1 je s pokrovi, iki bi jih bil avtor voljam, pripisati tudi Slovanom. Mislim pa, dai je nemogoče izvajati praivilne zaključke, dokler ita celotna 'keramika skupaj s pokrovi ni povsem točno obdelana ter kronološko in etnično opredeljena. Res je, ,da so slovanski pokrovi ne siamo sorodni, temveč oelo identični e panoramskimi, vendar so pa panoramski sorodni in identični tudi s starejšimi, tako da je pravilna ločitev danes še nemogoča. Brez kakršnega koli dragega gradiva bi jih antični airheolog smatral kot svoje gradivo, slovanski arheolog pa zopet kot svoje. Tudi na Pano­ rami je opredelitev toliko težja, ker so bile tu najdene Itako antične kot slovanske ostatone. Ti keramični izdelki pa nikakor niso 'bili povezani ne s prvo ne z drugo kulturo, temveč so bili •raztreseni v gornjih plasteh. J. Korošec Angelas Baš in Branko Marušič, Starti Slonani v zgodovini. Poljudno znan­ stvena knjižnica, 1949. Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, str. 83,8°. Knjižica, o kateri poročam, je nastala po iniciativi .založbe. Njena naloga naj ;bi bila, predstaviti v poljudni obliki naši javnositi interesantne teze sovjetskih liistorikov glede nastanka slovanskih ljudstev in prvih slovanskih držav. Deli se v štiri dale: v prvem je prikazal Branko Marušiič »postanek narodnostne skupine Slovanov« (str. 7—20), v dragem Angelas Baš 'družbeni ustroj in vlogo Slovanov v dobi preseljevanja ljudstev (str. 21—54), v tretjem Mairašič postanek kijevske, bolgarske, hrvatske Sin srbske države, (str. 55—69, 73—77), Baš pa vprašanje Sama in države karantenskih Slovencev (str. 69—72). Kot četrti del je dodana kratka bibliografija predvsem del sovjetskih historikov o obravanavanii problematiki (str. 78—83). Knjižica je Mia napisana 1. 1947/48. Marušljč je glede Slovanske etnogeneze podal ne mnogo skrajšan poljudni pregled vprašanja, ki ga je napisal prof. A. D. Uđal'cov (Proishoždenie slavjam, Voprosy listami 1947, št. 7, .sta-. 95—100; izšlo todi v prevodu v Istariskeim glas­ niku I/l, 1948, str. 22—32, in v zbirki Nauka i omladina št. 3, 1948, str. 5—28). V glavnem podaja razlago Udal'cova verno, le na treh, štirih mestih je nekoliko spodrsnil (str. 9 pravi, da »se je človeštvo porajalo povsod, kjer so bili po­ dani ustrezajoči fiKikalno^zemljepttsni .pogoji«, kar je mogoče razumeti tudi glede na .mnogoMmijski izvor današnjega človeštva; sovjetska znanost zagovarja seveda enoten izvor; str. 15 govori o Lugijih in Lagijih, pravilno bi bilo ;ali ; neprecizno je prikazano tudi mnenje Udal'cova o naselitvi Slovanov na Balkan na str. 17; na isti strani 'besede, da je nemška znanost »dolgo in vztrajno pro­ učevala bajko o obsežni gotski državi« napačno podajiaijo formulacijo Udal'cova >razrabati!vala mM«). Baš je v poglavj.u o »Slovanih na začetku srednjega veka« združil dva teksta različnega značaja. V prvem delu poglavja sledi v glavnem v skrajšani obliki izvajanjani Grekova .v delu Bor'iba Rusi za sozdanie svoego gosudarstiva (1945, str. 5—22), k temu pa je na nekaj mestih dodal še jtitate iv Engelsovega dela Izvor družine, privatne lastnine in države (slov. prev. CZ, 1947, str. 117—118, 122—123, 128—129) o razkroju suženjske družbe v antiki, o razkroju rodovno- plemenskega ireda pni ibarhairtiih in o »vojaški demokraciji«. Ob tem pa .trčimo na zelo čuden pojav, ki se ponavlja tudi v ostalem tekstu istega pisca. Dasi je besedilo v celoti posneto po Engetsu in Grakovu, naletimo v njem na pogoste narekovaje, človek .bi torej mïïsM. niai dobesedne citate v (гашИко od drugega bolj prosto iptrewzetega -besedila. Če pa te »citate« ipriimarjaš ;z originali, boš le redko naletel v resnici na