2
Enaki in različni poti.
A čuj, kako grozno v propadu grmi! Konj sluša, se vspenja,  poskoči, zleti. . .
Kipeč in peneč se razgrnil je val, Krik: »Čestmir!«, »Zorana!« prihaja od tal.
In dalje narašča bobnenje votlin. Iz jam grgrajočih se dviga vrtin;
In zliva šumeč se čez jezera plan, Da kmalu pokrije široko ravan.
*         *
*
Pač naglo se zopet vode pogube, Iz njih pa prikaže se ravno polje:
0 jezdecu nočnem, nevesti le-tej Povedalo jezero nič ni doslej.
-^
J. Gostili. =c
Enaki in različni poti.
i. Božji
^                                 (Študija. Spisal f
V^fo je bil zopet-krasen popoludan, j|U!kakor ga semtertje rodi samo početim jesen! Po pustih, deževnih dneh so kakor čarom skopnelo dolgočasne, sive megle, razbistrilo se je vlažno ozračje, in višnjevo obzorje se je zopet čisto, kakor ribje oko, razpelo nad bli-ščečo se jesensko zemljo. Že nagibajoče se solnce je s toplimi žarki objemalo hipoma še enkrat prebudivšo so prirodo. In vse stvari so na daleč, na široko in visoko v prejasnih obrisih odsevale in se kazale kakor približane.
Sinjemu Grintovcu so na strmem pobočju vstajali in se v čudnih potezah razodevali pečinasti kolki in stožci, njemu na temenu se je tanka snežena odeja v solnčnih žarkih iskrila kakor živa žerjavica. Po nižjih gorah, po hribih in gričih, ki od kamniških planin do bele Ljubljane obakraj ograjajo podolgasto raven: po njih sta se gaber in bukev v rumeno in rudeče telečem zorenju menjavala s temno-zeleno smereko in jelo.   In  v  sredi  tega   mično-pisanega
volek.
J. Ogrinec.1)
okvirja je ponosno zeleneča ozimina nežno pokrivala prostrano polje, med katerim sta se svetili dve beli cesti, kakor svilnati niti, in Bistrica se je ob njegovem vzhodnem porobju vila, lesketajoč se kakor srebrn pas.
Tik Bistrice, vzdignen iz ravne ledine, stoji prijazen holmec, kateremu z vrha bela cerkev prijazno zre doli na bližnje vasi in daleč okrog po polju. Na popoludanski strani tega holmca, na skromni ravničici je sedela mala deklica pod živo-rudečim češminovim grmom. Zraven nje, na gostem resju so ležale bledobojnate polesne cvetlice, katere je ravnokar nabrala po strmi rebri, ter jih sedaj tako in tako izkuša poviti v kitico. Med tem, ko ona vsa zamak-nena zre v svoje nežno delce, mulita pa mirno dve kozi blizo nje trnjevo listje po grmovju. In kadar se deklica količkaj pomakne po kako boljšo pahljavko za povezilo, brž jo pazno in radovedno pogledata kozi in pomeketata: da se kar prav ne  ve,  ali  ta  nevina  pasta-
x) Rokopis prvega dela te študije: »Božji volek« je blagovoljno izročil našemu listu g. J. B., nečak pokojnega pripovedovalca, kakor tudi še drug rokopis, ki ga objavimo pozneje. A ker ni študija dokončana, dovrši jo drug pisatelj, da dobe čitatelji celoto v roke.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.                                        3
ričica skrbneje pase ti kozi, ali oni dve njo?
Sobice se je bilo že tako nagnilo, da so njegovi žarki deklici sprekoma in nekaj nagajivo božali kroglolični obrazec. Ali tega se v svoji zamišljenosti skoro zavedela ni, nego je le svoje zlato-ru-mene kodravc lasce, ki so ji z glavice sitno uhajali na oči, sedaj pa sedaj z brzo ročico  popravila nazaj  na  sence.
V tem zameketata obe kozi ob enem, deklica se ozre ter zagleda bistrega dečka in znanega ji prijatelja hitro bližajočega se po strmi rebri navzgor proti nji. Dospevši do nje, sede blizu nje, položi malo šolsko knjižico na trato in po kratkem premolku izpregovori slovesno :
»Marjetica! Poj dem — v Ljubljano.«
»»Pojdeš?«« vzdahne ona sočutno ter po lahko odloži na polu dovršeno kitico na stran.
»Gospod župnik so bili pri nas, pa so dejali, da naj le grem: da mi bodo oni pomagali, če se bodem pridno učil,« razlaga ji dečko.
»»Saj so bodeš!««
»Bodem.«
»»Ali greš zelo rad?««
»Rad, — toda malo mi bode že dolg čas, to vem.«
»»Zakaj ?««
»Zato, ker ne bodem doma, ker ne bodem hodil po hribih in gozdih, in pa, ker ne bodem mogel tebi povestij brati, kakor dosedaj.«
»»Ali ne bodeš nikoli več prišel nazaj?«« vpraša deklica nekam otožna.
»Bodem. Se o božiču, dejali so, ko delamo jaslice, pa o veliki noči, ko bodo piruhi, in potlej, ko žanjemo. Tačas bodem zopet dolgo doma,«
Po kratkem premolku pogleda Marjetica nekaj plaho svojemu sosedu v obraz in vpraša:
»»Ali bodeš kaj kmalu gospod — kakor so župnik?««
»Potlej, ko bode osem let, dejali so, če bodem priden.«
»»Ali si ti rad gospod?««
»Rad. Ne bode mi treba delati trdo na polju, bral bodem sveto mašo, pridigal, da se bodo vsi po cerkvi jokali, veš, tudi ti, Marjetica, in v šoli bodem učil, -— tako so rekli župnik, in še več drugega,«
»»O, to bode lepo, Tinče!««
»Lepo, lepo! Ali bi bila tudi ti, Marjetica, rada gospod?«
»»Jaz ne morem biti gospod!««
»No, pa gospa ?« odreže se Tinče, ki je spoznal in se nekaj sramoval, da ji je zastavil tako nerodno vprašanje.
»»Prav rada,««
»Zakaj?«
»»Zato, da bi bila tako lepa, kakor gospe, saj veš, ki so oni dan tu-le gori pri cerkvi bile; pa da bi tako lepo oblečena bila, pa — da bi bila gospa. Pa — saj jaz ne morem biti gospa!«« pristavi deklica tožno.
»Caki, Marjetica!( počaki«, reče deček po kratkem premisleku, »kdo ve, kaj še bode iz tebe. Veš, kadar pride kak mlad grof v našo vas, morebiti pa ravno tebe izbere za grofico. Ali ne veš, kako sem čital oni dan? Pa takrat ne bodeš več marala za-me. Ali bodeš, kaj ?«
Marjetici radostno zaigrajo oči. A vendar je huda, da tako vpraša. »»Zakaj ne bodem marala? Kdaj sem rekla, da ne bodem marala?««
»Nič ne bodi huda, nič! Pa še to ti rečem, da bodem jaz grofu za-te govoril, da veš, ako bodem jaz gospod.«
»»Ce boš pa umrl, potem ne bodeš gospod!« «
»Umrl ne bodem!« meni Tinče za gotovo.
»»Ali pa, če se v nogo vbodeš, kakor oni dan? Kdo ti bode ven jemal trn?««
1*
4                                             Enaki in različni poti.
»Ljudje. Saj bodem pri ljudeh doma. In saj v Ljubljani ne bodem hodil bos!«
Te besede Tinčetove so utolažile Marjetico, da obmolči in na tihoma misli na pričakujočo jo srečo, ko bode gospa, ko bode grofica, kakor bode Tinče gospod.
V tem premolku pa se spomni Tinče svoje knjižice, odpre jo in pravi:
»Vidiš Marjetica, tu je taka povest, da je fant, ki je tudi poprej pasel, potlej pa hodil v šolo in se učil, nazadnje bil še papež ! Poslušaj, brž ti jo preberem ! Potem moram danes kmalu domov, da pomagam poiskati in skup spraviti svoje reči, rekli so mati.«
Rekši bero znano povest o papežu Sikstu V. Ali njegova mala poslušalka je v tem trenotju preslišala skoro vso to lepo pripovedko. Ko Tinče konča, vpraša ga samo:
»»Ali je tudi papež gospod?««
»Je, še največji gospod! Vsak papež je potlej svetnik. Saj veš: vsi tisti, ki imajo največje krone v pratiki, bili so papeži.«
Marjetica prikima, češ, da zdaj ve; potem pak kakor ne po vsem zadovoljna vpraša:
»»To so pa papeži v nebesih'?««
»Da, potlej, ko umrjo, so v nebesih; poprej pa v Rimu«, meni Tinče.
»»Ali v Ljubljani pa ne?««
»V Ljubljani ne!«
»»Ali bodeš tudi ti papež?«« vpraša ona.
»Papež ne bodem!«
»»Zakaj ne?««
»Zato — papež — že vem, da ne bodem: premalo jih je — en sam na vsem svetu, in predaleč!«
Po le-tem razmenku se zopet malo pretrga nit njunemu pogovoru. V tem pa Tinčetu oči padejo na cvetlično kitico zraven njega, in vpraša:
»Čemu si pa nabrala te rožice?«
»»Ne vem«« — odgovori deklica; potem pa po kratkem premisleku hitro pristavi: »»Pa jih tebi zvežem, če hočeš?««
»Le!« pravi on zadovoljen, »pa jih v Ljubljano ponesem!«
In v tem, ko Marjetica povija kitico, skoči Tinče pod bližnji grm in utrga resjevo grozdulico, ki je med milijon drugimi že odevelimi in usahnelimi menda še edina in poslednja razpenjala svoje bledo-rudečo  zvončkaste  cvetke.
»Na, na, Marjetica!« vikne prihitevši nazaj, »povij še to-le vejico noter! Resje imam tako rad, — če prav sedaj to jesensko ni tako lepo rudeče, in tudi tako ne diši. Spomladi je lepše, in lepše diši.«
»»Pa zakaj?«« vpraša Marjetica ukvarjaj e se s kitico.
»Zato — zato — ker je pomladansko. Spomladi vse rožice lepše cveto, in vse diše lepše.«
Ko Marjetica  povije  kitico,  poda jo • Tinčetu.   In v  tem,  ko jo  ta  ogledo-vaje preobrača, pririje nenadoma iz nje sedmero-pikasti  božji   volek,   pa  hitro zgomazi dečku na prst.
»O glej, glej. Marjetica! Božji volek! Čaj, naj tebi srečo pokaže!« vsklikne Tinče veselo držeč kvišku kazalec, po katerem mu ljuba živalica teka gori in doli.
»»O, pokaže naj jo tebi, ki pojdeš daleč!«« meni Marjetica.
»Obema — je najbolje«,  želi Tinče.
»»No, pa — obema!«« pritrdi deklica in videč, kako mali žužek sedaj pa sedaj odpre krilca, pa ja zopet zapre, ker ne more zleteti, pravi:
»»Zebe ga preveč! Caj, Tinče, da ga jaz malo ogrejem!««
Rekoč, ga nežno Tinčetu s prsta vzame sebi v malo dlance, nagne k njemu svoja rudeča ustica ter ga nadihuje s svojo toplo sapico. In res hitro oživljen ji steče  na  prstič,  pa  na  vrhu  njega
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.
5
urno pleše in se vspenja na vzlet. In v tem, ko že drži razvita krilca, ponavljata Marjetica in Tinče ob enem veselo :
Božji volek, pokaži moj domek! Božji volek, pokaži moj domek!
Sedaj — sedaj se zažene, in proč je s kazalca v prostem zraku — vse dalje in više, dokler se njunim željnim pogledom popolnem ne izgubi že daleč in daleč pod milim nebom.
»V nebesa pojdeš!« vsklikneta enako radostna drug- drugemu oba na enkrat, vendar malo pomiževaje z očmi, da ne bi morda iz nova zagledala božjega volka, ko bi padal na tla: kajti to bi pomenilo peklo ali vsaj vice! — in njuno veselje bi bilo uničeno!
Ko Tinče kmalu potem zopet brezskrbno obrne pogled doli na široko ravnino, zagleda belega konja, kako bistrih nog dirja s kočijo po gladki cesti med zelenimi njivami.
»Vidim belega konja — kmalu bo nedelja!« reče slovesno v eno mer zroč tje doli.
Brž potem na holmcu v zvoniku ura nabije štiri, in zvonovi drug za drugim lepo vjemaje se zazvanjajo sabotno ve-černico. In to glasno in vbrano do-nenje z vzvišenega, Najvišjemu posvečenega mesta odmeva tako praznično, pa tako prijazno in ginljivo ter blagoslavlja daleč daleč na okrog, da se zdi, da tudi vse božje stvari nad tiho zemljo blago slavij aje se med seboj šepetajo in se sladko zibljejo v tem miro-dejnem zvonjenju.
»Jaz imam tako rad, kadar večernico zvoni«, meni Tinče in vpraša tovarišico: »Ali tudi ti, Marjetica?«
»»Tudi. Samo danes — ne tako ! Zdi se mi, da danes tako milo zvoni, kakor mrliču. Kakor bi zvonilo:
Pet angeljčkov, pet Janezkov —
Le kaj bo ž njimi? Le v jamo ž njimi!
Le poslušaj Tinče — če ne zvoni tako ? —¦ Je-li?««
»Zvoni — zvoni, in vendar tudi drugače. To je, kakor človek misli, tako pa zvoni.   Meni  se tudi zdi, da zvoni:
Domenka domov gre,
Jutri bo praznik nje.
»»Pa res — tako tudi zvoni. Pa vendar bolj tako, kakor bi zvonilo: ,Pet angeljčkov —l«« reče Marjetica in kakor nehote uide ji čist, srebrn glasek v nežno pesmico, v kateri nekolikokrat zapored lepo vbrano in vjemaje se z zvonenjem popeva svojih preljubljenih ,pet angeljčkov in Janezkov0, in tudi Tinče ji pomaga s svojim vajenim glasom: lepo soglasje je bilo.
»To je lepo —to je lepo!« izprego-vori na enkrat nekdo s prijaznim glasom mladima pevcema za hrbtom.
Kakor bi odrezal, obmolkneta oba ter se ne malo prestrašena ozreta na stran, odkoder je prihajal glas. Zagledata pak velikega, gosposkega, skoro še mladega moža, stoječega sedaj že tik poleg njiju.
»Nič se ne bojta, nič!« pravi krotko tuji prišlec, opazivši njuno preveliko iz-nenadjenje, in še prijazneje pristavi: »Poslušal sem vaju že dolgo tam-le izza grma, ko sta tako lepo pela. Kje sta se naučila tako ?«
»»Jaz sem se naučil v šoli««, odgovori Tinče, ki se je iznebil prvega straha ter počasi vstane s tal. Videl je že gospoda pri domačem župniku, zato se ga ni bal.
»V šoli? To je lepo«, meni gospod. »Kje pa ti, mala? vpraša deklico, lahno ji položivši roko  na kodravo glavčico.
»»Doma — in pa Tinče me je naučil««, odgovori ona, pa vedno še boje in sramuje se gleda samo pred-se v tla.
»Kateri Tinče?«
6
Enaki in različni poti.
»»Ta-le!«« pokaže g-a z roko, zmerom še skrivaje oči pod nagneno čelo.
»Zakaj se bojiš? Saj jaz imam take-le male rad. Vidiš, na — da se bala ne bodeš!« reče gospod ter ji ponuja sre-brnjak.
Marjetica povzdigne čelo, gleda, pa si ne upa vzeti.
»Vzemi, kar brez skrbi vzemi! Jaz ti to dam, ker si se tako lepo peti naučila«, pravi prijazni gospod, nudeč ji bliščeči novec v roko. A deklica se še vedno ne upa, ampak pogleduje Tin-četa, kakor bi mu hotela reči: »Pa ti vzemi, ki greš daleč!« A Tinče je menda uganil njene misli, tudi se mu je zdelo, da ni prav gospodu ustavljati se, zato ji reče: »»Vzemi, Marjetica, vzemi! Saj bodeš materi dala ?« « Te besede jo osrče, da vzame denar in se ozre z zarudelim licem v obraz tujcu. Njeno veliko modro oko je povedalo več, kakor besede : vsaj tujcu je bil ta pogled zadostno plačilo za dar. A ne tako Tinčetu: ta je bil šolan in je znal nekoliko olike, zato reče proti Marjetici obrnen:
»zahvalim1, reci Marjetica!«
»»Zahvalim««, pristavi brž ona s trepetajočim glasom.
»Ali bi šla ti z menoj, Marjetica — saj Marjetica — tako ti je ime ?« vpraša gospod.
»»Marjetica, da!«« potrdi Tinče, spom-nivši se, kar je poprej govoril o mladem grofu in o Marjetici grofici.
»Ali bi šla?« popraša gospod še enkrat, prijemši jo za ročico.
