Mojca U rek
VODIČ ZA PREŽIVETJE SKOZ SOCIALNOVARSTVENE
SLUŽBE IN SLUŽBE DUŠEVNEGA ZDRAVJA
ZA LEZBIJKE IN GEJE
—	Hmm. Morda se vam je v preteklosti zgodilo
kaj, kar je ostalo skrito v podzavesti in vam
brani, da bi imeli zdravo spolno razmerje s
pripadnikom nasprotnega spola. S trdim de-
lom in ob profesionalni pomoči bi vam ver-
jetno uspelo odkriti te zavore in najti pot h
globokemu, zadovoljujočemu odnosu z mo-
škim.
Zajela je sapo in se uradno nasmehnila.
-	Ste kdaj razmišljali o otrocih, Molly?
- Nikoli.
To pot ni mogla skriti nelagodja. -Tako torej.
Draga moja, uredila sem, da se boste trikrat
na teden dobivali z našim psihiatrom. Seveda
boste tudi k meni prihajali na redne pogovore
enkrat na teden. Držala bom pesti, da bi uspe-
šno premagah svoje težave. Želim, da me
imate za prijateljico.
Prišla sta dva varnostnika in me spremila
do oddelka za norce. Medicinska sestra mi je
vzela prstne odtise. Najbrž so jih pogledali pod
mikroskopom, da bi našli kužne bakterije.
Odpeljali so me v prazno sobo s posteljo v
kotu in mi odvzeli vsa oblačila. V zameno sem
dobila smrdljivo haljo, v kateri bi bila tudi
Marilyn Monroe videti kot beračica. Zaprli so
vrata in jih zaklenili. Od neonske luči so me
bolele oči in njeno brnenje me je spravljalo v
norost vsaj toliko kot terapija. Čez nekaj ur se
je pojavil turški psihiater dr. Demiral, da bi se
pogovoril z mano. Vprašal me je, ali sem
motena. Odgovorila sem, da v tistem prostoru
prav gotovo in da hočem ven. Rekel je, naj se
pomirim in da me bo izpustil čez nekaj dni.
Do takrat me bodo za moje lastno dobro
obdržali na opazovanju. Šlo naj bi za ustaljen
postopek, nič posebnega. V naslednjih dneh
sem si prislužila oskarja za igro. Bila sem mir-
na in dobre volje. Pretvarjala sem se, da se
veselim srečanj z zamaščenim in zaraščenim
dr. Demiralom. Pogovarjala sva se o mojem
otroštvu, gospe Marni in o tlečem sovraštvu,
ki sem ga zatirala v sebi. Bilo je zelo preprosto.
Pozorno poslušaš, kaj ti rečejo, resno pokimaš
in odgovoriš z »da« ali »o tem nisem premišlje-
vala«. Izmišljala sem si božjastne zgodbe, da
bi z njimi opravičila napade besa v preteklosti.
Pomembno je, da si izmisliš sanje. Nori so
nanje. Vse noči sem prebedela in si izmišljala
sanje. Bila sem izčrpana. Po tednu dni so mi
dovolili, da se vrnem v relativno spokojnost
Broward Hilla. (Rita Mae Brown, Granatno
jabolko: 84-86.)
Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1991
izpisala homoseksualnost iz registra duševnih
bolezni, potem ko je imela ta status od 19. stoletja
dalje. Še pred tem je srednjeveška cerkev grmela
na ljudi iz prižnic, svareč jih pred hudičem, ki
ima veliko obrazov in lahko med drugim obsede
ljudi tudi tako, da imajo nenaravna nagnjenja do
ljudi istega spola. Hudiča so potem strokovno
usposobljeni preganjali na številne iznajdljive
načine, ki jim ne gre oporekati učinkovitosti, npr.
sežiganje na grmadah in podobno. Podobno
učinkovit je bil Hitler, ko mu je uspelo v krema-
torijih koncentracijskih taborišč spremeniti v pe-
pel zavidljivo število osebkov, ki so grozili, da
bodo s svojim izprijenim vedenjem pokvarili
zdravo jedro arijskih družin. Psihiatrija sicer ni
nadaljevala tradicije vsesplošnega navdušenja nad
požiganjem, a je od svojega nastanka dalje gojila
v koreninah isto naravnanost, in sicer, da je homo-
seksualnost simptom, ki ga je treba odstraniti.
