KNJIŽEVNOST
JOŽE JAVORSEK: SPREMEMBE. Javorškov roman Spremembe* predstavlja čtivo ki je v tematskem pogledu v tem času pri nas bolj ali manj redkost; to je nemara tudi vzrok, da se njegov avtor s tako ihto poteguje za priznanje načel, ki jih izpoveduje. Neke vrste ekstremnost tega teksta je v dejstvu, da je nastal ob doživetju »telesa«, le-to pa je po avtorjevem mnenju tabu še v naši moderni dobi in bi ga zavoljo tega bilo treba nujno razveljaviti. Koliko je poskus v tej smeri pričujoči knjigi uspel, tokrat seveda še ni mogoče ugotoviti, dasi o njem povemo še toliko sodb. Vir Javorškove inspiracije in življenjske smiselnosti je namreč seks, zato ni nič čudnega, da je svoje delo posvetil v čast človekovemu Telesu, in po pravici rečeno, redko katera filozofska misel je pri nas doživela takšno apoteozo. Dokaz za to je avtorjeva bujnost primer in izbire človeških individuumov — kajpak — za zdaj je to le še parada množice gospodičen in gospa; toda kakšnih gospodičen in gospa...! To so same nepozabne podobe od najbolj grdih, ki so tako rekoč v sramoto človeštvu, do najbolj nenavadnih, ki nosijo klobuke iz kemičnih formul. Predmet njihovega čaščenja niso ne kulinarični in intelektualni vzori, pač pa kratkomalo telo enega samega lastnika, don Janeza, violinista in glavnega junaka. Ta narcisoidni violinist išče vrednost svojega bivanja prav tako le v čarobnosti telesne svobode. Tu se začne tudi njegova »ljubezen«, hkrati s tem pa velika dilema dvomov ob svojih odločanjih; njegov anti-jaz Komendnik — protipol njegove osebnosti — se namreč zavestno upira violinistovi prosti aktivnosti, se pravi vsemu, kar don Janez spozna za smiselno ali enkrat za vselej rešeno duhovnega ali nravnega elementa.
S tem se začne Javorškov spopad z »ljubezensko« tradicijo in konvencijo sodobnega načina življenja. Ta konflikt sčasoma zadobiva še notranjo dimenzijo, ki sloni na antinomiji Eros-Tanatos; prav ob tem pa se nam vzbuja vrsta pomislekov v zelo negativnem smislu, zakaj zdi se nam, da problem s tradicijo v tem primeru ne more biti pomemben, saj očitno nastaja takrat, ko si ga naredi človek sam, da bi zakril nemoč ali nesposobnost. Avtor potemtakem polemizira s samim seboj, kadar zavrača svojo nadrealistično jezo na preteklost s srednjim vekom, pa tudi na sedanjost. Bravec ga hoče izzvati, mu potemtakem nima ničesar očitati, najmanj pa razni »filozofi«, ki se avtorju zdijo tako pomilovanja vredni: ti so namreč že zdavnaj mrtvi. In tu smo pri poglavitni pomanjkljivosti te knjige, pri njeni idejni neizvirnosti; znano je, da je vsaj pri Slovencih ljubezen in smrt enačil že A. Gradnik, medtem ko je vzporednice med življenjem in smrtjo postavil vsaj že nemški ekspresionizem. Stavek; »Smrt sploh ni tista bela gospa s kostmi in koso na rami, kakor jo je naslikala klasična človeška domišljija, temveč edini stvarni trenutek življenja«, se od tega ekspresionizma loči le po tem, da Javoršek ne mistificira ne življenja ne smrti, umirajočemu don Janezu le položi v usta na meji med življenjem in smrtjo naslednje besede: *Kako je ose to preprosto! Spremembe! Nič drugega! Samo spremembe!* To je njegova oporoka in njegovo sporočilo. Nič dramatičnega ali zakritega. Toda nečesa pri tej knjigi vendarle ni mogoče prezreti: njene oblikovne strani oziroma pripovedi; don Janez, ki se mu — vegetira jočem u starcu — zrinejo v spomin njegova pustolovska iskanja in violinski nastopi, doživi svojo fizično smrt hkrati z odkritjem istovetnosti ljubezni in smrti. Kakorkoli
* Jože Javoršek, Spremembe. Obzorja 1967.
1159
to odkritje ocenjujemo, oba pola zavesti don Janeza Javoršek dosledno ločuje, vendar ju mojstrsko sklene v konec eksistence, v nič. Nasprotja don Janez-Komendnik, (v katerem so rahlo nakazana razhajanja med telesom in duhom, ki pa se izkazuje bolj kot oklep srednjeveškega izročila kot priznanje njegove enakovrednosti), so ločena celo grafično. Ce dodamo, da Javoršek včasih naravnost virtuozno niza besedo k besedi in preseneča z drznostjo podob, bi lahko zapisali, da imamo opraviti z vzgledno organizacijo snovi in prav takšnimi stilističnimi napori. To pa je tudi vse, zakaj v celoti je roman čtivo, ki ima malo skupnega z resnico današnjega sveta; pri tem mislimo seveda na njeno idejno sporočilo, odeto v prefinjen, lasciven besednjak vnanje pripovedi. S tem da skuša razbiti filistrstvo le na »ljubezenskem« področju, ga nehote ustvarja na miselnem, in nekakšen srednji vek se tako znova začne. To je nedvomno osrednji razlog, da ta nadrealistična izpoved zdrsne mimo sedanjosti in mimo bravca, ne da bi dala čutiti korenine svoje notranje prizadetosti. Njena resničnost je namreč le aristokratska vasezagledanost; v tem smislu je značilna za glavnega junaka obrobna lastnost — da med ljudmi razpoznava samo lepe in grde oziroma Sebe in druge. Knjiga v Javorškovem pisateljskem delu pomeni potemtakem dosežek zgolj po oblikovni in stilistični strani.
J. Horvat
1160