Zgodnja
CA
«
K a to II £ k cerkven list«
A s*

Danica tehaja vsak petek na celi poli, in velji po pošti s* celo leto 4 gld.SOkr., za p« ! >rt* t* gld. 40 kr.. zm'eteril*Ti» 1 gH. kr V tisfeamici 3 prejemati a na leto 4 gold., za pol leta 3 gold., sa četert leta 1 gold.; uk- zautnt na ta dan praznik isidt- Danica ____________ dan poprej.
MM 38.
•Tečaj XXVII.
V Ljubljani 7. velikega serpana 1874,
Koledar za naslednji teden.
Veliki strpan. Avguat.
9. Nedelja XI. po bink. Evangelij: „0J gluhega in mutastega". (Mark. 7.) - Sv. Albert, mašnik kar-melitovskega reda, je bil v pervi polovici 13. stoletja v Siciliji sin imenitnih, bogatih in pobožnih staršev, ki so si ga po 26 letih v zakonskem stanu z gorečo molitvijo, s postom in obilno milošnjo od Boga sprosili, in ga službi Božji in Mariji v karmelitovskem redu obljubili. Albert, v strahu Božjem izrejevan, v nedolžnosti odraste. Mati mu razodene svojo in očetovo obljubo. Mladeneč ves vesel teče v karmeiitovski samostan, pa ni bil sprejet; ker si prednik misli, da mu ni resnica. Marija se očetu v spanji prikaže, rekoč: „Zakaj ne spol ni ž svoje obljube? Vedi, če je ne dopolniš, bos nagle smerti umeri." Oče ves prestrašen pove to svoji ženi; še tisti dan peljeta oba svojega sina v samostan, razodeneta predniku svojo obljubo, in Albert je bil sprejet; podeli svojo berhko obleko ubogemu, in obleče samostansko obleko. Satan mu v samostanu na ušesa trobi, da ta red je zanj pre ojster, ni njegov poklic, naj gre med svet, kjer bo več dobrega storil, kakor v samostanu. Mladeneč pa spozna njegovo zvijačo in reče: „Poberi se od mene, in pojdi tje, kamor te je greh prevzetnosti vergel." Satan beži od njega. Albert stori samostanske obljube, in mašnik je posvečen. Hrepeni pa čedalje bolj po visi popolnosti. Bog mu podeli dar čudežev. Omenimo le enega. Neapo litanski kralj Robert oblega mesto Mesino, lakota čedalje veči prihaja, vse ljudstvo vpije; „Oberr;imo se k Božjemu služabniku, naj za nas moli." Božji mož mašuje, in med mašo se sliši glas: „Albert, tvoja molitev je uslišana", in še tisto uro priplavajo 4 ladije polne žita v zavetnik. Vse se čudi, kako je bilo to mogoče, ker je bila tudi na morji velika zapertija. Dva zgodovinarja pripovedujeta, da sta dva angelja ladije pripeljala, ker naglo sta bila zginila ljudem spred oči. Albert previdi svojo in svoje sestre smert; ugasnil je kleče na postelji 7. suš. 1. 1306, ko je molil 30. psalin. pri besedah: , Jaz pa sem v Gospoda upal". Veliko čudežev se je zgodilo na njegovem grobu.
Prigodba prederznim brezbožnikom v strah. I^ri vdan brezbožen človek, ki je bil vse zaigral, stopi domu grede v cerkev, v kteri ste bile podobi sv. Alberta in Matere Božje; oberne se k podobi sv. Alberta, rekoč: „0 kolikokrat sem te prosil, da mi pri igri pomagaj, pa me nisi nikoli uslišal; danes ti odrečem tvojo svetost." Obernivši se k podobi Matere Božje pravi: „Ime-nujejo te Mater milosti, do mojih prošenj pa si vedno gluha bila". Nato mahne z mečem po podobah, in —
kri se iz njih pocedi. Mlad mož, ki to vidi, se na vaih udih trese in vpije; hudodelnik pa iz cerkve skoči, strela vanj udari, in ni ga bilo druzega kakor malo pe~ pela. —
Sv. Roman v»jak sprič., k'. je bil sv. L'»renc v ječi kerstil, in je bil ta dan	I. ob glavo djan ;
sv. Domicijan šk. spoz.
10. Ponedeljek. Sv. Lorenc, dijakon sprič., je bil blezo v Rimu rojen; gotovo pa je, da je bil v Riinu v keršanski veri podučevan in keršen. Papež Ksist ali Sikst II so ga zavoljo njegovih lepih čednost kot svojega sina ljubili in ga dijakona posvetili. Pervi med sedmerimi dijakom v mestu je imel Bkerb za cerkvene zaklade in uboge. Tisti čas 257. leta je cesar Valerijan dal povelje moriti škofe, duhovne in dijakone, pa tudi druge kristjane. Papež Sikst je bil • svojima dijakoo"ma Felicisimom in Agapitom v ječo in potem na moriše pč.jat. Dijakon Lorenc rnu gre napr .♦« (Hrri rjun pogovor 0. vel. serp). Lorenc razdeli po papeževem povelji vse zaklade ubogim. Tri dni po tem popadejo Lo-renca, ter ga peljejo pred mestnega oblastnika, kteri mu reče: ,.Pokaži mi cerkvene zaklade, kjer jih iroaa skrite, in daj jih cesarju za deržavne potrebe'*. Lorenc nu pokaže uboge, rekoč: „Glej, ti so naši zakladi", luiloanja ubogim podeljena j« naš saklad v nebesih. Oblastnik ga oa zapreti v ječo, Hip. ht je njegov čuvaj. Med vje-timi je bil slepec Lucil, temu Lorenc reče: „Ce veruješ v Jezusa Kristusa in se daš kerstiti, ti bo on dal po-:rled". Slepec mu odgovori: „To sem že davno želel'*. Lorenc ga podučuje in kersti; Lucil spregleda. Lorenc še drugim slepim podeli pogled. To čudo vidi Hij»olit in veruje v Kristusa, in da se kerttiti. Oblastnik zopet pokliče Lorenca pred sodbo, in ga po zakladih vpraša; Lorenc mu odgovori: „Sej sem ti že povedal, kje so naši zakladi *. Cesar ukaže Lorenca na tezo razpeti in grozovito bičati. Lorenc pa za take in tolike muke Boga hvali. Ko vojak Roman to sliši, in vidi, da mu angelj kri iz ran izbrisuje in ga tolaži, tudi on veruje v Kristusa. Lorenca zopet v ječo peljejo, Roman pa za njim hiti v ječo, nese vode sebnj, ter gn svetega kersta prosi. Lorenc ga po kratkem poduku kersti Cesar ukaže vojaka bičati in ob glavo djati S*. ve|. serp. I. 2:>M. Lorenc zopet pred sodbo Kristusa spoznava: cesar ga ukaže sleči in na železno mrežo s podloženo žerjavico položiti. Ko se na žerjavici peče, cesarju reče: ,,Spoznaj moč mojega Boga, tvoja žerjavica je meni hladiln, ne pa muka**. Kmalo po tem trinogu reče: „Na tej strani sem že pečen, daj me oberniti". Obernej^ ga z vilami. Nekoliko časa po tem cesarju pravi: ..Že sem pečen, zdaj pa jej.*' Pri besedah: ,.Zahvalim te, o Gospod! da sem zaslužil iti v tvoje kraljestvo", izdihne svojo dušo 10.
vel. serpana I. 258. Veliko rimskih starašin, ki so bili vpričo njegove smerti, se je spreobernilo
Ka-tor nekdaj tako tudi se zdaj počenjajo zatirava Bvete katoliške cerkve na Rusovskem, na Nemškem, v Švici in druzih krajih. Pervi na versti so Bogu in cerkvi zvesti škofje, ktere iz dežele tirajo, v ječe zapirajo in sn njih prihodkov polastujejo, češ: »Pastirja bom udaril, in ovce cede se bojo razkropile." (Mat. 26, 37.)
