752                        M—y: V tujini daljni živel bom samotno . . .
Tu bi se bilo dalo dihati, ali naš gostitelj je bil neutruden v razkazovanju in vse, karkoli je pokazal, je bilo v kaki zvezi z napredkom in — omiko« . . .
A poglavitno stvar si je prihranil menda za nazadnje . . . Moje oči mi obstrme kmalu ob čudnem prizoru. Okrog drobnega drevesca se je sukala s sklonjeno glavo ovca, sukala neprenehoma kakor kak stroj . . .  Kaj takega  nisem videl še nikdar in   iznenaden vprašam:
»Za Boga, kaj pa je to ? . .«
Bile so to prve moje besede, ki sem jih izpr egovoril z gospodarjem.
»Metljava ali vrtoglava je«, razlaga on smeje se, da, rekel bi, z nekakim  ponosom .  . .
»In zakaj ne zakoljete živali? . .« vprašam ogorčen dalje.
»Ah —¦ čemu? . . Kaj takega si pri nas že lahko privoščimo! . . Otroci imajo svojo zabavo! . . Ker k nam ne prihajajo karuslji in take stvari, se moramo zabavati pa na ta način, hihihi! . . Kaj hočemo — reveži kuhajo z vodo.«
In res se je začelo triletno otroče truditi, da bi splezalo živali na hrbet . .   Mene  je zazeblo . . .    Zdaj mi je bilo jasno vse! .
Omika! . . .
V tujini dalnji živel bom samotno . . .
~v
tujini dalnji živel bom samotno in se boril za trdi kosec kruha; usoda tam naj dalje v mene bruha nemile jeze svoje strast togotno.
Lovil ne bom za srečo se pohotno, srce mi nemo bo in brez posluha za vse, če tudi bede me pazduha spremila   bode v groba noč tihotno . . .
A v duši hranil vedno bom spomine dežele daljne, kjer moj narod biva, v nebo kipe Triglava visočine;
kjer ti mi srečno bivaš, ljubezniva,
v veselo zreš obličje domovine,
kjer mi ljubav je vstala neugasljiva . . .
M-