Izhaja
vsak četrtek z datumom prihodnjega dneva.
popisi naj se frankirajo in pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 11. do 12. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna.
Rokopisi se ne vračajo.
Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.
Nefrankovani dopisi se ne sprejmejo.
Glasilo koroških Slooenceo
Velja
za Avstro-Ogrsko . . K 6-—
» Nemčijo.............» 7'50
» ostalo inozemstvo . » 9 — za celo leto.
Naročnina naj se plačuje vnaprej. Posamezna številka velja 16 h.
Za oglasila se plačuje po 10 h, med besedilom po 20h za 1 cma vsakokrat; minimum 24 cm2. — Za poslano se plačuje po 15 h, za parte, zahvale in izjave ter za oglase med besedilom po 20 h za 1 cm9. — Za male o gl a s e se plačuje po 4 h, debelo tiskano 6 h za besedo vsakokrat; minimum 40 h. Za izvestilo pri upravništvu 40 h posebej. Vprašanjem je za odgovor priložiti znamko.
Denar naj se pošilja na naslov: Upravništvo lista „Mir“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26.
Poštnohranilničnl račun št. 96.232.
Leto XXXVII.
Celovec, 10. maja 1918.
V
St. 19.
Vlada kapitulira pred puntarji.
Trdnjava kapitulira, ako se vojaki v trdnjavi udajo in položijo pred sovražnikom orožje. Hraber vojak pa ne kapitulira iz strahopetnosti, ampak le, če mu popolnoma zmanjka živeža ali pa streliva, če torej vidi, da bi bil vsak odpor nemogoč in da ni pričakovati kake pomoči. Tako je častno kapitulirala pred rnsko premočjo naša posadka v Pfemyslu.
Tudi ministrski predsednik dr. pl. Seidler je kapituliral, pa ne tako častno kakor junaki v Pfemyslu, ampak strahopetno pred nemškimi puntarji. Se-li je ta državnik pri tem zavedal, kakšen nauk da je s svojo kapitulacijo pred nemškimi radikalci dajal avstrijskim narodom? Nauk, da pri nas ničesar ne doseže tisti, ki prosi za pravico, ampak da doseže vse, tudi pravico, delati drugim krivico, tisti, ki se punta proti državi in cesarju ! Kdo pač more še tajiti, da so se zadnje tedne nemški nacionalci in vsenemci naravnost puntali?
Graški Volkstag je 28. aprila zboroval v znamenju, da Nemcem ni za državo, ako se država ne pokori njihovim željam in zahtevam. Glavni govornik neki Kan dl z Dunaja je razpravljal o cesarjevem mirovnem pismu in zaklical na gotovo adreso: „Gospoda naj bo hvaležna Jezusu Kristusu, da ima Avstrija Nemčijo kot zaveznika !“ Vsa dvorana je pri tem burno vzklikala „heil Hohenzollern!“ Velik del njegovega govora je pa graška cenzura zaplenila. Zborovalci so konečno prisegli, da jim je visoko in sveto nad vsemi drugimi dolžnostmi dolžnost zvestobe do lastnega rodn. (Ne vemo, če so bili navzoči sami Nemci ali je bilo med njimi tudi kaj nemškutarjev. Če so bili navzoči tudi taki nemčuiji, potem je bila njihova prisega — kriva prisega !) Največ navdušenja je pa povzročil Gattermayer z Dunaja, ki govori tudi na Volks-tagih koroških pangermanov in je dejal: „Ho-čemo nemško Avstrijo ali pa nobene!1'
Ravnotako so se puntali na shodu v Ustih na Labi češki Nemci, ki so klicali na pomoč Nemčijo. Neki Krebs je izjavil: Ako država ne more skrbeti" za nas, potem se bo našel kdo drugi. Ta bo že pokazal, kako se da napraviti red tudi v Avstriji. Ko je predsednik shoda grajal „ne-patrijotične medklice", je dejal posl. dr. Lodgeman: „Vladni zastopnik naj gori le pove, da se je vladi posrečilo vzbuditi med avstrijskimi Nemci iredentistično (proč od Avstrije) gibanje." Posl. Knirsch je pa klical kar pruske uradnike.
Pred temi pangermanskimi puntarji je vitez pl. Seidler kapituliral; dne 5. t. m. je v seji načelnikov strank izjavil, da bo izpolnil nemške zahteve : Izšla bo naredba celokupnega ministrstva, ki bo — proti volji Čehov — imenovala okrožne glavarje na Češkem za narodna okrožja. Na jugu države pa vlada tega ne bo storila — ker tam imajo Nemci dobiček, ako ostanejo sami gospodami. Seidler je priznal nujnost jugoslovanskega vprašanja; a če se reši, Jugoslavija ne sme obsegati tistih delov avstrijskega državnega ozemlja, ki leže na poti do Adrije in ki so v tesni zvezi z nemškim jezikovnim ozemljem. Za Hrvate in Srbe bi torej Seidler še bil, ker so od Nemcev malo oddaljeni, Slovencem je pa ponujal le to-le tolažbo: „Toda tudi v teh ozemljih žive narodne težnje in ob sebi je umevno, da se morejo te narodne želje Jugoslovanov z vsem upoštevanjem obravnavati." To se sliši ravnotako, kakor če naši Nemci, ki bi nam najraje zadrgnili vratove, trdijo, da hočejo z nami v miru živeti, da nam nočejo delati nobene krivice in da nam bodo dali vse, kar potrebujemo. Kdo bi se ne smejal, če sliši tako prazno govoričenje, ko njihova dejanja kažejo ravno nasprotno!
Zastopniki Čehov in Jugoslovanov se seje načelnikov niso hoteli udeležiti, in dr. Korošec
je odpotoval z Dunaja. Toda ne bo morda več dolgo, ko ga bo vlada še iskala!
Seidler je dobro vedel, kakšen odziv bo doživel od strani Čehov in Jugoslovanov. Zato ga je strah odmeva v parlamentu in je parlament — odgodil; „Slovenec“ poroča z Dunaja, da bo parlament odgoden do 18. junija. Tedaj pa pride obračun, tudi če gre parlament narazen! Saj se mora človek končno vprašati: Kaj pa nam koristi sicer tako potrebni parlament, če je pa vlada gluha za vse pritožbe naših poslancev v parlamentu in če vlada rešuje tudi narodnostno vprašanje enostransko, preko parlamenta, ko je prej preko parlamenta reševala in popolnoma zavozila vprašanje glede prehrane? To je pravi pravcati absolutizem, ki ga vstrijski nenemški narodi pod nobenim pogojem ne bodo trpeli in ga vrgli s sebe, ko se uresničijo njihove majniške deklaracije!
] ugjosla vij a.
(Dalje.)
Zakaj hočemo Jugoslavijo?
Ko je izbruhnila vojska, so nasprotniki kar planili po zavednih Slovencih, da bi jih uničili in se tako iznebili tistih, ki branijo slovenski narod in njegove pravice. Proglasili so jih za veleizdajalce, v resnici so pa zadnje tedne le ti ljudje uganjali pravo pravcato veleizdajo; toda glejte! Kakšna razlika! Nedolžne Slovence so gonili kakor naj večje hudodelce po ječah, in ni je bilo oblasti v celi državi, ki bi se bila potegnila za nedolžne žrtve. Politična in vojaška oblast, obe ste pomagali nemškim strankam pri njihovem rabeljskem delu zoper Jugoslovane. Za fronto smo bili Slovenci izročeni na milost in nemilost najhujšim narodnim nasprotnikom, nedolžna kri je na jugu države tekla v potokih. Še le ko je bil otvorjen državni zbor in so naši poslanci posegli vmes z vso silo, se je na zunaj ustavilo preganjanje, četudi se je natihoma in na neviden način do danes nadaljevalo. Vlada še do danes niti enemu krivcu ni skrivila lasu, še dodanes ni popravila niti ene krivice, še do’danes ni preganjevalcev kaznovala. Na fronti so naši fantje in možje strahovito trpeli in krvaveli, kakor razen Hrvatov in Srbov noben drug narod v celi monarhiji ne, v zahvalo za to pa je nesrečni zunanji minister povzdigoval samo Nemce in Madjare, kaj da so storili y tej vojski, druge narode je pa žalil.
Še v vojaški službi so bili naši ljudje povsod zapostavljeni in so mnogokrat trpeli strašne krivice. Le to pravico so imeli, da so smeli v prvih vrstah umirati. Še 22. jan. so vložili dr. Korošec in tovariši interpelacijo zavoljo zapostavljanja slovanskih oficirskih aspirantov, trdeči, da nemško-nacionalni oficirji iz ničevih razlogov narodnim prostovoljcem odrekajo pravico do častniške šarže. Navedel se je v interpelaciji slučaj prostovoljca V. Mflderndorferja iz Koroškega.
Domobranski minister je sedaj odgovoril, da je odredil imenovanje V. M. z onim datumom, ki bi mu šel, če bi ne bil zapostavljen. Dotičnega oficirja pa, ki je toliko časa preprečeval imeno-vanje, češ da je V. M. slovenski narodnjak in pripada jugoslovanski struji, minister — noče kaznovati, češ, da ni mislil s tem škodovati, da pa priznava, da je bilo njegovo poročilo sestavljeno „malo srečno".
Strašno trpljenje in zapostavljanje je trpela med vojsko slovenska inteligenca, pa tudi slovenski prostak! Vlada pa je vse to prikrivala. Naši poslanci so spravili na dan reči, da so se človeku lasje ježili, toda vlada najhnjših slučajev teh škandaloznih preganjanj ni pustila v časopisju natisniti.
Človek se je začudeno vprašal: Smo li Slovenci, Hrvatje in Srbi avstro-ogrski državljani ali nismo? Saj nobena država s svojimi lastnimi ljudmi ne postopa tako, ampak jih le brani!
Zato je jugoslovanskim poslancem v državnem zboru zavrela kri in so rekli: Nikdar več se ne smejo povrniti za Jugoslovane tako žalostni in krivični časi, kakor so bila prva tri leta vojske.? Ti časi se pa lahko vsak dan povrnejo — saj je ravnokar zopet dr. Seidler po Czerninovem receptu grozil Slovanom — le tedaj se ne povrnejo nikdar več, ako postanemo avstro-ogrski Jugoslovani samostojni, ločeni od narodov, ki nas tlačijo kakor sužnje. In 30. majnika 1917 so podali v državni zbornici znamenito jugoslovansko deklaracijo, ki je Nemcem in vladi zmešala pamet.
njihovega shoda ni razgnala — dočim nam javne shode pod milim nebom prepoveduje — ampak zbala se jih je in ugodila njihovim zahtevam.