Sv. Hi polit sprič.; sv. Justin maš. sprič.; sv. Asterija dev. sprič.
11. Torek. Sv. F i lomen a, dev. in sprič.. je bila hči grcskega kneza: starši so si jo bili od Boga spro-sili, ko so se bili dali kerstiti po nasvetu svojega zdravnika Publija; Filomeno, t. j, Ljubljeno, so jo imenovali. Filomeno 13 let staro vzamejo starši seboj v Ritn, kjer je oče imel opravke s cesarjem Dioklecijanom. Cesar čedno devico ugleda, vname se v njem nečista želja, ter jo snubi. Oče od prevelike časti preslepljen, mu jo koj obljubi, devica pa se brani, ker se je že z drugim ženinom Jezusom Kristusom zaročila. Hud6 ji žuga, devica pa je stanovitna. Cesar se ji prilizuje, in ji velike reči obeta; ker pa nič ne opravi, jo da zapreti v ječo, jo vsak dan obiskuje in svojo ponudbo ponavlja. Ze 37 dni v ječi zaperti devici se Marija prikaže, ter ji napove, da bode v treh dneh velike muke terpela. Filo-mena se silno prestraši; Marija pa jo tolaži. Ceaarjeva nečista ljubezen se spremeni v divjo togoto, ukaže jo grozovito bičati, in skoraj mertvo v ječo zapreti. Dva angelja jo ozdravita, in bila je krepkejsi kakor poprej. Cesarji reče: „Glej, nas bog Jupiter te je ozdravil, ker je njegova volja, da bodeš cesarica". Devica ostane stanovitna. Cesar zapovč železnega mačka ji na vrat navezati, in v Tibero jo potopiti. Angelja jo na suho prineseta. To čudo viditi, ze veliko gledavcev spreoberne. Cesar vpije: „čarnica je, s pušicami jo ustrelite!" pu-sice pa se vračajo v nje, kteri jih mečejo. To viditi, jih veliko izmed ljudstva veruje v Kristusa. Cesar se boji večega hrupa, ukaže devico ob glavo djati. Kristjani s) jo pokopali na pokopališu sv. Priscile, kjer so bili nje ostanki najdeni 1. 1802. Na prošnjo sv. Filomene se je veliko čudežev zgodilo.
Vodilo sv. Filomene: „Jezin Kristus je moj delež". „Kaj imam namreč v nebtsih, in kaj ljubim na zemlji kak r tebe? Bog mojega serca in delež moj je Bog vekoma]". (Ps. 72, 25. 26.) —
Sv. Tiburcij spr.; sv. Suzana dev. sprič.; sv. Ta v r in šk. spoz.; sv. Digna dev.
12. Sreda. Sv. Klara, devica in opatinja, je bila rojena v mestu Asisu 1. 1193 od plemenitih, bogatih in pobožnih staršev. Klara, to je, čista, s vi tla, še deklica za igrače ni marala, ampak je rajše in veliko molila. Ko odraste, je pod svojo lepo obleko nosila ostro raševino. V svojem 19. letu bi bila kaj rada s sv. Frančiškom Asiskim govorila, pa si ni upala; neka gospd jo k njeinu pelje. Sv. Frančišk, od Boga razsvetljen, ji v pogovoru reče, da je k popolnosti poklicana in izvoljena voditeljica ženskega spola. Klara razume te besede, ter vpraša, kdaj naj gre v samostan. Frančišk odloči praznik sv. Jožefa. Ta dan gre Klara brez vednosti svoj h staršev s svojimi tovaršicami v cerkev Porcijun-kulo ia prejme samostansko obleko iz rok sv. Fran čiška, I. 1212. Ker pa še ni bilo nunskega samostana Fran^iškovega reda, jih pelje v samostan benediktinaric sv. Pavia, ktere jih rade sprejmejo. Njen oče jo s silo iz samostana vleče, ona pa se altarja oklene, in zater-juje, da noče nič več med svetom živeti, in oče odje-nja. Neža, njena 141etna sestra, jo v samostanu obiše, in ji v njem tako dopade, da noče nič več domu. Serditi oče pošlje nekaj možakov svoje rodovine v samostan,
da naj jo s silo domu pripeljejo. Nežica se brani, možaki jo za lase vlečejo, in deklica vpije: ,,Sestra, pomagaj mi!" Klara moli. Ko jo skozi vrata privlečejo, je ne morejo nič več premakniti; njen stric jo hoče z mečem prebosti, pa mu roka oterpne. Vsi spoznajo voljo Božjo, da naj deklica v samostanu ostane. Po teh brit-kih urah pridejo veseli dnevi. Frančišk oskerbi sestram svojega reda cerkev in samostan v Asisu. Papež Hono-rij lil ta novi red poterdijo. Sestre tega reda se imenujejo frančiškanke, tudi klarisarice. Klara je njih prednica. Device in vdove, kraljice in knezinje, zakonske žene, kterih možje duhovni postanejo, vanj stopajo, tudi Klarina naj mlajši sestra in nje mati Hortuia, vdova, se jim pridružite. Po mnozih mestih in deželah se samostani sv. Klare vstanovljajo. Po povelji sv. Frančiška je bila Klara opatinja vsih samostanov. Sveta Klara je bolj z zgledom kakor s povelji vodila svoje sestre na potu samostanske popolnosti. Svoje telo je vedno krotila, z ostrim pasom prepasana je spala na golih tleh, z lesom pod glavo; nektere postne dni ni celo nič vživala, druge postne dni pa je ob samem kruhu in vodi živela; dolgo v noč je čula in molila. Bog ji je tudi dar čudežev podelil. Mnogo bolnikov je ozdravila, pol hleba kruha je tako pomnožila, da je 50erim sestram zadostoval. Ko so Saraceni samostan oblegali, se je dala bolna k vratim prinesti, ter je tam pred prinesenim sv. Rešnjim Telesom goreče molila; nekteri turki so slepi z zidov počepali, drugi pa so zbežali. Klara je bila 42 let opatinja, in je v 60 1. svoje starosti v Gospodu zaspala 11. vel. serp. 1. 1258. Mnogo čudežev se je zgodilo na njenem grobu.
Vodilo sv. Klare: »Samostanska celica je moj raj na zemlji." Ta raj imaš tudi ti lahko na zemlji, in sicer v toliko veči meri, kolikor bolj se šumu tega svotd odteguješ, in se v samoti z Bogom pogovarjaš. —
Sv. Hilarij sprič.; mati sv. Afre sprič.; ss. Makarij in Julij an sprič.; sv. Herkulan šk. spoz.
13. Četertek. Ss. Hipolit in Kasijan sprič. Hipolit, od svetega Lorenca keršen, je bil zagrabljen v svoji hiši, ko je bil sv. Rešnje Telo prejel, in je bil gnan pred cesarja Valerijana. Cesar ga po veri vpraša, Hipolit pa mu serčno odgovori, da je kristjan. Skuša ga z darovi in obljubami preveriti, po tem pagastepe-njem omečiti. Ker pa Hipolit stanoviten v veri ostane, mestnemu oblastniku ukaže ga umoriti. Oblastnik se podd v Hipolitovo hišo, zarubi vse njegovo premoženje, pa vidi, da je keršanska vsa njegova deržina. Po mnozih mukah ukaže Konkordijo, Hipolitovo rednico in 19 druzih ob glavo djati, Hipolita pa zdivjanim konjem na vratove za noge privezati, da z njim po ternji in ka-menji divjajo, dokler ne izdihne svoje duše.
Ta dan je po grozovitem, dolgem terpljenji sklenil svoje življenje tudi keršanski uČenik sveti Kasijan, ki je bil z na herbtu zvezanimi rokami izdan dečkom, svojim učencem, ki so ga s šili tako dolgo zbadali in me-šarili, da je umeri.
