Francesco Petrarca: 
Pisma prijateljem
Prevedla Anja Božič 
PISMO ENRICU PULICEJU (FAM. 24.2.)
Puliceju,1 pesniku iz Vicenze,2 o vsebini in razlogih za nastanek na-
slednjih pisem, napisanih Ciceronu, Seneki in drugim 
Ko sem prenočeval v predmestju Vicenze, sem se domislil nove 
snovi za pisanje. Naneslo je namreč, da sem po opoldanskem odhodu 
iz Padove vrata tvojega mesta dosegel, ko se je sonce že nagibalo k 
zahodu.3 Preudarjal sem, ali naj prenočim tam ali naj nadaljujem pot 
– kajti mudilo se mi je, hkrati pa mi je zaradi dolžine dneva ostal še 
dobršen del svetlih ur – in ko sem se tako obotavljal, – glej – kdo bi 
se mogel skriti pred prijatelji? – si mi s svojim predragim prihodom 
v družbi imenitnih mož, kakršnih je to drobno mestece rodilo na 
pretek, odgnal vsak dvom. Kot bi mi z nitjo prijetno pestrega pogo-
vora pričvrstil omahujočega duha, sem kljub misli na odhod ostal 
in šele ko se je spustila noč, sem zapazil, da je dan spolzel mimo. 
Kot že mnogokrat poprej sem tudi tistega dne spoznal, da nam nič 
drugega ne izmika časa tako neopazno kot prav pogovori s prijatelji. 
Prijatelji so spretni tatovi časa, čeprav nobenega časa – razen tistega, 
ki ga posvetimo Bogu – ne bi smeli šteti za manj ukradenega, za manj 
izgubljenega, kot tistega, ki ga preživimo s prijatelji.
Da ne bi obnavljal v nedogled: saj se spominjaš, da je beseda takrat, 
kot se mnogokrat zgodi med pogovori učenih, nanesla na Cicerona. 
On je naposled napravil konec pogovorom o tem in onem in vsi smo se 
1 Pismo je neke vrste prolog devetih pisem, ki jih je Petrarca naslovil na znane 
avtorje klasične antike in jih uvrstil v 24. knjigo obsežne pisemske zbirke Epi­
stolae familiares. Izbor pisem iz te zbirke bo pod naslovom Pisma v antiko v 
slovenskem prevodu v kratkem izšel pri Slovenski matici. Za potrpežljivo pomoč 
pri iskanju prevajalskih rešitev, vrednih Petrarcovega sloga, se zahvaljujem Bra-
netu Senegačniku. 
2 Enrico Pulice (1300–1387) iz Custozze je bil vicenški notar in pesnik.
3 Na pot se je Petrarca odpravil 4. maja 1351.
doi: https://doi.org/10.4312/clotho.4.1.129-141
FRANCESCO PETRARCA130
obrnili k enemu: od tedaj naprej smo razpravljali izključno o Ciceronu. 
Prispevali smo vsak svoje in mu izmenjaje se peli palinodije oziroma, 
če ti je ljubše, panegirike. A ker, kot vemo, med človeškimi rečmi ni 
ničesar, kar bi bilo popolno, in ni človeka, na katerem še zadržani 
kritik ne bi mogel najti česa, ob kar se lahko zasluženo obregne, se je 
tako zgodilo meni pri Ciceronu: četudi mi je kot človek nadvse ljub 
in ga spoštujem bolj kot vse druge ter mi na njem skoraj vse ugaja, 
četudi občudujem zlati tok njegovega govorniškega izraza in njegov 
božanski dar, pa nisem mogel slaviti njegovega lahkomiselnega zna-
čaja in nestanovitnosti, ki sem jo razbral iz številnih znamenj. Ko 
sem videl, da so zaradi te nepričakovane sodbe ostrmeli vsi zbrani, 
še posebej pa tisti starec,4 čigar podobe se spominjam, njegovo ime 
pa sem pozabil – bil je tvoj rojak, zasluženo spoštovan zaradi svoje 
starosti in literarnih uspehov – sem začutil: priložnost zahteva, da 
iz skrinje izvlečem zvitek svojih pisem.
Brž ko sem ga razgrnil, sem prilil olja na ogenj našemu pogovoru. 
V želji po pestrosti in kakor za oddih od naprezanj sem namreč 
poleg številnih pisem sodobnikom nekatere od njih naslovil tudi na 
znamenite može iz antike. Ta slavna in starodavna imena v prepletu 
z novimi bi brez vnaprejšnjega opozorila bralca lahko osupnila. Dve 
pismi sta prav za Cicerona: prvo graja njegov značaj, drugo opeva 
njegov genij. Vsi so napeto prisluhnili in ko si ju prebral, se je kmalu 
vnel prijateljski besedni spopad. Nekateri so moje pisanje hvalili in 
priznavali, da si Ciceron zasluži grajo; le tisti starec se je kljubovalno 
upiral. Ljubezen do avtorja in blišč njegovega imena sta ga namreč 
zapeljala, da mu je pel slavo tudi v zmotah in je skupaj s prijateljevimi 
krepostmi raje objemal tudi njegove napake, namesto da bi med njimi 
razločeval – da mu le ne bi bilo treba česa očitati tako opevanemu 
človeku. Tako ne meni ne komu drugemu ni mogel odvrniti ničesar 
drugega, kot da je vsemu, kar smo mu rekli, zoperstavljal Ciceronovo 
slavno ime, namesto z dokazi pa se je branil z njegovo avtoriteto.