Kakšna pravica je to v državi? Ali naj to na vekomaj ostane? Ne! Vlada se je uklonila nemškim zahtevam in Seidler je obljubil, da bo nastopil proti agitacijski politiki Jugoslovanov za majniško deklaracijo. Toda ne bosta prešla niti dva meseca, ko bo Seidler zginil s političnega površja. Še iskal bo slovenske voditelje, toda zaman! Naj ga rešujejo potem le tisti, ki se jim je vrgel sedaj v naročje! .
Mi pa smo vsak dan vedno bolj prepričani, da je za Jugoslovane Jugoslavija tako potrebna kakor ribi voda, če ne bodo ostali večni sužnji tujim narodom. Za naš narod velja le načelo: Ali Jugoslavija, ali smrt! Tretjega ni. Vsak dan pa smo bolj prepričani, da tudi pride, in čim večje ovire ji delajo, tem lepša in slavnejša bo vstala.	(Dalje prihodnjiS.)
Uporna Ukrajina.
V	Brestu Litovskem so centralne vlade z zastopniki Ukrajine sklenili mir; upali so, da tako dobé potrebnih živil iz Ukrajine. Že tedaj je „Arbeiterzeitung“ opozarjala, zakaj je ukrajinska Rada, ki je sklenila mir, zapustila Kijev m se preselila v Zitomir, češ da bo bližje naše meje; „Arbeiterztg.“ je trdila, da Rada ni imela za seboj ukrajinskega prebivalstva in je zavoljo tega zapustila Kijev ter poklicala na pomoč Nemčijo in Avstro-Ogrsko — proti boljševikom. Pa do danes so vladna poročila zamolčala, da je v Ukrajini boljševiškega mišljenja takorekoč vsa Ukrajina, mase prebivalstva. Nemška in naša armada sta torej vkorakale v Ukrajino za ukrajinsko vlado, ki ni imela zaslombe v ljudstvu. Vojaštvo je takoj poseglo vmes s „krepko roko" in sedaj se oficielno naznanja, da se je tudi Rada (ukrajinska vlada) spuntala. Nemška vlada sama priznava, da je nemško vojaštvo napravilo v Ukrajini napake. Res je tudi, da Ukrajinci delajo med nemškimi m našimi vojaki razliko, tem boli ker se z našimi, slovanskimi vojaki v Ukrajini morejo pogovarjati v svojem jeziku, z nemškimi pa ne.
V	odseku nemškega državnega zbora za pre-hrano je podtajnik pl. Braun pojasnil razmere v Ukrajini Polovico polja v Ukrajini ni obde-lanega, vidi se pa tudi, da hoče Ukrajina dati žita raje Vehkorusom kakor nam in Nemčiji, posedaj je prišlo cez mejo kakih 1000 vagonov žita, 800 ton pa je Šlo preko Brajle v Romuniji.
Ukrajinci dadó žito le za poljedelska orodja, stroje, za snkneno in platneno blago, ki ga pa sami nimamo. Nekaj tisoč štajerskih kos bo dala Avstrija.
Rada zadnji čas ni kazala nobene dobre volje, da bi spravila skupaj po pogodbi obljubljeno žito. Nasprotno ! Ukaz nemškega poveljnika v Ukrajini, gfm. pl. Eichhorna, za obdelovanje polja je Rada napačno prestavila in ukrajinske kmete s tem silno razburila. V noči od 24. na 25. aprila so Ukrajinci aretirali ukrajinskega bančnega ravnatelja Dobrija, ki je v imenu ukrajinske vlade (Rade) vodil z Nemci finančna pogajanja. Aretirali so ga trije možje v imenu „odbora za rešitev Ukrajine1'. Nemci so aretiranega Dobrija izsledili, ga oprostili in prišli na sled zaroti. Nekaj dni prej so se v hiši ukrajinskega vojnega ministra vršila posvetovanja, pri katerih se je sprožila misel, naj bi vse nemške oficirje umorili, z vojaki bi pa potem že kako opravili. Nekaj takega so naredili že v Nikolajevu.
Pl. Eichhorn je dal ukrajinskega vojnega ministra in več drugih oseb aretirati in je uvedel zoper nje kazensko postopanje po vojnem sodišču. Ukazal je, da mora prebivalstvo oddati vse orožje; vsak prestopek zoper javni mir se bo kaznoval po vojnem sodišču.
Način, kako so prizadete osebe aretirali, je bil pa napačen, kar je skušal armadni poveljnik potem popraviti. Soc. demokratski poslanec Scheide-mann je v glavnem odseku nemškega državnega zbora povedal, kako se je ta aretacija izvršila: Po došlih mi poročilih so nemški vojaki obkolili parlament (državni zbor) ter poslance in člane vlade prisilili, da so dvignili roke, na kar so jih aretirali. Za voditelja Ukrajincev je bil izvoljen hetman (t. j. kozaški poglavar) general Skoro-padskij. Scheideraann trdi, da Skoropadskij nima za seboj naroda, marveč le pristaše stranke kadetov in federaliste (pristaše združene Rusije). Kongres (sestanek) ukrajinskih kmetov, ki so ga izvolili za hetmana, da je bila gola komedija.
Kako je z žitom v Ukrajini? Nemško časopisje je v tem oziru objavljalo prave bajke! O velikih skladiščih, o katerih so poročali, ni ne duha ne sluha. Veliko skladišče žita v Odesi je že ruska armada porabila in je bilo tam le še nekaj ovsa. Pač pa imajo kmetje mnogo žita, ki ga prodajajo po visokih cenah ; težava pa je, ker primanjkuje tam ruskega denarja; po pogodbi pa sme to žito čez mejo le za zamenjavo poljedelskega orodja in drugega blaga, ki ga Ukrajinci potrebujejo.
Računati je treba še s hudim odporom. Nemško vojaštvo je zasedlo Sebastopol, opirališče ruskega črnomorskega brodovja. Za Jekaterinoslavom p:, zbirata ruska generala Aleksejev in Kornilov čete. Ukrajinskega gibanja ne smemo podcenjevati, ker je razpoloženje v Ukrajini proti nam ravnotako sovražno kakor v Velikorusiji. Ukrajinsko prebivalstvo išče z Velikorusijo stika in si želi Rusijo kot zvezo držav, ki bi ji pripadala tudi Ukrajina. Ukrajinci se čutijo Ruse.
Politični pregled.
Celovec, 7. maja 1918.
Dr. Žolger odstopi.
Nemški listi poročajo, da so ministri dr. vit. pl. Žolger, grof Silva-Tarouca in dr. Hrubaczewski vsled novega Seidlerjevega kurza podali cesarju svojo demisijo (odstop), da bo cesar odstop dr. Žol-gerja sprejel, ostalih dveh pa ne. Oficielno se o tem ni še nič poročalo, toda čisto naravno je, da slovanski ministri pri taki vladi ne morejo iz lastne volje sodelovati. Zahteva Nemcev je bila tudi, da odstopi slovenski minister. Ako izgubi Seidlerjev kabinet tega svojega najzraožnejšega člana, bo razdor med vlado in Jugoslovani le še večji in postane naravnost nepremostljiv. Zdi se, da se tega ne zaveda ne pl. Seidler in ne tisti Nemci, ki bi bili za resna pogajanja z Jugoslovani.
Tabor v Postojni.
Dr. Korošec ni šel poslušat izjave dr. Seid-lerja, marveč je šel namesto tega poročat narodu in ga vprašat, če je s Seidlerjevim absolutizmom zadovoljen. Narod je odgovoril krepko in jasno! Na taboru v Postojni je bilo do'pet tisoč ljudi. Govorili so dr. Korošec, dr. Ravnihar, dr. Lovro Pogačnik in dr. Rybàf. Dr. Korošec, ki ga je narod sijajno sprejel, je govoril izredno ostro in odločno. Odklonil je Seidlerjevo očetovstvo za Jugoslovane, češ da si je narod že sam izbral program, majniško deklaracijo, in da nam Seidler ne. bo delal programov. Množica je govornikom prirejala prisrčne ovacije.
Jugoslovanski socialni demokrati za Jugoslavijo.
1.	majnika je priredila slovenska socijalna demokracija v Ljubljani v dvorani Mestnega doma
shod v proslavo 1. majnika. Glede narodnostnega vprašanja je govornik Kopač podal načelne izjave. Ostro je obsodil narodno prenapetost Nemcev. Izjavil je: „Za nas socialne demokrate je zahteva po združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno jugoslovansko državo nekaj docela po sebi umljivega in naravnega. V tem oziru se stremljenje stranke krije z onim jugoslovanskih meščanskih strank." Nadalje: „Da se napravi enkrat za vselej v Avstriji konec tej gonji naroda proti narodu, je treba predvsem preosnovati državne temelje, je treba, da dobé narodnosti svojo svobodo in svojo enakopravnost. Jugoslovanski socijalni demokratje nočejo biti izdajice svojega naroda. Če bo treba kdaj stopiti za jugoslovansko državo na cesto, bo jugoslovansko delavstvo prvo, ki bo to storilo. Zato zavrača vse očitke, češ da socijalna demokratična stranka noče storiti ničesar za svoj narod."
Tudi hrvatski socijalni demokratje so povsod manifestirali 1. majnika za Jugoslavijo.
Zaupniki in zaupnice slovenskega katoliškega delavstva v Ljubljani se praznovanja 1. majnika niso udeležili, pač pa bo slov. kat. delavstvo manifestiralo za svoje pravice, za mir, svobodo naroda na delavskem zborovanju v Unionu v Ljubljani v nedeljo, 26. majnika, na katerem proslavi obletnico majniške deklaracije.
Za deklaracijo.