Gerda je nehvaleŽD03t učencev do učenikov. Če tudi naši učenci svojih učenikov, naj so že duhovskega ali deželskega stanu, s šili ne zbadajo, jih pa marsikteri zbadajo s šilom svojega jezika, obrekujejo, in celo kolnejo, če ne dobijo dobrega spričala. Gerda nehvalež-nost to!! —
Sv. Konkordija spr.; ss. Centčla in Helena spr.; sv. Radegunda kraljica.
14. Petek. Predpražnik M. D. Post — Sv. Anastazija vdova, je bila hči pobožnih, premožnih staršev. Že v svojim 7. letu se je z glave učila Davidove psalme. Pred očmi svojih bogaboječih staršev je pridno delala in molila. Nekega dne sedi za statvami in tke, kar se
ji uterne svetla zvezda na persi, in hitro zgine. Iz tega je spoznala minljivost vsfga posvetnega, in je sklenila v samoti Boga služiti. Toda starši ji tega niso dovolili, omožiti se je mogla z visim poveljnikom cesarske armade, kteri pa je 16 dni po poroki v vojski zgubil življenje. Mlada vdova se je mčgla po cesarjevem povelji zopet omožiti, pa je svojega moža pregovorila, da si je zvolil meniški stan; ona pa je svojo hišo prenaredila v samostan za ženski spol. Anastazija je domačim in tujim v obilni meri skazovala duhovne in telesne dobre dela milosti. Zvoljena prednica svojih tovaršic si ni dala streči, temuč sama je vsim stregla. Nekaj časa po tem je dala na samotnem hribu zidati samostan in lepo cerkev, k ter a je bila Mariji Devici posvečena. Anastazija je s čudeži daleč okrog slovela; cesarica Teodora jo v Carigrad pokliče. Anastazija se težko, težko loči od svojih tovaršic, zlasti pa od svoje priljubljene cerkve. Dasiravno je tudi v Carigradu živela v ženskem samostanu, se je vender le vedno nazaj želela k svoji izvoljeni Materi Mariji Devici. O lepi priliki se verne v svoj samostan, pa kmalo zboli; 12 dni pred smertjo ji podasta dva moža v belo oblečena listek z napisom: „Glej, tvoja prostost se bliža, veseli se!" Ko se ji smert približa, se da peljati v cerkev, in tam med molitvijo izdihne svojo blago dušo 860. leta.
Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjejo!... ker njih dela gred6 za njimi (Skr. raz. 14, 13.}, tam najdejo plačilo za vse svoje dobre dela. —
Sv. Evzebij maš. spoz.; sv. Marcel šk. spr.; sv. K al is t šk. sprič.
15. Sabota. God in praznik vnebovzetja Marije . Device ali velika Gospodnjica. Ko so se bilh apostelj ni po vsem svetu razšli oznanovat sv. evangelij, je živela Marija s sv. Janezom v mestu Efezu. Nezmerna ljubezen do njenega božjega Sina je v nji vnemala preserčno željo, se z njim združiti vekomaj. Neprenehoma je zdi-hovala po njem. Bog utolaži njeno hrepenenje. Včliki angelj Gabriel ji oznani, da se bliža konec njenega po-potvanja na zemlji. To razodene Marija sv. Janezu, pa tudi svojo serčno željo, da bi še enkrat obiskali pred smerjo tiste kraje, kjer je njen Sin terpel in umeri. Marija in Jan^z gresta v Jeruzalem; Marija obiskuje z vso pobožnostjo svete kraje; njene moči so od kopernenja po Jezusu pešale, gre v hišo, kjer je Jezus z aposteljni zadnjo večerjo obhajal, in tam rešenja čaka. Po čudežu se vsi aposteljni (zunaj sv. Tomaža) pri smertni postelji snidejo, Marija jih tolaži, jim pomoč obeta, jih blagoslavlja in se z njimi poslovi. Sin Božji sam pride s trumo angeljev, in ji podeli sv. Popotnico, rekoč: „Ljub Ijena mati moja! sprejmi iz mojih r6k to Telo, ki si ga meni dala". Po prejetem sv. Obhajilu reče Marija: „V tvoje roke zročim svojo dušo", in zaspi. Aposteljni jo v belo tančico zavijejo, in slovesno pokopljejo v pripravljeni grob v dolini Josafat, in zaprejo grob s težkim kamnom, kakor je bila navada. Tomaž pride 3. dan po Marijini smerti, želi jo viditi; odvalijo kamen, pa v grobu ne najdejo nič druzega, kakor tančico in čudovito lepih cvetic, s kterih prijeten duh puhti. Sin Božji ni pustil, da bi telo njegove presvete Matere v grobu strohnelo; vzel ga je v svojo nebeško slavo.
Spreljubi, ozirajmo se za Marijo v njeno nebeško slavo, ter neprenehoma prosimo, da nas s svojo močjo podpira na našem popotovanji, zlasti pa ob naši smertni uri. —
Sv. Tarsicij spr.; sv. A lipi j šk. spoz.; sv. Stanislav K os t k a, mladeneč Jezusove družbe.
Popru vek. V zadnjem lista da 1. *tr. v 2. predelku 21. ▼ odzgortj u a j se bere letnica 1871 (In ne 1817).
ELusarska pora.
(Spisuje Val. G a s p e r š i č.)
Ver »ver pace.
Dante.
II.
Atila se ne upa napasti Pariza, dozdeva se mu, da brez viharja Galije ne bo zapustil, da mora svoje trume varovati in da s Parizom se ni varno šaliti. Oberne se toraj proti Salonjskemu polju (champs Chalons). Ali Aecij, rimski vojaški poveljnik, ga od začetka opazuje, sklene mir z Go:i in drugimi narodi, kteri so bili sicer njegovi^ nasprotniki in nasprotniki rimskega cesarstva, in na Salonjskem polju se postavijo zoper njega. Dolga in huda je bila bitva, ali konečno rimski red in rimski meč sijajno zmagata. V divjem begu Atila in njegove čete Galijo zapustč. Unkraj meje jih Atila zbira in jih pelje v Panonijo (na Hervaškem in Ogerskem). Tam jih vredi, in potem se vzdigne v svoji maščevalnosti proti Italiji, ki je bila pod Rimom. Pridirja skoz Emono (Ljubljano), udari na Oglej (Akvilejo), ga razdere, v sužnjost pelje tisoč in tisoč prebivalcev. Tudi druge mesta po zgornji Italiji razdira, po goricah svoje malike razstavlja proti keršanskemu Bogu, kterega že vsa Italija spoznava. V vertoglavnosti svoje zmage se napoti proti Rimu, ter v ošabnih sanjah že vidi zlati venec, s kterim si bo na rimskem Kapit<»iu čelo venčal.
Pred Rimom se ustavi, skliče glavarje, in govori: Prijatli in vojaki, v sijajni zmagi smo došli do tistega mesta, ktero se imenuje večno mesto; trenutek ni tako daleč, da tudi Rim se nam podi in našo oblast pripo-znava. Na razvalinah rimskega cesarstva bode Atila vstanovil novo hunsko cesarstvo (Huni so se imenovali njegovi vojaki), in hunski orli se bodo od juga do severa ponosno razširjali. Oziroma na rimsko monarhijo vidimo, da je že tisoč let staro truplo, in da kakor tako ne more napredovati; noga peša, roka ne derži več meča, glava puhla ali polna zmotnjav, v sercu moštva ni, ampak popačenost. Zarad tega je tudi propad neogibljiv na vse strani, od zunaj in od znotraj. Kakor pridtrejo v mladem letu plazovi z visokih planin v doline, tako pritiska z visokih severnih krajev narod za narodom na rimsk<5 cesarstvo. Hujši so pa viharji, kteri se vzdigu-jejo v sre li cesarstva: močni, hrabri, serčni domoljubni Rimljani so postali slaboserčni, malodušni, brez domo-rodnega čutja. Quantum mutatus ab isto Hectore, — kako nepodobni so tistim, ki so bili! Podzemske grobnice, v kterih se razširja^nova keršanska vera, bodo pod-kopale rimsko mesto. Čujte! kakor valovi o pritoku morja silijo proti bregu, tako je tudi v naših zadevah en pritok, kteri v pravem trenutku zapopaden pelje v pristaniše sreče; ako ga zamudimo, zabrede naša barka v peskovino. — Nad zvezdami v visokih nebesih pa je bilo sklenjeno, da Atila, ki se je bil proti Božjemu namestniku vzdignil, mora biti strahovan, da bo sv. Oče mogel v miru sv. vero oznanovati — per aver pace.
