EVROPSKA ETNOLOGIJA
Theorie — und Methodendiskussion aus ethnologischer und volkskundüscher Sicht (Tagungsband zum Workshop »Europäische Ethnologie« vom 38. 3. bis 2. 4. 1982 in Berlin), /izd. Thomas Hauschild, Hefde Nixdorff. Berlin D. Reimer, 1983, (Veröffentlichung des Museums für Völkerkunde Berlin, Staatliche Müssen Preuischer Kulturbesitz) Etnologische Paperbacks), 305 str.
Razpravljanje o evropski etnologiji kot enoviti stroki, ki bi zmanjšala razločke med posamičnimi nacionalnimi vedami, ni novo, saj je bolj ali manj intenzivno potekalo že v 50. letih, npr. na mednarodnem etnološkem kongresu v Arn-hemu leta 1955, se nadaljevalo v 60. in 70. leta in se na mednarodnih srečanjih obnavlja z novimi teoretskimi pogledi in raziskovalnimi rezultati tudi v 80. letih. Gradivo s takih posvetov je pogosto našlo prostor v reviji EtKnologia Europaea in v samostojnih izdajah. Korenine tega dogajanja so v obliki raznovrstnih stikov med evropskimi etnologi pognale že pred 2. svetovno vojno, spodbudil pa ga je leta 1937 Sigrud Erixon, ko je v reviji Folk-liv objavil sestavek »Regionalna evropska etnologija«. Prizadeval si je za skupno, sodobno usmerjeno raziskovalno delo (preučevanje gospodarskih ln socialnih razmer, povezovanje empiričnih rezultatov s historičnim znanjem), ki bi kasneje omogočilo oblikovanje širše veljavnih pogledov na življenje v evropskih razmerah. Nujno se mu je zazdelo preraščanje nacionalnih specializacij in zožitev v stroki, pa tudi uveljavitev primerjalnih načel. Pričujoči zvezek iz seri-5o je Ethnologischo Paper-
backs1, ki jo izdaja berlinska založba Dietrich Reimer, prinaša gradivo s posveta »Evropska etnologija« v Berlinu leta 1982. Njegova vsebina je popis današnjih vprašanj in problemov t. i. evropske etnologije: prispevki prikazujejo zgodovino in razmejitve med »konkurenčnima« strokama — Volkskunde in Völkerkunde1, obravnavajo terensko delo in historične metode v etnologiji. Avtorji razprav in diskusijskih prispevkov so ugledni nemški in drugi evropski etnologi kot zastopniki različnih usmeritev; želijo se seznaniti z raznovrstnostjo strokovnih pogledov jih morda tudi naravnati k skupnemu cilju, predvsem pa pojasnjevati nove poglede posamičnih disciplin.5
Tako imenovana »delavnica« evropske etnologije je predstavila tri glavne teme:
1.	Zgodovina in oblikovanje ved s posebnim poudarkom na razmerju med Volkskunde in Völkerkunde na nemškem Jezikovnem območju
2.	Terensko raziskovanje v evropski etnologiji
3.	Historične metode v evropski etrologiji
Središčni problem prvega tematskega kroga sta torej Volkskunde in Völkerkunde. Priporočilo arnhemskega kongresa je narekovalo rabo termina Volkskunde za regionalno ali evropsko etnolo-
gijo — etnografijo, ki jo skupaj s Völkerkunde povezuje koncept «-etnologija«. Vse do takrat in Še kasneje pa je bila na nemškem govornem področju etnologija soznač-nica Völkerkunde, ki se je seveda ukvarjala s preučevanjem zunaje-evropskih kultur. Omenjeno razmerje je bilo v drugih evropskih deželah manj problematično, kajti razdalja med vedo, ki preučuje domače ljudstvo in kulturo, kakor koli jo že imenujejo, in med etnologijo kot sintetično vedo, ki ne razločuje praktičnega in teoretskega dela iti njene podobe ne določa regionalnost, je (bila) majhna ali pa je sploh ni (bilo).