Podpisani Slovenci in Slovenke iz občine Tolstivrh In okolice izjavljamo, da soglašamo s slovenskimi poslanci, ki zahtevajo, da se takoj sklene mir. Obenem se pridružujemo Jugoslovanski deklaraciji (izjavi) Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja 1917, da se združimo vsi Jugoslovani v Avstriji in Ogrskem, Slovenci, Hrvati in Srbi, pod žezlom našega presvitlega cesarja Karla L, pod habsburško dinastijo. Sledi 1100 podpisov, kateri so se po nabiralki oficijelno izročili dr. Korošcu na shodu v Št. Janžu.
Slovenci in Slovenke iz-Kotelj (216 podpisov) se pridružujejo majniški deklaraciji: „Kot teptani slovenski narod na Koroškem dajemo duška visokemu namenu in cilju naših poslancev. K temu koraku nas v prvi vrsti veže dolžnost, silijo razmere, da ne bodemo več hlapčevali na naši narodni zemlji. Zemlja, na kateri stojimo, je čisto slovenska že od ustoličenja koroških vojvod. In sedajjaam gospodari Nemec. Živela Jugoslavija!"
Župnija Bruca pri Beljaku (262 podpisov).
Dnevne vesti.
Osebna vest. Prevzv. g. knez in škof krški dr. Adam Hefter je obiskal svojega obolelega očeta v Rosenheimu, odkoder se je vrnil v pon-deljek, 6. t. m., nazaj. V petek, dne 10. t. m., bo sprejet v avdijenci pri cesarju.
Cerkvene vesti. Za dekana dekanije Celovec-okolica je imenovan vlč. g. Jožef Peterman, župnik na Otoku. Nastavljeni so čč. gg.: Janez Grollegger za provizorja v Vajčah, Peter Domberger za provizorja v Hohenpressen in soprovizoija v Šmartnu na Šilberbergu; T e 1 e s f o r M ai er, mestni kaplan v Št. Vidu ob Glini, za kanonika v Strafiburgu. — Prestavljeni so gg. kaplani: Franc Kovač iz Škocijana v Spodnji Dravograd, Alojz Palle iz Mostiča v Št. Vid ob Glini, Jožef Maršalek iz Motnice na Mostič. — V začasni pokoj je stopil g. Robert Krappinger, župnik Goričjivasi (Herzendorf). — Investirana sta bila na župnijo Lipa nad Sachsenbergom g. Jožef Ortner in na župnijo Grafenberg g. dr. Janez Dillinger. — Majniške pridige v stolnici sv. Petra in Pavla v Celovcu ima vsak t’ n ob 7. uri zvečer p. Norbert Ge gerle z Dunaja iz roda oo. dominikancev, slovenske majniške pridige vsako nedeljo in praznik v cerkvi sv. Duha ob 5. uri popoldne pa gospod župnik Jožef Zemljak.
Vojnokreditni zavod za južno vojno okrožje poroča, da je kolegij cenzorjev za Koroško — brez Slovenca! — in za Goriško začel delovati. Posle tajništva koroškega kolegija opravlja začasno ravnateljstvo. Prošnje — ki se seve vlagajo lahko v slovenskem -jeziku — naj se glede Koroške pošiljajo ravnateljstvu Vojnokreditnega zavoda za južno vojno ozemlje v Celovcu.
1.	majnika so bili po vseh večjih krajih delavski shodi, ki so pa povsod mirno potekli. Dne
2.	majnika je pa prišlo kakih 200 žensk iz Ana-bichla pred deželno vlado. Demonstracija je bila pa mirna, razen nekaj hudih besed. Ljudje so nezadostno preskrbljeni in se jim bere glad z obraza. G. nadučitelju, ki je oskrboval aproviza-
cijo v Anabichlu, so demonstrantke priredile malo hrupnejšo demonstracijo. Nekaj drevesc so mu polomile in ograjo poškodovale. V torek, 7. t. m., je pa pred deželno vlado ob pol 12. uri demonstriralo delavstvo iz Celovca, nekaj sto mož in žensk. Demonstrant)'e so prikorakali v rednih vrstah; pred deželno vlado je imel na zbrane nagovor Avgust Neutzler. Nato je šla deputacija s posl. GrOgerjem na čelu k deželnemu predsedniku. Po dvanajsti uri se je pa zbrala velika množica, ki je čakala odgovora deželnega predsednika; ta je obljubil, da bo poročal zahteve delavcev osrednji vladi na Dunaju. Množica je burno zahtevala mini in kruha.
Prehrana na Koroškem. Uradna „Klagen-furter Ztg." piše: »Sedaj smo tudi v naši tako hvalisani in pač tudi mnogo blagrovani Koroški prišli na mrtvo točko. K pomanjkanju moko je prišlo tudi pomanjkanje mesa, s katerim ravno na Koroškem vsled računov, ki jih je še pred malo meseci napravila vnovčevalnica za živino, nihče ni računal. Če se prav spominjamo, je v neki seji deželnega gospodarskega sveta ravno g. cesarski svétnik Schumy izrecno povdaril, da mora vnovčevalnica za živino gledati za tem, da bo mogla nadštevilno živino oddajati na Dunaj, da se iznebi nepotrebnih jedačev. In že po tem kratkem času se je pokazalo, da nepotrebnih jedačev (med živino) sploh nimamo več in je treba mesno porcijo znižati na polovico (osem dekagramov). Gospodinj gotovo ni prijetno presenetilo, ko so danes (1. majnika) dobile le še osem dekagramov mesa. Po drugi strani pa opazujemo, da se meso pošilja še ven iz dežele in da se v oficirski preskrbovalnici še vedno oddaja več mesa kakor civilnemu prebivalstvu. Odkar se je uvedla karta na meso, so tam redno oddajali 20 dekagramov mesa, kar pri velikem številu članov vojaške preskrbovalnice precej pomeni. Strogo pa bi se moralo paziti na odpošiljanje mesa na zunaj, sedaj, ko stojimo pred dejstvom, da bomo imeli kmalu sedem brezmesnih dni v tednu. Tu se je vnovčevalnici za živino pripetila menda huda računska napaka. Šteli so pač samo glave, brez ozira na težo in torej tudi na to, da je manj mesa. Z vnovčevalnico za živino je torej ravnotako kakor z drugimi centralami. Nakaznica na meso je prišla prepozno, to se ne dà tajiti; sedaj ko je tudi vnovčevalnica za živino s svojo modrostjo pri koncu, ne koristi več."
Požar. Na Vresju pri Celovcu je v soboto, 4. t. m., popoldne proti pol 1. uri začela goreti vojaška baraka in popolnoma pogorela. Škoda je velika. Tudi moštvu je zgorela imovina.
Od vlaka povožena. Od tovornega vlaka 451, ki vozi iz Maribora na Celovec, je bila dne 6. t. m. ob 5. uri popoldne močno poškodovana 24 let stara Otilija Maher iz Sela pri Žrelcu. Konj se ji je splašil in povzročil nesrečo. Ranjeno so pripeljali v deželno bolnišnico.
50 letnico češkega narodnega gledališča v Pragi bodo Čehi najslovesneje obhajali. Vrhunec bo 16. maja na jubilejni dan. Sprejem slovenskih gostov bo 15. maja.
„Freie Stimmen" se kar penijo jeze, ker je na ministrskega predsednika šla vloga zoper uradnike, ki so šli na pretep v Št. Janž pri Spodnjem Dravogradu. Čudne manire! Ta list menda meni, da bi smelo nemško uradništvo Slovence kar pobiti, zato pa naj bi menda dobilo še pohvalo, Slovenci pa naj bi ponižno molčali!
Kdo naj nas straži in varuje? V mirnem in varnem času smo imeli vedno dosti žandarjev. Povsod so stikali okoli. Zdaj je pa orožnik prav redka prikazen. Odposlali so jih na vse strani. Zadnji čas jih je moralo tudi več (s Koroškega menda 50) oditi v Ukrajino, rekvirirat žito, doma pa — tatovi kradejo. Ni žandarjev, ki bi jih preganjali in zasledovali; ne mož, ki bi svoj dom varovali. Ljudje se s strahom poprašujejo — kaj bo?
Radiše. Ker se jih je tudi pri nas nekaj podpisalo za našo lastno državo pod našim cesarjem Karlom, so nekateri nemškutarski možje čisto iz sebe. Župan je grozil vsakemu, ki je na dopustu, da bo moral nazaj k vojakom in da ne napravi več takšnemu nobene prošnje, nobene oprostitve in tako dalje. G. učitelj se je znosil nad marsikaterim, ki je prišel po karte za moko ali sladkor, rekoč: Idite po karte na — Srbsko; vi jih boste dobili, ako jih bo kaj ostalo; vi ste se za Srbijo podpisali itd. Rosno svarimo gosp. učitelja, da se tako več ne izpozabi, ker on med nami živi. Strahovlade bo konec, če prej ne, v »Jugoslaviji". Najbolj pa peče »Jugoslavija" kmeta Potoka. On se ne postavlja več na noge, ampak takorekoč že na glavo. Naj bo le miren! »Jugoslavija" bo prišla, ali bo to njemu po volji ali ne! Odločno pa tudi zavračamo vse napade in lažnjiva obrekovanja našega miroljubnega č. gospoda župnika. Saj jim še do danes nihče ne more očitati, da bi bili storili komu kako škodo ali najmanjšo krivico. Slovenski kmetje.
Izpod Sv. Uršule. (Vprašanje.) Prišel je ukaz, da morajo vsi kmetje za vsako osebo oddati 10 kil žita, ki jim je bilo prej odmerjeno za lastno potrebo. Koliko pa morajo oddati oni veliki posestniki, ki so pokupili najlepše kmetije, pa nimajo skoraj nič ljudi — kakor na pr. grof Thurn? Od kmeta se vse tirja. Oddati je moral za vojno svoje sinove, svoje hlapce, svojo živino, svoje žito in vse mogoče, nazadnje pa je moral mogoče še sam pustiti dom ter zamenjati oralo s puško, grofje in grajščaki pa so na varnem, delajo lep dobiček z lesom, dobivajo mogoče še moko od občin, imajo svoje logaije vojaščine oproščene, da stražijo divjačino! Kdo je pač boljši patrijot — ali kmet — ali grajščak?