Dvignil je roko in vzklikal: »Počasi, prosim vas, za mojega Cicerona 
gre!« Ob vprašanju, ali bi si lahko predstavljal, da se je Ciceron kdaj 
v čem motil, je zaprl oči in odvrnil obraz, kot bi ga besede udarile, 
tožeč: »Gorje, mojega Cicerona obtožujete?« Kot da ne bi šlo za človeka, 
temveč za kakšno božanstvo. Vprašal sem ga torej, ali ima Tulija za 
boga ali človeka. Brez obotavljanja je odgovoril: »Za boga,« ko pa se je 
zavedel, kaj je rekel, je dodal: »Za boga govorništva.« – »Res je,« rečem 
jaz, »če je bog, se ne bi mogel motiti. Pa vendar nisem še nikoli slišal, 
4 Dotti, Lettres familières, 9, navaja, da je bil to najverjetneje Bartolomeo Popolo, 
gramatik, ki je sicer izhajal iz Custozze kakor Enrico Pulice. 
PISMA PRIJATELJEM 131
da bi mu kdo rekel bog. A če je Ciceron razglasil Platona za svojega 
boga, zakaj torej ne bi ti oklical Cicerona za svojega?5 Res pa je tole, 
naša vera ne dopušča, da bi si poljubno izmišljali bogove.« – »Šalim 
se,« je rekel oni: »Vem, da je bil Tulij človek, a božanskega daru.« – 
»Tako je že bolje,« sem odgovoril: »Kajti tudi Kvintilijan ga je imel za 
božanskega govornika. Toda če je bil človek, se je vsekakor lahko 
tudi zmotil – in se tudi je.«6
Ko sem tako govoril, je podrhteval in se obračal proč, kot da ne 
bi šlo za ugled nekoga drugega, temveč bi obtoževali njega. Kaj naj 
bi potlej rekel jaz, sam največji občudovalec Cicerona? Čestital sem 
njegovi starčevski gorečnosti in tolikšni vnemi, čeprav sta dišali 
pitagorejsko;7 in veselilo me je, da do tega enkratnega genija čuti 
tako globoko vdano spoštovanje in se mu zdi skoraj svetoskrunsko 
posumiti, da bi bilo v njem količkaj človeških slabosti. Hkrati sem bil 
začuden, da sem naletel na človeka, ki čuti še večjo ljubezen do moža, 
ki sem ga sam vedno ljubil bolj kot vse druge, in je tudi kot starec 
ohranil globoko vsajeno prepričanje, kakršnega sem se spominjal iz 
svojega otroštva. Še zdaj namreč ni zmogel pomisliti: če je bil Ciceron 
človek, to pomeni, da se je lahko kdaj, da ne rečem marsikdaj, zmotil. 
Sam vsekakor deloma verjamem, da je tako, deloma pa to tudi vem, 
pa čeprav me ni v govorniški umetnosti še nihče drug tako očaral. 
Poleg tega se je prav on sam, Tulij, o katerem govorimo, svojih napak 
zavedal in nad njimi pogosto bridko tožil. Če mu v svoji strastni želji, 
da bi ga opevali, ne bomo priznali, da je glede sebe tudi sam mislil 
tako, bomo zanikali njegovo samospoznanje in mu iztrgali pomemben 
del slovesa, ki ga je užival kot filozof – njegovo skromnost.
Pozna ura nas je prisilila, da smo tistega dne po dolgem pogovoru 
vstali in se razšli sredi še nerazrešenega spora. A ti si od mene zahteval 
še zadnjo stvar, ki je tedaj čas ni dopuščal: naj ti ob prvem postanku 
pošljem prepis obeh pisem, da boš zadevo podrobneje pretresel in 
potem postal posrednik miru med obema stranema ali pa, če bi kako 
mogel, zagovornik Tulijeve stanovitnosti. Občudujem tvojo vnemo 
in ti pošiljam, kar si zahteval, boječ se zmage in željan poraza – pa 
naj to še tako čudno zveni! A vedeti moraš: če zmagaš, bo pred tabo 
5 Att. 4.16.3: Deus ille noster Plato oziroma: »Ta naš Platon je bog.«
6 Quint., Inst. 10.2.18: »Poznal sem jih nekaj, ki so menili, da so se izrazili v slogu 
tega božanskega govornika, če so stavek končali z esse videatur.« Prevod Matjaž 
Babič. Starčeva trditev odseva tudi pasus pred tem, kjer Kvintilijan navaja, da je 
vse Ciceronove odlike ustvarila njegova »nesmrtna, blaženo rodovitna narava – 
in sicer sama iz sebe.« Ibid. 10.1.109. 
7 Po Ciceronovem spisu O božji naravi 1.10 naj bi privrženci Pitagorovih 
naukov brez vprašanj verjeli čemurkoli, kar je utemeljeval stavek: Ipse dixit.
FRANCESCO PETRARCA132
več dela, kot si misliš. Kajti da bi se zanj boril v enake vrste boju, te 
kliče Anej Seneka, ki ga obira moje naslednje pismo. Poigral sem se 
s tema velikima genijema, morda zaletavo, a iz ljubezni in v bolečini 
ter mislim, da po pravici – celo nekoliko bolj po pravici, kot bi si 
morda želel. Marsikaj na njiju dveh me je veselilo in malokaj me je 
vznemirjalo – čutil pa sem vzgib, da bi pisal o slednjem, ki ga danes 
najbrž ne premorem več. Zaradi njihove posebne snovi sem ta pisma 
odložil na konec, čeprav sem jih izklesal8 že davno prej.9 Še danes 
mi je žal usode obeh velikih mož, a hkrati tudi njune lastne krivde 
zanjo. Vendar ti ne bo ušlo, da ni moj namen obsojati Senekovega 
načina življenja ali Ciceronovih političnih dejanj. Nikar ne mešaj teh 
dveh sporov – zdaj gre za Cicerona, vem: bil je najbolj čuječ, najboljši 
konzul, skrben za javno blaginjo, in svojo domovino je ljubil z največjo 
ljubeznijo. Kaj torej? Ne hvalim naslednjega: njegove nestanovitnosti v 
prijateljstvu in globokih prelomov iz povsem malenkostnih razlogov, 
ki so bili pogubni zanj in ničemur koristni; in prav tako ne njegove 
nerazsodnosti pri razlikovanju med državnimi in osebnimi zadevami, 
v čemer je bil daleč od ostrine, ki jo je posedoval sicer; naposled pa 
tudi ne brezplodne in otročje strasti do prepira, v že zrelem filozofu. 