(Dalje nasl.)
Preganjanje kristjanov r Tong-Hingn.
(Dalje.)
Učeni nižega deželnega poglavarstva Dien-a so serJno morili krietjane, še bolj so se prizadevali učeni v Cao Ha-i.
1. sušca msgr. Gauthier zopet piše svojemu pomočniku :
«
„Da so dvor in mandarini krivi z učenimi, so zadnje mesce kazale mnoge rijanja in zdaj je skoraj potcrjeno po Blužbinem spričalu. Učeni, ki so na čelu za morjenje kristjanov namenjenim vojakom, pravijo, da je iztiranje kristjanov, ki se godi pred očmi mandarinov, zmenjeno med dvorom in učenimi, da bi se maševali za naj no vejši dogodbe. Maodarinom je od dvora prepovedano preganjanje kristjanov s silo zavračati.
Včeraj je zopet poslan stotnik ves nejevoljen rekel okoli stoječim kerSanskim vojakom: „Ali je verjeti? Prepoveduje nam se bojevati zoper pošasti, ki si ž-jo gasijo v kervi vaših žčn in otrčk".
Eden poveljnikov, ki je ravno dal dva kristjana na cesti umoriti, je šel v paradi pred poglavarja terd-njave, kteri ga je spoštljivo odpravil. Nazaj grede je padlo dvajset žen in otrok pod mečem tega moža in njegovega spremstva.
Po več krajih so lovili cele družine, zvezali očeta z matftrjo in otroci ter vse skupaj potisnili v valove, toda še pred so očetu glavo odsekali. Množica p<) osem do deset skupaj zvezanih merličev je zajezila glavno reko, ktera pa vendar ni sinerdela, kar se je zelo čudno zdelo.
Pet duhovnij z blizo 10.000 kristjani je misijon zgubil, to je: Lany, Thank-Huyen, Nam-Duong, Hoy-Yen in Dorey-'lhang. Veliko jih je zgorelo v ognju.
Učeni so imeli napravljene morivne trume, da bi bili mene napadli. Tega ne delajo samo z dovoljenjem, ne, delajo s pomočjo okrajnih mandarinov."
Msgr. Gauthier govori le o preganjanji sosednjih keršanskih občin, pa druge so ravno tako terpele. M. Marin, ki je bil v okraju Quinh Luu, kjer je čez 10,000 kristjanov, piše M. Delpech-u, semeniškemu predniku zunanjih mistjonov:
„Od začetka svečana učenjaki vedno bolj žugajo; povsod trosijo liste polne sramotenja zoper keršansko vero in zoper Francosko. Učenjaki imajo skor neprenehoma zbore in se nasprotno spodbujajo k zatiranju kristjanov.
Njih vodilo je: „Vse kristjane moramo pomoriti in ne enega ne smemo pustiti pri življenji; zakaj ako te odpravimo, ne bo nobenega Evropejca več v annamsko kraljestvo."
Konec svečana se je začelo preganjanje. V mojem okraju so umorili dva kristjana, kterih trupli ste ostali več dni nepokopani. Ljudje so se obernili do velikih mandarinov, da bi dosegli pravico in brambo, pa zastonj. Od takrat )e besnost naših sovražnikov presegala vse meje.
Učenjaki so napadli vas z nad 400 kristjani in so jo zažgali. Kakih 120 krstjanov je zbežalo v veliko vas blizo mojega stanovanja. Drugih 300 so vse pomorili.
Od ure do ure sem dobival prežalostne naznanila, množili so se ubežniki, ki so hotli smerti uiti. Hrup se mi je vedno bolj b!ižal.
Neverniki so oblegli dve majhni keršanski vasi dve uri od mojega stanovanja. Okrajni predstojnik je preibkal vsako hišo, je štel kristjane ter jim prepovedal pod ojstro kaznijo iti z doma. Nektere keršanske go spodinje so vendar šle na terg živeža kupovat, da ne pomerjo za lakoto; pa ni jih bilo nazaj. JSeverske žene, ki so jih spremljale, so pravile, da so jih vjeli in ob glavo djali. Dva moža iz tiste vasi sta po noči preplavala veliko reko, sta prišla k meni ter mi pripovedovala svojo nesrečo. Tudi jaz nisem mogel njima nič pomagati , jokal sem z njima. Dva ali tri dni pozneje sem zvedil, da so vsem možem v vasi glave porezali; samo ženam in otrokom so prizanesli. Tudi je bilo prepove-
dano hiše kristjanov zažigati, ker so bile med ajdovskimi hišami.
8. sušca sem bil v vasi Mauh-Sou poleg jezera ia sem poslal dva kristjana po nektere reči v hišo nasam-nega mašnika, ki je dve uri od tam. Ta dva moža so neverniki zgrabili in v ječo vergli. Na vso moč sem si prizadeval jih rešiti iz r6k tih barbarov. Celo darila, ki sem jih poslal v vas, so zavergli in mi poslali skrivnostni odgovor: „Kadar pride veliko kardelo, bomo vidili".
(Konec nasl.)
Ogled po Slovenshetn in dopisi.
It Ljubljane. Ljubljanski rokodelski pomočniki so bili preteklo nedeljo večer, 2. t. m., prav priserčno po-slavili 2oletnico duhovskega stanu svojega preljubljenega vodja dr. Leona Vončina. Soba je bila razsvitljena in okinčana in ob steni med zastavama ia zelenjem svitel napis: „251etnica našega načelnika dr. L. Vončina." Podarili so mu prelepo tablo z naslikanim kelihom, okinčanjem in primernim napisom, ki je zaznamnoval to dogodbo. Pred lepim številom gg. pomočnikov in ve5 gg. mojstrov je najprej gosp. Zor dr. Vončinu naznanil ob kratkem občutke pričujočih. Dr. VonČina pa je v daljšem odgovoru poznamnjal nekoliko točk iz svojega življenja, povdarjal svojo popolno zadovoljnost s;stanom, ki si ga je bil ne pred 25 leti, ampak že v otročjih letih izvolil in česar se še nikoli noben trenutek v življenji ni pokesal. — O. Rus je z nekoliko obširnišimi besedami nato vošilo izrekel, njegov govor so sklepale navdušene besede „za mnoge leta", ki so jih večkrat goreče ponavljali vsi pomočniki. Še je dr; Kosta smoj-sterskim iznenadnim govorom razveselil in močno navdušil pričujoče. Povdarjal je, kako res na pravem mestu je vse skozi značajni dr. Vončina v sedanjih hudih časih, kako potreba je tacih mož o času, ko lažnjivi liberalizem po druzih deželah hoče še le poskušati zmote in strahote, ki so na Francoskem že ob koncu preteklega stoletja tako žalosten konec imele. Vmes med govori so se primerne pesmi pele. Zares privošiti je gg. rokodelskim pomočnikom tacega vodnika, in vodniku tacih verlih rokodelcev v družbi. Bilo je to prav priserčno obhajanje, kakoršnih ni veliko v življenji.
Iz Štajerskega, v Četertek (23. jul.) smo imeli duhovniki iz konjiške in slovenobistriške dekanije duhov-ske pogovore (pastoralne konierencije) v Konjicah; in nekateri pričujočih so želeli, naj bi se v pesmi naznanila sreča in vdanost mil. gosp. knezu škofu Jakopu Maksimilijanu za vezilo (ker je bilo v saboto njihovo godovanje). Naj vošilo tukaj nasleduje:
1.	CeLsIssIMo PraeSVLI IaCobo LAVDes VoVent
2.	LaVreasqVe perpetVas onoMastICa Dle Conferen-tlstae GonoVICenses:
Serca pesem slavovita Proti nebu se dviguj, Slavnih vencev krasna kita Srečni god nam oznanuj! Ki prevzvišeni Vladika JOKOP MAKSIMILIJAN! Ljubej naših sere in dika, Služiš ga današnji dan.