Elektrošok, lobotomijo, hormonsko terapijo in
kar je bilo podobnega so pozneje zamenjale
mehkejše metode - npr. behavioristična terapija
in psihoterapija. Otrokom, za katere je kazalo,
113
MOJCA UREK
da se ne razvijajo v skladu s svojimi spolnimi vlo-
gami, so to poskušali priskutiti na ta način, da so
jih npr. obenem s stikom z njihovimi priljublje-
nimi igračami, oblekami, identitetnimi simboli
izpostavili telesnim ali psihičnim neprijetnostim
in bolečinam, kar naj bi imelo posledični učinek,
da bo otrok nezaželena vedenja opustil. In tako
naprej. Znanost je s svojimi izsledki tovrstna pri-
zadevanja podpirala. Že zgodaj so homoseksual-
cem merili obsege glav, da bi dokazali njihovo
biološko različnost (manjvrednost). Pozornost na
zunanje znake je pozneje zamenjalo zapletenejše
raziskovanje notranjosti: specifične psihe, družin-
skih predispozicij in - v zadnjem času spet zasuk
k biologiji - skrivnostnega gena za homoseksual-
nost.
Lezbijke in geji, četudi ne več označeni za du-
ševno bolne, veljajo za nesrečne ljudi. Nesrečni
so bojda, ker niso našli ustreznega partnerja ali
partnerke nasprotnega spola in so se v homosek-
sualnost zatekli kot k zasilnemu izhodu, nesrečni,
ker jih »nekaj« - kar koli že - sili k takim občutjem
in si ne morejo sami pomagati, nesrečni zaradi
nesrečnega neravnovesja hormonov, nesrečni, ker
nimajo svojih otrok, sicer pa so njihova partner-
stva itak po definiciji nesrečna. Nesreča jim je
tako rekoč imanentna. O tem, da je to čista res-
nica, se lahko prepričamo v skorajda vseh filmih
s to tematiko, ki so recimo starejši od deset, pet-
najst let. Koliko filmov poznate, v katerih lezbijka
ali gej ne konča s kakšnim hudim zločinom na
grbi, navadno z umorom partnerke ali partnerja,
če že pred tem ne naredi samomora ali pristane
v norišnici? Zgodovina homoseksualnosti pozna
tudi nekaj srečnih obdobjih, ko so imeli moralni
dušebrižniki vseh vrst precej drugega dela in tako
istospolna razmerja vsaj za tisti čas niso veljala
za družbeni greh ali osebno tragedijo, kar nam
daje nekaj upanja, da je sreča kljub vsemu precej
odvisna od določene družbene klime. Sicer pa
za seksualnost podobno kot za norost velja, da
jo smejo manj nadzorovano prakticirati le višji
sloji ali kako drugače izbrani krogi (npr. umet-
niški). Lezbično in gejevsko gibanje od šestdesetih
let prejšnjega stoletja dalje postavi vprašanje
homoseksualnosti v kontekst boja za enakoprav-
nost in prepoznavnost v vseh sferah življenja. Ta-
ko so tudi na televizijske zaslone prišle privlačnej-
še, pa tudi bolj vsakdanje podobe homoerotične
ljubezni, ki se čedalje pogosteje srečno izide.
Tako kot še zmeraj po malem prevladuje pre-
pričanje, da so homoseksualci nesrečni, velja tudi
nekakšno vsesplošno mnenje, da je družba danes
strpnejša do homoseksualcev, kot je bila nekoč.