Pomni pa, da o teh stvareh ne tebi ne komu drugemu ne bo moč raz-
sojati pravično, ne da bi temeljito prebral – in ne zgolj preletel – vsa 
Ciceronova pisma, od koder je vzniknil ta spor.
Pozdravljen.
13. maja, s poti.
PISMO MARKU TULIJU CICERONU (FAM. 24.3.)
Francesco pozdravljam svojega Cicerona.10
8 Excudo, beseda dobesedno pomeni »iztolči« in se običajno nanaša na snovno, 
denimo na kipe ali izdelke iz gline.
9 Petrarca je s pisanjem pisem možem iz antike začel po odkritju Ciceronovih 
pisem v Veroni, 1345.
10 Petrarca je leta 1345 v knjižnici veronske katedrale odkril rokopis, ki je vseboval 
16 knjig Ciceronovih Pisem Atiku ter pisma Kvintu in Brutu, poleg tega pa še 
apokrifno pismo Oktavijanu. Zaradi pomanjkanja dobrih prepisovalcev ali ker 
jim ni bilo dovoljeno v katedralno knjižnico, je bil Petrarca prisiljen ogromno 
knjigo prepisati sam, čeprav je bil v tistem času precej slaboten, kot navaja v Fam. 
21.10. Čeprav je do rokopisa gojil poseben odnos in ga, kot sam pravi, v svoji 
knjižnici hranil na izbranem mestu, ga je najdba pisem zaradi njihove vsebine 
pretresla. Razkrivajo namreč povsem drugačnega Cicerona, kot si ga je Petrarca 
PISMA PRIJATELJEM 133
Hlastno sem prebral tvoja pisma, ki sem jih »dolgo in zavzeto iskal,«11 
našel pa, kjer sem najmanj pričakoval. Prisluhnil sem številnim tvojim 
besedam, številnim tožbam in številnim spremembam mnenja, Mark 
Tulij, in če sem pred tem vedel, kako pomemben učitelj si bil drugim, 
sem sedaj spoznal še, kdo si bil sam sebi. Kjerkoli si, zdaj v zameno 
prisluhni ti, ne nasvetu, pač pa eni sami tožbi, ki prihaja iz resnične 
ljubezni in ti jo v solzah izliva eden tvojih naslednikov, največji ljubitelj 
tvojega imena. O ti, vselej nemirni in s tesnobo prežeti ali pa – kar 
spomni se svojih lastnih besed: »o, nesrečni zaletavi starec«12 – čemu 
toliko pravd in nesmiselnih prepirov? Čemu si pustil mir,13 ki pritiče 
tvoji starosti, poklicu in položaju? Kakšno varljivo lesketanje slave te 
je, starca,14 zapletlo v boje mladeničev, te metalo iz nesreče v nesrečo 
in te pahnilo v smrt, nevredno filozofa?
Gorje, pozabil si bratove nasvete15 in toliko lastnih zdravih na-
ukov, medtem ko si kakor popotnik v noči s svetilko v rokah osvetlil 
pot tistim, ki so ti sledili, si sam na njej tako bedno zdrsnil. Ne bom 
omenjal Dionizija,16 ne bom omenjal tvojega brata ali, če hočeš, ne-
predstavljal na podlagi drugih njegovih del. Njegova kritika se v obeh pismih, ki 
ju je z nekajmesečnim razmikom naslovil nanj, osredotoča predvsem na Cicero-
novo nestanovitnost in slabo politično presojo. 
11 Cic., Pro Sull. 26.73, haec diu multumque et multo labore quaesita una eripuit 
hora; citat se v resnici nanaša na vrline.
12 Ps.-Cic., Ad Oct. 6: O meam calamitosam ac praecipitem senectutem! Petrarca in 
njegovi sodobniki so imeli Cicerona za resničnega avtorja pisma.
13 Kronično neprevedljivi otium, ki pomeni brezdelje, nedejavnost, a ne v slabem 
pomenu, pač pa le v smislu časa, ki ni zaseden z opravki in pridobivanjem 
denarja. Ciceron v svojih delih pogosto pove, da se namerava po končanem 
konzulatu umakniti iz Rima in častno uživati svoj mir (otium cum dignitate) 
na podeželju. V resnici je kasneje ubral povsem drugačno življenjsko pot: po 
Cezarjevi zmagi v Egiptu se je iz političnega življenja sicer umaknil vse do 
Cezarjeve smrti (44 pr. Kr.), nato pa se je zapletel v ognjevit spor z Markom 
Antonijem, ki je dal Cicerona slednjič umoriti, ko je ta skušal zbežati v Grčijo.
14 Ko se je Ciceron priključil državljanski vojni in sporom med Oktavijanom in 
Antonijem, je bil star okrog šestdeset let.
15 De or. 3.13: Ciceron se spominja smrti mnogih imenitnih mož in se vrne h Kvin-
tovemu nasvetu, naj se izogiba nevarnim prizadevanjem in bojem. Prim. Geister, 
Ciceron: O govorniku, 229.