Kako se je to razmerje oblikovalo in razvijalo na Nemškem zgodovinsko analizira GerHard Lutz (naslov prispevka : Die Entstehung der Ethnologie und das spä" tere Nebeneinander aer Fächer Volkskunde und Völkerkunde in Deutschland). Podrobno pojasnjuje vsebino terminov Volkskunde, Völkerkunde, etnografija in etnologija, ki se uveljavijo v razsvetljenski členitvi prej enovite znanstvene historiografske tradicije. Razmerju med omenjenimi termini in nosilnimi vedami (zgodovina, geografija, državoznan-stvo, statistika) sledi od razsvetljenstva prek 19-
v 20. stoletje, ko se je razmeroma dolgo, skoraj do 70. let, ohranjal prepad med romantično in filološko usmerjeno Volkskunde in Völkerkunde kot vedo o primitivcih in eksotičnih deželah, neproučen pa je ostajal prostor evropskih dežel. Lutzev prispevek, ki je zagotovo eden med tehtnejšimi, je dobro ponazorilo in hkrati tudi dokaz, da zgodovine stroke ne gre zanemarjati: Šele take analize so omogočile ustrezno razumevanje razmerja med strokama in opozorile na znanstveno površnost, ki je bila pogosto, vsaj v •Nemčiji, razlog za dolgo trajajoče nesporazumi med zastopniki Volkskunde in Völkerkunde.
Da razdalja med obema disciplinama Se vedno ni £bližana dokazuje tudi Ulla Johansen (Kritische Bemerkungen zum Stand der deutschen Völkerkunde für die Kollegen von der Europäischen Ethnologie), in to z vidika Völkerkunde, ki kljub notranji krizi pri proučevanju zunajev-ropskih kultur še vedno ne išče nikakržnih možnosti povezav na evropskih tleh.
Günter Wiegelmann (Die Beziehung zwischen Volkskunde in der Nachkriegszeit) se ukvarja z razmerjem med Volkskunde in Völkerkunde v Povojnem času. Nedolo-čenost izjemno nazorno kažejo že obravnave obeh gesel v temeljnih povojnih etnoloških priročnikih. Wiegel mman ugotavlja, da je bilo seveda z izjemami, medsebojno oplojevanje obeh ved razmeroma skromno tako v predmetnem kakor teoretskem pogledu. Do zbliževanja je prišlo v
formalni (preimenovanje ustanov, revij s pridevkom »etnološki-«) in raziskovalni praksi (preučevanje selitvenih procesov, študij akulturad-je, raziskave krajevnih skupnosti, sredozemske in balkanske študije), pa tudi v interdisciplinarnih seminarjih Sele v 70. letih. Vendar s tem problem ni razrešen. Avtor namreč poudarja položaj etnologije kot majhne vede — označuje ga kot začaran krog: za majhno vedo je značilno nesorazmerje med znanstvenim aparatom in obsežnim predmetnim področjem, relativno skromna raziskovalna moč in nizka raziskovalna raven, zanemarljiv vpliv na druge vede in na odmev v javnosti, zato tudi majhen interes javnosti in neustrezna družbena podpora. Ublažitev tega položaja in dvig strok bi omogočilo nadaljnje poglabljanje sodelovanja obeh že pri skupaj obravnavanih temah (akulturacija, krajevne Študije, zgodovinske Študije, teorija in metodika).
Naslednji trije prispevki (Rüdiger Vossen: Die Entwicklung der Europa-Abteilung am Hamburgischen Museum für Völkerkunde, Heide Nixdorff: Die Entwicklung der Abteilung Europa im Berliner Museum für Völkerkunde, Theo Gantner: Die Entwicklung der Europa-Studien im Schweizerischen Museum für (europäische) Volkskunde) osvetljujejo obravnavano temo z vidika dejavnosti muzejev z nacionalnimi, evropskimi in zunajevropski-mi zbirkami. Muzejske predstavitve in stanje v zbirkah dobro ponazarjajo ločenost obeh strok v preteklosti, v zadnjih
letih pa tudi zbliževanje, predvsem v obliki občasnih tematskih predstavitev.
