Leto XV.
punaji 1. aprila 1878.
List 7.
SjSivezda primiglja na nebu, « Kmalo druga se posveti, Množica za njo jih pride, Da jih ni mogoče šteti.
Želja se zbudi mi v serci, Glej, za njo že druga vstaja, In za njo sledi mi versta Jih brez konca in brez kraja!
Solnce glej priplava zlato, Zvezde neba obledijo; O kedaj, kedaj pa želje Mojega serca minijo! —
Trio
g^ivljenja mojega ti sladki vir, i Ti angelj moj, kraljica sreče moje; Hvaležno tebi serce slavo poje, Življenja mojega ti sladki vir! Kar imam, dar le milosti je tvoje; Ti vlila si mi v persi burne mir, Življenja mojega ti sladki vir, Ti angelj moj, kraljica sreče moje!
Ko sem teman, brez upa krog divjal, Ljubo si meni ti prišlk naproti, Pustili so prijatlji me v samoti, Ko sem teman, brez upa krog divjal; Z menoj so greli v sreče se gorkoti, Dokler mi ni oblak neba obdal — Ko sem teman, brez upa krog divjal, Ljubo si meni ti prišla naproti.
let.
Ko čolnu mojemu pretil vihar, Veslala tvoja je ročica mlada; Ti bila up si moj, ti moja nada, Ko čolnu mojemu pretil vihar! — Pomoči v sili ni sveta navada, Ce se potapljaš, kaj je njemu mar? Ko čolnu mojemu pretil vihar, Veslala tvoja je ročica mlada!
Za vse, kar tebi draga sem dolžan, Da pesem te slavi, to mi dovoli. Hvaležen ti dovolj ne bom nikoli, Za vse, kar tebi draga sem dolžan! Naj slave tvoje bodo polni doli, Gore, dobrave, bregi in ravan. Za vse, kar tebi draga sem dolžan, Da pesem te slavi, to mi dovoli! —
Fr. S. Zbašnik.
Sodnikovi,
VII.
Na tihem je terpela Sodnikova gospo-'""dinja; skerbno njeno oko je videlo skrivne poke, katere so se kazale tu pa tam po veličastnem poslopji lepe Sodni-kovine; majali so se mu prej tako krepki talni stebri; v strahu in trepetu je pričakovala žena strašnega trenotja, ko se slednjič vse zgrudi in razruši. Molče je terpela, molče izpolnjevala svoje težke dolžnosti. Žena, pravijo, podpira hiši tri ogle. V tem pregovoru je mnogo res-nice; kaj pomaga možu, naj se še tako trudi in pridobiva, ako ni v hiši blažene ženske roke, katera vse, kar je nanesel, skerbno hrani in nmno ureja, da se množi, rase in lepo vzhaja kakor kvas nagorkem! Najpridnejši gospodar se slednjič utrudi, naveliča se dela, ako vidi, da ni blagoslova pri hiši, da vse narazen leze, gine in se taja kakor sneg spomladi; ako nima prijetnega, mirnega doma, da si odpočije po trudu in skerbeh viharnega dneva. In kar je najimenitnejše, kedo naj mu skerbi za otroke doma; kedo naj pazi nanje, hrani jih, uči in odgojuje, da mu bodejo na veselje sedaj, na čast, tolažbo in podporo v starih letih? Lepa, imenitna a tudi težavna je zakonske žene naloga. Blagor možu, kateremu je sreča naklonila dobro ženo, katera izpolnjuje svoje dolžnosti, kakor on svoje; lajša in slajša mu življenje, gladi mu življenja pota, če mu jih tudi s cveticami ne po-siplje. Vesel je naj bode, česti jo naj in ljubi; ravnopravna mu bodi; nikedar naj iz gole oblastnosti in samoglavnosti ne seza v njeno področje; zaupa ji naj vedno in povsod, kakor ona njemu. Ni-
kedar naj je ne žali brez potrebe, vedro naj bode njeno čelo, jasno njeno oko, da razliva blagodejno svetlobo, radost in zadovoljnost po vseh obrazih, po vsej domačiji. Pomisli naj, da mu podpira tri hišne ogle res, a tudi samo tri; da more hiša stati, treba tudi četert.emu podpore, in tega more in mora podpirati sam gospodar.
Liza Sodnikova je bila iz ubožne hiše; Andreju ni bilo treba gledati na premoženje, ko se je ženil; lepo ženo je hotel imeti, da bi je bil sam vesel, in da bi se z njo ponašal pred svetom; lepo do-tnovje, lepa kupčija in lepa žena: to troje se lepo vjema, to je bilo po Sodnikovem serci. In vse to troje je zdaj imel. Lepa je bila Liza, da je slula, lahko se reče: po deželi, ne samo po okraji. A ne samo lepa, bila je tudi poštena, umna in pridna, in — redka prikazen — poleg vse svoje nenavadne lepote ni bila nikakor niče-murna. Ali ni sama vedela, kako je lepa, kar je težko verjetno, ali je pa tako malo čislala telesno lepoto: gotovo je to, da ni kazala nikoli in nikjeri najmanjše prevzetnosti; nikedar se ni povzdigovala nad druge. Imela je res v svojem vedenji in govorjenji, v hoji in noši neki prirojen, plemenit ponos, ki je lahko doma v nizki koči, kakor na gosposkem dvoru. Ali v tem ponosu ni bilo čisto nič neprijetnega, odurnega; tako lepo ji je pristoval, da bi si je človek ne bil rad mislil drugačne. Čudno in vendar resnično: tak ponos ni v nikakem nasprotji s pravo skromnostjo; reči bi se smelo skoraj, da sta.si brat in sestra,
tako lepo se zlagata. In tako je bilo v resnici pri Sodnikovi nevesti. Ta ponos ji je pa bil tudi dobro orožje, katero jo je branilo mnogoterih sitnosti in nad-ležnosti, ki se tako rade bližajo lepi ženski, bodi si dekletu ali pa tudi zakonski ženi. Nenavadna ženska lepota hudim jezikom pa osam zrelo medno ja-belko — to je objedanje in glodanje! Lepa Liza, prej ubožno dekle, zdaj bogata žena Sodnikova je imela mir, dasi je povsod hudih jezikov dovolj kakor osa — s tem je vse rečeno.
Hitro se je bila udomačila in privadila novih razmer. Sodnik je smel biti zadovoljen se svojo ženo; in bil je zadovoljen. Dobro mu je dejalo, ko so jo vsi hvalili in slavili, kaka žena je to in kaka gospodinja! Sam je nikedar ni ne hvalil ne grajal, to se mu ni zdelo spodobno. Srečen je bil njijn zakon; prepira ni bilo med njima. Sodnik, dasi kmet, je bil pameten mož; še gosposki niso vsi taki. Nikedar se ni vtikal v njeno gospodinjstvo, kakor ona ne v gospodarstvo njegovo; kar je naredila ali ukazala, vse je bilo prav, če tudi se mu časi morebiti ni zdelo; nikoli ji ni kratil njene gospodinjske oblasti. Če je bil še tako slabe volje, z njo ni bil nikoli osoren, a posebno prijazen tudi ne; tudi to se mu je menda zdelo nespodobno. Deklam ni sam ukazoval, one so bile popolnem v njeni oblasti; ona jih je v službo jemala, ona plačevala in karala jih, ako treba. Otroci, dokler niso v šolo hodili, bili so samo materi v strahu; kar je rekla ona, to je veljalo; nepotrebno in neprimerno se ji je zdelo, da bi imela očeta za strašilo otrokom. Kakor ona v svojih, tako je bil mož svoboden v svojih naredbah in opravilih. Nikoli ga ni vprašala, kam gre in kedaj se verne, kje je
bil, kaj je počel, zakaj ga ni bilo toliko časa domOv. Slabo je izkupila kaka soseda, kaka stara ženica, ako ji je hotela kaj na uho pošepetati o njenem možu: kaj se govori o njem, naj bolj pazi nanj, naj ga ne pusti, da dela kar hoče; kratko jo je zavernila rekoč: »Moj mož že ve, kaj dela*. In take žene bi človek ne bil vesel?
