Zapiski
PISMO IZ PADOVE.
Mladino srednjeevropskih dežel je žejalo po brezskrbnem goljard-skem življenju v Italiji. Kot prvo in najbližje visokošolsko središče je privlačevala zlasti P a d o v a. Njen sloveči Sacra Collegia — juristarum, philosophorum; medicum, theologi-cum — (med drugimi so se tu ustavili sveti Nepomuk, Mikulaš Kopernik, Jan Sobjeski) predstavljajo dolgo časa edino zatočišče za slovensko dijaštvo.
Kasneje niti Dunaj ne more popolnoma prikleniti nase pokrajin ob zapadni jezikovni meji, ki ostanejo upravno v beneškem območju; kar je izobraženstva, se opaja z odbleski laške kulture.
Literarno je ta problem dobro načela nova romantika s Pregljem (n. pr. v »Štefanu Golji« in drugod). Globoko je segel vanj Joža Lovren-čič: s favstovskimi izročili svoje ožje domačije je izoblikoval prvi slovenski ep o Trentarskem študentu.
Toda leposlovna obdelava dose-daj zastonj čaka znanstvene podpore: čas bi že bil, da skrivnostni »studiosus Almae Matris Patavinae«
naših pripovednikov vrže krinko raz obličje in se nam predstavi (za to so poklicani literarni in kulturni zgodovinarji) kot istrski Italijan Peter Pavel Vergerij, kot Jurij Kisel s Studenca ali Samuel Budina iz Ljubljane, kot škof Kavčič (Tek-stor) in grof Kobencelj in škof Tavčar s Krasa.
Po svetovni vojni je bila do včeraj vezana na Padovo — kar se tiče višje izobrazbe — tretjina slovenskega ozemlja. V prijateljskem sožitju dveh narodov je deset, dvajset let samo bežen trenutek, a vzlic temu se lahko kmalu pojavijo sadovi; ni brez pomena, kje se mladi rod pripravlja za bodoče poklicno delo.
Zadnje čase je bilo po raznih fakultetah približno petdeset slovenskih fantov na leto. Skupno število padovanskih dijakov in dijakinj pa je doseglo malo da ne 5000 ljudi.
Danes to število pada, ker se dviga nova univerza v Julijski krajini. Vendar je Trst še prešibak tekmec staroslavni beneški sestri, ki igra posebno kulturno vlogo na slavističnem polju. Saj je tudi zemljepisno precej važna postojanka
125
proti slovanskemu svetu, k čegar spoznavanju je na filozofski fakulteti usmerjena tako zvana »cattedra di filologia slava«.
Stolica (ustanovljena 1. 1921) se kvalitetno dobro drži, odkar jo vodijo najboljši italijanski slavisti Giovani Maver, za priznanje premeščen v Rim; Ettore Lo Gatto, orjak v ruskih vprašanjih, tačas v Pragi; Arturo Cronia, ki se je v slovenskih krogih uveljavil s svojo klasično monografijo o Župančiču in je v treh letih bivanja v Padovi pritegnil k sebi toliko slušateljev, da so njegova predavanja razmeroma  med  najbolj   obiskovanimi.
V akademskem letu 1937/38 je polagalo izpit iz slavistike — srbska narodna pesem in staroslovenska morfologija — 126 dijakov. Iz privatnega kurza o glagolici (paleogra-fia slava) pa štirje. V preteklem letu: zgodovina slavistike v Italiji in slovnica češkega jezika: približno enako število (uradna statistika še ni objavljena). Paleografia slava 1938/39: osem izpitov.
Poleg tega se vsako leto kdo priglasi za ruščino. Lektorica: Malo-rusinja Nina Mingajlo.
Številke so številke in same zase ne povedo ničesar. Poudariti moramo, da gre tu za neobvezen predmet: polaganje izpitov kakor obisk predavanj sta popolnoma svobodna. Poučno je v tem oziru, da je bilo 1. 1938 samo 80 izpitov iz romanske filologije, obvezne za vse one, ki se niso posvetili klasični filologiji. (Zaradi pomanjkanja prostora ne moremo razpravljati o konservativni ureditvi laške Facolta di lettere e filosofia.)