16 Dionizij je bil izobražen suženj, ki je (ok. 50 pr. Kr.) poučeval Ciceronovega sina 
Marka. Ciceron ga v Pismih Atiku kuje v nebo (v knjigah 4–6, npr. Ad At. 4.11.2), 
ga nato kasneje graja (v knjigah 7–10, npr. Ad At. 9.12.2) in nato spet hvali (Ad 
At. 13.2b in 33). Podobno je tudi do svojega brata sprva nadvse ljubezniv, nato 
pa zaradi nestrinjanja glede Cezarjevega nasprotovanja Pompeju postane oster, 
kar traja vse do sprave ob proskripcijah Marka Antonija. Kornelija Dolabelo 
FRANCESCO PETRARCA134
čaka, omenjal ne bom niti Dolabele – vseh teh, ki jih enkrat hvališ do 
neba, spet drugič pa cefraš z vztrajnimi očitki – a to bi bilo morda še 
znosno. Brez besed bom šel tudi mimo Julija Cezarja,17 čigar preiz-
kušeno usmiljenje je bilo zavetje celo tistim, ki so ga sicer napadali. 
Tudi o Pompeju Velikem bom molčal – očitno si si z njim zaradi 
prijateljskih vezi lahko dovolil karkoli.18 Toda kakšna blaznost te je 
gnala zoper Antonija? Ljubezen do republike, verjamem, čeprav si 
zanjo sam priznaval, da je že do tal porušena. Če pa te je gnalo zgolj 
poštenje, zgolj svobodoljubje, čemu tolikšna bližina z Avgustom? Kaj 
boš odgovoril svojemu prijatelju Brutu? »Če odobravaš Oktavijana,19 
se zdi, da ne bežiš pred gospodarjem, temveč si zgolj iščeš bolj naklo-
njenega,« pravi slednji.20 Le še eno je ostalo, nesrečnik Ciceron, in to 
je bilo na meji znosnega; da si preklel tistega, ki si ga prej tako hvalil, 
ker, sam ne bi rekel, da ti je bil storil zlo, temveč zgolj ni preprečil 
drugim, da ti ga storijo.21 Žal mi je tvoje usode, prijatelj, sram me je 
tvojih zablod in pomilujem te, sam pa kakor Brut »nič več ne dam na 
tiste vede, v katerih si bil sam, kot vem, tako razgledan«.22 Resnično, 
kaj namreč koristi učiti druge in nenehno razpravljati o kreposti, celo 
z najbolj izbranimi besedami, če ne prisluhneš sam sebi? Ah, koliko 
bolje bi bilo, še posebej za filozofa, starati se v podeželskem miru in 
Ciceron močno graja v Filipikah, a mnenje spremeni v Pismih Atiku v obdobju, 
ko je skušal z Dolabelo vzpostaviti politično zavezništvo. 
17 Za Petrarco in mnoge poznejše humaniste je Cezar veljal za junaka. Ciceronu 
se je zameril z nezakonitim vdorom v Italijo 49. pr. Kr. in čeprav ga je zaradi 
njegovega znanja cenil in je z njim pred tem sodeloval, je nedvoumno podprl 
Pompeja. Zavrnil je Cezarjevo ponudbo za vstop v »narejeno« politično življenje 
in je – razen kratkega obdobja sprave po Cezarjevi oprostitvi Marka Marcela 46 
pr. Kr. – močno nasprotoval njegovi oblasti, kasneje pa pozdravil njegov umor. 
Pisma Atiku pričajo o njegovi nestalnosti in o trenutkih negotovosti glede izbire 
strani.
18 Ciceron v Pismih Atiku pogosto omenja, kako sta si blizu s Pompejem.
19 Za časa Ciceronovega življenja Oktavijan še ni nosil cesarskega vzdevka Avgust, 
kar je Petrarca očitno upošteval.
20 Ps.-Brut, Ad Cic. 1.16.7.: Nam si Octavius tibi placet a quo de nostra salute peten­
dum sit, non dominum fugisse sed amiciorem dominum quaesisse videberis. V 
obeh apokrifnih pismih Brut ostro graja Cicerona zaradi podpore Oktavijanu. 
V resnici je Ciceron do njega gojil mešane občutke, saj se mu je zdel sicer bister, 
a premlad, da bi bil zanesljiv.
21 Ps.-Cic., Ad Oct. 6. Pismo primerja Oktavijana s Parisom.
22 Mišljena je predvsem filozofija. Ps.-Brut., Ad Cic. 1.17.5: Ego vero iam iis artibus 
nihil tribuo quibus Ciceronem scio instructissimum esse. quid enim illi prosunt 
quae pro libertate patriae, de dignitate, quae de morte, exsilio, paupertate scripsit 
copiosissime? 
PISMA PRIJATELJEM 135
»premišljevati o tistem večnem in ne več o tem neznatnem življenju«, 
kot nekje sam pišeš,23 brez uglednih položajev, brez hlastanja za triumfi, 
brez katilin, ki bi ti napihovali duha. A vse to je zaman.
Zbogom za večno, moj Ciceron.
Na gornjem svetu, na desnem bregu Adiže, v mestu Verona v 
prekpadski Italiji, 16. junija 1345. leta po rojstvu tistega boga, ki ga ti 
nisi poznal.
PISMO MARKU TULIJU CICERONU (FAM. 24.4.)
Istemu.
Francesco pozdravljam svojega Cicerona.