Štiri in dvajset let sta tako v miru in zložnosti vkup živela. V pervi polovici te dolge dobe je vedno sreče solnce sijalo na Sodnikovo domovje; a s časom so se začeli prikazovati in vzhajati oblaki ob robu obnebja; sivi oblaki, ki so se množili, gostili, slednjič prevlekli vse nebo; grom se je čul izza gora; vihar je šibil in pripogibal drevesom veršiče, vsak čas se je bilo bati hude ure.
Žena Sodnikova je vse to videla, čutila je, da se bliža nesreča njenemu do-movju, a vedno je molčala. Vendar zamolčali ne smemo, da je imela trenotja, ko so ji vstajali mučilni dvomi, ali je tudi res vedno prav ravnala, da ni poslušala dobrih svetov, da je molčala, ko bi bilo treba govoriti. Ko bi stopila predenj, lepo z njim govorila, prosila ga, ako treba se solzami v očeh, naj ne dela tako, naj krene, dokler je še čas, s poti, katera vodi v gotovo pogubo, morebiti...? Ne, Liza je poznala svojega moža, njegovo oblastnost in t.ermoglavost; razdra-žila bi ga samo, morebiti bi bilo potem še huje. Andrej Sodnik se ne da voditi nikomur, tudi svoji ženi ne; morebiti njej najmanje!
Imela je samo enega človeka na svetu, kateri je vedel, kaj terpi; z njim je govorila, njemu je potoževala, kader ji je bilo serce prepolno, svoje skerbi in bolečine ; ta je bil njen sin Matija. Matija ni bil podoben svojemu očetu, vsaj po
7*
slabi- strani ne. Prost kmečki sin je bil, priden, skerben, varčen; kakor hlapec se je trudil in delal od zore do mraka doma, na polji, kjer ga je bilo potreba, kakor hlapec, samo daje njegovo delo več zaleglo. Razumen mladenič je bil Matija ; vedel je kakor mati, kaj se verši; vedel je, kaj se bliža, kaj mora priti prej ali pozneje, ako se kaj ne predrugači, ako se kako čudo ne zgodi. Ali pomagati tudi on ni mogel. Ako bi bila mogla enega človeka skerbnost in pridnost od-verniti preteči propad, tedaj bi bilo vse dobro; toda Matija je predobro vedel, pregloboko čutil, da je vse njegovo prizadevanje kaplja na razbeljeno železo! Kaj pomaga kopati in vodo na jez napelja-vati in nabirati, ako je zatvornica vedno odperfa! In zatvornice on ni mogel, ni smel zapreti. Pomagati je mogel samo eden, sedaj morebiti že tudi ta ne več. Terpel je in molčal sin kakor mati; upal se ni stopiti pred očeta; gorje mu, ako bi zinil kako svarečo besedo očetu, takoj bi moral iz hiše. Sin, ki vidi svojega očeta nespamet, ki ve, kam pripravi njegova zapravljivost slednjič vso družino, a govoriti ne sme — ali ni žalostno, pre-žalostno stanje njegovo? Jn ko bi tudi smel govoriti — sin svariti, karati očeta, očitati mu, ali ni to nenaravno, narobe svet ?
Vendar tako poterpežljivo kakor mati ni prenašal svojega terpljenja. V pogovoru z njo mu je ušla časi kaka huda, serdita beseda; ali mati gaje vselej resno pokarala, kader se je tako izpozabil; tolažiti ga je morala, ko je bila sama tako potrebna tolažbe. Kader sta tako govorila, bila sta vedno sama. Ana je bila do zadnjega časa v mestu; njej pač ni bilo jasno, kake so hišne razmere, mati ji ni hotela kaliti mladostnega miru.
Bilo je kakih štirinajst dni po Valentinovem odhodu. Ves ta čas je bil Sodnik nekako nenavadno razburjen. Vse je kazalo, da se kaj posebnega godi, nič dobrega! Z nikomur ni govoril; pozno po noči je prihajal domov, časi celo ko se je že danilo. Nosan, hudobni duh Sodnikove hiše, ni ga skoraj zapustil. Imela sta vedno skrivne pogovore in dolga posvetovanja, slednjič glasne prepire. Nosan m bil zdaj več tako pohleven in po-tuhneno ponižen kakor prej : precej glasno mu je že odgovarjal, in to je bilo slabo znamenje! Lizi je bila skerb do ver-hunca prikipela; poleg tega ji Matija ni dal mirii, da mora govoriti z očetom; pretil ji je, da poj de sam k očetu, ako se ona ne upa, naj se zgodi kar hoče. Kaj je hotela početi uboga žena! Sina vendar ni smela pustiti pred očeta. Slednjič se ujunači ter sklene iti k njemu.
Bilo je zvečer; Andrej je bil sam v svoji sobi. Mož se začudi, ko vstopi žena, precej neprijazno jo ogovori:
»Kaj bi rada"?
»»Andrej""! začne žena, položivši mu roko na ramo; »»koliko let živiva že skupaj"" ?
»Jaz ne štejem let, nimam časa, dolgo se mi že zdi".
»»Štiri in dvajset let, to je lepo število v človeškem življenji"".
»Pridige poslušati ne utegnem; povej, kaj hočeš" ?
»»Ali si mi imel kedaj kaj očitati ves ta čas""?
»Če nisem, pa ti bom zdaj, ako hitro ne poveš, kaj hočeš".
»»Ali sem se kedaj vtikala v tvoje opravke""?
»Saj bi ti tudi ne svetoval, da se vtikaj; ali se hočeš morebiti zdaj"?
»»Morebiti ni bilo prav, da se nisem že prej"4.
»2ena"!
»»Da te nisem nikedar vprašala, kaj te tare. — Težke skerbi imaš, Andrej""!
»Ne beli si moje glave, ti imaš svoje skerbi, jaz svoje".
»»Kaj sva si obljubila pred altarjem"" ?
»Prej pridiga, zdaj izpoved, izpraševanje! To me dolgočasi"!
»»Andrej, ali nimaš res nič zaupanja do svoje zakonske žene? Ali res nisem toliko vredna, da bi mi tožil, kaj te teži""?
».laz nisem vajen tožiti".
»»Umičeš se mi; ali povem ti, da ne po j dem od tod, predno mi ne razodeneš, kako stojimo; to je moja dolžnost, moja pravica""!
»Pravica? Ti imaš kako pravico? Kedo ti jo je dal? In če se še- nocoj vse proda, da ne bodeš imela škopnika pod životom, kje imaš ti pritoževati se pravico? Kaj si mi prinesla v hišo" ?