Dragoceno merilo o prevladujočem zanimanju dijakov v skladu s smernicami profesorjev nam nudijo disertacije: teši di laurea. Lo Gatto je rad vlekel vodo na svoj mlin in skušal vplivati na učence, češ naj jemljejo ruske snovi. A oči-vidno se je bolje obnesla Cronieva metoda, ki pušča docela prosto izbiro. Dočim je bilo prej po par disertacij na leto, jih je bilo 1938/39 štirinajst.
Pet iz slovenske literature.   »Vpliv   francoske   okupacije
na slovensko slovstvo«, Ciril Šini-goj iz Mirna pri Gorici.
»Simon Jenko«, Stanislav Rubini (Rupnik)  iz Trsta.
»Simon Gregorčič«, Placido Ro-rato iz Vidma. Gospod Rorato je vzel za ženo Slovenko gdč. Valerijo Grohar iz Podbrda, ki so jo predlanskim promovirali na podlagi zrelega spisa o Dragotinu Ketteju. Obenem z Groharjevo je predložil svojo disertacijo tudi prof. Kosovel iz Trsta: »France Prešeren«.
»Moderni slovenski pesnik: Murn Aleksandrov«, gdč. Bianca Pirola iz Vidma.
»Italija v dveh sodobnih slovenskih pisateljih: Sardenku in Finž-garju«, Giovanni Bertogna iz Ogleja.
(V Bologni, kar prav za prav ne spada v pričujoči pregled, se je ondan pojavila disertacija iz slovenskega jezikoslovja: »Trenutni položaj slovenskih narečij v dolini Na-diže.« Napisal Paolo Rieppi iz Čedada, relator prof. A. Cronia: hodil je namreč predavat tudi na bolonj-sko univerzo, ki pa ima ogromen deficit, tako da so morali z nastopnim akademskim letom ukiniti slavistično stolico.)
Peto stikih med italijansko in srbohrvaško  literaturo.
»Srbohrvaška narodna pesem v Italiji«, gdč. Eda Cecoli iz Pulja.
»Srbsko-beneški odnošaji v srednjem veku«, gdč. Rita Fossa iz Bre-scie.
»Foscolovi ,Sepolcri' v srbohrvaškem slovstvu«, gdč. Lucilla Zanan-toni iz Pulja.
»Slavistična žetev v tržaškim listu ,Favilla' (Iskra: 1836—1846)«, gdč. Caterina Ceria iz Trsta.
»Francesco Dali' Ongaro (f 1873) in njegov ,Marko Kraljevič'« (epska pesnitev), gdč. Nerea Degrassi iz Trsta.
Tri iz ruske literature. »Basni I. A. Krilova«, gdč. Anna Maria Dondi Dali' Orologio iz Pa-dove.
».Demon* M. J. Lermontova«, Renzo Scalabrin iz Padove.
»Komedija Revizor' in doba«, gdč. Elda Piva iz Adrije.
Štirinajsta letošnja disertacija pa analizira Levakovičev »Prvi glagol-
126
ski azbukvar« (1629); pripravil jo je Gino Inclimona iz Benetk.
Slednjič ne smemo prezreti tihega seminarskega dela v lepo urejenem pomožnem inštitutu (In-stituto di filologia slava, R. Univer-sita, Padova). Vsakdo je deležen prijazne, bodrilne besede prof. Cro-nie; po mili volji si lahko navijaš češke ali ruske plošče »linguafon«; vedno je na razpolago knjižnica.
Najpopolnejša sta pač češki in ruski oddelek, a tudi ostale slovanske literature niso slabo zastopane. Med slovenskimi knjigami srečaš Prešerna, Jurčiča, Levstika, Stritarja, Kersnika, Gregorčiča in druge; Cankarja v izvirnih izdajah in skoraj celo zbrano delo v Izidorjevi priredbi; Prijatelja, Kidriča, Slod-njaka.
