581 Knjižne ocene in prikazi
egipčanska vaza, nedvomno uporabljena v kultne namene, ki
je pripadala visokemu uradniku na dvoru faraona Psametiha
II. (595-589).
Razni trgovski stiki se kažejo v uvozu jantarja z Baltika,
kovin in kovinskih izdelkov z Balkana, dragocenega nakita in
obeskov ter fibul in grške in druge keramike, skozi te uvožene
predmete pa se hkrati zrcali razvita domača obrt in kultura, ki
je prišla najbolj do izraza v izvozu geometrično okrašene dav-
nijske keramike. Ta keramika je bila zelo priljubljena in so jo
uvažali na južno tirensko obalo, v kraje na obeh straneh Jadra-
na, tudi v Istro in Padsko delto ter v Jonijo. Na davnijskih
stelah so upodobljene poleg oseb, oblečenih v domačo nošo,
zaobljene ladje (morda podobne tistim, ki jih omenja Hero-
dot), ki so predstavljale enega od tipov ladij, ki so tedaj plule
po morjih. Znamenita ladja iz Novilare je nekoliko drugačna,
vendar se zdi, da se na začetku 7. stoletja tudi etruščanske ladje
niso dosti razlikovale od italskih. Stiki s sosednjimi in grškimi
pokrajinami so se kazali v umetnostni tradiciji ter različnih
kultih, kult Diomeda, posebej dobro dokumentiran v Davniji,
kjer naj bi Diomed živel vse do smrti, pa med drugim ponazar-
ja etape plovbe po Jadranu, saj je bilo njegovo svetišče odkrito
tako na Palagruži kot na Rtu Ploče, ki se je v antiki celo ime-
noval Diomedov rt.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Supplementa Italica. Nuova serie 19. Edizioni Quasar, Roma
2002. 328 str., številne fotografije med besedilom.
Pomembna epigrafska serija Supplementa Italica, ki jo je
ustanovil Silvio Panciera in ki bedi nad njenim uspešnim in
rednim izhajanjem (v pričujočem zvezku je na začetku izpod
njegovega peresa predstavitev knjige), vsebuje nove napise šti-
rih rimskih mest. Iz 6. italske regije Umbrije napise iz mesta
Interamna Nahars, iz Ligurije (9. regije) napise iz mest Pollen-
tia in Augusta Bagiennorum ter iz 11. regije (Transpadana) napise
iz mesta Vercellae in teritorija med Vercelami in Eporedijo.
Kot podobni krajši epigrafski korpusi iz prejšnjih zvezkov te
zbirke vsebujejo tudi ti mnogo več kot le nove in revidirane
napise. Za vsako mesto je objavljena vsa nova literatura, ki se
nanj nanaša, s posebnim poudarkom na epigrafski literaturi
(posebej so označena vsa tista dela, v katerih so objavljeni novi
napisi ali nova čitanja že znanih napisov). Dalje vsebuje vsak
prispevek tudi zgodovinski uvod, v katerem so predvsem pou-
darjene novosti zadnjih let, npr. spremenjena podoba mesta
zaradi novejših arheoloških izkopavanj ali topografskih in drugih
raziskav. Temu uvodu sledi seznam vseh že objavljenih napi-
sov, v zvezi s katerimi so bile ugotovljene kakršnekoli dopol-
nitve ali spremembe.
Najdaljši je epigrafski članek o novih rimskih napisih iz
Interamne Nahars (zdaj Terni), ki sta ga napisala Claudia
Andreani in Maurizio Fora. V njem je na novo objavljenih
oz. na novo prečitanih 35 napisov. Ime mesta je povezano z
imenom Naharkum z iguvinskih plošč ter z umbrijsko reko
Nar (= Nera), torej s prastarimi prebivalci Umbrije. Mesto je
bilo rimski municipij, ki ga je upravljal odbor štirih mož (quattu-
orviri). Po poznorimskih virih naj bi bila po rodu iz Interam-
ne zgodovinar Tacit in cesar Tacit. Med novimi napisi je za-
nimiv oltar, posvečen Silvanu, ki sicer v panteonu mesta doslej
ni bil znan. Pomemben je počastilni napis za uglednega meščana
Voluzija Voluzijana, ki se je s svojo radodarnostjo pri someščanih
tako zelo izkazal, da so mu napis postavili "zaradi velikih
zaslug do posameznikov in do vseh". Bil je rimski vitez, torej
je moral biti zelo premožen, in tudi svečeniška funkcija, ki jo
je opravljal, kaže, da je bil član mestne aristokracije. Bil je
namreč Laurens Lavinas, kar je bila stara svečeniška funkci-
ja, povezana z ustanovnimi rimskimi miti. Nagrobni napis
cesarjevega sužnja, ki je skrbel za cesarjeva oblačila, je zdaj
izgubljen, nekaj napisov omenja običajne mestne funkcije, kot
npr. štiri mestne upravnike in svečenika, ki je skrbel za vla-
darski kult. Na nekaterih napisih so omenjena manj znana
imena, npr. zelo redko družinsko ime Detelius oz. doslej nez-
nano Mevidius.
