ff Vydrove tovarne hranil, v Pragi VIII. Letnik VIII. Predplačatl se ne more. 1. novembra 1911. Cenjena gospodinja, ljuba Vydrovčanka 1 Ni brez pomena, da Te opozorimo na desetero zapovedi o Vydrovi žitni kavi. Skrbi za nje dobro pripravo! Tudi najboljši izdelek ne more priti do svoje veljave, če se z njim ravna le površno in če se ga ne pripravlja na pravilen način. Tako je tudi najboljša zrnata kava neokusna, če pusti v grlu neprijeten okus po neraz-krojljivi cikoriji, ki ni niti v najmanjšem podoben okusu prave kave. Moderna gospodinja sploh ne uporablja cikorije. Vsaj se brez nje prav dobro lahko skuha zrnato kavo in če že hočeš biti štedljiva, je v tem oziru cikorija slabo nadomestilo. Kako okusna je Vydrovka, če se ji prida nekoliko zrn najboljše prave kave in kako je izvrstna sama s smetano! Poskusi enkrat s stepeno smetano, kakoršno dobiš v mlekarnah! To je nekaj delikatnega in stavim, za kolikor kdo hoče, da je zrnata kava s cikorijo ali z mlekom v primeri s to, navadna „žlabudra." Žalibog, da ni povsod mogoče kuhati Vydrovke s smetano, pač pa se jo lahko „zabeli" z neznatno množino zrnate kave in tudi v tem slučaju si veliko na boljšem, kakor če uporabljaš cikorijo. Otrokom, Vydrovčanom, ki so zrastli s pomočjo naše moke, ne dajaj zrnate kave in tudi ne alkoholnih pijač. Vzgojite si zdrav in duševno močan naraščaj! Deset zapovedi o Vydrovi žitni kavi. I. Vydrova žitna kava je dar Božji; je re-dilna, zdrava in nadomesti zrnato kavo, za drag: denar k nam dovažano. II. Iznebi se predsodka, da iz žita ne morebiti kava; iz njega je krah, zakaj bi ne poskusili? III. Vzemi Vi Vydrove in zrnate kave, ter jo po navodila pripravi. Zrnato kupuj samo naj" boljše vrste. IV. Otrokom dajaj samo Vydrovo kavo. Radi jo pijo in ugaja jim. V. Vydrovo žitno kavo pokahaj in ne trpi, da bi se priprava iste le zanikerno vršila. VI S ckorijo oprezno ravnaj, ker ona da barvo, kazi pa okas kavi. VII. Z rabljenjem Vvdrove žitne kave si prihraniš ter to gotovo na drug način dobro porabiš. VIII. Ne pozabi priporočati Vydrove žitne kave. Privošči tudi drugim tako dober zajutrek, kot sam/4 kg. To Vam je cela živahnost, hodi že sam in dela čast vsem Vvdrovčanom. Sprejmite našo zahvalo in želimo Vam mnogo uspehov. M. Stankova, soproga šolskega ravnatelja, Okrešice pri Trebiču, na Moravskem. V prilogi pošiljam podobo naše male „Vydrovčan-ke" Vastice, je z dvojčk in je bila hranjena z Vašo izvrstno otroško moko. Kakor je videti, ji je šla v slast. Sedaj je stara 14 mesecev, tehta čez 12 kg., postavlja se že sama na noge in že poskuša se prestopati. Josip Svoboda, gosp. nadzornik na knežjem veleposestvu, l isice, Všetaty-Pnvory. V prilogi Vam pošiljam fotografijo našega 2 in pol leta starega „Vvdrovčana Miro-slavka Svobode," ki je prehranjevan od najnežnejše mladosti z Vašo izvrstno otroško ^^^^^^^^^^^^^^^^ moko in ki si želi Vašo dobro kavo, brez pri-datka zrnate. Vi-5jf*' jl|H deti je, da mu Tj^n oboje prispeva z. -4BB k zdravju. Vaše ^^H izdelke, kot ' ' iflj ^KU^^f j Jr M ve, vsakemu kar * S najtoplejše pri- B^P^ ifr- ''•i-gH poročam. Frančišek Sy-— tar, tkale, moj-, --JT ster, Cermna pri fc», » --— Kyšpergu. Do- Martica Sytaf. voljujem si Vam poslati podobo naše male Martice, katero smo prihranjevali z Vašo moko, ki ji je zelo ugajala. Razven nje tudi rada pije priznano Vydrovko. Obenem prosim, da mi pošljete I kg. otroške moke. Karol Štrobach, najemnik posestva „Stnbrna Lhotka," Mnišek. Dovoljujemo si Vam poslati sliko naše Milice, 7 mesecev stare, ki od drugega meseca uživa Vašo izvrstno otroško moko. Predno smo jo z njo prihranjevali, je bila zelo slabotna in mislili smo. da jo zgubimo. Kakor-hitro smo ji pa začeli dajati „Vydrovko," se je vidno spremenila in rastla in kakor slika spričuje, tehta danes, ko ima 7 mesecev, 8 in pol kg. Miroslav Svoboda. JANKO TRPIN: življenja bo]. Četrt stoletja in še več, divja, divja to boj besneč!... Res, sablje ne leskečcjo, sovragi bomb ne mečejo; od vojnih hujša pa grozot je skoz življenje moja pot . . Toda za vse, kar sem trpel, Boga le pričo sem imel!... ja pot.. » < sovrag se je smejal mi kleti... —. ' -sam Bog sam Bog v nebesih ve! • Kaj je prebilo to srce, P-T usode je besnel vihar! i Preganjal me je zlobni svet, Zapuščen, ranjen v dno srca skrivaj sem lil potok solza; na me je padal vdar na vdar, Večer se bliža in hladan mi veje zrak čez bojno plan . . . Pojema boj, miri se kri, le redko še oko solzi . . . Mineva srčno me gorje, z neba mi zvezdice bleste, tešeč me: »Ti nesrečni mož, prav kmalu v grobu mir do- jubičeva Metka je bila v nemali zadregi. Življenja pomlad se ji je smehljala, življenje jo je vabilo: pridi, vzemi, vživaj. V nedriju je nosila list, njegov list, kjer ji obeta najlepšo bodočnost in sveti zakon. Njeno srce je pa bilo strto, žalostno. Sama je bila na svetit, sama kot trst v puščavi brez sorodnikov, dobrotnikov, brez svetovalcev. O ne! Svetovalcev je bilo mnogo, a samo takih, ki bi bili radi izkoriščali njeno lepoto v svojo korist. Veselila se je Metka svoje lepote. Saj ji je bilo znano, da jo zavidajo za njo njene vrstnice bogate gruntarske hčere. Vsaka ženska je rada lepa in vsaki laska prida vek: najlepša. Toda še mlada je spoznala Metka, da je lepota sicer dragocena, vendar ne najpotrebnejša ženska lastnost. Svet je prak- boš .. IVO TKOŠT: izjemr tičen. Poleg lepega razgleda na deželi ima rad tudi okusen prigrizek, z lepo žensko tudi lepo doto. In te pa nima vsaka. Kje naj jo vzame Metka, županova dekla? Vzrasla pri tujih ljudeh, je že izza rane mladosti okušala očitanje, da zastonj dobiva obleko. No, deklica, naj si še mlada in drobna, je izkušala z marljivostjo ustrezati osornim, skopim gospodinjam. S tem si je šiloma pridobila njih priznanje. Strme so si pripovedovale pri studencu na vasi, da je Metka izmed vseh pritepenk — brez očeta in matere — prava izjema. Součenke so ji v šoli očitale ošabnost, ker je v šoli odgovarjala najboljše, pisala najlepše, pa se je pričkala z njimi, da ne more nič zato, če je — boljše glave. In zopet je morala slišati očitanje: »Kako more biti taka le umnejša od naših, ko je bila njena mati pohujšanje celi fari, ona sama pa nezakonski, zaničevan otrok, vzgojen na občinske stroške!« Tega očitanja Metka ni mogla zavrniti. Solze so jo zalile in skozi solze je prašala svoje preganjalke, zakaj jo vedno dražijo s to — resnico. »Zato, ker ne boš nič boljša kot tvoja mati. Občina te bo redila na starost, kakor je njo.« Tako so gladili pot v življenje osemnajstletni devojki — skrbni sosedje in izgovorne sosede. Metka je jokala. V solzah je našla vsaj začasno tolažbo. Ali njeno srce se je vedno odločneje upiralo temu. Kakor drugod je hotela biti tudi tukaj izjema. Z neomadeževanim življenjem jim hoče dokazati, da se motijo in kruto varajo s svojim škodoželjnim prerokovanjem. Približal se je čas, ko so menile vaške mamice, da se njih besede preminjajo že v resnico. Zal mladenič, marljiv rokodelec, le malo starejši od nje, ubožen kakor ona sama, ji je rekel nekoč, ko jo je došel iz cerkve gredočo v nedeljo od velike maše: »Metka, rad te imam. Le za te hočem delati, ko si prislužim dovolj, pa se vzameva. Ali me počakaš?« — Metka mu je verjela, prikimala zadovoljno in mu v potrdilo dala iz nedrij rdeč nagelj. Z njim se je Francelj postavljal popoldne med fanti na vasi. Povedati ni hotel, katera mu ga je dala. Razodel jim je le toliko, da je rekel: najlepša. Vedeli so dovolj. Saj je marsikdo pogledal za krasno deklico in vzdihnil: »škoda, da nima denarja«. Ker ga Francelj tudi ni nimel, se ni nikomur čudno zdelo, če se imata rada. Toda vrstniki so mu vendar zavidali zalo dekle in vaške mamice so mu namigavale, da bi se ga ne branila niti — grun-tarska hči, ker je priden in dober. Ni jim verjel. Hudo mu je pa bilo in sklenil je, da se umakne zlobnim jezikom v poti — v Ameriko. Tam še prej zasluži dovolj, da piše po — njo in se vzameta z Metko. Tudi ona je odobravala njegov načrt. Spremila ga je celo v Ljubljano na železnico. Solze žalosti in vesele nade je točila ob slovesu. Videla je že naprej: v ma- i, 322 - lem gospodinjstvu mlado mamico, skrbečo za moža in svoje malčke. Vrnila se je v rojstno vas in živela v prihodnji sreči, ki ji je pa prečrtala račun. Francelj je šel in se ni več vrnil. Pisal je dvakrat, trikrat. V Ameriki so še bogatejše neveste kot doma gruntarske hčere. Taka Američanka ga je dobila, pa sta se vzela. Metka je preklinjala svojo bedo in izkušala vstrajati v misli, da ženska lahko živi tudi brez moža. Gotovo bi bila tudi sedaj dosegla častni pridevek izjema ter bi bila dlje časa vstra-jala v tej žalosti in potrtosti, ko bi možkih ne mikala njena lepota. Neki pomladni večer se je oglasil pod njenim oknom — Seljanov Milko, edinec najbogatejšega posestnika iz sosednje vasi. Ni mu verjela in ga odslovila. Oglasil se je drugič in tretjič — zaman. Slednjič je začel obetati, da se odpove tudi očetovi dedščini, če mu domači ne dovolijo, da vzame njo, ki jo ima raje kot samega sebe in vse na svetu. »Delati znam,« je trdil. »Pojdem za upravitelja na kako veliko posestvo. Zato sem se učil gospodarstva. Bova že živela.« Sedaj mu je Metka verjela, zakaj tudi njo je veselilo življenje ob zaslužku svojih rok. Skrbnim vaščankam ni ostala dolgo skrita ta zveza. Obdelovale so njega in njo tako vztrajno, da so vse doznali njegovi starši. In Milku se ni godilo dobro tiste dni. Očetu je moral potrditi, cla je vse to samo mladostna šala in materi je obljubil, da vzame nevesto, ki mu jo je ona že izbrala. Metka je tedaj služila v rodni vasi pri županu, kjer so imeli po tedanji navadi tudi gostilno. Zato ni bilo prav nič čuda, če je prav kmalu izvedela vse tudi ona. Mati županja jo je resno, materinsko svarila: »Tako dolgo te bo imel rad, da se te naveliča. Potem se oženi z drugo. Tebi ostane — živa sramota«. Metka ni verjela. Tudi pozneje ni verjela, ko so vaške mamice že tleskale z rokama: »Aha! Ali ni res tako! Naravnost za materjo!« Verjela je samo Milku, ki jo je tolažil: »Samo toliko časa moram trditi, da vzamem drugo, da mi zapišejo premoženje, potem pridem po te.« Mati je izbrala Milku rdečelaso bogato Erno s Pristave. Njemu so zapisali vse obširno posestvo in določili dan poroke. Razglašen je bil že drugi in tretji oklic v župni cerkvi in Metka je še zmerom čakala, cla pride Milko po njo. Ni ga bilo. Prejokala je vso noč in sklenila v užaljenem srcu, da se mu osveti, ko pojde k poroki ali od poroke. Res ga je čakala in nevesti vpričo ženina in svatov zabrusila v obraz: »Le imej ga le, saj smetano sem že jaz po-lizala.« Nevesta je pa odgovorila brez zadrege: »Le imej ti smetano, jaz imam pa Milka«. * Minuli sta potem kaki dve leti. Metki trden sklep je bil, da ne pogleda nobenega možkega več. Zlobni jeziki so ji bili v tem času že docela obgrizli dekliško čast, a ni obupala. Dokazati je hotela še vedno, da zna biti tudi v tem izjema. Na koncu vasi se je naselil v novo hišo neznan, gosposki človek. Pripovedoval je, da je umirovljen uradnik, bi bi rad na deželi v miru preživel nekaj let. Zato išče ženske za gospodinjstvo. Cesto je zahajal k županu po dobre svete in dobro vino. Metka mu je ugajala od prvega trenutka. Tega tudi ni skrival dekletu. Bil je lepo oblečen, v najboljših letih in znal govoriti gladko in sladko. Dokazoval je, da so vsi ljudje enako vredni in trdil, da on to resnico vporablja v življenju s tem, da smatra vsako svojo uslužbenko sebi popolnoma enakopravno. Razlike med poslom in gospodarjem ne pozna. Vasčanom se je zdelo to seveda nekaj novega, ne napačnega. Skrbne sosede so pa kmalu dognale to vest še natančneje: da ima namreč gospod Ferko zaradi prepogoste menjave svojih gospodinj nemalo sitnosti ter javnih in skrivnih posetov in tožba. Skratka: očitno je bilo, da zna gospod Ferko enakost med seboj in svojimi gospodinjami izkoriščati prav po domače. Ta vest je bila tudi skrbnim babicam najbolj všeč, zakaj vedele so, da se sedajle vjame Ljubičeva Metka, kakor se ni še nikoli. * Metka sedi pozno ponoči poleg svojega ležišča. Na mizi dogoreva sveča, nji v naročju pa leži list gospoda Ferkota, ki ji v njem obljubja prav dobro plačo, vso udobnost in prostost, ako pride k njemu za gospodinjo. »V posebno srečnem služaju zakon zajamčen«. Tako jo je vabil v listu. Te besede so vplivale nanjo, kakor očarujoča godba. Sladke so se ji zdele kakor med in obenem pekoče kot žrjavica. Tako blizu in tako daleč -zakonski zvezi. Tam obdnost in prostost, tu beda in zaničevanje. Kako naj se ubrani ponujani sreči! Ali naj ji zgine mladost brez sledu, brez veselja? Da, v taki zadregi ni bila Ljubičeva Metka še nikoli. Naslonila je lepo glavico na zglavje in plakala in mislila in se bala. Kaj pa, če jo namesto zakona zapodi, kakor se je zgodilo že vsem drugim pri njem. To bo paša zavistnim vrstnicam in dokaz zgovornim ženicam, ki so od njene mladosti trdile: »Taka bo kakor je bila njena mati!