originalno besedilo citiranega pilsea. Skoraj redno je besedilo pokvarjeno; pri več kakor polovica citatov pri tem ne gre le za spremembo sloga, za zamenjavanje besed, miairveč tudi za — večkrat zelo občutno — spreminjanje vsebine. Mnogokrat hesedlilo pred začetnim narekovajem ali po zaMjuičnein natančneje ustreza predlogi kakor ono v narekovajih! Čemu potem sploh nare­ kovaji, če avtor (ali redaktor?) predeluje vse na enak način? Preveč hi nk narasla ocena, 5e bi vse to citate popravljal: med 56 »citati« jih je le 16 točnih, 6 stilno spremenjenih, celih 34 pa tudi vsebinsko! Podčrtam naj le, da velja ta karakteriaajciija za vse citate od kraja, najsi so vzeti ife. slovenščine (Engels, Sperans-Kairdelj, Koroški zbornik), najsi gre za podatke različnih virov (bizantin­ skih, arabskih ali iz Nestorjeve kronike), ali za poglavitno predlogo, besedilo Grekova, le da so se pri zadnjem pritaknile še številne pogreške zaradi napač- 234* nega prevoda (str. 23: mir — Ted; 24: sistematičeskij — smotrn; 30: mogušče- stvennyj — pain, možnosti; voinskogo ustava — vojaške ustave; 31: sdeilalas — "bila; 32: po greharm našim — po naših pogreškah; 33: besede G re k ova, da zadostuje »protS Slovanom le majhna neprevidnost in že ne mares več uiti porazu« se navajajo kot citat iz Pseu domaurikilja ; gde men'še vsego etogo ždut — kjer jih je zelo malo; udobnyj moment — prikladen prostor; prinjav vse vo vnimanje — visem v pozornost; ma, pol'zu — v opozorilo), V drugem delu tega poglavja pa je podal Baš originatalo razpravi«) o raz­ merju med Slovani in Obrii v času naselitve na Balkan ter zbral nekaj narodom pisnih slik o življenju .starih Slovanov (str. 34—51 oz. 51—54). Narodopisna zbirka je sicer nesistematična, vendar pa nazorna, čeprav tudi tu naletimo pri podajanju virov na že iznane napake. Za primer le citat iz tkzv. Nestorjeve kronike (10. pogl.): Poljane bo evoih' otec' obycaj imut' »Po tem viiru so Poljani... ljudstvo . krotok' i tih' i stydenje k' snoham' »s i 1 n e g la -značaja, kjer so možje do svoim' i k' sestram', k' materam' i k' svojih snah, sester ila mater zelo do- roditelenr svoim', k' svekirovem' i k' stojni, prav tako kakor snahe do svojih deverem' veliko stydemje imjehu... tastov in svakov«. Starejši Polja- A drevljane življahu zvjerinskim' obra- n,i pa so živeli... »na zverinski na­ zorni', živušče (škofsky: ... čin...« (Baš, str. 52). Poleg stilističnih prikrojevanj citata toirej dve grobi materialni napaki. Trditev, da bi Slovani v 6. stoletju imeti že »mesta kot naselbinske točke« (str. 52), se ne da združiti is tem, kar vemo o takratnem slovalnskeim gospodarstvu in načinu življenja. Pseudomaurikliljevo ротоШо o tam, da tudi goste čuva pri Slovanih tovna osveta (»če pa se zaradi neskrbnosti gostitelja pripeti, da tujec trpi škodo, napove onemu vojsko tisti, ki imu ga je zaupal, misleč, da je sveta dolžnost maščevati tujca«), se je spremenilo tako, da »se mora nralomamež zagovarjati« (str. 53). K razpravi o. :razimarju med Obrii ш Slovani pa je treba reči spet nekaj načelnih pripomb. Baš se tu loteva problematike, obravnavane v zamotani pravdi med Malom in Hauptonannom. Vse do danes nerazrešeni problem razmerja med . Obri in Slovani spada med najtežja vprašanja v zgodnji južnoslovansiki zgodovini in B. Ziherl ga 1. 