Sledi članek, ki prinaša nove napise ligurskega mesta Pol-
lentia (zdaj Pollenzo), ki sta ga napisala Giovanni Mennella
in Elena Bernardini. Mesto je bilo zelo staro, morda usta-
novljeno celo že leta 179 pr. Kr. Imelo je pestro zgodovino,
iz katere so znani žal le drobci. Bilo je vpleteno v boje med
Cezarjevimi morilci ter Oktavijanom in Antonijem. Po Di-
oklecijanovih reformah je pripadalo provinci Kotijske Alpe
(Alps Cottiae), leta 402 naj bi ga razrušili Goti. Med napisi
je morda najzanimivejša lepo izdelana stela z zatrepom, v
katerem je upodobljen okrogel ščit s prekrižanima sulicama.
Dal jo je postaviti trgovec z vinom, osvobojenec Mark Luk-
recij Hrest. To območje je bilo v antiki znano po dobrem vinu,
vendar doslej ni bil dokumentiran noben trgovec ali proizva-
jalec vina. Ohranjen je nagrobnik družine Barbulazijev, ime,
ki doslej v rimskem imperiju še ni bilo izpričano.
Giovanni Mennella in Elena Bernardini sta tudi avtorja
naslednjega prispevka, v katerem so objavljeni novi napisi iz
ligurskega mesta Augusta Bagiennorum (zdaj Bene Vagien-
na). V času državljanskih vojn so se Bagieni, po katerih je
mesto dobilo pozneje ime, bojevali na napačni strani, na strani
Antonija, ki ga je Oktavijan premagal pri Akciju. Bagieni so
bili po njegovi zmagi naseljeni po drugih kolonijah izven Italije,
npr. v Dirahiju ali Filipih, Oktavijan pa je v mestu naselil
svoje veterane in ga imenoval po sebi. Eden nekdanjih prebi-
valcev, ki ga je zadela usoda kolonista in je moral zapustiti
rodno mesto in Italijo, je verjetno znan z napisa. C. Naevius
Asus, nekdanji vojak 4. legije, je bil vpisan v volilno okrožje
Voltinia, značilno za prebivalstvo Dirahija in Filipov, ne pa
za prebivalce Avguste Bagienov. Vendar se je vrnil, ker je želel
ostanek življenja preživeti v domačem mestu.
Avtorica zadnjega epigrafskega prispevka je Silvia Gior-
celli Bersani, ki je zbrala nove napise mesta Vercellae (zdaj
Vercelli). Mesto so dolgo napačno povezovali z zmago Gaja
Marija nad Cimbri leta 101 pr. Kr., vendar je bil prizorišče
zmage v resnici manjši kraj z istim imenov v območju Pado-
ve delte. V prelomnem letu 69 po Kr., letu štirih cesarjev, so
Vercellae, kot piše Tacit, skupaj z drugimi transpadanskimi
mesti podprle Vitelijeve legije. Območje Transpadane so na-
seljevali v veliki meri tudi Kelti. Da je bil keltski jezik v upo-
rabi tudi v času napredujoče romanizacije, kaže dvojezični
mejnik iz 1. stoletja pr. Kr., ki ga je dal postaviti Acisius Ar-
gantocomaterecus. Drugo ime ne pomeni nujno patronimika,
lahko je označevalo javno funkcijo, ki jo je Acizij opravljal,
ali pa morda ljudstvo, ki mu je pripadal. Mejnik je označeval
parcelo, ki jo je Acizij namenil bogovom in ljudem za skupno
uporabo, kar je pomenilo posvečeno zemljo pri kakšnem svetišču,
ki je služila kultnim namenom. Razlaga napisa in natančnej-
ša datacija ostajata nepojasnjeni, očitno pa je, da sta rimska
in keltska skupnost tedaj živeli v sožitju. V mestu je bilo najdenih
tudi precej poznorimskih napisov.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Supplementa Italica. Nuova serie 20: M. Chelotti, Venusia.
Edizioni Quasar, Roma 2003. 333 str., številne fotografije med
besedilom.
Dvajseti zvezek epigrafske serije Supplementa Italica (nova
serija), ki mu je predgovor napisal, tako kot prejšnjemu, Sil-
vio Panciera, je v celoti posvečen napisom antične Venusije,
zdaj Venose. Nove napise, ki jih je prek tristo, je zbrala in
komentirala Marcella Chelotti. Staro italsko mesto z zelo pestro
zgodovino je bilo eno od mest 2. italske regije Apulije in Kalabrije,