Kotlje. (Vlada brez glave.) Kakor znano, veljajo od 1. majnika za ruske ujetnike novi predpisi. Seveda je treba ljudi o tem poučiti, ker je vendar to važna zadeva ne samo za ujetnike ampak tudi za kmete, da ti vedó, kakšne pravice in dolžnosti imajo odslej do ruskih ujetnikov. Pa dobili smo samo en nemški plakat, katerega je kmalu veter raztrgal, in ki ga ne razumejo ne kmetje in ne ruski ujetniki; zato pa tudi niso na jasnem ne ti ne oni. Kdo naj raztolmači ruskim ujetnikom nove odredbe? Stražniki so Nemci, ki se z njimi razgovoriti ne morejo, in če bi tudi mogli, bi jim ujetniki ne verovali, ker imajo o svobodi pač svoje misli. Ali bi ne bilo zato pametno in potrebno, da bi Rusi dobili v roke nove predpise, ki so za nje precej ostri, v svojem jeziku? En ruski plakat za vsako občino bi zadostoval in bi ne prišel tako drag! Tako bi se lahko Rusom pokazalo, kaj smejo tir-jati in kaj ne. Koliko manj težav bi potem imela ž njimi občina, kmetje, gostilničarji in stražniki, ker si ruski ujetniki domišljujejo, da so odslej popolnoma prosti in se tudi po tem obnašajo. In ali bi ne bilo dobro, ako bi kmetje dobili nove odredbe v roke v jeziku, ki ga razumejo? Vsak bi rad za to kaj plačal. Mala knjižica z novimi odredbami in pojasnili bi vendar ne stala več kot 10 do 20 vinarjev, in vsak posestnik bi si jo lahko omislil. Tako bi se ljudje lahko priučili, in koliko nesporazumljenja in težav bi izostalo. Pri nas se pač vlada — brez glave, zato pa so povsod sitnosti in težave!
O požaru v opekarni grofa Thurna se nam poroča z druge strani: Strela je udarila dne 1. maja, ob 4. uri popoldne v grof Thurnovo tvor-nico opeke v Sorgendorfu pri Pliberku. Udarilo je v strelovod, ker je bila pa strelovodna napeljava pretrgana, je udarilo kar v poslopje. Nato so vse pregledali pa ni bilo videti nikjer kakšnega ognja. Zvečer ob 8. uri pa naenkrat začne goreti, tako da je bilo daleč okoli svetlo. Ker se je požar hitro razširil, ni bilo mogoče rešiti kaj, razen jermenov s strojev in nekaj modelov. Tvornica je prej pogorela dne 7. april 1916 na neznan način. Sedaj je bilo že zopet vse pripravljeno, da bi bili v kratkem začeli delati opeko.
Sv. Višarje. Za Sv. Višarje so izdali prevz-višeni gospod knezoškof lepo spomenico, ki se je prebrala zadnjo nedeljo v vseh župnih cerkva,h: «Na praznik Vnebohoda Gospodovega se je vsako leto otvorila božja pot. Na tisoče ]ih je priromalo gori ta dan. Zato sem določil, da se zbira prvo-krat po cerkvah za Sv. Višarje prav na dan Vnebohoda Gospodovega.1'	.	. .
Uokrče. (Blagoslavljanje križa) v Dolini se je preteklo nedeljo v drugič izvršilo. Prvokrat je bil blagoslovljen pred enim letom, a bil ponoči P*! H.—12. januarja brezbožno oskrunjen: roke in noge odlomljene in razmetane po snegu. Takoj prvo nedeljo meseca februarja se je po bratovščini presv. Srca vršila v cerkvi zadostilna pobožnost, ki je bila prav sijajna, v nedeljo pa smo z veliko udeležbo pokazali, kako nas boli, ako se skruni križ in žali križani. Na javnem cestnem križišču, pod milim nebom smo dali izraza svoji veri in se razšli s trdnim sklepom, da hočemo pomesti iz naših hiš z vsem, kar ni v skladu s križem, ki visi v družinski sobi, naj si je potem tiskan ah netiskan zapeljivec in da hočemo vero in čednost ravno tako javno braniti, kakor ju drugi javno napadajo.
Šmarjeta pri Telenbergu. (Sv. birma.) Zadnji četrtek je bil za našo župnijo slovesen dan. Milostljivi knezoškof so ta dan delili sv. birmo našim malčkom. Sprejem prejšnji popoldan nam je nekoliko pokvaril dež, na dan birme pa je bilo zelo lepo vreme. Zbralo se je obilo vernega ljudstva, kateremu je tinjski kaplan o. Juvenal v lepi pridigi pojasnjeval moč in delovanje sv. Duha. Sešlo se je tudi lepo število sosednih duhovnikov, ki so asistirali škofu pri lepih obredih sv. birme. Birmanih je bilo 209 otrok. Birma je bila tudi v bližnjih Vovbrah. Dekleta so se nad vse potrudile, da so vzlic zgodnjemu času prav lepo okrasile cerkev in slavoloke. Hvala jim !
Dob pri Vrbi. Nemci vidijo povsod jugoslovanske strahove. „Fr. St." so poročale, da se
je v Št. liju vršil 28. aprila tabor. Tak strah imajo, da kar povsod vidijo tabore, tudi kjer jih ni. Pa v dotičnem dopisu so po svoji navadi tudi lagale, da je posestnik Jožef StraB iz Doba pri Konjču zabavljal čez nemške pevce, ki da bi ga bili nabili, če bi bili to slišali. Posestnika s tem imenom ni. Kje da je bil Jožef Štraus, če morda tega mislijo, ki pa ni posestnik, ima pa ta dosti prič. Tudi o tem naj dopisun ne govori, da je Vrba nemška! Ponemčurjena da, ali nemška ni! Kako da nas imajo Vrbljani radi in v kakem miru da hočejo z nami živeti, to dokazuje ravno dotični članek v „Fr. St." Na vse izbruhe sovraštva imamo samo odgovor: Živela Jugoslavija!
Pliberk. (Razno.) Dne 1. maja 1918 okoli devete ure zvečer je pogorela opekarna grofa Thurna v Zagorju (Sorgendorf) ; govori se, da jo je užgala gromska strela. Opekarna je pogorela že leta 1916 in še ni bila nova stavba popolnoma izgotovljena. Škoda je velika, posebno pa še ker se zavoljotega zopet za par let zakasni dobivanje opeke, na katero že marsikateri kmet komaj čaka, da bi z njo pokril streho, raz katere je radi pomanjkanja krme slamo pobral in za revno živino porabil, katera stoji lačna pri praznem koritu. — Letos se kaže hroščevo leto, kajti nahajajo in žuborijo te neprijetne živalice že na veliko krajih ter žugajo pokončati cvet na sadnem drevju, katero bi sicer obilen sad obetalo. — Sliši se od več strani vprašanje po kmetijah, .katere bi se prodale; kdor je volje si kmetijo nakupiti, naj se obrne na c. kr. notarijat v Pliberku, od katerega bo izvedel, da je kmetija na prodaj, h kateri spadajo hišno (stanovanjsko) in gospodarsko poslopje, dobra novo popravljena žaga, katera gre noč in dan, in stalna obilna vodna sila, kjer voda po zimi ne zamrzne, ter zemljišča 8 ha 4 ar 66 m2, oddaljeno pol ure od železniške postaje. — Dežja imamo obilo, kateri zadržuje kmete pri napravljanju stelje drva; Bog daj, da bi ga nam pozneje ne manjkalo.
Brdo pri Šmohorju. Kakor poroča „Slove-nec" od 20. aprila t. L, je kupila „Sudmarka“ v naši občini 12 oralov (johov) zemlje, kjer bo zgradila vojaške domove za nemške vojake s Koroškega. Ni nam sicer zrano, v koliko je ta vest resnična, vemo pa že dolgo, da se Nemcem po naših lepih obmejnih krajih sline cedijo in da je njihova vroča, že mnogoletna želja, našo občino prej ko mogoče „tajč pohrusten", k čimur so jim egiptovski netopirji naše občine najboljši pripomoček. To so človeške stvari, ki z največjim veseljem sami sebe klofutajo. Da pa obrestne mline samo nemčurji gonijo, to ve vsakdo, ki ne nosi možganov v nahrbtniku. Mihelj le zbudi naše zaspance! Olajšaš nam boj.
Podkraj pri Prevaljah. (Tatvina.) V našem kraju se že delj časa v leseh potikajo Lahi in Rusi. Po dnevu so v gozdu, po noči pa gredo na lov, tako da že nobena stvar ni varna pred njimi. Tudi neki 17—18 letni fant in neki korporal v vojaški obleki, ki je najbrž ušel, hodita okrog po kmetih. Tako je tukaj oni vojak pri nekem posestvu nastopil celo s fotografičnim aparatom, češ, da bi se dali fotografirati, na tak način je hotel izpuliti kmetom denar. Tatovi so odnesli pred kratkim tukajšnji posestnici Katarini Lagaja pd. Podkovnik precej denarja in nekaj živil. To je hud udarec za današnje čase. Tata ne morejo zaslediti. Kmetje, torej pozor!
Naše žrtve.
Togrče. Tudi naša majhna župnija zaznamuje nekaj junakov, ki so pustili za domovino na bojišču svoje mlado življenje, oziroma podlegli v bolnišnicah ranam ali boleznim, dobljenim v vojski. Padla sta: Jan. Grilc pd. Gojer, v Galiciji dne 24.11.1914, in Muhlič Franc pd. Rogačev, dne 19. 3. 1916 v Karpatih. Težko ranjen je umrl v bolnišnici v velikem Varaždinu na Ogrskem 30. 10. 1916 Žagarjev Jurij. Kučej Janez je utonil v Vipavi ob laski fronti dne 13.11. 1917. Umrla sta vsled bolezni, dobljeni na bojišču, oziroma pri vojakih v zaledju, Lubasov Fr. dne 13.11.1917 in Čeblarjev Jozl 26.12.1917 v Mariboru. Oba počivata v domači zemlji. Do smrti se je ponesrečil v Celovcu dne 28. 11. 1916 Jurij Podojsteršek pd. Vižar v Dobravi. Pogreša se Valentin Kraševec pd. Škofov, ki se je bojeval na laški fronti, že od avgusta 1. 1916, ter Franc V o di v n ik pd. Vakovmkov, o katerem se domneva, da je v vigredni ofenzivi leta 1916 utonil v Stripi v Galiciji. Junaki, žrtve zvestobe in ljubezni do domovine, počivajte mirno v tuji zemlji! Na svidenje nad zvezdami!