»»Na-a««, meni deklica zopet malo boječ se.
»Zakaj ne?«
»»Moram biti pri materi doma in kozi pasti!««
»Ko bi pa mati tvoja radi pustili te: ali bi ne hotela z mano v Ljubljano ?«
Ta beseda: »Ljubljana« deklici na enkrat vabljivo poseže v uho.
»»Kaj bodem pa delala tam v Ljubljani?«« vpraša po kratkem premišljevanju radovedno, da se vidi njeno rastoče zanimanje.
»Učila se bodeš, če se rada učiš: peti še lepše, pa pisati, brati, šivati in še polno drugih lepih in dobrih stvarij, ki te bodo veselile. In pri meni bodeš imela vse, še bolje, kakor pri materi doma. Jaz te bodem rad imel, kakor te mati radi imajo; pa skrbel bodem za te in pomagal ti,  da bodeš enkrat-------.«
Stavka ni dokončal tuji gospod, kajti Tinče mu poseže v besedo: »Ali ti nisem pravil, Marjetica?  Kar reci:   da!«
Med tem je Marjetico vse bolj in bolj minjevala poprejšnja plašljivost. Neve-doma je počasi zlezla na noge ter že s pravo otroško zaupljivostjo zrla tujcu naravnost v obraz. Zadnja beseda njegova pak je sladko prešinila vso njeno nevino dušico. Hipoma ožarjene oči so ji kar ostrmele njemu na očeh, in male ročice so se ji nehote zganile nekaj naprej pred njo, kakor bi šiloma posegle za kako drug*o, mimo letečo stvarjo.
»Marjetica —¦ pojdi!« pravi Tinče tudi ves iznenadjen stoje zraven nje, ter radovedno pogleduje sedaj v tega dobrega gospoda, sedaj v svojo pre-osupnelo tovarišico.
»»Mater bodem vprašala, —Tinče, ženiva domov! Solnce že zahaja!«« reče Marjetica, kateri se je naenkrat probu-dila silna želja po domu: da bi svoji ljubi materi razodela, kaka sreča ji je danes došla, pa kolika se ji še ponuja. In hitro ozrši se za svojima kožicama in opazivši ji daleč gori med grmovjem zakliče vabljivo:
»»Zolica! Mavrica! — v hlev!««
In kakor bi trenil, slušata ljubi živa-lici,  pa  poskakovaje  čez grm in strm
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.
7
meketaje prihitita na mesto, vsaka svoj baš namuljeni grižljej še kazaje iz.ust. Tu pa brž radovedno pogiedavata neznanega gospoda ter mu še celo trdi čeli nastavljata, kadar ji on hoče laskaje pobožati po glavi.
»Nikar se ne bojte, gospod! Nista hudi, ne trkata. Noreli bi radi,« pravi Tinče, meneč, da ima gospod nekaj strahu pred kozami. In pozvavši ji še enkrat za seboj, gre za Marjetico, ki je tudi že odhajala.
»Lahko noč, gospod!« vosi Tinče že na strmi stezici in tudi Marjetica se ozre še nazaj in mu z nežnim glasom želi enako.
»»Lahko noč, — dobro spavajta oba!« « odvrne jima tudi gospod in še pristavi : »»Jaz bodem tu gori pri gospodu župniku. Marjetica, — ti pa le vprašaj doma, da bodeš potlej povedala, ali pojdeš z menoj?««
Potem tudi on sprekoma navkreber krene svojim potem.
Tinče se tačas spomni svoje cvetlične kitice, katero mu je bila Marjetica povila,   katero  pa je  on  tako popolnem
llfprečna je bila Slivarjeva družina. Zadovoljnost in imovitost sta bili stalno naseljeni v Slivar-jevi hiši, ki je stala blizu majhnega mesta. Gospodar Slivar, mož v najlepših letih, nabral si je s pridnostjo svojih rok in s pomočjo marljive svoje soproge  v  nekaterih   letih   lepo   imetje.
pozabil. Ko hoče brž stopiti po njo, zagleda veselo, kako mu jo koza Zolica nese v ozkem smrčku. In ročno ji izpuli svoj zaželeni spominek.
Kdo sta bila Tinček in Marjetica? Otroka dveh ubožnih sosedov. Tinček je imel še oba roditelja, Marjetica pa samo mater. Kot otroka sta se igrala skupaj, dokler ju ni hotelo ločiti Tinč-kovo šolanje.
Kdo je bil neznani gospod? Bil je profesor srednjih šol v Ljubljani, morebiti še ne 35 let star, oženj en, a brez otrok, kar mu je zelo težko delo. Želel je imeti malo nadomestilo v kakem dobrem otroku, najraje siroti, katero bi vzredil kakor svojo. Ta želja ga je obšla bolj kot sicer, ko je gledal mično dvojico. Enaka je bila želja tudi njegove blage gospe, samo, da si je želela deklice, sebi v zabavo in pozneje v pomoč. Lahko umevamo, da ji ni oporekal mož in ji ni hotel vsiliti dečka. O počitnicah sta bivala oba pri profesorjevem rojaku, gospodu župniku. (Dalje.)
Velika varčnost obeh, ki je bila po oko., lici skoro na slabem glasu, polnila jima je shrambe in predale. V kratkem času sta postala, nekdanji hlapec in nekdanja dekla, imovita posestnika, Vedela sta pa tudi komu kopičiti srebrnjake in drage papirje. Bog jima je dal dva jako pridna otroka: Rezika je dopolnila že šestnajsto leto, brat Tone pa je bil  dve  leti   mlajši.   Bila   sta   veselje,
Sestra Vincencija.
{Povest. Spisal Pavel Juternik.)
34                                           Enaki in različni poti.
Poteče dan in pride mrak, Na dvoru podkev vdarja tlak; Ostroga ti zabrenketa, In nožnica zažvenketa. K gospej brhko v podleški grad Gre po stopnjicah vitez mlad. »»Prišel sem daleč ženin tvoj, Da brž se poročim s teboj; Le koj besedo dajva si In prstana menjajva si!«« »Še blagoslov menih naj da!« »»Ni treba ga, saj to velja! Le svatovstvo posede naj, In vina jim prinesti daj; Naj godci stopijo le v krog, Da se zvrtiva urnih nog.««
Ko bije ura polnoči. Z nevesto ženin se vrti: Ko prvič prideta okrog, Glej, ženinu izraste rog;
Zdrčita drugič ti v kolo
Glej, kremplji ženinu vzrasto;
Ko v tretje par se zavrti,
Oj — v vraga mož se premeni . .
Tje k vratom se zažene par,
Na dvor drvi kot ljut vihar.
Na dvor pa vstopi Radivoj, Srdit izdere meč takoj: »Nesramnež, ženo mi slepiš, Ko mene ni, se ž njo vrtiš?« . . . Peklenšček pa se mu smeji, Na vranca brž jo posadi : »»Postala ti nezvesta je, In moja zdaj nevesta je!««
Z ostrogo dregne vranca v hlam, Obspe jih dim, objame plam; In vranec skoči, zacepta, Odnese v grozno noč oba. — —
A. H.
Enaki in različni poti.
(Študija. Nadaljuje Domen Svetko.)
Cv;
^^palentin, pazite ! Vaša kraljica je f^ v nevarnosti. Ako to izgubite, naredim hitro ,šah-matl. Ne vem,. kaj vam je. Ali niste nekoliko preveč raztreseni ?«
»»Oprostite, gospod profesor: pri igri je včasih tako, kakor dijaku v šoli. Ako se je tudi naučil doma dobro in gre v šolo z dobro vestjo, začne se nekaj mešati v glavi, polasti se ga slaba volja; ako je poklican, zastaja jezik, izrazov no najde pravih, dijak ne umeva profesorja in profesor ne dijaka, in posledica je . . .««
»Gardez la reine (varujte kraljico)! — Ne morem pomagati, kraljica je izgubljena. Kar ste povedali, je morebiti
II. Počena struna.
res, Valentin, a pri igri je treba imeti misel za samo igro. Pa nehajva igro; za zmago mi ni dosti, ker ste raztreseni: drugikrat se poprimeva krepkejše.« Dva znanca naša sta, ki tako govorita. V nekoliko oddaljenem delu ljubljanskega mesta ju nahajamo v prijaznem stanovanju prvega nadstropja prav lične hiše. Soba, v kateri sta, ni velika, pač pa ukusno urejena in zares prijazna. Ker je večer in je pred našima znancema na mizi že svetilka, ne moremo vsega natančno opaziti, še manj pa presoditi, kaj se nahaja v sobi: vendar lep red, primerno, nepretirano krasoto opazimo ob prvem pogledu. Okrog mize obeh igralcev je vrsta z žametom pre-
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 2.                                    35
vlečenih stolov in par naslonjačev, ob zidu za mizo pa je blazinjak enake oblike. Soba ima dvoje vrat; prva vodijo še v drugo, zadnjo sobo tega stanovanja ; druga pa so izhod, vodeč v sprednjo sobo, kuhinjo in na vežo. Tak načrt bi našel preiskovalec v stanovanju profesorja Josipa Kočarja in moral bi priznati, da je res pripravno za malo družino. In družina profesorjeva ni kaj velika. Mladenič, ki ga kliče profesor Valentina, pač ni njegov sin, in deklica, ki je začela med igranjem obeh mož hoditi skozi sobo — ker je menda nekatere stvari donašala, druge pa v postranski sobi uravnavala — ta tudi ni hči profesorjeva, toliko že smemo povedati dragemu čitatelju. Pa dve drugi osebi sta, ki pripadata tej družini: gospa profesorjeva, ki se mudi v kuhinji, in postrežnica ali kuharica, ali kar ji hočemo reči: vrla Neža, ki je že mnogo let pri profesorju v službi in si tudi ne želi drugam.
Te osebe nahajamo nocojšnji večer v stanovanju profesorja Kočarja, o katerem ne bodemo še le na dolgo razkladali, zakaj je prav isti profesor, ki je bil nekdaj — pred devetimi leti — pri Tinčetu in Marjetici na paši. Kje sta pa neki takratna mala otroka, katerih se je tako veselil naš profesor ? Tudi to povem kar naravnost: Tinče je soigralec z našim profesorjem — njun pogovor smo prav sedaj-le slišali, Marjetica pa je ona deklica — sedaj že dorasla deva — Marjeta, ki hodi ta večer mimo igralcev v postransko sobo. Ne moremo se torej preveč čuditi, in tudi gospod profesor se ni čudil, da je bil Tinče zaradi tega nekoliko raztresen. Skoro da mu je na misel prihajal oni holmec in otroško pogovarjanje s priprosto deklico. In kako sta sedaj oba tukaj ? Tinče je  bil šel v  mesto in tukaj na-
predoval prav vrlo. Domačemu župniku je s pridnostjo delal veliko veselja in mu tako najlepše po vračal njegove dobrote. Domači njegovi so storili zanj, kar so mogli. Kmalu potem mu je umrla mati. Hud je bil ta udarec za njegovo mehko srce, a krepko se je ustavljal preveliki bolečini in tako se učil tudi trpeti in trpljenje udano in vstrajno prenašati. Ker ga jo njegov oče zelo ljubil, napel je blagi mož vse žile, da bi sinu ne bilo treba pretrgati učenja. Njegova edina hči, ki je bila še na domu, nasprotovala je sicer temu, češ, kaj bode ostalo zanjo, ako bode oče potrosil vse le za brata : a na drugi strani se je vendar nekoliko s tem tolažila, da bode vse domače imetje njeno, ako ostane brat z doma. Tinčetu je šlo bolje leto za letom, ker si je mogel polagoma s poučevanjem tudi nekoliko prislužiti. V zadnjih razredih je stal že popolnoma na lastnih nogah, tako ugodna mu je bila sreča. Sedaj je Tinče, ko smo ga zopet našli po toliko letih, v osmi latinski šoli.
A Marjetica? V njenem dosedanjem življenju je pač imela še večjo ulogo sreča — ako smemo tako reči — nego v Tinčkovem. Da pride ubogo kmečko dekle v mesto, to je pač navadno. A da pride v dobro hišo, kjer živi kot domača hči in uživa vso ljubezen svojih rediteljev, to je pač redkejše, zato pa za Marjetico tem veselejše. Seveda kar tako gladko ni šlo, kakor je menil takrat Tinče na paši. Blagi profesor se ni sicer šalil, ko je vabil deklico seboj v mesto. A kaj poreče doma mati — vdova, kateri je bilo dekle edino upanje in veselje, morebiti tudi edina podpora na stare dni? Kdo ji bode pomagal odslej pri delu, kdo jo bode kratkočasil v samotni hišici, ki ji je ostala po umrlem možu ? Zato se je tudi res zdelo iz prva,
3*
36
Enaki in različni poti.
da Marjetica ne bode šla v mesto. Za celi svet ne bi bilo dekle žalilo svoje matere in je zapustilo brez njene volje. Pa uravnalo se je tudi to — še lože, nego bi bil kdo pričakoval. Ko je povedal profesor svojo namero prav resnobno, in je pričal materi domači župnik, da je profesor vrl in krščansk mož, ni se ustavljala dobra žena kar nič, rekoč: »Da je le dekle srečno, za drugo ne vprašam, naj le gre.« Žena je sklenila dati svojo hišico in svoj kos polja v najem, sama pa preseliti se k bratu, ki je dobro gospodaril in pošteno živel na svoji mali očetovini ne daleč od njene hišice. Bratu je bilo to prav všeč, in ko je začela v gozdiču nad materino hišico peti kukavica in je drevje zelenelo, ko so marjetice bujno pokrivale tratico ob cesti — ena bela, druga rudečkasta: takrat je šla naša Marjetica v Ljubljano, trgala ob poti svoje ljube cvetke, družila jih v šopek, a krasila šopek tudi z biseri — svojimi solzicami, katerih ni mogla zadrževati. Tudi materi Meti so se silile solze na dan: »O kako bode živela brez otroka, ki ga ljubi, da te ljubezni niti umeti ne more, kaj še le izmeriti? In kakšna bodočnost čaka hčerko? Pa rajni mož je rekel: ,Kdor se boji, ničesar ne dobiL; morebiti pride dekle do lepe sreče. Vsaj naučila se bode v mestu kaj več, nego se nauči doma. Torej mora biti tako.« Tako se je tolažilo srce materino. Bilo je pač tisti dan še mnogo solz, in še pozneje, a polagoma so se posušile: Marjetica se je raztresla, v jeseni začela hoditi v šolo, in tako prišla na pot izobraževanja. O tem izobraževanju rečem le toliko, da je z materno skrbjo cula nad njo gospa profesorjeva ter jo tudi ljubila po materno. Tako je imela ta cvetka, zelo ugodno presajena na druga tla, na tem mestu dovolj svetlobe, pa tudi
dovolj gorkote — pouka in ljubezni, da se je najlepše razvijala po umu in srcu, po duši in po telesu. Predolgo bi bilo, ako bi hoteli pripovedovati, kako so najprijaznejše počitnice združevale mnogokrat naše znance na domačih tleh in tudi na priljubljenem holmcu, dovolj naj je, da smo toliko posegli v preteklost: s tem moremo umeti sedanjost.
Po zimi, nekoliko po božičnih praznikih je, ko se družimo tudi mi temu krogu sedaj že bolj znanih oseb. Ko se profesor in pa Valentin — naš nekdanji Tinče — še nekoliko pogovarjata, vstopi gospa profesorjeva v sobo in kmalu za njo tudi Marjeta.
»Prosim lepo, da se potrudite k večerji. Lep večer bodemo imeli, gospod Valentin. Vesela sem, da ste zopet pri nas.«
»»Vedno sem rad pri vas, milostna gospa, Kako bi ne bil rad v hiši gospoda profesorja, kjer me sprejemate kot domačina!« «
Gospa, ki je vabila k večerji — soproga profesorjeva —, bila je še dokaj mladega lica, a videla se je na njem bolehnost. Zato so izražale njene poteze neko otožnost, in čuden blesk ji je odseval iz velikih očij. V prvem času njenega zakona se je lotila mlade gospe ta bolehnost in ni je nikdar popustila. Vendar pa ni čutila nikakih bolečin, le splošno slabost; tudi ni bila zaradi tega žalostna. Bog ji sicer ni dal dece, a zato ni bil nesrečen njun zakon. To namreč ni razdiralo njune ljubezni, ampak jo še povečevalo. Mož ji je bil vse; težko bi popisal, kako se je oklepala moža in mu bila tem udanejša, čim bolj jo je včasih hotelo poprijeti britko čustvo, da je osamljena. Bila mu je res vrla žena, mož pa je znal to ceniti. Odkar je bila Marjetica pri njima, oživela
„DOM IN SVETS' 1890, štev. 2.