Strpnost je zanimiv pojem. Mene spominja na
to, da stisneš zobe in malo potrpiš, da bo mir v
hiši. Večina ljudi, ki se opisuje kot strpne, prav-
zaprav tudi govori o svojem odnosu do homose-
ksualnosti na ta način: naj bodo, mene ne motijo,
zanimajo pa tudi ne; v redu, dokler mene pustijo
na miru; naj delajo med sabo, kar hočejo, samo
ne na javnih prostorih, tega nam res ni treba gle-
dati; in ne, otrok jim pa ne bi smeli dati. Mediji
to raven strpnosti podpirajo, ko še po petnajstih
letih gejevskega in lezbičnega gibanja pri nas v
javnomnenjskih anketah postavljajo mimoidočim
vprašanja tipa: »Ste za ali proti homoseksualno-
sti?« Tako formulirano vprašanje daje vprašanim
vtis, da gre za zadevo, o kateri se dejansko morejo
in smejo odločati. Na ekranu potem gledamo
posameznike, ki si čisto zares vzamejo čas za raz-
mislek, da bi pojasnili svoj zapleten odnos do tega
vprašanja, v smislu: »Ja, že že, ampak...« Nekateri
so bolj neposredni, enostavno bruhnejo v kamero,
da je to bilo, je in bo bolno, ter pojasnijo, kaj vse
bi naredili svojim otrokom, če bi jih zalotili pri
čem takem. Pretepli, poslali v vzgojni zavod ali k
psihiatru, pika konec, kaj pa je treba tu komplici-
rati. Predreferendumske razprave letošnjo pom-
lad, ki so presojale tudi o tem, ali je dopustno, da
bi imele lezbijke otroke, so izzvale podoben uči-
nek. Pravzaprav je že samo referendumsko vpra-
šanje legitimiziralo način, na katerega je bilo mo-
goče razpravljati. Tako je lahko vsak Francelj, ki
si je vzel pet minut časa, izlil na papir svoje stra-
hove, kako so samske ženske egoistične kurbe,
lezbijke pa čarovnice, ki bi vse svoje napore pri
vzgoji otrok vložile v snovanje načrtov o uničenju
moških. Slovenija je namreč demokratična dežela,
v kateri imajo vsi pravico izraziti svoje mnenje
(bolj ko je mnenje ekstremistično in se približuje
Rugljevemu vrelišču, bolj je super). Pri nas se
narod sam odloča, kaj je prav in kaj ne, koga želi
gledati v svoji bližini in koga bi bilo treba iztrebiti.
Težko je oceniti, do katere mere smo priprav-
ljeni »trpeti« (beri: biti strpni) socialni delavci in
delavke. Študentska organizacija univerze je maja
2000 izvedla mnenjsko anketo o istospolnem star-
ševstvu med socialnimi delavkami in delavci. Na
anketo je sicer odgovorila manj kot polovica cen-
trov za socialno delo (24 od 62), pa vendar smo
lahko kar zaskrbljeni nad rezultati. 75% socialnih
delavk in delavcev, ki so na anketo odgovorili, se
je v uvodnem vprašanju izjasnilo, da ne podpira
114
VODIČ ZA PREŽIVETJE SKOZ SOCIALNOVARSTVENE SLUŽBE IN SLUŽBE DUŠEVNEGA ZDRAVJA
ideje legalizacije istospolnega starševstva. Ko so
bila respondentom postavljena natančnejša vpra-
šanja, so bili odgovori enakomernejše porazde-
ljeni in nekoliko manj skrajni, kar je po svoje tudi
tipično. Tako se isti respondenti, ki ideje sicer ne
podpirajo, takoj v naslednjem vprašanju v skoraj
42% strinjajo, da bi morali pri dodelitvi otroka
istospolnim staršem upoštevati iste kriterije kot
pri dodelitvi staršem različnega spola. In kar na-
enkrat se jih le nekaj čez 20% ne strinja, da bi do
dodelitve sploh prišlo. Pomemben je podatek, da
je samo ena socialna delavka doživela, da se je
nanjo obrnil istospolni par za informacije o dode-
litvi otroka, kar pomeni, da iz anketnih odgovorov
govorijo predsodki, ne pa izkušnje v praksi. Kakor
koli, na zadnje vprašanje je 83% vprašanih odgo-
vorilo, da zase meni, da nima predsodkov do
homoseksualcev. Socialna delavka, ki dela na po-
dročju posvojitev, se je na okrogli mizi, na kateri
je SOU predstavila omenjene rezultate raziskave,
podobno ocenila, namreč, da nima nobenih pred-
sodkov. Svojo nehomofobično držo je uspela takoj
tudi dokazati. Posvojitev otrok istospolnim parom
ne odobrava in ne bi podprla. Svoje stališče je
tudi pojasnila, in sicer s tem, »da tako ali tako ni
dovolj otrok niti za heteroseksualne pare«.
»Veste,« je pozneje svoje mnenje še dodatno stro-
kovno podprla, »že dolgo delam na področju
posvojitev. Težko rečem, zakaj, ampak nekaj mi
govori, da to ne bi bilo dobro za otroka.« Vprašala
sem jo, s katerimi strokovnimi argumenti, teorija-
mi ali praktičnimi izkušnjami lahko podpre svoje
izjave, pa sem jo s tem samo razjezila. Tako sem
lahko bila še bolj prepričana, da tisto »nekaj«,
kar ji govori, ni ne znanje ne izkušnje ne kakšen
nezmotljiv notranji glas, pač pa nereflektiran
predsodek.