Tega se Liza ni nadejala; pervič je zdaj slišala to besedo; kakor meč ji je segla v serce. Dolgo časa molči opirajoč se ob stol z roko. Andrej sam je čutil, da se je prenaglil; gerdo, nemoško je bilo tako očitanje; sram ga je bilo, zato izpremeni glas ter govori:
»Ali sem ti kedaj očital, da sem le vzel, kakor si bila? Ali si bila zato menj spoštovana,; ali si česa pogrešala do sedaj, kaj"?
»»Ti me ne umeješ, Andrej; jaz ne govorim zase; meni je vse prav, z vsem sem zadovoljna; ne bojim se ne dela, ne stradanja, ako treba; in če bodem morala na stare dni iz hiše, v službo pojdem, za deklo; ali kaj bodo otroci? Za otroke govorim, ne zase""!
Mož nič na to. Čez nekaj časa' povzame zopet, žena besedo:
»Ali smo res že tako daleč, Andrej, da ni več pomoči"?
»»Kaj ne bo pomoči! Nekaj dolga imam, časi so slabi, kedo je zdaj brez dolga? Neki sitnež iz mesta me pritiska. Nekako v zadregi sem res, pa se že zopet izkopljem, kakor sem se do sedaj. Pusti me, od tebe ne potrebujem pomoči ne sveta, pojdi""!
»Ne, tako me ne odpraviš, Andrej! zdaj pervič s teboj govorim, in morebiti zadnjič; zdaj moram vse vedeti. — Koliko je tistega dolga" ?
»»Moja skerb; saj sem ti rekel, da tebe ne potrebujem"".
»Ne govori tako, Andrej! Zakaj bi ti ne mogla jaz nič pomagati, moja dolžnost je storiti kar morem. Glej, rada dam vse, kar imam; vzemi in prodaj vse, kar si mi kedaj dal in nakupil, zlatnino in srebernino in praznična krila, vse je tvoje; vzemi in prodaj vse, samo da se rešimo iz te stiske. Kaj bi počela s to ničemurnostjo; mi nismo več, kar smo bili: drugo življenje nam je začeti, po svojem stanu se nositi; siromaštvo ni sramota, pošteno siromaštvo"!
To je bilo prevzetnemu možu prehudo; kaj takega slišati iz ust, svoje žene! Njegov ponos, tako ponižan, tako v serce zadet, se spne po konci kakor uporen konj. Zdaj je bil zopet ves Andrej Sodnik. Od jeze bled se zadere nad ženo:
»Zdaj sem pa sit tega moledovanja, zadnjikrat: Pojdi"!
»»Torej je vse zastonj? Tudi moje solze te ne omeče""?
In ubogo ženo res posilijo solze. Ali to ga je še bolj razkačilo.
»Se tega mi je bilo treba; zdaj se mi
pa hitro poberi izpred oči, da se ne iz-pozabim".
»»Tepel me pa menda vendar ne boš""!
»Jaz ne vem, kaj bom; ne jezi me, pravim"!
»»Moj Bog, moj Bog" !
V tem trenotji se vrata odpro; Matija viharno vstopi; pri vratih je poslušal. Ko je slišal zadnje besede, ni se mogel več zderžati; moral je materi na pomoč. Ko ga oče zagleda, zagermi nad njim;
»Zdaj pa še ti! Bavno prav si mi prišel, paglavec! Tebi tudi ni nekaj prav, ki tako potuhneno hodiš. Zgovo-rila sta se, ali jaz vama pokažem, kedo je tukaj gospodar"!
Serd in jeza premagata sina pri teh besedah. Bridko reče očetu :
»Bog ve, kedo je tu gospodar""!
(Dalje
»»0 tako, mladič! Tako se govori z očetom? Kedo te je tako lepo učil""?
»Bog mi odpusti, ali jaz ne morem drugače, oče" !
»»Kedo je tu gospodar?! Ti ne, potepuh! ti nisi in ne boš nikedar""!
»Vi tudi ne; saj bo skoraj vse prodano, beračit pojdemo po svetu".
»»Zdaj sem še jaz tu gospodar, jaz Andrej Sodnik; in da boš vedel, da sem res, zapovem ti: poberi se odtod, iz moje hiše. Klati se po svetu in uči se, kako se govori z očetom. Da mi ne prideš več pred oči! Ako te jutri zjutraj zagledam, izpodim te s palico kakor psa od hiše. Ti še ne poznaš Andreja Sodnika. Bog ne daj, da se srečava. To je moja zadnja beseda""!
Rekši vzame klobuk in odide. B. M. prih.)
Niccolo Macchiavelli in knjiga „H principe'
(Konec.)
""fporenca medicejskega je imel Mac-^chiavelli za sposobnega, da kot »principe" združi in vlada narod italijanski; z ozirom na to napisal mu je »kneza". Ako pa kedo o tem dvomi, ako blage namere pisateljeve sumniči, naj se potrudi ter pazno prebere zadnje poglavje te razprave. »Nikedar" — pravi Macchiavelli — »ni bil čas tako ugoden novemu vladarstvu v Italiji kakor sedaj. Sužnji so morali biti Izraelci v Egiptu, da se izkaže Mojzova krepost, zatirani Per-zijani, da se vidi Kirova hrabrost, raztreseni Atenjani in tavajoči po blodnjah, da se osveti Tezejeva izverstnost; ravno tako mora tudi Italija, da se bolj spoznava velikost enega samega Italijana, omejena na sedanje meje bolj sužna biti
nego Izrael, bolj zatirana nego bolj razkropljena nego Atenjani, brez glave, brez reda , premagana, oplenjena, ranjena, razkosana . . . Umirajoča prosi Boga, da naj ji vendar rešitelja pošlje, da jo reši neznosnega tujčevega jarma; za zastavo pojde, ako jo le kak junak zagrabiti hoče.... Lepa ta prilika se mora porabiti. Čas je, da po tako dolgotrajnem terpljenji Italija svojega rešitelja zagleda. Ne morem popisati, s kako radostjo in hvaležnostjo ga bodejo sprejemale vse pokrajine, katere že toliko let preplute od sovražnikov le po maščevanji hrepene, s kakim zaupanjem, s kakimi pobožnimi občutki ter s kakimi solzami! Katero mesto bi mu neki zapiralo duri? katero ljudstvo mu odrekalo pokorščino? katera
zavist bi se mu protivila? kateri Italijan se mu ne bi radostno klanjal? Gnjusi se vsakemu barbarsko gospodarstvo; naj se tedaj vaša svetla rodovina poprime tega dela, polna terdne nade, da vse srečno izide, tako pravičnega podjetja, da se pod njenim praporom zopet povzdigne naš narod ter pod njenim okriljem uresničijo besede Petrarkove:
»Virtii contro al furore Prendera 1'arme e fia il combatter corto,
Che 1'antico valore
Negli Italici cuor non e ancor mor to"! * *
*
Popisali smo Macchiavellijevo življenje ter govorili o njegovih delih, zlasti o »Knezu* — naj nam tedaj čestiti bralec dovoli, da pridenemo še kratko razsodbo o taki odlični osebi. G er vinu s pravi nekje, da romanski narodi nimajo večega moža, nego je Macchiavelli; »kar ima sploh korenike v romanskem življi, rodilo se je v njegovem duhu" (1. c. 217.). In v istini, kako obširna, kako plodo-nosna je delavnost njegova! Izurjen v di-plomatičnem poslu, razodeval je vendar genijalne misli tudi v vojaških stvareh in je proderl v globočine zgodovinskega življenja, nepoznane ogromni večini suhoparnih učenih pedantov ter dostopne le neznatnemu številu redkih izvoljenih duhov. Deržavne skrivnosti je razodeval ter po Platonu in Aristotelu pervi se sistematično pečal z največim umotvorom, z deržavo. Um njegov je prešinil stoletja; živeč v začetku XVI. veka, mislil je vendar tako žarno in bistro, da je s preroškim glasom svojim rojakom na-
znanjal pogoje njihovega obstoja, smoter njih teženj: uničenje svetne oblasti papeževe in združenje vsega naroda v eno politično celoto!
