znoj, se ohladi, 8—12 minut se sprehajaj, plavaj in oprši; eventualno vzemi še toplo kopel za noge. Potem vsaj 15 minut počivaj. Obsevanje ti da še rjavo barvo, kot bi bil na soncu. Za žejo pij šoke. (Na Finskem, kjer so savne na prostem, gredo prijatelji savne tudi nagi v sneg ali v ledeno vodo — tako okrepčan postane čiovek s pomočjo savne.)
Zdravniško je ugotovljeno: V savni je potenje prijetno in intenzivno. Razni povzro-čevalci bolezni se izločijo iz kože, ki je največji izločevalec človeškega telesa. Menjava vročega in hladnega zraka pospešuje krvni obtok. Vroča para in mrzla voda še okrepita to, kar ugodno vpliva na delovanje vseh organov.
Kopanje v savni je ena najboljših možnosti za ohranitev zdravja in telesne ter duševne zmogljivosti. Prepreči se prehlad, gripa in nahod. Zdravniki predpisujejo savno proti revmatičnim in številnim kroničnim obolenjem. Savna ni parna kopel — zračna vlažnost znaša pri 90 stopinj Celzija le približno 8 odstotkov. Savnanje ni nevarno, le
imeti tudi možnost plavanja — ima le hotel Rutar v Dobrli vesi. Za čas savnanja, ko je človek gol, je seveda bazen rezerviran izključno za prijatelje savne in se okna ter vrata zagrnejo. Vstopnina znaša 25.— šil.
Kopališče (pokriti oz. zimski bazen) v Dobrli vesi je odprto celo leto. Splošni kopalni časi so: torek, četrtek, sobota in nedelja od 8.—18. ure. Savna za ženske je vsak petek od 12.—24. ure. Savna za moške ob sredah od 12.—24. ure in ob sobotah od 18.—24. ure. V ostalem času kopanje in savnanje le po dogovoru (npr. za družino in skupine).
Zimski bazen ima velikost 6X12 m. Globočina je 90 do 125 cm, temperatura 26 stopinj Celzija. Vstopnina 15.— šil. Šolarji in
srcem, naj prej vprašajo zdravnika za na-Ijudje, ki imajo poapnenje žil ali težave s svet.
Seveda je JUNO-SAVNA, kombinirana z zimskim bazenom, privlačna tudi za turiste. Tako lepe možnosti — v okviru savnanja
športna društva pod vodstvom učitelja za plavanje plačajo 5.— šil. za osebo oz. najmanj 100.— šil. na uro.
Nadaljnja pojasnila in prednaročila: Hotel in trgovina Rutar, A-9141 Dobrla ves, telefon 0 42 36 — 220.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. - Telefon uprave 82-6-69. - Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10,- šil., letno 100,- šil. Za Italijo 3400,- lir, za Nemčijo 24,- DM, za Francijo 30,- ffr., za Belgijo 300.- bfr., za Švico 25,- šfr., za Anglijo 3,- f. sterl., za Jugoslavijo 60.- N. din, za USA in ostale države 7.- dolarjev na leto. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
l/las tednik