« Tisto noč ni zastinila očesa. Ko je pa oznanjalo zlato solnce mladi dan, se je vzravnala. Njen sklep je bil gotov. Zbrala je svoje stvari, jih stlačila v velik jerbas, se poslovila pri materi županji, zadela jerbas na glavo in šla. Županja jo je spremila do praga in tam gledala za njo škodoželjno in za- smehujoče, dokler ni zavila za ogel koncem vasi, kjer je bival on, gospod Ferko. Čakal jo je pri oknu. Morda tudi on ni spal ponoči. Metki je šinila vsa kri v lice in mlado telo je zadrhtelo, zahotelo. Saj je bil on tako prijazen. Veselo ji je kimal skozi okno. Metka je krenila pogled v nasprotno stran ceste. Solze so ji zalile oči, a stopala je ponosno, odločno z jerbasom na glavi — v daljni tuji svet za deveto goro, kjer jo še nihče ne pozna. Ali ostane tam tudi izjema? GQD FR. S.: 5mmje, Ležal sem na postelji in gledal v strop. — Cemu bi že vstajal, odzvonilo je sedem in šola se začne šele ob devetih. In v postelji je tako prijetno. Ker nimam nujnejšega opravila, pa gledam po stenah in študiram že zname obraze, ki so jih napravile na njih mnogobrojne razpoke in maroge. — Glej, tam v kotu, kakor bi izurjen slikar narisal v profilu tistega puškarja iz mesta, ki sem se zadnjič seznanil z njim. Prav tiste košate brke, tisti nos in nazaj potisnjeno čelo! Pod spodnjo ustnico ima »muho«. Tudi na nosu ima »muho«, to se pravi, vrhu nosa mu poganja iz bradavice par kocin. — Nad pečjo kraljuje moj nadučitelj in poleg njega sedi župnikov pes Tiraš. Nadučiteljev obraz je resen, skoro strog, brke ima trdo zvite, kakor takrat ko se pelje v mesto k nadzorniku mene denuncirat; kanalja. Zadnjič sem ga bil raz-žalil, vrag vedi na kak način. Pokaral pa me je prav originalno. Srdito mi je izročil tri listke iz stenskega koledarja, ki so bili na njih pod velikimi številkami napisani duhoviti nemški reki, ki naj bi dostojno ožigosali mene in mojo pregreho. Mislil sem že staviti tiste številke v loterijo, toda uganil sem, da bi ne bilo sreče, ker je bil gospod srdit. — Tudi jaz bom enkrat nadučitelj, tudi jaz bom srdit in nosil bom zvite brke! Zdaj pa sem še pomožni učitelj. Bože moj, to ni prav nič imenitna služba, posebno, če mora človek prakticirati v taki luknji kakor je Kolovoz. »Druge zabave nimamo tukaj, pa pijmo za zabavo!« je rekel prav primerno finančni stražnik Nace. Pa smo pili toliko časa, da je Nace zaspal za mizo. Poslovili smo se v najvejčjem prijateljstvu. A kaj stari Nace drugo jutro? Orožniku Golobu napiše pismo in slovesno izpove, da ne občuje več z njim, ker ga je v sinočnjem prepiru kruto razžalil in mu predbacival take reči, da on tega ne more prenesti itd. Golob pa je ugibal, kaj je temu človeku prišlo na misel, tudi mi nismo vedeli ničesar o kakem prepiru. Naposled se je zadeva le razjasnila. Tisti čas namreč, ko je Nace spal za mizo, se mu sanjalo, da sta se sprla z Golobom, ki mu je predbacival tiste hude reči. Vsi smo bili zadovoljni, da se je stvar lepo poravnala in pili smo naprej. .. Financarji in žandarji so veliki gospodje. Pisati in brati zna vsak in zasluži najmanj dvakrat toliko, kakor jaz. Zavidati jih mora vsak učitelj . . . Bil sem na izprehodu in vračal sem se počasi proti »roparski« hiši, kjer stanujem. Ne vem, zakaj jo imenujejo »roparsko« hišo, jaz sem edini človek, ki stanujem v nji, ampak jaz menda nisem ropar. Pravzaprav pa ne zasluži lepšega imena. To vam je poslopje, da obide človeka žalost, če ga vidi, kaj šele, če mora notri stanovati! Veliko je — jako prostorno stanovanje imam, pet sob mi je na razpolago, clasi mi jedna zadostuje — da le še odurneje izgleda. Stene so razpokane, da bi lahko porinil roko v špranjo, in tako razčigaščene, da tvorijo vrata in okna take like, ki jih imenujemo v geometriji romboide. Kadar brije zunaj veter, sem zvečer vselej v dvomih, ali vsta-nem še jutri zjutraj ali bom pokopan pod razvalinami.. . Vegasta okna so bulila v me dolgočasno, pospešil sem korake, da bi ušel tem odurnim pogledom. Odklenil sem vrata in stopil v svojo sobo. Dve muhi sta mi pribrenčali nasproti, kakor bi hoteli pozdraviti svojega gospodarja. To so jedine živalice, ki jih imam v hiši, a tudi tem mora biti dolgčas. Ce si ogledam sobo, me zopet popade žalost in jeza, da ni v njej nikakega reda. Pa naj bo razmetano, kakor pač je, saj podnevi tako nisem nikdar doma — ne morem biti doma! Pozimi je premrzlo, ostanem raje pri peči v krčmi. Zunanja onka se niso dala zapreti in veter mi je potrl vse šipe, da so bili ostali goli okviri. Ti okviri pa so me jako bodli v oči in nekega veselega večera sem jih potegnil v sobo in zakuril z njimi. .. Poleti pa blodim okrog, premišljujem svojo usodo, čutim, kako se izrabljajo moje moči, in v mojem srcu raste jeza in maščevalnost... Ah, kdo bi zamogel pretrpeti toliko britkih ur, ko bi tolažbe ne bilo! Bog pa je tudi meni poslal tolažbo v podobi moje ljubice, ki je majhna in tako fina punčka, da bi jo poljuboval neprestano. Včasih tudi rada malo zleti, zato jo imenujem »metuljček«. Metuljček dobi namreč mnogokrat kako ljubinsko pismo, ki me vselej jezi, dasi mi ne zakriva ničesar. Moj prijatelj Zgaga, ki si domišlja, da je najlepši fant daleč naokrog, jo je celo poljubil zadnjič — »za šalo«, kakor je rekel. Zato se včasih spreva, kar pa nič ne škoduje najini ljubezni. Narobe, taki majhni spori jo celo požive. Če pokropiš ogenj z vodo, začne sicer pojemati nato pa zaplapola tem živahneje ... Pa kaj vendar čujem! Otročji jok, saj stanujem sam v hiši, žive duše ni poleg mene. In še drug glas, to ni mogoče! Ali se mi sanja? »Ali ne misliš vstati danes? Ze je ob polosmih!« Te besede je spregovorila soproga nadučitelja Iverina, ko je vstopila s kričečim otrokom v naročju v spalnico, kjer je njen mož še trdo spal, zdaj pa začudeno odprl oči in urno skočil iz postelje. »Veš, kaj se mi je sanjalo sedaj le? Preživel sem še enkrat tisto žalostno življenje v Kolovozu, ki se je nehalo že pred šestimi leti, hvala Bogu! Jedina vesela podobna iz tiste dobe pa mi je ostala in to si ti — metuljček!« MATICO VIČ: veter. In zavel je lahen veter, lahen veter iz daljine in obudil mi spomine — Sladki, grenki so spomini v moji duši se vrstili —-- Ker je druzega ljubila. Ker sem ljubil jo srčno, želel sem, da b' srečna bila, nisem hodil več za njo — Pa zavel je lahen veter, lahen veter iz daljine in odnesel je spomine. ELVIRA DOLINAH: snubec. Na gričku za vsajo je stala mala kočica. Slamnata njena streha je bila vsa zvihrana in oglodana, deloma z mahom po-rastena, zelena, deloma z novo, svetlo slamo pokrpana, tako je bila pisana, ko zemljevid. Tudi pri izbiranju stavbnega materijala ni bil tesar bog vedi kako izbirčen. Bruna, iz kojih je bila zložena, so bila skrivljena in zvita. Zato tudi ni imela uboga kočica niti jedne ravne stene. Se celo mala okenca niso bila jednako izrezana: jedno je viselo naprej, drugo nazaj. Zato je zgledala vsa uborna kočica, kot bi bila od starosti sključena in sfrkana; kot bi jo tiščala peza strehe k tlom, zvijajoč in izlokajoč njene uboge stranice. Samo cvetoče pelar-gonije, ki so stale v okencih, so popravile po nekoliko klavern utis, ki ga je sicer napravila na opazovalca. Imele so v svoji bujni rudeči krasoti nekaj svetaškega na sebi, čigar sijaj je obseval tudi žalostno bajtično tramovje. Na izhojenem zglodanem pragu je sedel starec. Preko kolen mu je viselo par hlač, katerim je baš mislil prišiti še grumbe. Na sredincu desne roke mu je tičal jeklen naprstnik s predrenim vrhom, a šivanko z dolgim, povoščenim koncem si je bil zapičil v razpeti telovnik. Ni mislil zdaj na šivanje. Razpečatil je z veliko slovesnostjo list, ki mu ga je izročila žena, prihajajoča ravno s pošte, na spodnem koncu vasi. Popravil si je krojač očala na nosu, razgrnil papir ter začel Citati. Cital je dolgo, obračal liste a ko je prišel do konca, pričel je zopet od kraja. Naposled je zgrnil papir, pokimal ženi, ki je potrpežljivo čakala pred njim ter slovesno odgovoril: »Tako je; pride zdaj domu. Naš Jakec pride zdaj domu. .Zdaj zna šivati čez vse mojstre notri v mestu, pa si bo tukaj postavil veliki verkštat. Šest kselov bo imel pa tri lerfante. Ne bom se več mučil jaz z bodickanjem, ki mi tako že oči pešajo, da skoro ne bi mogel več štiha potrefiti. Vidiš žena, to je naš Jakec!« Snel si je počasi z nosa očala, pospravil hlače in cvirn ter odnesel vse lepo notri v hišo. Nocoj mora praznovati na to veselo novico: fajeramt! * »Hm, hm, tu bo pa treba veliko predelati in popraviti.« Jakec je zmajal z glavo, ko je govoril te besede svojemu očetu. »S čim boš pa popravil,« ga odvrne le ta. »Kje pa imaš kaj denarja. Tri leta si zdaj služil pri vseli mestnih mojstrih, pa kaj si donesel domu? Par škrijcastih oprav, druzega nič. Kaj boš s temi zdaj popravljal hišo?« Osorno je govoril stari. Ni bil prav zadovoljen s\ sinom, ki mu je prinesel domu pač usta polna lepih besed, toda prazne žepe. »Ne rentačite no,« se je jezil zdaj mladi. »Kako pa se čem ženiti, če ne popravim! Katero pošteno dekle vam bo pa Šlo v to ropotijo. Saj vidite, da se še komaj tram trama drži! Revne pa nečem; kaj bom z revno! Iz kase vzamem za zdaj denar. Potem mi ga pa že ona poplača. Ali čedno hišo postavim, drugače ne bo nič kšefta. Boste videli, še mestna gospoda se pripelje k meni ven, če hoče fino oblečena biti!« Starec pa je zmajal svojo sivo glavo ter odšel v svojo razmaknjeno, trhleno kočo. Sinovi projekti se mu niso dopadli. V nedeljo, pred deseto mašo se je pa postavil Jakec v lepi, svetli, modni obleki, z belim manila-klobukom na glavi in z drobno palčico v roki pod košato lipo pred vaško cerkev, da opazuje vaška dekleta. Mimo pride Sušnikova Reza, krasno dekle vitkega stasa in nežnih, rožnatih ličic, toda revna kot cerkvena miš. Jakcu se zakrožijo nekoliko oči, toda zaničljivo se nasmehne. Te be-račije pa že ne, pa naj bo s tem lepša. Pride mimo cela gruča deklet, večinoma hčere bogatih gruntašev. Poredno se smejejo in hihitajo med seboj, a izpod nafrizuranih las jim švigajo skrivaj oči po fantih, ki so robili na obeh straneh cesto. Svdeni robci so blesteli v solncu. Jakec se je zamislil. »Znabiti Zaplotnikova Fanika. Pravijo, da je bogata. Pa vse eno ne vem, če ima za mene dosti. Vrhu tega je njen oče neizmerno lakoten pa mi je gotovo ne da. Sitnosti bi bilo. Druge so pa za me vse preslabe.