Že 1. 1827., ko sta še Metternichovo nasilstvo in domači despotizem Italijo kakor mora tlačila, pisal je Macaulay o florentinskem deržavniku in pisatelju te prelepe besede: »V cerkvi S. Groce dviguje se Mačehiavellijev spomenik, na katerega se vsi oni z občudovanjem ozirajo, ki tudi skozi umazanost izprijene dobe spoznavajo kreposti velikanskega duha. Z večo spoštljivostjo pa se mu bodejo približevali, ko bode enkrat dosežen smoter, kateremu je bil posvetil svoje javno življenje, ko bodejo razter-gane in otresene luje verige, ko bode drug Procida maščeval terpljenje neapo-litansko, srečnejši Rienzi Rim osvobodil in zopet po ulicah bolonjskih in floren-tinskih burno se razlegal stari bojni krik: »11 popolo, il popolo! Morte aitiranni"!
Dandanes je to dognana stvar in »zedinjena Italija" je postala zgodovinska istina. Od silnih Alp sneženih verhov do jadranskega in ti renskega morja in do blagoslovljenih krajev, obdajajočih stermine stare Etne biva pod priborjene svobode varnem zavetji prost narod, kateremu je poleg mnogokatere stare rane lepa prihodnjost vendar le zagotovljena. Če pa ta narod, ponosen na sedanjost, v žalostno preteklost zadnjih stoletij se ozira, če se spominja svojih boriteljev in mučenikov, ne najde ne zvestejšega sina, ne sijajnejšega zastopnika, nego je bil Niccolo Macchiavelli, »segretario e cittadino fiorentino"!	Fr. Šuklje.
Milada.
Zložil Franjo Končan.
3?	6.
&ez polje in gozde tujec dervi, " In ako oko se ne moti, Na konji pred sabo Milado derži. Zamašil je usta siroti, In zvezal z jermenom ji bele roke. Zlate ji je zmedel veter lase In sape z njimi igrajo, Ter roparju hlad pihljajo. Naprej dervi, ko burje piš, Kakor skozi gozde viharja vriš; Ne vstavi se trenotek nikdar. Deročih potokov ni mu mar, Prekop mu noben ni preširok, Da čez ne bi nesel ga konja skok — Tu brani mu dalje zemlje rov, Tam straši bobnenje deročih valov. A čez! Od pota kadi se konj In gobec se peni mu — zastonj! Trenotka ne da mu jezdec počitka, Najmanjša zamuda bi bila mu bridka! Za njim, glej, Milorad vihra, Kakor bi podila orla se dva,
(Dalje prih
Kakor se pod nebom vetra podita. Enako čez polje, čez skale oba, Čez reke, potoke dervita! Zasuče se pot med sterme pečine, Konj pleza kot serna čez višine; A glej, propad pred njim zazija. Dno krije mu gosta, večna tema. Ki ni obsijalo je solnce nikdar, Proderl je ni belega dneva žar! Nevarnost preti mu spred in zad. Pred njim široki tamni propad, Za njim razkačen Milorad! Se sedla se spne, pogleda nazaj, Za njim je sovrag, že suče meč. Pomišljati se ni časa zdaj: Ostroge arabcu — čez propad preteč! Preskočil je srečno na drugo stran. Za njim pa Milorad serčan — Saj tamkaj nasproti je Milada — Zažene konja — — Iz propada Začuje se vzklik, zaropoče votlo — Potem vse tiho je bilo.
)
Deveta dežela.
Tretj e p
. Negoda pripoveduje, kako je prišel v deveto
'^fe popotnik igreši pot in pride v hišo, J kjer ga ljudje prijazno sprejmo in pre-noče, kako ga vse debelo gleda; plaho se otroci od strani ozirajo vanj, kakor da bi bil kaka neznana, divja zver; vse se jim čudno zdi na njem: kako je opravljen, kako govori, kako žlico derži pri večerji. Gospodar ali gospodinja ne čaka, da se oddahne; nadleguje ga z radovednim vprašanjem: kedo je in odkod, kam gre in pokaj; vse mora vedeti, vprašanje se versti za vprašanjem. Čudno
o g 1 a v j e.
deželo. Kako vlado imajo Devetodeželjani.
se mi je zdelo, da kaj takega nisem našel v deveti deželi. Ljudje so se vedli in govorili z menoj, kakor da bi bili stari znanci. Nadejal sem se, da me začno izprašavati vsaj pri večerji. Zastonj sem čakal. Ljudje so imeli svoje pogovore, kakor da bi mene ne bilo med njimi. Mlada deklica se je igrala z menoj kakor se svojim strijcem ali ujcem, ki je prišel zopet enkrat svoje sorodnike obiskat.
Ko sva po večerji z gospodarjem sama pri vinu sedela, mislil sem: zdaj te pa
©J 105 *<5
vendar mož v klešče prime, Negoda. Ali možu se ni čisto nič mudilo. Slednjič pravim sam pri sebi: Ako si že ti tako neotesan, da ne veš, kako se je vesti s tujimi ljudmi, moram pa sam začeti. In začnem mu pripovedovati: da sem doma tam daleč, daleč, onkraj morja, od strani, kjer deveti deželi solnce zahaja. Tam je velika dežela, kateri se pravi Evropa--
»Tako, iz Evrope ste vi*! začudi se mož. Torej sem vendar pravo žilo zadel; tudi v deveti deželi je radovednost doma.
»Vi poznate Evropo" ?
»»Po imenu samo, po glasu, tam še nisem bil; Devetodeželjani ne popotujemo po svetu kakor vi; doma tičimo, zato malo vemo, kaj se po svetu godi. Čudna dežela je pač ta Evropa, ako je res taka, kakor se pri nas o njej govori"".
»Ali se mnogo o njej govori"?
»»Ne da bi dejal; samo kader nimamo boljšega opravka, in to je redkokedaj. To so bolj otročji pogovori"".