V nasprotju z prevladujočim zdravorazum-
skim mnenjem o gejih in lezbijkah pa ti sebe
opisujejo kot razmeroma srečne. Bolj ko je lahko
njihova ljubezen odkrita in sprejeta, bolj so v
resnici srečni. Še najbolj so srečni, ko jih nihče
ne požiga, priključuje na električni tok, pretepa,
meče iz lokalov ali služb ali opravlja za hrbtom.
Srečni so zelo verjetno pod podobnimi pogoji kot
drugi ljudje. Svoje zadovoljstvo utemeljujejo tudi
z občutkom, da so si svoj način življenja na neki
način izbrali, zato ga doživljajo kot nekaj pose-
bnega. Večina nesrečnosti, ki se pripisuje naravi
njihove spolne orientiranosti, vendarle izvira iz
diskriminacije v vsakdanjem življenju in predsod-
kov okolice.
Dr. Theo Sandfort je v intervjuju v Delu (R.
Kuhar, 21.7.2001) predstavil izsledke raziskave
o duševnem zdravju med geji in lezbijkami na
Nizozemskem. Ugotovil je, da zelo veliko gejev
in lezbijk nima nikakršnih duševnih problemov.
Na drugi strani pa v primerjavi s heteroseksualno
populacijo pogosteje iščejo pomoč v svetovalnih
službah ter v celotnem življenjskem obdobju zanje
obstaja trikrat večja verjetnost, da bodo zapadli
v motnje razpoloženja, dvakrat večja verjetnost,
da bodo doživljali tesnobna stanja, in dvakrat
večja verjetnost za zlorabo dovoljenih in nedovo-
ljenih substanc. Razlogi za to so, da mora oseba,
preden sprejme svojo homoseksualnost, predelati
vrsto negativnih stališč družbe, ki vplivajo nanjo.
Pogosteje je pod nenehnim pritiskom, kako ga
ali jo bodo ljudje videli, ocenjevali ali prepoznali
kot geja ali lezbijko. To pomeni, da je oseba ves
čas na preži, kar je zelo stresno.
Pri nas nimamo sistematično zbranih podat-
kov o gejih in lezbijkah kot uporabnikih socialnih
ali svetovalnih služb ali služb duševnega zdravja.
Od »specializiranih« svetovalnih služb obstaja da-
nes Galfon - telefon za lezbijke in geje. Pred nekaj
leti je v Ženskem centru Metelkova mesto delo-
vala še lezbična svetovalnica društva Kasan-
dre.Večina lezbijk in gejev, ki iščejo pomoč, se
torej obrača na običajne službe. Iz zgodb znancev
in znank lahko povzamem nekaj tipičnih odzivov
služb na gejevsko in lezbično problematiko. Od-
zivi služb so odvisni zlasti od osebne razgledano-
sti in širine profesionalk in profesionalcev oz. na
drugi strani od njihovih predsodkov in ne od
kakšne načelne naravnanosti, ki bi si jo te službe
posebej vpisale v svoj kodeks (z izjemo nekaterih
nevladnih organizacij, ki se glede tega jasneje
deklarirajo). Tako nobena lezbijka ali gej ne more
vedeti, kaj lahko tozadevno pričakuje, če se bo
obrnil/a na profesionalno službo. Pozitiven odziv
na njeno, njegovo spolno orientacijo ni samoume-
ven. Informacije o dobrih in slabih svetovalkah
in svetovalcih potem krožijo od ust do ust po ne-
formalni mreži, v smislu: »Ti, a poznaš koga, ki s
tem nima problema?« Že tako se je namreč težko
odločiti, da boš razprla, razprl svoje intimne pro-
bleme popolnemu tujcu, tujki; toliko težja je od-
ločitev, če sploh ne veš, na kakšno mino lahko
stopiš, ko prideš čez prag ustanove.
Lezbijke in geji, ki so v določenem obdobju
svojega življenja iskali pomoč, pripovedujejo o
zelo dobrih izkušnjah, in teh je kar veliko, pa tudi
o precejšnjem nerazumevanju in nesprejemanju.
