DEKLETOVA OBLJUBA.
Spomladi poj dem v samostan. Ko se bo smejal češnjev cvet, ko dvajset jih izpolnim let. —
Lesovi češnjevi cveto, v planino planšarji pojo.
Ta cvet prezal, ko sam kristal! Kdo bi sedaj slovo jemal?
Poleti poj dem v samostan. Ko bo pšenični klas rumen, zeleni travnik pokošen. —
Pšenica sili v zlati klas,
in kosci vriskajo skoz vas. —
Ta koscev klic in spev žanjic! Dekle, zakaj si tožnih lic?
LJUBEZEN IN ŽIVLJENJE.
Jeseni pojdem v samostan. Ko drobne ptice čez gore za toplim solncem pohite. —
Nad poljem ptice — božja last. Po polju lovci — sladka strast, -
Ta lovcev strel kot smrtni sel! Se ptič težko slovo bo vzel.
Pozimi pojdem v samostan.
Ko staro leto iz vasi
od mladega se poslovi. —
Harmonike zapoje glas:
vse balo gledat vre na vas. —
Ta zlati dan, tako svečan! Dekle ne more v samostan.
Silvin Sardenko.
Ko grem od tebe, preljuba, visoka okna gorijo
in v dež in v noč kričijo:
delo, delo.
Po blatnem tlaku delavec sključen stopa, lopata na rami spominja me grobokopa in vsaka stopinja ob meni zlobno mrmra: delo, delo,
In smrt? In konec? Življenje?
Ušesa stiskam v ovratnik. A skoz šumenje
večerne;ulice duša sama vzdihuje:
delo, delo.
Bežim pred sabo. Dež kaplja mi na možgane.
Zdaj, zdaj mi duša sama iz sebe plane
nad ulico, nad mesto, nad svet razpne se,
kot šum življenja bi se vtelesil:
delo, delo,
Na rokah členke čutim trde od dela,
iz misli ta hip bi iskra — nov svet — v vsemir zletela.
Srce nezavedno skriva edino radost, ljubezen,
ko drugo vse trepeta v bolečini življenja:
delo, delo.
Ko stopim v svoj stan, me mrtva tema pozdravi:
Odpusti ti Bog, da si človek!
Alojzij  Remec.
«s*>     14    <©>