« Jakec pogleduje dalje. Izza cestnega ovinka se prikaže priprosto ojblečeno dekle s priprostim platnenim robcem na poglajeni glavi. Sklenjene roke so držale v bel robček zavit molitvenik. Sramežljivo je gledala v tla. Ena rama ji je bila očividno višja, ko druga. Zato je tudi ni maral noben fant, čeprav je bila pridna in poštena. Bila je šivilja ter je z delom svojih urnih prstov redila sebe in staro svojo mater. Z gnevom se je obrnil Jakec v stran. Da morajo njegove praznične oči danes gledati to grdobijo! — Toda glej, ali stopi zdaj res angelj nebeški pred njegove oči! Izza ovinka se priJkaže čisto v belo oblečena deklica, bel slamnik na svetlih kodercih, bel svilen, skoro presojen solnčnik kakor svetniška glorija nad glavo razpet. Nežni, v bele, pletene rokavice oblečeni prstki so držali bel, koščen molitvenik. In nagajivi solnčni žarek je švignil mimo razpetega solnčnika naravnost v cvetoči obrazek, da so vzplamteli laski ko v živem zlatu. Oh, ko kraljica majnikova je stopalo krasno dekle po vaški cesti. Jakcu je zastala sapa. »Ta ali nobena ne,« se mu ji izvilo iz hropečih prs. A njegove oči so se vsesale v to bujno dekliško podobo, kot v nadzemsko prikazen. Urno so stopicale njene nožice po cesti, dokler ni dotekla kruljave šiljive pred seboj. »Počakajte, Nežika, greva skupaj, da ne bodeve tako vsaka samo za sebe stopile v božji hram.« In pridružil se je nebeški angelj grdemu zemskemu črvu, da gre z njim isto pot mimo fantovskega špalirja. »Zakaj se neki pridruži tej pusti grdobi, ko je tako lepa in svetla?« si misli Jakec. »Prav, prav; vsaj vidim, da ni prav nič prevzetna.« Tisto nedeljo je bil Jakec navzoč pri sv. maši pač samo po telesu. Misli so pa bile le tam, kamor so vedno romale njegove oči: pri belemu slamniku v prvi klopi, tam tik pod prižnico. »Jejžeš no, fant, kako si vendar ti neumen,« se je kregala mati nad Jakcem. »Kaj res misliš, da te bo vzela tista go-spoščina? Pa če te vzame, za kaj ti pa bo! Kaj misliš, da bo pred pečjo stala in kuhala, kakor jaz? Kaj misliš, da te bo prala in rihtala, kakor te jaz rihtam? Saj druzega ne zna, kot s tistim parazolčkom okoli letati in prismojene fante še bolj zmešati. Boš ji moral še deklo plačati, ki ji bo delo opravljala, pa še sam boš pod peto!« Mirno je poslušal Jakec to ploho materinih besed, potem se je odkašljal ter smehljaje odgovoril: »Ce me bo hotela? Še prav rada. Kaj nisem mar dosti fejst fant! In zaslužim tudi še kaj, da se le enkrat vrihtam. Pa hišico belo postavim — veste, vila pravijo v mestu taki fajn hišici — da se bo samo zagledala va — njo. Pa lep bel šporherd v kuhinjo. Ni vrag, če potem ne bo hotela sama kuhati. Denar pa vzamem iz kase. Cemu pa so kase, če ne za to, da dajo potrebnim denar. Ona naj le nikar ne čaka grofa. Zvedel sem, da so jako zadolženi. Po očetovi doti je še jaz ne bi maral, tako bo majhna. Ali materinstva ima par tisočakov. To bo ravno prav za mene. Boste že videli, kako fajn se bo to vse napravilo.« »Glej, glej,« se je norčevala mati, »kako lepo mi je zdaj svoje molitvice namolil. Jaz pa ne bom z gospoščino pod je-dino streho, pa ne bom, to ti povem jaz, mati tvoja. Zdaj pa naredi, kakor češ!« In godrnjaje se je obrnila proti sajastemu ognjišču, kjer je stalo par črnih, zakajenih lončkov okolo plapolajočega ognja. »No pa ne,« si je mislil Jakec. žvižgal si je in pel in bil dobre volje. Vzel je svoj »manila« iz skrinje, povezal si lepo, pisano pentljo pod vratom, prijel za gizdavo palčico, pa hajdi po cesti proti Vrbovem. Vrbovo je bilo veliko posestvo — skoro mali gradič, kake četrt ure od vasi. Tu je domovala njegova plavolasa izvoljenka, lepa Terezina. Vsaki dan je šel zdaj po tej poti, plazil se ob vrtni ograji, nadejajoč se, da jo kje zagleda. Toda do danes so se končale vse njegove ekskurzije tako, da je vstopil v malo krčmo ob cesti, da poplavlja tam jezo nad svojim neuspehom z dobro kapljico. Danes se je pa trdno zavzel, da jo mora videti, naj velja, kar hoče. Stopil je torej že poprej v krčmo, da si napije nekoliko korajže, potem pa hajdi naprej. Izmislil si jo je prav fino. Kar naravnost notri gre, na vrt; poišče vrtnarja ter ga popraša za svet, kako naj si nasadi vrt. Saj mu ga ni treba takoj najti. Po belih, peščenih potih hodi sem pa tam, pa sreča njo, plavolaso, modrooko vilo s sladkim nasmehom. Kaj se beli tam za grmom? Ni-li to njeno belo krilce? Plitro jo zavije na ono stran, ter stoji pred njo, krasotico vseh kra-sotic. Male grabljice je držala v roki ter snažila z njimi peščeno stezico. Prijel je za klobuk ter ga odkril v velikem kolobarju, priklonil se uljudno ter pozdravil. Ona se nesmehne ter vpraša se zvonkim glasom: »Ali koga iščete?« »Da, da, z vrtnarjem bi rad govoril,« je jecljal ter bulil svoje zaljubene oči v njen zarudeli obraz. »A tako; danes ga pa ravno ni doma. Odpeljal se je v mesto zelenjave prodajat.« In grabila je urno dalje, kot bi se hotela umakniti njegovemu vsiljivemu pogledu. Ker je pa le še stal, kot bi še ne mislil oditi, mu reče na kratko: »Z Bogom«, ter odide proti hiši. »Bo že, bo že,« si je mislil Jakec, vrnivši se domu. »Samo nekoliko plaha je še, pa se že privadi.« In vsedel se je na klo-pico pred hišo, pred svojo na pol razpalo bajtico, ter prebil ostali del dneva v »dolce far niente,« tapljajoč se blaženstva ob spominu na sladki njen smehljaj. Drugi dan je bil zopet na vrtu. A zdaj mu sreča ni bila tako mila. Našel je sicer lepo Terezino s košarico v roki v kojo je brala grah. A ko je čutila njegov vroči pogled je takoj postavila košarico na tla ter je odšla. Moral se je tedaj obrniti do vrtnarja, ki je bil danes doma ter mu razkladati vzrok svojega prihoda. Opazila pa je njegove poželjive oči tudi stara dekla Mica, ki je Terezinki pomagala brati grah. Komaj je bila košarica polna, že je pritekla domu, ter se skoro zaletela v Terezinko. »Jejzisna, gospodična, tak je vendarle res, kar govorijo doli v vasi, da se je ta šnajderska rogovila zagledala v njih pa jih misli za resnico zasnubiti. Da bo neki postavil cel gradič tam, na mesto one raztrgane bajte, samo da jim bom lepše.« »Molči no, Mica,« je prosila Terezinka, »ta človek je menda blazen.« Naenkrat ji je bilo jasno, da je vrtnar le pretveza, a njej sami da velja njegov prihod. In zbežala je v svojo sobico, vrgla se na divan ter plakala od jeze in stida. Vedno je čutila ta goreči pogled na sebi in občutila ga je kakor veliko sramoto. Par dni je bilo mira. A ne dolgo. Jakec je le premišljeval, kako bi se približal rodbini. Naposled si misli: Korajža velja, ter se napoti kar naravnost tja v hišo k Terezinkinemu očetu. Priklanjaje stopi v sobo. »Ne zamezite, gospod, da se vam predstavljam. V mestu sem se učil krojaštva. Znam vsako fino delo. Sako-ancuge, salon-obleke, lovske in športne obleke, žile-je in pantalone, vse po najnovejši fazoni. Mislim odpreti veliki atelje, pa bi se priporočal, če bi hotel dati gospod pri meni delati. Treba le domačega človeka podpirati, ki dobro in poceni dela. Rajši pustite tuje, drage in slabe firme.« Toda gospod, ki je bil dober poznavalec ljudi, je takoj spoznal kake vrste tiča ima pred seboj ter je dejal: »Veste, 20 let imam že jedinega krojača, ki me prav dobro postreže, ter ga ne maram pustiti. Za veliki atelje pa tukaj na vasi ni pravo mesto. Držite se torej rajši kmetov, ki imajo tudi radi dobro in poceni robo. Moderne fazone pa prepustite mestnim krojačem. Pa sva, mislim, opravila.« Kaj bi bil neki rekel poparjevemu Jakcu, ako bi bil vedel, da ima pred seboj snubca svoje hčere! Zunaj na hodniku pa je srečal Jakec Terezinko. Pa ga je ošvignil tak jezen pogled, da ga je kar zazeblo. Obrnila mu je hitro hrbet ter zginila za prvimi vrati, da je kar obupaval: Fant, iz te moke pa ne bo kruha. Kaj bi dalje še povedal? Lepe Terezinke ni Jakec več zalezoval, ko je bil pod kap postavljen, še predno je bil snubil. Sploh so njegove zahteve glede kakovosti njegove prihodnje neveste kaj hitro padale. Izbiral je še nekaj časa med bogatimi kmečkimi dekleti v vasi, a prepričal se je kmalu, da ga nobena ne mara. Sel je k revnim dekletom, a i one so bile že vse preskrbljene s fanti. Ostala je še ona edina, koje ni nobeden maral, da — si je bila pridna in marljiva. Saj je imela eno ramo previsoko. A usoda je že taka. Kar si želiš, tega ni dobiš; a česar nečeš, to ti je dano v obilni meri. To resnico je moral izkusiti tudi Jakec. In na predpustni pondeljek — ravno še pred sklepom — je stal pred oltarjem s šiviljo Nežiko. Nežika nikakor ni bila »nobel« nevesta. Nji tudi ni bilo treba hiše popraviti niti denarja najemati. Tudi štedilnika ni bilo treba postaviti. Nežika bo že kuhala na običajni način na ognjišču pred črnim istjem. Zato je pa pripeljala s seboj svoj ši-valeni stroj, čigar kolo se prav urno suče. Toda tudi Jakec se je oprijel sedaj dela — priprostih kmečkih oblek brez fazon — ko vidi svojo ženo tako marljivo. In tako vlada mir in zadovoljstvo v mali razpali bajtici. Stari očka pa sedi za pečjo, si baše vivček ter zadovoljno mrmra: »Pa saj sem vedel, da se bom rešil badickanja, ko se mi oženi sin. Ce ga ona gosposka deklica ni marala, je pa ta toliko bolj pridna. Boš videl, da si postavi i ta za par let novo, lepo zidano hišo! Samo če bom še dočakal!« 0CS50 FRANJO NEUBAUER: tezkr (jrr. Nad dušo izmučeno vso ležala temina je grobna, letela je misel po njej kot ptica ponočna zlokobna. Najslabša prodrla svetlost do mene ni z nebnega svoda, zastonj je iskalo oko iz tem neprodirnih izhoda. in šum ko da vihra se bliža, in čutil, da mrak se gosti, da k meni grozeče se niža. In čul sem peruti udar In upal sem, da mi vsaj ti zakličeš v to grozno temino!... Vse tiho..., le šum je perot naznanjal nesreče bližino. □ □ DAMJAN: QR(m Visoko na drevesih se smejajo sove, v vrhovih se svetlika nebo, svetli kamenčki blesketajo pod njim in pomeži-kujejo kakor še napol zaspane oči. V rahlem nočnem vetru si pošepetavajo drevesni vrhovi in gledajo z zasmehom na Groga, ki se kotali po razdrapani cesti. Ne zaupa mnogo svojim nogam, nerodno jih otepa okoli sebe, kakor bi ne bile njegove. Cela cesta je zagrnjena v črno, gozdno temoto, le spredaj, daleč pred njim se svete vilčka modra vrata, porastena z bukovim drevjem. Cesta ni podobna^cesti, gozd ni podoben gozdu, vse je podobno roparskemu brlogu. Groga je stopal z vso naglico po kolovozni cesti, toda gozd se je vedno daljšal, kakor bi ga mu bil kdo spredaj pride-val. Zdelo se mu je, da opravlja že sedaj pokoro za oni svet. Dobro je zastavil nogo, da bi mu ne izpodletelo, siknil je v temo, stisnil pesti in vdaril po čelu. Toda preveč je bil neroden, izpodbil si je klobuk, ki je padel čisto tiho v stran. Groga se je priklonil, v glavo pa mu je stopila kri, pred očmi mu je zaplesalo in Groga se je zavrtil v trnjnjevo vejevje. Tam, se mu je zdelo, da bi ne bil preveč na mehko postlanem, zato se je rešil po dolgem naporu in zlezel nazaj na cesto. Ob drevesu se je ustavil in pričel: »Seveda! Čakal sem! Božja kazen! Ali mi je tega treba? Ves sem še siv in plesniv, pa se še moram jeziti radi one šolo-barde doma. Samo radi njih popivam, dobiček iščem pa tukaj po trnju in dračju. Zviti so kakor od Boga zapuščeni Židi, prave zveri v ovčjih kožah. Maščevati se moram«. Nad njim je splahutala sova, Groga se je zganil in začutil, kako ga je pričelo rezati nekaj v lica. »Sam vrag se je spravil name. Pa če že hoče dobiti mene, naj vzame prej one hudirje doma, lenuhe, ne vem kako bi jim še rekel. Preje so mi gladili lica, skakali hinavsko okoli mene in se mi prilizovali, sedaj so nemi, obračajo mi hrbet in čakajo, da me vzame vrag.« Ce bi ga bil kdo čul, bi se bil prestrašil; s trdim naglasom je rezal besede, oči je povesil jezno v stran, koža na obrazu se mu je nagubančila, jeza se mu je prelivala po glavi kakor valovi v viharju, ki bijejo ob kamenje tjavendan, samo da bi uničili vse, kar jim pride v pesti. »Vsi se me morajo zbati! Da bi bil sin več nego oče? Da bi me njegova žena ustrahovala? Še so prekratki! Ne dovolim si, da bi mi oni delili, kar sem jaz pristradal! Ne!« Zgrbljeni in koščeni obraz se mu je pretvarjal v čudne oblike, oči kakor dva goreča ogla, iz njih se je izlival srd, podoben dolgemu plamenu. Prsa so se mu ožila in širila, dolgim vzdihom so sledile polzatajene kletvice. Na cesto je bil popolnoma pozabil, sam ni vedel, da je prišel že skoro iz gozda, kjer se mu je odprla dolina in loka, po kateri je nekoč kosil; polje, po katerem je oral in slamnata hiša, v kateri je bil nekoč gospodar, sedaj pa — berač. Pred očmi se mu je stemnilo, da je sedel v travo. »Starec sem, žele mi smrti... Bil sem mladenič, takrat so se mi ponujala dekleta — samo le spomin izza davnih dni, pa ne vem ali naj sem vesel ali žalosten?