37
sta nekako oba. Imela sta pa tudi po pravici veselje nad njo. Sedaj, ko je v sobi, vidimo, kako se je razvila iz malega kmečkega dekleta v čvrsto gospo-dičino. Tako ima na sebi dvojne prednosti : ono gladkost in vitkost, kateri dajeta obrazu in kretanju mestno življenje, pa tudi ono krepkost, ki je navadna dedščina kmečkega rodu. Slikar bi si jo lahko vzel za vzgled lepe podobe. H krati pa je kazala čudovito pri-prostost, katere od takrat ni izgubila, kar se je ločila od svojih ljubih kožic.
V stranski sobi je miza pogrnena in pripravljena večerja. Tje gre naša družba, in tudi čitatelj naj ide za njo. Saj imajo pesniki že od Homerja sem navado, da popisujejo radi tudi veselje ob prijetni mizi. Valentin je nocoj gost profesorjev, kakor že kake tri poti doslej. Čuditi se temu ne moremo, ker ni imel v šolskih zadevah profesor z Valentinom ničesar opraviti, nasproti sta bila pa oba pri domačem župniku pogostokrat pri eni mizi. Res družba naša ni velika, a toliko večja prijaznost jo veže. Častno mesto zavzema gospa, njej ob vsaki strani sedita profesor in Valentin, ob kraju pa proti vratom sedi Marjeta — ob levi strani Valentinovi, in sicer zato, ker hoče imeti vsakako pravico, da streže pri mizi, prinaša in odnaša. Rada sta ji to pripuščala soproga, dobro vedoč, da spretnost v gospodinjstvu, lep red v domačih opravilih je glavni poklic ženske in torej tudi namen v njeni vzgoji.
Profesor je bil dobre volje. Bil je v družbi vedno najboljši tovariš zaradi mirnega svojega značaja, s katerim je znal vse poravnati in vse ostrine pogla-diti, in ker ni nikogar žalil. A bil je tudi dober pripovedovalec. Rad je obračal svoje pripovedovanje na šaljivo stran in znal  porabiti tudi  najmanjšo stvar,
vse se mu je podajalo. Tako je bil prav ta njegov značaj nekak vir sreče in za-dovoljnosti v hiši.
»Pravil vam menda še nisem, Valentin« (imenoval ga je vedno tako iz prijaznosti), »kako sem se jaz naučil igrati šah in zakaj še vedno rad igram to lepo igro«, začne profesor, ker sta nekoliko popreje igrala to igro. »To se je tako-le zgodilo : Bil sem menda prvo leto v višjem oddelku gimnazije, ko se seznanim z nekim od drugod prišlim tovarišem. Ta je pravil, da zna dobro šah in večkrat nas je druge nekoliko zaničeval, češ, da nič ne znamo. Tega očitanja nisem rad poslušal. Kupim si knjižico in se začnem učiti šaha. A težava je bila, kako naj se izurim v igranju. Tovariš nobeden ni znal, torej nisem mogel ž njimi igrati. Igral sem sam seboj: mislil sem si prav živo svojega nasprotnika, vlekel sem njegove podobe z levico, svoje pa z desnico in trudil se na obe strani delati z enako pravico in umetnostjo. Pa še neki drug pripomoček sem imel, katerega vam pa ne priporočam in se tudi ne bojim, da bi ga rabili: naredil sem si igralno deščico na papirju in zaznamoval z majhnimi znamenji podobe. S svinčnikom sem delal poteze sem in tje, kakor sem si ravno mislil. Tako sem bil zaverjen v šahovo igro, da sem celo v šoli med naukom risal in vlekel na papirju. A enkrat me je spravila ta vnetost v zadrego. Imeli smo zemljepis ali zgodovino — natančno ne vem. Papir s črtami in znamenji za šah je bil pred menoj na klopi. Kar pristopi k meni profesor ter vzame v roko mojo risa-rijo. Čudna se mu je zdela. Ni vedel prav, ali se igram, ali rišem kako deželo : a Bog vedi, katero! Mreža iz polu-dnevnikov in počeznih črt bi še bila: a kakšne so te meje ? Profesor ni spoznal
38
Enaki in različni poti.
te dežele, zato je vprašal: ,Kaj vendar rišete ? Katera dežela je ta T — Jaz za-rudim, lagati nisem hotel, povedati pa tudi ne. Zato sem le nekaj neumlji-vega zamrmral, a profesor me ni dalje stiskal, menda je mislil, da se mi je kaj ponesrečilo. Jaz sem pa to ponesrečeno šahovo kraljestvo hitro vtaknil med druge liste in potem pustil take poskuse, kakor naj jih pač opušča vsak dijak. Kmalu sem se imel za dovolj spretnega in se ponudil tovarišu za sobojevalca, Pozneje pač nisem nikoli več pri igri tako mislil in bil tako zbran, kakor takrat. Kaj menite, kako je bilo? Kaj misliš Marjeta?« — Nagovorjena deklica se ni nadejala tega poziva in ni vedela, kaj bi odgovorila. Zarudela je in povesila glavo, ker so vsi upirali vanjo oči in se dobrovoljno smehljali. A Valentin, čuteč se dovolj domačega, reče mestu nje: »»Vaša zmaga, vaša, gospod profesor!««
»Res moja je bila«, nadaljuje pripovedovalec, »in še sedaj sem vesel te zmage. Med tovariši sem veljal odslej dvakrat več nego poprej.«
Tako so sladili razni pogovori zabavo, ki je bila tem prisrčnejša, čim pripro-stejša je bila beseda. Valentin obrne pogovor tudi na slovstvo, ker je poznal zanimanje profesorjevo tudi za ta predmet in njegovo temeljitost v slovstvenih vprašanjih.
»»Zakaj pa nečete iti v javnost, gospod profesor, in delovati s peresom za narod, ki ga tako ljubite? Zmožnosti imate gotovo dovolj, temeljitega znanja in vzornega mišljenja pa še več.««
»O tem morem le jaz soditi, Valentin! Res mi je včasih nekaj v srcu tako reklo, kakor vi sedaj, toda močnega notranjega nagiba nisem nikdar čutil. A jaz sem prepričan, da mora prav to biti v duši:  poseben  poklic,  posebna  sila,
ki goni nepremagljivo pisatelja v javnost, ki mu pa daje tudi uma in poguma. Tega jaz nimam.«
»»A pomislite, koliko jih je, ki veljajo kot slovstveniki z manjšimi zmožnostmi in z manjšim znanjem, nego je imate vi, in vendar jih čisla čita-teljstvo.««
»Ne zavidam jim tega priznanja. Jaz se ravnam po svojih, dobro premišljenih načelih. Sicer je pa to odpustljivo, da imajo le res blag namen, koristiti narodu in delati zanj po pravi poti. A kadar se zaženo pisatelji z manjšimi zmožnostmi na pisateljsko polje, s popačenim srcem, s pokvarjenim značajem, in kadar si hočejo ti pisatelji na vsak način pridobiti ime ali pa občinstvo, potem gorje slovstvu, kajti služiti mora strastem. Ker nimajo taki pisatelji dovolj moči ali spretnosti, da bi ustvarili kaj dobrega, začno vzbujati zanimanje s tem, da vzbujajo strasti, da se občinstvu ali odveč laskajo, ali je s kakimi čudnimi nazori slepijo. Za slovstvo prav delovati — to je težavno, zelo težavno. Ne tajim, da marsikaj obsojam ostro, kar-čitam. Ako so že za zasebno življenje nravna pravila važna, koliko bolj še za javno. Vsak slovstvenik naj bi to dobro pomislil. Take odgovornosti se bojim po pravici, in tudi vi se je bojte, ako vas bode kdaj vleklo na- pisateljsko polje, mladi prijatelj!«
»»Ne vem,  ali bodem prišel  kdaj v tako nevarnost,  ali ne. Mislim,   da ne.
-
Meni se zdi, da potrebujemo sedaj bolj delavcev, nego pisateljev. Mene veseli delo, dasi se zanimam zelo za slovstvo.«« »Tako je prav: za sedaj skrbite, da bodete sposobni za delo, pisateljevanje bode prišlo samo ob sebi, ako imate prirojeno nadarjenost. Kaj pa, ali nič ne pesnikujete ?«
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 2.
39
»»Včasih pač. Kadar je srce polno, takrat se tako lahko kaj zapiše. Pozneje pa je prijetno citati in zraven včasih se smejati.««
»Gospod Valentin! nama jih bodete čitali, jaz in Marjeta bodeva poslušali. Kaj ne, da bodete? In Marjeta tudi prosi,« govorila je gospa.
Valentin je bil v zadregi. A profesor je  to   hitro  spoznal  in  tudi pomagal:
»Sile ne smemo delati pesniku. Tudi jaz sem zlagal pesmi in rad jih čitam zase, a drugim ne bi jih čital. Zame so dobre, vlil sem vanje svoja čustva, in zato mi razkrivajo moje srce. Ne vem pa, ali bi je razkrivale tudi drugim; še manj pa vem, ali so ta čustva taka, cla je vredno kazati je drugim. Mnogi lirski pesniki se v tem zelo motijo. Naj-manjo drobtinico že hočejo spraviti na dan, ne glede na to, ali morejo res zanimati čitatelja, ali ne. Le pesnikujte, prav je! Vsak mlad in po vzorih hrepeneč človek ima včasih pesniško navdušenje, ne zna ga pa vsakdo izraziti.«
Med zadnjimi besedami je bila gospa tiho vstala, kakor bi imela kaj opraviti v večji sobi. Kmalu na to zadone polni akordi krepkega glasovirja. Tu prestane pogovor, kajti vsi poslušajo pozorno umetno igranje gospejino. Gospa profesorjeva je igrala na glasovir izvrstno. Tudi soprog je ljubil godbo, in tako mu je napravljala gospa z igranjem mnogo najslajšega užitka.
Potem, ko je začela igrati gospa, vstaneta še profesor in Valentin z Marjeto vred, in prva • dva gresta v sobo, kjer je stal glasovir. Ta je bila lepo razsvetljena in mehki stoli so vabili tako prijazno k počivanju, kakor glasovi k poslušanju. Valentinu je bilo gorko v prsih. Tudi on je ljubil godbo in znal dobro igrati na gosli. Igranje gospejino je bilo hkrati umetno in tudi
domače, znano. Igrala je razne varija-cije domačih napevov, kakor »Po jezeru«, »Savica«, »Kje dom je moj . .«, in znala je tako krasno izražati prosti napev v raznih premenih, kakor se tu in tam kaže v vezenju ena slika ali podoba v raznih okvirih, v raznih okolicah. Iz otožnih stavkov pa se kar urno dvigne vesela melodija »Otok bleski«, kakor posije solnce jasno izza oblaka in ti .oveseli srce.
»Sedaj bodete pa tudi vi kaj igrali, gospod Valentin«, obrne se gospa proti poslušalcema, prenehavša sviranje. »Vzemite gosli, igrala bodeva, kar vi igrate najraje.«
»»Prosim g-ospa, oprostite! Gospod profesor naj izvoli igrati na gitaro. Zdi se mi, da danes ne bode šlo dobro.««
Omeniti moramo, cla je profesor res igral gitaro; naučil se je te igre še le v zakonskem življenju, da bi poleg svoje gospe znal rabiti vsaj eno orodje. In ni igral slabo. Ko je zapel kako otožno hrvatsko ali pa »Rudeči sarafan«,— katero pesem je posebno rad peval —, ogrel se je in pokazal, kako more tudi to neznatno orodje dobro izvrševati svojo nalogo. A ker je bila gospa pozvala Valentina, pridružil se je njenemu pozivu tudi on, in tako je moral Valentin vzeti v roko gosli, katere mu je prinesla iz stranske sobe Marjeta. Valentin se vstopi hliže glasovirja, uglasi strune, in kmalu se je razlegalo čarobno soglasje mehkega glasovirja in ostrejših goslij po sobi, da sta bila poslušalca — profesor in Marjeta —- bolj zamaknena v poslušanje, nego igralca v igranje. Igrala sta pa »Milo krnico«, ki se posebno podaje za gosli in glasovir. Ako je bilo igranje na gosli priprosto, kakor zahteva melodija, bilo je pa spremljevanje na glasovirju čudovito polno, mnogovrstno, kakor če hodiš pred lepo sliko
40
Enaki in različni poti.
sem in tje in jo ogleduješ od raznih stranij in v različni svetlobi. In za to je prišla druga skladba in tretja, dokler ne reče nazadnje profesor soprogi:
»Amalija, sedaj pa naj igra še Marjeta z Valentinom. Rad bi slišal, kako se bode glasilo.«
Gospej je bil predlog tako všeč, da je kar vstala, popustila sedež, prijela za roko Marjeto in jo vedla k glaso-virju. Deklici je močno utripalo srce. Igrala je dovolj spretno, za kar je zahvaljevala blago gospo, a z Valentinom ni še nikdar igrala. Bog ve, kolikokrat se bode zmotila. A tu jo je Valentin sam osrčeval, češ :
»»Ne bojte se, gospodičina, nič hudega ne bode. Igrajva kaj lahkega!«« A tudi on sam je bil nemiren. Ko si izbere Marjeta navaden komad, potegne Valentin krepko z lokom in čvrsto je šlo igranje, da se je zdelo obema čudno. Kolikor dalje igrata, toliko lože in bolje je sviranje. Soproga, drug tik drugega sedeča, sta gledala z veseljem na lepo igrajočo mlado dvojico in topila se v lepe spomine svoje lastne mladosti. Pa kmalu nista več igrala po glasbeni zbirki, ampak Valentin predlaga, da igrata nekatere znane domačice iz svojega rojstnega kraja. Dasi pač ni bilo več one točnosti v igranju, vendar je bilo zanimivo, kako sta zavijala pri-proste napeve v umetnejšo obliko.
»»Gospodičina, veste, katero igrajva? ,Pet angeljčkov, pet Janezkov!1««
Marjetica zarudi v obraz in tresejo se ji roke. To je bila zadnja pesem, katero sta pela nekdaj na paši. In sedaj naj jo ponovita tukaj!
»A zapojta tudi!« vzklikne profesor, »to bode še le lepo!«
Po nekoliko akordih — zaigrata pri-prosto, otroško pesmico, in pri drugem   ponavljanju   tudi  zapojeta.  Kdor
ne pozna glasbe, ne more si misliti, kako delujejo mnogokrat priprosti na-pevi na srce. Najmočnejši pa je vtis, ako so nam napevi znani iz prve mladosti. Marsikdo je že jokal, ko je zaslišal po dolgem presledku take napeve. Nepopisljivo je bilo pri srcu tudi Valentinu in Marjeti.
Le kaj bo ž njimi — Le kaj bo ž njimi. povdarjala sta oba tako vprašajoče, kakor bi hotela zvedeti osodo pet angeljčkov in pet Janezkov. A s strahom in tužno sta ponavljala zopet:
Le v jamo ž njimi, le v jamo ž njimi!
Kar na mah se zasliši močan pok. Vsi se prestrašijo, samo Valentin ne, ki je takoj videl, da mu je počila struna. Petje in igranje zastane. Radovedno se ozre Marjeta od glasovirja strani na Valentina, kakor bi hotela vprašati, kaj se je zgodilo.
»»Nič hudega! Struna je počila««, pove hitro Valentin, in jo začne odvijati, da bi jo podaljšal in potem zopet nategnil. A ni šlo.
»Gospod Valentin, kaj pomeni to ? Slabo znamenje? Nesreča?«
»»Nič ne pomeni, gospa, nič. Neroden sem bil in sem preveč pritiskal,«« odgovarja hitro, a vidi se mu, da mu ni prijeten ta dogodek. Tudi Marjeti ni bil, in kakor teža se ji je vleglo na prsi. Vstane raz stol in gre proti gospej, poleg katere sedši ostane.
»Jaz pa vendar le menim, da je to slabo znamenje«, reče gospa nekoliko šaljivo. »Počena struna, počena struna!«
»Jaz pa pravim, da je to dobro znamenje« , trdi profesor. Namesto stare strune denemo novo. Kadar človeku enkrat izpodleti, loti se lahko z večjim pogumom v drugič, in uspeh je boljši.«
»»Tudi jaz tako mislim««, pritrjuje Valentin. »»Ako je moja volja trdna in neupogljiva,  kaj   mi  more  osoda,   kaj
„DOM IN SVETi« 1890, štev. 2.
41
mi more sreča! Jaz si uravnavam in določujem sam svojo srečo. In ako se nam zdi kaka reč neugodna v enem oziru, lahko je ugodna v drugem.««
Tako sta izbrisala oba nekoliko nepo-voljni vtis, in ko sta potem sedli gospa in Marjeta k giasovirju igrat čvetero-ročno, povrnilo se je zopet veselje, kajti igranje je bilo mično, zares lepo.