Toraj živi, Ljubeznjivi, Prečastiti Škof in Knez! Živi v sreči nevsahljivi, Zvezda naša, zloge včz!
Po Vdih stezah naj Ti sije Solnce Božje milosti, Štirski rod pa venec vije Vedne hvale in časti!
Svet zdaj buta v Cerkve skalo, Pa viharja se ne boj! Z ljudstvom kakor skala stalo Bo duhovstvo za Teboj : Sežemo Ti z desno v desno, Cerkvi zvesti vselej stat', In prisežemo slovesno, Tud' življenje za-Te dat'.
Jaz mislim, dasiravno so mil. vladika pesem prejeli, da moramo mi sedanji čas svojo nepretresljivo edinost in nepremakljivo vdanost svojim prevzvišenim škofom (škofje pa sv. Očetu) tudi pred vsim svetom očitno naznanje dajati, naj brezverno liberalstvo vidi, da škofje niso osamljeni, ampak vse keršansko ljudstvo in vse katoliško duhovstvo kakor jekleni zid za Njimi stoji; da se toraj liberalci zastonj pehajo to sveto in božjo družbo razbiti; da celo Stremajerjevim grošem se bo k večemu kak nespremisljenec na limanice vsedel.
Framasonstvo in lažnjivo liberalstvo je zvito kakor kozji rog in se na vso moč trudi zoper sv. Cerkev in vero Jezusovo. Škofe hočejo od papeža ločiti, zato ga kemijo, na vso moč obrekujejo in za ptujega vladarja pitajo: nižje duhovstvo hočejo pa od škofov odcepiti, od tod je tako strupeno psovanje zoper škofe, za nižje duhovstvo pa mačje solze prelivajo. Katoliško ljudstvo pa ravno tako od duhovšine odrezati žele. Od tod napadi po časnikih na duhovsko biro, in druge šuntanja ljudstva, pa še več; „Nordd. Allg. Ztg." poveduje: Pred 12 leti je belgiška velika loža sklenila vse podložne lože po svetu poklicati, kako da bi se ljudskih učilnic polastili? In zedinili so se na prav prekanjen način, namreč: vse učilnice se morajo od katoliške cerkve od tergati, duhovski redi in sploh verni učitelji izpodriniti; otroci morajo do 16., še boljše do 18. leta v (brezversko) šolo hoditi *), zato, da se jim od vernih staršev vcepljeni ,,predsodki in f— vraže" (tako vero imenujejo!) iz glave izbijejo, in od 20. do 32. leta pa tako zopet že dobro obdelanemu vojaštvu zapadejo; in tako mislijo, bo že prihodnji rod brez vere, brez duhovnov in brez škofov, in oni bojo z ljudstvom delali, kakor maček s klobaso, ali pa pajik z vjeto muho. Da se takemu po-ibelju nasproti postavimo, je treba po vsem svetu ze-injene moči škofov in vernikov ter duhovnov s papežem vred, viribus unitis, in to terdno zvezo je treba svetu očitno naznanjati, da se drugi drugega spodbudu-jemo, dokler ni zamujeno. —
V Gorici, 26. jul. Ne mislim, kaj bi pisal, ampak kako bi jo zavil, da bi nobenemu ne bilo neljubo in bi svoj namen dosegel. Imamo sicer tudi priliko svoje želje in misli po domačem „Glas-u" objavljati, pa če zopet kaj cerkvenega napišem za njegove predala, mi bodo pa le dopisniki po dunajskih listih očitali, da preveč „cerkveno" pišem.
Tudi jaz sem tega mnenja, da naj bo „Danica" cerkven list za vse duhovnike cele „Slovenije", toraj tudi strogo le duhovnike goriške nadškofije zadevajočo stvar Vašemu listu pošljem. Nekdo je omenil v našem domačem listu, da dobimo letos duhovne vaje. Ta no vica je gotovo dobro dosla vsim duhovnom, posebno ker lansko leto ni bilo duhovnih vaj. G. dopisnik pravi, da je zdaj prav lahko mogoče duhovne vaje napravljati,
*) Se ve, da mavtar ne praša, kdo bode kmetu delal, njim je le na tem, da ovoje namene dosežejo.
ker imamo za to primerno hišo (semenišče) in tudi takih gospodov ni treba daleč okrog iskati, ki bi duhovne vaje vodili; imamo jih v Gorici. Kes, da imamo nektere, ki bi za to popolnoma sposobni bili in so tudi ta posel hvale vredno že iaverševali; jaz pa se prederznem viso-kočastite duhovščine pozornost oberniti na domačina, ki je gotovo pred vsemi drugimi za to, gotovo težavno opravilo naj sposobnejši. Čemu bi hodili v Terst ali celo na Laško prosit voditelja duhovnim, imamo ga doma, vživa zaupanje cele nadškofije, veliki večini duhovščine je bil profesor, slovi zarad svoje učenosti, je „vir ora-tionis", in še kaj bi omenil, pa zarad globokega spoštovanja do njega omenim le to, da je letošnje leto imel duhovne vaje za bogoslovce, in kdor želi zvediti, kake so bile te duhovne vaje, naj popraša dotične gg. bogoslovce.
Iz rečenega naši čč. gg. duhovni lahko spoznajo, da imam v mislih^ prespoštovanega in visokoučenega gospoda profesorja Stef. Kociančič-a.
Da sem to misel sprožil, me je napotila želja ne-kterih veljavnih gospodov, in prepričan sem, da bo vsakdo, ki želi v resnici duhovnih vaj, z mojim predlogom zadovoljen. Ker pa tudi visokocenjenega g. profesorja poznam, da bi se morda ne hotel tej težavni pa tudi častni in njemu naj bolj pristojni službi podvreči, naj bi veljavni gospodje duhovniki na kak primeren način na pravem mestu prosili in posredovali, da nam toliko potrebne duhovne vaje vodi visoko spoštovani domačin, ker upamo, da tako bode veliko bolje, kakor pa ko bi bil kdo od drugod, ki naših razmer in ljudi še ne poznd.
Marsikaj o cerkveni umetnosti.
Odperte pisma. XI.
Prijatelj!
Sedaj pa vidiš, da vsem ni nikoli mogoče ustreči! Ko sva svoje pogovore o različnih rečeh cerkvene umetnosti razglaševala po „Danici<(, rekla se nama je nekje: „Čemu to razglaševati po listu, ki ga bere ljudstvo. Prej je bilo vse dobro pri nas, sedaj se pa že začenja kritika, da to in uno v crkvi ni nam pravilno napravljeno." Da bi s svojimi opazkami znabiti res kje kakega hrupa ne napravila, zato si mi pisal: položi v miznico najine pisma! Molčala sva, — pa zopet ni bilo prav. Ali si zapazil, kako naji je v št. 30. Daničar dregnil pod rebra, češ: zaspanca, zakaj sta utihnila? Naj si tedaj bode. Ako je res komu vstreženo, pa spet ktero očitno spregovoriva.
Pravil si mi, da obiskovaje neko farno cerkev našel si viseti v žagredu masni plašč tako zamazan in zagu-ljen, da se mu pervotna barva ni več poznala in spredej je bil močno natergan, da so dolge niti od njega visele. Ko si izrekel svoje začudenje, da se taki plašč še rabi, se ti je reklo: „0, za delavnike je že dober, sej skoraj nobenega ni k sveti maši med tednom." Kakor da bi le zavolj ljudi treba bilo čednih in lepih cerkvenih oblačil, in ne velikoveč zavolj častite rabe in zavolj sv. Rešnjega Telesa!