115
MOJCA UREK
Med dobre izkušnje so šteli, če so po razkritju
pred strokovno delavko, delavcem doživeli ob-
čutek sprejetosti, nezavrnjenosti, neodtegnjene
bližine, zanimanje in podporo svojim prizadeva-
njem. Med slabe izkušnje so uvrstili odzive v raz-
ponu od obupne zadrege do poskusov spreobra-
čanja. Zadrega strokovnjaka, strokovnjakinje ob
razkritju zna biti neprijetna, pa vendar človeška
in ni nujno znak, da se v nadaljevanju srečanje
ne bo dobro izšlo. Nekateri so doživeli na prvi
pogled pozitiven odziv, ki pa se je pozneje razvil
v vse sorte hudih stvari, npr. v napad »vsiljive
radovednosti«. Očitno neseznanjena profesional-
na oseba je srečanje z gejem vzela kot eksotično
obogatitev svoje prakse. »Ah, hvala, da ste bili
odkriti, še nikogar do zdaj nisem srečala v svoji
praksi. Vas lahko nekaj vprašam?« V tem duhu
je usmerila vanj artilerijo vseh mogočih vprašanj,
od zelo stereotipnih do perverznih, na primer,
kako zgleda seks med dvema lezbijkama? ali res
zmeraj ena igra moško, druga pa žensko spolno
vlogo? ali njegova mati nosi hlače v hiši? se sam
na skrivaj preoblači v ženske cunje? Tako oble-
gana oseba se je kaj kmalu začela počutiti kot
zajček sredi pomembne raziskave, ki osebno z
njo ali njenimi problemi nima nobene zveze.
Med hujše odzive profesionalnih služb sodi
patologizacija homoseksualnosti, se pravi, praksa,
ki se opira na prepričanje, da je homoseksualnost
problem ali odklon. Med najpogostejše in naj-
popularnejše načine aplikacije tega prepričanja
sodijo napori, usmerjeni v iskanja osebnih vzro-
kov, da se ti je v življenju to pripetilo. Če se že ne
moreš spremeniti, potem vsaj nenehno razmišljaj
o tem, zakaj si tak, kakršen si. Poglobi se v to, do
kdaj si lulal v plenice, do katerega leta te je mama
dojila in kaj še vse groznega se ti je dogajalo z
ženskami, da ne moreš spati z njimi. Si prepri-
čana, da bi še mislila, da si lezbijka, če bi srečala
»pravega«? V srčiko tega prepričanja je vsajeno
vedno znova dejavno staro upanje, da se da homo-
seksualnost pozdraviti. Samo potruditi se je treba.
Procesi poskusov korekcije iz homoseksualnosti
v heteroseksualnost so lahko bolj ali manj raz-
vidni, včasih pa tudi povsem zakriti. Profesionalna
oseba lahko npr. pozitivno, v prijateljskem tonu
spodbuja geja ali lezbijko, naj vendarle poskusi
najprej tudi v heteroseksualnem odnosu, da bo
lahko pozneje povsem prepričan/a. Prijateljsko
prepričevanje postane učinkovitejše, če v geju ali
lezbijki prebudi občutke slabe vesti, krivde in
čustva izgube, ki jih morda še ni predelal/a. Ste
res dobro premislili, da si ne želite imeti otrok in
družine? Ni se vam treba dokončno odločiti.
Mogoče je bolje, če v tej fazi ne poveste staršem.
Mogoče je res bolje, ampak homoseksualna oseba
bo po takih sporočilih odvlekla s sabo skupaj s
svojimi še nepotrebno breme tujih dvomov in
strahov.
V posameznih psihiatričnih službah pa se še
zmeraj dogajajo bolj odločni korekcijski poskusi.