Drugi razdelek — Terensko raziskovanje v evropski etnologiji — uvaja sestavek Leopolda Kretzenbacherja (Alleingang—Feldforschung zu Problemen der Gegen-warsts Volkskunde in Südosteuropa). Gre za prikaz njegovega samostojnega (ne skupinskega raziskovanja tem iz verovanja v jugovzhodni Evropi (Srbija, Grčija, Romunija), Kretzenba-cherjev metodični postopek odlikujejo temeljite prepriprave (primerjalni Študij zapisanega gradiva) in delovni načrt za terensko delo, ki ga v celoti vodita zgodovinski in primerjalni pogled. Vendar raziskovalnih dosežkov ni mogoče zreducirati na že močno kritizirano his tor ¡cistično filologijo, ker se avtor ves čas zaveda potrebe po socialnopsihološkem razumevanju in interpretaciji.
Švicarski etnolog Arnold Niederer v prispevku o raziskavah alpskega področja (Volkskundliche und völkerkundliche Forschung im Alpenraum) večji del besedila namenja kritiki ameriških kulturnih antropologov, ki pri raziskovanju življenja in kulture v Alpah večinoma povsem zanemarjajo zgodovinske razsežnosti in dosedanja spoznanja evropskih etnologov.
V tem razdelku so zbrane tudi razprave pomembne za poznavanje razvoja nekaterih evropskih nacionalnih etnologij. Ulla Bruck v razpravi o Švedski etnologiji (The Influence of Social Anthropology on Swedish 59
Ethnology) analizira globok vpliv teorij kulturne in socialne antropologije na Švedsko etnologijo v zadnjih desetletjih. Avtorica ugotavlja, da Je bila predmet raziskav švedske etnologije (tolkli vsi orskning) do 60, let ljudska kultura (t.i. tradicija in tradicionalna ljudska kultura). Raziskovanje ljudskega življenja je bilo šele leta 1972 preimenovano v etnologijo, pravi teoretski premik pa je pomenila disertacija Akeja Dauna »Obmestno življenje« (»Forortsliv«) leta 1974. Daun se je ukvarjal s sodobnimi urbanimi fenomeni in uporabil Rar-thov antropološki model analize. Njegov cilj je bil pojasniti, zakaj se ljudje vedejo na določen način in celo, zakaj mislijo tako, kakor mislijo. Novost ni bila obravnavana tema, ampak način interpretacije, ki se »-tradicionalnim« etnologom ni zdel prav nič etnološki: šlo je namreč za nekatere analitične postopke, ki jih je razvila socialna antropologija. Vendar so ti postopki presegli v švedski etnologiji že uveljavljeni funkcionalizem a la Malinowski, pri katerem so bile še vedno v središču pozornosti kulturne prvine.
2e prej, v 50. letih, so bile na Švedskem pogoste klasične krajevne študije vezane na tradicijo starejših topografskih opisov. V novejših krajevnih monografijah pa gre predvsem za iskanje principov, ki povezujejo družbene institucije, in povezav z ab-straktnejšimi družbenimi razsežnostmi. Leta 1977 je Orvarju Lofgrenu v disertaciji o ribiški skupnosti na zahodni švedski obali med letoma 1800 OlJ in 1570 (Fungstman i in-
d ustri s a m h a 11 et) uspelo prikazati skupnost kot lokalno zrcalo velikih ekonomskih in družbenih sprememb v 19. in 20. stoletju. Lofgren je ekonomski sistem obravnaval z materialističnega zornega kota, družbeno organizacijo po vzorih britanskega strukturalizma, kulturne vzorce pa kot implicitne vrednote. Poleg tega delo odlikuje poglobljena zgodovinska analiza, ki nasploh daje pečat delu švedskih raziskovalcev.
Odločilni razlog za močan vpliv socialne antropologije na Švedsko etnologijo je razločevanje konceptov kultura in družba in nadrobna raz-delava pojmov družba in družbena struktura. Tudi kulture nc pojasnjujejo več vsi v emperičnih okvirih vzorcev opazovanega vedenja, ampak v ožjem smislu kot miselni sistem. Kulturne sestavine in človekovo delovanje je mogoče interpretirati kot simbolni sestav. Kultura torej ni več -pojasnlji va« z empiričnimi dejstvi, ampak "interpretirana« glede na miselno strukturo.