Zares! Kakor je daritev sv. maše naj svetejše opravilo 8v. katol. Cerkve, tako je izmed vsih cerkvenih oblačil naj imenitnejši mašni plašč ali kazula (casula, planeta). Ko pri mašnikovem posvečevanji slehernemu novoposvečencev škof pokladajo na rame mašni plašč, govore mu: „Accipe vestem Sacerdotalem, per quam
charitas intelligitur; potens est enim Deus, ut augeat tibi charitatem, et opus perfectum" — Prejmi duhovsko obleko, ktera pomeni ljubezen ... Kazula tedaj pomeni ljubezen, ki vse obsega, vse pokrije. Zato so cerkvene določila vseh časov tirjale, da ima biti mašni plašč velik, širok, prostoren. Pervotna kazula bila je prav do 13. stoletja podobna nekaki okrogli hišici (od tod ime casula, bišica) ali zvonu, in je od vsih strani obdajala mašnika in segala skoraj do tal. Da pa je zamogel mašnik med sv. daritvijo roki lahko rabiti, zato je bil dolgi plašč na strančh do komolcev prizdignjen in na ramah privi-hani konec priterjen z lepo spono. Tako so se delale na občh straneh spTedej in zadej lepe gube, ker bil je plašč tanek, lahek, da se je lepo gerbančil pri premi kanji r6k. Lepotičje je bilo navadno vtkano, pogostoma zlat križ. Taka je bila nekdanja častitljiva kazula, ki se navadno imenuje romanska.
Proti koncu 13. stoletja, ob času čezdalje bolj se razširjajoče gotike, se je tudi s staro kazulo zgodila neka prememba. Da bi krog in krog čeloma izdelan mašni plašč r6k prav nič ne zaderževal, zato so na obeh straneh plašču velik kos izrezali prav do ram. Sedaj je kazula le še spredej in zadej segala do tal, čedalje ožja postajala, in gerbančila se je le še pri povzdigovanji rok. Začeli so ji tudi širji in vidnejši križ spredej in zadej napravljati in našivati marsiktero pomenljivo, večidel zlato lepotičje. To je bila kazula gotiškega zloga, sploh v rabi od konca 13. do konca 16. stoletja.
V 16. stoletji pa so začeli še bolj prirezovati in krajšati kazulo, akoravno so se nekteri veljavni možaki ustavljali zoper to. Sv. Karol Baromej je takrat ukazal za svojo Milansko škofijo, da ima biti kazula 4 ]/2 čevlja široka, tako da bo čez vsako ramo še za celo ped dalje segla — in ravno toliko ali še kaj več mora biti dolga, da bc segla skoraj do gležnjev (členkov). Po sredi pa ima biti spredej in zadej narmanj 6 p. široka proga in zgoraj ena počez, tako da se bo prikazala spredej in zadej podoba križa. — ln take so po večem postale kazule, tudi v Rimu. Samo spredej in zadej so jo še nekaj prikrajšali, da bi tudi pri poklekovanji ne delala nobene nadlege. Res ta kazula ni imela več nekdanje častitljivosti, vendar pa je bila še tako velika, široka, dolga in tenka, da je bila podobna obleki. V Rimu in sploh po Laškem so narejali navadno križ samo spredej, zadej le steber ali bruno. Po Nemškem pa je prišlo v navado križ napravljati na kazulo spredej in zadej. Večidel bil je prav krasno in umetno izdelan, našit ali tudi vtkan. Na križu bila je časih podoba križanega'Jezusa, ali Device Marije, presv. Trojice, božjega Jagneta ali pa je imel v 4 koncih znamnja 4 evangelistov, ali druge pomenljive podobe. To je bilo pač vse kaj druzega kot mnogokrat sedanje velikanske cvetlice in druge čirečare brez pomena.
Proti koncu 18. stoletja jeli so raašne plašče še bolj manjšati in prirezovati — najprej na Francoskem. In iz Lijona, od koder so razpošiljali cerkv. oblačila skoraj po vsej Evropi, prišle so te pristrižene kazule tudi v naše kraje, terde kot platnice, nobeni obleki več podobne, lisaste in presiljenih barv in spredej izrezane v obliki basov. — V naj novejšem času začelo se je v cerkveni uroetnji marsikaj na bolje obračati in na prizadevanje veljavnih v cerkveni uroetniji izvedenih mož začeli smo, hvala Bogu, tudi kazule srednjega veka bolj posnemati. Kar strogo zopet vpeljati nekdanje romanske in gotiške kazuie pervotne oblike, to sicer ne kaže, — a'i naj bi se začele vsaj delati take, da bodo podobne s«res oblačilu: prostorne, dolge, široke in mehke. Naj se odpravi tako imenovano polimano platno, ki se jim Davadno vsiva in jih dela terde kot desko. Tudi naj bi ae namesto ponarejenih srebernih in zlatih port, ki kmalo
otemnč in nazadnje postanejo černe, raji napravljale stanovitne svilnate, če že za prave zlate ali Breberne denarjev ni.
Velika hvala grč pri nas bratovšini presv. R. T., ki je začela izdelovati in razpošiljati kazule bolj v cerkvenem duhu izdelane. Naj bi le vsi gospodje pri na-pravljanji novih kazul vselej natanko posnemali to obliko naše bratovšine!
Iz kakega blaga da ravno ima biti kazula, tega ni določila sv. Cerkev; toliko je izrekla S. R. C., da iz pavolnatega blaga ali iz bombaževine ne smejo biti. Imeti mora mašni plašč le eno poglavitno barvo. Beli plašč z rudečim se ne sme rabiti tudi za rudečo barvo, ampak samo za belo. In rudeča kazula z belim križem po sredi zamore veljati le za rudečo barvo. Tu mi pride na misel, kar si mi pravil pri neki priložnosti, da se v nekterih krajih za barvo prav nič ne menijo. Ko pride kak veči praznik, vzemo to, kar naj lepšega imajo, naj si bo za tisti dan predpisana barva, ali ne. Ako bi se smelo tako ravnati, čemu potem sv. Cerkev za vsaki dan posebej ukazuje posebno barvo cerkvenih oblačil? Vestni človek bo tudi v tej reči natanko ravnal po ukazih sv. Cerkve.
Znana reč je, da se mora kazula blagosloviti pred rabo; tako kakor je v našem ljublj. obredniku povedano na str. 2^9 ,,Benedictio sacerdotalium indumento-rum in genere". Zgubljen pa je blagoslov, ako se iz kake kazule naredi n. pr. stola, manipel itd.
Zastran shranovanja mašnih plaščev se utegneva pomeniti pri kaki drugi iriložnosti. Za danes: Z Bogom!
Tvoj	Z.
Bosna in Bošn)aki.
(Izvirno sporočilo.)
I.
Veliko mi daje opraviti kupovanje druzega zemljiša ; že dvakrat sem mogel iti to pomlad na Marijansko berdo (Marijanišče), kakor se ima imenovati naš drugi samostan. Pervikrat sera nastopil grudasti kolovoz iz Banja-loke čez Varcar, Jajico in Travnik, drugikrat pa poštno cesto z Broda čez Dervent, Maglaj in Zenico. Perva je vel;ko bolj nevkretna, pa bolj mikavna, zlasti pri Jezeru, Jajici in čez karavelske gore. Pri Julicaru se začne prav ribnato jezero. Peljaje se ob zelenem jezeru nič posebnega ne pričakuješ. Jezero se konča ob griču, in mislil bi, da je konec vožnje ob njem. Voz se zasuče in pripe-ljavšemu se čez klanec se ti precej zabliši drugo jezero, tako se ti zdi; pa ne, to je prejšnje jezero, ki se je le v soteski na desno zasukalo in vtesnilo, zdaj pa se je zopet v jezero razširilo. Kar se je jezero zasukalo , je pa postalo prederzno, zakaj kakor je široko, čez skalovje dere v tretje jezero. Ob robu skalnate stene, čez ktero se prekucujejo peneči valovi, rastejo košate jelše in pod njih vejami se v vertincu snujejo valovi.
