S3   172   P3
Slavka.
Slika. — Ivan Gregforjev.
PečeriJo se je že. Slavka je stala ob grobu svoje drage mamice. Ni se ozrla na nikogar — solzo-rosne oči so bile neprestano uprte v gomilo, na katert sta goreli z utripajočim pogledom dve sveči — vei ni mofla sirofa Slavka žrtvovati svoji tako vroče Ijub-Ijeni mamici .. .
Ljudje so že odhajali s pokopališča. Počasi, s sklonjcnimi glavami, s solzami v očch in s trpko ža-lostjo v srcu nekateri, a drugi zopet brezskrbni, vcseli — kot da se vračajo s svatbe.
Mrzel veter je ravel, da je človeku prelreslo kosti. Slavka pa ni čulila njegovega ledcnega diha — nehote je sklenila roki in iz njenega čistega srca je prikipela vroča molitev za blagor materine duše.
Spomnila se je na poluprcteklosl. Kako lepo so polekali dnevi, ko je Se živcla ona — tnamica. Skromno sla sicer izhajalf, preživijali se je bilo treba z zaslužkorn lastnih rok, a vendar je bilo prijetneje, neizrekljivo lepše kakor scdaj ko je (ako sama, (ako zapuščena...
Polagoma |e utihnilo govorjenje, smeh in jok. Skrivnostna (isina, enaka oni pod gotnilami, je zavla-dala po širnem božjem vrtu.
Začel je natetavati sneg. Kakor razigrani metuljt so se lovili beli kosmiči po zraku. Slavka ni videla in ni slišala ničesar. Solze so izginile iz oči — ni plakala in ni tarnala — nemo je kleiala ob gomili s sklenjenimi rokami in povešeno glavo.
Nastala \e popolna tema. Sneg je nalctaval vedno bolj gosto in mraz je postajal vedno občutnejši.
Slavka se \e vzbudila iz svoje zapuščenosti. Po-gledala je naokrog in tesno ji je postalo pri srcu. Vstala je, otresla sneg raz sebe in odšla proti vratom, a bila so že zaprta. Prvi hip se je je polotila čudna groza, a kmalu je bil sklcp storjen. Čemu slrah, čemu bojazen, saj je pri mamici, pri Ijubljeni mamici. . .
Šla je nazaj proti grobu, sedla k lesenemu križu in  naslonila  trudno  glavico  nanj.  —   Sneg poneha,
SJ   173  LS5                             ^^^W
mraza jo ubrani velika ruta in tako bo lahko celo noč   ¦ žrtvovala materi. Molila bo zanjo in ji s tem pokazala, da  jo  Ijubi  še vedno s tisto veliko,  silno Ijubeznijo kot nekdaj.
In   Slavka  je  zopet   pričela   moliti   in   molila   je dolgo, dokler se ji niso zmedle Irudne misli. Toplota, blagodejna in prijetna, ji je začela krožiti po vsem tc-lesu.  Zazdelo  se ji  je,  da sedita z mamico doma v mali,  topli  sobici in kramljata.  Zunaj razsaja vihra, a    m ne bojita se je. Mamica pripoveduje povesti, a Slavka   fl jo posluša verno in udano in hitro poteka večer.          1
Kmalu se ji zopet izpremeni slika.
Mrzel zimski dan je. Sneg naletava v gostih, de-belih kosmičih. Po cesti se vije mrtvaški sprevod. Slavka slopa tik za krsto, kjer nevzdramno spi njena blaga mamica. Mraz jo potrese, zaihti in se prebudi iz svojih sanj...
Kroginkrog trda tema. Sneg naletava kakor za sfavo. Slavko obide groza, ko se zave, kje je. Hoče vstati, a ne more — zasnežcna je že čez pas in udje so ji otrpnili. Kmalu se zave, da bo morala tu končali svoje mlado življenje. Skrb, strah jo navda — hitro obudi kes, kakor so jo v šoli naučili za take slučaje — polagoma se uda v voljo božjo, saj vest ji ne očita nič posebno hudega. Par vzdihov k Bogu za srečno smrt in nato jo obide neka mehka utrujenost in njcne oCi se zapro za vedno.                                                   ^J
Tirugo jutro je "šel mimo grobar. 7.a&e\ je z nogo ob nekaj trdcga in tisti hip je zagledal pred seboj v snegu mrtveca. Bila je — Slavka, bleda in frda, kot izklesana iz marmorja. Ustna ji je obkrožal lahen smehljaj in na obrazu so se zaznavale poleze mlru, ki ga je občutila, ko se je vračala njena čista duša v svojo nebeSko domovino — k mamici. . .
4&