Čeprav etnologija v akademskem pogledu sodi v humanistiko, socialna antropologija pa med družboslovne vede, se avtorici njuno prekrivanje v predmetu in ciljih ne zdi težava. Upoštevajoč stalne spremembe mej med različnimi" disciplinami, njihovo odvisnost od lokalne znanstvene tradicije in dejstvo, da akademske discipline drobijo sicer enovito resničnost, so prekrivanja in dopolnjevanja nadvse pomembna za čim celovitejše znanstveno raziskovanje. Razvoju vede po evropskih deželah so posveče-
ni tudi prispevki Jorge-ja Freitasa Branca o etnologiji na Portugalskem (Aspekte der ethnologischen Forschung in Portugal: Quelle n, Vorlaufer, Tendenzen), Clare Gallini o šoli Erne-sta de Martina v Italiji {Ernesto de Martino: Vorlaufer, Lcbenswerk und Nachfolger), pregleden pa je tudi članek Roberta Jamesa Theodora tuša o raziskavah ameriških kulturnih antropologov v Evropi (The Contribution of American Cultural Anthropologists to European Ethnology),
Z metodičnega in teoretskega zornega kota v tem razdelku prinašajo sveža spoznanja prispevki, v katerih avtorji razmišljajo predvsem o omejitvah, ki jih pri etnološkem delu na terenu oblikuje razmerje med preučevalci in preučevanimi. Gre za problema-tizacijo običajno za etnologe tako samoumevnega terenskega dela kot temeljne stopnje etnoloških raziskav. To ne more biti več predmet razmišljanja samo za prcučevalce zunajevrop-skih kultur: domače in tuje, mi in oni in podobna razmerja zaposlujejo tudi preučevalce evropske, domače kulture. Premislek o raziskoval-čevem položaju, njegovem odnosu do okolja in ljudmi s katerimi se ukvarja, razmerje domače — tuje —drugačno, možnosti spoznanja življenjske resničnosti, so glavne teme prispevkov Jeanne Favret-Saada o njenem raziskovanju ve-rovanjskih pojavov v zahodni Franciji (Sur les implications de "etre pris«), Utza Jeggleja o skupinskem delu za krajevno monografijo v južni Nemčiji {Geheimnisse
der Feldforschung), Lorenza G. Löfflerja o Študiji züriäke mladinske subkulturc (Das Züricher Video-Experiment), Alana Dundesa o nemškem nacionalnem značaju (Volkskunde, Völkerkunde and the Study of German National Character) in Ine-Marie Greverus {Die Sehsucht des Ethnologen nach dem Feld), kl se je dotaknila tudi aplikativno-sti etnološke vede in t. i. » Aklionseth nologie«.
Probleme »etnologije v akciji-«, predvsem ko gre za pereče družbene teme, omenja tudi LSffler.
Funkcionalna in zgodovinska metoda sta bili mestoma le mimogrede, Pa vendarle pogosto omenjana pojma, ki naj bi označevala v sedanjost a?., preteklost usmerjeno znanstveno prizadevanje. Funkcionalna metoda naj bi bila poleg tega značilna za preučevanje tujih kultur (torej za Völkerkunde), historična pa za et no laik o/etnografsko deskripcijo domače kulture. Po mnenju referentov in raz-pravljalcev so taka posploševanja lahko samo strokovna zabloda. Slednje sta med drugimi poudarili predvsem Clara Gallini in Ina-Maria Greverus, empirično gradivo pa je posredoval Anton Blok v razpravi ° strukturalno zgodovinski preučitvi simbolike rogov v Sredozemlju (Wider und Bücke - Ein Schlüssel zum mediterranen Ehrkodex),
Na zadnjo temo — Historične metode v evropski etnologiji — sta objavljena prispevka Mik-losa Szalaya (Die Ethnologie auf dem Weg zur Histoire?) in Johna Da-Visa (History in the Ma-!cmS)- Szalay razpravlja