Ljudje, ki so v nekem obdobju svojega življenja
uporabljali psihiatrične službe ali pa so na njihovo
pomoč vezani dalj časa, so lahko zlasti v času kriz
ranljivejši in bolj dovzetni za dobronamerne stro-
kovne nasvete. Recimo, lezbijki v globoki depresiji
je psihiatrinja pojasnila, da je v takem stanju zelo
verjetno zaradi tega, ker živi v partnerstvu z žen-
sko. Ne glede na to, da je bila partnerka njen glav-
ni vir podpore, se je psihiatrinji zdelo prav, da ji
pojasni, da taki odnosi nikamor ne vodijo, ker
ljudje tega ne sprejemajo in bo najbolje za vse,
da se razideta. Mlajši moški, ki je imel veliko od-
prtih vprašanj o svoji spolni identiteti, je obiskoval
terapevtsko skupino v bolnišnici, kjer je dobil
navodilo, naj o svojih homoseksualnih izkušnjah
raje ne govori, ker bi to znalo vznemiriti druge
paciente. Lezbijki, ki je v času bivanja v bolnišnici
hodila tudi na individualne razgovore k psihiatru,
je ta vedno znova zagotavljal, da so njena lezbična
nagnjenja začasna, saj so posledica duševne bole-
zni. Da bi bil bolj prepričljiv, je navajal primere
svojih bivših pacientk, ki so imele podoben pro-
blem, vendar se je ta sčasoma rešil sam od sebe,
ko so se enkrat poročile in rodile otroke. Pogosto
postane homoseksualnost psihiatričnega uporab-
nika bistven podatek, ko se ugotavlja njegova
diagnoza, in pomemben predmet razprav okoli
njegovega stanja. Koliko pozornosti pa namenjajo
zdravniki heteroseksualnosti pacientk in pacien-
tov? Še nisem slišala, da bi komu napisali v kar-
toteko: R. Š., diagnoza: shizofrenija; pri osebi smo
opazili znake heteroseksualnega obnašanja.
Ker v nekaterih strokovnih službah, bodisi
socialnih, svetovalnih ali psihiatričnih, še vedno
dojemajo homoseksualnost kot duševno motnjo,
ker je preživetje lezbijkam in gejem že tako oteže-
no (komu pa je sploh lahko?) in ker so izkušnje
šola, iz katere naj bi se tudi drugi kaj naučili, se
mi je zdelo, da ne bo škodilo nekaj dobronamer-
nih nasvetov za vse, ki kdaj uporabljamo ali
ponujamo profesionalno pomoč.
116
VODIČ ZA PREŽIVETJE SKOZ SOCIALNOVARSTVENE SLUŽBE IN SLUŽBE DUŠEVNEGA ZDRAVJA ...
VODIČ
SKOZ PROFESIONALNO POMOČ
ZA GEJE IN LEZBIJKE
1.	Strokovnjaki so zato, da vas podprejo v
vaših življenjskih izbirah. Zahtevajte to od njih.
2.	Dobro premislite, preden strokovni osebi
zaupate, da ste gej ali lezbijka. Preverite na zvit
način, kakšne predsodke bi utegnila imeti. Ni vam
treba biti že takoj iskreni, nikomur niste dolžni
tega razlagati ali se zato še opravičevati.
3.	Če zaslutite, da vas hočejo prepričati, da se
spreobrnite, zamenjajte terapevta, prejšnjega pa
prijavite varuhu človekovih pravic.
4.	Ni vsak, ki daje vtis, da vas je sprejel, tudi
zares strpna oseba; včasih prav tiste, ki priznajo,
da o tem ne vedo veliko, v resnici osebno bolj
zanimate kakor prve.
5.	Če ste v brezizhodnem položaju, odvisni
od pomoči, pred vami pa so okrepljene vrste
homofobičnih strokovnjakov, si poiščite zagovor-
nika.
6.	Če verjamete, da vas ni prinesla štorklja,
potem mirno verjemite, da tudi shizofrenije ali
depresije niste staknili, ker ste se poljubljali z
osebo istega spola.
7.	Velika verjetnost je, da niste zato lezbijka
ali gej, ker je bila vaša mama gospodovalna, pa
tudi če bi bilo tako, kaj to koga briga. Če čutite,
da vas to vprašanje preveč obremenjuje, se vpra-
šajte, kaj vse vpliva na to, da postane kdo hetero-
seksualen. Kakšne tipične družinske razmere,
kateri tip matere ali poseben gen? Postavite to
vprašanje svojemu terapevtu na naslednji seansi.
8.	Če dvomite o svoji spolni usmerjenosti,
imate pravico, da se strokovnjaki z vami o teh
dvomih pogovarjajo, vendar bodite pazljivi, da
ne bodo dvomili bolj od vas. Zelo hitro se vam
lahko zgodi, da boste svoje dvome o sebi za-
menjali z njihovimi dvomi o homoseksualnosti
nasploh.
9.	Zavedajte se, da se v vas nenehno projicira
veliko nezaupanja, zaradi česar morda že sami
dvomite, ali ste ustrezna oseba. Ne dopustite, da
vas z nezaupanjem obsipa še oseba, ki ste si jo
izbrali kot zaupno.