1939 ni brez vzroka uporabil za primer, ki kaže meje, preko katerih ne more metoda meščansikega zgodovinopisja. Če pa menimo, da se da to vprašanje uspešno načeti ita tudi 'rešiti z metodo dialektičnega in historičnega materializma, se vendarle pri tem ne moremo odreči poglavitne pridobitve meščanskega zgodovinopisja, njegove, -tekstne .kritike. Edinole analiza virov samih in.njihova poglobljena kritika nas more pili tam prepeljati do uspeha, in sicer ne le virov v odlomkih, marveč v celoti in ivseh, ki !za prliEadeto vprašanje morejo priti v poštev. Diruga zahteva — tudi že stara — pri vsaki polemiki pa je, da podajaš nasprotnikovo mnenje .res tako, kakršno je, in končno zahteva tudi poljudnoznanstveno 'dello, da vsaj glede večjih kompleksov argumentacije pokažeš, od kod si jo vzel. Baš greši v vseh treh pogledih. Virov ne uporablja ndifei vseh, mlilbi v «eloti, marveč se zadovoljuje z izborom v Kosovem Gradivu, ki je za to problematiko seveda pomanjkljiv, izpopolnjenim še z nekaterimi citati Uz ŠliSićavega dela Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara. Večinoma virom me sledi po origi- јпашет besedilu, marveč -po prevodih. K tamu se pritakne se .spreminjainje citatov in .rezultat ni kritična analiza virov, marveč njihova marsikje pogrešna interpre­ tacija. ' S pogajanjem Justinijana z Anti okr. 1. 545 se na ipr. razlaga udeležba slavenskih, antskih in hunskih čet v Italiji v 1. 536/37 in 539/540; bolgarstó vpad v bizantinsko cesarstvo 1. 558, ki so se ga pod vodlsitvom Bolgarov udeležili tudi Slovani, se pripisuje preprosto Slovanom; Agiaitijevo poročilo o njem naj bi pisal Prokopij; äz sporočila, da so Bolgari na nekem samotnem mestu podrli carigrajski »dolgi zid«* »in nikogar ni bilo, ki bi jih pri tem zadržaL miti ni bilo tam straž zidovja, niti obrambnih strojev in tastih, ki jih znajo uporabljati, in celo niti pasjegiai lajanja ni bilo slišati,... kakor ga je na primer pri svinjskih hlevih in pastirjih«, je nastala ugotovitev, da so »Slovani... prišli... do Gailipolskega 235 polotoka, kjer so tako razgrajali, ,da ni bilo čuti niti pasjega lajanja', kakor beremo v viru«! Ponovno mailetiiš na pogrešne podatke im citate^ da molčimo o tem, kaj je v podaftkfth virov »avtorju vse ušlo. Kot priimer navajam njegovo trditev, đa »kdor bo preiskal zadevno giradivo«, 'more ugotoviti le dva primera, v katerih viru zamenjujejo Obre in Slovane: pri Mihaelu Sirskem v poročilu o padcu Ambiala 1. 584 in pri Konstantinu Porfiragenieitu o padcu Dalmacije okr. 614; .podobna mesta prli Agaitiji, Ivanu iz Efeza, Teofillalkitu Sim okati, Ivanu ш Niikija, Taofainu in 'Pavlu Diakonu, da se omejimo le na vire za čas od 558 do 626, je prezrl. Pri drugačnem delu z viri bi se celoten značaj [razpravljanja in njegovi rezultati morali znatno spremeniti. — Dalje Baš v svoji polemiki glede Hauptmannovih nazorov o razmerju Obrov in Slovanov upošteva Ile njegovo po svoji naturi fragmentarno polemično razpravo Staroslovamska in iStarostovenska »svoboda« (Čas 17, 1923, str. 305—334), ne pa njegove poglavitne .sftsiteimaficne razprave o istem problemu Les rapports das Byzantins avec les Slaves et les Avares pendant la seconde moitié du Vie siècle, Byziantion 4 (1927-28), 1929, str. 137—170. Zato marsikje očita Hauptmannu, da, ne upašteviai podatkov, ki bi jih mogel najti! v drugi citirani (razpravi1, pa tudi' sioeir Haaiptimannov© trditve nekajkrat naviaija napačno. In končno — svojo argumentacijo je oprl v glavnem na iMalova izvajanja, «igar vpBvu je močno podlegel, poleg tega sei na Šišićeve konstrukcije o Obran, ponekod se je oprl tudi še kam drugam, premalo pa pove o izvoru svoje argiumentadije; le v bibliografiji se opozarja na Malove razprave. Tako'delo seveda mi moglo dati novih rezultatov. Staro vprašanje se obrav­ nava na star način, ne le v metodi, marveč tudi glede sloga, ne ravno primeir- ' nega pri takem delu. Baš poskuša 'zrušiti Hauptmanmove teize tam, fcjeir jliih nf mogoče zrušiti, kajti glede političnega razvoja