Morda te je prejšnje pismo užalilo. Res je namreč, kar si sam pogosto 
pravil in kot pravi tvoj prijatelj v svoji komediji Andrijka: »Uslužnost 
prijatelje, odkritost sovražnike ustvarja.«24 Če je tako, prisluhni 
temu – naj vsaj malo ublaži tvojo prizadetost in naredi, da odkritost 
ne bo vedno mrzka. Kot nas namreč upravičeni očitki razjezijo, nas, 
nasprotno, iskrene pohvale razveselijo. Če dovoliš, Ciceron, naj rečem 
tole: Živel si kot človek, govoril kot govornik, pisal kot filozof; in lotil 
sem se tvojega življenja, ne misli in ne jezika: saj prvo občudujem, 
ob drugem sem osupel. Pa tudi v tvojem življenju pogrešam samo 
stanovitnost; in prizadevanje za tisti mir, ki ga zahteva filozofski 
poklic, in umik pred državljansko vojno, ko je svoboda ugasnila in 
je bila republika med tožbami že položena v grob.
Poglej, kako drugačen sem do tebe, kot si bil ti pogosto do Epikurja, 
najbolj odkrito v knjigi O najvišjem, kjer vsepovsod hvališ njegovo 
življenje, hkrati pa zasmehuješ njegovo misel.25 Sam pa se tebi nikakor 
ne posmehujem, le žal mi je za tvoje življenje, kot sem rekel, a sem hva-
ležen za tvojo misel in govorniške spretnosti. O, najvišji oče rimskega 
govorništva, ne le jaz, temveč vsi, ki se kitimo s cvetovi latinskega 
jezika, ti dolgujemo hvaležnost, kajti »iz tvojih virov pojimo svoje 
23 Att. 10.8.8. Te besede je Ciceron zapisal med državljansko vojno, 49 pr. Kr.
24 Obsequium amicos, veritas odium parit; Ter., An. 68. Za celotno delo v sloven-
skem prevodu Kajetana Gantarja glej Dekle z otoka Androsa. Zahvalo za izvir-
niku zvest prevod v amfibrahu dolgujem Branetu Senegačniku. Znani stavek se 
pogosto pojavlja tudi pri Ciceronu in morda ga je Petrarca tudi zato rad navajal. 
Prim. Cic., Amic. 89. 
25 V drugi knjigi razprave O najvišjem dobrem in najvišjem zlu Ciceron obširno 
oporeka Epikurjevi hedonistični filozofiji in ga graja zaradi neskladnega načina 
življenja.
FRANCESCO PETRARCA136
trate«26 in odkritosrčno priznavamo: tvoje vodstvo nas je usmerjalo, 
tvoje sodbe so nam bile v oporo, tvoja luč nas je razsvetljevala, da 
smo, če tako rečem, pod tvojim praporom dosegli to – pa naj bo še 
tako neznatna – sposobnost pisanja in s tem svoj namen.
Na čelu se ti je pridružil še vodnik po poti pesnjenja; saj potrebujemo 
tako tistega, ki mu sledimo s prostim korakom, kot tistega, ki mu z 
obuzdanim; tistega, čigar govor občudujemo, in tistega, čigar pesem. 
Kajti – odpustita mi obadva – nobeden od vaju ne zadostuje za oboje: 
ti mu nisi kos v ožinah, on pa ne tebi na planjavah.27 Verjetno nisem 
prvi, ki to pravi, četudi natanko tako mislim. To je povedal že pred 
menoj tisti veliki mož, Anej Seneka iz Kordube, ali pa je zapisal, kar 
so govorili drugi. Kot je sam tožil, ni bil čas njegovega življenja tisti, 
ki te mu je iztrgal, temveč besnenje državljanske vojne;28 čeprav bi te 
še lahko ugledal, te vendarle ni videl.29 Vendar pa je izredno hvalil 
tvoje in njegovo (Vergilijevo) delo; po njegovem mnenju vsakogar od 
vaju omejuje njegova besedna umetnost, zato mora svojemu kolegu 
prepustiti tisto, kar je izven nje. A zdaj te že mučim z odlašanjem; 
rad bi že vedel, kdo je ta drugi vodnik. Moža poznaš, če si le pri-
kličeš v spomin njegovo ime – Publij Vergilij Maron iz Mantove, o 
katerem si prerokoval tolikšno veličino. Kot beremo, si očaran nad 
nekim njegovim mladostnim delcem vprašal po avtorju; in ko so ti 
že v starejših letih tega mladeniča predstavili, si se razveselil, iz vira 
svoje neusahljive govorniške spretnosti si zajel pričevanje o njem, ki 
je, čeprav si mu primešal samohvalo, vseeno sijajno in veličastno. 
Imenoval si ga »drugo upanje velikega Rima«;30 ko je iz tvojih ust slišal 
te besede, so ga tako vzradostile in se mu zasidrale v spomin, da jih je 
26 Lukr., De natura deorum 1.43.120.
27 Prim. Cic., Caec. 84: Si, me ex hoc, ut ita dicam, campo aequitatis ad istas verbo­
rum angustias […] revocas.
28 Sen., Ep. 20; Controv. 1 praef. 11.
29 Sen., Controv. 3 praef. 8. Kot njegovi sodobniki v času pisanja tega pisma tudi 
Petrarca še ni razlikoval med starejšim in mlajšim Seneko. Tako ima tu v mislih 
Seneko Starejšega, ki se je rodil ok. leta 55 pr. Kr. in bi tako kot otrok lahko 
poznal Cicerona. Natančnih datumov Petrarca seveda ni poznal.
30 Vir te zgodbe je Servijev komentar k Vergilijevi šesti eklogi: […] stupefactus 
Cicero, cuius esset, requireret. et cum eum tandem aliquando vidisset, dixisse 
dicitur et ad suam et ad illius laudem »magnae spes altera Romae«: quod iste 
postea ad Ascanium transtulit. Ciceron naj bi prisostvoval domnevnemu »zgod-
njemu« javnemu branju šeste ekloge (celota je bila sicer dokončana šele leta 39 
pr. Kr., torej štiri leta po Ciceronovi smrti) in navdušeno občudoval Vergilija. 
Slednji je Ciceronovo navdušeno pohvalo prenesel v Eneido in besede uporabil 
kot Askanijev epitet; prim. Aen. 12.161.
PISMA PRIJATELJEM 137
po dvajsetih letih, ko si bil ti že davno vzet s človeškega sveta, vstavil 
v svoje veličastno delo. Če bi ti bilo dano, da bi ugledal to stvaritev, bi 
te razveselilo, da si že v prvem cvetu tako jasno zaslutil obet bodočega 
sadu. Čestital bi latinskim Muzam, da so brezsramnim Grkinjam 
bodisi prepustile le negotovo zmago bodisi so jim jo prepričljivo 
odnesle. Eni pisci zagovarjajo eno, drugi drugo mnenje;31 če sem v 
tvojih knjigah spoznal tvoje mišljenje – in zdi se mi, da te ne poznam 
nič drugače, kot če bi živel s teboj – bi ti nedvomno pritrdil drugim. 
Kot že v govorništvu bi palmovo vejico tudi v pesništvu podelil Laciju 
in zapovedal Iliadi, naj se umakne Eneidi – kot je neustrašno razglasil 
Propercij že tedaj, ko je Vergilij začenjal s svojim delom. Ko je motril 
temelje tega pierijskega dela, je v svojih verzih odkrito oznanil, kaj 
misil in upa: »Zdaj umaknite se vsi vi pesniki, rimski in grški, večji 
rojeva se ep kot Iliada celo.«32
Toliko o drugem vodniku latinske besedne umetnosti in o »drugem 
upanju velikega Rima«, zdaj pa se vračam k tebi.
Slišal si, kaj menim o tvojem življenju in kaj o tvojem mišljenju. 
Čakaš še, da boš slišal kaj o svojih knjigah, kakšna usoda jih je do-
letela, kako jih ceni ljudstvo in kako izobraženci? Seveda, ohranjena 
so tvoja znamenita dela, ki jih še našteti ne morem, kaj šele, da bi jih 
lahko skrbno prebral. Daleč sega tvoja slava in tvoje zveneče ime je 
vsepovsod na ustnicah, a takšnih, ki bi te vneto preučevali, je zelo malo. 
Morda temu niso naklonjeni časi ali pa gre za značajsko otopelost in 
lenobo. Ali pa – in to se mi zdi verjetneje – je vzrok pohlep, ki žene 
ljudi drugam. Če se ne motim, so tako vsaj za nas, ki živimo danes, 
nekatere tvojih knjig nepreklicno izgubljene. To je moja velika bole-
čina, velika sramota za naš čas, velika krivica do naših potomcev. Ni 
nam bilo dovolj sramotno zavreči lastni um, tako da naslednja doba 
ne bo prejela od njega ničesar plodnega – v svoji neznosni malomar-
nosti smo naravnost okrutno uničili celo sadove vaših prizadevanj, 
kajti usoda tvojih knjig, ki jo objokujem, je doletela še številne knjige 
znamenitih mož.
In ko že govorim o tem; tu so naslovi tistih tvojih izgubljenih knjig, 
ki mi jih je najbolj žal: O državi, O družinskih zadevah, O vojaštvu, 
Hvalnica filozofiji, O tolažbi, O slavi.33 Glede teh zadnjih se sicer bolj 
še oklepam upanja, četudi negotovega, kot da bi ga že docela opustil.
31 Juv., Sat. 11.180, in Macrob., Sat. 5.6.
32 Prop., El. 2.34.61–66: Cedite Romani scriptores, cedite Grai! nescio quid maius 
nascitur Iliade.
33 Za naslove, pod katerimi jih poznamo danes, in vsebino navedenih Ciceronovih 
del glej Conte, Zgodovina latinske književnosti, 198–228. Naslovi antičnih del so 
FRANCESCO PETRARCA138
In da, izgubili smo celo obsežna poglavja še ohranjenih knjig in 
kot bi nas v silni bitki lenoba in pozabljenje povsem porazila, moramo 
objokovati ne le padle voditelje, temveč tudi pohabljene ali pogrešane. 
To nas je doletelo v mnogih drugih primerih, nikjer pa tako kot pri 
tvojih knjigah o govorništvu, Akademikih in Zakonih. Tako raztrgane 
in izmaličene so prišle do nas, da bi bilo skoraj bolje, če bi propadle.34
Naposled pa še, kar želiš izvedeti o razmerah v Rimu in v rimski 
državi – kakšna je podoba tvoje domovine, če so državljani enotni, 
v čigave roke je prešla najvišja oblast, čigave roke upravljajo vajeti 
imperija in kako preudarno; in ali so naše meje še Donava, Ganges, 
Ebro, Nil in Don, ali pa je že vstal kak mož, ki »slava njegova bo 
segla do zvezd, in prav k Oceanu / meje pomaknil bo svoje države«35 
ali »oblast bo razširil / prek Garamantov pa Indov«, kot pravi tvoj 
prijatelj iz Mantove.
Tvoja zvestoba in ljubezen do domovine, tako znamenita, da te 
je vodila v pogubo, mi pravita, da boš temu in podobnemu željno 
prisluhnil. A res, prav zares, verjemi mi, Ciceron, bolje bo o njih 
molčati; kajti če boš izvedel, kakšne so dandanašnje razmere, se ti 
bodo, kjerkoli na nebu ali v Erebu bivaš, ulile solze. 
Zbogom za večno.
Na gornjem svetu, na levem bregu Rone v Onstranski Galiji,36 
istega leta, 19. decembra.
PISMO KVINTILIJANU (FAM. 24.7.)
Francesco pozdravljam Kvintilijana.