Pol ure dalje ob jezeru peljaje se vidimo zopet novih slapov in novih jezer, kterih pred nismo vidili, ker so prenizko v globini. V sredi enega tih jezer mol6 v ravni versti jelše tako blizo skupaj iz vode, da se človeku zdi, da bi lahko od jelše do jelše skakaje prišel čez jezero. Viditi je drevesa skor kakor bi plavale. Te jelše najberže s^ojč na puhlih skalah; to puhlo skalovje se samo z vode vedno bolj kopiči in tako si jelše v njih luknicah vedno bolj vterjujejo korenine. Zadnji konec tega jezera te poslednjič zavije v navpično skalnato steno, in popotnik mora tega popotnega tovariša zapustiti, ne da bi se bil mogel posloviti z njim. Peljaviemu
se doli proti Jajici ti še dolgo brodijo po glavi ti jeze-rovi prekuci.
V Jajico priteka jezero pod imenom Plčva. V sredi mesta dere iz skalovja, goni več mlinov in med temi mlini in hišami se kakor v obupu za stolp visoko pre-kucuje v reko Verba, ter se razperšuje v njenih penečih valovih. Tudi na tih skalnatih stenah, čez ktere Plčva dere, kakor na verhuncu velikanskega grada stoje visoke jelše, ob ktere razpenjena voda pljuska in vedno jih obseva nad njimi razpeta mavrica. Turške in ker-šanske hiše, ki so ko orlovske gnjezda ob desni in levi te reke (v sredi mesta) na skale zidane, se kažejo že truace tega pogleda, kterega je pa popotnik ves navdu sen. Sploh se mora popotnik celo pot od Julicara do Jajice le Čuditi veličastnim naravnim prizorom. Kaj tacega nisem vidil ne v Neapolju in ne v Carigradu, tudi ne v Švici in ob Renu, kakor tudi ne pri Železnih vratih in ob Nilu.
Niso si bili zastonj katoliški kralji bosanski izvolili to Jajico za stolno mesto. Divje in milo-mično je tukaj. Ko v spomin prejšnjih minulih časov izmed turških hiš še moli kviško keršanski zvonik nekdanje cerkve sv. Marka. V naj novejšem času so si katoličani tudi zidali lepo cerkev, in sicer baziliko, v sredi mesta. Čudne glave so ti turki! Cerkev so pred štirimi leti brez ugovora pustili zidati, z zvonom pa, ki tehta 3 stote in smo ga jim preMlarskim podarili, niso pustili zvoniti, in so zavoljo njega kar hrup zagnali, pri kterem so žugali z nabitimi puškami. Tako zvon še vedno pričakuje, kdaj bo smel na dan.
(Dalje nasl)
Razgled po svetu.
Avstrijansko. Poncij Pilat je nekega dne prerokoval, kaj je človeštvu v prid, namreč, naj eden umerje, da vsi ne poginejo: in eden liberalnih listov, „Fremden-blatt", je une dni prerokoval, kaj je Avstriji v prid, namreč „katoliška politika" v oziru na Rusine. Se ve, da liberalec je s kervaveČim sercem izrekel besede: „Rdmisch wider Willen" (rimski zoper voljo). Skazo-val je list ukljub liberalnemu kriču zoper rusinskega nadškofa Sembratoviča, da Avstriji sami v korist mora vlada ohraniti zedinjenje Rusinov z R-mom, in Avstrija bi bila svoja lastna morivka, ako bi iz liberalne gorečnosti iskala razrešiti vez med Rusini in Rimom. Znano je namreč, da vse liberalstvo se je nedavno z enim glasom derlo zoper nadškofa Sembratoviča, ker je bil neke dekane kaznoval zarad glasovanja v prid novocerkveuih postav. — Kar velja o Rusinih, velja pa sploh o katoličanih in Rimu. Avstriji sami v korist mora vlada skerbeti, da vsi katoličani avstrijanski ostanejo v naj tesnejši zvezi z Rimom in v pokoršini do papeža, zakaj kolikor delj so Avstrijanci od Rima, toliko bližej so veliki Prusiji. Kdor koli je nasprotnik rimsko-katoliške politike v Avstriji, on je sovražnik naše Avstrije. Avstrija je močna, dokler je na podlagi katoliški. Bizmarkovci imajo polno ,,krea tur", ki luteranske misli razširjajo po Avstriji, Lutra na cente hvalijo, papeža pa o vsaki priliki zasramujejo. Dobro vedo, zakaj to delajo. Posebno išejo katoliško mladino nahujskati zoper njih lastno vero. Tudi med profesorji so taki. Gorje Avstriji, ako bode v sovraštvu do katoliške Cerkve otenja si iskala.
PniSija^ boje žuga poslati svoje brodovje v morje ob severni Španiji, ako se Francija rezno ne postavi na noge zoper karliste. — Nemških frajmavrarjev trebuh boli zarad velikih in pogostih zm&g karlistov nad re-
publikanci. V veči pospeh serranistov Bizmark menda hoče tudi priznati Serranovo vlad pa še k temu množino vojaških častnikov okovariti s plačo in jih poslati v pomoč šparjskim mavtarjem. Tako zopet pričenjajo posrednjiško politiko oni, ki so jo pobijali; mogoče pa, da Bizmarkov Sedan bode res na španjski zemlji. Skupil jo bo gotovo tako ali tako kmali, ker njegova pre-derznost presega vsako spodobnost.
Gnal se je tolik lagoj zarad napada na Bizmarka, je pa Bizmark sam naj goropadniši napadnik. On napada svobodo narodov, samosvojnost deržav, narodne pravice, pravice in vstanovo sv. Cerkve, pravice druž-binske, svobodo časništva katoliškega, veljavo celo in samostojnost sodnijsko, in naj poslednjiši njegov napad je napad na Španijo. (Gl. „Pilger" 1. avg.) Kako neusmiljeno napada katoliške škofe in duhovne na Pruskem, to vsak lahko ve. Ta sovražljivi človek ima povsod svoje sužnje, ki mu podpirajo njegovo izdajavsko djanje zoper katoliško Cerkev. Karlisti, kteri se vojskujejo za katoličanstvo in za pravnega vladarja, so dobili v oblast Cuenco, tako rekoč ključ k Madridu, in precej se hoče Bizmark vmes štuliti in gleda, kako bi karliste v nič djal in rogovilstvu na noge pomagal! K sreči Anglija in Francija o priznanji Serranove vlade nočete nič ve-diti in tudi Avstriji ne diši komedija španjskih republi-kanov.
Laško. Novo-laška pravica se dan na dan bilj ska-zuje s svojo mračnostjo. V Rimu so bili 23. jun. obsojeni 4 možje, ker bo 21. jua. pred Vatikanom klicali: „Živi papež-kralj!" 2o. jul. se je obravnavala pritožba obsojenih pred viši sodnijo. Izverstni advokat Anton Argenti je vodil pritožbo in dal je o tej priliki lepo ^spomenico", s ktero je pritožbo vterdil. Eden razlogov je ta, da perva sodnija je zatožence obsodila tako naglo, da jim ni še postavinega časa 3 dni pustila, da bi bili mogli poskerbeti za svoj zagovor in obrambo. To je naj tehtniši razlog, da obsodba ne vel jd nič, je rekel Argenti. Argenti vidi veliko pohujšauje v tem, da tisti, ki so papežu ponujali tolike zagotovila, odrekujejo zagotovilo kacega zagovornika tistemu, ki je slavo klical papežu-kralju! ,,Unita" pa se nad tem čisto uič ne čudi, ker to ni pervi primerljej pod Markom Mmghettom in pod delavnostjo njegove pravdno3ti! — Dve leti poprej je v Torinu poslanec D' Ondes-Reggio predlagal, naj se v oziru na „brigante" (silovite tatove in roparje) v postavo sprejme členek: „Sadnija mora poslušati okrivi-čene, zagovornike od njih izvoljene, in sprifevanja od njih naznanjene.44 Takratni minister Pisanelli pa je naravnost odgovoril, da tega ne sprejme. Podpiral je katoliškega poslanca tudi liberalni Brofferio in se poganjal za sveto zagovorno in brambino pravico. Bili so zago varjani, pravi, Danton, Vergnsaud, Barbaroux, vsi „gi rondisti" in vsi ,,montagnardi" (rudečkarji) francoskega rogovilstva. ,,Narodni konvent" v Parizu je bil obsodil Ljudovika XVI, pa tudi ta je imel zgovornega in poštenega zagovornika, ki se ni prestrašil v obličji rogovilstva resnici pričevati. Cromwell sam, nadaljuje Brofferio, si ni upal Karola 1 angleškega dati soditi brez pričujočega zagovornika. Hočete, gospodje, da se bode reklo, mi smo manj liberalni memo „francoskega konventa"in angleškega sodnjega stola, in da smo nesterpljivši od Cromw«?lla in Robespierre-a?