Naši vojaki.
Drobtinice iz vojaškega dnevnika.
PiSe Anton Stražar.
Z Bogom, Galicij a!
Ko sem se meseca avgusta 1917 četrtič vozil v Galicijo, se nisem nadejal, da jo bodem tako hitro zapustil — že po dobrih treh mesecih. Ravno na praznik Vseh svetnikov popoldne nas je bila večja skupina ranjenih in bolehnih vojakov zbranih za odhod pred barakami Rdečega križa v Krakovu. Vseh skupaj nas je bilo 66, seveda vseh avstrijskih narodnosti. Bili smo poleg tndi štirje Slovenci; izmed teh sva si bila najbolj prijatelja s poddesetnikom Fr. Črnikom, doma iz Razpotja pri Idriji. Odšli smo po raznih krakovskih ulicah v Fran Jožefovo vojašnico, kjer bodemo še noče-vali, da nam spišejo „marš-rute“ (potovalne liste).
Med potjo smo srečavali ljudi v žalnih oblekah, noseč razne cvetlične šopke in vence, s katerimi so hiteli na grobe svojih dragih. Meni so se nehote zbudili stari spomini: tudi jaz sem na ta dan, ko sem bil še doma, krasil grobove svojih bratov in sester, ki počivajo poleg gra-diške cerkvice; sedaj mi pa že trikrat ni bilo moč tega storiti.
Zadnja noč, ki mi je minula še v Galiciji, mi ostane v trajnem spominu. V tisti vojašnici so nas potaknili kar v skladišče ; ležali smo brez odej v mrzlem, nezakurjenem prostoru. Vso noč nisem spal niti ene ure; saj me je zeblo, da sem se ves tresel ter se resno bal, da se mi polomijo še ostali zobje ... Tako se godi našim ljudem tam, kjer so Židje gospodarji.
Na Vernih duš dan zvečer ob 6. uri sem pa že sedel na vlak in se odpeljal proti Dunaju; od tam pa še dalje do Judenburga na Gornjem Štajerskem, kjer je naš junaški pp.
Še nikdar se nisem ob največjih postih tako postil, kakor sem se 3. nov. 1917 na Dunaju, kjer sem moral čakati ves dan in še pozno v noč — končno sem se pa še ob pol 12. uri odpeljal v živinskem vozu ...
Drugo jutro sem pa iz tega „ekstra-kupeja“ ušel; izstopil sem v Dunajskem Novem mestu ter čakal na boljši vlak, ki vozi — ljudi. Pa tudi postrežen sem bil tam boljše, kakor na Dunaju. V vojaški kuhinji sem dobil kavo, kosec klobase in četrt kruha; nato pa še pri Rdečem križu kruha in kave.
Žal, da me moj tovariš France ni hotel ubogati ter se je revež gladen odpeljal naprej.
Tretji večer se je vendar končala moja vožnja; dospel sem v Judenburg. Tam se se ob 11. uri ponoči podal k počitku in se odel s tremi odejami.
Rad bi se bil že poprej kdaj seznanil s četo-vodjem Videtom Ambrožičem, ki zlaga pesmi v „Domoljuba“ in druge liste. Tako sem se po naključju sešel ž njim, ker tam služi. Dosti sva se pomenila z nadarjenim četovodjem drugi dan, marsikaj bi se bila pa še, toda že isto popoldne so me iznova poslali na potovanje; hvala Bogu, da ne daleč, že za par ur sem dospel v oddelek rekonvalescentov v Kallwang, od tam pa 13. nov. na dopust.
Iz naše bolnišnice. — Na Male maše dan.
Vsled male nezgode sva s tovarišem Janezom Brincem popoldne dne 8. sept. skupno odšla v bližnjo vojno bolnišnico; sedaj sem prišel že v četrto bolnišnico. Razume se, da mi je ugajalo, ko sem se znebil v kopalnici tistih nadležnih živali, in že zvečer spal na snažni, mehki postelji. Ker te bolnišnice niso daleč od bojišča, se je topovsko streljanje dosti glasno slišalo. S tovarišem sva imela postelje skupaj; začela sva se meniti :
„Vidiš, Tone, ravno na Marijin praznik sva prišla tu semkaj. Koliko najinih tovarišev sedaj s svojim življenjem brani našo zemljo ... Saj čuješ, kako grmi; Bog in Marija daj, da bi to gromenje že enkrat popolnoma utihnilo!"
„Le pogum, Brine! Če je naju Marija dosedaj tako skrbno čuvala, upajva, da naju bode tudi nadalje, da se povrneva srečno domov, jaz do matere in očeta, ti pa do žene in dece."
„Daj Bog in Marija!" vzdihne moj tovariš.
Pisemce iz daljnje dežele.
29. 4. 1618. je bilo kaj živahno na judenburškem kolodvoru na Gor. Štajerskem, ko smo se „Janezi" „uvagonirali“, da se odpeljemo za svojimi tovariši na pomoč — za obrambo domovine. Daši bode kmalu že poteklo četrto vojno leto, vendar ni mogel nihče reči da bi mi Janezi od maršbataljona kaj zaostajali za svojimi tovariši bodisi v pogumu, postavnosti ali veselosti. V tem bataljonu smo bili izvečine
sami „nrlavbarji“, večina izmed nas že po več let v vojaški službi in bili smo že po večkrat na bojišču.
Ko smo posedli po vozeh, smo krepko zapeli:
Pri fari zvonovi že milo pojo,
Od ljubih prijatlov jaz jemljem slovó,
Pa jemljem slovo------------
Vozili smo se dva dni in tri noči. V jutranji zarji	smo dokončali vožnjo in odšli v
bližnje selo, kjer smo si poiskali bivališče za toliko časa, dokler nas ne pozovejo na bojno črto. Tako smo sedaj že v petič pripravljeni za bojišče.
Med prvo pošto, ki sem jo prejel, je bil moj priljubljeni „Mir“; ko sem ga prečital, je šel iz rok v roke. Sedaj že komaj čakamo nove številke. Namenil sem se, podobna pisemca še nadalje pisati; zato zaključujem in se kmalu iznova oglasim. Poročal Vam bodem vedno dosti zanimivosti.
Mnogo iskrenih pozdravov vam pošiljam, vam vrlim koroškim zavednim Slovencem in Slovankam, vaš sosedni kranjski somišljenik onstran Karavank, kakor tudi moji ožji tovariši „sedemnajsti“: desetnik Dominik Sedlar, poddesetnik Alojzij Tekavčič, Janko Burger, Anton Jurjevec, Janko Debevc — sploh vsi skupaj, ter kličemo: Dal Bog, da nam letošnje leto donese toliko za-željeni mir!
Slovensko ljudstvo!
,,Enega si ne dam vzeti: prostosti, delati za svoj narod. “ Dr. J. E. Krek.
Dr. Janezu Evangelistu Kreku postavljamo spomenik: kamenit spomenik na grobu, spomenik iz marmoija v beli Ljubljani. Kako zelo se ves - narod zaveda, da je veliki pokojnik to zaslužil, priča najbolj dejstvo, da se je v kratkih mesecih nabralo v ta namen nad 100.000 K.
Toda motili bi se, ako bi mislili, da bomo s tema spomenikoma zadostili dr. Krekovemu spominu. Niti od daleč. Ko gleda nezabni naš doktor iz večnosti naše početje, se nam pač poln ljubezni smehlja kakor oče otrokom pri igri, a z glavo nam odmajuje... Nekaj drugega hoče od nas.
Kdo je bil dr. Krek? On je bil naš prvi in največji demokrat. Dr. Krek je
1.	osvobodil naš kmetski stan iz duševnih in gospodarskih okovov, mu vrnil stanovsko samozavest in ponos, mu v političnem svetu priboril polno veljavo, mu dal v pravem pomenu besede novo življenje. Naša kmetska gospodarska in izobraževalna organizacija pričata o njegovem delu za slovenskega kmeta.
2.	Dr. Krek je bil oče krščansko-socialne misli na Slovenskem. Zbral je v krščanskem taboru slovensko delavstvo in pokazal, da se mora socialno delo zlasti tu doli pri nas razvijati v znamenju vse dele naroda obsegajoče ljubezni, ne pa v znamenju sovraštva sloja do sloja. V znamenju ljubezni, ki ne prezre tudi majhnega narodnega delca, ki ne pozabi nobenega izmed narodnih otrok in so ji tisti, katerim je usoda najmanj mila, najbolj pri srcu; v znamenju ljubezni, ki je ne ustavijo ne deželne ne državne meje in ne zadrži niti svetovno moije, ko hiti za ubeglimi sinovi in hčerami v tujino: za izseljenci. Tako vseobsegajočo ljubezen do naših delavcev in delavk, do naših izseljencev in v času vojne do naših beguncev je imel dr. Krek in le Bogu je znano, koliko je zanje mislil, delal in se trudil. Zapisniki državnega zbora glasno govore o njem.
3.	Dr. Krek je z močjo svojega duha in svoje apostolske osebnosti pridobil našo mlado inteligenco za krščansko, narodno in demokratično misel ter jo vzgojil zanjo. S tem je omogočil in zagotovil naš zadnji veliki politični preporod in izšolal naslednike za svoje delo.
4.	Čim je dr. Krek tako preoral in prekopal narodno njivo od enega konca do drugega in ni pustil nikjer ledine, tedaj ko se je jela majati stara Evropa v svojih temeljih, ko se je pripravljal silen preobrat v zgodovini človeštva, tedaj ko je kupa jugoslovanskega trpljenja prekipevala in klicala do neba, tedaj je vstal dr. Krek, dasi že ves utrujen. Preletel je za hip pripravljeno njivo, se pač za hip zatopil v globoko molitev, nato pa vzel sejavnico in šel sejat, sejat svojo zadnjo, največjo misel: o ustanovitvi svobodneju-goslovanskedržave pod habsburškim žezlom. In še enkrat, kakor že tolikokrat preje, je prehodil slovensko in srbsko - hrvatsko zemljo od enega konca do drugega in sejal... In ko je dosejal, je prosil nebo za blaga vremena, legel utrujen, pa vesel — in umrl.