Seveda je čas urno potekel, in Valentin je prosil profesorja dovoljenja, da sme oditi. Prav prisrčno se poslovi od te tako prijazne in ljubeznive družine, zahvali profesorja in gospo, katera mu poda roko, pa tudi Marjeta stopi sramožljivo bliže ter mu želi lahko noč, podavši mu nekoliko tresočo des-nico. Se celo Neža, ki je med igranjem pospravljala raz mizo, rekla je v slovo nekaj prijaznih besedij priljubljenemu mladeniču. Profesor pa spremi Valentina do velikih veznih vrat, kjer se še enkrat poslovita.
»Lepa dvojica bi to bila«, reče gospa svojemu soprogu, ko sta bila sama v sobi. »Jaz bi želela doživeti njuno srečo.«
»»To je še daleč, Amalija! Vendar želeti smeva. Valentin je vrl mladenič, iz njega bode kaj. In Marjeta bi mu bila najboljša družica, Sicer pa veš, da sta si prijateljsko udana od prvih let. Kar Bog hoče! On namerava učiti se zdravilstva; pravi, da bode tako najlože koristil trpečemu človeštvu. Pameten in resen je pa dovolj, da o takih rečeh sedaj ne govori in svojih mislij zunanje ne kaže. Prav je. Nič mi ni bolj zoprno, kakor prezgodnje zaveze, ki se trgajo in menjajo, kakor obleka spomladi. Vedno imam veliko veselje v srcu, da si nimam v tej zadevi ničesar očitati.««
Ko izreče profesor te besede, obsije gospo miloben žar veselja in ljubezni do predragega soproga. On pa pristopi
k njej in jo lahko poljubi na čelo, kakor v dokaz, da je resnico govoril.
Kaj pa Valentin? Ne rečemo, da ni mislil, stopivši pod milo nebo, nič takega, kakor sta se razgovarjala soproga. Preiskovati pa nečemo, kakor tudi on sam še tega preiskovati ni hotel. Počena struna mu pa ni šla iz spomina. Med naj milejše glasove se mu je vrival v domišljiji oni votli pok, in ni se mogel ubraniti misli, da to res kaj pomeni. A pregnal jo je in bil prejšnji pogumni mladenič. In dvignil je svoje oči proti nebu, kjer so se zvezde v največji svetlobi lesketale, kakor to opažamo le v jasnih nočeh sredi zime. Obstajal mu je pogled na tej krasoti. V mrzli noči in ob precej pozni uri je sicer pospeševal korake proti svojemu stanovanju, a v zvezde se je večkrat ozrl. Je-li hotel vprašati, kaj mu morejo povedati o bodočnosti? Mislim, da ne. Hotel se je zamisliti v kaj drugega, občudoval je delo Boga, ki je nad zvezdami, ki uravnava tudi osodo človekovo včasih nepričakovano, vselej pa modro.
Se ene osebe ne zabimo, predno se ta večer ločimo od prijazne družbe! Dasi je Marjeta nocoj za drugimi na-šinci nekako zaostajala in se skrivala, vendar je zanimala čitatelja, in ne moremo mu zameriti, ako ji želi globlje pogledati v srce. Saj je pa tudi tega zanimanja vredna.
Ko je pomogla spraviti vse reči v red, in sta se začela soproga pripravljati k počitku, pristopi Marjeta, poljubi gospej in gospodu roko ter jima po navadi srčno želi lahko noč. Na to gre nazaj v svojo malo sobico, kjer je imela svojo posteljo in razne stvari, podarjene ji od blagih dobrotnikov. Tu seje mogla tudi sama ozreti v svoje srce, ki je bilo nocoj tako polno, a vendar ni vedela, kako ji je v resnici. Ni si mogla reči,
42
Selška slika.
da je žalostna: a da je popolnoma vesela in srečna, tudi ne. Ni vedela, česa še nima, a da si nečesa še želi, želi za popolno srečo, to ji je reklo srce. — »Pa, ali ni to nehvaležnost, da se ne veselim v srcu toliko dobrot, katere sem prejela? Ali nisem graje vredna, ker ne priznam vsega, kar sem prejela od Bog-a in od ljudij ? Koliko je bilo teg-a od otroške dobe do sedaj ? In kaj bi neki še rada?«
Tako je premišljevala nedolžna Marjeta, ko je hotela iti počivat in hotela miru dobiti za svoje srce. In ko ji je vest rekla, da si ni treba ničesar hudega očitati, pomirila se je in redno ter zbrano opravila svojo večerno pobož-nost. blekla ji je presladka zavest, »da sme mirno in zaupno gledati tudi v bodočnost.   Naj  pride kar koli, pretrpela
bode, saj bode minulo : kako bi jo neki mogel pahniti oni mili oče, ki ji je že toliko let dal uživati ljubezen najboljšega očetovskega dobrotnika! — Pa Valentin . . .? Kako mu želi dobro! Pa saj bode srečen — tak mladenič! Koliko bi dala in storila ona za njegovo srečo!«
Blaženo srce, ki se tako krotko da voditi modri previdnosti, ki ne sega samo s silo in strastjo po sreči, katera se mu je pokazala v enem trenotku! Tako srce, polno plemenitih čustev in nagibov, a h krati priprosto in ponižno; udano in ljubeče, a ne sebično; mehko in občutljivo, a vendar ne slabo; pri-jenjajoče, in vendar stanovitno ter ne-ustrašljivo: tako srce je najlepši znak v ženskem značaju. Tako srce je imela Marjeta. Sladko počivaj!            (Dalje.)
Igoričan.)
je-)
v sami srajci, kakor tekajo ti-le naši otroci po vasi. Hlače sem dobil takrat, ko sem pričel pasti. Poreden sem bil, kot so sploh Zagoričani. Na paši v Planskem vrhu smo lovili tiče, pobijali jim jajčeca, mlade smo pa pekli. Kaj ne, Rogovilar, ti še veš?« Rogovilar je prikimal. »No, to nikakor ni prav, tako naši otroci ne smejo delati: pa kar je storjeno, je storjeno. Pasel sem toliko časa, dokler me niso vzeli k vojakom. Hop! dobro še vem, kako je bilo.
Neke nedelje dobro še pomnim, pri sv. Brcku je bil somenj, sedeli smo ravno   na tem-le hribčku  in  smo  po-
Selska
{Spisal Pod (Dat
Tfpfako je bilo tiho in mirno na 'p Bavčevem hribčku. Vsi so molčali, mladi in stari, ter so željno pričakovali, kdaj bode prišla iz Hople-tovih ust kaka beseda. Hople jih je pustil dolgo čakati. Slednjič vendar iz-pregovori:   »Ali  ste vsi  pripravljeni?«
»»Da! smo!«« odgovore možje.
»Tedaj vestno in pazno poslušajte!«
Govora ne bodemo zapisali po Hople-tovem izvirniku, ampak tako, kakor sedaj pišemo in govorimo.
»Hop! Kakor vam je znano vsem, doma sem iz Kovačeve hiše v naši vasi. Ko sem pričel hoditi, tekal sem oblečen
Selška slika.
«56
Enaki in različni poti.
Enaki in različni poti.
(Študija. Nadaljuje Domen Svetko.)
III.  Grenke ure.

2fo
cesti, ki vodi iz Trzina proti P Kamniku, pomika so lepega po-poludne   v   začetku   maja   navaden kmečki koleselj. Dan je posebno lep; nebo je jasno in tako ljubo modro, da se ga ne moreš nagledati; lahka gorka sapica zapihlja tu pa tam in te s svojim prijetnim vonjem tako mehko podraži, da globoko zasopeš in se navžiješ zdravega pomladnega zraka.   Kaj   pa še le polje   in  log!   Kamor ti seže oko,   po-vsodi ono čvrsto zelenje, ki ti je priča mladega in zdravega življenja, priča tudi moči, ki sili na dan iz prenovljene, od-počite   zemeljske grude.   Med   zelenim biljem pa dvigajo cvetke svoje glavice v raznih bojah. Ob cesti je neštevilno zlatic, ki te zanimajo z zlato-rumenimi svetlimi cvetovi, tudi marjetice še vidiš, dasi se nekako izgubljajo med travo; tje dalje v travo pa skoro ne moreš tako bistro gledati, da bi opazil vse, kar krasi lepi pomladni prt. In gozd, ki se je oblekel v novo obleko, kar vleče te k sebi, ne da bi se hladil v njegovi senci, tega še treba ni, ampak da bi se nagiedal tega bujnega življenja, ki te od vseh stranij pozdravlja. Ali je treba še posebej omenjati ptičje petje? Ali je treba pripovedovati,   kako gibčno   se   suče kmet na njivi, kjer je treba kaj čistiti in okopa-vati,   kako mično ti čepe plevice sredi mladega žita, da poberejo plevel in česar na njivi ni treba ? Vse to se skoro samo po sebi umeva ob lepih pomladnih dnevih. Citatelju, ki ni nikdar hodil po tej cesti ali po tem kraju,   rad   opomnim, da je malo lepših krajev, da je malokje
lepše polje, da se malokje oko bolj ra-duje, kakor na širnem polju, ki se razteza od savskega brega in skoro od Šmarne gore — tje proti mičnemu Kamniku. Gorenjec pač ve, zakaj ljubi svoje polje, pa tudi svoje gore. To ti je veličastna zidina — kamniške planine, braneča rodovitno polje pred vetrovi in nevihtami !
A dasi je dan res lep, ne veselita se ga oba potnika na našem vozu, ki se bliža polagoma mimo Holmca Kamniku. Potnika sta: prileten mož v kmečki obleki, prijaznega, a nekoliko otožnega lica, in pa gosposko napravljen mladenič kakih 19 let, upadlega, bledega obraza. Takoj se mu pozna, da je bolnik; kdor bi opažal oba prav natančno, spoznal bi neko podobnost med obema in rekel, da sta oče in sin. In tako je tudi. Naš mladenič ni nihče drugi, kakor Valentin, in poleg njega na vozu sedeči mož je njegov oče: pot ja vede domov, vozita se pa iz Ljubljane. Valentin je bolan, nevarno bolan. Pač žalostna pot za očeta in sina!
Pa pripovedovalec neče imeti skriv-nostij, za katere bi mu bil čitatelj malo hvaležen. Zato se mu zdi, da je najbolje tudi tukaj nekoliko povedati.
Kake dobre tri mesece potem, ko je Valentin doživel tako prijazen, a h krati malo ogrenjen večer pri profesorju Kočarju in že s precejšno skrbjo zrl v bližnjo bodočnost — konec gimnazije, novo življenje na vseučilišču —, gre neki večer sredi meseca aprila poučevat po navadi dva svoja učenca. Gredoč po
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 3.
67
stopnicah, katere je slabo razsvetljevala svetilka, hoče pogledati v svoj mali zapisnik in tam najti neko opazko. Napenja oči in gleda prav pozorno, a med tem pazi premalo na stopnice; ne stopi, kamor je nameraval, ampak preveč na rob stopnice: stopalo se zdrsne, telo se nagne naprej, Valentin se ustraši v zamišljenosti in udari z vso silo prav s kolenom ob sprednji rob kamenite stopnice. Ujame se z rokami in je hitro na nogah, toda, ko ga mine osuplost, začuti skelečo bolečino v kolenu, kamor se je bil udaril. Nog*a je bila kakor trda. Ko nekoliko časa postoji, ne da bi ga bil kdo videl, hoče iti dalje, a težko pride do vrha. Nekoliko lože gre po ravnem hodišču in opravi svojo dolžnost pri učencih še dokaj po navadi. Težka je bila potem pot proti njegovemu stanovanju. Ko sreča prijatelja, prosi ga, da bi ga spremil domov in ga nekoliko podpiral. Tisto noč ga je noga zelo bolela; drugo jutro pa pojenja nekoliko bolečina, in lože je Valentinu pri srcu. Poklicani zdravnik pa je kmalu potem zmajeval z glavo, videč začrnelo koleno, in je obžaloval mladeničevo nezgodo.
Hoditi ni mogel Valentin, ker ni mogel preganiti noge. Prve dneve mu je 1 i'o to zelo hudo in lotil se ga je silen dolg čas, a moral se je udati; upanje ga je tolažilo, da bode kmalu bolje. Vendar ni hotelo biti. Bolečina se je preminjala; zdravnik je trdil, da se je neka kita pretrg*ala in tudi kost nekoliko poškodovala, da se bode morebiti začelo gnojiti. »Najbolje bi bilo, da bi šli v bolnišnico«, tako se je glasil zdravnikov svet, ki je potrl Valentina, kajti bolnišnici ni bil prijatelj, dasi je moral priznati zdravnikove razloge. Za kakih deset dnij pa se začne obračati na bolje, zaradi tega hoče še manj slišati o bol-
nišnici.  Tako ostane potem celi teden, brez premembe.
Lahko umevamo, da so stiskale Valentina razne skrbi. Šole ni mogel obiskovati, svojih učencev ne poučevati, stroški za stanovanje in zdravnika so rastli. V teh težavah sklene, da ide domov. Zato piše očetu, proseč ga, naj pride ponj. Mnogi so mu odsvetovali, vedoč, da na kmetih ni niti prave zdravniške pomoči, niti postrežbe, toda ako ni hotel iti v bolnišnico, res ni mogel storiti nič boljega. Ubožni bolnik prenaša dvojno nesrečo, in nihče ni vrednejši pomilovanja, nego bolnik, boreč se z uboštvom. Zato ne moremo zameriti Valentinu, da se je želel izogniti vsaj eni nesreči: hudim dolgovom, katerih bi oče plačati ne mogel.
Kmalu je vedel o tej nesreči tudi profesor Kočar in ga je pomiloval v srcu; obiskal ga je nekaterikrat. Marsi-kak denar je stisnil v roke njegovi gospodinji, ki je imela res skrb za vrlega mladeniča. Kako pazno je poslušala doma Marjeta poročilo profesorjevo! Kako rada bi pomagala, kako rada bi zdravniku dala, kar ima, da bi pospešil svoje zdravljenje! Spodobnost in dekliški strah ji nista pustila, da bi se bila šla sama prepričat o stanju bolnikovem.
Težavna in žalostna je bila pot Valentinova proti očetovskemu domu. Zadnje dni namreč je začela noga nekoliko huje otekati — posebno proti stopalu doli, in lahko si mislimo, da na vozu tudi ni bilo za bolnika brez bolečin. Kadar je bil popolnoma pri miru, niso bile bolečine tako znatne, a kadar se je kaj potreslo, ali, ako se je kaj dotaknilo oteklega mesta, zabolelo ga je neizrekljivo. Kolikokrat je hodil urnih korakov po tej cesti, in srce mu je bilo močneje od radosti, ko seje bližal domačiji! A danes   so   mu   ti  spomini  bili   grenki;
5*
68
Enaki in različni poti.
tudi vsa krasota, katero je gledal, ni g'a mogla prav vzdramiti iz globoke otožnosti. Saj vemo, kako človek tudi svojo okolico, zunanje stvari okrog sebe najraje tako vidi, kakoršen je sam. Z bolestjo v srcu zaman ogleduješ lepe kraje in jasna lica: tvoja bolest razpenja nad teboj mračna krila, veselje, ki je vidiš na drugem licu, ne mika te, ampak te celo odganja, češ: kaj je temu človeku mari moje nesreče!
A čitatelja, ki se zanima za našega junaka, lahko potolažim s tem, da je poznal naš Valentin vendar še neki po-moček proti moreči otožnosti: dobro zavest in udanost v neznane mu na-redbe božje. Bil je nesrečen, a nesreče si ni nakopal z grehom: to mu je mirilo srce. »In zakaj bi mi ta navidezna grozna nezgoda ne bila tudi v srečo! Sedaj vem, kaj se pravi trpeti.« Pač so se take misli morale mnogokrat uganiti skeleči bolečini, ki ga je prevzela, a varovale so ga vsaj obupnosti in nejevolje. Kako skrbno povprašuje oče med potom o vsem! Kako varno vozi, da ne bi zadelo kolo ob kamen in ne bi se voz pretresel!