Pri vsem tem predlog barona D? Oodes-Reggia ni bil sprejet, brigantovstva (lahko tudi krivično) založeni so ostali brez zagovom ka. In zdaj se godi ravno to pri rimski sodniji, kjer se imajo kakor „briganti' soditi tisti, ki na tergu sv. Petra kličejo: „Živi papež-kralj!"
Sodnija za pritožbe 25. jul. tedaj je pri vsem tem poterdila obsodbo perve sodnije, zavergla pritožbo, in v
ječo za navdušeni slavo-klic Piju IX gredč gg.: Berioli Božič, Coletti Jožef, Tardani Peter in Felicijani Henrik. „Diritto" pripoveduje, da so se obsojenci prav moško in postavno obnašali in z obrazov jim je bilo brati, da ta pravda in obsodba jim služi v vzrok časti in spoštovanja.
Listek za raznotero robo in blago.
Večer.
(Perčan.)
Svitlo solnce gre za goro. Že je pozno — se mrači! Petje tičic utihuje, Le škerjanček žvergoli.
Oglasi čez malo časa Se iz stolpa zvona glas, In s pohlevno-milim petjem Vse k molitvi vabi nas.
Trudni kmetič pa je polje Pustil in domu hiti; Potno čelo si odkrije, In Marijo počasti.
Mila luna tiho plava, Ti sepeče na serce, S hladnim vetričem obdaja Tvojo radost, tvoj gorje.
Sladko s tabo 6e raduje, Ce si cvet nedolžnosti; Sto- in stokrat obžaluje Zmote tvojih mladih dni.
470 reči Jz Kranjskega je imel v Ljubljani in na Dunaju g. Solmajer.
Domestilne volitve za kranjski deželni zbor bodo v Ljubljani 7. avg., za veliko posestvo pa 14. avg. — Baron Apfaltrern se je odpovedal poslanstvu v derž. zbor, kakor nekoliko poprej dr. Zupan. Poslednje dni se je odpovedal v deželni zbor tudi dekan J. Grabrijan. In ker je umeri že prej gr. Aleks. Auersperg, bode dokaj volitev.
Na Dunaja so se hotli frajmavrarji postavno vgnjez-diti. (Kavno tega še manjka k zmešnjavam v Avstriji!) K 6reči je poglavarstvo imelo dosti serčn- sti ter je zadevno prošnjo odbilo.
Generalvikariju dr. Kuckerju so Nj. veličanstvo podelili čast skrivnega svetovalca.
V Viareggi-U na Laškem, kakor piše „Nazione" 30. jul., se je med veseljem in slovesnim šumom pripetila siloa žalost. Vsled poslednjih viharjev se je velik morski pes (riba: pesce-cane) te dni približal suhemu, in zadel je na reveža vojaka, kteri se je kopal nekaj delj od kraja, ga zgrabi in strašno zdeluje. Poslednjič ga pusti mertvega. Spravijo merliča na breg, kjer nekoliko časa ostane v grozo vsih, ki so ga vidili. — Take nesreče po morskih pesih se poslednji čas primerijo večkrat; je pač treba primorcem paznirn biti.
Naslednik r- Merode-a ko papežev milošojik je postal monsignor Aleksander Samminiatelli, kainernik sv. Očeta.
Pruski Škofje so pruski vladi naznanili, da Cerkev se enostranskim cerkvenim postavam in ukazom o cerkvenih rečeh nikakor ne more podvreči.
Madridski svobodni listi so zoper posredovanje Prusov na Španjskem; dobro čutijo, da to bi republikanski reči več škodovalo kot koristilo. Vradni španjski listi pa očitno govorč o španjsko-pruski zvezi zoper Francijo. To je republikansko domoljubje! — Prusaki in rudečkarji kriče, da Francosko karlistom pod roko sega; vender pa za serraniste brez zaderžka gre orožje skoz Francosko na Španjsko, v tem ko se na doganah pošiljatve za karliste prideržujejo in jemljejo.
Iz Ljubljane. Nove maše so bile preteklo nedeljo v Ljubljani tri. V Senklavžu je prav slovesno obhajal svojo pervo sv. mašo gosp. Jan. Svetina, z Breznice na Gorenskem. Milgosp. prost J. Krizost. Pogačar so mu bili arhidijakon in veri pridigar gosp. Tom. Zupan, gimnaz. prof. in katehet v Kranju, oba rojaka. Med svati gorenskimi je bil tudi brat ranjce^a učenega prof. Čopa. Pri sv. Jakopu je primiciral č. g. Ljud. Škufca, pridigal gosp. J. Rozman; — v nunski cerkvi pa č. g. Lov. Gantar.
K Porcijunkuli se je bilo sošlo silo ljudstva. Narod naš čuti, da so časi hudi, in pri Bogu pomoči iše.
Toča je med Mirno in Novim mestom 5. t. m. precej hudo pobila.
Y Stari loki je 4. t. m. 23 mašnikov kaj slovesno obhajalo svojo 2oletnico. Počasteni so bili med drugim na svoj telegram v Rim od sv. Očeta z odgovorom in apo9t. blagoslovom. Popis prihodnjič.
NOVO mašo bode imel to nedeljo č. g. Jak. Sila v Povirji. V Terstu pa ravno tako 15. avgusta č. g. M. Fleišer.
Naznanila.c. kr. kmetijske družbe, I. zvez. letnika 1873 obsega Šolmajerovo „Poročilou o Dunajski ne odveč blaženi razstavi 1873. Po teh naznanilih se je iz Kranjskega vdeležilo razstave 74 oseb in vredovanje
MMiihorsHe spremembe.
V Ljubljanski škofiji: Č. g. K are t Jan., kapi. na kočevski Reki, gre za admiuistr. v Banjaloko; Č. g. Lapajne Karol pa po lastni želji v Zlato polje.
MMobrotnl rtaroei.
Za sv. Očeta: Od sv. Lenarta neimenovan: 2 st. dvajs. „preljubljenemu sv. Očetu s prošnjo sv. blagoslova za srečno zadnjo uro. Marija čistega spočetja, poglej s svojo mogočno prošnjo na svojega s težkim križem obloženega služabnika v njegovi sivi starosti, da doseže doželeni mir". P. P. 2 gl. sr., ravno od tam, 1 gl. sr. v poljuben namen. (Opom. srebernik za 25 sld. je odveč, in djal s«-m ga za zdaj k dar. sv. Očeta. Vr.) — Neimenovan 1 gl. — Iz Trebelnega 5 gl. a. v. in 2 tolpo 2 gl. st d.
Za afrikanski misij on: Iz Trebelnega 3 gl.
Za amerikanski misijon: Po gosp. J. Dolencu 40 kr.
Za sv. Detinstvo: Po g. J. Dolencu 50 kr.
Za misijonarja g. Laha v Bosni: G. dr. A. Ceba-šek 20 gl.
Za cerkev sv. Jožefa: Gosp. Mart. Berlič 2 gl.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi dediči v Ljubljani.