« Solza mu je padla na lica, in pričel je vnovič: »Okoli bajte se širijo vrtovi, zelena trava, steze prepregajo polja, vse je bilo nekoč moje.« Vzel je rdečo ruto in si obrisal oči. Zdelo se mu je pa, da se je okrepil, da ga je prešinila krepost, da se mu je v glavi razbistrilo. Razcefran oblak je hitel nad njegovo glavo in izginil za horizontom kakor bi vanj pihnil. Zopet se je namenil dalje, dasi so se mu krčile noge. Po telesu sta se mu pretakala vročina in mraz, jeza in nestrpnost. Noč se je temnila vedno bolj, steza je bila podobna le še beli lisi, okoli raztresene bajte so bile enake belim kamenčkom, nebo pa je bilo jasno in čisto, kakor oko. Grogi so se napenjale ustnice, oči so se mu svetile, čakal je samo, kako bi izrabil svojo moč in kedaj bi izlil vso jezo. Srce mu je bilo vedno močneje, noge so postajale neokretne, samo še črez vežni prag je treba stopiti in izrabiti svojo silo kakorkoli. »Smejajo se notri pri brleči petrolejki, nič drugega nego smehljaj jih je.« Sam ni vedel, kaj bi naredil. Ali jim naj rozloži lepo vse po vrsti, lepo, kakor si misli? Ali naj vzame palico in omahne, da se razleti vse kakor ob potresu? Ali naj se poniža ter poklekne pred svojega sina in njegovo Cenko in jih poprosi prav milo za kos ovsenega kruha? — Ne! Tega ne naredi! Sin ne sme biti nad očetom, kakor ni učitelj nad učencem, in ne hlapec nad gospodarjem! K njim bi se priplazil z laskovo prošnjo kakor tat, ki je ukradel iz lonca meso, pa prosi ponižno, naj mu dajo kruha? »Ne!« zakriči na glas. »Je že zopet pijan!« se zasliši zaničljivo iz sobe. Vrata se odpro, Groga stopi pogumno v sobo, se vstopi pred sina in ga gleda. »Danes ste pa že zopet v nebesih, ker kričite kakor žga-njar! Glejte, da se spravite spat!« zakriči sin in mu pokaže hrbet. »Kaj... jaz ... da si upaš? Nikamor ne!« »Ali se vam blede?« »Kake besede so to? Lisice prekanjene!« Oči mu stopijo izpod čela, vzdigne palico kakor bi hotel zapovedovati. »Oče ne norčujte se iz nas!« pravi sin s polzatajenim glasom. — »Kakor tatovi! Vse ste mi vzeli, do danes sem molčal, sedaj pa ne morem več! Vse mora iti na kup, makari naj me zaprejo. Držite me, drugače vas vse pobijem!« Cenka sune Groga v hrbet; sin videč svojega očeta v najhujši jezi, priskoči k Cenki in pahne Groga skozi vrata, da se zakotali po tleh in zaklene za njim vrata. * Pred leti, ko je Grogi osivela glava, se je zahotelo njegovemu sinu Tonetu po gospodarstvu, po lepem posestvu. Oženil bi se bil rad, ali Groga ni posebno rad slišal o ženitvi. Ce bi prišla k hiši prava gospodinja, kakoršnih pa navadno ne preostaja, bi bil Groga zadovoljen. Ali Tone je škilil dolgo časa za županovo Cenko. Imela jih je sicer na vsak prst pet, kakor so govorili po vasi, ali Tone se ji je bil vendar najbolj prikupil. Bila je najlepša v vasi, pa tudi najbolj bogata. Ce se oženi z njo Tone, potem bosta onadva nad vsemi drugimi bajtarji. Grogi pa se je zdelo vedno, da zanj iz te moke ne bo kruha. Cenka je res lepa, gospodinja bi morda še tudi bila, če bi hotela poslušati pamente ljudi, ali preveč je ošabna, njene oči že govore, da ne misli tako kakor govori. In zgodilo se je, da je pripeljal Tone Cenko na svoj dom. Rad bi jo bil pokazal očetu v resnici, kakoršna je, z vsemi lastnostmi. Tone je bil uverjen, da je njegova Cenka najpametnejša in najbolj razumna; tupatam je včasi nekoliko poredna, ali to ni nič hudega; človek mora menjati tupatam enoličnost svojega življenja na kakoršenkoli način. »Torej le prisedita,« je rekel Groga s prisiljenim nasmehom. — »Pripeljal sem vam, oče, Cenko, da vidite, da znam v resnici izbrati, da imam oči kakor noben v okolici.« »No, saj ne rečem nič, kaj bi govoril proti svoji volji in proti svojim mislim. — Cenka, rad sem, da te vidim v svoji revni bajti. Daj mi roko!« Cenki je zaplalo srce od radosti, ni si mogla predstavljati Groga tako dobrosrčnega in uljudnega. »Cenka,« je govoril dalje Groga, »kaj ne, naša bajta je kakor polževa hiša proti vaši.« »Kaj bi neki, samo da me ima Tone rad!« reče smehljajoč Cenka. »Dolgo ne bom, kar sem dobil po očetu, to zapustim vana, leseno bajto in vse, kar spada k nji. Sicer se bo slišalo čudno; županova hči vzame Grogovega Toneta, toda če vama je usojeno, kdo bi ugovarjal. Jaz, ne verujem posebno v vašo srečo, bojim se, zelo se bojim!« »Ali, oče . ..« pravi bojazno Cenka, skoči k Grogi ter ga objame. »Kaj bi se bali? Ce se midva ne bojiva... In jaz ga imam tako rada, kar čez morje bi ušla z njim ,on me pa tudi ljubi, kolikrat mi je že rekel. Kaj ne, Tone?« »Kaj bi izpraševala, drugače niti ne more biti. Sedaj na jesen se vzameva, oče nama pa pripiše svojo pesest, pa . ..« »Kaj pa jaz?« pravi Groga z povzdignjenimi očmi. »Brez skrbi, oče! Dokler bova jaz in Cenka, boste živeli kakor se spodobi, toliko se pa ne ponižam, da bi pustil svojega očeta stradati, kakšno bi imel srce. Za vas bode dobro, treba je, da začnete počivati, imate že sivo glavo, pri nas se bodete imeli kakor v nebesih.« »Jaz bi vama svetoval, da še počakata par let, nikar se še ne oženi Tone, poslušaj svojega očeta. Jaz nimam nič proti Cenki, ravno narobe, prav rad jo imam, samo počakajta še par let, meni so tako ali tako odmerjeni dnevi. Potem pa naredita z vsem imetjem, kar hočeta.« »Nak, to ni mogoče, oče! V jeseni se oženim. V jeseni, kaj ne Cenka.« »Moj oče, tudi tako pravi,« je djala Cenka z napol solznimi očmi. »No, saj vidim, da ne opravim nič! Sin bi moral biti sicer poslušen svojemu očetu, ali že vidim, sedanja mladež je nekako trucasta, več hoče vedeti, kakor mi, ki smo že nekaj izkusili. Bog vaju blagoslovi, naj se zgodi po vaši bolji, samo jaz se bojim, jaz se bojim . . .« Naslonil je sivo brado ob roko in pogledal Toneta s solznimi očmi, nad katerimi so se košatile sivkaste obrvi. »O, kako ste dober, oče!« pravi veselo Cenka. »Kako vas imam rada! Midva s Tonetom bova skrbela za vas, ni se vam treba bati, svoja stara leta bodete preživeli v miru.« »Sinovske obljube so včasi velike, ali uresničijo se mola-kdaj. Dokler se lahko zanaša človek na svoje pesti, na svoje žulje, takrat je varen, da vsaj za lakoto ne pogine, četudi je svet že tako daleč, da če človek lahko dela, ga ne more dobiti, da bi se vsaj lahko preživel, kadar pa mu opešajo roke, potem bi bilo pa najbolje, da se poslovi od tega sveta, ker zanašati se na tujo dobrosrčnost, je velika zmota.« »No, ta bi bila dobra, da bi sin ne imel tolika srca, da ne bi skrbel na stare dni za svojega očeta!« pravi važno Tone. »Človek lahko izkusi vse! — Sicer pa — Bog vaju blagoslovi, v jeseni vama prepustim vse v božjem imenu. Vzemita se kadar se hočeta in glejta, da se bo vama boljše godilo kakor se je meni.« Tone in Cenka nista vedela, kaj bi počela od radosti. — V jeseni sta se vzela in takrat se je radovala cela vas. Povsod se je govorilo: »Županova Cenka je vzela Grogovega Toneta!« Groga je uvidel kmalu, da je on v hiši kakor pri vozu peto kolo, nekaj odveč, kar ne spada v nekdaj Grogovo hišo. Začel je popijati, da je zapravil polagoma ves oni denar, kar si ga je bil pridržal. Od takrat pa, ko ga je bil pahnil sin iz hiše, se ni več prikazal. Pri sosedu so podirali streho. Tam je prosil gospodarja, da mu je dal kos tiste strehe, odnesel jo je v gozd med praprotje. Tam jo je postavil ria štiri kole, ob krajih jo je založil z kamenjem in z ilovico. In tam je njegov dom še sedaj. Vsa njegova oprava obstoji v eni mreži za ribe loviti in par trnkov. Kadar nalovi kaj rib, jih proda, denar pa zapije ali zastavi v loteriji, ne meneč se za to, če mu gleda palec skozi čevelj ... H H V. NARTE: 5p0min!. — Ah, te noči vse tajnostno smehljaje beže črez daljno nedogledno plan, kot vranec svetel črez polnoč vihraje hitel bi splašen v daljo nebrzdan... Ah, te noči! — A fantov ni na polju, ni pesmi, niti vriska sred noči, le hrepenenje koprni v podolju, življenje mre bolesti brez moči... Da, bilo je! — zapadlo je pozabi! — zamislil starec se je v prošle dni — — nekdaj veseli, kot da greh nas vabi med vriski fantje smo k dekletom šli... — Da, bilo je! — Točajka lepa, liter! — Poklical fant je in se je zazrl: in sredi trepetanja mehkih citer je molk vsled molka koprnenja mrl . . . SLAVKO TABORSKI: mrteri iz tujine. O mati, veš, v teh čudežnih nočeh, ko zapeljivo mi šepeče mrak in noč razpleta svoje skrite mreže, kaj sina varuje, da ne podleže, in da ne zablodi njegov korak? Oj mati, tvoje žuljave roke, in tvoje, mati, vtrujene noge in tiha prošnja tvojih solz v očeh. u n IVAN WASTL: KOROŠKI NRRODhl PREGOVORI IN REKI. Lažje bi od crknjenega konja dobil sapo, kakor kakšen dar, od tega človeka. Lastna hvala medle konje jezdi. Čast in hvala — sta se pod hrastom metala — Čast — je zlezla v hrast — hvala — je pa spodaj ostala. , Vsak je svoje časti vreden. Kdor z vlačugami orje, bo z beračmi vlačil. Kadar se začnejo Korošci na Štajersko izseljevati, pomeni to slabe čase. Ta je nedolžen, kakor tisti ki na vislicah visi. Bog že ve zakaj je kozi rep prisekal in zakaj je oslu dolga ušesa vstvaril. Kes po smrti je prepozen. Lažnjivec in hinavec se skrivata za tata. Strah je hudoben človek. Kdor hoče obrekovan biti, se mora ženiti, kdor pa češčen, pa umreti. Nevošijivec. Ko drugi trpi. .Ti. Janez, kaj pa vedno tako „Glej, glej, ta je pa še bolj neumno pogleduješ na mojo staro, oženjen kakor jaz!" za to sem jaz tukaj. KAZIMIR TETMAJER: v nebo. Po Skupnikovih Uplazih v Tatrah je šla Hanca. Veter je pihal. Zdelo se ji je, da jo hoče vreči v dolino. Hladno je bilo in čeprav je imela kožuh na sebi a povrh toplo ruto, ji je vseeno prodirala zima do kosti. Po nebu so se valjale debele snežene plasti; solnce skoro brez leska, kakor mrtvo je komaj bledo razsvitljevalo svinčene oblake. Okrog in okrog je ležala neizmerna puščoba in tak šum se je gnal čez gore od vetra, da ji je strah stiskal prsa. Kakor da ječi cela Tatra, tako se je slišalo. Ampak Hanca je šla vseeno dalje. Ce bi jo bil kdo srečal, bi jo bil gotovo vprašal. »A zakaj greš, ti dekle, v te gore, v to puščavo, v ta šum? 2ive duše ni več tam, samo strah preži tam na te, samo smrt bo zazijala v te s svojimi strašnimi zobmi, slabost te bo vrgla in konec bo s teboj. Kdo pa gre v planine konec jeseni? Vrni se, če se hočeš še kdaj vrniti. Le pojdi dalje in nikoli več ne boš ugledala zelene trave, niti jasnega žita. Veter te bo razhladil, zameti te bodo zasuli, orli in jastrebi bodo raznesli tvoje mlado telo po gorah. Zakaj greš tja, dekle?« Tako bi jo bil gotovo spraševal vsak, kdor bi jo bil srečal, ampak nihče več jo ni mogel srečati. Pastirji in divji lovci so že davno obesili svoje puške po stenah, kajti divje koze niso več vredne strela; nihče več se ne vlači po gorah. Ali Hanci je prav, četudi je tako neizmerno pusto naokrog, da jo ne bo vprašal nihče, zakaj gre in po kaj gre. Kaj bi mu odgovorila? Beži v planine pred svojo nesrečo in sramoto. Kam? Zakaj? Tega ona ne ve, na to niti ne misli. Gre naprej, da bi šla, daleč od ljudij. Težki čas se bliža in skrivati to dlje je bilo že težko. Marši kteri se je to pripetilo ali revnejše si ni moglo poiskati. Oče in mati sta umrla in mista pustila Hanci ničesar, kar je bilo, zapita sta že prej. Rodbina pa, bogata rodbina, o takem dekletu kakor je Hanca še slišati ni hotela. Vojta Kronjec, ki ji je obljubil, da jo bo vzel, je rekel le: »Ostani z Bogom!