so njegove teze z izjemo ene* aH dveh generalizacij dobro podprte. Slaba stran Hauptmannove teorije, njegov način sklepanja iz političnega položaja na družbeno strukturo in način razmerja med Obri in Slovanli, pa je tudi oib tej priliki ostala nenačeta, dasi bi novi pogledi na zgodovinski irazvoj morali vaditi prav k tej kriiffifci. Оав j© že, da se; v takih problemih ločimo od stare metode in prenehamo s starimi polemikami ter se obrnemo k plodnemu delu, ki čaka, zahteva pa tudi najvestnejše delo na vinih samih. Neprijetno mil je ibilo pisati ta del poiročtta, kjer sam se zanaidi originalnosti teksta spustil nekaj bolj v podrobnosti; na bi .rad, da 'bi ga kdo razumel kot zaviranje iniciative mladega človeka. Prav pri delih mladih avtorjev pai je bistvena naloga, pokazati jim metodične napake, ki jih delajo. Po tem ekskurzu naj se vrnam spet k publikaciji. V poglavju o »državo­ tvornosti Slovanov v zgodnjem srednjem veku« je treiba najprej povedati, da je v naslovu nakazana problematika zajeta le delno, kajti zahodni Slovani so ostali neupoštevani (gradivo o njlih ibi mogla najti avtorja v Slavjanskeim zborniku,. 1947), enako pa tudi Sklavinije v Makedoniji (menda zato, ker služi za podlago prikaza bolgarske zgodovin« DeTŽavinova Istorija Bolgaru, ki je pisana z veliko- bolgarskim konceptom). Marušič po literaturi,** ki je navedena v bibliografiji (str. 82—83), to ja po delih Girekova,' Juškova in Mavrodrima o zgodovtini Kijevske Rusije, dobro povzema njihove .poglavitne teze o slovanskem gospodarskem in družbenem razvoju od 6. do 9. stoletja, o napredovanju družbene diferenciacije m nastanku Kijevske države; nekoliko podrobneje se dotakne pri tem tudi nor- niianske teorije in razredne strukture Kijevske države. Tudi ta povzetek je zadovoljiv, le nekajkrat se ustaviš nad posameznimi! miamj točnflmi ali manj spretnimi formulacijami (uvod str. 55; str. 59 je pod .različnimi naslovi podvojil tkzv. Nestorjev letopis lin lenako obe »pravdi«, kratko in prosittrano; požigalništvo se v večjem merilu zamenja z ornim poljedelstvom prtfl vzhodnih Slovanih šele v 7./8. stal., ne sredi 1. tisočletja, str. 60; Neetorjevih navedb o »mestih« v prednormiamskd dobi je manj, kakor meni pisec str. 60; sovjetski zgodovinarji govorijo pri Antih večkrat o plemenski zvezi kakor o »državi«, str. 63; sirska poročila o Ruđln ob Črnem morju v 4. in 6. stal. navajata že Marquardt in Westberg v prvem desetletju našega stoletja, niso jih torej na novo odkrili, marveč so spremenili le interpretacijo teh tekstov, str. 65). Nastanek bolgarske države podaja po Deržaviinu, kjer je pa brez potrebe sprejel tudi njegov bolgar- ska-makedonskj koncept (str. 74, kjer omejuje bolgarsko državo z 1. 1018). Manj pa'zadovoljuje Matrušičeva kratka skica nastanka države pri Srbih in Bolgarih, 236 kjer se je omejil v igllavneim na precej splošno sociološko shemo, specifična pro­ blematika, in konkretni razvoj ipa ista ostala docela v .temi. Bašev .prikaiz države karantenskih Slovencev, ki je Vložen v Marušičev tekst, se opiiira predvsem na mojo razpravo /v Koroškem zborniku, vendar tudi te teze niso najbolje, ireprodu- cirane in so •vsi diitati znatno spremenjeni. Glede 'bibliografije bi bilo želeti* da bi se omejevala le na to, kar sta -avtorja uporabljaila, kajti popolne bibliografije najvažnejših del v Ljubljani niti ni mogoče sestaviti, slučajen izbor pa nima pravega pomena. Tej zahtevi 'bibliografija le delno ustreza. Za zaključek še besedo lilniciatorju knjližice. Misel, da je treba pri nas seznat- niti z rezultati sovjetskega zgodovinopisja nekoliko širše kroge, kakor pa se morejo seznanita z njimi neposredno 'iz omejenega števila originalnih publikacij, ki so na razpolago, je gotovo pravilna. Potem ko smo IbiM odrez/ami od znanstve­ nega življenja .Sovjetske zveze od velike oktobrske sociallisMčne mevolucije do 1. 