»Le miren bodi, Tine! Doma se hitro pozdraviš, in potem se popeljeva nazaj. Saj veš, da je tudi meni hudo zaradi tebe, pa pomagati ne morem. Pa veš, poklicali bodemo tisto ^oduhano1 Jero, ki vse poduha, ali pa ,kovača': eden od njiju bode pomagal bolje, kakor vsi lj ubij anski dohtarj i.«
Valentin se nasmehne očetovi nadi in veri, in reče na lahno:
»»Težko, da bi mogli taki zdravniki pomagati. Saj še učeni niso mogli. Sicer ste pa vi sami že večkrat rekli: čas je najboljši zdravnik. Čakal bodem, enkrat bode že bolje. Oče, potrpite z menoj!««
Z mehkim glasom je izgovarjal sin te besede. Očeta so ganile: solza se mu
zablesti v očeh. Po kratkem premolim vpraša Valentin:
»»Kaj pa Ivana? Kaj pravi o moji bolezni? Ali je zadovoljna, da pridem domov?««
Oče ne odgovori takoj, kakor bi mu bilo težko odgovarjati in povedati naravnost resnico; za nekaj časa de:
»Saj veš, kakšna je. Ne vem, s čim bi bila zadovoljna in kaj bi rada imela. Se zame dosti ne mara. Oj Tine, ako ostane ona pri domu, imel bodem hude dnove v svoji starosti. Ne vem, za kom je potegnila. Saj naju nihče ni bil tak, ne jaz, ne tvoja rajna mati, Bog ji daj dobro!«
»»Vem, da me sestra nima rada; pa saj ji nisem storil nikdar nič zalega. Se vselej sem ji kaj prinesel domov, in še danes se pelje nekaj zanjo.««
V takih pogovorih se pripeljeta do Kamnika, kjer so ja srečajoči. gledali zvedavo, a Valentin se je tako držal v stran in zakrival obraz z roko, da ga ni mogel nikdo spoznati. Kako uro pozneje pa zavije voz na desno stran pota in kmalu obstoji pred domačo hišo. Solze se udero Valentinu po licu, ni jih mogel zadržati, prehudo mu je bilo. Ko se ohrabri, začne se pripravljati, da bi si pomagal raz voz, a ne more. Ker je bilo že pod večer, bila je sestra Ivana doma. Kmalu se pokaže pred vrati in gre proti vozu.
»Pa niso še počitnice«, nagovori ga na pol šaljivo, na pol malomarno in ponudi bratu roko.
»»O, Ivana, sedaj bodeš imela križe z menoj! Bog me je hudo obiskal. Potrpi, jaz ne morem nič za to. Pa poma-gajta mi z očetom raz voz!««
Ko pride oče nazaj iz hleva, kamor je gnal konja, da ne bi nagajal pri vozu, trudita se oba, oče in hči, spraviti Valentina raz hudo in mučno postelj.   Težko je šlo.   Ko se pa bolna
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 3.                                    69
noga slučajno zadene tal, zaječi ubogi mladenič, da se smili celo sestri. Prinese mu iz hiše stol, in na to neseta oba mladeniča v hišno sobo pri tleh. Tudi tukaj ni bilo suho oko njegovo, in mi mu tega ne štejemo v zlo, niti v sramoto. Kdo ve, ali se ni spomnil pokojne matere in ali si ni mislil, da ga utegnejo za nekaj časa nesti štiri možje — tje na njeno stran pod hladno gomilo.
Za nekaj časa pride gostač iz sosednje hiše in ta pomaga, da preneso Valentina polagoma v zgornjo malo izbico, kjer je pripravila sestra zanj posteljo. Tu se vleže v hudih bolečinah mladenič, ki je nekdaj v tej sobici imel mnogo veselja, ali z raznimi kratkočasnimi opravili, ali s čitanjem. Na to prosi, da bi mu oče odkril in odvezal nogo. Strahoma vidi, da je bila še temnejša ob kolenu in še dosti bolj otekla.
»Oče, zdravil ne bodem jemal«, reče Valentin. »Tukaj bodem mirno čakal, naj pride karkoli.«
Tu so se začeli za mladeniča grenki dnovi. Oče in sestra sta morala hoditi s hlapcem in deklo vred na polje, kjer je bilo vse polno dela, in postrezali so mu večinoma takrat, kadar je sicer navada postreči tudi zdravim ljudem. Le domači župnik je prihajal k njemu, a tudi ne pogostoma, ker je bil dom Valentinov od župnije dokaj oddaljen.
»Težko jo bode izvozil, bolezen se mi zdi nevarna«, govori ob nekem obisku župnik očetu. »Oskrbimo mu vendar zdravnika!«
In pride zdravnik iz bližnjega mestica. Zapiše nekaj zdravil. Snidši se z duhovnikom pravi:
»»Nevarnost je velika. Kost je načeta, in skoro se bode začela tudi kri priditi. Nogo bode treba odrezati.««
Duhovnik se zgane, groza ga sprele-tava. »Tega si že ne bode pustil storiti, vem da ne«, odvrne skrbeči mož.
Kako mali vzroki in kako hude posledice so mnogokrat v boleznih! Zdravniki to vedo dobro. Tudi Valentin je moral to izkušati. Noga je še vedno otekala, vendar le počasi. Prišel je mesec junij, a še se ni pokazalo nikako dobro znamenje. Ko pride oni zdravnik zopet, omeni bolniku to, kar je bil omenil vprvič župniku. Sapa zastane ubogemu mladeniču in mraz ga strese po vsem telesu. Za nekaj časa pa odgovori določno : »Ne, noge ne dam : raje umrjem.«
Zdravnik čuvši mladeničevo misel, spozna, da je treba pomiriti ga.
»»No, saj tako hudo ni. Morebiti ozdravite, toda — nevarnost je, saj veste. In življenje je življenje.««
Dosedaj je Valentin še pridno čital; šolske knjige je imel redno v roki in si tako preganjal dolgi čas, kakor je tudi lože trpel bolečino. A odkar mu je zdravnik tako povedal, šlo mu je čitanje zelo težko. Pač pa je vzdihnil mnogokrat, pač so se mu včasih solze udrle iz očij, in kadar je bil sam, sklenil je roke krčevito in dvignil jih kvišku: »O Bog, ti pomagaj!« O hudo, hudo je ločiti se v mladih letih od življenja. Valentin sam ni mislil preje, da je tako hudo.
Poleg tega se mu je večkrat zdelo, da mu sestra nerada opravlja še tisto malo postrežbo, kar je je imel. Z jedjo bi si pač ne mogel pomagati bolnik, kakoršno je užival Valentin. Ne moremo reči, ali je bil preboječ, ali preponosen, da bi bil očeta ali koga drugega prosil v tem oziru pomoči in kaj poboljška. Ko je zvedel o tem domači župnik, dal je pač donesti bolniku marsikaj, a sestra je godrnjala.
Tako je potekel junij in že julij je nastopil. Bolezen se je še vedno držala trdovratno. »Dolga bolezen, gotova smrt«, rekli so ljudje. »Namesto gospoda bode imel Zakotnik mrliča.«
70
Sestra Vincencija.
Bolezen se ni hotela obrniti nikamor, zelo otekla noga ni obetala nič dobrega, a v srcu našega junaka, v njegovi duši pa se je premenilo marsikaj. Lahko-mišljen ni bil sicer nikdar, marveč že po svoji naravi rad resnoben; vendar je bil zelo zaverjen v svetna vsakdanja opravila; glede na verske vaje in opravila nikakor ni bil pregoreč, dasi jih ni zaničeval. A bolezen mu je pojasnila marsikaj, na kar preje ni mislil: kaj čuda, da se je premenilo zelo njegovo mišljenje in teženje gledajočemu temno višnjevo nogo in gTOzno oteklino, čutečemu večkrat grozno boleče sunljeje, sprehajajočemu se v duhu mimo mrtvaških križev na pokopališču!
Neko popoludne se je gospod župnik mudil dolgo pri bolniku. Drugo jutro pride sam »z Bogom«. Ljudij je privrelo mnogo. Po opravilu so govorili ljudje različno. Nekateri so dejali: »Skoda ga bode, pošten mladenič je bil.« Drugi so se oglašali: »Bog ga je kažnjeval: pravili so, da ni maral nič za duhovski
stan«, — tretji še drugače. Tako sodijo ljudje------
Ko pride isto dopoludne oče k bolnemu sinu in pristopi k postelji, stegne bolnik svoje roke, potegne očeta še bliže, dvigne se urno in objame moža, kakor bi ga gnala nevidna moč. »Oh, oče, kako rad me ima Bog, in jaz tega nisem vedel.« Možu se udero zopet solze. Saj je danes že mnogo jokal; sinova ljubezen ga sedaj še bolj omehči, kakor ogenj vosek. "Ko se pomirita oba, nadaljuje sin:
»Oče, ako premagam bolezen, znal bodem živeti, moj sklep je storjen. Ako
pa umrjem--------oče — oh, le od vas
se težko ločim, in vem, da tudi vi od mene. Kaj ne, da mi odpuščate vsako nepokorščino, vsako žaljenje?«
Za odgovor je tudi oče objel sina. Imela sta se zelo zelo rada — oče in sin.
Ali naj dobrotno nebo raztrga to dragoceno vez ljubezni? Ali naj utrga cvetko, ki je tako redka  na tej ubogi zemlji ?
(Dalje.)
mr
*Šfc
Sestra Vincencija.
(Povest. Spisal Pavel Juternik.)
(Dalje.)
*^arinova Urša je postala torej Slivarica, in Štefan je postal polubrat Reziki in Tonetu. Sprva je kazalo vse prav dobro, a žalibog, ne dolgo. Slivarica je ostala stara Urša — stara loteristovka, stara pijanka. Možu to ni bilo všeč, in dva meseca po poroki je bil prvi pretep v hiši. Odslej je šlo vse navskriž, vse rakovo pot, da se ljudje niso mogli dovolj načuditi  tej hitri izpremembi.   Dan  za
dnevom je bil polom pri Slivarju in jok se jo razlegal po okolici, da so ljudje skupaj vreli.
Prava mati ostane prava, in pisana mati ostane pisana, naj se še tako briše. Čudno bi bilo, da bi se to pri Slivarju ne uresničilo. Pa se je tudi; še prekmalu.
Urša že od nekdaj, ko so jej bili vsi Slivarji še deveta briga, ni bila posebno prijazna niti Reziki niti Tonetu. Da sta
„DOM IN SVET!« 1890, štev. 4.
99
In zdaj ne vem, kam iti ponj . . . Glej, oče stari, modri kneze, Zdaj pa obljuba tebe veže: Hčer drago sem privel nazaj, Ne boš-li dal mi žezla zdaj?« A sivi knez se nanj razjari: »»Gorje mi, da me sin slepari! Še predno tu si bil, sem znal, Da bratu ti si smrt zadal; Zdaj trup njegov in bleda glava, Po reki motni v morje plava, In v dnu bo morskih globočin Počival zadnji knežji sin . . . Da bi srce na vek te peklo, Ker dvignil si nad bratom jeklo! Odpri se jezero do tal, Razmakni se vodovja val,
Požri mi žezlo domovine,
Na veke je pokri v globine!««
Razljuti motno se valovje, Zaganja se gromeč v skalovje: Knez zgrabi, vrže žezlo vanj . Besneč se zgrinja voda nanj. Pograbi krono in zlatnine,
V  jezerske trešči jih temine , , Za njimi vrže knežji meč, Požre vodovje ga kipeč . . . Požre te žrtve bratomora,
V  Slovencih starega razpora .
Posut je stari knežji grad — Strohnel je knežji prestol zlat In danes še pokriva blato Slovenskih knezov žezlo zlato
J^-
A. H.
Enaki in različni poti.
(Študija. Nadaljuje Domen Svetko.)
IV. Dvojni dar.
f ladek mir jo odslej polnil srce Valentinovo. Sam ni mogel umeti, kako mu je, a to je čutil, da ga ne straši nikaka misel. Čutil je tudi sedaj bolj, nego sicer, da je v človeku res neka posebna zmožnost, katere ne spoznavamo v vsakdanjem hrupu in je tudi nečemo rabiti, a vzbudi se v samoti in tihoti, zmožnost, katero oživi — rekel bi — nebo, in ki učini več nego navadne sile. Ob grobu biti — in tako miren, tako udan: kaj takega si ni mogel doslej misliti neizkušeni mladenič. Njegovo duševno stanje se je tako mnogo izboljšalo. Tudi na obrazu se mu jo to poznalo, in skrbnemu očetu se je močneje upanje povračalo, da mu dragi sin vendar le ozdravi.
Malo dnij pozneje obstane okolu dveh popoludne pred hišo mestna kočija. Izstopi   iž   nje   gospod   srednje   starosti.
Voznik zapelje voz v senco ter začne iskati ljudij, gospod pa odpre na pol priprta vrata ter zakliče glasno v vežo »dober dan!« A samo bobnenje njegovega glasu se sliši, človeka ni nikjer nobenega. Zopet gre pred hišo pogledat, je-Ii hišna številka prava, in ko se o tem prepriča, zmaje z glavo vprašajoč se, kako je na kmetih čudno, da še ljudij ni v hišah.
Iz te zadrege ga reši došel mož, ki ni bil nihče drugi, nego oče Zakotnik, ki je bil zagledal s polja kočijo in jo videl obstavšo pred njegovo hišo.
»No, oče, ali imate tukaj bolnika?« vpraša gosposki tujec moža. Ta na pol razveseljen, na pol čudeč se odgovori:
»»Imamo, imamo, gospod. Moj sin je bolan. To vam je huda in dolga bolezen. Nogo si je poškodoval, Bog vedi. kaj bode ž njo?««
7*
100
Enaki in različni poti.
Tujec je sedaj izvedel, da je prav prišel, zato je kar prosil očeta, naj ga pelje k bolniku.
Valentin se ni malo zavzel, zagle-davši tujega gospoda, kakor ga je že preje vznemirilo njegovo klicanje. A ko tujec bliže pristopi, ko mu posveti v obraz svetloba, dohajajoča skozi malo okno,   in ko   sliši  še  njegov pozdrav:
»Dober dan, mladi prijatelj; kje ste mladi bolnik ?« — spozna ga kmalu kot slovečega zdravnika doktorja M., katerega je večkrat videl v Ljubljani. Kakor ga je to razveselilo, tako ga je vznemirila radovednost, kaj je neki doktorja sem napotilo v njegovo zapuščenost, kdo ga je neki klical? Domači gotovo ne. Morebiti župnik? A ta bi bil tudi povedal. Profesor Kočar v Ljubljani ? To se mu zdi najverjetnejše, in pri tej misli, ki mu je šinila naglo v glavo, obstane.
»Neprijetna bolezen, kaj ne, mladi gospod ?« nadaljuje doktor nekoliko šaljivo, hoteč bolnika pripraviti v dobro voljo. »Mirna je pač vaša bolnišnica, oče, to se mora reči«, govori obrnivši se proti očetu. »Vse je bilo, kakor izumrlo. Ali se ne bojite, da bi vam kdo kaj ukradel ?«
»»Kaj bi ukradel? Saj nima tat ni-česa tu, da bi bilo zanj.««
»Pa za bolnika se premalo brigate. Se umre vam lahko, ne da bi vedeli. Drugodi se pač bolj brigajo za vašega sina, oče. Glejte, naprosili so me v Ljubljani, naj grem k vašemu bolniku. Kaj ne, mladi gospod, vi že veste, kdo me je sem naprosil k vam?«
»»Pač mislim si, da gospod profesor Kočar, ki mi je tako dober««, odgovori Valentin.
»Prav ste zadeli«, reče doktor, »res, gospod profesor me je naprosil. Pa da resnico  govorim,  ne   on  sam,  ampak
tudi njegova soproga in pa njuna go-spica, katero poznate, mladi gospod, kaj ne? No, častitam vam, da je za vašo osebo toliko zanimanja. Se mene bi kaj takega veselilo. Bil sem sam pri gospodu profesorju. Rekli so mi, da je vaša bolezen neki zelo huda, in prosili so me, naj vse poskusim, da vas rešim. Da bi bili videli ono gospico, kako me je vsa solzna prijela za roko in me prosila, naj pomagam, kar morem, naj rabim vse pripomočke, in naj bi stalo še toliko, češ, vse bode poplačala in povrnila ona sama. Človek bi rekel, da mora biti vaša sestra, a nisem slišal, da bi vas imenovala brata. No, pa vi že veste, kako je, meni ni treba preiskovati: s kratka, častitam vam, da se za vas tako zanimajo. In celo pismo sem vam do-nesel, videli bodete sami, čegavo je. Pa sedaj glejmo, kaj pravi vaša noga!«
Valentinu je začelo srce hitreje biti med pripovedovanjem in lice mu je za-rudelo. Prijel je pismo in je del pod zglavje. Oče, ki se je veselil prijaznega doktorja, hitro pristopi, da bi privzdignil odejo in razvezal nogo. A doktor ne potrebuje take pomoči. Ko razvezuje nogo, mrmra, kakor bi govoril sam seboj :
»Pač po vseh pravilih ni narejena oveza, pa za silo mora biti. Debela je pač noga, temna tudi, za ples ni dobra, kaj ne, mladi gospod ?« Na to zahteva, da mu pove Valentin vse, kako se mu je godilo   in kako je ravnal do   sedaj.
Doktorju sicer ni vse všeč, vendar obraz njegov ni kazal nikakega nemira.
»Da, da, taki so mladi ljudje. Bog naj zanje čudeže dela! Ali ne veste, da bi sedaj vaša noga lahko bila kje drugodi ? Zakaj se niste potrudili o pravem času — — no, pa bodemo videli. Nekaj je noga še zmerom vredna. Meni se zdi,   da posebne  nevarnosti  sedaj   ni:
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 4.
101
otok je vsaj za nekoliko odjenjal, kakor se kaže: le notri ne vem, kako je.« In doktor preiskuje, tiplje, da more Valentin le težko premagovati bolečino. A naposled se konča tudi preiskovanje z zatrjevanjem   da je »upanje«.
