Jure Potokar
Tri pesmi
Človeško samoto poznam na izust.
Š. Remic
kot hladni rentgenski žarek te presvetli in zariše oboke samote tvoj lastni pogled, zazrt v ogledalo. Še enkrat boš neskončno
dolgo premišljeval o tem, kako ti iz življenja puhtijo, izginjajo ljubljene stvari, kako je kot po nedoumljivi vojaški logiki treba stopiti
naprej in »pogumno« pogledati smrti v oči.
čaka te kamnita sekira aboridžina, vitko
kopje afriških savan in mojstrovina meča samuraja.
živi pesek bo posrkal tvojo kri.
skrčen si, ujet v prgišče let, ki se iztekajo
tja, kjer boš predal spominu, kar si dobil naposod:
nikoli potešeno radovednost o prepletanju usod,
zatajitev komaj vzvalovljene kraminaste strasti, in grozo nad tišino, ki preplavlja svet. odvrgel boš pekoči, v prsih kluvajoči dvom
v eno dušo v dveh telesih, odvrgel zmoto o kopičenju besed, ki zgolj ponavljajo obrabljen mit. in vse bo znova šlo skoz tisoč sit spomina,
v katerem se najdlje ohrani nežna, bleda bolečina.
24. X. 89
nikdar ne boš pozabil, kar bi moral, in to veš: gori nebesni svod, gori telo, vkovano v led. topi se ta pogled, ki zna
uzreti prisotnost najtanjše bolečine, topi kot ljubljeni obris, ki zamiglja na temni površini misli, in ta odsev v ogledalu je zgolj
maska na obrazu, ki ga ni nikdar bilo, kot
sled, ki se za potonulim kamnom sama zlije vase,
kot nežnost sape, ki se umiri nad vencem medenine.
morda zares ne boš pozabil, kar bi smel!
7. 11. 1989