1945, je bila ito dm je še daines brez dvoma .resna maloga. V 'sovjetskem zgodo­ vinopisju imamo namreč stvarno prvi poskus, da se na široko upoiraibi metoda dialektičnega in histarlilčnega .materiatiama, tako da se more prli njem naš zgodo­ vinar učiti marsikaterega metodičnega prijema. Uspešnost vsake metode se pa najlepše vidi pri delu. Seveda pa se taka ocena sovjetskega zgodovinopisja, ki je rv dobršnem delu problematike res glede metode dvignilo zgodovinsko vedo na novo, višjo raiven, ne isme stopnjevati do popolnoma nekritičnegiai sprejemainja njegovih trditev im »a drugi strani;; do popolnega omalovaževanja zgodovinopisja na zahodu, kakor se oboje nekajkrat izraža v ocenjevanem delu (prim. str. 3—4, 34, 55). V celi vrsti problemov je še danes na prvem mestu brez dvoma francosko zgodovinopisje, ki mone pokazati tudi na niajzrelajše dosedanje obsežne sinteze obče zgodovine, do kakršnih sovjetsko zgodovinopisje v svojih publikacijah sploh še ni prišlo. Na drugi strani pa nikakor mi! mogoče sprejeti -vsega, kar beremo pri sovjetskih historikiih, alasti še danes, ko povsod najdemo .različne trditve o iruski »prioriteti!; na .različnih področjih za dobe, v katerih so Rusi daleč zaostajali za zahodno Evropo. Tudi glede problematike, kii jo obravnava ocenjevano delo, nikakor ni mogoče pristati na vise teze sovjetskih zgodovinarjev, niti glede etnogeneze, ki je celo pri njih samih še zelo sporno vprašanje, miti glede vloge Slovanov in zlasti južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku. V tem pogledu bi mogel nanizati dolgo vrsto pripomb im popravkov. Vendar se te prolblematike v oceni nisem dotikal, ker jo je treba obravnavati v zveza, z orginalniimi ruskimi deli. Ocena prikazuje le, v koliko so sovjetske teze v knjižici verno podane. Vsekakor pa je že nujno potrebno, da prtistapaimo ih knitdčiramu pretrelsu do 1.1945 pri nas skoraj neznane sovjetske zgodovinske literature oz. njenih tez in da rezultate, ki tak krtiiičen pretres vzdrže, vdelamo v naše domače zgodovinopisje. Zgodnji srednji vek je v tem pogledu dosti aktualno področje, ker so se sovjetski zgodovinarji prav glede slovanskega razvoja v tej dobi prilično mnogokrat dotaknili tudi naše zgodovine. Za razširjanje sovjetskih zgodovinskih del lim njihovih dognanj sta pri. takem položaju primerni le dve pati: ali prevodi primarnih del, če mogoče s krat­ kim zaključnim kritičnim dodatkom, ali pa prikazi dela sovjetskega zgodovinopisja sna posameznih 'zaokroženih problemih, ki pa morajo biti kritični, in vsestransko na višino, nikakor pa ne le navadni povzetki. Bogo Graienauer Dr. Josip Mal, Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, Celje 1949, 15 str. in 2 prilogi. Pisec, 'čigar nedvomna zasluga je, da je v svojih irazpraivah o ustoličevanju koroških vojvod branili vrednost vrinka v dveh 'rokopisih Švalbskega zrcala in zavračal razne teorije, ki bi rade razložile obred iz germanskega prava, je tu v sintetični, poljudni obliki povzel svoje teze o zgodnjesfredmjeveški* slovenski zgodovini. Ker bo, kakor upam, v kratkem izšlo obsežno moje delo o ustoličevanju koroških vojvod in državi karantanskih Slovencev, ki bo pokazalo usitoličevalni obred v bistveno novi lučil 'in močno spremenilo .poglede na njegove vire in razvoj, se v. tej oceni ne mislim muditi s podrobno argumentacijo svojega mnenja, marveč bom le na kratko navedel avtorjeve teze ter nakazal problematične strani njego- 237