Po daljnem izpraševanji sem zvedel, da je Devetodeželjanom Evropa nekaj takega, kakor je nam deveta dežela. V basnih, pripovedkah in pregovorih jo jemljo v misel; vendar ne tako, kakor mi deveto deželo; za strašilo jo imajo otrokom! Čudil se je torej mož in pridno glavo majal, ko sem mu samo poveršno pravil, kako je pri nas; najhujšega mu nisem povedal, menim, da bi mi ne bil vsega verjel. Ni se torej čudil, da sem se v tako spačeni deželi naveličal življenja, da sem si želel iz nje, hrepenel po drugem svetu, kjer ne vlada nespamet, ni-čemurnost, laž in hudobija. Pripovedoval sem mu, kako sem iskal devete dežele križem sveta; kako sem slednjič obupal, da jo najdem kedaj; kako sem prišel do morskega brega, kjer je ravno
velika ladija stala; kako sem v svojem obupu stopil v ladijo, naj me nese kamor koli, samo proč, proč, najbolje na konec sveta; kako je čez nekaj dni vstala nevihta, razrušila ladijo ; kako sem v morje skočil, boril se z valovi, da dospem do otoka, ki sem ga videl pred sabo. Ze sem posezal za vejo, kije molela v morje, ko me zavest zapusti; valovi so me vergli na breg otoka, kjer so me pobrali in na svoj dom nesli usmiljeni Devetodeželjani.
Ko sem mu tako o kratkem razložil, od kod sem in kako sem prišel v deveto deželo, imel sem pravico izpraševati ga o razmerah njegove domovine. Zvedel sem najprej, da je deveta dežela precej velik otok; ali ko ga vprašam, kako se imenuje morje, katero obdaja ta otok, reče mi, da nima posebnega imena, pravijo mu samo: morje. Ali kako so prišli Slovani na ta otok? Mož mi ni vedel kaj odgovoriti. Vprašam ga, ali nimajo Devetodeželjani učenih mož, ki se pečajo se zemljepisjem in zgodovino, kakor pri nas. To vprašanje seje možu čudno zdelo; po kratkem premiselku mi odgovori:
»Učenih mož že imamo, prav učenih, ali se zemljepisjem, kakor vi pravite, se ne pečajo; za to ni treba mnogo učenosti. Naša dežela ni tako velika, da bi je vsak odrasli Devetodeželjan dobro ne poznal; kaj je pa še druzega, razen naše dežele na zemlji, zato se ne menimo. Mi živimo zase, kakor da bi bili sami na svetu, zadovoljni smo s tem, kar imamo; vse drugo nas čisto nič ne skerbi. Zgodovina, to je kaj druzega; zgodovina nam kaže, kako je nekedaj bilo, in to je dobro vedeti; človeka veseli, ko vidi, kako lepo vse napreduje, kako so ljudje vedno boljši, vedno bolj pametni in pridni, to človeka izpodbuja in v dobrem uterjuje.
106 *0)
Kar se imenitnega pri nas zgodi, zapisuje se v veliko knjigo, to je naša zgodovina; vsak Devetodeželjan jo pozna, otroci se je v učilnicah uče. Toda ta zgodovina naša se začenja s časom, ko smo bili že tukaj; ali je ta dežela naše pervotno bivališče, ali smo odkod sim prišli, o tem ne govori ; to vprašanje se nam zdi čisto nepotrebno; da bi si s tem glavo belili, imamo premalo časa; čas je * drag, ljubi moj mož, in človeško življenje je tako kratko"!
Na to sva nekoliko časa oba molčala. Jaz sem mislil sam pri sebi: čudni ljudje ti Devetodeželjani! Vendar kar mož govori, ni tako nespametno, kakor bi kedo mislil. Srečni ljudje! Njih zgodovina jih uči, kako se ljudje vedno boljšajo; kako se vse vedno na boljše obrača; pri nas ni tako. Vendar Negoda ni zastonj prebiral učenih preiskav slovenskih zgodovinarjev in starinarjev; kakor sitna muha mi je rojilo po glavi učeno vprašanje: odkod so ti ljudje? Od tega moža ni bilo nič zvedeti. Začel sem torej sam ugibali in ukrepati, in da o kratkem povem, moje mnenje je to: Ko smo bili Slovani še vsi skupaj tam nekje v srednji Aziji doma, ločilo se je nekaj ljudi, po-polo vali so od dežele do dežele, in po kakem naključji so bili slednjič zaneseni na ta otok. Tu so se udomačili, tu so živeli in razvijali se po svoje, brez tu-
(Dalje
jega vpliva. Tukaj torej je pravo, čisto, nepopačeno Slovanstvo doma. Njih jezik nima tuje besede, od kod neki? Tu je prava slovanščina doma, tu prava, samo-rodna slovanska omika.
Kjer prebivajo ljudje, tam je deržava. tam je vlada. Mikalo me je najprej vedeti, kako vlado imajo Devetodeželjani. Vprašam torej moža:
«Kako pa živite, pod cesarjem, ali kraljem, ali kako" ?
Mož mi odgovori, da me ne ume, kaj mislim; besed cesar in kralj ni še nikedar slišal. S težka sem mu razložil, kaj je cesar in kralj. Nato mi odmaje z glavo:
»Ne, kaj takega ni pri nas; mi se sami vladamo".
Ljudovlado torej imajo Devetodeželjani: to je zopet slovansko!
Rad bi bil moža še dalje izpraševal, ali videl sem, da mu že oči skupaj lezejo ; pogovor ga ni tako zanimal, kakor mene. Ker sem olikan Evropejec sem si mislil, da ne smem moža dalje muditi, rečem mu torej:
»Pozno je že".
s»Da, spat bo čas"".
Mož vzame luč termi posveti v mojo sobo.
Negoda.
priti.)
©j, 107 £3
Zemeljsk
4	IV.
časih, gospica moja, o kakoršnili go-* vorim jaz z vami, pravite, reče se lehko, kar človeku na misel in jezik pride, saj onih prič, ki so takrat živele po svetu, ni nikjer ne ene več. Učenjaki so v tem slučaji tako na dobrem potu, kakcfr* romanopisci, ki jih tudi nihče za besedo ne lovi. »Tako je"! pravijo oni, in kedor jim veruje, je na boljši poti, ko oni, ki jim noče.
Pri romanopiscih j.e morda tako, vprašajte jih; pri učenjakih je drugače. Kar oni reko, to je gotovo, kakor pribito. Zakaj to? — Ker govore edino o tem, kar so videli in sami doživeli in ker jim je geslo: »Si bi tacuerint, lapides cla-mabunt".
Če ljudje umolknejo, oznanjalo nam bo kamenje čudovite skrivnosti. Te so naše stare priče!
Pač so, in obilo jih je, in vi sami jih lehko skličete na dan, da vam razodeno vse skrivnosti, kijih želite vedeti. A nekaj morate znati — dobro in prav vprašati. Kader sedite v merzli zimi pri gorki pečici pa gledate ven skozi okno, kjer hruje burja in mraz okrog vogalov, vzemite postrežnici, ko se bode pripravljala, da z nova napolni malo pečico s černim premogom, —• en kos ali dva iz rok. Zanašam se, da vas ni groza očerniti si svojo belo roko. Oglejte si kosove! Morda bodete kedaj toliko srečni, da zagledate sredi premogovega kosa lepo pe-resce, ali vsaj kak konec njegov, morda kako stebelce ali kak drug rastlinski del. In kader boste toliko srečni, takrat se spomnite mojega poslednjega pisma o veselem rastlinskem življenji, ki se je šo-
a čuda.
pirilo kedaj po zemlji, ko ni bilo še žive stvari na svetu.