« in odšel v Ameriko. Hanca je ostala sama v vasi, sama, samcata, zapuščena, na službi pri Židu, ki se ni brigal za njo in ki bi jo spodil zdaj po svetu, to ve gotovo. In potem? Kam naj gre? Kaj naj počne? Umrla bi prej od lakote predno bi prišla zopet k zdravju; in pa kdo jo bo vzel v službo z majhnim otročičem. Ko bi bili ljudje vsaj dobrega srca. Ko se je Kozjakovi 2efki to primerilo, ji ni rekel nihče ničesar, ker je bogata, za Hanco pa je vse s prstom pokazovalo, komaj da so malo posumili, kaj se pripravlja. In vendar je ona tudi človek in tudi božji stvor, kakor oni drugi. Strašen obup jo je premagal. 2e prej ji je bilo hudo na svetu, da je včasih mislila, da ne bo prestala a vendar se je zdaj še le prav začelo. Skočiti čez most ali kaj? Večkrat je šla na most ali kadarkoli je pogledala v to tiho, kalno vodo, zeleno in skoraj negibno, vselej jo je stisnilo v grlu nekaj groznega in bežala je proč, kakor da bi jo kdo grabil za lase in s silo hotel potegniti v tolmun. Tudi v vodnjak je poskušala skočiti, ali skočiti v to črno brezno je bilo še težje. Pokoriti se je morala toraj za to srčno ljubezen, za to brez-krajno udanost, za to brezmejno sladkost, ki jo je pila, kakor oster med.. . Zdaj ni bilo za njo več mesta na svetu, niti tolažbe ne. — Hanca se je bala težkega časa, bala se je žida, bala se je ljudi, bala se je kaplana, ki je s celim imenom oznanjal iz priž-nice »potepenke« in svaril ž njimi, kakor da bi bile kužne, druge ljudi, bala se je nesreče svoje in hude usode — in ni vedela kam naj se dene. Nekoč v nedeljo popoldne je sela Hanca na skladnico drv za krčmo in se zajokala. Jokala je tako, da je skoraj oči iztočila od solz, potem se je oblekla in šla. Žla je naprej k goram in sama ni vedela, kam gre. Pot k Gosenčevim Stavom je znala, krave je pasla tam prej, tja se je torej obrnila. Na Skupnikovih Uplazih je bilo čez gležnje snega ali Planca je vseeno šla. Začrnele so se pred njo gorske koče in planjšave. Mili, mogočni Bog, kako ji je bilo lepo tukaj enkrat! Koliko se je tukaj naveselila in nasmejala! Tudi Vojta je pasel tukaj in tu sta se zaljubila eden v druzega na Hančino nesrečo. In Vavrinkova Bronka in mlinarjeva Ma-riša ste pasli tod. Kolikrat so šle vse skupaj na Zelen vrh, legle v travo na solnce in pele, da je odzvanjal odmev od vseh planin. Solnce se je tam tako prelestno razlivalo po gorski paši, kakor nikjer drugje. In kamor koli se je obrnil pogled, povsod črne krave, rdečke in rjavke in belke, od povsod zvenkljajo zvonci a tam pod visokimi pečinami se belijo Vojtove ovce, kraguljci cinkajo a Vojta piska na piščalko in poje: »Težko mi ni, lehko mi ni, le k Hanči si srce želi. . .« A ona mu je odgovorjala: »Če bi od dneva ključe imela opoldne bi si noč odklepala ...« Tako sta si pela in odpevala, da so odmevale gore in doline in solnce je bilo jasno in toplo, da se je vsaka cvetlica nasmihala. Oh, ali pa kadar je stari Tomek zaigral v koči na gosle in je Vojta skočil k plesu! Ni ga bilo nad njim plesalca. Tako se ! je nesel nad zemljo. Kakor da ima sokolova krila privezana. Vsa S dekleta so ga hotela pojesti z očmi ali on je hodil le za njo, za ; Hanco. Ali pa kadar je šel dež in so vsi skupaj posedli okrog ognja. Vojta jo je objel v pasu in jo pritisnil k sebi, da ji je skoro srce skočilo iz prsij. Kadar jo je poljubil se ji je vse stemnilo pred očmi in težko se je odtrgal obraz od obraza. Milejši ji je bil kakor te zvezde in kakor to solnce na nebu. Stari Tomek je piipovedal povesti a oni so poslušali sedeč pri ognju, eden poleg druzega. Mili, mogočni Bog, vse to je minilo, kakor da je človek prespal. Minilo je in ne bo se vrnilo . .. Pastirske koče so ostale že na njo; šla je proti Zelenem vrhu. Snega je bilo vedno več, veter je bril vedno močnejše, dih se je davil v prsih. Tam nekje po skalnatih robih so preletele preplašene divje koze, ena, dve... pet jih je naštela Hanca. Proti Lilijovemu so se gnali, začrneli so se na beli plani in izginili. Nehote se je obrnila Hanca v ono stran in šla dalje. Začele so jo že opuščati sile in nekaki rdeči plamenčki so ji letali pred očmi, spočetka bolj poredka, potem pa vedno gostejše, vedno bolj rdeči, kakor krvav dež. In mraz ji je bilo, kakor da bi bilo celo telo obloženo z ledom. Tudi v glavi je začelo Hanci nekako čudno šumeti, kakor bi jo nekaj žgalo v možganih. Obstala je. Povsod gore, bele planine, črne, zametene pečine tako visoke, kakor se ji dozdaj niso zdele še nikoli; nizko, s snegom pokrito grmovje, skrivljene, zmrknjene smreke, okolo kterih so rasli zameti a na nebu kakor za svinčenim zagrinjalom, solnce brez leska, kakor mrtvo. Pusta, neizmerna samota ... Hanca je hitela dalje. Pozabila je že skoraj, zakaj je pobegnila iz vasi in če je sploh tam zadaj za njo kakšna vas. Mešalo se ji je: kakor da bi nekje daleč zvonili zvonovi in pel duhovnik, kakor takrat, ko je umrla njena mati. Včasih je zavil veter tako žalostno, kakor da grobovi ječe. Hanci so se začele šibiti noge, v očeh se ji je delala tema a v glavi je šumelo in gorelo čim dalje bolj. Potem se ji je zdelo, da se vse vali na njo in jo zasipava: skale, gore in oblaki. Čutila je tesnobo, neko težo na prsih in ramah, kakor na božji poti v ludzimberski cerkvi, pri roženkranski Materi Božji, ko je mislila, da jo bodo ljudje zadušili v gnječi. Tu se je spomnila na ludzimbersko Mater Božjo v modrem plašču in z zlato krono nad oltarjem. Hanca je že takrat goreče molila k nji, čuteča nad seboj nesrečo. Tudi zdaj je hotela moliti njej na čast, ali ker je že tako dolgo hodila in so se ji noge tresle pod njo, je začela le šepetati: Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj...« V tem se je nad Uplazem zatresla neka bliščoba. Hanca se je zdrznila: Kaj je to? In svetloba je vedno bolj naraščala, bližalo se je Hanci, srebrno in blesteče. Hanca se je zelo prestrašila, v glavi ji je šumelo še bolj močno, noge so se ji šibile, hotela je bežati ali zdelo se ji je, kakor da prihaja s te svetlobe tih in prosladek glas: »Ne boj se ...« Hanca je obstala. Zopet se je oglasil glas: »Pojdi!« »Kam?« je zašepetala Hanca. Glas je odgovoril: »V nebo...« Hanca se je opogunila, povzdignila oči in zagledala lice, sladko kakor med, oči kakor potočnice. Nekaj kakor modri plašč je plahetalo v svetlobi a v višini, se ji je zdelo, da se blesketa zlata krona. »To si ti, Kraljica nebeška?« je zašepetala Hanca. In zdelo se ji je, da je Mati Božja prikimala in da je pred njo šla proti Lilijovem vrhu. Neke nove sile so navdale Hanco, noge so postale trdnejše, v glavi se je šumenje nekoliko pomirilo a zime skoro čutila ni. Tudi veter je za par trenotkov utihnil. Samo oblaki so vedno večji, vedno bolj težki pre-prezali nebo in vedno bolj megleno je brlelo solnce, mrtvo popolnoma. Hanca je šla spočetka hitro z nekako slutnjo v srcu ali kmalu so se ji spet začele mešati noge, rdeče iskre so se začele utrinjati pred očmi, v glavi ji je divje šumelo, velika slabost jo je prevzela, komaj, komaj je vlekla noge iz snega. »Gospa, sela bi!« je zašepetala. »Pa sedi!« je odgovoril glas iz svetlobe. Hanca je torej sedla pod veliko skalo, naslonila se je s hrbtom na njo in potegnila boleče noge k sebi. Ali svetloba je začela nekako pojemati, temnela je in ugasnila. Zopet ni bilo ničesar okoli nje, samo gore, skale in bel sneg, žalosten in nem . .. To vse se je zlivalo Hanci v nekako zmes gor in snega pod umazanim nebom. »Gospa, zapoveš?« je zašepetala. Ali odgovora ni dobila. Hotela je klicati ali ni mogla. Zdelo se ji je, kakor da bi ji bil kdo položil težke kamne na roke in noge. Zima ji je začela lezti po telesu, kakor mravljinci in taka slabost se jo je polastila, da je komaj dihala. Kakor bi ji nekdo mašil ušesa in oči, nič ni vedela, ničesar mislila, samo čutila je, da je čim dalje več snega okoli nje, da ji pokriva že noge in zasipava prsa. Naenkrat ji je postalo toplejše. Veter je utihnil v zraku, celo solnce je par trenotkov svetlejše zasvetilo izza sneženih oblakov in posrebrilo gore s svojim leskom. Hanca je brez moči gledala predse, čutila je, da se godi nekaj čudnega z njo, nekaj je ledenelo v nji, trdelo. Vedno večja slabost jo je obhajala, težki spanec jo je silil. »Zaspala bom«, je zašepetala. V tem se je zamračil cel svet, veter je zapihal, kakor lavina je planil z gor, cele oblake snega je podil pred seboj. Oster, droben led je začel šihati Hanci v obraz, do pasu jo je že zametal veter, v oči in v usta ji je tlačil sneg. Topla kri ji je še enkrat zavrela v licah in v sencih. Zavest se ji je spet vrnila z bridko bolestjo. »To je moja smrt,« je pomislila, prestrašena se je hotela vzdigniti, vstati, ali bila je popolnoma oslabljena, v glavi se ji je znova skalilo. Slišala je šum, videla je gore, ali vedno manj, vedno slabejše. Zopet je zagledala v mraku, na snežnem oblaku v megli svetlobo, mnogo bledejšo, kakor prej ali mnogo bližje, skoro čisto poleg sebe. Da zazdelo se ji je, da se dotika njenih ram neka roka. Povzdignila je oči: isti obraz, sladek, kakor med, oči kakor potočnice. In zopet se ji je zdelo, da sliši isti tihi in tako sladki glas: »Pojdi!« »Kam?« je zašepetala Hanca. »V nebo. Daj mi roko,« je rekla Mati Božja. In Hanca ji je podala roko in je šla. OGD J. P. CVETAN: 505edr Znočilo se je. V neki trški gostilni se je pomiril za trenotek hrup in vrišč, ki je vladal celi dan, kajti danes je bil semenj. Nekaj pivcev je namreč že odšlo, ostali pa so še dalje pili na račun, kar so danes prodali ali kupili, in začeli so se tiho med seboj pomenkovati. V sobi je postalo temotno in gostilničar je prižgal luč. V cerkvi je odzvonilo ave Marijo. Toda tisto tiho govorjene ni trajalo dolgo, povrnil se je prejšnji hrup in vrič, ki je bil še živahnejši. In prinesel je zopet gostilničar vina na mizo, da so pili žejni gostje, da se jim je razvnela kri, da se jim je potolažila duša in umirilo srce. Vino jim je šlo v glavo, postali so korajžni in veseli. Zlasti sta bila glava dva, ki sta sedela v kotu. Imela sta sicer v začetku posiljiv prijazen pogovor, ki pa se je boljinbolj nagibal v hude nasprotujoče se besede — nastal je prepir med njima. Ta dva možakarja sta bila Hribar in Cepon, soseda iz vasi, kake dve ure oddaljeni od trga. Kdor je poznal Hribarja, ni mogel reči o njem dobrega, kajti bil je hudoben in prepirljiv mož, ki se je skregal skoro že z vsemi vaščami. S tem se je prepiral radi zemlje, z drugim zopet radi druge stvari, s sosedom Ceponom pa sta prišla v prepir radi stvari, ki se bo gotovo vsakdo čudil. Hribar ni mogel — dasi je bilo od takrat že kakih dvajset let — pozabiti, da je vzel Cepon v zakon dekle, ki jo je Hribar rad imel. Pa Cepon, četudi ni ljubil prepirov, moral se je s Hribarjem prepirati, srce mu ni dalo miru. Potegniti se je moral za svojo stvar, za svojo pravico, ki je stala na njegovi strani; kajti Cepon se je pred dvajsetimi leti oženU z deklico, ki ga je ljubila in ni marala za Hribarja, ki je bil revnejši. Cepon pa je bil bogat kmet, pa tudi reči se ne sme, da ni bil postaven fant. Hribar nasprotno je bil bajtar in grd, z dolgim nosom. A to bi se že spregledalo, če ne bi imel Hribar preveč slabih lastnosti, vsled katerih ga marsikatera ni hotela vzeti. Pa tudi on jo je dobil, sebi enako. Prav. In prepir je vladal v njegovi hiši, odkar je bil oženjen, dočim je pri Ceponu miroval mir božji med ljubeznijo žene in moža. Samo med sosedom Hribarjem se je vnel prepir, ki ga je zanetil Hribar, a sta postala zopet kmalu dobra: Hribar samo na videz, Cepon iz srca. Tako sta tudi danes šla Hribar in Cepon skup v semenj, bila celi dan v prijateljstvu, a zvečer v gostilni se je vnel med njima zopet prepir, hujši od prejšnjih. Vino sta naroča vala in pila, bila sta že precej vinske glave in volje — vino ju je razdražilo. Pijana sta bila že precej, oba enako. »Kaj pa vendar hočeš spet od mene?« vpraša Cepon, skrajno jezen, svojega soseda Hribarja. »Ali želiš, da ti prepustim ženo, ki je za vedno moja, in ti imaš tudi svojo. Ali kaj vendar hočeš?« Jezen je bil Cepon in v jezi je izpraznil do dna kozarec. Tudi Hribar je bil jezen vsled vprašanja sosedovega, kajti pivci so slišali to in so se na glas zasmejali. »Bodi no tiho, Cepon!