o nasledkih krize terenskega raziskovanja ljudstev in kultur zunaj Evrope. Slednji se kažejo kot kriza etnološke vede: ta je namreč v zadnjih desetletjih izgubila svoj predmet preučevanja — primitivna ljudstva so v vsesplošnem razvojuizu-mrla, postala del nacionalnih držav tretjega sveta ali etnične manjšine "¡npr. v ZDA in Avstraliji). Nekatera, npr. ameriški Indijanci, so se celo uprla, da bi bila še naprej antropološki šolski laboratoriji: antropologi jih namreč vse bolj spominjajo na bele osvajalce. Tudi v drugih deželah so se jim različne etnične skupine izmaknile — z naraščajočo samozavestjo so postle subjekt, ki se želi samopo-trjevati in samospozna-vati brez »pomoči« tujih izvedencev. Avtor meni, da je etnologija šft vedno instrument kolo-nializma: s priznavanjem enakovrednosti različnih kultur (t. i. kulturni relativizem) zgolj prikriva njihovo neenakost in jo tako ohranja. Nasledki krize terena zahtevajo premislek v stroki, ki se zaenkrat pri etnologih kaže v naslednjih petih razrešitvah:
1. prevrednotenje dela na terenu v obliki dni.ivetja In skuSii je obiskane r;i terena in v obliki angažirane antropologije z. terensko raziskovanje doma
3.	Študij kompleksnih družb
4.	historične študije
3. obrat k etnologiji sami — stroka sama je predmet
Avtor jp kritičen do vseh predstavljenih poti, nakazuje znake, ki etnologijo oddaljujejo od njenega predmeta, in zaplete z vedami, kakor so geografija, sociologija, zgodovina, ki se ukvarjajo s podobno tematiko.
Zdi se, da historično preučevanje odpira še najširše možnosti. Postopno razkriva vedno novo in bogato gradivo. Čeprav je predmet obeh kultura dežel tretjega sveta, etnologija nikakor ni v podrejenem polo-1 žaju: z bogato strokovno tradicijo preučevanja zunajevropskih kultur v predindustrijski dobi in izdelanim znanstvenim aparatom lahko zgodovinarje pouči v marsikaterem pogledu. Predvsem se tako vrača k svojemu predmetu, ki pa se pušča preučevati samo še historično. Ob tem morajo etnologi spopolniti lc poznanje nekaterih zgodovinskih kronoloških pojmov in tehnik raziskovalnega dela.
V zadnjem prispevku John Daviš razpravlja o pomenu zgodovine v antropoloških raziskavah. Ne daje sicer nobenih napotkov za nastajanje historične etnologije, opozarja pa na potrebno pozornost razbiranja in interpretacije različnih historičnih dejstev: od splošno priznanih in velikih zgodovinskih dogodkov do tiste mikro-zgodovine, ki jo proizvaja posamična lokalna skupnost, družina ali celo posameznik — torej od zgodovine, ki jo pišejo in posredujejo ustanove, do manj razvidne, pogosto prezrte in celo nezavedne- Čeprav nekatere klasične antropološke šole ali metode veljajo za zgodovinske, npr. evolucionizem, v njih ni prostora za konkreten čas, prostor in ljudi. Pri manjših študijah se zgodovinska zavest kaže kot »fond izkušenj«, ki jih je treba razločevati po izviru, načinu posredovan o s ti in pomenu za prihodnost.	ol
Pred nami je skratka ena med zanimivejšimi preglednimi deli o razmerah v sodobni evropski etnologiji. Nekateri prispevki so v pričujočem prikazu bolj poudarjeni, predvsem tisti, ki osvetljujejo najaktualnejše razmišljanje in ki se zdijo vznemirljivi tudi za slovenske etnologe.
tngrid Slavec
prev. op.:
1. V seriji Etimología che Paperbacks Izhajajo predvsem priročniki In uvodi v
etnologijo. Poleg omenjenega zvezka so izšla še naslednja dela:
Hans Fiscner: Ethnologie —
Eine Einjilhrung
Miehel Fanoff, Miehel: Ta-
schenwür ter buch der Ethnologie — Dégriffé und Definitionen zur Einführung. (Razširjena nova izd.) Wolfdietrich Scftmied-Kow-wiirzlk, Justin Stagl: Grand-fragen der Ethnologie — Beiträge zur gegenwärtigen Theorie-Diskussion Walter Hirschberg. Alfred Ja h a ta: Technologie und Ergologie in der Völkerkunde. (î. popr. izd. v 2 iv.) Justin Stagl: Kulturanthropologie und Gesellschaft — Eine iwlssenscnaftssozioiogl-sene Darstellung der Kultu ran thro pologi e und Ethnologie. (2. popr. in razäir. izd.)