Jaz nočem terditi, da se vam bode gotovo posrečilo najti kako peresce, stebelce, za to ne, ker niste še sprejeti v učenjaško rodovino. Učenjaki se ve da so našli v raznih premogovih žilah ne le lepa, černa, po 10—20 čevljev dolga peresa, ampak celo popolnoma ohranjena debla onih starodavnih brez-semenskih rastlin. Celo knjige so spisali o podobi in velikosti teh rastlin, o velikanski mogočnosti tedanjih gozdov. Ko bi jim hotel Bog storiti veliki čudež, da bi jim ustvaril na kaki pelehi zemlje tak gozd, kakor so rasli ta čas po širnem svetu, in bi jih zatem skupaj sklical, menite, da bi se kaj čudili temu novemu stvarjenju? Ne! »Vso to rast že davno poznamo", dejali bi, in ko bi stvarnik v naglici eno ali drugo velikansko drevo pozabil in bi ga ne ustvaril, opomnili bi ga in dejali: »Vse je tu, kar smo že kedaj videli, a ta in te verste Sigilarij, Stigmarij ni, nikjer jih ni opaziti, kako je z njimi" ? — In ko bi jim stvarnik za-ukazal, znali bi to pozabljeno drevje do najmanjšega peresca naslikati, vzgled bi mu predložili, po katerem naj bi jih stvaril. Tako izvedeni so ti možje! V zadrego se ne dad6 tako lehko spraviti, tudi nama ne, ko bi vprašala, kedo jim je dal zapečateno pismo, da so te rastline, iz katerih je sestavljen ves černi premog, rasle v onem zgodnjem času in ne pozneje, na pr. takrat,, ko se je človek verhu zemlje lehko videl, kjer koli se je hotel. V premogovih skladih ni najti nobene sedaj živeče živali sesalke, le
dvoživke, ki so pa od naših sedanjih celo različne. Na pol so žabjega, na pol kušarjevega plemena, ki se jim labirinto-donti pravi, a te žabe so sila velike; sicer se je okamenelih kosti malo ali nič ohranilo, a po stopinjah, ki jih je žival vtisnila v mehko ilovnato zemljo, da se vsaj primeroma sklepati, da so bile te žabe pravi strah na zemlji; izkopali so, ni dolgo tega, pol sežnja dolge glave te starodavne žabe, v čeljustih so ji stali po poldrug palec dolgi, ostri zobje, sploh je merila od glave dokonča života najmanj 10 čevljev. Te živali se niso ohranile na nobeni strani naše zemlje, celo podobna jim ni nobena sedaj živečih verst, najlaže jih primerjate žabam. V tla vtisnene stopinje teh živali kažejo, da je bila zemlja takrat še celo mokra in močvirna, vendar se je pa bila voda od suhega že toliko odločila, da so pričele živali dvoživke živeti; proti koncu pre-mogove dobe se vidijo celo nekateri žužki, jasen dokaz, da se je bila napravila na nekaterih krajih že popolnoma suha zemlja. A koliko je minilo mej tem? Kedo bi se prederznil to preračuniti?
Do takrat so bile rastline popile iz zraka že ves on dobrodejni strup, a zatem pa tudi takoj zamerle. Na lastno škodo so tako veselo hohotale, le malo naj bi bile bolj zmerne, nekoliko stotisočletij bi se bil on lepi rastlinski čas podaljšal, se ve da bi pa potem takem mi seda-njiki ne mogli stermeti nad tako velikanskimi debli, kakor jih nahajamo sedaj v premogu.
Preslica tedanjih starodavnih časov je bila drug korenjak ko današnja, ki zraste komaj 2—3 čevlje visoka. Takrat, je molela se svojim veršičkom 30 čevljev v višavo; v praprotin gozdič bi se bil takrat skril lahko mnogokateri zvonik
sedanjih slovenskih cerkvic, mah se je znal tako krepko kvišku pognati, da bi se z njim ne moglo vsako sterneno [»olje in njegove visoke bilke v eno versto staviti, vsa rast pa priča o malo osu-šenih tleli.
Kakor ščet, goste so stale rastline druga verhu druge. To je sedaj na zemlji malokje videti, največ v močvirjih, preti leti bi bili videli to na ljubljanskem mahu, a takrat zemlje še niste osrečevali se svojo navzočnostjo, vendar, nekaj veselja bi vam one goste ljubljanske luže lehko tudi sedaj še napravile, ko bi imeli namreč, gospica moja, toliko moči, da bi zaukazali silnim vodam, naj se vlijo čez ljubljansko močvirje, ter sedanjo čer no in rujavo šoto pokrijejo čez in čez s peskom in kamenjem, več sežnjev visoko. Malo kedo bi vedel, kaj bi se godilo pod to težko odejo, edino le učenjaki paleontologi in kemiki. A ko bi na sodnji dan po sodbi, po poludne, ukazali svojemu angelu, naj vam odlušči ono odejo, ter naj pogleda, kaj se je mej tem godilo z odetim ljubljankim močvirjem, prinesel bi vam na ogled kos svetlega, černega premoga. Sodnji dan pa bi se ve da ne smel tako naglo napočiti, učeni profesor Bischof bi tirjal najmanj 10 milijonov let, da bi bil čudež gotov, in gotovo je preteklo toliko let če ne več od tistega časa, ko so rastla še zelišča, iz katerih je napravila vsemogočnost današnji premog. Morda se bode kateremu močvirju naših dni čez 10 milijonov let tudi tako zgodilo.
A nič na svetu ni večnega, tudi rastlinam je minil zlati vek, rast je jela hirati, pojemati in je naposled izgubila vso svojo nekedanjo moč. Po dolgem in neutrudnem delu se je zemlja opočila in ta slučaj daje učenjakom povod, da

©A 109 £3
se tudi oni tu malo oddahnejo, ter imenujejo ves čas zemeljskega življenja, od takrat, ko se je perva živalca zagibala, pa do konca premogove dobe, paleo-zojiško dobo, to so otročja leta ze-
meljskega življenja in s tem hočem tudi jaz končati.
A opozorujem Vas, prihodnje pismo bode daljše.
Ivan z Verha.
»Zgodnja Danica" in „Zvon".
mar je vsak pravi rodoljub tako želel, to se je zgodilo: po viharji je mir nastal v slovenski domovini, sprava in zloga po prepirji in boji med brati, mir in edinost sta se nam vernila v javno in slovstveno življenje. »Novice1 in »Narod* sta enih misli, »Zora* se ne meni za »Zvon* in »Zvon* ne pozna »Zore*. Povsod mir. Žalostni nasledki vednega prepira so nas spametovali; strast in razdraženost slepi človeka, da ne vidi, če je tudi kaj dobrega na njegovem nasprotniku, da ga noče umeti, da mu pod lika. povsod hudobne namene. To se je zdaj, bodimo veseli, na bolje obernilo; poštene priza-deve se priznavajo tudi v nasprotnem taborji; zgodilo se je celo, da so se »Novice", prijazno spomnile »Zvona*: to si hočemo zapomniti, »Zvon* ni nehvaležen.
V kratki dobi svojega obstoja je našel »Zvon* dokaj nasprotovanja od raznih strani. Precej perve številke njegove so zbudile nezadovoljnost, rekli bi skoraj: sveto jezo našega cerkvenega lista, katerega glas ima po deželi morebiti iz med vseh največ veljave. »Zgodnja Danica* je ostro grajala neke nazore našega lista: mi smo se potegnili odločno zanje. »Zgodnje Danice» spis je bil ostro pisan a dostojno; dostojen je bil tudi naš odgovor; konec pravde ni bil nobeni strani na sramoto. Potem je bil mir — do 15. sušca tega leta.