Sedaj mu stavimo spomenike. Slavnim možem se spodobi kamen in bron. Toda dr. Krek mora
dobiti med nami še poseben spomenik, ki bo po pokojnikovem duhu in srcu:
V	Ljubljani zgradimo „Krekov dom“, pod čigar streho se bodo stekale vse niti socialnega dela na Slovenskem; v njem naj se snuje in kuje vsakoršna gmotna in moralna pomoč Slovencu in kolikor mogoče tudi Hrvatu in Srbu. Tu naj bi imeli svoje prostore: kmetsko in delavsko tajništvo; dobrodelna pisarna in posvetovalnica za invalide, vdove in sirote ter vse mogoče druge pomoči potrebne; Rafaelova družba za izseljence; posredovalnica za delo in službe; prenočišča in kuhinja za potujoče; brezalkoholna obednica; ljudska knjižnica in čitalnica, narodna zborovalnica. Noč in dan naj v domu valovita življenje in delo, ki ju je pokojnik tako ljubil; kakor čebelnjak bodi Krekov dom, v katerega in iz katerega naj vro naši ljudje kakor pridne čebelice. Lep in prostran bodi ta dom, kakor je lepa in prostrana naša jugoslovanska domovina. Tu bodi vsak naš človek doma.
V	težki uri je bil nekoč rekel dr. Krek svoj emu prij atelj u : „Enega si ne dam vzeti : prostosti, delati za svoj narod. Vse drugo naj imajo, meni naj pusté delo. Dokler bom mogel in bo še dih v mojih prsih in glas na mojem jeziku, ne bom miroval.41 Krekov dom naj priča: Dr. Krek ne miruje niti po smrti, njegovo delo se nadaljuje. Brata in tujca naj ob pogledu na ta dom prevzame spoznanje: Dr. Krekov duh živi!
Obračamo se na celokupno slovensko, pa tudi srbsko-hrvatsko ljudstvo, da nam pomaga zgraditi dr. Kreku ta živi spomenik. Prepričani smo, da bo naše ljudstvo umelo našo zamisel, naš namen ter bo velikodušno, s periščem prispevalo za uresničitev tega načrta. Krekov dom mora biti častna zadeva našega ljudstva, da z njim celemu svetu dokaže, da vó dostojno častiti spomin svojega največjega sina in najboljšega prijatelja.
Darove sprejema „Dobrodelna pisarna44, Ljubljana, Alojzišče.
Odbor za »Krekov dom“.
Koroški gospodar.
Izšla je naredba ministrstva za ljudsko prehrano, ki določa, da dobi kmet, kateri odda žito, določeno za lastno rabo, 2 kilograma sladkorja za vsakih 100 kilogramov oddanega žita, ne da bi mu bilo treba oddati sladkornih kart. Ta naredba je sicer prav vabljiva; zdi se nam pa, da je po še obstoječi naredbi vsaka podaritev ali nagrada zaseženega blaga prepovedana. In ker je odškodnina za itak le izposojeno žito na-redbenim potom določena, smatramo ta dva kilograma sladkorja kot nagrado. Kar pa se tiče sladkornih — in tudi kavinih — kart, dobimo na nje itak navadno samo : Nimam. Sladkor nam bo kmalu samo po imenu znan in za 3 % osebe dobimo ’/i kile kave za nedoločen čas. Kričači, hujskači, sanjači, sofisti tolažijo nas še vedno s »Siegfriede44, od katerega opravka oni živijo; dejstva pa kažejo, da postaja „Hunger-Demon-strationssammelplatz44 vedno obsežnejši. In letos je vrhtega še v mnogih krajinah hroščevo leto. Kar pa zadene preskrbo prebivalstva na Koroškem, dovoljujem si ta-le nasvet: Mi manjvredni Slovenci prevzemimo slovenski del dežele v pre-skrbovanje; „državovzdržujoči“ element naj pa za nemški del dežele skrbi. Za naš del izvršimo to dolžnost brez uradnih komisij, komisionarjev in zaupnikov, ki so pri pametni uredbi aprovizacije čisto nepotrebni.
Draginja na Češkem. Prijatelj nam poroča s Češkega: Tu je grozna draginja. Surovo maslo (puter) 1 kg 36 do 40 K, sveže svinjsko meso 32 K, prasci, 3 ali 4 tedne stari, od 1200 do 1400 K, goske, ki so se komaj izlegle, torej 1 ali dva dni stare, do 40 K, dočim je prej pitana gos, 6 do 9 kg težka, stala 6 K. Hlevi se kmetom praznijo. Setev na polju dobro kaže, spomladna je zaradi suše sicer redka. Ljudje želijo mir. — Pa še nekateri nemški listi pišejo, kakor bi na Češkem živeli v samem izobilju!
Za dekleta In žene.
Vrnil spet si se nazaj V spremstvu rož in ptičjih glasov, Vrnil se prelepi maj,
Spomin nam boš srečnejših časov.
Da, vrnil se nam je prekrasni mesec maj. Pozdravljen iz dna naših src ! Pozdravlja te log in gaj; vsak ptič oznanja tvoj prihod, vsa narava se je odela praznično. Prišel si v spremstvu naravne krasota a prišel si tudi v spremstvu Kraljice maja, v spremstvu Marije Device. Zato te
tem srčnejše pozdravljamo, pozdravljamo me krščansko ženstvo, ker si nam prinesel, ti prekrasni, toli zaželjeni maj, premilo lepo šmarnice. Saj nam vsem je tako draga ta pobožnost in sploh slovenskemu ljudstvu priljubljena. Četrtič že v vojnem času se bomo letos zbirali okrog šmarničnega oltarčka, zbirali pred nogami Marije. — O, zatekajte se, krščanske žene, ki vas tarejo vojne težave, zatekajte se ve, katerim je vojska ugrabila može in jim je vsa skrb za dom in deco izročena, zatekajte se k Mariji, tam boste našlo poguma in moči, ohraniti si dom in vzgojiti svoje otroke v pravem krščanskem duhu. — Ona vas bo navdala s pogumom, da boste vztrajale v tem velevažnem poklicu. — Zatekajte se k Njej, ve žene vdove, katerim je sovražna krogla umorila najdražje — svojega druga, svojega moža! Tam boste našle pri tolažnici žalostnih tolažbe in utehe. Zatekajte se k njej, ve matere, katerih sinovi stoje v bojnih vrstah; priporočajte jih varstvu prečiste Device, da bi jih ona varovala ter branila pred dušno in telesno pogubo. — Zatekajte se k njej posebno ve dekleta, da si tam dobite moči za bodoči poklic; da se navzamete od nje onih čednosti, onih vrlin, katere naj dičijo vas, slovenska dekleta. Tudi vam je treba poguma; tudi vam se odpira novo, veliko torišče velevažnega dela. Širite našo misel. Ta misel je ideja jugoslovanska, misel slovenska. Bodite apostolke te misli ! Pojdite v teh resnih časih ven med svoje tovaršice ter širite naše ideje v vsako slovensko hišico. Dandanes pač niso več časi, da bi se morala žena ali dekle pokazati samo doma ali v cerkvi, ampak resnost časa zahteva, da nastopa slovensko ženstvo tako kot nastopajo naše tovaršice po drugih deželah. Kličem Vam: Sodelujte, drage Slovenke, pri velevažnem našem krščansko socijalnem delu, sodelujte pri probuji ljudstva, pri rešitvi slovenskega naroda iz tujih okov. Proč s starokopitnimi izgovori, da to ni za ženske, ampak pomislimo, da takorekoč na slovenskih ženah in dekletih sloni bodoča sreča ali nesreča naroda slovenskega. — Pa ne le širiti dobre ideje, ampak trebiti je treba vse razvade, ki delajo nečast slovenskemu narodu, slovenskemu ženstvu. Koliko bi lahko našteli teh rakran na telesu naroda! Pijančevanje, ples, gizdavost, potratnost, nečistost, zahrbtnost, škodoželjnost, zavist itd. Da, to je kuga, ki preti ugonobiti naš narod. Vzemimo ples! — Nikdo bi v začetku vojske ne hotel tega verjeti, da se bo v tem žalostnoresnem času toliko plesalo. A koliko se pleše dan za dnevom, praznik za praznikom, nedelja za nedeljo; po zakotnih in boljših gostilnah po deželi in v mestih — in to v postnem času, celo v velikem tednu. Pleše se na božjih potih — ob cerkvenih shodih, pleše se po cele noči. Naj se svet zagovarja, da je to nedolžno razvedrilo in zabava — naj bo! A zabava v vojnem času? Zabavati se med tem, ko naši sozemljani trpijo grozne muke po bojiščih, po bolnišnicah, ko se jih dan na dan stotine in stotine bori s smrtjo? — Žene, dekleta! Ali bi ne mogle to onemogočiti? Koliko nezrele mladine se pokvari na ta način. Žene, matere! Držite svoje otroke doma, ne puščajte jih v gostilne. Vplivajte na nje z materinsko ljubeznijo! Zraven pa se zatekajte k Mariji majnikovi kraljici, da vam ona da moči, da boste mogle nadomestovati pri vzgoji očetovo strogost. Ne bodite v svoji ljubezni slepe — ne premehke. Pomislite, da s tem škodujte le svojim otrokom. Bodite pametne, močne žene, držite se trdno, ne bodite samoljubne ne sebične, ampak velikodušne, požrtvovalne! Le tako vas bodo veseli vaši možje, ko se bodo vrnili po končani vojski v svoje domove. Ti pa, kraljica maja, izprosi nam toliko zaželjeni mir! Da bo tekoči maj zadnji v vojnem času!
Pozdrave z gorskih visočin
pošilja vam dekle planin.
Svetinjica.
Birmska botra je podarila deklici srebrno svetinjo Matere božje na srebrni verižici. V resnici ljub spomin! Ko pridejo preč. gosp. župnik obiskat stariše, jim deklica pokaže, kaj je dobila od birmske botre. Gospod pravijo v šali: „To je samo za ošabnost.44 fle, ne, to je le spomin, odgovori Žalika vsa vešela. V naši župniji so ustanovili preč. gospod župnik Marijin vrtec in Žalika je ena najlepših rož v Marijinem vrtcu.