2. V na Si etnološki teoriji In praksi terminološko ne ločujemo etnologije Slovencev od npr, etnologije zu naj evropskih kultur; vedno govorimo o etnologiji in njene predmete določamo z regionalnim oziroma narodnostnim pridev-
nikom. Bistveno različna teoretska in terminološka tradicija na nemSko govorečem območju tako razločevanje zahteva, ko gre za razpravo o etnologiji oziroma strokah, kakršni sta etnologija Nemcev in etnologija čezmorskih ljudstev, zato ohranjam v besedilu Izvirna termina, čeprav pri nas običajno vse tuje etno-grafije, antropologije in narodopise prevajamo v etnologijo. Ohranjanje terminološki h razločkov Je nujno zaradi pomenske dl-ferenciranostl tako označenih pojmov. 3. Gre predvsem za različne nacionalne in tudi znotraj nacionalne etnološke «Šole«, ki sicer vse sodijo v etnologijo, kakor Jo razumemo pri nas, se pa ločijo v poudarkih različnih tem in pristopov: gre torej za razločke v etnološki vedi.
Franc MerkaČ in Marija Jurič O VAŠKEM VSAKDANU
Celovec, Drava, Slovenski znanstveni institut, 1984, 112 str, , (Disertacije in razprave; 7.) Povz. v nem.
Slovenski znanstveni institut v Celovcu je začel leta 1979 v založništvu celovške založbe Drava izdajati knjižno serijo Disertacije in razprave (Dissertationen und Abhandlungen). Objavljeni zvezki posredujejo znanstvena spoznanja poglobljenih obravnav različnih tem, ki so tesno povezane z življenjem, zgodovino in kulturo slovenske narodnostne manjšine na Koroškem, in so zanimiva za vse, ki se kakorkoli strokovno ukvarjajo s Koroško in koroškimi Slovenci.
Doslej so v zbirki izšli naslednji zvezki:
1.	Vida Obid:
Die slowenische Literatur in Kärnten seit 19tj. (1979)
2.	Fran Zwitter:
Die Kärntner Frage. 1979
3.	Avguštin Malle:
Die slotten!sefie presse In Kärnten 1843—1900. (1979)
4.	Mirko Messner: preilhov Voranc unči die Bauern. (1930)
5.	Janko Pleterski: Eiemenie und Charakter Die plebiszitären Entscheidung 1920 in Kärnten,
asm
6.	Rudolf Vouk:
Popis slouenskifi uirakvi-stičnih sol do leta lsis (Bestandsaufnahme der Kä-rantner utraqttlstischen Schulen bis 1918. (19B0)
7.	France Mer kač in Marija Jurič:
O uaAkem vsakdanu. (1934) a. Urban Jarnik: Andeutungen über Kärntens Cennanisterung (Pripombe o germanizaciji Koroške), (1935)
Iz zoženega etnološkega vidika je v tej vrsti v branje Še posebej priporočljiva sedma knjižica. Gre namreč za nekakšno monografijo po dj unske vasi Dob pri Pliberku. Že naslov napoveduje
etnološke raziskovalne cilje in spoznanja, ki sta jih avtorja zapisala takole: »Cilji proučevanja so bili spoznavati življenjski svet vaščanov: kako in v kakšnih razmerah živijo, s kakšnimi problemi so soočeni, skratka, kako izgleda vsakdanjost vaščanov doma, pri delu, v prostem času, pri kulturnem in družbenem življenju; kako so živeli va-ŠČani prej, kako živijo danes; kašne šege, navade, tradicije gojijo na vasi; kako poteka gospodarski razvoj predvsem v kmetijstvu, kako se vaš č a ni narodnostno opredeljujejo, kakšni so socialni odnosi kako se spreminjajo norme in vrednote. Iz tega že jasno sledi, da more raziskava nuditi le več ali