V listu 11. »Zgodnje Danice* se iz-potika gosp. S. ob Zvonov sestavek: »Zemeljska čuda". Urednik je odgovoren za vsak spis v svojem listu, če ga tudi ni sam pisal. Dolžnost njegova je, da prebere kar se mu pošlje in premisli, ali ni morebiti v spisu kaj, kar se ne zlaga z nazori njegovega lista, kar bi utegnilo žaliti občinstvo. To je storil Zvonov urednik z imenovanim sestavkom. Naravnost mora reči, da se je že nekako ustrašil samega naslova: »Zemeljska čuda". Pri nas je treba uredniku posebne previdnosti: »latet anguis in herba". Tudi v spisu ni bilo vse prav tako, kakor bi si bil želel; izbrisal, z drugo nodomestil je vsako besedo, katera je menil da bi se utegnila krivo umeti; spis sam po svoji vsebini in nameri se mu ni zdel nevaren. Kedor hoče pisati in tudi soditi o takem predmetu mora biti, po sodbi g. S-a. bogoslovec in naravoslovec. Urednik tega lista ni ne eno ne drugo, zato mu o tem ne gre beseda; to je velika težava. Kaj nam pomaga, če rečemo, da se nam ni videlo, da bi bil imenovani spis v nasprotji z verskimi resnicami, da ne pobija sv. pisma, temuč da ga samo svobodomiselno razlaga? Znano nam je namreč, gotovo še bolje gospodu S-u, da se, kar piše sv. pismo o stvarjenji sveta, ne umeva vse tako, kakor mertve čerke govore, kakor se uče otroci na kmetih. Nekateri pravoverni
110 to.
bogoslovci, ki celo po šolah uče, — to vemo iz svoje izkušnje — bližajo se v svojem razlaganji do malega meji nara-voslovskih nazorov. S konca smo nameravali v tem smislu obširno razlagati in zagovarjati toženi sestavek, toda premislili smo se, gospod S. bi nas zavernil: Kaj govoriš o stvari, katere ne umeješ? Tako nam je odgovor in zagovor pre-strižen. Kaj naj torej rečemo? Samo to, in to bodi očitno in določno rečeno enkrat za vselej gospodu S-u, »Zgodnji Danici*, »Zvonovim" bralcem in vsemu slovenskemu občinstvu: »Zvon* ni in ne bode nikedar ne očitno ne skrivno pobijal verskih resnic; kakor jih ni in ne bode učil in oznanjal — »Zvon" ni cerkven list, poleg »Zgodnje Danice" nam ni treba druzega. Kar se tiče pozitivne vere, vse to mu je nevtralno polje. Ako ga g. S. (kedaj) najde na tem polji, naj ga krepko zaverne, to je njegova pravica, morebiti tudi dolžnost njegova.
Gospod S. nas prijazno opominja, kaj smo pisali v vabilu o Zvonovi nameri, da se hoče naš list krepko boriti za idealizem, in pobijati materijalizem. Kar smo tam pisali, pisana je iz globočine našega prepričanja, in temu prepričanju se do sedaj nismo izneverili nikjeri in nikoli; tega nam je priča ves »Zvon". Ali tuje zopet druga težava: kaj je idealizem in kaj materijalizem, kaj je moralno, kaj nemoralno — o tem bi se »Zgodnja Danica" in »Zvon", gospod S. in tega lista urednik težko kedaj do dobrega sporazumela. Nam se tudi ne zdi, da bi bilo tako sporazumevanje Zvonova naloga. Torej pustimo to pravdo, ki bi ne imela ne konca ne kraja.
Slednjič bi nam g. S. še lahko rekel: kakor je videti, nisi sam prav zadovoljen z obtoženim spisom, zakaj pa take stvari sprejemaš v svoj list? In res g. S. nekaj
enakega misli ker pišfe......v iz-
verstnem in j ako zanimivem spisu »Rastlinske svatbe" od g. prof. Fr. Erjavca. Takih spisov v »Zvonu" več želimo. . Nato odgovarjamo g. S-u: Tudi mi takih spisov več želimo, samo pošljite jih nam, gospod S.; prepričani bodite, da jih z veseljem in hvaležnostjo sprejmemo.
Mi tudi vemo, kaj je dobro, in dobrega ne zametamo, naj nam pride od-kodar koli. Dobro vemo, kakih spisov je potreba »Zvonu", samo imeti jih je treba; taki spisi se ne iztresajo iz rokava, ne izvijajo se iz terte. Nato nam pametno porečete: Kaj to nam ? uredniku je sker-beti za dobre spise! — Resnično! In reči smemo tudi, da smo pošteno skerbeli in še skerbimo. Ali kaj pomaga skerb? Javno smo se obernili do slovenskih pisateljev, prosili jih, naj nas blagovoljno podpirajo z dobrimi spisi, takimi in takimi ! Kaj menite, kaj se je zgodilo na to? Da so nam raznoverstni in izverstni spisi kar leteli kakor lastavke od južne strani na Dunaj? Da nam je zdaj kar poseči v predal in vzeti iz njega, kar se nam ljubi? O da ni tako? Uredo-vanje bi bilo potem res kaj lepa »sine-kura". Neprijetno je svetu razkazavati svoje siromaštvo; ali človek je časi prisiljen; tako ste nas tudi vi g. S. zdaj prisilili, da govorimo, kar bi raji zamolčali. Mi smo želeli, da bi bil »Zvon" literarno glasilo slovenske »inteligencije" — da ni, tega nismo mi vsaj ne samo mi krivi. Gospod prof. Erjavec, da Erjavec! Kaj menite, g. S., da mi ne znamo ceniti te pisateljske moči ? Mi vemo, da imamo samo enega Erjavca in še ta je — kako bi rekli, da bi bila beseda krepka, ostra in vendar ne razžaljiva? — Gosp. Erjavec ne piše rad! Kako smo ga in kolikokrat smo ga pismeno prosili, »pridušali" (naj vam ušesa ne žali ta krepka beseda)
.RAJA"
JUNAK IN DETE
©i 111 £3
prav na pomoč ga klicali: naj se gane, naj se usmili ubozega »Zvona*. Do sedaj brez uspeha! Morebiti imate g. S. vi več vpliva do tega gospoda, poskusite, prosimo vas, recite mu vi, morda ga vi omajate in omečite, prav hvaležni vam bodemo mi in Zvonovi in gotovo tudi vsi bralci.
Radi bi se svojim listom ustrezali vsemu slovenskemu občinstvu, tudi vam
g. S. ki vas spoštujemo po vašem spisu tega ne govorimo »ad captandam bene-volentiam*, kaj takega bi se ne vjemalo z našim značajem — ali treba nam je pomoči; pomagajte nam tudi vi!
Konečno se vis. Cest.it.emu gospodu uredniku »Zgodnje Danice* serčno zahvaljujemo za osebno prijaznost, katero nam je izkazal.
Stritar.
Slovenski
v
pETEP,TA podoba.