« mu odgovarja Hribar. »Kaj se boš jezil. Ničesar ne želim od tebe, ko vem, da mi ničesar ne daš.« »No, če ničesar ne želiš od mene, pa tiho bodi!« se jezi sosed Cepon. Videti je bilo, da je jako razdražen in da se' nikakor ne da pomiriti. Dočim je bd Hribar že sit prepira, ga je hotel Cepon ravno nadaljevati. Tudi pil je več, nego Hribar. »Kaj bi se človek ne jezil!« govori zopet Cepon^ ko vedno eno in isto žlobodraš proti meni. Posestva, veš, ti ne morem dati. Imam sina. Žene tudi ne.« Pijan je bil Cepon preveč in preveč je že zbadal soseda, ki pa je molčal. Ni hotel več odgovarjati Ceponu, tih je bil, da bi se Cepon preje pomiril, in v srcu je nekaj ganil. Ni bilo to dobro in vesel je bil tega. Več ni bd navidezno jezen na Cepona, ampak samo smehljal se ie škodoželjno. Cepon pa je pil dalje in se je jezil. Čudno, drugikrat je bil Hribar začetnik prepirov in tudi nehati je moral zadnji. Danes pa je obratno. Vino, ki ga je Cepon že toliko zaužil, je povzročilo to ... Zunaj pa je videl Cepon, da je Hribar vstal, da bi šel domov, je plačal tudi on in je šel s Hribarjem ven. Bila sta zopet dobra in zavda sta iz trga na cesto, ki pelje v domačo vas. Čepon se je opotekal, včasi ga je moral še celo Hribar prijeti, da ni padel. Tiho je šel poleg Hribarja, nič hudega sluteč. Hribar pa je takrat bojeval mučen boj v srcu. Domislil se je, da imata iti še čez deroč potok. Noč je temna, nikogar ni zunaj. Hudobni duh je bodril Hribarja, ki je poslušal njegove sladke besede. Zagrabiti Cepona za grlo in potisniti ga v potok. Cepon bo utonil in konec bo njiju prepirov. Nihče ga ne bo videl. Take misli je gojil Hribar, čimbolj sta se približevala potoku .. . Toda naenkrat mu je začelo srce močno utripati. Kaj pa, če ga dobijo, da je on povzročil smrt Ceponovo? Zakaj ga pravzaprav namerava pahniti v potok. On, Hribar sicer lahko reče, da se je Čepon oddaljil od njega in da je sam padel v vodo. Toda pivci iz gostilne bi pričeli, da sta se prepirala in da sta šla skup iz gostilne. Naj bo, kar že hoče, Čepon ima ženo, ki jo je Hribar imel rad. Radi tega mora Čepon iz sveta ... Tiho, kakor bi bila nema, sta šla Hribar in Čepon počasi naprej. Le včasi je rekel Čepon v pijanosti katero, pa ne hudo, Hribar pa si še govoriti ni upal. Kajti že je imel slabo vest pred nameravanim dejanjem . . . In zopet je dvomil, bi storil, ali ne kar namerava .. . Pa šinilo mu je v glavo: da... In ostal je pri tem sklepu . .. Približala sta se potoku, že sta zaslišala šumenje vode. Hribarja je bilo nekako strah, ko je bilo v tej temni noči vse tiho razven šumenja vode, ki mu je vzbujalo hude misli, katerih ga je bilo tudi strah. Pa se je kmalu pomiril. Ko stopita na most, malo zastane Čepon, kakor bi počakal smrti, ki mu je pretila. Hribar pa, ki je bil čisto miren, zagrabi Čepon®, za vrat, ga potisne k tlom in en močan sunek z rokami — Čepon je bil v vodi. Še zavesti si ni mogel, kaj se je pravzaprav zgodilo, že je zaklical na pomoč, tudi sam si je hotel pomagati, pa revež je bil preveč pijan. Dvakrat, trikrat se je pokazal na površju, nato pa je izginil. Voda je tekla naprej zopet tako, kakor prej... Hribar pa, ki je gledal čisto mirno ta prizor in ko je videl, da je Čepon že utonil, se je grozno zakrohotal in zbežal v črno, temno noč, kakor bi se nič ne zgodilo. Naenkrat pa ga je začela peči vest za čin, ki ga je storil, in podila ga je naprej, ni se upal ustaviti, bežal je čez polje in travnike; malo se je ustavil, da bi se oddahnil, a zopet se je oglasila vest, ki ga je zopet zapodila v dir . . . In bežal je dalje . . . Naenkrat pa je začutil, da mu nekdo sledi s težkimi in močnimi koraki. Obrnil se je in obstal — pa ni bilo nič. Samo zdelo se mu je. In strah ga je bilo še bolj. Pa je začel zopet bežati. . . Divjal je v noč kakor bi blaznil. Oči je imel široko odprte, da so lažje prodirale temo. Navstaljal je uho, tresoč se ob pogledu na sleherni grmiček ob poti. Groze je zatrepetal, kadarkoli je zaslišal za seboj šum kamenja, ob katero je zdaj-pazdaj butnil z nogami. Bežal je skokoma, zdaj sklonjen naprej, kakor preplašena zver, ki želi uteči lovcem izpred oči, ves pre-padel. Bežal je, kakor bi ga kdo preganjal... Preganjala ga je slaba vest... In zopet se je obrnil nazaj. Zdaj se vzdigne tam v dalji velikanska postava, človeška postava, velika ko gora. Vse okrog je bilo temno in mirno, okrog tiste postave pa se je svetlikalo, oči so žarele, po licu pa so kapale kaplje. Natanko je spoznal Hribar Ceponov obraz, ki je gledal žalostno v temo. Ustrašil se je te prikazni, lasje so se mu zježili, začel je zopet bežati čez polje in travnike--- Ves izmučen in spehan je prišel Hribar domov. Trepetajoč in tresoč je legel v posteljo. A spati ni mogel. Vest ga je pekla. Zakričal je včasi, se je pomiril zopet in premetaval se je po postelji. »Je prišel že čepon domov?« vpraša v polspanju ženo ... Šele proti jutru je zaspal... Ko ni bilo gospdarja Čepona že dva dni domov — mislili so, da je pri bratu v trgu — je začelo Ceponove skrbeti, kje je. In zvedeli so, da ga ni bilo nič pri bratu. Nadaljno poizvedovanje jih je gnalo k potoku, — morda se je domov grede ponesrečil — kier so res našli deset korakov od mostu Ceponov klobuk in dva koraka naprej v gomovju Cepona — mrtvega. In prišla je komisija, ki je dognala, da je bil Čepon dva dni in eno noč v vodi... Ko je bil Čepon pokopan, je bilo treba še poizvedeti, kako je prišel v potok. Med poizvedovanjem in preiskavanjem so prišli do tega, da je moral biti tu vmes Hribar. Poklican je bil pred sodišče, pozvano je bilo tudi nekaj brezpomembnih prič, ki pa niso nič mogle pričati proti Hribarju, ki je trdovratno tajil svoje dejanje. Iz različnega pripovedovanja prič so vedeli sicer sodniki, da je krivec, a mu nič niso mogli. Kajti glavne priče ni bilo, ki bi izpovedala: »Jaz sem ga videl, kako ga je vrgel v vodo.« In izpuščen je bil Hribar na prosto .., Toda zopet se mu je oglašala vest, ki mu je tako kljuvala srce. Kadar je videl Čeponovo posestvo, kadar je srečal katerega Čeponovih ,se je spomnil svojega dejanja in vest ga je jela peči, da mu ni bilo več mogoče tega prenašati.. . Pa je šel na sodišče in izjavil: »Jaz sem tisti, ki sem vrgel Cepona v vodo, da je utonil. Tu me imate in sodite!« In obsodili so ga .. . Ljudje pa, ki se niso čudili, da je storil Hribar to, kajti le ta je zmožen kaj takega, so dejali opravičeno: »Zaprla ga ni obsodba, ampak — vest.« PODKR1MSK1: 0], to žlvljehje ... Solnce je posijalo izza Krima in me vzbudilo iz mučnih sanj. Hitro sem vstal in šel ven v prosto naravo. »Kam sedaj?« sem se vpraševal. Prijela me je želja, da bi bil zopet enkrat sam tam na krasnem ižanskem polju, ki krije toliko lepih, pa tudi žalostnih spominov iz prošle dobe .. . Bila je nedelja. Zatopljen v preteklost nisem zapazil, da sem jedva sto korakov oddaljen od vaškega pokopališča. Obenem zaslišim žalostno petje zvonov iz vaške cerkvice, ki so jo zakrivale mogočne stoletne lipe. Ozrem se in zapazim v daljavi mrtvaški izprevod. Spredaj črna krsta, za njo pa so stopali ognjegasci v paradi, njih čake so se svetile v jutranjem solncu. »Koga nesejo pokopati?« vprašam mimoidočega znanca. »Mladega Erjavca iz Bresta, gospod, če ste ga poznali.« »Kaj?« sem se začudil, »saj sem ga vendar videl še pred kratkim čilega in zdravega.« »Veste«, mi zašepeta, »ljudje pravijo, da ni umrl naravne smrti, menda so ga stepli, da je umrl vsled udarcev po glavi.« »Kdo pa ga je stepel?« »Imel je čudno življenje ta Erjavec. Pred par leti se je oženU in ljudje so si začeli, kmalu šepetati, da se z ženo ne razumeta najboljše. Saj veste, kakšne so vaške opravljivke, takoj opazijo, če ni kaj v redu pri hiši. Sprva je bilo sicer vse bolj tiho, ko pa je začel ranjki posedati po gostilnah in pijanec vati, se je splošno zvedelo za njegove domače razmere. Nekega večera, ko sta se zopet prepirala, je ušla žena domu k starišem in se je vrnila šele tedaj, ko ji je prepustil polovico premoženja. Prepirala sta se kljub temu dalje; pred enim tednom jo je vlačil za lase v pijanosti po hiši. Navzoč pa je bil slučajno njen brat in ta ga je menda pretepel. Drugi dan "so ga peljali v bolnišnico, kjer je umrl. Ali ni bilo žalostno njegovo življenje?« mi še pripomni. »Da, v resnici žalostno«. »Poglejte, gospod, tako mlad človek bi lahko živel še petdeset let, pa mora leči pod zemljo. Je pač tako to življenje.« »Naša usoda«, mu odgovorim. Šla vsa vsak svojo pot. Prispel sem do visokega jagnjeta, ki je stal samotno sredi polja in molel svoje veje visoko v zrak. Pod njim v senci je sedel berač in otiral znoj raz čela. »Dober dan«, me nekako boječe pozdravi. »Bog daj!« »Prosim kak dar, ker sem ubogi siromak.« »Kako ste prišli do beraške palice očka?« »E, gospod, povest mojega življenja je dolga. Marsikaj sem prestal na svetu. Trpel in delal sem od zgodnje mladosti pri drugih ljudeh, jedel sem celo življenje kruh drugih mater, lastne matere niti poznal nisem. Vendar bi si lahko kaj prihranil na starost, pa zašel sem med slabo družbo in živeli smo samo za takrat. Saj nam niti na misel ni prišla starost, ki je žalibog tako hitro za petami. Zbolel sem, videl me ni nihče prejšnjih znancev, ljudje me tudi niso marali, ker so poznali moje prejšnje življenje. Šel sem v bolnišnico. Ko sem se povrnil, mi ni kazalo druzega, kakor vzeti beraško palico v roke in hajdi od hiše do hiše. Ej, huda je ta pot, pa kaj hočem, živeti moram. In ljudje me pode dalje, kakor psa, če mi pa dajo vbogajme, mi dajo z nejevoljo in godrnanjem.« Orosile so se mu oči, ko je končal. Segel sem v žep in sem mu dal mali dar. Nisem poslušal njegove zahvale, stopal sem urno med zelenim poljem .. . . Krasna je bila pot med cvetočimi travniki in polji, kjer se je pripogibalo rumeno klasje v lahnem vetru. Celo polje je bilo podobno valovitemu morju, kadar pihlja hladna večerna sapica. Občudoval sem to naravo in si mislil: mogoče še danes, lahko tudi še par dni dvigate tu ponosne glavice, o krasne cvetke, potem pride kosec ali ženjica, padle bodete pod ostrim jeklom in ne dvignite se nikdar več, ker taka je vaša in — naša usoda ------- Telesno in duševno zmučen sem prispel proti večeru domu. Na pragu me sreča mati rekoč: »Naš sosed je zopet nesrečen. Jernačev konj je njegovemu konju odbil na paši nogo.« »No, nesreča se je zgodila, kaj moremo zato«, ji odvrnem. Stopil sem v vežo. Tu je sedel pri mizi nesrečni sosed pri kozarcu žganja, naslonjen na mizo in zatopljen v bogve kakšne misli, v kotu na tleh pa je sedela njegova žena vsa objokana, okoli nje je ležalo pet raztrganih in umazanih otročičev. Moj oče ga je tolažil. »Povem ti France, jaz sem najnesrečnejši človek na svetu. Naj se obrnem na desno, ali levo, naj delam in trpim kot živina, vedno me zalezuje nesreča. Denarja nič, živeža nič. Mislil sem, da si bom sedajle kaj zaslužil s konji v gozdu, a sedaj je ven. Kako naj preživim otroke in ženo? Meni je obupati.« »Ne misli tako hudo,« ga tolaži moj oče. »Bog skrbi za vse. Tudi jaz sem prestal mnogo, mnogo nesreč me je obiskalo, vendar sem še danes živ. Bodi pameten in se daj potolažiti.« »Šel bom in se bom končal, potem bo vsaj konec trpljenju in večnim skrbem.« Njegova žena ga je pogledala s prosečim pogledom, iz njenih oči je gledala skrb in beda. »Saj tudi jaz trpim,« mu je dejala, »saj tudi jaz nosim težave in skrbi, vendar ne obupujem. Poglej te-le uboge najine otro-čiče, kaj bodo delali, kako bodo živeli, če jih ti zapustiš?« Predramil se je in ozrl na svojo deco, ki je med tem po-spala na trdih tleh. Ta prizor je vzbudil usmiljenje v njegovi duši do nedolžne dece, zavedal se je očetovskih dolžnosti in oko mu je zažarelo v novem upu do prihodnjosti. Vstal je, sklonil se nad speče otroke, vzel najmanjša dva v naročje in šel z njimi in ženo domu. »Oj, to življenje!