O upanje! koliko hvale so ti peli že pesniki, koliko dobrega pripovedujejo o tebi vsi, ki so bili v nesreči! Tudi Valentina je prešinilo nekaj, kot bi bilo novo življenje; dobremu očetu pa so oko skoro zalile solze od veselja, kakor pred nekaj dnevi od bridke žalosti.
»Draga moja«, govori doktor, »tu treba skrbne postrežbe, treba pazljivosti; bolezen utegne odjenjati, pa se zopet ponoviti, ako ne bi pazili. Zapisal bodem nekaj zdravil, a le nekaj malega. Treba samo naravo podpirati, da si hitreje pomaga.«
Za nekoliko časa pride tudi Ivana v sobo bolnikovo in sedaj naročuje skrbni zdravnik vse natančno, kako treba ravnati z bolnikom. Da je bilo to bolniku zelo v prid, ve vsakdo, komur je znano, kako ravnajo največkrat iz nevednosti na kmetih z bolniki.
Ko je bil doktor M. skoro več kot uro pri bolniku, poslovi se obetajoč, da morebiti zopet pride, naročajoč, da ga naj gotovo pokličejo, ko bi se kaj shujšalo, sede zopet na voz, in moža, ki je prinesel tako veselo oznanilo v hišo, spremlja oko hvaležnega očeta, ki si sam še ni mogel vsega razjasniti, kar je videl in slišal.
Na bolnika je napravilo vse to jako ugoden vtis. Bilo mu je, kakor bi mu bil kdo dal krepilne pijače. Ko za nekaj časa potem sam vzame izpod zglavja pismo, odpre zavitek —¦ zagleda pisanje, iz njega se vsuje nekaj papirnih novcev. A poleg tega pisanja je bil še drug zavitek z naslovom od ženske roke. Prvo pismo,   katero   mu  je   pisal   profesor
Kočar,  pojasni  mu hitro  današnji  dogodek.   Pred dvema dnema je došla v mesto mati Marjetina ter tam povedala, kaj se godi Valentinu, zlasti še,   da je bil previden za smrt in da je menda že izgubljen.  Vsi profesorjevi so bili zelo prestrašeni, ker si niso nikakor mislili, da je  nevarnost tolika.  Pričakovali so le od dne do dne, da se vrne Valentin nazaj v mesto. Zato so se obrnili do najboljšega zdravnika ter ga naprosili, naj pomaga, kar in kolikor je sploh mogoče. —   Radoveden   odpre Valentin   drugo pismo.   Tudi  to je imelo v sebi nekaj papirnatega denarja, podpis je bil Mar-jetin. Čudno mu je bilo v srcu. Ni vedel, ali bi se udal veselju,  da je  to   blago bitje ohranilo   nedolžno prijateljstvo iz mladih let in sedaj tako dejanjsko pokazalo  svoje vrlo  srce,  ali bi  se  sramoval, da ga ima za tako zapuščenega reveža in mu hoče pomoči z denarjem. Pismo njeno ga nekoliko pomiri.  Marjeta   mu   izraža  svojo globoko   žalost, in   naznanja,   kako  jo   mori   skrb   in strah,   odkar je  zvedela  hudo  novico. Mislila  si je,   da pride kmalu zopet v Ljubljano in jih vse zopet oveseli. Naposled ga prosi, naj porabi poslani denar po svoji volji in po svojih mislih. Saj bolezen je draga.    Najraje bi šla sama prepričat se,   klicat  najboljšega  zdravnika in streč, a žalibog ne more, predno se   ne   začno   počitnice,   kar  bode   pa kmalu.   —   Priznaval je v srcu,   da je tolika dobrota, tolika nesebičnost, tolika plemenitost prekosila vse njegove nade. Koliko tovarišev je imel in jih štel za dobre   prijatelje,   a  kdo   se  ga  je  še spomnil!  Videl je tudi,   da sta mu ta darova  bila  poslana   z  najboljšim  namenom,   vendar se ni mogel udati tej misli, da bi rabil dar Marjetin. Pač pa se  mu je  zdelo   lahko   rabiti   dobroto profesorjevo. Čudno, in vendar je tako
102
Enaki in različni poti.
bilo ter bode. Možki ponos pozna mnogo ozirov, katerih večkrat najjasnejša pamet ne premaga.
Valentinu se je res vzbudilo novo življenje. Komu se ne zdi življenje dvakrat več vredno, ako ve, da je drago to življenje tudi drugim? Sestra Ivana je bila prijaznejša proti bratu, odkar je slišala, da se zanimajo zanj gospodje v Ljubljani. Tako je zdravljenje njegovo, dasi jako počasi, vendar nekoliko napredovalo. Za dobrih štirinajst dnij se pripelje zopet isti zdravnik in se odpelje spoznavši, da je nevarnost minula, in da bode noga s časom ozdravela. »A trpelo bode še nekaj tednov, predno bode bolnik mogel in smel hoditi«, tako je izrekel svojo sodbo.
Zopet je imel Valentin pridno v rokah knjige, tudi je za silo kaj na postelji pisal. A zamislil se je večkrat prav globoko in ko se je vzdramil, bile so mu nemirne roke, kakor bi hotel nekaj odganjati, oči so se mu živahno svetile. Nekaj mu je bilo v srcu, duša je boj bojevala: Bog vedi kakšen.
Došel je čas šolskih počitnic. Valentin dobi od župnika poročilo, da dojde profesor Kočar s svojimi prav kmalu sem na počitnice, tem brže, ker je njegova gospa bolehna in slabotna in j:>otrebuje boljšega zraka.
Nestrpljivo čaka Valentin, a lahko mu ni v srcu: ne ve, kako bode pozdravil svoje dobrotnike, ne ve, kako bode mogel vesti se proti Marjeti. Reklo mu je nekaj, da pride gotovo tudi ona k njemu čim preje, in ta slutnja ga ni varala.
Predno je minul teden, stopita neko dopoludne v vežo Valentinovega doma profesor Kočar in Marjeta. Iz kuhinje pride naproti Ivana, ki je pripravljala južino; oče je šel z doma po opravkih. Poznala je dobro oba prišleca, a bila je
zelo v zadregi, ne vedoč, ali bi se obrnila s pozdravom do Marjete, ali do gospoda. A Marjeta pristopi s priprosto priljudnostjo in seže v roko nekdanji sicer nekoliko starejši znanki. In pogovor je bil takoj začet, ki se je kmalu obrnil na Valentina. Zvedela sta prišleca, da se zdravje polagoma vrača, da je pa treba še paziti, ker bi se utegnilo kaj drugega pritakniti. Na to hiti sestra povedat bratu, kdo ga je prišel obiskat, in kmalu se vrne ter prosi, naj bi šli k njemu, rekoč, da ju Valentin sam prosi te prijaznosti."
Težko mi je reči, kdo je bil bolj ginen, ali Valentin, oslabel od dolge bolezni, komaj premagajoč svoja čustva, ali prišleca. Profesor čvrsto pristopi k postelji in ponudi roko bolniku, a kar obstane, ko zagleda upadlo lice, bledi obraz, malo porasten že z znamenjem bližajoče se možke dobe. Nemogoče je, da ne bi se udali britkosti, ko vidimo drago osebo v takem revnem stanju. In Marjeta? Morebiti nam čitatelj za-merja, da smo omenili že večkrat solzno oko svojih junakov, a nečem prikrivati one strani v njih značaju, ki nam kaže njih dobro mehko srce. Ali se treba komu sramovati solz ob takih prilikah ? Kdo bi se torej čudil Marjeti, da je zakrila oči s svojim robcem, ko je vsto-pivša v bolnikovo sobo zagledala njegov propadli obraz, njegovo nekdaj tako krepko postavo sklonjeno na postelji? Še le, ko jo pozove profesor, stopi vsa zmedena bliže ter da bolniku roko vpra-šajoč na lahno: »Kako vam je ?«
»»Dobro, hvala Bogu««, odvrne Valentin in prosi oba, naj bi sedla na stola, ki sta bila poleg mize, in katera je bliže primaknila Ivana.
Dasi bi bilo prijetno navesti ves razgovor te male družbe, vendar se zanašam na  domišljijo čitateljevo,   da si
„DOM IN SVETI' 1890, štev. 4.                                      103
bode ta pogovor sam sestavil. Saj novi naklepi in načrti se ne delajo ob taki priliki. Dosti je, da povemo iz pripovedovanja profesorjevega, da so učitelji Valentinovi zelo obžalovali njegovo nesrečo in da ga pričakujejo v jeseni k izkušnji ; zastran uspeha mu ni treba biti preveč v skrbeh, ker so prepričani vsi o njegovi pridnosti. Od svoje gospe je prinesel profesor srčen pozdrav: zaradi nekolike slabosti ni mogla sama priti, a pride precej, ko bode mogla. Profesor prosi tudi naposled, naj si njegovega dolgega molčanja ne razlaga kot ne-skrbnost, ker nihče si ni mislil bolezni tako hude, in tudi niso dobili v Ljubljano nikakega poročila, predno ni prišla tje mati Marjetina. Pripoveduje tudi o skrbi Marjetini, zlasti o njeni neprestani molitvi za njegovo zdravje.
Predno sta odšla, razvil se je še prav zanimiv prizor. Valentin seže profesorju v roko, katero mu je ponudil v slovo, in ga ginen — vendar z nekoliko težavo zahvali za njegovo radodarnost. Profesor pa se je delal, kakor da bi še slišal ne, in govoril vmes o svojem veselju, da bode kmalu zdrav. Ko se pa hoče posloviti tudi Marjeta, vzame Valentin izpod zglavja njeno darilo in ga ji hoče dati v roko:
»Gospodičina, to je preveč, tega jaz ne morem, ne smem obdržati.«
Res preveč je bilo to za dekle. Kaj takega se ni nadejala, ni mogla izpre-govoriti besede. Res je včasih težko, dobroto sprejeti, a še hujše je, ako ti ponujeno dobroto odbijejo, ali celo sprejeto vračajo. Drugega ni mogla reči, kakor »Valentin!« s tako pomenljivim glasom, da je mladeniču izginil pogum dalje siliti. Tudi profesor je prišel na pomoč Marjeti:
»Tega nam vendar ne bodete storili, Valentin! Saj ni sramota biti v potrebi.
Čemu nam ne bi privoščili veselja, da vam skažemo svojo ljubezen?«
Tako je bil njegov ponos premagan, in večkrat ponovljeni sklepi so se razpršili, kakor prah, ko vanj pihneš.
Oče Valentinov je opažal, da se sinu zdravje zelo boljša. Dobil je pa tudi od župnika strog ukaz, ki je bil podprt z lepim številom novcev, da mora za bolnikovo hrano dobro skrbeti. Valentin je opazil to podvojeno skrb in si lahko mislil, odkod to prihaja.
Kmalu na to prideta k Valentinu profesorjeva gospa in ž njo Marjeta. Profesor je bil šel nekam dalje obiskat prijatelja. Tudi ta obisk je vzbudil Valentina. Gospa je bila prijaznost sama in takoj opomnila to in ono, kar bi utegnilo pomagati, da dobi bolnik hitreje močij. Marjeta pa je pripravljena takoj vse storiti in preskrbeti. Sla bi bila kar v kuhinjo, ko bi ji ne bilo reklo nekaj v srcu, da se ne spodobi v tuji hiši. V hudo zadrego pa jo je pripravilo pripovedovanje gospejino o onem času, kar niso bili več skupaj. In kaj je bilo?
»Veste-li, gospod Valentin, kaj je za vas storila Marjeta? Povem vam, saj ni nič hudega: Bogu je darovala svoje zdravje in prosila bolezni v zameno za vas, da bi vi ozdraveli. Sama mi je zaupno povedala, in ker mi ni zapovedala, naj molčim o tem, povedala sem vam. Ure in ure prebila je v cerkvi in molila. Ali ste tudi vi sami tako molili?«
Valentin ni mogel odgovoriti naravnost, ampak samo vzdihnil :
»»Vem, da ste zelo dobri, predobri proti meni. Tega od vas vseh nisem zaslužil.««
»Marjeta ima veliko hvaležnost do vas. Pravi, da ste ji vi pripomogli, daje prišla k nam. In če je tako, hvaležna sem vam tudi jaz, ker imam Marjeto zelo rada,«
104
Enaki in različni poti.
Ko se obrne pogovor na vsakdanje stvari, teče zopet lože beseda. Valentin se od obiskovalk mirno poslovi, ko se dvigneta, da odideta. Spodaj v veži je bilo še mnogo govorjenja, ko srečata Ivano in jo prosita, naj ljubo skrbi za brata.
Dnevi so hitro potekali, tudi Valentinu so se zdeli kratki, ker učenje mu je preganjalo dolg čas v bolniški postelji. Včasih je tudi poskušal stopati z bolno nogo, a bolečina se je takoj oglasila, vendar vedno manj.
Nekoč ga dobi profesor pri mizi sedečega. Bilo je obema veliko veselje. »Menda hočete že zdravi biti, Valentin! Le počasi! Naglica vam je napravila bolezen, naglica vam jo zopet lahko vrne.« — Pogovor se zasuče na šolske stvari; profesor vidi, da je Valentin pridno delal.
»Hvala Bogu, ob začetku šol se bo-dete mogli peljati v Ljubljano, da tam naredite izkušnjo. Kaj pa potem? Ali se bodete peljali še kam drugam? Kje bodete študirali medicino ?«
Valentin ni vedel, kaj bi odgovoril. Profesor je spoznal, da se ne bi rad o tem razgovarjal, zato ga samo še nekoliko osrčuje. »Ne bojte se nič! Nekoliko bodemo že storili za vas, nekoliko bode pa morebiti še oče pomagal.«
»»Nekaj že. Po materi imam še malo doto. Za prvo silo bi bilo. Bog bode že pokazal pravo pot. Kdaj vam povrnem dobrote vaše, gospod profesor?««
»Pustiva to, ob drugi priliki! Skrbi na stran! Veselite se zdravja in življenja, mladi prijatelj: tudi to je treba, da ne zaidemo v duhomorno otožnost.« »»Kako vrl je pač ta mož!«« govori Valentin sam seboj, ko odide profesor. »»Ta ima srce in ne zna samo svojih šolskih naukov. Da, tak profesor bi hotel biti. A kaj bodem ? Ali bodem res,
kar mislim? Bodem-li svoje sklepe izvršil ? O svet, saj si lep, in dobrih ljudij je še mnogo v njem: tudi za mene bi imel še kaj sreče. Ali mi ni Bog sam pripravil te sreče, ker mi prihaja od dobrih, od najboljših ljudij? Ali hoče Bog, da jo zavržem? Ali res hoče od mene, kar mi je govorila neusmiljena bolezen?««
Boji v nesreči, boji v sreči — naše življenje ni nikdar brez njih: to je iz-kušal tudi Valentin. Ko je bil bolan, želel sije zdravja, upajoč sreče, in sedaj, ko bode skoro zdrav, sedaj ga mučijo drugi boji. Kakšni neki? vprašuje či-tatelj. Naj se spomni, da si je Valentin še vedno izbiral stan. Vleklo ga je sicer, da bi se učil zdravilstva, a bolezen mu je vzbudila druge misli in storil je v bolezni sklep, da se posveti službi božji in svojemu bližnjemu, ako mu Bog ohrani zdravje.
Med tem sta pa mislili dve drugi osebi, kako bi napravili Valentinu veselje sedaj, ko je okreval, kako bi ga odtegnili njegovi otožnosti.
Mladenič je po malem že hodil iz hiše. Kako mu je bilo v srcu, ko je vprvič stopil čez prag! Kar zavriskal bi bil. Opirajoč se na palico, da ni noga preveč trpela, sprehajal seje blizu doma in hodil po malem na polje. Mnogokrat je pogledal na holmec, na prijazno cerkvico vrhu njega in premišljal, kdaj bi mogel priti na ono ravnico, kjer je tako rad bil, od koder je tako lep razgled po bistriški dolini in še dalje.
Enako si je mislila tudi Marjeta in to povedala gospej. Ta pa takoj napravi načrt, da bi enkrat vsi skupaj šli na holmec. Ko obiščejo pozneje zopet vsi trije, profesor, gospa in Marjeta, Valentina, predlagajo mu, da bi šli prihodnji dan na holmec in morebiti tudi oče ž njimi, da bode pot tem veselejša. Vesel
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 4.                                  105
je pozdravil mladenič to vabilo in si pripravil močno palico za to pot, ki ni bila posebno dolga in težavna.
Drugi dan je bilo jasno vreme v poznem poletju. Kmalu po poludnevu se pripelje profesor s svojo družbo. Prišedši do Zakotnikovih izstopi profesor in veli sesti Valentinu; on in pa oče korakata po klancu dalje, koder se je peljal tudi voz do tje, kjer je pot strmejša in nerabna za vožnjo. Tu izstopijo vsi, izlo-žijo nekatere stvari zavite in zakrite, zlasti Marjeta se dobro obloži in tudi profesor prevzame nekaj bremena. Nekaj naj bi voznik sam prinesel za njimi, ko bi spravil konja pri Zakotnikovih v hlev.
Valentin je stopal med očetom in profesorjem brez težave in bolečine. Hotel je urnejši biti od drugih, a spremljevalca mu nista pustila. Gospa in Marjeta pa sta šli zadej. Bilo je vsem tako lahko in Valentinu posebno, ker je čutil, da so se mu povrnile telesne moči. Profesor je bil zelo dobre volje, pripovedujoč, kako je šel tudi pred mnogo leti sprehajat se na ta holmec, a našel tu ljubezniva otroka, katera ima sedaj seboj kot mladeniča in deklico. Zato mu je pomenljiv ta dan: Bog vedi, ali bode v tako veselem čustvu še kdaj šel tu gori! — Tako je znal vsak kaj povedati, dokler nisO dospeli blizo one prijazne ravnice, pod vrhom, ki je podobna naročju sedečega človeka. Vsa družba sede in se raduje prelepega razgleda. Po oddihljeju hoče profesor najti tisto mesto, kjer je svoja varvanca vprvič zagledal, in gre ž njima še malo dalje.
»Da, da, tukaj je bilo. Ali bi danes tudi tako pela, draga moja?«
»»Pel bi rad, a ne vem, zakaj ne morem. Zdi se mi, da sem veselejši nego takrat, a takrat je bilo drugače !««
»»Drugače, drugače««, ponavlja Marjeta in zarudi. »»In vendar je še mar-
sikaj vedno tako, zdi se mi, gospod. Ko bi imela čedo, tekla bi za njo in pela bi tudi/—: Kje pa je gospa? Z njo bi pela. A samo vesele, žalostnih ne maram.«« Hitro se zasuče in gre iskat gospe. Ta pa je imela kot dobra gospodinja drugo skrb. Oče Valentinov ji je narezal nekaj vej in jih zasadil v zemljo, prinesel maha, ter napravil tako nekak šotor ter mizo v sredi. Tu je razvrstila gospa one stvari, katere so bili donesli seboj. Bilo je kaj vabljivo, vsi so jo pohvalili, ko so sedli na tla okrog pri-proste mize po najpriprostejši šegi.
»To je veselje našega stanu«, začne profesor, »da imamo tako lepo nalogo, izobraževati bodoče može za svoj narod in pa, — da imamo počitnice, v katerih se svobodno oddahnemo, kjer hočemo. Kaj ne oče, da mi zavidate ?« reče obrnen proti Valentinovemu očetu.
»»Zavidam pa ne««, odgovori mož. »»Vsak stan naj se veseli tega, kar ima, in naj privošči drugim njih veselje. Zal, da je dandanes nevoščljivosti med stanovi vedno več. Že mene so prijemali, zakaj sem dal sina v šolo. Pa nikdo nima škode zaradi tega.««
»Vi prav govorite, oče, a mi sveta ne bodemo premenili. Zato pustimo to. Pijva ga, oče, na zdravje vašega sina! In Valentin bode z nama trčil.«
Tako se je vnemalo veselje, ker je Valentin ozdravel. Tudi gospa in Marjeta sta bili dobre volje. Hitro je uhajal čas. Dobri Zakotnik je bil postal tako zgovoren, da je vedel raznovrstnih zani-mivostij povedati o bistriški dolini, o kamniškem jezeru, o gradovih, o rokov-njačih, da so vsi radi poslušali. Med tem pa je bila neopažena vstala Marjeta in se oddaljila. Ne daleč od todi je bila prijazna, a mala cerkvica, tje jo je vleklo in tje priti se je bila namenila. Med potoma   nabere   cvetlic,   poveže   v  velik
106
Enaki in različni poti.
šopek in stopa lahno proti cerkvici. Cerkovnik se ji nekoliko čudi, a odpre jej hitro, češ, gospoda stika povsodi, ker nima nič dela.
Solnce se je bilo nizko pomaknilo, in to je opomnilo drugo družbo, da je treba misliti na odhod. A Valentin prosi, da bi smel iti še v cerkvico, češ, da si je večkrat med boleznijo želel priti tu gori. Kmalu uganejo, da je šla tudi Marjeta skoro gotovo pred njimi v cerkev, ker je ni bilo nikjer videti.
Kakor bi bil do cela zdrav, hodi Valentin po mehki stezi. Cerkvica se zablešči pred njim, okrog katere je tolikrat hodil, v kateri je tolikrat molil kot otrok. Tiho stopi pred drugimi skozi odprta vrata v cerkev. Zahajajoče solnce je vsipalo svoje žarke skozi velika okna in lično cerkev čudovito krasilo. Tam pred stranskim altarjem Matere Božje je klečala Marjeta, pred njo na altarju je bil šopek cvetlic. Bil je to lep prizor: saj je takrat človek najlepši, kadar moli. Tudi Valentin poklekne tiho zadej, in kdo bi ne uganil, kaj mu je govorilo srce! Naposled pride tudi ostali del družbe v cerkev in poklekne po klopeh. Ko profesor zopet vstane, vstanejo i drugi, ogledajo si nekoliko posamnosti in zapuste prijazno božjo hišico. Cerkovnik je potem gledal za njimi, sukal nekaj svetlega v roki ter mrmral, naj bi gospoda le večkrat prišla molit tako pobožno, kakor on še ob nedeljah ne moli.
»Zakaj si vendar tako goreče molila?« vpraša gospa Marjeto, ko gresta za možkimi po holmcu doli. »Zevem: hvaležna si, kaj ne? Lepo je to.«
»»Tudi prosila sem, gospa, prosila. Mati Božja me mora uslišati.«« Gospa je mislila, da ve, kaj je deklica prosila, in je ni dalje nadlegovala.
V večernem hladu je drčal voz proti vasi  s   profesorjevimi,   Valentin  pa je
bdel dolgo v noč in tudi pisal svoj dnevnik. Zadnje besede so bile:
»Bog, ti hočeš! Dal si mi v drugič življenje in tebi sem je daroval. Nič naj ne vzame tega, kar je tvoje ! Zrtva—? Kaj žrtvujem? Tem bolje, če kaj žrtvujem. — —«
V nedeljo je bil Valentin v farni cerkvi in pri župniku. Naznanil mu je med boleznijo storjeni sklep, da se hoče posvetiti duhovskemu stanu, ko naredi zamujene izpite. Ko pove opoludne pri kosilu župnik to vest profesorju in njegovi soprogi — Marjeta je pomagala v kuhinji — zavzela sta se oba.
Župnik pa dostavi:
»Svobodno si je volil, silil ga ni nihče. Jaz sem si želel tega, ker poznam njegov dobri značaj, a prigovarjal mu nisem, tudi ni bilo prilike. Zato se veselim tega, ker upam, da je to delo božje. Sicer bodete pa imeli še priliko vse dobro premisliti, Valentin, da se ne prenaglite.«
»»Dovolj sem premislil««, odgovori mirno, »»in ne bodem več premišljeval. Pripravljen sem bil stopiti brez strahu v večnost in sedaj nisem nepripravljen stopiti v duhovski stan.««
Po obedu pelje gospa Marjeto, ki tega še ni bila slišala, v svojo sobico in ji pove z nekolikim obotavljanjem, kaj je sklenil Valentin. Bala se je, da bo to hud udarec za občutljivo dekle. Ko Marjeta to zasliši, pade pred prestrašeno g*ospo na kolena, dvigne kvišku roke in zakliče:
»O hvala Bogu, uslišal je moje prošnje. O gospa, moje želje so se izpolnile«, in prime gospo za roke.
Gospa ni mogla prav umeti tega čudnega veselja; reče ji, naj vstane, in jo pelje na stol, da bi se sede pomenili. Tu razkrije Marjeta gospej svoje otročje prijateljstvo z Valentinom,   svoje misli
„DOM  IN SVETI' 1890, štev. 4.                                      107
o bodočem njegovem stanu in svojo željo, ki ji je ostala od tega časa, naj bi bil njen prijatelj kdaj vrl duhovnik. Prav zato je žrtvovala tudi Bogu svoje zdravje namestu njega, in gori na holmcu je molila s trdnim zaupanjem, da se ji želja izpolni.
»Ali na svojo srečo nisi nikdar mislila ?«
»»Mislila sem, ker sem Boga zahvaljevala, da mi je dal takega očeta in tako mater, kakor sta vi in vaš gospod soprog. Na kaj drugega nisem mislila. Za to bode že Bog poskrbel in pa vi, ki me imate tako radi.«« To izgovorivši poljublja roke gospej in jih moči s solzami hvaležnosti in veselja.
Gospa tudi ne more zadrževati solz. Vroče poljubi to nedolžno bitje, katero je ljubila kot lastno dete in reče:
»»Marjeta, imela sem te za dobro dete.   A da  imaš   tako  srce,   tega ni-
sem vedela. Bog te blagoslovi, dete moje!«
Ko se pogovarjata nekaj dnij potem profesor in župnik o tej razmeri med Valentinom in Marjeto ter o svojih nadah zastran njiju sreče, reče župnik:
»Tako prijateljstvo je redko. Lahko je ljubiti zaradi svoje sreče; a popolnoma nesebično ljubiti, to je veliko. To dela vera. Res Marjeta vam je biser. A čudim se nič ne, ker tisti, ki more gledati globlje v srce človeško, vidi tu pa tam enako mišljenje. Gospod, rečem vam : Ženska je zmožna velikih strastij in tudi hudobij, ako zaide na slabo pot, ako je bila njena vzgoja slaba. A dobro vzgojena ženska je mnogokrat še bolj junaška v čednostih, ako ima priliko razvijati jih, nego smo mi možki. Gospod, na taki vzgoji vam častitam.« Pri" jatelja si stisneta roki.              (Konec.)
Sestra Vincencija.
(Povest. SjAsal Pavel Juternik.)
(Konec.)
(SiP
%~pez  kake pol ure se bolnik pre-
^T budi.
»Kje je pa Štefan, oče ? O njem še ničesar ne vem«, vpraša ga Rezika. S težkim glasom ji odgovori: »Štefan je bil vedno pri meni, podpiral me je inmi pomagal. Rad moli in dela. On mi je stregel v bolezni in me nagovoril, da sem si dal pozvati duhovnika. Danes zjutraj, ko so me prevideli, bil je še pri meni; potem ga nisem več videl. Ne vem, kje je; gotovo pride kmalu. Rezika, ravno sedaj se mi je sanjalo o materi. Prišla je k meni in govorila z
menoj. Gotovo še živi; a kdo ve, kje. Ako jo najdeš, povej ji, da sem ji vse odpustil, naj tudi ona odpusti meni! .. . Oh, kako sem slab! Rezika, hudo je, hudo! . . .«
Mož zatisne oči; hči pa ihti in moli.
Štefan je šel zutraj po očetovem obhajilu v gozd drv nabirat, ker je doma že vsa požgal. Navezavši si debelo butaro, koraka ž njo proti domu. Na nekem razpotju v goščavi gre mimo lesenega križa.   Potreben   dušne  in  telesne   po-
130
Enaki in različni poti.
Vihre se vrte v vijavi, Tepe se valov krdelo In plešoč se strmoglavi
V  silno zevajoče žrelo . . .
V  silno zevajoče žrelo Sivi starček gleda milo. Žalje lega mu na čelo, Z roko vodi pa krmilo.
Z roko vodi pa krmilo, Da vale peneč vode se, Pljuskajo z nevkrotno silo In razbijajo ječe se.
In razbijajo ječe se; Divja jeza vode giblje, Zbirajo se v grozne plese, Vihra tuli — čoln se ziblje
Bral je starček stare reze, Reze starega grobarja, Ne plaši se temne jeze Razbrzdanega viharja.
Tuli, divja vihra, tuli, Peklo te je izbljuvalo, Skoro se na dno prihuli, Pa te bode pokopalo!
Nad grobovi, nad rodovi In nad Romo sedmoglavo Ziblje Duh se nad svetovi, Ki je pisal sveto pravo . . .
Gleda starček v duhu čase, Ko pomladil nov se rod bo, Slušal bode davne glase, Davno bode slušal zgodbo.
Reze gledal bo grobarja, Bratov svojih gledal srago, Gledal, da so iz viharja S častno se vrnili zmago:
Čoln ovija z oljko sveto Palma — v morju spijo vali, V skalo sidro je zapeto In golob sedi na skali . . .
-6-
Enaki in različni poti.
(Študija. Nadaljuje Domen Svet/co.)
V. Tri slike.
imskega popoldne je. Mraz je ^nekoliko pojenjal, zato je jclo po
malem snežiti. Proti sv. Krištofu v Ljubljani se pomika dolga vrsta občinstva iz boljših stanov. Pogreb je. Vidi se, da je bil pokojnik iz boljšega stanii, zakaj bogato krsto nese šest pogrebcev, drugi pa gredo ob strani s svečami. Pred krsto gre precejšnja vrsta duhov-ništva, izmed katere se glase krepki glasovi, pojoč žalni »Miserere«. Za krsto neposredno stopa naš znanec, profesor Kočar, črno oblečen, na strani mu je drug gospod — njegov svak. Za njima stopa nekaj parov gospej; ako bi hoteli natančno opažati, spoznali bi za pro-
fesorjem stopajočo Marjeto. Črna obleka segajoča globoko do tal, črni pajčolan. ovijajoč se okrog vitke postave, jo delata zanimivo. Med občinstvom, ki gre zaradi sožalovanja v sprevodu, opažaš tudi dva bogoslovca v dolgih plaščih; poglej enemu v lice in takoj spoznaš našega Valentina.
Sprevod se zmota v cerkvico, v katero vodi Ljubljančane zadnja pot; petje se razlega v njej. Kadar pa poneha, pretrga tihoto večkrat glasno ihtenje. Zvonovi zazvone, sprevod pa se pomika zapustivši božji hram na pokopališče. Ustavi se ob novi jami. Tu slišiš maš-nika moliti, vidiš ga, kako škropi jamo,
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 5.
131
slišiš votlo bobnenje, vmes pa čuješ ihtenje in jokanje, da ti trga žalost srce. Kdo bi no bil žalosten z žalostnimi! Zopet zadone pevski glasovi, razlegajo se po tihem kraju. Ko potihnejo, raz-ide se množica in kmalu je ta kraj pokoja — pokojen in prazen kakor preje. Ne, ni še prazen. Nekaj oseb stoji še tam ob novem grobu, Marjeta pa se je sklonila prav ob robu in pokleknila: glasno vzdihuje. Njena žalost mora biti velika; dve spremljevalki se trudita, da bi jo dvignili in odveli od todi. Ob strani tam stojita tudi bogoslovca: Valentin stopi bliže proti profesorju, prime ga za roko in de: »Iz srca sožalujem, gospod profesor; bodite o tem uverjeni.« Iz zatemnelega očesa profesorjevega se prikažejo solzo, ne more govoriti, ampak le odvrne: »hvala Vam, Valentin!« in stisne podano roko.
Taka je bila zadnja pot profesorjeve soproge, blage Amalije. V tem grobu sedaj počiva. Nebo se je zavilo v temno odejo, goste snežinke padajo lahno in kmalu bodo zakrile rujavo prst z belo tančico.
Gospa, ki je bila krhkega zdravja, ni se mogla ustaviti bolezni vsled pre-hlajenja. Vsa pomoč je bila brez uspeha. Mirno je umrla, kakor bi bila zaspala. Njena smrt je bila blažena.
Nekaj dnij pozneje dobi Valentin, bo-goslovec v  I. letu, to-le pismo:
Dragi gospod Valentin! Pridite k nam, da nas malo poto-
v
lazite. Žalost moja je večja, nego sem si mogel preje misliti. Marjeta se ne da utolažiti. Hud udarec je bil: mož sem, a vidim, da tirja bolečina tudi od mene pokorščino.
Le pridite, da tudi sprejmete, kar Vam je pokojnica zapustila. Lep križ je in dragocen.   Želela je, da bi Vi,
kot duhovnik, imeli križ na svojem klečalniku in tudi zanjo molili.
Se nekaj bi Vam rad povedal, a težko težko mi je. Pa vendar lože Vam, nego drugim, saj imate že iz davna odlično mesto v mojem srcu.
Marjeta je pokojnici stregla tako skrbno, da za to nimam izrazov. O kaj stori ljubezen, kaj stori dobro srce!