10.	Če obžalujete, da kot gej ali lezbijka ne
morete imeti otrok, in če vam še ni ubilo želje po
starševstvu, ko ste dojeli, da vsi okoli vas mislijo,
da bi začeli svojega otroka isto minuto, ko bi ga
dobili, na vse mogoče strašljive načine zlorabljati.
potem nikar ne dopustite, da vas zgrabi maloduš-
je; razglejte se po možnih darovalcih, pobrskajte
po Internetu, najdite način, kako to narediti.
Ljudje so se od zmeraj in najpogosteje oplojevali
izven bolnišnic.
ZA PROFESIONALNE
DELAVKE IN DELAVCE
1.	Ne bojte se lezbijk in gejev - večina jih ne
grize, pa tudi homoseksualnosti se ne morete
nalesti ob stiku z njimi. Če ste to že vedeli, potem
se začnite tako tudi obnašati.
2.	Za osebo, ki se vam je razkrila kot gej ali
lezbijka, je bilo najverjetneje to premišljeno deja-
nje, ki je zahtevalo veliko naporov in premagova-
nja strahu. Če tega ne morete sprejeti, ji to odkrito
povejte, preden se vam ne zgodi, da boste začeli
projicirati vanjo, vanj svoje lastne strahove.
3.	Če to velja, torej, če ste čisto zares ugotovili,
da vas je homoseksualnosti strah, si nemudoma
najdite terapevta. V nasprotju s homoseksualno-
stjo se predsodke da pozdraviti.
4.	Kako ugotovite, ali ste podvrženi homofo-
biji in ali so vaše predstave o homoseksualcih
stereotipne? Se vam zdi, da se povsod okoli vas
množijo homoseksualci, ki vam nekaj hočejo in
vas osebno nadlegujejo? Znate našteti presenet-
ljivo veliko dogodkov, ko so vas ali vaše znanke
ali znance poskušale zapeljati perverzne možače
ali osladni tipi? Čutite nelagodje v telesu, ko ste
v stiku s homoseksualno osebo? Začutite v takih
trenutkih potrebo, da morate jasno definirati, da
ste sami heteroseksualni? Se vam naježi koža ob
misli, da bi lahko geji in lezbijke vzgajali otroke?
Vas začne skrbeti za prihodnost sveta ob misli,
da bi homoseksualni starši vzgojili homoseksual-
ne otroke? Se vam zdi vaša spolna usmerjenost
naravna? Ste prepričani, da so homoseksualci
praviloma nesrečni in tragični liki?
5.	Homoseksualnost boste najbolje razumeli,
če se boste poglobili v svojo seksualnost. Začnite
razmišljati o tem. Kdaj ste npr. prvič začutili, da
ste heteroseksualni? Raziščite, kaj je vse vplivalo
na to, da ste postali heteroseksualni.
6.	Zanesljivo in popolnoma podprite homose-
ksualno osebo, s katero ste v stiku. Ne potrebuje
vaših dvomov, verjetno jih je morala sama pri sebi
že veliko premagati.
7.	Nikjer ne piše, da ima homoseksualna oseba
zaradi svoje homoseksualnosti kakršne koli
117
MOJCA UREK
probleme. Podprite ga, jo v tistem, zaradi česar
se je obrnil/a na vas.
8. Če ne morete pomagati, potem vsaj ne ško-
dite.
Na koncu še skromno priporočilo kolegicam
in kolegom na Visoki šoli za socialno delo. Anketa
je med drugim pokazala tudi to, da so socialne
delavke prepuščene sebi in lastni pobudi, kar se
tiče informiranja in izobraževanja na področju
homoseksualnosti. To mora biti pomemben po-
datek za vse, ki smo vključeni v izobraževanje
socialnih delavk in delavcev. Razbijajmo tabuje,
pohodimo stereotipe in čimveč govorimo o tem.
Zaradi prepogoste uporabe besede gej ali lezbijka
se nam - preverjeno - ne bo posušil jezik.
LITERATURA
Brown, Rita Mae (1994), Granatno jabolko. Ljubljana: ŠKUC Lambda
Kuhar, Roman (2001), Duševno zdravje homoseksualcev: večja verjetnost motenj (Intervju z dr.
Theom Sandfortom). Delo, 21.7.2001: 28-29
Študentska organizacija univerze - resor za socialo (2000), Istospolno starševstvo: Analiza ankete
za centre za socialno delo. http://www.geocities.com/slogayportal
118