Sklenile sva z gospo Moniko prijateljstvo. Velikokrat sva klečale dan na dan pri obhajilni mizi, ter skupno prejele angelski kruh. — Ob slovesu sem ji podarila Marijino svetinjico. Na svetinjico sem pustila napisati: »Marija, pomagaj mi! Ce pridem k prijateljici, se mi srce vedno razveseli, ker vidim, da nosi moj spomin okrog vratu. Zvečer in zjutraj pa poljubiva vsaka svojo svetinjico. Ločene sva, vsaka je v drugem kraju, a najina srca se najdejo pri Mariji. — Moje naj-veeje veselje je, da nosim na srebrni verižici
srebrno Marijino svetinjico Marijine družbe. Otrok Marijin sem, rada bi-izročila še druge v Marijino varstvo.
Izročila mi je kmetica tri srebrne svetinje na srebrnih verižicah s prošnjo, da prosim preč. gosp. župnika, da jih blagoslovijo. Blagoslovljene svetinje bodo dejali okrog vratu ona, sin in oče.
Več pridnih deklet je že sprejelo od mene srebrno Marijino svetinjo na srebrni verižici v 'spomin.
Dajmo namesto svoje slike svojim dragim rajši sliko Marijino, srebrno svetinjo na srebrni verižici. Dobro delo storimo s tem Našo sliko čas kmalu uniči. Kolikokrat najde v poljubu Marijine podobe trpeča duša zopet novo moč. Celiti rane trpeči duši, bodi naloga ženske.
Slovenske matere in gospodinjenje ne branite svojim hčerkam in deklam stopiti v Marijino družbo. Ce hočete videti svoje hčere v resnici srečne, dajte jih v šolo Marijine družbe. V tej šoli najdejo kristalno čisto veselje, po katerem mladina z vso silo hrepeni.
Y boj !
V naši vasi se je napovedala zadnje dni meseca aprila kruta vojska. — Tako? — Ali ni še dosti gorja na svetu? — Naš sovražnik je majnikov hrošč. Ko pasejo otroci živino, jih mali junaki in marljive junakinje prav mnogo uničijo. Mi hočemo imeti od sadnih dreves sadja in ne pustimo, da bi nam uničil hrošč veselo upanje. Moji mali silno pridno uničujejo te živalice.
Opazovala sem kmetico, ki je poklicala svojih 20 kur, ter šla ž njimi k mlademu sadnemu drevesu. Močno ga je stresla, da so se zvalili hrošči v travo in so služili kuram v hrano. Tudi hroščev gnoj je imeniten.
Domači zdravnik.
Kako si varujemo očil
1.	Ne piši in ne čitaj nikdar v mraku! Ne opravljaj tudi drobnih ročnih del na večer ob dvojni luči, umetni in navadni. To utruja oči in škoduje vidu.
2.	Če pišeš, naj ti prihaja luč od leve strani. Solnčni žarki pa nikdar ne smejo padati na pisalno mizo in tvoje delo.
3.	Ne zagrinjaj svetilke s temnim senčnikom. Postavi raje luč pol metra pred sebe na levo stran. Škodljivo za oči je brati, če luč trepeče, ali med vožnjo in pri ležanju.
4.	Pri branju nasloni hrbet in drži knjigo na mizi, da znaša razdalja med teboj in pisavo najmanj 35 cm. Če držiš knjigo preblizu, škoduje očem ravnotako, kakor če je predaleč.
5.	Pri pisanju ne naslanjaj prsi ob mizo in nagni glavo le malo naprej.
6.	Če čutiš, da so oči utrujene, prekini nekoliko in glej medtem v daljavo, najbolje v modro nebo ali na zeleno trato, gozd ali zeleno polje. Čutil boš, da to očem dobro dene.
7.	Po hudi bolezni prizanašaj očem vsaj več tednov. Premnogi, ki si hočejo po hudi bolezni preganjati dolgi čas, si pokvarijo oči.
8.	Če ti pride prah ali kaj drugega v oko, ne drgaj si oči, k večjemu potegni s prstom rahlo preko očesa od senc proti nosu.
9.	Če te vid zapušča ali očesa obolé, pojdi k zdravniku za očesne bolezni. Samo zdravnik naj odloči, ali potrebuješ naočnike in ali trajno, ali pa samo pri branju in pisanju in kako številko da naj imajo.
10.	Kdor veliko piše, naj piše s črnilom, kolikor mogoče.
Za kratek čas.
Pravi vzrok. Mojster: „Naznanim vam, da vas s prvim odslovim.11 — Pomočnik: „Kaj sem pa storil?" — Mojster: „Prav ničesar niste storili, in to ravno ne gre!"
Predrzen. Čevljarski vajenec gospodinji: „Vaša usta se mi zdijo kakor dunajske kavarne." — Gospodinja: „Kako to?" — Vajenec: „Ker so noč in dan odprta."
V gorečnosti. Babica vnuku: „Jurče, pusti vendar kajenje. Kadilci ne doživijo starosti." ,.Toda dedek je že vendar sedemdeset let star in še kadi." — „Re9> — P» če bi nikdar ne bil kadil, bi bil že davno dosegel osemdeseto leto."
Vojaška. Poročnik: „Mi moreš povedati primero, kaj da je disciplina?" — Rekrut: „Če bi mi gospod poročnik rekli, da. sem osel in bi jaz odgovoril: Da, gospod poročnik!"
Srečen zakon. Zena: „Tako me jeziš, da sem že na pol mrtva!" — Mož: „To je ravno mojagnesreča, da ti vse samo na pol storiš!"
Dober odgovor. Učen profesor je imel velika ušesa. Neki znanec ga je podražil: „Go-spod profesor, kako dolga ušesa imate!" — Profesor: „Res, moja ušesa in vašo pamet skupaj, pa bi imeli pravega osla!"
Prehlajen vrat je za nalezljive bolezni posebno občutljiv. Bolezensko kali se morejo razvijati le na mrzlih sluznicah v vratu in grlu. Ako imata vrat in grlo normalno toploto, tedaj zatro bolezenske kali varnostne snovi tople krvi. Z izpiranjem vratu in grla s Fellerjevim bol lajšajočim antiseptičnim rastlinskim esenčnim fluidom z znamko „Elsa-fluid" se ohrani sluznicam grla in vratu zdrava toplota in vse bolezenske kali postanejo vsled tega neškodljive. Dober vpliv „Elsa-fiuida“ se naslanja na svoj antiseptični, kri čisteči in tvoreči učinek. Tudi pri vtiranju vratu učinkuje dobro in bolečine olajšajoče. 12 steklenic tega dobrega domačega zdravila pošlje na vse strani iranko za samo 14 K 32 h lekarnar E. V. Eeller, Stubica, Elsatrg 67 (Hrvatska). Pri želodčnih bolečinah naj se vzame Eellerjeve želodec krepčujoče, lagodno odvajajoče rabarbarske krogljice z zn. „Elsa-krogljice“, ki se lahko obenem naroče. 6 škatljic iranko 7 K 37 h. Veliko stalnih prijateljev sije pridobila Eellerjeva pomada za negovanje kože z znamko „Elsa“ v lončkih po 4 K 50 h. Najboljša bramba proti vremenskim neprilikam na roke in obraz, napravi kožo čisto vsakršnih madežev. (Sa)
kaj gre, in takoj so spoznale, da je njihova narodna dolžnost, da se kot zavedne in razumne Slovenke podpišejo za našo svobodno jugoslovansko domovino pod habsburško dinastijo. Ni jih sram priznati, da so Slovenke ; kar so, to tudi priznajo brez strahu. Dà, brez strahu! Celo ponosne so na to, da pripadajo nadarjenemu in neustrašenemu slovenskemu in jugoslovanskemu narodu ! Pokazale so, da imajo ne le razum, ampak tudi pogum! Vredne tovarišice so naših vojakov, ki so se izkazali za nevstrašene junake v krvavem boju. Naše žene in dekleta se niso vstrašile niti nasprotovanja, niti laži in obrekovanja. Junaka v boju čaka odlikovanje in pohvala; naše Slovenke so vedele, da jih ne čaka nobeno odlikovanje in pohvala, da jih morebiti čaka nasprotovanje in zasramovanje, a niso se vstrašile nobenih groženj, laži in obrekovanj in so pogumno podpisale deklaracijo. Vsa čast jim, prave junakinje so! Pri taki zavednosti in junaštvu naših žen in deklet ni mogoče, da se nam ne bi izpolnila naša vroča pravična želja po svobodni Jugoslaviji!
Raznoterosti.
Književnost in umetnost.
Proslava stoletnice Preradoviča. Na Dunaju se bo 13. maja vršila „svečana proslava" stoletnice rojstva velikega hrvatskega pesnika Petra Preradoviča. V ta namen se je sestavil poseben odbor, katerega začasni predsednik je vseučiliški profesor dr. Vatroslav vitez Jagič, predsednik Fr. Korošec in 18 odbornikov, samih odličnih gospodov in dam. Spored je izboren. Sodelujeta tudi član^, dvorne opere Julij Betetto in Marko Vuš-kovič. Proslava se vrši v srednji dvorani dunajskega „Konzerthausa“ III., Lothringerstrafie 20. Čisti dobiček je namenjen za Krekov spomenik in sirote.