« sem si mislil, ko sem šel v sobico, »kaj nam nudiš druzega, kakor skrbi in bolesti?« In zdel se mi je v onem trenutku srečen mladi Erjavec, ki spi pod zeleno rušo----— B S JOSIP LOVRENČIČ: OB 5VIDENJCJ. (Posvečeno prijatelju Vek. Remcu.) O aloi prelestnih sanj, ki s smelo sem mislijo vsadil jo v dni življenja sem ti govoril v uri hrepenenja, ki ogenj je prijateljstva razvnelo. Po dolgem prašaš, kaj mi mračno čelo, kaj ni v očeh radostnega žarenja — Historija Ti vse pove, ki jenja: — Iz aloe je razočaranje vzcvetelo . . . Molčiš, a molk Tvoj glasno govori, naj se zamislim v čas odbeglih dni in spomnim Tvojih se besed veselih: — Ko pride nad Te težka ura, drug, in moral boš izpiti grenki kelih, ne zabi, da Tvoj dom je solnčni jug! — QGD TONE RAKOVCAN: spomin Cipresi dve na kraju vrta tam stoje — vrhovi njih tak tiho, žalostno šume kot nikdar prej — Pod njima pa ah — klopica podrta že, ki priča je nekdanjih dni -se spomniš li? In vodomet nekdaj šumeč, lahko hiteč navzgor, navzdol — zdaj mirno vse — in ene kapljice ni več - Odšla si Ti — i s Tabo šlo življenje je, ki nikdar ne povrne sc! JANKO: GOSPOD I h TRIJE POTEPUHI, I ekoč se je zgodilo, da je našel bogat Človek deset goldi-\j narjev na cesti. Ker je bil lene krvi in pravičen, je govoril pri sebi: »Moji niso ti goldinarji, a komu naj jih dam? Največjemu lenuhu jih bom dal, ker se nisem nič trudil za nje.« Kmalu nato je prišel v mesto in na starodavnem vodnjaku sredi trga je sedelo troje potepuhov. Gospod je stopil k njim in jih je pozdravil: »Lenoba je očitna, samo to mi povejte, kateri izmed vas je največji lenuh. Deset goldinarjev imam za tistega.« Takoj je vstal prvi in je rekel: »Jaz sem, gospod!« Drugi je samo roko iztegnil in je rekel: »Jaz sem, gospod!« Tretji pa se ni premaknil in se ni ozrl in ni rekel ničesar. Šele čez dolgo časa se je spomnil: »Ako mislite dati goldinarje meni, mi jih morate sami položiti v žep. Jaz sem prelen, da bi roko iztegal zaradi njih « Gospod je obdaroval tretjega potepuha in je bil vesel. Zdelo se mu je celo, da je doživel nekaj jako poučnega. A Žrtev študij. je videti, dobro, zgledaš kot sod." Sin študent: „Ja, ja, to me je pa tudi stalo mnogo prečutih noči . . Pri izposojevaicu mask. „Potrebujem zelo šaljivo masko, s katero bi mogel iti tudi na cesto." „Hm — to bi bilo najboljše — kot automobilist.'' Da je lepše videti. Profesor: „Vse zastonj, v spričevalo moram zapisati „zelo neredna". Služkinja: ,.Ce že mora tako biti, prosim gospod, napišite vsaj latinsko . . Pri telefonu. ,.Halo! Spojite me z mojo ženo I'1 Glas iz centrale: „Katera številka? Profesor: „Kaj si vraga mislite, da imam numerirane kot Turek?'' 35. Šaljivo vprašanje. Pranja Kozjekova, Vače. Nima nog pa se premiče, nima ust pa te pokliče. _ Kdo? 36. Magični kvadrat. Vinko Biten c iz Podgore. a a a e 0 P P P r r r r s s t t 37. Vizitnica. Vinko Podgorski. teatra Anaei V imenu je skrit poklic osebe. 38. Homonin. Tine Gorenjec, Ljubljana. Zvezde so sijale — ko je šla mati z v prodajalno po — Rešitve ugank v 10. štev. 31. Tone, to ne. 32. Nabrežina. 33. Elija, lilija, Litija. 34. Kašelj. Naročila, reklamacije, pritožbe, rešitve ugank i. t. d. naj se pošiljajo naravnost na Vydrovo tovarno hranil v Pragi VIII.. rokopisi pa na Zofko Kveder-Jelovšek v Zagrebu. Ilica 20 Draga. Za nič. A. R. Slabo. Zvonka s Pohorja. Boljše ali še ne za tisk. Mostiški. Poskus. Borograjska. To je pa res že prestarinsko! Pošljite kaj druzega! Vinko. Oh, pustite luno in pesni: »kovanje!« šišenska Atena. Kje ste prepisali? Janja. Drugič pišite s črnilom, da si človek vsaj oči ne bo kvaril brez potrebe. Francetov. Naivno. Franja. Se bolj naivno. Klementina. Torej Vi ste že mnogo slabejših pesmi čitali, kakor so Vaše? Jaz tudi, samo ne tiskanih! Valo. Tudi umetnost potrebuje forme in discipline. Ginletti. Opevati domovino res ni lahko, stokrat in tisočkrat se je pelo in reklo že vse, kar se more reči lepega in dobrega. Solarčki iz nižje gimnazije ne morejo biti taki nalogi kos! Pivčan. Ne krop, ne voda. Meden. Pesmi Vam niso medene. Snežna. Danes sem že dva duceta luninih slarospevov vrgla v koš. Tudi Vaš je tam. Sotrudnike prosim, da pišejo razločno, da ne jemljejo vsakikrat drug pseudonim in da me ne obsipavajo preveč s pesmicami, ki so za nič. Drobiž ne vračam. Naj si vsak svoje verze prepiše, če se mu zde tako dobri. Vsebina : JANKO TRPIN: Življenja boj. — IVO TRO.ŠT: Izjema. — FR. S.: Sanje.— MATKOVIČ: Veter. — ELVIRA DOLtNAR: Snubec. - FRANJO NEUBAUER: Težka ura. — DAMJAN: Groga. — V. NARTE: Spomini. — SLAVKO TABORSKI: Materi iz tujine. — IVAN WASTL: Koroški narodni pregovori in reki. — KAZIMIR TETMAJER : V nebo. — J. P. CVETAN: Soseda. - PODKRIMSK1: Oj. to življenje... JOSIP LOVRENČIČ: Ob svidenju. — TONE RAKOVČA.V: Spomin... — JANKO: Gospod in trije potepuhi. — Uganke. Izdajatelj in za uredništvo odgovoren: F. Vvdra v Pragi VIII. Tisk firme Zdenek Binko v Pragi II., Vodičkova 22. Anton Štybr, nadzornik, Želechovice, Čižkov pri Lovozicah. Pošiljam Vam fotografijo naših dvojčkov Anice in Stazice, ki so bile prihranje- : NOVOST. - STEKLENICE ZA VVDROVO OTROŠKO MOKO. Za večkratno potrebo, priredili smo za našo otroško moko steklenice. Kupite si jo enkrat za vselej, z daljšo množino jo pa le dopolnjujete. Je lepe oblike, iz čistega belega stekla za 80 vin. Napolnjena 3 K 20 vin. Z ozi-rom na steklenico prenarediii smo tudi zamotanje za celi Va kg. Vydrove otroške moke. Mnogo mamic naroči 3 kg. moke naenkrat, ker taka pošiljatev gre poštnine prosto. Komur ljubo, blagovoli si to steklenico naročiti. Na konec ostane gospodinji vedno praktična bodisi za kavo, sadje in t. d. Anica in Stazica Štybr. najsrčnejse. Silvester Varner, kmetovalec, Dolni Smrčne, Brtnice, Moravsko. V prilogi Vam pošiljam podobico našega Korlčka, ki ga pri-hranjujemo z Vašo otroško moko, katera mu gre izvrstno v slast. Star je 4 mes. in tehta 8 kg. Prav rad priporočam Vaš izdelek, kot dobro sred-ivanček Vrhovnfk. stvo za prehranje- Korlček Varner. vanje otrok. Pošljite mi obratno 3 kg. J. Vrhovnik. Novi Udmat pri Ljubljani. Zelo izvrstna hrana je Vydrova otroška moka, kar je razvidno iz slike 1 letnega našega sinčka Ivančka. Zato jo vsakemu najtoplejše priporočam, kdor hoče imeti zdravega otroka. Milica Štrobach. vane od drugega meseca z Vašo dobro otroško moko, ki jima je zelo ugajala. Ko sta uživale Vašo dobro otroško moko, sta bile vedno vesele in zdrave. Čutimo se dolžni, zahvaliti se Vam kar Letos je seno drago in marsikteri kajžar, ki nima mnogo zemlje in še manj pridelka, bo moral prodati svojo kravico, re-ditelko in deca bo ostala brez mleka, gospodinja brez masla in sira. Taki mali gospodarji bi morali misliti na nadomestilo in kupiti vsaj kozo, če za kravo ni dosti krme. Koza je pri nas malo v Cislih, nekako z zaničevanjem se govori o nji. In vendar je to jako koristna in skromna žival, ki ne zahteva niti mnogo dela, niti mnogo hrane. Zadovljna je z malim, ni izbirčna a mleko njeno je za otroke in odrasle še bolj zdravo, kakor kravje mleko. Od dobre koze, ki jo gospodar ali gospodinja ne drži v nesnagi, je mleko prav tečno in brez tistega neprijetnega duha, ki se pripisuje kozjemu mleku. V kavi se večkrat še ne pozna ne. Posebno kjer so otroci, bi morala biti povsod koza v hlevčku, tudi najubožnejši kočar in gostač jo lahko redi. Otrokom je pametna in živahna žival v zabavo in igračo. Koza da 114—3 1. mleka na dan; izpitano kozo lahko prodaš mesarju, če jo zakolješ doma, ti tudi koža nekaj odvrže. Kozlič da prav imenitno pečenko. Koza je breja 154 dni, kakšnih šest tednov predno vrže, se molzenje opusti in tudi potem je treba nekaj časa pustiti mleko kozliču, dobro pa je, da se vime vsak dan izmolze do čistega. Zdravniki mnogokrat priporočajo kozje mleko bolnikom in slabotnim otrokom, tudi dober sir se dela iz mleka, maslo pa ni posebno fino. Koza je ceno in vsaj za po-skušnjo naj bi jo kupil vsak, ki potrebuje mleka a nima denarja in krme za kravo. Videl bo kako dobro se žival izplača. Kako je kratkočasna in kako malo zamude ima človek ž njo. * Tudi mestne gospodinje bodo letos težko izhajale. Že po leti je bila draginja, da se je moralo štediti povsod in pri vsem a zdaj po zimi je še hujše. Treba je novih izdatkov za toplo obleko, kurjavo in razsvetljavo. Z malo pozornosti se tudi pri drvah lahko uštedi par krajcarjev. Soba naj bo dobro prezračena, predno zakuriš, soba z dobrim zrakom se prej ogreje, kakor nezračena s svojimi vlažnimi izparki in zaduhlostjo. Kadar kuriš, glej da je peč dobro očiščena, ne puščaj cel teden pepela notri. Dolnja vratica naj bodo samo tako dolgo na strečaj odprta, dokler se razgori, potem jih pripri; ko so drva zgorela in se je tudi premog razžaril, da je le žerjavica, zapri tudi dolnja vratica, gornja vratica naj bodo pa sploh vedno zaprta. Dimnika pa nikar ne zapiraj nikoli, lahko se zgodi nesreča. Pri novih pečeh in ognjiščih se dimnik sploh več ne dela na zapiranje, ker je že preveč ljudi tako vrst štednje plačalo s svojim življenjem. Svetilko drži v redu in očisti jo vsak dan. Stenj (doht) dobro osuši na peči, kadar ga kupiš, da ne bo vlažen, ko ga daš v svetilko, tudi ostriži ga vsak dan. Luč bo mnogo svetlejše gorela. Tudi posoda za petrolej se mora parkrat na leto očistiti z lugom, da se ne nabere preveč nesnage na dnu. — Pri kuhi štedi glavno na tak način, da ti ničesar ne pride v nič, da ničesar ne vržeš proč. Kuhaj samo toliko, kolikor se sne. Ostanki se radi pokvarijo. Ne puščaj pol v loncu, da pride v pomije. Za krajcar je kmalu kvara a na mesec je to trideset krajcarjev. Pazi, da se ti ne prižge mast, da se ti nič ne pokvari niti na štedilniku, niti v shrambi. Razdeli svoje izdatke, da boš kuhala koncem meseca ravno tako, kakor prvega, ko ti prinese mož denar domu. Ne enkrat vsega preveč, drugič vsega premalo; enkrat pečenka in cvrtje, drugič nezabeljen krompir. * Vsak rokodelec petrebuje orodja za svoje delo, skoro ničesar se ne more delati le z rokami; za pranje treba vode in mila, za sekanje drv sekire, za šivanje igle in konca. A za učenje treba knjig, papirja, svinčnikov, peres, zvezkov in mnogo drugih potrebščin. Starši radi godrnjalo čez take stroške, neradi dajo denar zato in posebno na deželi se zdi očetu in materi vsakega krajcarja škoda, ki ga dasta otroku za šolo. Otrok je morda priden, rad se uči, boli ga, da mora vse zberačiti od staršev, kar potrebuje za svojo šolo. Lenuh pa je vesel, da nima knig in zvezkov in ima izgovor za svoje neznanje. Pri nas je že taka, da očetu ni nikoli žal desetice, če jo da za vino ali za žganje, šolske potrebe otrokove pa se mu zde največja zaprav-ljivost Kako težko je učitelju v taki šoli, kjer vsakenu učencu kaj maniha, s težavo le gre poduk naprej. A dandanes je bedaku najtežje, vsak težak mora znati brati, pisati, računati. A tudi dninarju je lažje, če zna kaj več. Deček pride na učenje k mojstru, dekle gre v službo in obema je boljše, če sta bistre glave. Kmet, obrtnik in trgovec pa danes z zabitostjo ne prideta daleč. V šoli se otroci ne uče le najpotrebnejšega branja in pisanja, uče se tudi trugih koristnih stvari, uče se misliti in prev-darjati. Prebrisana glava si zna vselej pomagati. V šoli pridejo otroci v dotiko z drugimi tovariši, učijo se spoznavati svet in ljudi. Cas, ki ga presedi otrok v šoli ni zgubljen in denar, ki ga potroši za knjige ni zavržen. Ce le moreš daj otroku rad, kar potrebuje za šolo. Revnim pa bi morala občina kupiti šolske potrebščine, da morejo napredovati in se učiti. Drugod po svetu kupujejo nektere občine sploh vse šolske potrebščine za siromake in bogate, tako da ni že v šoli razlike med siromaki in premožnimi. Hudo je, če je otrok že v šoli zanemarjen zaradi uboštva, če že v šoli čuti brez lastne krivde svoje ubostvo in bahati prezir srečnejših, premožnejših tovarišev, ki niso nič boljši in pametnejši od njega, ampak mnogokrat še nasprotno. ■ ■ A Nekoliko priznanj o Vydrovi žitni kavi. Simon Aichholzer, posest, in trgovec, Dobje, p. Loče pri Beljaku. Blagovolite mi takoj poslati 5 kg. Vaše izborne žitne kave, ker se je pri nas tako zelo vdomačila. Priporočam jo ob vsaki priliki kot najboljše nadomestilo prave zrnate kave. Jera Bernard, posestnica, Kupljenik, pošta Bohinjska Bela. Prosim, pošljite nam še 5 kg. Vaši izborne žitne kave, ker nam zelo ugaja. Franc Demšar, posestnik, Sovra št. 1, pošta Ziri. Prosim, blagovolite mi poslati 5 kg. Vaše izvrstne žitne kave, ker mi prav ugaja. Josip Dimnik, posestnik, Studenec št. 33, pošta Dev. Mar., v Polju. Prosim, pošljite mi zopet 5 kg. Vaše izborne žitne kave. Marija Dolšek, babica, Litija. Prosim, blagovolite mi zopet poslati 5 kg. Vaše žitne kave, brez katere ne moremo biti. Jernej Hace, kovaški mojster, Potok, pošta Šmartno v Tuhinju. Žitna kava, katero sem od Vas naročil, nam izvrstno tekne. Jožef Jurša, c. kr. fin. nadstražnik, Barkovlje 601. Z Vašo žitno kavo smo zelo zadovoljni, kajti potrebuje se pri nji manj mleka in manj sladkorja kakor pri oni bobovi kavi, toraj prosim, pošljite nam zopet 5 kg. Vaše izborne žitne kave, ker se nam je v resnici tako priljubila, da brez nje ne moremo biti. To moje pisanje naj bode za vzgled drugim. Dominik Kotnik, posestnik, Dobje, p. Guštanj. Prosim, pošljite mi '.opet 5 kg. Vaše izborne žitne kave, ker ne moremo biti več brez nje. Anton Sterže, fuž. delavec, Guštanj. Prosim, pošljite mi po poštnem povzetju 5 kg. Vydrove žitne kave, ker se nam tako dobro prilega, da ne moremo biti prav nič brez nje. Terezija Winkler, posest, hči, Cirkovice. Vaša žitna kava nam najboljše ugaja, tako, da ne moremo biti nič brez nje. Pošljite nam z obratno pošto zopet eno vrečico, za katero pošiljamo objednem denar. Pripravno steklenico za Vydrovo žitno kavo priporočamo vsem svojim gg. odjemalcem. Ima zabrušen za-mašek, tako da se v nji kava v doglednem času sploh ne izdiši. Gre vanjo skoro cela poštna pošiljatev, ker drži 8 litrov. To steklenico dajemo za tovarniško ceno: 2 K 20 v, zabojček 65 v, poštnino pa plačamo tukaj in si jo zaračunamo. Polne steklenice ni mogoče pošiljati, ker bi se razbila. Vydrovi juhini pridatki v bistvu zboljšajo in napravijo slabe juhe okusnejše s tem, da jim dajo pravo pikant-nost. Juhini pridatki niso kakšno koreničje, temveč vegetabilniekstrakt. Vydrova tovarna hranil, Praga VIH. bodisi francoska drobno zmleta, ali pa slajša kremžka — obe sta izvrstni delikatesi. Naročite si .jo na poskuš-njo in gotovo nas pohvalite. Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. Vydrovi šumeči bonboni so osvežujoča ter tudi v času, ko je ponehala neznosna vročina vedno dobra pijača. Imajo tudi zdravilno vrednost zlasti pri glavobolu. Vydrova tovarna hranil, Praga Vili. Žalibog, primanjkuje nam prostora, da bi mogli priobčiti obširnejše razprave o posameznih naših izdelkih. Kdor jih še ni poskusil, naj si jih naroči — Vydrovi izdelki so za vsako domačijo. Pošiljatev frankiramo, če znaša naročilo večkot6Kizvzemši „VydroYke," žitne kave in Julepa,'sadnih sokov. VyiroYialinoYi|roi pijača, s katero se po-grejemo, je iz svežih gozdnih malin. Ponudi ga gostu, ki Te je iz-nenadil. Steklenica 2 K. Vydrova tovarna hranil, Praga Vili. Vydrovi oblati masleni, v škatlji s 25 kosi ...'... 2 K „Destinke," v škatlji s 40 kosi .... 2 K „Delikatke," v škatlji s 50 kosi . . . . 3 K Vydrova tovarna hranil, Praga VIII. Vydrov „Buhtin" je začimba za buhteljne. Gospodinji prihrani trud in skrb. Je zelo štedljivo. Vi kg. steklenica 1 K. Vydrova = TOVARNA HRANIL, = Praga VIII. U (S Si «e ca _ c u e "n Ž2 IS u s« >C3 3J > C3 i; C > O U •o >1 > š 0) -i o C U ■K ■(t! O Ji O E u Je • T. O .b o bel -a c jc ca u o tc>si ll 1 = SJ3 c .. b > f1 s g 5 i g -s O JC - x a E o" S > V ° 2 « n > * S S g CJ C m a 03 65 c -S o i Če ti cd čr u U n u o C "če 2 03 O. Cfi s o. o ~5 ■g* < t/i T Si .O 3. tf) g|* 1 2 w * s Jt o'" v i« >>i ' i i j j Cenik: Vydrova žitna kava poslana posebej v platnenih vrečicah, poštnine prosta 5 kg......K Otroška moka v zavitkih l kg. , Juhine konzerve (grahova, gobova, lečna, riževa in rezančna) v škatlji s 25porcijami .... , Juhlni prldatek, steki. '/< kg. , Šumeči bonboni .Ainbo" in tudi s Bsidrom* zavitek 50 kmd. . . , Sadni bonbon .Bene', 25 kmd., Malinov! ............. Oblati .Desert dellkafzavitek s 50 komadi....... , Obiat! .Destin' zavitek s 40 kmd.. Masleni oblati zavitek s 25 kmd., • Bulltin" V/4 kilogr. stekleničicah. , Gorčica P° franc. in kremžkem načinu po ,U kg. po...... • Julep", cene (glej inserat). Vydrova tovarna hranil, Praara VIII. 450 2-40 1-50 1-60 2*_ 1 — 2-— 3— 2-— t— 1 — —■80 Naročnik: Ime: —..... Stan:................... K'aj:.............----- Pošta:-------------—- Železniška postaja:— Datum:—.............. Naznanilo: ------------ Ta list se ne more pošiljati kot tiskovina. Blagovolite prilepiti vedno znamko za 5 vinarjev. Vydroua tonama hranil Praga VIII. Številka 12. »DOMAČI PRIJATELJ." Letnik VIII. Božič Vydrovčanov Oblati k Božiču. Nepozabite pravočasno naročiti naše oblate. V zadnjem trenutku nam ni mogoče vsem tako ustreči, kakor bi si želeli in to je kočljiva stvar, ker na ta način se lahko zgodi, da bo več naročnikov nezadovoljnih, ker bi jih nemogli tako poslužiti, kakor to vedno storimo. Blaga si pa v večji zalogi ne mo remo pripraviti, ker imajo oblati svojo ceno le tedaj, če so sveži. Oblati so na sveti večer zelo pripraven prigrizek k ma-linovemu grogu. Ali poznate naš malinovi grog? Pijača je sicer opojna in to ne smemo vzeti za zlo, vsaj je vendar v navadi, da si privoščimo na sveti večer lonček gorkega čaja ali punča. Malinovi grog je boljši. Opojni je ravno tako, ker vsebuje rum, pravi jamajski rum in ne mogoče umeten, pripravljen iz esencov. Zadostuje le kozarec, da vzbudi veselo razpoloženje, kakor se spodobi na sveti večer. Za prigrizek so pa najboljši naši krhki oblati. „MaSlenke" pečene na naravnem maslu (za pristnost jamčimo). Gotovo Vam bodo ugajale, radi se bodete spomnili na nje ter jih radi zopet naročali. Škatlja s 25 kosi stane K 2'-. „Destinke" polnjene si sadnim kremom. Takih ne dobite niti pri trgovcu niti v sladčičarnah. Škatlja s 40 kosi K2'—, „DeSertke" polnjene z medom, s pravim čebelnim medom mešanim z lešniki. Imajo poseben okus, vsled katerega jih bodete hvalili in priporočevali. Razven iz naše tovarne ne dobite nikjer takih oblatov. Škatlja s 50 kosi Iv 3" — . Naši oblati so izmed vseh podobnih izdelkov najboljši in zato Vam dobro svetujemo: „Ne pozabite, bliža se Božič in krona prazničnih pojeden so Vydrovi oblati!" Nekoliko priznanj o Vydrovi otroški moki. Ivan Beneš, krojaški mojster, Skrchlebv, Časlav. Kar se tiCe Vaših izdelkov, jih lahko vsakemu priporočam. Z otroško moko smo imeli izvrstne uspehe. Punčka, ki ji je Va leta, se je na polju prehladila in je neprenehoma jokala. S pomočjo Vaše moke je zopet ozdravela. Danes je zopet zdrava kot riba. W. J. Fiala, c. kr. cestni mojster, Sobi-nov, Sopoty. Naznanjam Vam, da je moj fantek danes 18 mesecev star, da se ga ni ni kdar dojilo ter da smo ga že od rojstva prehranjevali z Vašo izvrstno otroško moko, ki se je skazala kot izborna hrana tako, da je v 9. mesecu že teka! kot piščanec. Bolezni sploh nikakšni ni podlegel in vsled dnevnega kopanja v mrzli vodi, je postal zelo bister, razvit in utrjen. — Poskusil sem tudi z raznimi drugimi umetnimi hranili. ki so mi bila ponudena, toda v svoji rodbini nisem nikdar dosegel takih uspehov, kakor z Vašo otroško moko. Dovoljujem se Vam torej izreči svojo najodkritosrčnejšo zahvalo za Vaš izvrstni izdelek, katerega povsod toplo priporočam. — Franc Focke, posestnik Jilove pri Dečinu, št. 183. Pošiljam Vam sliko naše male Irmice, katero že od tretjega tedna hranimo izključno z Vašo otroško moko. Predno jo je začela uživati, je bila večkrat bolna, zahvaljujemo se le srečnemu slučaju, ki nas je privedel k Vaši otroški moki. Otrok Vaš izdelek rad uživa in vsak se ji čudi, ko tako dobro zgleda. Vašo moko, ki se je tako dobro obnesla, priporočamo kar najtopleše vsem svojjm znancem. — Vencel Križek. Za-behlice, Zbraslav. Z radostjo izrekam Helenka Kožend. zakvalo Vaši izvrst- Francek Fiala. Irmica Focke. ni otroški moki, ki nam je bila priporočana za hranilo naše vnukinje He-lenkeKožene. Vašo moko vsakemu živo priporočam. (Fotografija.) Ana Lenrtova, poproga peka, cer-noves. Roudnice n./L. Dovoljujem si poslati Vam podobo naše male Mar-jance, katera je pri-hranjevana z Vašo izvrstno otroško moko od tretjega Vlasta Malcovd. meseca. Kakor videti,? ji zelo ugaja, zato jo tudi vsakemu priporočamo. Fotografirana je v starosti 6 mesecev in tehta 7V2 kg. Moko kupujemo pri trgovcu g. Rubešu v Roudnici. — Rozalija Malcova, soproga c. k. orožn. straž-mojstra, Semily. Tu Vam pošiljam podobo Vydrovčanke, moje drage Vlastice. Po sliki lakko sodite, kako ji ugaja Vaša otroška moka. Vlastica je stara 4I/.i mesece, tehta 81|4 kg. in še nikdar ni zbolela. Zato pravim, kdor hoče imeti zdrave in čvrste otroke, naj si naroči Vašo moko. Ivan Mrštny, trgovec z lasmi, Čermna. Našega 6 mesecev starega Pepčka že od rojstva hranimo le z Vašo otroško moko. Materinega mleka sploh ni užival. Že več kot en mesec je, odkar sedi sam in sedaj se že postavlja na noge. Pošljite mi zopet 3 kg. te Vaše dobre moke. Vencel Novak, mizar, Postrižfn, Vodolka. Pošiljamo Vam podobo našega Vencla. Fotografiran je bil v 8V2 mesecu in sedaj je star 9 mesecev ter tehta 9s/t kg. in ima (> zobkov. Od. šestega tedna ga prihranjujemo z Vašo izvrstno moko, katero od svega najrajše papa — ni to videti na podobi? Ida Pašova, Radeče na Kranjskem. Pošiljam Vam fotografijo našega sinčka Boža, na katerem je videti, kako izvrstno mu služi Vaša Marjanca Lerntovd, Vencel Novak. Boža P4š. Ladko Pfiida-' Manica Vackova. Oldrišek Vojtech. otroška moka. Fotografiran je bil v 11. mesecu. Ker mu tako ugaja, jo priporočamo vsem mamicam. Nežka Pradova, soproga kotlarja, Kobylisy. Dovoljujem si Vam poslati sliko našega Ladka. Že od rojstva ga branimo z Vašo o-troško moko, ki mu zelo prija in sedaj, ko je komaj pol leta star, tehta 7'/» kg. Vsekemu toplo priporočamo Vašo izborno otroško moko. Marija Vackova, soproga mestnega gozdarja v Ml. Boleslavi. Pošiljam fotografijo naše Ma-mce, ki jo že od 4. tedna izključno prehranjujemo z Vašo otroško moko. Stara je 10 mesecev, ima 8 zobkov, pa zbolela še sploh ni. Vaš izdelek lahko vsakemu priporočam. F. Vojtech, sodar, Hustiravy, Velichovky. Dovoljujemo si Vam poslati fotografijo našega milega Oldricha ki je bil od 8. tedna hranjen le Vašo otroško moko. Slikan je bil v 6. mesecu ter tehtal 10^4 kg. Sedaj mu je 8 mesecev in tehta 121/, kg. Vaš izdelek vsakemu kar najtoplejše priporočamo. France Vokuš, kmetovalec, Vel. Bednarec, Jarošov. Pošiljamo Vam sliko male Marenke. katero od drugega » meseca izteljučno hranimo z Vašo izborno otroško moko. Fotografirana je, ko ji je bilo lOmes. Sedaj je leto stara, ima 12 zobkov, pa zbolela še ni. Moka ji zelo ugaja, vsakemu jo priporočam in prosim, da mi jo obrato pošljete 3 kg. — Emilija Vranova, soproga gostilničarja, Skripov. Dovoljujem si Vam poslati podobo naših dveh otrok, Gabrijele in Pepice. Obe sta rojenij v istem letu, prva je 20 mesecev in druga 9 mesecev stara. Od rojstva sta bile življene z Vašo iz- - - - vrstno otroškovmo- Pepica Vrina. ko, ki jima je bila Gabrijela Vrana, v popolno nadomestilo materinega mleka in kakor videti, jima zelo koristi. Sprejmite najsrčnejšo zahvalo za Vašo izvrstno otroško moko. Marenka Vokuiova. Vydrov malinovi grog. Poštni sel po gozd' koraka Zgubil revež steklenico ter ne sluti, kaj ga čaka. groga litra polovico. „Vydrov grog Vam je pijača, Zajci v gozdu so veseli, ki se vsakemu izplača." poštni sel si glavo beli. To zavohajo uhači in takoj so pri pijači. Skuhajo si to sladčico ter trde tole resnico: