Dva metulja
                   (Basen.)                           
aečala sta se na vrtu dva metulja. Prvi je bil skromno bele barve, a drugemu sta se bleščali perutnici v najlepših pisanih bojah. Zategadelj je bil zel6 ponosen in ošaben; prezirljivo je pogledal svojega pohlev-nega, belega tovariša in mu dejal:
,,Ti siromak, kako si upaš sesti na isto cvetico kakor jaz? Tebe že sam Stvarnik ni veliko cenil, ker ti je dal tako ubožno obleko, in zato te tudi nihče ne pogleda ne. Meni pa se čudi vsakdo, kdor me le vidi, zaradi mojih krasnih pisanih perotij .... Sram me je sedeti poleg tebe, siromaka, zato odleti hitro kam drugam!"
Skromni belček je od žalosti vzdihni! in sedel na drugo cvetico.
Tisti čas pa je prišel na skrivnem deček in pokril s klobukom pisa-nega metulja. Vjel ga je, usmrtil, nataknil na buciko ter spravil v svojo zbirko.
Beli metulj pa si je mislil: ,,Ali bi se ne zgodilo z menoj morda ravno
tak6, če bi ne imel te skromne obleke?"'
Svečan