Nekoč sem slišal tvoje ime in prebral nekaj tvojega, in čudil sem se, 
kako to, da sloviš po ostroumosti.37 Šele pozno sem spoznal veličino 
tvojega uma: v roke mi je prišla knjiga Šola govorništva, sicer, gorje, 
razkosana in razcefrana. Zavedel sem se, kakšna uničevalka vsega 
bili srednjeveškim avtorjem pogosto dostopni le posredno in so jih zato navajali 
neenotno, predvsem pa drugače kot današnji filologi.
34 Ciceronova govorniška dela so bila v Petrarcovem času dostopna le v precej 
izmaličeni obliki. Delo Academica je danes dostopno v fragmentih, od razprave 
De legibus pa so se ohranile tri od najverjetneje petih knjig.
35 Verg., Aen. 1.287: Imperium Oceano, famam qui terminet astris, in Aen. 6.794–95, 
super et Garamantas et Indos proferat imperium. Slovenski prevod sledi prevodu 
Frana Bradača.
36 Petrarca piše iz Avignona.
37 Petrarca se je s Kvintilijanovim rokopisom, ki ga je imel njegov prijatelj Lapo da 
Castiglionchio, srečal in ga prepisal v Firencah, leta 1350. 
PISMA PRIJATELJEM 139
je naša doba, in ji rekel sam pri sebi: »Delaš kot ponavadi: ničesar ne 
obvaruješ z dobrim namenom, razen tistega, česar izguba bi pravza-
prav koristila. O, lena in ohola doba: slavne možé mi predajaš takšne, 
ničvredne pa rediš in častiš. O, jalovi, nagnusni drobec časov, predan 
učenju in zapisovanju tolikih reči, ki bi jih bilo bolje sploh ne vedeti, 
ni pa ti bilo mar v celoti ohraniti tega dela!«
Pa vendar mi je pravilno presojo o tebi prinesla ravno ta knjiga. 
Dolgo sem se namreč motil glede tebe in vesel sem, da je moje zablode 
konec. Zagledal sem razmetane okončine prelepega telesa in globoko 
sta me pretresla občudovanje in bolečina. Morda se prav zdaj pri kom 
nahajaš v celoti – morda pri kom, ki svojega gosta ne pozna. Če je imel 
kdo več sreče in te je našel v celoti, naj ve, da poseduje izredno drago-
cenost; in ko se tega zave, naj te postavi med svoje največje dragotine. 
V teh knjigah, ki jim ne vem števila, a jih je zagotovo veliko,38 si si 
drznil znova dregniti v témo, s katero se je že v zrelih letih z največjo 
vnemo ukvarjal Ciceron, in storil si, kar se mi je zdelo nemogoče: po 
stopinjah takšnega moža si si poiskal novo slavo, a ne s posnemanjem, 
temveč s svojim lastnim naukom in sijajnim delom. Govornika, ki ga 
on izuči,39 ti olepšaš in okitiš tako pozorno, da se pokaže, kaj vse je on 
zanemaril ali spregledal. Enega za drugim si zbral in nanizal vse drobce, 
ki so se izmuznili tvojemu vodniku, in če se le prehudo ne motim, je 
upravičeno mogoče reči, da si ga v natančnosti premagal prav toliko, 
kolikor je on tebe v lepoti izraza. Ciceron svojega govornika žene po 
strminah pravnih primerov in prek zašiljenih vrhov govorniške spret-
nosti ter ga sredi sodnih sporov izkleše v zmagovalca. Ti pa sežeš še dlje 
nazaj in svojega govornika povedeš prek vseh zavojev in obratov njegove 
dolge poti, vse od zibelke do najvišjega vrha govorniške umetnosti – kar 
ugaja, veseli in kliče po občudovanju, saj za tiste, ki se šele vzpenjajo, 
ni nič bolj uporabnega. Ciceronova jasna luč razsvetljuje tiste, ki so že 
napredovali, in kaže pot navzgor krepkim, tvoja marljiva skrb pa goji 
tudi slabotne in je najboljša rejnica talentov, saj s preprostim mlekom 
hrani še čisto mlado dete, ko komaj začenja govoriti.
A da ne boš posumil v to laskavo resnico, naj spremenim svoj 
slog. Pri tebi se je torej pokazalo, da je res, kar pravi Ciceron v svoji 
Retoriki: »Govornik naj čim manj govori o svoji umetnosti, temveč 
38 Rokopis je bil očitno v tako slabem stanju, da Petrarca iz njega ni mogel razbrati 
dejanskega števila knjig Šole govorništva, torej dvanajst. Sam delo navaja pod 
naslovom Oratoriarum institutionum liber.
39 Ciceronov idealni govornik je izšolan v filozofiji in pravu, predvsem pa vse-
splošno izobražen vir bonus, dicendi peritus v Katonovem smislu.
FRANCESCO PETRARCA140
naj toliko bolj govori z njo.«40 A drugače, kot je on obravnaval tistega 
Hermagoro, ti jaz ne priznavam zgolj prvega in odrekam drugo,41 
temveč ti lahko priznam oboje; a drugo v bolj skromni meri, prvo 
pa v izredni. In koliko odličnosti je v tem! Komajda se zdi mogoče, 
da bi človeški duh temu lahko še kaj dodal.
Zares, v primerjavi s tisto knjigo, ki si jo izdal o pravnih zadevah42 
– ta se ni izgubila le v dokaz, da je naša doba posebej malomarna prav 
z najboljšimi rečmi, ne pa toliko s povprečnimi – to tvoje veličastno 
delo razumnim povsem jasno kaže, koliko bolje si meč brusil, kot ga 
vihtel,43 in koliko bolj vešč si bil vzgoje govornika kot govorniških 
nastopov. Rad bi, da tega ne bi imel za krivično sodbo, temveč bi uvidel, 
tako glede sebe kot glede drugih, da človek nikdar ne more biti za vse 
tako nadarjen, da se ne bi v kaki stvari presegal. Priznam, bil si velik, 
a največji pri vzgoji in poučevanju [drugih] velikanov; in če bi ti bilo 
dano najti v sebi primerno snov, ti učeni gojitelj plemenitih umov, bi 
tudi sam iz sebe zlahka porodil večjega moža, kot si bil.
A neki drugi velikan, Aneja Seneko imam v mislih, je nevoščljivo 
tekmoval s tabo.44 Živela sta v isti dobi, opravljala isti poklic, prihajala 
iz iste dežele,45 a razklala vaju je zavist, ta kuga enakih, in ne vem, če 
si bil ti kaj zmernejši; ti ga ne moreš iskreno pohvaliti in on govori o 
tebi skrajno zaničljivo. Če naj bom razsodnik med takšnima stran-
kama – sam se sicer bolj bojim, da bi me presojali manjši, kot se čutim 
vrednega razsojati o večjih – naj vseeno podam svojo sodbo. On je 
sočnejši, ti natančnejši; on je bolj vzvišen in ti previdnejši. Res ope-
40 Ciceron, Inv. rhet. 1.6.8. Ciceronovo mladostno delo navaja pod naslovom Rhe­
torica, ki ga je uporabljal Kvintilijan, Inst. 3.1.20.
41 Gre za Hermagoro iz Temna, pripadnika rodoške šole, ki je v Rimu poučeval 
v drugem stol. pr. Kr. Posvečal se je invenciji in oblikoval sistem razčlenitve 
govora, ki mu je Ciceron nasprotoval, Kvintilijan pa ga je odobraval. Znan je bil 
kot dober učitelj, vendar sam slab govornik.
42 Petrarca se sklicuje na zbirko Declamationes maiores, ki je v srednjem veku kro-
žila pod Kvintilijanovim imenom in so jo pogosto navajali pod naslovom Causae 
(pri čemer pa ne gre za izgubljeno delo De causis corruptae eloquentiae, ki jo sam 
omenja v svoji Šoli govorništva).
43 Petrarca si iz Umetnosti pesništva izposodi primerjavo kritika z brusilnim 
kamnom, na katerem vojaki pred bojem brusijo svoj meč, pesniki pa besede; 
Hor., Ars 304–8.
44 Petrarca ima ponovno v mislih Seneko Mlajšega, ki ga v času pisanja še ni raz-
likoval od Seneke Starejšega. Navedene besede sicer izvirajo iz Kontroverzij 10.2 
in so res veljale človeku po imenu Kvintilijan – ki pa je živel nekaj generacij pred 
avtorjem Šole govorništva.
45 In sicer iz Hispanije, Seneka Starejši iz Kordube, Kvintilijan pa iz Kalagure. 
PISMA PRIJATELJEM 141
vaš njegov razum, zavzetost in učenost, ne hvališ pa njegove izborne 
presoje. Izjavil si, da je njegov slog »docela pokvarjen in nalomljen 
zaradi vsakovrstnih napak«;46 on pa te prišteva k tistim, »katerih slava 
je pokopana skupaj z njimi«,47 četudi tvoja slava nikakor ni pokopana, 
za časa njegovega pisanja pa tudi ti nikakor še nisi bil ne pokopan 
ne mrtev.48 On je namreč umrl med Neronovo vladavino,49 ti pa si po 
njegovi in tudi po Neronovi smrti pod Galbo prišel iz Hispanije v Rim50 
in si mnogo let zatem po ukazu cesarja Domicijana51 prevzel skrb za 
vzgojo njegovih pranečakov po sestri ter postal cenzor njunih navad 
in študijev. Kolikor je bilo na tebi, mislim, da si izpolnil pričakovanja, 
saj se je pokazalo, da sta na obeh področjih resnično obetavna – pa 
vendar, kot takoj zatem Trajanu piše Plutarh, »so odgovornost za 
nepremišljenost tvojih mladih učencev zvrnili nate«.52
Zdaj ni ničesar več, kar bi ti napisal. Rad bi te nekoč uzrl nepo-
škodovanega in če se kje nahajaš v celoti, te torej prosim, ne skrivaj 
se mi več. Zbogom.
Na gornjem svetu, med desnim pobočjem Apeninov in desnim 
bregom Arna, znotraj obzidja svoje domovine, kjer sem te prvič začel 
spoznavati, in sicer prav tega dne, 7. decembra, 1350. leta [od rojstva] 
Njega, ki ga je tvoj gospodar raje preganjal, kot da bi ga bil spoznal.53
46 Quint., Inst. 10.1.125–31. Kvintilijanov komentar se v resnici nanaša na stil Seneke 
Mlajšega v njegovih tragedijah. Prevod je avtoričin.
47 Sen., Contr. 10.2.
48 Kvintilijan je umrl med 96 in 100 pod Domicijanom ali Trajanom.
49 Ponovno gre za Seneko Mlajšega, ki je umrl leta 65.
50 Kvintilijan je bil del Galbovega spremstva, ko se je slednji po Neronovi smrti 
podal v Rim, da bi prevzel vladarske časti.
51 Vladal od 86 do 96.
52 Vir tega podatka je razvpito Plutarhovo pismo (Epistula Plutarchi instruentis 
Traianum oziroma »Pismo Plutarha med poučevanjem Trajana«), ki ga navaja 
John iz Salisburyja v svojem delu Policraticus (5.1).
53 Seneka Starejši je bil učitelj vladarja Nerona, znanega po krvavih preganjanjih 
kristjanov.