Zelena soba.
Skoz polkna se ne upajo žareči meči v tiho sobo, kjer rože hladeče vonjijo. Tam zunaj brezkončne ceste v solncu kričijo, njih vrišči tu plaho šume ko spomini veneči.
In v čašo odlično nalivam si vino rdeče
in pijem, pijem vsepozabljenje,
Uspavanko vonji pojo mi . . . komajda v srce zaseče
še misel izzvenjajoča ... že tonem v hlada zelenje.
Miran Jarc.
Zvezde mi edine pojo za slovo...
Zvezde mi edine pojo za slovo,
iščejo te moje plašne oči v pokrajinah noči; —
ni te, nikogar ni, da bi mi segel v pozdrav,
kakor samotna vsa moja je pot, tak samotež odhajam odtod
in nad menoj bdi zvesto le zvezdno nebo.
Miran Jarc.
V omotici blodni medlimo...
V omotici blodni medlimo na vročih ležiščih.
Roke preslabotne so, da bi se vzdignile v toku vročine,
da bi zapahnile okna, ki skoznje nas bije
šumot na križiščih . . .
Telesa so težka, težka kakor telesa vlačug.
Ah, duša je bedna, ne more se vzpeti v sanje, v nebesa
kakor spomladi zvečer, ko v sobice naše in hiše prinaša daljno zvonenje-drhtenje pretopli jug, od deklic s solzami, z rokami sprejet, z lasmi razpletenimi . . .
Davi nas gnus, grabi topost bolečine. Od vročine smo kakor od vina pijani . . .
Anton Vodnik.
„Mati, tega ne boste več vi rabili
17'
259