Dolgi lasje, kratka pamet, ta rek naj bi pomenil, da imajo ženske dolge lase in kratko pamet. K temu je najprej treba pripomniti, da dolgost las ni v nobeni zvezi s kratkostjo pameti. Kajti moški imajo kratke lase, ne ker imajo več pameti kot ženske, ampak zato, ker si lase strižejo. In če bi jih pustili rasti kakor n. pr. Kitajci — tudi med pesniki se nekateri ponašajo z dolgimi lasmi in nekdaj se je še cesarjem imenitno zdelo nositi dolge lase — potem bi tudi moški imeli dolge lase. Torej zgornjega izreka ni tako razumeti, kakor da bi komu pamet uhajala v dolge lase, ampak so s tem rekom hoteli samo označiti, da imajo ženske sploh kratko pamet, ne ravno zato, ker imajo dolge lase. Tako so do sedaj sodili o ženski pameti. Ta vojska pa je pokazala, da ženska pamet vkljub dolgim lasem ni tako kratka. Ženske so prevzele opravilo moških tako na polju kakor v tovarni in v pisarni so se dobro izkazale. Ni čuda, da zdaj zahtevajo vedno bolj tudi politično enakopravnost z moškimi in hočejo tudi zase volilno pravico. Še predno jim e država to pravico priznala, so naše ženske že glasovale ic še glasujejo s podpisi za našo novo domovino Jugoslavijo, ki naj bo kot svobodna država del prenovljene Avstrije. Ženske so pri tem pokazale mnogo razuma. Brž so uvidele, za
Poverjenikom in članom Slovenske Matice. Tajništvo prosi vse gospode poverjenike, da bi čimprej pobrali za tekoče leto članarino, ki mora biti po pravilih plačana v prvi polovici vsakega leta. Po sklepu izrednega občnega zbora, ki se je vršil zadnjega februarja t. L, znaša vsled splošne draginje zvišana letninina 8 K, ustanovnina za posameznika 200 K, za društva, obitelji, knjižnice itd. 400 K. — Knjižni dar Slovenske Matice bo obsegal letos največ dve knjigi. Gotovo izide XXVII. zvezek Zabavne knjižnice z zbirko novel priznanega pisatelja Ksaverja Meška, in skoro gotovo tudi XXII. zvezek Knezove knjižnice z znanstvenim in leposlovnim gradivom. Posebne težave so z nabavo papirja, prekomerno pa so narasli tudi drugi stroški. Matica za čas vojske ne more na dan s tako številnimi izdanji kakor pred vojsko, zato pa je odbor mislil naprej in že potrebno ukrenil, da se Matično delovanje pospeši in poglobi in da bo mogoče po vojski čim živahnejše in obširnejše izdajanje dobrih in pravih, narodu in njegovi kulturi res koristnih knjig. V ta namen je povišal književnikom znatno ho-

V zalogi Družbe sv. Mohorja o Celovcu
je nanovo izšla knjiga:
Izbrani spisi dr. Jožefa Vošnjaka
I. zvezek:
j Troje amelslii ttaj.
Povest.
S Cena: Mehko vez. 88 h, za družnike 66 h, a |	po pošti franko 14 h več.
Edino slovensko narodno trgovsko-obrtno podjetje
Hotel TRABESINGER
V Celovcu, Velikovška cesta št. 5.
Podpisano vodstvo hotela Trabesinger
se vljudno priporoča vsem velecenjenim slovenskim in slovanskim gostom-potnikom, ki prenočujejo ali za več časa ostanejo v Celovcu. V hotelu se dobe lepe, snažne sobe po primerni ceni; nudi se izborna kuhinja in zajamčeno pristna in dobra vina iz Slovenskih goric. Na razpolago je tudi kegljišče poleg senčnatega vrta, po zimi toplo zakurjeno. V hotelu Trabesinger dobite vsak dan, posebno pa ob sredah zvečer, prijetno slovensko družbo. Slovenski potniki in rodoljubi, ustavljajte se samo v edini slovenski gostilni „Hotel Trabesinger11 v Celovcu, kjer boste vedno dobro postreženi.
Za mnogobrojni obisk se priporoča
vodstvo hotela Trabesinger.
Podružnica Ljub Delniška glavnica: K 10,000.000.	iljanske kreditne bi Kolodvorska ulica št. 27.	inke v Celovcu. Sprelema vloge na knjižice in na tekoči račun.
Rezervni zaklad: K 1,500.000.	Centrala v Ljubljani.	Nakup in prodala vrednostnih papirjev vseh vrst.
Prodaja srečke razredne	Podružnice: Celje, Gorica, Sarajevo,	Srečke na obroke,
loterije.	Split, Trst.	promese k vsem žrebanjem.
norarje in razpiše v kratkem več izdanih nagrad za prvovrstna znanstvena in leposlovna dela. — Prosimo vse gospode poverjenike, naj nabero Matici čim več članov — letnikov in ustanovni-kov in naj sprejemajo tudi rodoljubna preplačila enako hvaležno, kakor so jih sprejemali 1. 1917. V pretečenem letu je imela Matica dobrih 4000 članov. Dvignimo njihovo število v tekočem letu za še enkrat toliko!
O n i- o vi.
V poroSila o darovih iz Šmarjete v Rožu se je vrinila pomota. Znesek darov 289 K se razdeli nainreS tako-le: 176 K za zgradbo višarske eerkve, 53 K za spominsko cerkev in 60 K za višarsko mašno zvezo.
Listnica uredništva.
G. Martin Vasti: Radi Vam potrjujemo, da z zadnjim dopisom iz Lovank niste v nobeni zvezi. Dopis smo prejeli od druge strani. Sicer pa v njem nismo našli ničesar, kar bi moglo kogarkoli žaliti, kar tudi ni bil namen pravega dopisnika, marveč edino, pohvaliti vrle narodne lovanske žene in dekleta, ki tudi vso pohvalo zaslužijo!
Listnica upravništva.
Vse cenjene naročnike prosimo, naj nam pri preselitvah ali premestitvah naznanijo poleg novega naslova tudi stari naslov ter številko, ki je tiskana v zgornjem kotu naslovne pasice (nad imenom). To je zaradi tega važno, da ne bi pošiljali lista pomotoma na dva kraja, na nov in na star naslov.
Lastnik in izdajatelj : Oregor Einspieler, prošt v Tinjah. Odgovorni urednik: Otmar Mlhàlek.
Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Telefon 179.
Hranilnica in posojilnica v Možici
ima svoj
letni občni zbor
na binkoštni pondeljek, dne 20. maj-nika 1918, ob V2 !2. uri dopoldne, v svojih uradnih prostorih pri Žag-mojstru po običajnem sporedu.
K obilni udeležbi vabi
odbor.
Kupim 0£i0,n harmonij, ir«?..
Fr. Grafenauer, p. Brdo pri Šmohorju, Koroško.
9 zalogi Družbe sv. Mohorja v Celovcu
je nanovo izšla knjiga:
Življenje svetnikov in svetnic božjih.
Spisala dr. J. Rogač in M. Torkar.
Gena: Mehko vezana K S'SO, za družnike K 6'60, po pošti franko K T20 več. — V dva dela trdo vezana z usnjatim hrbtom K 15‘—, za družnike K 11'30, po pošti franko K 1'20 več.
Vabilo
na
XVI. letni občni zbnr
Posojilnice v Hodišah
registro vane zadruge z neomejeno zavezo ki se vrši
na binkoštni pondeljek, t. j. dne 20. maja 1918, v posojilničnih prostorih, ob 4. uri popoldne.
Spored:
1.	Čitanje in odohrenje zapisnika o zadnjem občnem zboru.
2.	Potrjenje računskega zaključka.
3.	Volitev načelstva in nadzorstva.
4.	Slučajnosti.
K obilni udeležbi vabi
načelstvo.
Daj nam mir, Gospod!
Enoglasna pesem s harmonijem ali orglami. Partitura 35 h pri skladatelja A. Kosi, šolski ravnatelj, Središče, Staj. (V znamkah!) Istotako se dobi pri njem „Nab. ljudske pesmi“ I. in II., znižana cena h. 80 h.
Kupujte le domač izdelek, to je:
Emona
pralni prašek
Dobiva se v vseh prodajalnicah !
V zalogi Družbe sv. Moborja
d celoucn
je nanovo izšla knjiga:
(Slovenski Goffine).
Priredil msgr. Valentin Podgorc.
Mehko vezana K 4'40, za družnike K 3'30, po pošti K p— več. — Trdo vezana K 7'50, za družnike K 570, po pošti K P— več.
] Raramente CZ
kakor mašna oblačila, pluviala, vela, plaščke za ministrante, cerkveno perilo, birete, kolarje, Šmizete, kelihe, ciborije, monštrance, zvončke itd., križe, sohe v bogati izberi po nizkih cenah ima v zalogi
oddelek za paramente Jožefovega društva v Celovcu.
Deklo
Slovenko, za delo v hlevu in na polju, se takoj sprejme v službo na malo kmetijo blizu Vrbe ob jezeru. Hrana dobra in dovolj. Plača po dogovoru. Naslov pove upravništvo lista „Mir“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje 26.
Kislo vodo
in	razpošilja
A. Oset, P- Gustati), Koroško.
Razširjajte Vaše glasilo „MIR“!
^iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^
lVdo?iMesvJokiavCekiil
= ^ .. =
je nanovo izšla knjiga:
| Kristusovo življenje in smrt f
| v premišljevanjih in molitvah. |
s Poleg Gašparja Erharda za Slovence priredil š Štefan Kociančič.
Dva dela, druga izdaja.
§j Cena: Mehko vez. K 8‘—, za družnike 1 E K 6’—, po pošti franko K P20 več. — M = V dva dela trdo vez. z usnjatim hrbtom E = K 13‘20, za drnžnike K 9'90, po pošti franko = K 1‘20 več.
illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Miši — podgane — stenice — ščurki.
Izdelovanje in razpošiljatev preizkušenega radikalno učinkujočega uničevalnega sredstva, za katero dohajajo vsak dan zahvalna pisma. Za podgane in miši K 5*—; za idnrke K 4-50; tinktura za stenice 2 K; uničevalec moljev K 2*— ; prašek proti mrčesom K1-50 in K 3*—; sem spadajoči razpraševaleo K 1-20; tinktura proti ušem pri ljudeh K 1*20 ; mazilo za uši pri živini K 1-50; prašek za uši v obleki in perilu 2 K ; tlnkt. za bolhe pri pseh K 1-20 ; tlnkt. proti mrčesu ua sadnju in zelenjadi (unič. rastlin) 3 K. Pošilja po povzetja Zavod za pokončavanje mrčesa
M. Junker, Zagreb 16, Petrinjska ulica 3.
Framydol
Je sredstvo za po-. .	_	mlajenje las, ki rdeče,
svetle in sive lase in brade za trajno temno pobarva. 1 steklenica s poštnino vred K 3*26.
Rydyol
pordeči bleda lloa.
je rožnata voda, ki
pordeči bleda lloa. Učinek jc čudovit. 1 steklenica s poštnino vred K 2’46. — Povzetje 45 h Naslov za naročila:
I
več. —
lan. Grollch, drožeriia pri angelu, Brno 638, Moraua.
Hranilno in posojilno društvo v Celovcu
Pavličeva ulica It 7.
uraduje vsak dan, izvzemšl nedelje in praznike, od 10. do 12. ure dopoldne.
Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike.
Pavličeva ulica 8t 7.