Zvonov umetnik namerava podati nam iz »Raje« kakih šest podob, da bodejo skupaj neka celota. Četerta slika nam predočuje ginljiv prizor onkraj gora, onkraj meje nesrečne dežele, katere sinovi se junaško bore proti turški sili. Žene in otroke, kolikor jih ubežalo turški kervoločnosti, poslali so onkraj gora v zavetje k usmiljenim ljudem. Ercegovinec, kateremu je Turek dom požgal, ženo uplenil, bil je vendar še toliko srečen, da je edinega otroka, mlado hčerko otel. V sosednji deželi mu biva pri dobrih ljudeh. Ali siromak nima miru, v bojnem hrupu se ga polasti silno hrepenenje po edinem otroku, dragi hčerki; saj se pač tudi ubogi siroti toži po njem. Videti jo mora, objeti še enkrat; morebiti zadnjikrat. Skrivaj zapusti svoje tovariše in srečno dospe do koče, kjer mu biva ljubljeno dete .... toda poslušajmo raji pesnika.
Junak in dete:
»Oj ljubo dete, dete sladko, Ti ljubček mojega serca!
Ko spet ti božam lice gladko, Solza v očesu mi igra.
Povsod sem vedno mislil na te, Igral sem v sanjah se s teboj;
Zapustil vojsko sem in brate, Da spet te vidim, biser moj!
Gore preplezal sem visoke, Noge, roke mi kervave;
Prebrodil reke sem široke, Po tebi, dete, hrepene.
glasnik,
Imam te zopet, hčerka moja!
Pozabljeno je vse gorje; Oči puljubljam, lica tvoja, Na gorko stiskam te serce.
Očeta terdno se okleni
Z ročicami okrog vratu; Jaz sem pri tebi, ti pri meni, Oj dete, bodi brez strahu.
Ne poprašuj me, kje je mama.
Kedaj poverne se nazaj; Ostala sva na svetu sama, Ne vprašaj dete me, zakaj.
Ubog, nesrečen je tvoj oče;
Sovražnik dom poderl je moj; Jaz nimam polja, nimam koče, Kjer mirno živel bi s teboj.
Otel sem te, odnesel v gore, Izročil dobrim te ljudem ; Nikdo te najti tu ne more, Jaz sam zatišje tvoje vem.
Še enkrat daj si poljubiti Oči in lice, serček moj, Potem le moram zapustiti. Verniti se v kervavi boj!"
—	Dne 19. marcija je dvorni svetovalec vitez Fr. Miklošič izročil dunajski akademiji znanosti novo razpravo: »Ueber die steigerung und dehnung der vocale in den slavi-schen sprachen".
—	Matica slovenska v Ljubljani. Odbor matice slovenske je imel 6. marcija svojo 42. sejo.
Hubad je poslal matici načert svojega rokopisa: »O starožitnostih slovanskih"; Šuklje bo izročil matici svoj spis: »0 zgodovini francoske revolucije"; Križman pa je poročil, da spisuje italijansko slovnico, katero naj bi matica izdala. 0 »Letopisu" se ukrene, da ga izide vsake tri mesece po pet tiskanih pol; urednik mu bode predsednik dr. Bleivveis.
—	»Stari pisatelji hervaški". Jugosl. akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu izdaje dela starih pisateljev hervaških. Doslej je že izdala: »Pjesme Šiška Menčetiča i Gjure Držiča", uredil V. Jagič; »Pjesme Mavra Vetraniča", uredila Jagič in Kaznačič; »Pjesme Nikole Dimitroviča i Nikole Nalješkoviča", uredila Jagič in Daničič; »Pjesme Petra Hektor o v iča i Hani b ala Luciča", uredil Žepič; »Djela Marina Držiča", uredil Petračič; in zdaj je zagrebška akademija izdala že IX. knjigo: »Djela Iva Frana Gunduliča", uredil prof. Armin Pavič. Gena 5 gld.
—	Znani hervaški pisatelj Kukuljevič je napisal novo zgodovinsko dramo: »Marula", katera pride more biti že meseca aprila na zagrebški oder.
—	»Narodni glasnik* je nov serbski politični list, ki je začel izhajati od 13. marcija v Temišvaru trikrat na teden. Naročnina za vse leto 10 gld.
—	»Jadranskavila* bode se imenoval list, kateri bo izhajal v Bakru 1. in 15. dan vsa-cega meseca. Urednik ljudski učitelj Fr. Ri-manič. »Jadr. vila* bo prinašala spise o pomorstvu, morskem pravu, morski fauni, morskem zdravništvu; povesti iz pomorskega in primorskega življenja in politične vesti. Cena 3 gld. 50 kr.
—	Hervaški skladatelj Jurij Eisenhuth, Zagrebčanec, dogotavlja svojo novo romantično opero; »Brat i sestra", besede odJ. Oreško-viča. Že prej je Eisenhuth zložil opero: »Sej-slav ljuti", katera je še v lepem spominu zagrebškemu občinstvu.
—	Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. — Jezikoslovno-zgodo-
vinski razred je imel dnč 27. februarija javno sejo, v kateri je bral dopisujoči ud Ivan Tkalčič razpravo: »0 vitežkom božjačkom redu (Templarih) u Hrvatskoj*. — Dne 16. marcija je bral pravi ud Ljudevit Vukotinovič v matematično-prirodoslovnem razredu svojo razpravo: »Fauna leptirau okolici zagre-bačkoj.
—	»Pripovetke Milorada P. Šapča-nina«. Perva knjiga. Pančevo 1877. To je zbirka povesti serbskega .pisatelja M. P. Šap-čanina.
—	»Zatečeni ženik« se imenuje komedija v treh dejanjih, katero je napisal Evgen Tomič. Tomičevo komedijo jako hvalijo zagrebški listi. Že prej je Tomič spisal »Bračne ponude«.
—	»Matica hervaška* v Zagrebu je razpisala 800 gld. nagrade tistemu pisatelju, kateri ji napiše ukovito knjigo za prosto ljudstvo. Mat. hervaška bo letos izdala ta le dela: »Margot in Croisille" (AlfredMusat), »Pripovjesti Washing-tona Irvvinga* (prevod dr. Fr. Markoviča), »Priča kraljice navarske", komedija Scribe-a in Legoure-a; »Improvizator«, povest Andersena (prevel V. Bratelj); »Poviest grada Karlovca" od R. Lopašiča; »Životopis Julija Klovija" od Ivana Kukuljeviča; eno prirodoslovno delo od M. Kiš-patiča in še dve do tri izvirne povesti. Od lani je Mat. hervaška začela jako pridno gojiti tudi lepoznanstvo.
—	»Vienac«, hervaški lepoznanski list, kateri izhaja v Zagrebu enkrat na teden, je nastopil letos svoj deseti tečaj. Urednik mu je znani romanopisec Avgust Šenoa.
—	»Srpska Zora", serbski ilustrovan list, izhaja na Dunaji (Wien, Neubau, Burggasse 24) v zvezkih enkrat konec vsacega meseca. Urednik Todor Stefanovič. Oblika in spisi so res lepi.
—	»Pučke novine" izhajajo zdaj že drugo leto v Zagrebu. Ker ima ta list ravno tako lep namen, kakor naše »Novice*, gotovo tudi zasluži, da bi si pridobil mnogo bralcev med hervaškim narodom. »Pučke novine" prinašajo lepe, uko-vite spise o gospodarstvu in obertu.
»Zvon« izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 2'50 za pol leta; 4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon«, Wien, Wahring,
Zellerhof 6.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horrv-