Ministrstvo za narodno vzgojo je inštitutu večkrat nudilo izredne podpore, da si je mogel nabaviti (za padovanske razmere precej bogato) knjižnico. Vrhu tega pa je stvar vzbudila pozornost in naklonjenost tudi v nekaterih slovanskih državah. Prihajali so natrpani zaboji knjig: dar bolgarske, češke in poljske vlade; le Jugoslavija, ki bi kot soseda morala biti na čelu take akcije, se do danes še drži v ozadju. Krasne ruske, poljske, češke in bolgarske izdaje bi si želele enakovrednih vrstnic: vsaj glavnih publikacij jugoslovanskih akademij in drugih ustanov.        Milko Ukmar.
Slovenica med Madžari.
Ko sem pred dobrim letom iskal v budimpeštanskih knjižnicah gradivo, nanašajoče se na Slovence, sem bil opozorjen na dr. Stanislava Ha-droviča. Našel sem v vseučiliški knjižnici mladega uradnika, ki mi je v tekoči srbohrvaščini povedal, da je rojen v prekmurski Lendavi, živel je v Medmurju in je napisal tudi disertacijo o medmurskih imenih. Ko sem mu dopovedal, da sem Slovenec in da govorim sedaj z njim tako rekoč prvič v življenju — srbo-hrvatski, mi je povedal tudi on, da mu je bila sestra poročena s slovenskim sodnikom, da je bil ponov-
no v Ljubljani, v Radovljici pa dalje časa. »Jaz govorim slovenski kot gorenjski kmetje,« je dejal — in potem sva govorila dalje slovenski. Spoznal sem, da so mu vsa naša kulturna vprašanja znana in izvedel sem, da je pravkar napisal o »slovenskem vprašanju« razpravo. In sedaj sem po dolgih ovinkih dobil zvezek ugledne znanstvene revije »Magvar szemle« (Madžarski obzornik), katere uredniškemu odboru predseduje grof Bethlen, podpredsednik je vodilni zgodovinar Gy. Szekfii, med člani pa so Imredv, Kornis, Eckhardt in druge vodilne osebnosti.
Laszlo Hadrovics je napisal na str. 49—57 članek »A szlove-nek« (= Slovenci); od tega sta dve strani (v treh odlomkih) natisnjeni v petitu. Pisatelj poudarja v uvodnih besedah, da mislijo ob jugoslovanskih problemih vselej le na hrvaško in srbsko politično vprašanje, na Slovence pa pozabljajo, ker je njih problem v glavnem kulturen in manj dnevno hrupen. Podaja rahlo črto razvoja slovenske narodne in politične zavesti, ki si je prizadevala, nasloniti se na južno slo-vanstvo zaradi rešitve pred tujerodnimi sosedi. Slovenci so prinesli v skupno državo najmanj politične šolanosti, zato pa samostojno kulturo. Ustavi se ob Prešernovem pomenu za individualni razvoj našega slovstva in kulture.
V naslednjem (v petitu) omenja Jenka, Levstika in Jurčiča; opozarja na kmečki izvor kulturnih tvorcev. Pri Gregorčiču se mu je vrinilo, da je »mlad umrl« in da je zapustil zvezek pesmi. Več se ustavlja ob Aškerčevi »puntarski« in socialni pesmi, ob njegovem »Trubarju« pa glosira delo naših protestantov. Med modernimi prisoja nekatrim Kettejevim sonetom svetovno veljavo; označuje Zupančičevo moč in ob Cankarju meni, da so prav njegova dela dosegla, da Slovenci danes brez sanjarstva zro v oči vprašanjem svoje usode. Posebej se ustavlja ob »Jerneju«, ki simbolizira vse slovenstvo.
Iz slovenskega slovstva je poudaril le tiste osebnosti, ki najbolj ka-
127