Moja pokojnica je bila prepričana, da ne vstane več zdrava. Pripravljala se je za smrt in o tem govorila, da je meni srce pokalo. A Marjeta je podvojila svoje moči, kakor bi jih hotela vliti v obnemoglo mojo soprogo. Kako ji je to dobro delo! »Marjeta jo res blago dekle«, rekla mi je nekoč. »Težko se ločim od tebe, pa tudi od nje: oba me tako ljubita. Kaj bode ž njo po moji smrti?« In nekaj dnij pozneje, ko stojiva jaz in Marjeta ob njeni postelji, prime za roko mene in potem seže z drugo roko po desnici Marjctini ter reče: »Moj Josip, ako bodeš kdaj iskal drugo tovarišico za življenje, kadar mene več ne bode —, kaj ne, da ne bodeš zapustil Marjete ?« Midva nisva mogla prav umeti, kaj neki hoče reči, in rečem ji, da bi vsaj nekaj odgovoril: »Vse ti rad izpolnim, Amalija, kar želiš. Za Marjeto bodem skrbel, da pride do sreče, katere si želi.« A bolnica me nekako smehljaje pogleda, dene Marjetino roko v mojo in pravi: »Jaz vaju oba ljubim, zato vaju prosim, da se še vidva ljubita in mene spominjata, kadar mene več ne bode. Marjeta, ne zapusti mojega dobrega Josipa!« Marjeta zaplaka, sklone se proti bolnici, a ta jo objame in jo vroče poljubi. Se enkrat pozneje me je prosila, naj ne iščem druge žene nego Marjeto, ako bi se hotel zopet
9*
132
Enaki in različni poti.
oženiti. Jaz sem ji obljubil, a takrat malo na to zadevo mislil. Tudi sedaj še ne mislim, le olajšati sem hotel svoje srce, ker tudi Vi imate srce zame. Pridite nas kmalu potolažit; težko Vas pričakuje
Vaš
J. K.
*          *
Od tega tužnega dogodka je minulo več let. Mnogokrat je pomlad odela z lepim zelenjem oni holmec, na katerem smo se mudili v začetku te povesti, jesen pa mu je neusmiljeno vse odnesla. A mala cerkvica je ostala vedno enaka ter gledala doli po lepi bistriški dolini, kjer je čas leto na leto preminjal marsikaj med človeškim rodom. Zakotnikov dom ima novega gospodarja, dasi »stari« še ni umrl; sosedna hišica, nekdaj v slabem stanju, je sedaj ličnejša, v vasi pa nam kaže pokopališče nekaj novih grobov, med katerimi je eden gospoda župnika, našega znanca, drugi matere Marjetine; za druge se pač ne moremo brigati. In prav tu se ustavimo, ne daleč od pokopališča, kjer se ti v popoldanskih solnčnih žarkih blišči poleg cerkve prijazna duhovnišnica. Pred hišo je precejšna trata, po kateri se vije, kakor trak po zelenem krilu, srednje široka bela steza. Solnce seje pomaknilo že proti za-padu in dela že znatno senco, kar je marsikomu všeč — ker poletna vročina je huda —, všeč tudi sprehajalcu pred du-hovnišnico. Ta je še mlad mož, duhovnik po stanu, ki stopa krepko po trati poleg steze, a glavo ima nekoliko povešeno, znamenje, da nekaj premišljuje. Včasih jo vzdigne in pogleda tje proti drugi lepi hiši, ki pa ima nad vrati napis: »Šola«. Vsekako mož nekaj pričakuje. Tu se zasliši od tam močno ropotanje, vmes vsakovrstni glasovi vse vprek, in naposled jo udere  cela četa otrok  na
piano, deklice najprej in potem dečki. Duhovnikovo lice se nabere v gube, kakor bi se smehljal, mož koraka naravnost proti šoli. Ko vidijo otroci, da so jim bliža, začno teči proti njemu in v hipu ga obsujejo, gnetejo se, da bi dobili njegovi roki, drugi mu kličejo običajni krščanski pozdrav, tretji, mali poredneži, pa kličejo: »Gospod župnik, podobico, podobico ! Meni podobico ! Meni tudi! Se meni!« Se drugi pa kažejo ter mole proti župniku — zakaj ta mož je tukajšnji župnik — svoje »spominke pridnosti«, katere so dobili danes v šoli. Možu mora pač to ugajati, sicer bi ne trpel tega prav nešolskega reda otrok, katerega pa nekdo drugi neče trpeti, namreč učitelj, ki se prav sedaj bliža. V nekaki sveti nejevolji in v pravični zavesti, da je dolžan skrbeti za lepi red tudi izven šole, kara že od daleč naj-porednejšega Tončka, ki hoče predreti celo vrsto, da bi tudi on pokazal župniku, a ne spominske pridnosti, ampak iz lesa na debelo izrezano podobo. A dasi je trdil Tonček, da je to sv. Anton, vendar bi še duhovnik, ki pozna vso svetnike, ne spoznal te podobe za Antona. Pristopivšemu gospodu se otroci umaknejo in oba, župnik in učitelj, se prijazno pozdravita. Rado volj no razklada ljubeznivi učitelj duhovniku, kateri izmed učencev je bil najpridnojši, kateri pa manj priden. Pridnejšim hoče dati župnik podobice, zato jim veli, naj gredo ž njim proti župniški hiši. Tako gre kmalu lepa vrsta dečkov, pa tudi deklic — seveda zadej — za obema gospodoma. »To mora biti prijatelj mladini«, praviš sam v sebi, čitatelj, in prav misliš, je tudi. Vse gibanje, vse govorjenje njegovo to kaže. In kdo je neki? Nihče drugi, nego naš znanec Valentin, sedaj župnik v svojem rojstnem kraju. Po smrti svojega dobrotnika je prosil,   da
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 5.
133
bi mu dali to duhovnijo in dali so mu jo, češ, ako jo tebi tako prav, nam je tudi. Bilje pa Valentin vzoren duhovnik, prednikom dobro znan, da mu niso lahko odbili prošnje. Sedaj je tudi med svojimi mladimi rojaki, kakor oče med otroci, poln veselja in sreče sredi mlade čete. — A kaj je to? Tam po cesti mimo župana je zavila kočija in že vozi sem proti župniški hiši. Gosposka kočija, ki vozi gospodo, kaj more neki biti ? Vse je pozorno, otroci najbolj, še gospod župnik se malo obotavlja iti po podobice, da preje vidi, kdo se neki k njemu vozi ob tem času. A že ve, saj vidi, saj že hiti dohajajočemu vozu nasproti, saj že sega prišlecem v roke in jih glasno pozdravlja. Otroci se čudijo, vendar so mirni, ker je gosp. učitelj zraven njih. Pa tudi ta stopa vozu nasproti, hoteč pozdraviti župnikove znance. Voz se ustavi, in oba, župnik ter učitelj, začneta pomagati potnikom izstopiti raz voz. »A kdo so vendar« ? vprašuje čitatelj že ves hud in nejevoljen. Poslušaj župnika, kijih tako-le predstavlja učitelju : »Moj očetovski prijatelj in dobrotnik, gospod profesor Kočar; gospa soproga, in ta-le dva mala, sta njuna sinčka: vsi dobro došli! A zakaj ste me tako iznenadili, gospod profesor?«
»»Ali ni tako prav, gospod župnik? Ali ni tako svidenje lepše ? Pa kakor se kaže, nisem prišel nepričakovan : celo slavnosten sprejem ste mi priredili, kaj ne? To jih imate, gospod župnik, mladih župljanov! Lepo je to, lepo!««
Tu se spomni župnik svoje obljube, prosi gospodo potrpljenja in steče v hišo po podobice za otroke. Kmalu se vrne in začne deliti. Pa kako lepe, lepe! Otroci kar strme; take so za posebno pridnost. Vsak se poslovi, vsak izreče zahvalo in potem urno teče domov  pravit  o  svoji posebni   pridnosti
in o kočiji z gospodo, ki se je pripeljala k župniku.
A gostom treba postreči. Župnik sam ne ve, kaj bi storil preje: ali ukazal razpreči, ali bi vedel gospodo v hišo, ali bi popraševal, ali bi oba dečka pobožal. Tu mu pride na pomoč stari mož — oče njegov, ki je bival pri njem — ter se najprej loti voznika in konj, tako more župnik prijeti profesorja za roko in ga prijazno povabiti v hišo, a učitelj, skoro domačin pri župniku, ne vprašuje še le, ali sme gospo tudi vesti v hišo. Kmalu je vsa družba v prostorni sobi pri tleh in profesor vidi, da izmed njegovih so vsi zdravi došli.
»Marjeta, pokaži sedaj obema malima našega gospoda, da ga pozdravita«, veli profesor.
Mlada gospa prime oba dečka za roko ter ju postavi pred župnika. Ta ju smehljajoč se gleda, položi jima svoji roki na glavo in govori: »Bog bodi z vama, draga moja!« In potem prime večjega za rokci in ga boža: »Le priden bodi, Jožek, slušaj ato in mamo!« A ljubeznivo se skloni tudi k mlajšemu — Tinčku, boža ga in mu nudi rudeče jabolko, vzeto tam z mize.
Ali je čitatelj že spoznal gospo — Marjeto, nekdanjo Marjetico s holmca? Da, čudna so božja pota, in vendar se godi vse tako vsakdanje, tako navadno! Kaj je pač navadnejše, nego da vzame vdovec drugo ženo! Da, Marjeta je soproga profesorjeva. A kar je več: oba sta srečna, tako zelo srečna.
Profesor ne službuje več v Ljubljani, pred več leti se je preselil z mlado soprogo v O.; zato ga že doUgo ni bilo sem na počitnice. Napovedal je sicer mlademu duhovskemu prijatelju, da pride letos, a dneva ni hotel naznaniti.
Kdo bi mogel zanimivo slikati vse vedenje   in   poročati   govorjenje   naše
134
Enaki in kazlicni poti.
družbe: župnikovo postrežbo, profesorjevo kratkočasnost, Marjetino ljubeznivost, priprostost obeh dečkov in učiteljevo spretnost, s katero pomaga izpolnjevati dolžnost gostoljubnosti hišnemu gospodarju! Zupnikova postrež-nica, neka daljna sorodnica, se je sukala prav urno navzlic lepemu številu svojih let, vsled katerih je rada videla, da jo je imenoval župnik na pol resnobno, na pol šaljivo: teto Barbo.
Ko se jame mračiti, poslovi se gospod učitelj, gospa Marjeta pa odide pripravljat odkazano sobo za prenočevanje: le pro-
v
fesor in župnik ostaneta skupaj. Se za-upnejša sta, nego ob oni priliki, ob kateri smo ja zadnjič opažali; teče jima beseda  veselja,   beseda   zadovoljnosti.
»Da, Marjeta je biser«, pohvalijo soprog. »Biser sem našel na onem holmcu, biser sem hranil in likal, a ne vedel, komu, in sedaj razveseljuje leta moje že nekoliko pozne dobe. Srce ima blago in pohlevno, kakor bi bilo moje dete, razumnost ima, kakor moja pokojna prva soproga, a poleg tega cvete v njej zdravje in krepkost, kakor v planinski cvetki. A da bi vedeli, kako je pobožna! Da, srečen sem in ponosen sem zaradi svoje sreče.«
»»Bog vam jo ohrani««, dostavi prijatelj. »»Sicer se pa ni bati za vašo srečo. Vi ste jo zaslužili in si svojo srečo vedno sami ustvarjali. Dober človek je vedno srečen, ako bi ga tlačile tudi neugodnosti. Tudi jaz sem srečen, neizrekljivo srečen. Osrečuje me delo, osrečuje me ljubezen mojih župljanov, najbolj pa ljubezen do otrok. To sem se učil od svojega očeta, sedaj izkušam, kaj more biti duhovnik mladini.««
Pozno na večer sta pri naših znancih tudi oče župnikov in Marjeta. V pogovorih se obnavljajo spomini in v spominih se obnavlja preteklost. Predno gredo
počivat, sklenejo napraviti malo potovanje na holmec, kakor takrat, ko je župnik Valentin srečno ozdravel. »Jaz vzamem seboj šolske dečke«, pravi župnik. »»In jaz deklice, ako dovolite««, pristavi Marjeta. Tako je skleneno, da ide prvi prosti dan vsa šolska mladina, in da naprosijo še gospoda učitelja, a da bode pogostil dečke župnik, deklice pa Marjeta. »Za štiri dni, ako bode lepo vreme! Med tem pripravimo dovolj vsega, kar treba. A toga ne sme biti malo.« Tako povzame naposled misel in voljo vseh — gospod župnik.
*          *
To vam je veselje štiri dni po onem dogovoru! Vreme ne dela skaze, in šolska mladež stopa po cesti, kakor bi šlo za stavo, spredaj dečki, zadej pa deklice. Kar je sicer dolgo, danes je kratko, kar je po navadi težko — hoditi namreč v hrib — danes je lahko. Vsem prav : morebiti se staremu Zakot-niku pot nekoliko upira, a neče tega kazati in palica mora tem bolj pomagati.
Solnce obsiplje z jutranjo milobo hribe in lepo dolino, ljubo se igrajo njegovi žarki v čisti Bistrici, ko je naša četa — okrog 50 mladih junakov in blizu toliko deklic — dospela do cerkvice na holmcu.
V cerkvi pa pristopi k altarju župnik, da daruje sveto mašo, a otroci zapojo.
v
Zares krasno je! Štirje izmed navzočih se dado premagati solzam: profesor, župnik, stari oče in Marjeta. Mi vemo, zakaj. O dragocene solze hvaležnosti in veselja! Vredne so, da jih angelj nebeški pobere in jih na nebo postavi kot svetle zvezdice. Nekdaj — sedaj! Vedi Bog, katera misel je bolj gibala njih srca! Najbrže obojna.
Po sv. maši se pa začne gostenje in razveseljevanje.   Pri cerkovniku  so že
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 5.
135
shranjene velike zaloge, katere je dal župnik sem gori na vse zgodaj prinesti. Hitro zagori ta dva ognja in hitro se skuha mleko in nalije v posode. Tu se naliva , tam pomiva, drugodi iz nova naliva — — — tu red, tam zmešnjava —: huda naloga za župnika in učitelja.
Lože je pač z deklicami, ker si znajo bolje pomagati same; vendar se Marjeta hudo peha; tudi mora biti danes odločna in ostra. Za silo prihaja tudi učitelj na pomoč. In ko je v tej zadevi vse v redu, potem še le prav oživi mlada kri. A povelja učiteljeva so natančna: dečki zase, deklice zase — in tabora sta narejena, pa ne sovražna. Kaj pa še le igranje, ki mora priti danes na vrsto!
Ob pičlem danes ne smejo biti otroci. Za to je tudi preskrbljeno: jerbasi so sumljivi: otroci so jih že poprej, ko so nekoliko pokukali k cerkovniku, obsodili, in ne brez vzroka. Ko so se nekateri potezah za to, da je notri kaj kuhanega, oporekali so drugi, češ, pečeno je. A naposled je bilo obema strankama prav. Celo kupice morajo danes krožiti, pa take,  da  se pivcem obraz ne pači.
Spodaj na trati zbere učitelj mladino, da bi zapela. In krepki otroški glasovi se razlegajo daleč na okrog.
Profesor, vodeč svoja dečka za roko, obstane in zre v to družbo, poslušajoč petje. Kmalu pristopi župnik, potem Marjeta. »Najdražji spomin mojega življenja — tu je pred nami kot resnica, prava istina«, govori ginen profesor. »Tu sem našel vaju  in  sedaj — —!«
»»In sedaj? Sedaj vidite isto sliko, a petdesetkrat pomnoženo, povečano. To je božji blagoslov. Dobro stvar Bog vodi, ravna in množi. Izpolnil je vse naše namene in želje ter obsul nas s srečo. Zahvala naša bodi ta, da mi enako drugim storimo. Dokler živim, delal bodem za mladino: dobra mladina bodi moj venec, bodi moja tolažba.««
Med tem sta se sinka iztrgala očetu in se oklenila matere: rada bi se igrala z drugimi, a bojita se iti med nje. Tu pa se mati pripogne, uravna si gladek kamen, sede nanj in pripoveduje zgodbo o dečku in deklici, ki sta bila oba pozneje gospod in gospa ¦— pripoveduje svojo zgodbo — lepo zgodbo.
Dobri ljudje, dragi čitatelj, kaj ne? Srečni ljudje! Iščiva takih ljudij dandanes, iščiva! in potem bodeva zopet pisala povest o dobrih ljudeh, o srečnih ljudeh.
Na grobeh.
(Povest. — Napisal Vladiboj.)
I.
>^Jj)a  nizkem,   pa   precej   strmem
^hribcu stoji mala grajščina Selce.
Hrib je obrasten okoli in okoli
s temnimi vitkimi jelkami in smrekami;
grajsko poslopje te pozdravlja kaj ljubko
iz temnega zelenja. Dobre tri streljajo od gradiča se vzdiguje temno raztegneno gorovje, vse obrasteno; vmes pa je lepa dolinica; po njej se vije srebern potoček, goneč dvojico mlinov. Ob tem potočku tik pod grajskim hribom je vas Selce: