s R LETO XXIII. OKTOBER 1974 • b 6 9 MISLI (Thoughts) MESEČNIK ZA VERSKO IN KULTURNO ŽIVLJENJE SLOVENCEV V AVSTRALIJI * USTANOVLJEN LETA 1952 * Izdajajo slovenski frančiškani * Urejuje in upravlja Fr. Basil A. Valentine, O.F.M. 19 A’Beckett Street, KEW, Victoria, 3101. Tel.: 86 7787 * Naslov: MISLI P.O. Box 197, Kew, Vic., 3101 * Letna naročnina $4.00 (izven Avstralije $5.00) se plačuje vnaprej * Rokopisov ne vračamo Dopisov brez podpisa uredništvo ne sprejema * Tiska: Polyprint Pty. Ltd., 7a Railway Plače, Richmond, Victoria, 3121 VSEBINA: — ti nisi sviloprejka . . . ~ stran 273 Ob obletnici smrti p. Bernarda — stran 274 Ciprese (pesem) — p. Bernardu posvetila Mika — stran 274 Družina v našem času — P. Martin Vidovič — stran 275 Sto let bi imel letos ... — M. J-B. — stran 277 Svetu grozi lakota — stran 280 V Afriko spet poglejmo! — stran 281 Moje srečanje z generalom Maistrom — Minka Peršičeva — stran 282 Izpod Triglava — stran 283 P. Bazilij spet tipka — stran 285 “ŠPELCA” v Melbournu — A.V. — stran 286 V času obiskanja (Mesto trpljenja) — stran 288 Anton Janša, prvi čebelarski učitelj — Stanko Ozimič — stran 290 Takole sva se srečavala — Joža Maček — stran 291 Naš Buček — Aleksander Solženicin — stran 292 Pamet se je odprla (povest-nadaljevanje) — P. Bernard — stran 293 KEW-SLOVENE je zmagal — stran 293 Izpod sydneyskih stolpov — p. Valerijan — stran 296 Z vseh vetrov — stran 298 Kotiček naših malih — stran 299 Križem avstralske Slovenije — stran 300 NAROČI IN BERI! KOGAR ZANIMAJO DOKUMENTARNE KNJIGE za razumevanje najtežjih let slovenskega naroda (1941—1945), lahko pri MISLIH naroči sledeče knjige: TEHARJE SO TLAKOVANE Z NASO KRVJO (izjava prič o teharskih dogodkih 1945) — Cena 50 centov. PRAVI OBRAZ OSVOBODILNE FRONTE (H in Ul. del) — Zbral Miha Marijan Vir, Argentina — Cena vsake knjige $1.50 ODPRTI GROBOVI (II., HI. in IV. knjiga dokumentov) — Zbral Franc Ižancc, Argentina — Cena vsake knjige $2.—. BELA KNHGA (izdana v ZDA) prikazuje razvoj 1941 — 1945 ter vsebuje 10.000 imen v tem oddobju pobitih Slovencev ter vmjencev iz Vetrinja. Cena $5.— Danes je vse to že zgodovina in jo je vredno iz vseh virov trezno prebirati in presojati, četudi domovina te prilike ne daje niti študentom. Za nekoga, ki je študiral doma in ga snov zanima, knjige nudijo lepo priliko spoznati dobo tudi z druge strani. PAPE2 JANEZ DOBRI (življenjepis) — cena 75 c. MATI MLADIH CERKVA (Franc Svoljlak) — cena 50 centov. DEKLE Z BISERI (Zgodovinski roman napisal Henry Rider Haggard) — cena dva dolarja. LJUDJE POD BIČEM (Odlična trilogija izpod peresa KARLA MAUSERJA iz življenja v Sloveniji ned in po vojni) — Cena vseh treh delov je s poštnino vred $7.— PASTIRJEV GLAS V TUJINI (L del) — Zbirka pisem, govorov, pridig, duhovnih misli in člankov po* kojnega škofa dr. G. Rožmana zdomcem. — Cena $2.50 MOJA RAST (spomini Ivana Dolenca). Odlična knjiga, vredna branja. Cena vezani knjigi $3.50, broširani $2.50. JANEZ GNIDOVEC (življenjepis našega svetniškega škofa je napisal dr. Alojz Gerzinič). Preko 200 strani-Cena vezani knjigi $3.00. LJUDJE IZ OLŠNICE (zbirka novel iz Prekmurj® v dobi okupacije, napisal Frank Bukvič). Cena vezan* izdaji $3.50, broširani $2.50. Priporočamo tudi angleško knjigo (žepna izdaja) SHEPHERD OF THE VVILDERNESS. Življenjepisno povest o Frideriku Baragu je napisal Amerikank Bernard J. Lambert. Bila bi lep dar vsakemu avstralskemu prijatelju. Cena en dolar. ti nisi sviloprejka MNOGO ROJAKOV sem že srečal, ki so bili svoj cas v naši izseljenski skupini zelo delavni. Navdušeni Slovenci, ki so mnogo žrtvovali za skupnost. Povsod s* jih videl in moral si jih biti vesel. Človek bi mislil, da je bila delavnost res del njihovega življenja. Naenkrat pa jih je zmanjkalo z odra skupnosti kot b’ se v tla vdrli. Od vsega navdušenja ni ostalo ničesar, od vse delavnosti samo spomini . . . Ko se s takim rojakom včasih po dolgih letih slučajno srečaš, ti skuša pojasniti svoj umik: ... Se ne izplača, saj so med nami sami prepiri! Ta in ta me Je užalil, to in to bi moralo iti drugače ... Tako dobro s,var sem svetoval, pa niso hoteli sodelovati... Tako slučajno zveš, kaj je bilo vzrok, da je nekdo Pokopal svoje zmožnosti, se umaknil slovenskemu okolju in se zabubil kakor sviloprejka. V svoji družini je bil morda zaradi tega v začetku čemeren saj niu je nujno nekaj manjkalo — končno se je navadil. Danes mu morda ni nič več niti za slovensko branje, niti ga ne zanimajo tako redke slovenske kulturne predstave — morda ga od časa do časa zamika slovenska cerkev, ali pa je celo to pustil za seboj. Buba brez življenja, brez zavesti, da je del skupnosti. .. v argentinskem DUHOVNEM ŽIVLJENJU sem bral nekaj stavkov rojaka, ki ga je prijela skušnjava, d'1 “bi odpovedal vse liste in članarine” in “bi se Zabubil v mirno družinsko življenje” ter “kot svilo-Prejka počasi preminul”. Dostavlja pa: “Le za družino m za narod mi je hudo, pred katerima se čutim °d>>ovornega .. Dobil je v listu lep odgovor, ki bo morda pomagal tud' nam, če nas prime kdaj enaka skušnjava (če nas je že, smo ga pa še bolj potrebni): • • • ampak — ti nisi sviloprejka in tvoji rojaki niso angeli. Ti si človek in oni so ljudje, to je: nepopolna bitja. Ti vidiš bolj njihovo nepopolnost, oni pa jasneje — tvojo. Za družino se čutiš odgovornega — zato ker si ZANJO RES ODGOVOREN. Tudi za narod in samega sebe si odgovoren. Kaj to pomeni? To pomeni, da boš nekoč dajal odgovor o tem. kako si pomagal svoji družini in narodu pri izpolnjevanju božje volje, to je: na poti, ki nam jo je začrtal Stvarnik. In kako boš dajal odgovor o svojem delu ter vplivu, če si živel zabubljen kakor sviloprejka? “Špikanju" med znanci skušaj odbiti ostrino s humorjem, sumničenju med rojaki zmanjšaj razdiralno silo z optimizmom in zaupanjem; kadar govore o kom slabo, ti povej vse, kar veš dobrega o njem; kjer slišiš kreg, pokaži na vrednote, ki nas družijo; če naletiš na malodušnost — prepodi jo s petjem; kadar upade pogum — najdi zase in druge pomoč v skupni molitvi; kjer drugi rušijo, ti zidaj, kjer zidajo, ti pomagaj. Ne zgubljaj časa s tarnanjem nad njimi, ki delajo slabo. Veseli se, če vidiš, da kdo skuša biti dober, četudi pri tem — šepa — prav kakor ti... Ne svet, ne družba, ne človek ne bodo nikdar popolni, nikdar dokončni, nikdar na stopnji ideala. Rastemo, vzpenjamo sc, trudimo se na poti, a smo po grehu ranjenci... Naučimo se živeti z bremenom lastne in tuje nepopolnosti — s katero pa se ne smemo nikdar zadovoljiti. Le stalna borba za boljši svet nas rešuje pred moralnim in tvarnim propadom. Ne pričakuj velikih uspehov! Tvoja in inoja naloga, dragi slovenski kristjan, je plavati proti toku in morda umreti z občutkom, da smo bili šibkejši od njega. Uspeh pustimo božji modrosti, ki zna preusmerjati tokove celo s pomočjo naših utrujenih rok... leto 'xxiii. OKTOBER, 1974 OB OBLETNICI V OKTOBRU obhajamo prvo obletnico. kar so padale težke avstralske grude na preprosto krsto velikega Slovenca, ki je toliko let živel med nami in neutrudno delal za našo skupnost. Naš oče BERNARD AMBROŽIČ. Na dan 23. oktobra lanskega leta je zastalo njegovo Bogu in narodu zvesto srce; otrpnila je njegova roka, ki nam je toliko lepega napisala. Izgubili smo nekoga, ki je bil ves naš. Šele ob tistem dnevu smo se prav zavedli, kaj smo v njem imeli. Vem, da ga še nismo pozabili in ga tudi ne bomo: vsaka obletnica nam bo svetal spomin na moža, s katerim nas še vedno povezuje tesna vez prijateljstva, občudovanja in spoštovanja. GLAS SKA v Argentini je ob objavi smrti predstavil o. Bernarda upravičeno kot “enega največjih garačev za Slovence po svetu”. To je stvarno tudi bil. Članek v vsej resnici nadaljuje: “. . . Njegovo delo za ohranitev slovenske vernosti in dednih izročil sredi velikega tujega sveta seže od Severne Amerike do Avstralije. Zvest duhovnik, klicar Frančiškovega uboštva in veselja Gospod, prosimo te za brata, ki je veroval V skrivnost vstajenja in jo vneto oznanjal. Ob spominu nanj naj utrjujemo svoje upanje na večno življenje. do življenja in do sveta, največji slovenski pobornik za Baragovo beatifikacijo — ustanovil je slovito Baragovo zvezo, urednik, publicist, zgleden pridigar, spovedniki pisec, člankar, organizator in prijatelj vsem . . . Vredno in prizadevno je opravljal svoje le prevečkrat nelahko delo ... Za vse njegovo nesebično kulturno, duhovniško in organizatorično delo so mu hvaležni nele slovenski zdomci na ameriškem in na avstralskem kontinentu. Še posebej smo mu hvaležni člani Slovenske kulturne akcije, ki smo vsa leta v o. Bernardu imeli iskrenega prijatelja in zvestega sodelavca. Ne dvomimo, da bo s svojim prijateljem Irenejem Friderikom BaragO; enim največjih slovenskih kulturnih delavcev v velikem svetu, prosil pri Bogu tudi za uspehe slovenskega kulturnika na svobodnih obalah, pa za zmago svobodne slovenske kulturne prizadevnosti v domovini, ki jo je oče Bernard nosil v srcu, živel z njo in se za-njo použil”. Ob obletnici se pokojnega o. Bernarda posebej spomnimo v tihi molitvi za pokoj njegove duše. Prosimo ga> naj naši izseljenski skupnosti izprosi pri Bogu močno versko in narodno zavest, neomajno značajnost in pravo cenitev svobode. Ciprese Ob sivem asfaltu stoje vitke in ravne. Veter se divje zaganja vanje — telesa brez rok se nič ne borijo. V elegantnem se loku — kot v baletu — krivijo v ritmu vetrov. Kot asketom iz davnih vekov jim moč le kvišku kipi ; , in le v e n o stremi . . . VITI PUSTE SE, čbTOl ZLOMITI PA NE . . . .ssstii iJf;(7D£r. P- Bernardu posvetila — MIKA DRUŽINA V NAŠEM ČASU Te misli je razvijal v svojih govorih svetoletne tridnevnice p. MARTIN VIDOVIČ, O.F.M.Conv. KAJ BI REKLI ljudje, ki so živeli pred sto leti, Č6 bi se danes pojavili med nami? Pa niti ni treba iti sto let nazaj! Kakšna razlika je med našimi mesti pred tridesetimi leti in danes: nizke hiše se umikajo stolpnicam, makadamske ceste asfaltu, avtomobili so zamenjali vprego, zrakoplovi dolgočasno železnico . . . Še večja pa je razlika v načinu življenja. Tehnične iznajdbe so ga v kratkem času popolnoma spremenile. Današnji človek se vedno manj čuti kot samostojna ustvarjalna osebnost. Vedno bolj postaja žal le sestavni del ogromnega mehanizma: drobno kolesce v mogočnem stroju družbe. Njegova roka pritiska na raznobarvne gumbe in tipke in že vnaprej človek z gotovostjo ve za izid tega svojega posega. Življenje je postalo na nek način lažje. Naj poudarim še enkrat: NA NEK NAČIN, samo do gotove mere. K temu so veliko pripomogli gospodarski in gospodinjski stroji — iznajdbe, o katerih je pred leti komaj sanjal Jules Verne. Obilnost potrošnih dobrin, razstavljenih po trgovinah, ter primerni osebni dohodki omogočajo ljudem višji življenjski standard. Toda manj razveseljivo je pri tem dejstvo,' da se ljudje vedejo kakor otroci, ki si vedno želijo novih igračk. Blišč novih strojev in psihološko dobro preračunana reklama nas poganjata v nespametno in nezdravo tekmovanje za večjo udobnostjo. še dokaj dober stroj bomo zavrgli, če smo pri sosedu opazili modernejšega. Oči nam žare od radosti, ko pripeljemo v garažo nov avtomobil — toda že nas prekrije oblak nevoščljivosti, ko si prijatelj omisli zase novejši model. Kuhinjo opremimo z najsodobnejšimi pripravami — vendar nam srce poje od radosti 'e do trenutka, ko nas prevzame grenko spoznanje, da nas je soseda prehitela .. . Da, bili smo srečni, ko smo imeli nekaj. Mislili smo, da bomo v devetih nebesih, ko bomo izpeljali sv°je takratne skromne načrte. Žalostno dejstvo je, da z novimi pridobitvami sreča in zadovoljstvo v našem srcu ginevata . . . Razumljivo je, da pri vsem tem občutno trpi zlasti družinsko življenje. Žena trdi, da jo mož zanemarja, da za njo nima nikoli časa. Mož očita ženi, da premalo stori za hišo, da je neproduktivna in nekoristna za družinsko skupnost. Otroci v tej gonji staršev za materialnimi dobrinami postanejo samorastniki. Vzgaja jih več ulica kakor dom in pripelje jih do kriminala. Izjavljajo, da starši zanje skozi mladostno dobo niso dovolj skrbeli, zato so si morali iskati družbo izven domačega okolja. Žal so slabo izbirali: družba jih je pripeljala v ulico brez izhoda . . . S vam po vsem tem morda zdi, da se kristjani ne smemo veseliti tehničnega napredka? Je naša Cerkev res tako nazadnjaških nazorov? Nasprotno! Cerkev nam znova in znova poudarja, da se napredka lahko iz srca upravičeno veselimo in se z njim tudi koristimo. V njem naj gledamo izpolnitev božje volje, izražene že ob stvarjenju sveta: “Podvrzita si zemljo! . . Veselimo se napredka, ker vidimo, da človek 5 svojimi izsledki in dosežki vedno znova odkriva čudovito zakonitost, ki jo je Stvarnik položil v naravo. Zadnji koncil nam je lepo povedal: Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim si ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom... Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji vsemogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena bitja bila nekakšen tekmec v odnosu na Stvarnika. Nasprotno: prepričani smo, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta (CS, št. 34). Isto misel bi izrazili na preprostejši način in v Od staršev zavisi, kdo jih vzgaja: ulica ali dom . . . nekaj besedah: ČLOVEK JE BOŽJI SODELAVEC, NE KONKURENT! Iz tega pa nujno izvira nauk, da TEHNIČNEGA NAPREDKA NE SMEMO MALIKOVATI. Ne smemo mu odstopiti mestp na oltarju. Še celo na lestvici življenjskih vrednot ne sme stati previsoko. Nikdar in nikoli nam ne sme postati življenjski cilj, temveč mora za nas ostati le sredstvo. To je tako važel življenjski nauk, da njegovo neupoštevanje minira in podira vse najlepše na svetu, tudi trdnjavo krščanske družine, njeno srečo, mir in obstanek. Mnogo žalostnih primerov iz domovine bi vam lahko naštel. Oče odide v zdomstvo na delo, ne vedno iz zares nujne potrebe. Tam gara in dela. Škoda se mu zdi denarja za večkratni obisk družine: morda se vrne komaj enkrat ali dvakrat na leto. Žena se sama trudi doma. Skrb za otroke, posestvo, morda poleg tega še službo . . . vse to je pretežko breme za njena slabotna ramena. Če dela v hiši, ne more biti na polju, če dela zunaj, krade čas svojim otrokom, ki imajo do materinega skrbstva vso pravico. Učitelji in vzgojitelji vedno bolj tožijo, da se pozna odsotnost očetove trdne roke na otrokovem učenju in obnašanju. Kaj je takemu razbitemu domu sploh še ostalo od družinskega življenja? Ni- česar več, one rahle preostale vezi pa popuščajo iz dneva v dan. Ni redkost, da se gospodarski pomočnik ali morda priložnostni dobrotnik družine spremeni v drugega moža, da prijateljica v tujini postane od družine ločenemu očetu druga žena. In zopet je ena družina več razbita, uničena za vedno . . . Vem, da je takih in podobnih primerov dosti tudi med vami. Škoda za vsako družino, ki ji tehnični napredek in modemi standard nudi vse ugodnosti za srečno življenje, pa se pri tem pusti prav od tega slepo uničiti. Mnogi idealisti poudarjajo, da z moderno tehniko pridobivamo na času. Pa je ravno pametne izrabe časa pri tem vedno manj. Premalo se zavedamo, da tudi pridobljeni čas ne more biti namenjen le zabavi. Tudi zanj smo odgovorni prav tako kot za tistega, ki ga prebijemo na delovnem mestu. Da bi ga morala oče in mati izkoristiti za svojo družino, je razumljivo in nujno, če hočeta ohraniti med sabo močno družinsko povezavo. Kjer prosti čas porabljata mož in žena vsak za sebe, pri tem pa še zanemarjata svojo družino, kmalu ne bo za medsebojne družinske odnose nobenega časa več. Vse se bo podrlo in ljubezen bo skopnela kot pomladanski sneg. Avto je lepa pridobitev. Kako lepo bi lahko služil, če bi se družina skupno popeljala na razvedrilo ob koncu tedna in doživljala skupne trenutke v božji naravi, ki bodo tudi otrokom ostali za vedno v najlepšem spominu. Če družina prav zaradi avta od sobote do ponedeljka pogreša doma moža in očeta, je ta moderna iznajdba zanjo prokletstvo in grobokop. Televizor je našel pot v vse družine. Žal je marsikatero družino spremenil na slabše: člani še govorijo ne več med seboj. In vendar tudi ta modema pridobitev lahko tako bogati. Ne le s tem, da so nekatere oddaje namenjene otrokom (če jih starši seveda ne puste gledati vsega, celo sporede, ki še odraslim niso v korist), temveč tudi s tem, da se mož in žena o marsičem, kar vidita, porazgovorita. Ob televizorju se more prav lepo razvijati čut za odpoved, moralo, zrelo presojanje ... Malo je žal take idealne uporabe vsega, kar nam nudi modema tehnika. V resnici postajamo iz dneva v dan vedno večji sužnji napravam, ki bi morale nam služiti. Roboti brez srca in misli. Zato moramo v današnjih časih močno poudariti koncilsko misel: VEČ JE ČLOVEK VREDEN PO TEM, KAR JE, KAKOR PO TEM, KAR IMA (CS št. 35). Da bi zares mogli prav ceniti to, kar smo, bi morali imeti Salomonovo modrost. Po njej bi menda šele v vseh okoliščinah lahko presodili, kaj je prav. Končno pa presoja še ni najtežja. Težje je, da vse, kar spoznamo za prav, tudi vršimo. Za to pa )e nujno potrebna prava KRŠČANSKA OSEBNOST, ki je ne bomo mogli nikoli izgraditi, če ne razumemo globokega pomena besed, tolikokrat ponavljanih v krščanstvu: premagovanje, odpoved, zatajevanje, križ. K vsemu temu nas je morda včasih priganjala šiba. Danes nas nič več. Kot zreli kristjani naj bi' se k temu priganjali sami. Naj bo vsaka askeza, samovoljno premagovanje in podobne žrtve današnjemu človeku še tako tuje ali celo smešno — brez tega postanemo mehkužni slabiči brez močne in trdne volje. Nihče ne dvomi, da prav družinsko življenje nudi vsakemu dovolj prilik za graditev osebnosti. Kako prav imata izreka: Sebe premagati je prva in najlepša zmaga! Nihče ni svoboden, kdor nima sam sebe v oblasti! Koliko sreče in blagoslova bi bilo po naših družinah, ko bi se starša ravnala po njih in bi s svojim zgledom svetila tudi otrokom po isti poti. A GD Sto let bi imel letos . ,. Pisatelj Ksaver Meško je bil rojen 28. oktobra 1874, Ključa-rovci pri Sv. Tomažu nad Ormožem, dolgo in plodno življenje pa je zaključil 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu. Ob stoletnici rojstva ter desetletnici smrti naj objavimo te prijetne spomine izpod peresa M.J-B.. ki obenem tako domače opisujejo svet nad Slovenj Gradcem. PRIJATELJICA PEPCA iz Slovenj Gradca Mi je pisala dopisnico. “V soboto bo imel msgr. Ksaver Meško biserno mašo! Pridi k nam v petek zvečer, bova šli skupaj na Sele! . . .” Nič drugega. Že prej sem jo prosila, naj mi to sporoči, ker bi rada šla enkrat na Sele. Še nikoli nisem bila tam. Tudi Ivo je bil ko j za to, da gre z menoj in V petek zvečer sva se odpravila od doma. Peš v Velenje, naprej z vlakom. “Pred nekaj dnevi so šli zdoma, oglasili so se pošti in rekli naši Faniki, da bodo imeli v soboto biserno mašo. Ob kateri uri, pa nič ne vem. Tudi ne vem, ali so se že vrnili na Sele. Tu se niso nič oglasili ...” je povedala Pepca. Nekaj se mi ni zdelo prav. A zdaj, ko sva že tu, bova šla na Sele, pa je! Zgodaj zjutraj sva se odpravila in Pepca z nama. V hladnem jutru smo se vzpenjali v strmino nad Starim trgom. Ustavili smo se pri kapelicah, kjer so figure kakor živi ljudje, škoda, ni bilo dosti časa, da bi °biskali vse postaje. Ob gozdni stezi žubori voda. Pripoveduje mi, da gospod Meško zmeraj hodijo po tej poti. Prijetno hladno je. Ko pridemo iz gozda, gremo mi-Mo nekaj hiš in smo spet v gozdu. Mimo velikih belih in z mahom poraslih pečin hodimo kar z nekakim strahom. Sami smo. Pepca pravi, da bo maša najbrž pozno, ko še ni nikjer videti ljudi. Ne ugovarjam ji, prepričana pa sem, da Meška danes ne bomo videli. Nič zato, gremo Pač samo k Svetemu Roku na božjo pot, pa je! Velik koštrun se grozeče postavi na pot. Ovce Mirno iščejo travico med grmovjem, mi pa ne vemo, kaj bi. Pastirček zažvižga in koštrun se nevoljen umakne, da moremo naprej. Po mehkem mahu, med skalami in skozi grmovje, kamor kažejo markacije. Pridemo na piano iz hladne sence. Zgodaj je še, pa že pošteno pripeka. Spustimo se navzdol proti A pačniku. V bregu imajo svojo cerkvico in je večkrat maša v njej. Ob stezi se suče pod velikim curkom mlinsko kolo. Beli pesek se svetlika v čisti vodi. Enakomerni ropot mlina in žage poživlja tiho pokrajino. Ko premagamo najhujšo strmino, se malo oddahnemo. Sedimo na mahu in poslušamo veter, ki tiho poje v vrhovih visokih smrek. Zdaj pa naprej, počivali bomo, ko pridemo na cilj! Hodimo v strmi breg, kar se neha gozd. Pred nami ležijo selske njive. In tamle je videti ostri zvonik selske cerkve! Stopamo čez žarečo senožet. Na vrhu se pripogibajo kosci in mahajo s kosami. Cela vrsta jih je. Gotovo kosijo samo enkrat, saj pri nas spravljajo že otavo. Škoda, da so tako daleč: komaj jih vidimo. Mimo rožnega grma in ostre skale, kamor se je uprlo sonce z vso močjo, pridemo v hladno senco pod visokimi tepkami. Še kar nekaj gozda in nekaj strmine nas čaka, pa pridemo do hiše. Ob njej je ograjen vrtec — v njem cvete mak: poln, bel, rožnat in rdeč mak. Na steni cerkve brede visoko vodo sveti Krištof z Jezuščkom na rami. Voda je živomodra in valovita. Visoka lipa ob cerkvi, na njej znamenje: marmornata glava s trnjem kronanega Zveličarja. Cerkev je odprta. Vstopimo. Z glavnega oltarja nas resno gleda sveti Rok, ob njem sveti Boštjan. Prazne vaze stojijo pri vratih, nobenega šopka ni na oltarju. Meni je tako še ljubše. Natanko pregledamo celo cerkev, tudi na kor gremo in v zakristijo. Dva križeva pota imajo. Pod starejšim so napisi v nemškem jeziku, slikan pa je na steklo. Sveta Cecilija in sveti Jurij sta v živih barvah naslikana na cerkvena okna. Sedemo v klopi in opravljamo božjo pot — biserne maše in tudi nobene druge maše danes tukaj ne bo, to že vidimo . . . Pred cerkvijo nas pozdravi Meškova gospodinja. S Pepco se poznata. “Gospod so šli najbrž v svoj kraj, nič niso povedali kam! Bel kruh sem spekla, kaj bi pa drugega, sladkarij in kaj takega ne marajo. Pravijo, da je črn kruh boljši. Danes, so rekli, da pridejo domov. Farani bi jim radi napravili veliko slovesnost, pa ne marajo”, nam pripoveduje. “Tudi naši Faniki so rekli, da pridejo danes. Na, smo pa zastonj prišli . . .” Meni se pa zdi, da nismo prišli zastonj. Še prav všeč mi je. Če bi bili gospod Meško doma, si mi ne bi upali cele cerkve obrniti. Kaj bomo zdaj? Napijemo se sveže vode, ki teče v korito, potlej pa obhodimo še majhno pokopališče in se počasi vračamo nazaj. Žena stoji ob vrtni ograji. Pozdravimo se, pa mi kar sama pokloni velik šopek makovih cvetov. Zavijem jih v ruto, da mi ne ovenejo. V papir mi zavije še makovo seme, da ga bom spomladi vsejala. Vesele volje se vračamo domov. Pepca je zadovoljna, da nisva nič žalostna, ko ni bilo biserne maše. Pot nas zaliva tudi v hladnem gozdu. Ko zagledamo na levi vrh grajske cerkve, nam prihaja naproti možak z odločnimi koraki. Star je, pa precej bolj korajžno stopa kot jaz. ‘‘Gospod Meško grejo tamle!'’ pravi veselo Pepca. Na odprti senožeti je vroče, zato stopim v senco oreha, ki raste ob stezi, in počakam. Pozdravimo in Pepca pripoveduje, da smo šli na njegovo biserno mašo — kako je škoda, da je ni bilo! Koliko ljudi bi se zbralo! “Zato sem pa šel!” pravi kljubovalno gospod Meško in pove, da je že opravil biserno mašo pri Sv. Jožefu nad Celjem. Tja bi nama bilo pač bliže kot na Sele — se spogledava z Ivom. “Ali ste bili tudi na Poštarskem domu?” nas vpraša Meško. Ko povemo, da smo šli le k Sv. Roku, obžaluje: “Škoda, da me ni bilo doma bi vam dal kaj za spomin!” Aha, možak ni tako trd, kot se kaže! Odvi-jem ruto in povem, da imam šopek maka za spomin na Sele in še seme nosim s seboj. Zdaj je 'gospodu Mešku resnično hudo, ker nam ni mogel dati vsaj kakšne podobice. Povem, da smo božjo pot kar dobro opravili. Zadovoljni se razidemo. Še od daleč nam pomaha v pozdrav . . . * Navadno zaprem radijski sprejemnik, če sem Slovenj Gradec, kjer je Ksaver Meško končal svojo življenjsko pot sama v kuhinji. To pot pa je bil slučajno odprt. “. . . starosta slovenskih pisateljev . . .” ujamem in že vem ostalo. Saj mi je Mara, administratorka na internem oddelku bolnišnice v Slovenjem Gradcu, pisala, da je Ksaver Meško pri njih, hudo bolan. Mož in otroci so šli v Slovenj Gradec kropit. Pogreb bo na Selah, so povedali. Umreti pa je moral Meško v mestu, da so se ljudje lahko poslovili od njega . . . ‘'Nikoli ni maral hrupnih slovesnosti. Zato bo tudi njegov pogreb zdaj v zimi, da ga bomo spremljali le taki, ki smo ga resnično spoštovalireče Pepca, ko stopava po belem snegu v breg po poti, kjer sva hodili ob prvem srečanju. Potoček je zamrznjen, da se izpod ledu komaj razloči žuborenje vode. Pred Apačnikovo hišo stoje avtomobili. Iz avtobusa se vsujejo bogoslovci iz Ljubljane in naju obkolijo, ko stopava v hrib mimo mlina, kjer visi Navzdol leden slap in po njem na tenko polzi voda. Sneg je trd in stopinja dobro prime. Ravno Prav se grejemo s hojo. S Pepco se tiho posloviva ob mrtvaškem odru. Velik šopek zelenega rožmarina leži ob Meško-V/h nogah, na steni visi venec — poslali so ga slovenski književniki. Meško ni maral vencev — kam bi jih v to tesnobo le dali? Maša, ganljiva pridiga, petje bogoslovcev in selskih pevcev — vse se mi zdi kakor sanje. Pogrešam gospoda Meška, ki so počasi ob palici Prihajali iz zakristije v cerkev, prižigali sveče na' oltarju in izgovarjali mašne molitve, kakor bi suniljal studenec prek skale. Po z drobcenimi pisanimi rožicami pretkanem, že natrganem masnem plašču se sprehajajo mravlje, ki lezejo v r°iu izpod lesenih oltarnih stopnic. Mašnik pa jih ne vidi, ker zbrano mašuje — le jaz jih spremljam z očmi in ko padajo cvetni lističi od maka v vazah na oltar, se mi zdi, da stojim na gori blagrov in poslušam zveličavne besede: Blagor vam, blagor vam! . . Da, tako je bilo v letošnjem poletju, ko sem bila na Poštarskem domu in sem šla večkrat dol * Sv. Roku. Takrat sva se z Meškom marsikaj Pomenila. Zdaj pa sem prišla na Meškov pogreb . Zato sem pa šel! . . je rekel nekoč. Danes se ni mogel umakniti ljudem, čeprav je odšel za vedno. “K Tebi želim, moj Bog! . pojo pevci. Zunaj nas sprejme prava planinska vihra. Sneg nese po zraku. Če bi zašel človek sam v takle vrtinec, bi ga kar zavilo v belo odejo. Lipa ječi v vetru. Suhe veje se drobijo in dračje frči po tleh. Pogrebno petje se izgublja v hrumenju vetra. Naj vedo meščani, kakšen junak mora biti takle preprost selski župnik! Bolj jasno in odločno kot govorniki pripoveduje sila narave o delu in o naporih duhovnika, ki je bil vrhu tega še pesnik in pisatelj. Kdor more razumeti, naj razume! ¥ S Pepco se spuščava navzdol. Dohitijo in prehitijo naju dekleta iz slovenjgraške šole. Ne govoriva, ker nese veter snežinke naravnost v obraz-Kako nebogljen bi bil samoten popotnik v takem metežu! Za celo procesijo nas je in nas ni strah. Kolikokrat je Meško sam hodil po tejle poti med strmim skalovjem, mimo pošastno šumečih dreves ob nevihti in v snežnem metežu. Kot samot-na popotnica Anka iz njegove povesti si je moral dajati poguma, da ni kot ona ostal pod snegom. Hitiva navzdol, hitiva, da bi ne čutili mraza, ki stanovitno objema otrdele ude. Ne vidiva nič drugega kot stopinje ljudi, ki hodijo pred nama. Ko prideva malo niže, metež ponehava in kar oddahneva si, ko se prikaže pod nama mesto. Skozi Stari trg se pomikava že počasi, saj zdaj sva v dolini, pri ljudeh, v mestu, na varnem . . . * Ko sem se neko poletje vračala s Sel, je mlad fant sekal oreh, pod katerim sem takrat čakala Meška. Kar zabolelo me je. Vprašala sem fanta: “Kaj se vam je zameril, da ga sekate?” “Nič nima gori, nikoli nič ne rodi. Zato ga bom kar posekal”, je rekel fant. Hitro sem stopila mimo, da bi ne videla, kako bo padel oreh, ki ni nikoli rodil. Žal mi je bilo za njim — v njegovi gosti senci sem se prvikrat srečala s Ksaver jem Meškom — na dan njegove biserne maše. Svetu grozi lakota Argentinska SVOBODNA SLOVENIJA je objavila ta članek, ki prinaša zanimive izsledke, obenem pa nas navdaja s strahom. Medtem ko imamo mi še vsega dovolj, so milijoni bratov in sester zapisani smrti, ker nimajo dovolj hrane. Kakor smo pred leti tolikokrat brali poročila, da mečejo žito v morje in s tem drže njegovo ceno, nas danes pretrese poročilo, da so zaloge sveta domala izpraznjene. In ko nam pošteni strokovnjaki dokazujejo, da svet more preživeti s pametnim gospodarstvom, novimi pridobitvami in razvojem ter pravilno razdelitvijo dobrin še mnogo več ljudi, kot pa jih ima danes'— za vse to ni posluha, ne smisla in ne denarja. Milijarde pa gredo za oboroževanje, milijarde za ninogo nepotrebnega, vse kriči o “nujnosti” omejevanja rojstev in legaliziranja umorov nerojenih, obožujejo tehniko ter zanemarjajo obdelovanje zemlje . . . Kam drvimo v svoji blaznosti? Ali ni čas, da se prav vsakdo zamisli in presodi svojo osebno nalogo v tem kaosu sveta? Ne zavisi sapio od ljudi na vrhu. Vsak posameznik je dolžan pravilno presojati položaj človeštva, saj je njegov — četudi skromni — delček. Obenem je dolžan ceniti kruh, ki ga tolikim manjka, ter od svojega obilja deliti drugim, pa četudi na drugem koncu sveta. Od suše prizadetih obširnih predelov Afrike do velikih žitnih tržnic v Chicagu, pa od zaskrbljenih vladnih funkcionarjev v Washingtonu do skoro praznih žitnih skladišč v Indiji se ves svet nahaja pred enim največjih problemov moderne dobe: pomanjkanje hrane, z milijonskimi žrtvami lakote. Že več let nazaj, zlasti pa v zadnjem času, vedno več strokovnjakov in organizacij opozarja, da se svet bliža hudi prehranbeni krizi. V prihodnjih dveh letih bo zaradi lakote prizadetih milijone ljudi ter bo treba podvzeti akcijo na svetovni ravni, da se prepreči najhujše in da ne bo svet prišel v položaj, ko bo pomanjkanje hrane postalo kronično. Dasi je lakota vedno bila, zdaj na tem zdaj na onem delu sveta, pa strokovnjaki opozarjajo, da je sedaj zadeva bistveno drugačna iz treh razlogov: 1. Svetovno prebivalstvo narašča vedno hitreje, zlasti v revnih deželah, ki so najbolj podvržene lakoti. Lansko leto je svetovno prebivalstvo naraslo za 76 milijonov, doslej v enem letu največ v svoji zgodovini. Število ljudi se je od konca druge svetovne vojne podvojilo. 2. Dasi je sicer vzporedno naraščala poljedelska proizvodnja, je to mogla zaradi enakega naraščanja tehničnih pripomočkov. Toda sedaj grozi pomanjkanje gnojil in energije ter hitro naraščanje cen surovinam. 3. Zaloge žita, iz katerih so doslej mogli pomagati najbolj prizadetim delom sveta, so skoro pošle. Veliki ameriški žitni previški v prejšnjem desetletju so bili razdeljeni ali prodani. Medtem ko so zaloge žita leta 1961 bile enakovredne količini hrane, ki jo vse človeštvo porabi v 92 dneh, danes ne znašajo ve& kot za 26 dni. Z arabsko petrolejsko krizo so se zmanjšale zaloge umetnih gnojil. Brez teh in primernih naravnih kli- matskih razmer; ki so zlasti letos bile slabe na severni polobli, se je svetovno prehranbena kriza grozeče približala prej, kakor pa je bilo predvideno. Zaradi pomanjkanja gnojil se je močno zmanjšala žitna žetev v Indiji, ki je itak leto za letom odvisna od zunanjih dobav. Letošnjo jesen grozi Indiji silovita lakota, če ne bo pomoč pravočasno prišla od zunaj. Računajo, da bo v prihodnjih 12 mesecih v Indiji pomrlo od lakote verjetno do 50 milijonov ljudi. Po podatkih, ki jih je zbrala Prehranbena organizacija ZN, je danes nad 10 milijonov otrok pod 5 let kronično in močno podhranjenih, nad 90 milijonov pa tudi nima nikdar dovolj hrane. Vsi ti so, tudi če preživijo, močno podvrženi kužnim boleznim. Nad polovico smrtnih slučajev v revnih deželah je v vrstah izpod 5 let starih otrok ter je do 75 odstotkov teh smrti kriva podhranjenost. Dasi je pomanjkanje proteina eden glavnih problemov v teh deželah, pa mnogi pozabljajo, da ogromno število ljudi trpi tudi na pomanjkanju škroba, ki je močan kalorični faktor. Področja, kjer je podhranjenost ljudi kronična, so raztresena širom našega planeta. Največji problem pa imajo brez dvoma Indija, Pakistan in Bangladeš s svojimi 700 milijoni ljudi. Druga taka velika področja se raztezajo ob južnem robu afriške Sahare, po severovzhodnem Brazilu, med andskimi Indijanci, v Mehiki in v revnih deželah Srednje Amerike. Doslej so bile samo ZDA, ki so s svojimi poljedelskimi previški preprečevale na teh področjih še hujšo lakoto, večinoma z zastonjskimi pošiljkami žitaric. Iz tkim. socialističnih držav z ZSSR na čelu, kjer vlada državni kapitalizem v najskrajnejši obliki, ni bilo pomoči. Nasprotno, ZSSR in njeni sateliti, med njima tudi Jugoslavija, iz leta v leto uvažajo žito iz “kapitalističnih” ZDA za svoje podhranjeno prebivalstvo. V Afriko spet poglejmo! K SLIKI: Obisk p. Hugona jc plemenu Tambcrma izpolnil tudi željo po stalni vodi. Le poglejte jih* kako so pridni pri kopanju vodnjaka! DA NAŠA DVA misijonarja, sydneyski posinov-Ijenec p. Evgen ter melbournski posinovljenec p. Hugo, delujeta v Togu med afriškim plemenom Lamba, je bralcem že znano. Saj smo že marsikaj napisali o tem. Imata pa oba misijonarja od časa do časa tudi stike s sosednjim plemenom Tamberma. Iz misijonarjevih pisem naj še o teh ljudeh objavimo nekaj zanimivosti. TAMBERMA so odlični poljedelci. Zemljo obdelujejo v zelo težkih pogojih (suša!) in s primitivnim °rodjem, zato polja vzdržujejo z velikim trudom. Toda za njih je vprašanje kar najboljšega obdelovanja zemlje obenem vprašanje življenja. Mil (rastlina Podobna sirku), zemeljski lešniki (kikiriki) in jam (rastlina z užitno korenino) so edini viri hrane, na katere lahko računajo. Zato je lahko razumeti, da ljubosumno čuvajo tisti del pridelka, ki so ga namenili za prihodnjo setev. Če to vemo, bomo znali ceniti čisto evangeljsko načelo enega njihovih pragovorov, ki pravi: “Tujec, ki je prišel k tebi, ne sme vedeti, da je jed, ki mu jo nudiš, od tistega zrnja, ki si ga spravil za setev!” To pomeni: Ko ob času največje potrebe pnde k tebi tujec, torej človek iz tuje vasi, mu ne smeš odreči gostoljubja. Čeprav sam nimaš kaj )esti, mu pripravi kašo iz tistega prosa, ki ga čuvaš Za seme. Toda to dejanje gostoljubnosti moraš narediti tako obzirno, da gost ne bo opazil žrtve, k' si jo zanj naredil. . . Tamberma so tudi odlični lovci. Lovijo z loki 'i Puščicami, od katerih se nikdar ne ločijo. Otroci se vadijo streljati z lokom že v najnežnejši mladosti. rav zabavno je gledati čisto majhne dečke, kako sPretno ravnajo z majhnimi loki, ki so jih prav zanje naredili njihovi očetje. Kot mnogi afriški domačini se tetovirajo tudi člani rodu Tamberma. Je pa to čisto drugačen način tetoviranja, kot ga poznamo v Evropi. Evropsko tetoviranje pozna samo neizbrisno črnilo, ki prodre v kožo z iglo. Tu pa pomeni tetoviranje fine zareze, ki si jih narede po telesu in obrazu. Brazgotine, ki ostanejo po teh zarezah v obliki ravnih ali krivih črt, služijo lahko tudi kot znamenje pripadnosti določenemu plemenu, a navadno so le okrasek. Zareze so izredno'natančno delo in človek bi mislil, da uporabljajo zanje ostro britev. Seveda ni govora o ostri britvi — tudi pri tem imajo le svoje primitivno rezilo. Delo opravljajo posebni specialisti na dečkih v starosti od štirih do petih let. Zarezovanje črt traja navadno več kot eno uro. Otrok seveda joka od strahu in bolečin, a matere mu drže glavo trdno med svojimi koleni, da se ne more premakniti. Ta boleč in krut način krašenja počasi izginja, kakor pač v posamezne vasi prodira kultura. Drugi običaj, ki ga je vredno omeniti pri rodu Tamberma, so dvoboji z bičem. Po točno določenem vrstnem redu se pomerijo med seboj vsi moški v vasi. Ta dvoboj je prilika, da vsakdo pokaže svoj pogum in svojo spretnost. Glavo si okrasi s peresi, v eni roki ima svoj lok z majhnim ščitom, v drugi pa vihti bič, ki je narejen iz govejih živcev. Na znamenje se borba začne. Bojevnika izzivata drug drugega in vsak skuša zadeti svojega nasprotnika z močnimi udarci biča, ta pa jih prestreza s svojim lokom. Borba seveda ni čisto nedolžna in brez nevarnosti. Nerodnež, ki se ne zna braniti, bo na telesu še dolgo nosil pekoče spomine nasprotnikovega biča. Vendar igrajo pošteno. On!, ki je enkrat ali dvakrat dobro zadel nasprotnika, odneha z udarci in da njemu priliko, da se poskuša maščevati, sam pa se udarcem umika. Povedati je tudi treba, da pri igri ni nobene hudobije ali sovraštva. Tisti, ki jih je bič zadel, se potrudijo in s smehom skrivajo svoje bolečine. Vera rodu Tamberma je predvsem češčenje prednikov. Menijo, da si je treba pridobiti prijaznost njihovih duhov. Pred vsako kočo, v kateri bivajo, so postavljeni pol metra do meter visoki spomeniki iz zbite zemlje. Po veri plemena v vsakem teh znamenj prebiva duh kakega prednika. Od časa do časa izlijejo po njem malo prosenega piva, da bi duhu naredili veselje. Ali pa mu darujejo piščanca, čigar kri izlijejo po spomeniku. Ljudje res žive skupaj s svojimi umrlimi predniki. Ničesar ne počno, da bi se prej ne posvetovali z njimi. Verujejo tudi, da se duhovi prednikov vračajo na zemljo v telesu kakega novorojenega otroka, ali živali. pa v podobi kake Razumljivo mora misijonar, ki tem ljudem oznanjuje evangelij, zelo skrbno paziti, da bi kakor koli ne žalil njihove vere. Še manj seveda, da bi proti njej nastopal s silo. To bi veselemu oznanilu bolj škodovalo kot pa koristilo. Treba je milosti božje in časa, da razumejo pravo razlago posmrtnega življenja in jo sprejmejo kot resnico. Moje srečanje z gen. Maistrom OB ČITANJU članka avgustovih MISLI — OB STOLETNICI — me je spomin ponesel daleč nazaj. Moje srečanje z generalom Maistrom mi je vstalo pred očmi. Bil je tako lep prizor v mojem življenju, da ga po petinpetdesetih letih še nisem pozabila. Bilo je leta 1919 v oktobru, dogodilo pa se je v idiličnih Borovljah. Mestece, ki leži med Dravo in Ljubeljem v prekrasni Rožni dolini na Koroškem, se je v nemškem jeziku imenovalo Ferlach in ima tako uredno ime žal tudi danes. V času mojega srečanja z generalom je ponosno nosilo slovensko ime. V Borovljah je imel general Maister del svoje posadke in del oficirskega štaba, dočim je imel sam svoj glavni štab takrat v Velikovcu (nemško ime kraja je Volkermarkt). Ker je bila za nas pred nesrečnim plebiscitom leta 1920 to cona A, so Nemci javne urade povečini zapustili in se umaknili proti Celovcu. Slovenija je izpraznjena mesta izpolnila s svojim uradništvom. Tako sem bila tudi jaz premeščena iz svoje rodne gorenjske vasi v to prijazno mestece, znano po svojih puškarskih delavnicah. V mesecu oktobru, ko je čas obiranja grozdja, je nekdo priredil v Hotelu Justu domačo veselico — vinsko trgatev. Neki zakonski par je na to zabavo povabil tudi mene. Povabljen pa je bil tudi general Maister, ki je prav tiste dni nadzoroval svojo boroveljsko edinico. Vsi smo visokega gosta napeto pričakovali. Godba na pihala je bila pripravljena, da mu v pozdrav prva zaigra koračnico. Po kratkem čakanju se je prikazal med vrati general Maister v svoji najlepši moški dobi, visoke in vitke rasti, lep mož prijaznega obraza, ki pa ni skrival odločne narave. Po končani koračnici mu je v pozdrav zapel še celotni častniški zbor našo turobno in v srce segajočo pesem: Buči morje adrijansko . .. Po raznih plesih in odmorih je prišel na vrsto tudi valček z objavo, da dame volijo. Polno je bilo ugibanja, katera izmed nas bo poskusila srečo in prosila za ples generala Maistra. Končno je pristopila mlada zajetna Korošica v noši Miklove Zale. Bo general z njo zaplesal? Vsi smo čakali, kaj bo napravil. General Maister ji je vljudno prožil roko, istočasno pa ji dejal: “Draga gospodična, vodil vas bom že, toda plesal ne bom . . .” Aplavza prisotnih ni hotelo biti konca. Kmalu zatem nas je general Maister zapustil. Pred seboj je imel še dolgo pot do Velikovca, skrbi in dolžnosti pa gotovo tudi mnogo. Zopet so mu zapeli v slovo, žal pa se imena pesmi ne spominjam več. Čez dva meseca sem na lastno prošnjo zapustila Borovlje in Koroško, na katero mi je ostal za vselej lep spomin, pomešan z grenko žalostjo ob mislih na naše koroške brate in sestre. MINKA PERŠIČEV A Izpod Triglava OB STOLETNICI ROJSTVA Ksaverja Meška sem slučajno našel, kaj je ob njegovi petdesetletnici (1924.) 0 njem med drugim pisal pisatelj Narte Velikonja. V svojih spominih nanj pravi takole:” . . . Ne vem več, ali sem bil v tretji ali četrti gimnaziji, ko so igrali v Gorici Meškovo dramo MATI. Dijaki smo stali v Trgovskem domu natrpani drug ob drugem •n goreli od silne poezije, ki je šla preko dvorane. Mladim očem se je odpiralo nekaj tako silnega pred dušo, da smo drugi dan zbrali denar, ki smo ga imeli za žemlje, ter brzojavili Mešku na Zilo. Kaj je bilo v brzojavu, ne vem več, toda tudi če smo brzojavili še tako neumnost: srce in duša, priznanje in razumevanje je bilo v brzojavki. — Mrzla polivka na brzojavko ni izostala. Meško, kakor je bil sicer obziren, °as je naprosil v pismu, naj drugič ne brzojavimo, ker se pri vsaki brzojavki boji, da mu naznanja smrt v sorodstvu . . .” Današnja srednješolska mladina gleda kriminalke ■n se naslaja ob prizorih seksa. Meškova drama MATI b* bila zanje “limonada”, ki ni vredna ogleda, kaj šele, da bi si pritrgali malico za brzojav pesniku . . . Nič čudnega, da izgublja pri tem iz srca vse lepo ln plemenito, da nima nobenih idealov, za katere se izplača živeti in kaj žrtvovati. PREKMURSKE ŠTORKLJE smo že v prejšnji številki omenili. Prve dni septembra so se poslovile °d svojih gnezd. Nastopile so deset tisoč kilometrov dolgo pot v Južno Afriko, kjer bodo ostale med z>mskimi meseci. Pri odhodu so omitološki organi ugotovil:, da je bilo le več mladičev kot so mislili. Računajo, da je bilo v jati okrog 300 mladih štorkelj, ki so se letos prvič podale iz našega sveta ob Muri na dolgo pot preko Balkana in Bližnjega Vzhoda proti jugu. O POTRESU na Kozjanskem v juniju smo poročali. Zdaj so prišle na dan razne zgodbe o “popisovalcih škode” na poškodovanih poslopjih. Kot poročajo domači časopisi, so ti “temeljito izkoristili stisko in nepoučenost Kozjancev”: za smešen denar so kupovali ali pa od njih celo sprejemali kot darila starinske ure, slike in kipe, panjske končnice in podobno etnografsko blago. Res žalostno dejstvo, da človek človeku tako hitro postane volk. Kaj ni bila naravna nesreča že dovolj velika? Pa znajo brezvestneži prav to izrabiti v svojo korist na škodo bližnjemu. Pa še na tako pretkan način, ki je te “kupčije” prikazal na zunaj kot dela dobrote. Tako se je potresni škodi pridužila še ta. Njene številke v denarju ne bodo nikoli znane, prinesla pa je mnogim razočaranje nad človekovo dobroto. PRVO CERKEV PO VOJNI je kočno dobila Ljubljana, sad dolgoletnega prizadevanja. Saj beremo v DRUŽINI, da je že pred dvanajstimi leti prišlo do “prvih plašnih želja”, katerim so prišla na vrsto “leta negotovosti in najrazličnejših prizadevanj, da bi načrt ne padel v vodo”. Hvala Bogu, da ni. Cerkev Matere božje Marije stoji v Kosezah irv je bila slovesno posvečena na letošnji Marijin praznik 8. septembra. Načrte zanjo je pripravil arhitekt Anton Bitenc. Svetišče naj bi postalo romarska cerkev slovenske metropole, kakor je v govoru ob otvoritvi poudaril nad- škof in metropolit dr. Jože Pogačnik. Ljubljana se širi na vse strani. Kar lepo število novih župnijskih cerkva bi potrebovali, da bi zadostili vsem novim potrebam vernikov. Vemo, da oblasti zidanju cerkva žal niso naklonjene in je ob vsaki prošnji takoj sto ovir. No, vsaj Koseze so imele srečo, da so bila prizadevanja končno le kronana z uspehom. Nameravate potovati skozi Italijo in obiskati RIM? V RIMU sta Vam po zmernih cenah na razpolago dva slovenska hotela: Hotel BLED in Hotel DANIELA Via S. Croce in Gerusalemme, 40 Via L. Lu/zatti, 31 00184 — ROMA (Tel. 777102 in 7579941) 00185 — ROMA (Tel. 75*587 in 771051) Lastnik: Vinko Levstik Zmogljivost: 85 sob, 150 ležišč. Vse sobe imajo lastno kopalnico, telefon in ostale modeme udobnosti. Postreženi boste v novi slovenski restavraciji. Osebje je pretežno slovensko. Počutili se boste res domače. DOBRODOŠLI! SVETIŠČE MARIJE POMOČNICE na drugem koncu Ljubljane, na Rakovniku, pa je isti dan (8. septembra) proslavljalo svoj zlati jubilej. Petdeset let je že preteklo, kar je ta romarska cerkev odprla svoja vrata slovenskim vernikom. Na slovesnosti jubileja so se spomnili tudi prvega slovenskega marijanskega kongresa leta 1924, ki je dal Mariji naslov Kraljica slovenskega naroda. Rakovniško cerkev so pozidali salezijanci, ki so imeli poleg nje tudi svoje ogromne zavode. Zavodska stavba je bila prva železobetonska stavba v Ljubljani. Žal zavodi ne služijo več svojemu vzgojevalnemu in karitativnemu namenu, saj jih je povojna oblast cerkvi odvzela. TUDI DOMA hoče Cerkev vzgojiti število laikov, ki naj pomagajo duhovnikom pri njihovem delu. Saj duhovnikov primanjkuje in marsikje laik zaradi okoliščin tudi lažje izvrši delo kot poklicni duhovnik. Letos je končala v Ljubljani triletni tečaj temeljitega katehetskega študija skupina katehistinj. Ne le, da jim je študij pomagal do osebne poglobitve, v veliko pomoč bodo lahko dušnim pastirjem pri pouku ( verouka in vodstvu raznih verskih skupin. Včasih smo o katehistih ali katehistinjah brali samo v poročilih iz misijonskih dežel. Danes je ves razkristjanjeni svet misijonsko polje, kjer idealni laiki najdejč lahko lepo delavno področje. Prav za prav je vsak kristjan po svoje odgovoren in dolžan vsaj s svojim zgledom svetiti tudi drugim. KONJSKE DIRKE v Sloveniji obhajajo stoletnico, začeli pa so jih eno leto za cesarskim Dunajem kmetje iz ljutomerskega okoliša. Prve tekme so bile z dvajsetimi konji na cesti od Ljutomera proti Kri- ževcem. Postale so tradicija, ki je pripomogla, da so Ljutomerčani dosegli odlična mesta tudi po mednarodnih tekmovanjih. Obenem so te tekme doprinesle svoje, da so se mnogi v tem okolišu posvetili vzreji in dresuri konj, kar je tudi za gospodarstvo znaten vir dohodkov. BLEJSKO JEZERO je res krasota in Sloveniji v ponos, povzroča pa odgovornim dosti skrbi za ohranitev. Že pred leti so našli, da je bila v globinskih plasteh blejska voda zastrupljena, ker ni imela dovolj kisika' Nevarnost je pretila, da se popolnoma usmradi in da v jezeru preneha vse življenje. Pred nekako desetimi leti so pričeli v jezero dovajati svežo vodo iz Radovne in ribiči so že v nekaj letih zabeležili porast števila rib. V teku so dela ureditve kanalizacije, čistilnih naprav, zbiralnikov in črpalnega sistema. Začeli so očiščevati tudi površinske plasti vode raznih odpadkov in globinskih usedlin. Tako bo Blejsko jezero menda le ostalo “kinč nebeški”, kakor o njem poje pesem .. . DR. JANEZ JENKO, naš primorski škof, letos obhaja desetletnico svoje škofovske službe. V škofa je bil posvečen 6. septembra 1964 v Marijini romarski cerkvi Log pri Vipavi. Zato so se letos 8. septembra številni verniki zbrali na tej božji poti in se zgrnili okrog svojega škofa. Poročila pravijo, da prostorna cerkev ni mogla vseh sprejeti, toliko je bilo romarjev iz vseh koncev Primorske. Okrog petdeset duhovnikov je somaševalo s svojim nadpastirjem. Škofa Jenka tudi mi poznamo, saj je bil že med nami v Avstraliji. Ravno zdaj v oktobru mineva šest let, kar je blagoslovil našo cerkev v Melbournu. Marijina božja pot: LOG PRI VIPAVI P. BAZIL1J I SPET TIPKA ■ 4. oktobra 1974 Fr. Basil Valentin O.F.M. in Fr. Stan Zemljak O.FM. Baraga House — 19 A’Beckett St., Kew, Vic., 3101 Tel.: 86-8118 in 86-7787 Adelaidski naslov: Holy Family Slovene Mission, 47 Voung A ve., West Hindinarsh, S. A. 5007 Telefon: 46-5733. Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne Slomšek House — 4 Cameron Court, Kew, Vic., 3101 Tel.: 86-9874 9 MATICA POKOJNIH kar noče brez novih imen. Na petek 30. avgusta smo morali vanjo zapisati: MARIJA URŠIČ r. Petrič, ki je lepo pripravljena na odhod v večnost končala svoje zemsko potovanje v bolnišnici v Footscrayu. Zlasti med našimi starejšimi naseljenci je bila dobro znana. Pokojnica ie bila rojena dne 12. junija 1898 v Dutovljah, kjer se je tudi poročila. Mož Ivan ji je padel v zadnji vojni, ona pa se je s sinovoma Mirkom in Ivanom Po vojni odpravila preko meje v Italijo. Leto 1949 je iz taborišča Bagnoli pri Neaplju emigrirala v Avtralijo, kamor jih je prinesla ladja “Fairsea”. Nastanili so se v Footscrayu, kjer je živela pri sinu Ivanu. Bila je dolgo rahlega zdravja, končno jo je bolezen zlomila. Pogrebna maša je bila v torek 3- septembra v cerkvici sv. Janeza, West Footscray, kamor je redno hodila k božji službi. Pokopali so 1° na keilorskem pokopališču. — Sinovoma in ostalim sorodnikom naše sožalje, blagi pokojnici pa večno plačilo za zvesto službo Bogu! V geelongški bolnišnici je mirno umrl VIKTOR .močnik, ki je bil, v kolikor sem mogel zvedeti, slovenskih staršev, rojen v Zagrebu 24. decembra 1910. Oče mu je umrl v nesreči pri delu, ko je imel komaj pet let. Viktor je bil po poklicu avtomehanik. V Avstriji se je poročil z vdovo Marijo Ambrožič, v Avstralijo pa sta dospela na ladji Begonia” leta 1957. Živela sta v Norlane. Pred kakimi osmimi leti je Viktor padel pri delu in °stal invalid s paralizirano desno stranjo. Bolezen )e počasi napredovala in ga zelo mučila. Tudi spomin §a je zapuščal. Bog ga je rešil trpljenja dne 9. avgusta. Pogrebna maša je bila 13. avgusta v cerkvi sv. družine, Bell Park, pokopan pa je bil na pokopališče v East Geelong. Soprogi in sorodnikom v domo-v,m naše sožalje, pokojnika pa priporočam v spomin Pfed Gospodom. £ Zahvaliti se moram Juriju Ferligoju in Stanku Mamiloviču, ki sta na soboto 31. avgusta napravila za naš verski center lepo delo: cementirala sta prehod za razredom, ki je že dolgo čakal pridne roke. Tudi del cementnih tal pri votlini sta se usmilila in sem jima za potrebno delo res iz srca hvaležen. Z nekaj mizarskimi deli v hiši pa nam je ustregel Arnežev Franček. Zlasti so bila potrebna vrata med prostorom z biljardom in sobo namiznega tenisa, ki nam ob nedeljah služi tudi za drugi šolski razred. Prisrčna zahvala! 0 Slovensko poroko morem tokrat omeniti eno: 7. septembra sta si pred našim oltarjem obljubila večno zvestobo Vincenc Lavrič in Štefica Bistrovič. Ženin je bil rojen v Šegovi vasi, župnija Loški potok, nevesta pa je hrvaškega rodu, doma iz Kuzminca, župnija Mihovljan. Naše čestitke! Pač pa sem zvedel za poroko dne 3. avgusta v cerkvi sv. Antona, Lara pri Geelongu: Vinko Pegan in Vera van der Berg sta si podala roke. Peganovi so prišli med nas iz Argentine, nevesto pa že ime izdaja, da je holandskega rodu. Z zakasnitvijo tudi temu paru čestitke! 0 Na nedeljo 8. septembra sta krščevala Jože Žugič in Marija r. Mrak iz East Kew: sinka bodo klicali za Jožefa Ivana. — Krstna voda je 16. septembra oblila Angelo, novo članico družine Dimitrija Stratliopoulosa in Ane r. Mukavec, Doncaster. — 22. septembra je bil krst Tanje, ki je razveselila družino Milenka Radešiča in Kristine r. Kumparič, Mulgrave. — Drago Novak in Vincenzina r. Nesci sta dobila Davida Ivana. H krstu sta ga prinesla iz St. Al-bansa dne 28. septembra. — Hčerka je razveselila družino Franca Brenčiča in Antonije r. Koser, Abbotsford. Krstili smo jo 29. sepembra in jo bodo klicali za Helenco. — Naše čestitke vsem! 0 Letošnja proslava OČETOVSKEGA DNE na prvo septembrsko nedeljo (1. sept.) je napolnila našo cerkveno dvorano do zadnjega kotička. Prvi del sporeda je bil nastop naše Slomškove šole s pevskimi, baletnimi in glasbenimi točkami. Očarljiv je bil prizor Kresna noč, ki so ga izvedli otroci pod skrbnim vodstvom učiteljice Dragice Geltove. Nastopi so bili organizirani tako, da ni bilo mučnih in dolgih pavz, ki . so pri otroških predstavah navadno neizogibne. Vodstvu šole in vsem gojencem čestitamo k uspehu letošnje proslave. Drugi del pa je bila dvodejanska burka ŠPELCA V LJUBLJANI, ki so jo izvedle v užitek nam vsem članice Društva sv. Eme. Tako se že dolgo nismo nasmejali. Vse štiri igralke so bile posrečeno izbrane in zaslužijo naše priznanje. Več o igri lahko berete na drugem mestu. Tu naj sledi le še topla zahvala Društvu sv. Eme za ta prvi nastop na našem odru. In pa v imenu očetov in ostalih prisotnih seveda tudi za obilno zakusko, ki je sledila odrski predstavi. Prirediteljice so namenile prostovoljne pri- MELBOURNŠKI ROJAKI! Potrebujete morda priznanega TOLMAČA za sodišče ali kako drugo važno zadevo? Obrnite se z zaupanjem na rojakinjo JEAN SLUGA! 48 SMITH STREET Telefon: ALPHINGTON, Vic., 3078 49-4748 41-6391 spevke pri vhodu ($186.33) za naš FOND ZA DOM OSTARELIH, kateremu je prinesel tudi srečolov tega dne vsoto $42.67. Prisrčna hvala vsem! Društvo sv. Eme je ob tej priliki prodajalo tudi slovenske plošče in družine so rade segale po njih. Zbirka je res lepa in vabljiva. Marsikateri oče je dobil letos ploščo v dar za svoj praznik, četudi je moral s smehom sam po denar v svoj žep .. . Vsekakor so plošče (in kasete) še na razpolago in članice z njimi rade postrežejo. Q Letošnja tradicionalna obletnica BARAGOVEGA DOMA (14. sept.) — srečanje bivših Bara-govcev — ni privabila toliko družin kot običajno. Precej mladih parov pričakuje, ali pa so mamice komaj prišle iz bolnišnice. Nekatere so verjetno tudi zvabile planine z dobro smuko. Vsekakor pa je bila udeležba vseeno lepa ter večer domač in prijeten. Postrežba je bila odlična (zahvala požrtvovalni s. Emi in članicam Društva sv. Eme!) domače melodije BLEDA prav tako, smeha pa tudi na pretek zlasti ob pihanju svečk na torti (dar naših sester, zunanja izdelava Anžinove Francke). Svečk je bilo letos že 14 in so zahtevale dosti sape. Zmagovalec je bil “ŠPELCA” v Melbournu NASLOV DVODEJANKE je sicer “ŠPELCA V LJUBLJANI”, a ker je prišla “SPELCA” k nam na melbournske odrske deske, bo tem vrsticam gornji naslov kar odgovarjal. Res smo imeli od lanske vprizoritve SLEHERNIKA pa do naše ŠPELCE kar malo predolg premor. Bil je sicer izpolnjen s koncerti gostov (Savski val in Minores) ter mladinskimi nastopi v okviru raznih proslav, do igre pa le ni prišlo. Ojunačiti so se morale članice Društva sv. Eme in reči moram, da so nas vse prijetno iznenadile. Naša burka ni celovečerna igra, saj traja le nekako uro in četrt. Tekst so prinesle s seboj v Avstralijo naše sestre. Sklepal bi, da si je igro zamislila ena izmed sester iste kongregacije “za domačo uporabo”. V kolikor mi je znano, je bila verjetno tudi vprizor-jena doma le v ožjem družinskem krogu kot del zdrave rekreacije sestrske skupnosti. Delno predelana topot Jakšev Lojze. Kot običajno je bilo ta večer tudi nekaj avstralskih gostov, ki so bili med nami kaj sproščeni in veseli. Q V januarju bo naš verski center zopet organiziral počitniško kolonijo na morju za slovensko mladino. Letos so prišli samo fantje na vrsto, zdaj pa smo rezervirali tudi teden za dekleta. Frančiškanska hiša v M1- Eliza je res na idiličnem mestu, tik nad obalo, ki ni nevarna in nudi odlično plavanje. Teden za dekleta bo od ponedeljka 6. januarja do sobote 11. januarja, za fante pa od ponedeljka 13. januarja do sobote 18. januarja. Starši, priglasite otroke čim prej, ker je število omejeno! © Prva novembrska nedelja sc bliža, z našim vsakoletnim tradicionalnim obiskom kcilorskega pokopališča in romanjem v Sunbury. Na pokopališču bomo okrog poldne, procesija v Sunbury pa se bo pričela ob treh. POSEBEJ VABIM VSE NARODNE NOŠE. Kdor se želi poslužiti avtobusa, ki odide izpred cerkve po maši, naj se pravočasno prijavi! Večerno mašo bomo imeli v sredo 23. oktobra za pokojnega p. Bernarda (obletnica smrti); dalje na petek 1. novembra (zapovedan praznik VSEH SVETIH) in na soboto 2. novembra (Verne duše). Obisk rojakov v Morwellu in okolici bo na nedeljo 27. oktobra z večerno mašo v cerkvi Srca Jezusovega. Povejte še drugim! Takole je izgledala Anžinova Francka v vlogi Špelcc: tudi usekniti ob predpasnik se je znala na ves glas . . ■ "Joj, umiram! Sem že mrtva! . je rekla "zastrupljena" Mica . . . igra pa je bila vredna priti na oder in pred širše občinstvo, četudi v gotovih prizorih zaradi razvlečenosti še vedno malo šepa. Da je burka vžgala in prinesla vsej dvorani obilico zdravega smeha in razvedrila, je pokazala v dobri meri njena prva vprizoritev na našem odru. Seveda so za to poskrbele vse štiri nastopajoče osebe, ki so morale s svojim ■granjem nadomestiti pomanjkljivost igrske zgradbe. Vse štiri so se res potrudile in vživele v svoje vloge. Špelco je odlično zaigrala gospodična Francka Anžinova, med nami že znana igralka. Prikazala nam je Špelo, ki naj bi na priporočilo gospe Piskarjeve začela kot “mestna Liza” delati v ljubljanskem sanatoriju. A njen nenadni skok iz dežele v mestni svet je zanjo prehud in ji prinese sto zapletljajev. Dr. Lopnikova se zaman trudi uvesti nerodno Špelo v novo okolje. Vloga zdravnice z “zavreto krvjo” in dobrim srcem je zaradi naglih sprememb v obnašanju zahtevna, pa jo je pohvalno obvladala gospa Lucija Srnečeva. Tudi bolničarki Tončki — predstavljala jo je gospa Rozika Lončarjeva kot res dobra izbira — se ob Špeli marsikaj ne posreči, posreči pa se ji končno pošteno potegniti njo in sestro Mico z “zastrupljeno” klobaso. Gospa Antonija Sankovičeva je bila prvič na odru, a v vlogi Mice ne bi mogla biti bolj posrečena. Po - sestro Špelco pride, ki ji je Ljubljane kar hitro preko glave: potoži se ji po Lačni vasi *er flikanju čevljev. Tako se zgodba srečno konča Za vse, dr. Lopnikova pe je rešena “daru gospe Piskarjeve”. Preprosta zadeva, ki pa se od začetka do konca razvija iz nesporazuma v nesporazum, iz zapleta v zaplet. Zdravega smeha je na pretek in se ga ne moreš ubraniti. Pa saj v tem je smisel burke. Vsakdanje življenje je resno in polno skrbi — potrebnih in nepotrebnih. Dobro urica takegale sončnega razvedrila je vredna več kot sto aspirinov in ne vem kakšnih zdravil še ... Kostumi so bili posrečeni, odrska oprema preprosta a dovolj učinkovita, nastopajoče osebe so naš prilično velik oder dobro obvladale. Vsekakor: bili smo zadovoljni. Hvaležni smo vsem štirim igralkam (pa tudi šepetalki s. Silvestri) za prijetno urico oddiha. Posebej se zahvaljujemo Špelci — Anžinovi Francki, ki je z nastopom omogočila, da predstava ni odpadla: kljub temu, da je dva dni prej dobila iz domovine žalostno vest o nenadni smrti sestre Minke, se je potrudila in vživela v vlogo. Gotovo ni bilo lahko in vsakdo bi tega ne zmogel. Ko je vso dvorano spravljala v smeh, si lahko mislimo, kako ji je bilo pri srcu. Prepričan sem, da zna vsakdo izmed nas ceniti to njeno žrtev za skupnost. Menda lahko v imenu vseh, ki so se igre udeležili, rečem za konec: Le še več takega na naše odrske deske! In večkrat! Na željo mnogih bo Društvo sv. Eme “Špelco” ponovilo v soboto 26. oktobra zvečer ob pol osmih. “Špelca” bo ponovno prinesla vsem zvrhano mero smeha. A. V. DRUŠTVO SV. EME vabi melbournske rojake v Baragovo dvorano pod cerkvijo na DOMAČI SEJEM na DRUŽINSKI VEČER 20. oktobra po deseti maši 26- oktobra ob pol osmih Ponovitev burke ŠPELCA V LJUBLJANI Za vsakega nekaj pri nakupu in srečolovu. Tombola, zakuska in še zavrteli se bomo. Krasna ročna dela! Plošče! Prigrizek! Vstopninski dar za odrasle: 1 dolar MESTO TRPLJENJA JERUZALEM je mesto, v katerega so bile in so še vedno osredotočene misli vsakega Juda: tistih v Palestini, pa tudi ostalih, raztepenih po širnem svetu. Sveto mesto starodavnih začetkov, ki ima za seboj tisočletja zgodovinskega razvoja in verskega ter narodnega pomena. Mesto romarjev: v stari zavezi obiskovalcev templja, po razdejanju Jeruzalema pa ‘‘zida joka”, kjer so Judje izražali svojo žalost nad ruševinami svojega svetega kraja in nad izgubo božjega blagoslova izvoljenemu ljudstvu. Pa tudi sveto mesto krščanskih romarjev, ki že skoraj dve tisočletji obiskujejo kraje, posvečene s Kristusovimi stopinjami. Danes je Jeruzalem seveda mnogo večji kot ob času božjega obiskanja. Mnogo znamenitih krajev, ki so bili takrat izven mestnega obzidja, je danes del mesta. Razširjeno mesto se danes deli v STARI JERUZALEM, ki obsega judovsko prestolico Kristusovega časa z najbližjo okolico. Tu vsak korak kar diha starodavnost. NOVI JERUZALEM pa je moderno mesto s širokimi cestami in visokimi zgradbami, ki se ne razlikuje od velikih vzhodnih mest. Ta del je tudi po številu prebivalcev mnogo večji od starega. V njem živi okrog 150.000 ljudi, dočim ima staro mesto le okrog 70.000 prebivalcev. Razumljivo ima mnogo več zgodovinskih znamenitosti za nas STARI JERUZALEM. Na ozemlju NOVEGA JERUZALEMA je samo gora Sion, ki se vzpenja med novim in starim delom mesta, Davidov grob, dvorana zadnje večerje in cerkev Marijine smrti. Meja med obema deloma je bila v letih po ustanovitvi države Izrael (1948) tako stroga, da je res samo ptica mogla zleteti preko. Suj je Izrael imel oblast le nad novim de- V času ofekanja... Dvorana zadnje večerje lom, dočim je staro mesto pripadalo arabski Jordaniji. V šestdevni vojni leta 1967 pa so Judje dobili oblast tudi nad starim delom Jeruzalema. Do leta 1948 Judje niso mogli obiskati Siona, zato jim je zdaj Sion pravo narodno svetišče. V trumah prihajajo na grob kralja Davida, ki je osvobodil Jeruzalem in pozidal veličastni tempelj. V bližini je tudi spomenik padlih, kjer se Judje spominjajo stotisočev rojakov, ki so izgubili življenje kot žrtve antisemitizma. Krščanskega romarja tu gotovo najbolj zanima DVORANA ZADNJE VEČERJE. Do nje se pride po dolgem stopnišču in ozkem hodniku. Prostor seveda ni več v prvotnem stilu: stebri podpirajo rebra gotskega stropa, ki ni iz Kristusovega časa. A dvorana te prevzame s čudovitim občutkom: Tu se je po Kristusu samem izvršila prva skrivnost svete maše in Kristus sam je apostolom prvič podelil sveto obhajilo. Tu jim je pokazal zgled z umivanjem nog, nakazal med apostoli izdajalca Juda Iškarijota, nato pa z njimi odšel na vrt Getsemani, kjer je bil izdan v roke sovražnikov. Tu so bili zbrani prestrašeni in neverni apostoli, ko jih je vzradostil Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. Tu so z molitvijo čakali, da se bo izpolnila Njegova obljuba in tu je nanje v podobi gorečih jezikov prišel Sveti Duh. Po njegovem prihodu so okrepljeni zapuščali to dvorano, odšli v Jeruzalem in brez bojazni pričeli oznanjati božji nauk. Rojstni dan Cerkve . . . Stoletja in stoletja je bila dvorana zadnje večerje v arabskih, torej muslimanskih rokah. Krščanskim romarjem je bilo milostno dovoljeno le pogledati v dvorano skozi skromno odprtnino. Judom je bil vsak pristop strogo zabranjen. Zdaj se je kolo zgodovine obrnilo: Arabcem je zabranjen• vstop v dvorano, ki je v rokah Judov . . . Judje kristjanom dovoljujejo obisk svetega kraja, ne smejo pa v dvorani opravljati kakršno koli pobožnost: javna molitev ali nabožna pesem sta prepovedani. A od več palestinskih romarjev sem že cul, da judovski čuvaj za “bakšiš” zapre obe očesi: ko romarski skupini pove o strogi prepovedi, zapusti dvorano. Razumljivo se romarji bez njegovega nadzorstva takoj sproste v glasni mo- "Ampak blizu NOVE ZAVEZE bo treba le ostati, ali pa nismo več kristjani. . . ” Zadnji stavek p. Bernarda bralcem MISLI. Utvi ali branju odlomka svetega pisma o zadnji večerji, čuvaj pač ne more odgovarjati za nekaj, kar ni sam videl ali slišal. Res orientalska zvitost, ki v žep navrže nekaj drobiža, romarjem pa ugodi v njihovem verskem občutju ob obisku svetih krajev . . . V bližini dvorane zadnje večerje se dviga velika in krasna cerkev Marijine smrti. Njen zvonik po višini prekaša vse zvonike in kupole mesta. Zgrajena je iz belega jeruzalemskega kamna in okrašena s krasnimi mozaiki, na katerih je Marija Prikazana po vzhodnem načinu. Ta kraj je bil po izročilu v času Gospodovega obiskanja last svetega apostola Janeza. Od sultana ga je dobil v dar nemški cesar Viljem II. Cerkev s samostanom so Pozidali nemški katoličani in jo darovali beuron-skim benediktincem, ki so tu ustanovili svojo novo opatijo. Po petnajstih stopnicah se iz glavne cerkvene ladje pride v podzemsko cerkev — kraj Marijine smrti, ali “spanja v Gospodu”, kot so kristjani njeno smrt imenovali skozi prva stoletja. V sredini je iz marmorja izdelan kip ležeče Matere božje. Okrog kipa je dvanajst marmornatih stebrov, ki predstavljajo dvanajst apostolov. Po starodavnem izročilu so bili apostoli priča Marijine smrti na domu sv. Janeza. Vemo iz svetopisemskega Poročila, da je po Kristusovi smrti na križu apo-stol Janez vzel Marijo k sebi in zanjo skrbel. Na njegovem domu je končala tek zemskega življenja. Na tem svetem kraju je že v prvi krščanski dobi stala velika in, mogočna bazilika, ki se je skozi stoletja imenovala “Hagia Sion” — Sveti Sion. Dolgo dobo je bila priznana kot mati cerk-Va- Posvečena je bila spominu prihoda Svetega buha nad apostole, ustanovi Evharistije in Mariinemu spanju. Zgodovinarji so mnenja, ki ga Potrjujejo tudi razne arheološke najdbe, da je ta s,arodavna bazilika obsegala v svojem prostoru tudi zgoraj omenjeno dvorano zadnje večerje. Sionski hrib je značilen po tem, da se je na KadesO ?/ \ J / GORA^S fcko le/ero TRAHONITDA .A’.‘O’ J Betsajda Genw«rdfco jejero Kana o Masiral ▲ TABOR Jarmuk Gadara 0Ge'asa /Efrem / O Filadelfija Jeriho Jeruzalem Betlehem Kumran °Herodiom o Kalirhoe MaraM Maheront Arnon Ma»ada ° c Kerak IDUMEJA njem pričelo Kristusovo trpljenje. Po zadnji večerji na veliki četrtek je Kristus z apostoli odšel ob južnih zidovih mesta na Oljsko goro, kjer je bil blizu potoka Cedrona na kraju Getsemani ujet. Vojaki in hlapci so ga odvedli nazaj na Sion, kjer je bila palača velikih duhovnikov Ane in Kajfe. Tu je bil vprašan naravnost, če je Sin božji; in na vprašanje je tudi naravnost odgovoril: "Sem!” (Lk 22, 71). Dvorišče palače je bilo priča Petrovega padca; ko je prvak apostolov v strahu svojega Učenika trikrat zatajil, nato pa “šel ven in se bridko zjokal” (Lk 22, 62) v globokem kesanju. V davnini je v spomin na ta dogodek na kraju stala cerkvica. Čas jo je uničil, zdaj pa je zopet obnovljena in ponovno posvečena svetemu Petru. Na gori Sion je star frančiškanski samostan zopet zaseden in ga romar more obiskati. Od leta 1948 pa do izraelskega zavzema starega mesta je bil v mejni “coni nikogar”, zato s silo izpraznjen in zapuščen. STANKO OZIMIC NAŠA DOMOVINA je sicer v jeseni, pri nas v Avstraliji pa je pomlad. Narava se budi, novo življenje vstaja. Pomlad pomeni cvetje, veselje, ljubezen in — čebele. Sicer te koristne živalice pri nas nimajo dolgega zimskega mirovanja, a pomladno cvetje jim le prinese obilno pašo in novo delavnost. Ko sem se pred nekaj dnevi slučajno ustavil pred našo slivo, ki je kot en sam šopek, sem se čudil velikemu številu čebel. Kar mrgolelo jih je in letale so od cveta do cveta. To me je spomnilo na med in vosek. In spomnilo me je tudi na slovansko — in s tem slovensko — pijačo medico, ki jo ob raznih cerkvenih praznikih še danes radi pijejo. Ni treba biti zgodovinar, pa zaslutiš med Slovenci in čebelami vez, ki sega daleč nazaj v zgodovino. Zato je čebelarstvo še danes med nami tradicionalna zadeva in vnetih čebelarjev nam tudi danes po Sloveniji ne manjka. Morda smo se pri čebelah učili marljivosti, ki je — kot pravijo — naša narodna krepost. Sicer so pa povsod izjeme: tudi med čebelami so leni troti.. . Po vsem tem ni nič posebnega, da prav naš rojak velja v zgodovini za prvega čebelarskega učitelja. Ponosni pa smo lahko nanj, ki so ga lani — za 200 letnico njegove smrti — proslavljali tudi izven meja rodne domovine. ANTONA JANŠA so se spomnile na kratko tudi naše MISLI, pa ne bo nič napak, če kaj več vemo o njem. Breznica pri Žirovnici na Gorenjskem je bila njegov rojstni kraj. Luč sveta je zagledal 20. maja 1734 kot prvi sin na mali kmetiji, ki je seveda imela tudi čebele. Do njih je kazal posebno zanimanje že zelo zgodaj. Kot odličen risar se je mladi Anton leta 1766 vpisal na dunajsko Akademijo likovne umetnosti. A od čebel se kljub temu ni hotel ločiti: kar šestnajst panjev je vlekel s seboj na cesarski Dunaj. Verjetno je računal, da se bo s prodajo voska in medu lahko vzdrževal. Kako je takrat, ko ni bilo vlakov, avtomobilov ali letal, s tovorom svojih panjev premagal dolgo, počasno in težavno pot, si težko predstavljamo. S? \ hway, Noble Park, 546 7860 MENTONE, 3 Station Street, 93 2460 FRANKSTON, 232 Cranbourne Road, 781 2115 NA USLUGO V CASU ŽALOVANJA TOBIN BROTHERS funeral directors IZPOD SYDNEYSKIH Fr. Valerian Jenko O.F.M. St. RaphaePs Slovenc Mission 313 Merrvlands Rd., Merrylands, N.S.W. 2160 (Vhod v duhovniško pisarno in stan za cerkvijo!) Tel.: 637-7147 Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne St. Raphael's Convent 311 Merrjlands Rd., Mcrrylands, N.S.W., 2160 Telefon kot zgoraj. • Čas slovenske službe božje v Marrylandsu je kot navadno doslej vsako nedeljo ob 9.30 dopoldan. Pravtako velja za nedeljsko mašo sobotna večerna maša ob 7. uri. V petek (prvi v mesecu), 1. novembra, je zapovedan' praznik Vseh svetnikov. Praznična sv. maša bo ob 7. uri zvečer. Naslednji dan, sobota, 2. novembra, je spomin vernih duš. Večerna sv. maša ob 7. uri. V sredo, 23. oktobra, je prva obletnica smrti p. Bernarda Ambrožiča. Spomnili se ga bomo s spominsko sv. mašo v Merrylandsu ob 7. uri zvečer. Na četrto oktobrsko nedeljo, .27. 10. 74, je začetek Daylight Saving Time. Torej morate predno greste k počitku pomakniti kazalec na uri za eno uro naprej, sicer boste prišli k nedeljski maši eno uro prepozno. Uradno se čas spremeni v nedeljo, 27. okt. ob drugi uri zjutraj. Wollongong ima slovensko službo božjo v Villa Maria kapeli ob 5. uri popoldan vsako drugo nedeljo v mesecu. Torej 10. novembra (tokrat gremo v slučaju lepega vremena po maši na pokopališče in tam opravimo molitve za pokojne), nato pa zopet 8. decembra, praznik Brezmadežne. (V decembru bo sv. maša že ob 4. popoldan zaradi Miklavževanja ob petih v St. Francis Cathedral dvorani). Canberra ima redno mesečno službo božjo vsako tretjo nedeljo v mesecu ob 6. uri zvečer. Torej 20. oktobra, 17. novembra, itd. Stalni kraj: Garran. Newcastle pride zopet na vrsto za slovensko službo božjo na nedeljo po božiču. Brisbane ima slovensko službo božjo v nedeljo 3. novembra ob šesti uri zvečer v St. Mary’s cerkvi, Merivale St., South Brisbane. ROŽNI VENEC naj bi bila naša družinska molitev vsaj v mesecu oktobru. Prikliče nam v spomin prizor, ki je večini izmed nas tako domač in prisrčen: družina, zbrana pri molitvi po opravljenem dnevnem delu. Skupna molitev je bila in je še ključ do lepega sožitja v krščanski družini. Da, tudi danes! Morda je danes še bolj potrebna, saj je vsaka družina izpostavljena mnogim novim nevarnostim, da izgubi srečo in se utopi v morju modernih zablod, ki jo uničujejo. V Merrylandsu molimo molitev rožnega venca vsako soboto pred večerno mašo. Za namen imamo: da bi naše družine uživale pravo soglasje in da bi otroci v njih dozorevali v pristne krščanske fante in dekleta. Molitev običajno zaključimo z dodatkom prošnje k sv. Jožefu za varstvo in pomoč. MISIJONSKA NEDELJA je pred vrati. Njen datum je letos 20. oktobra. Spomni nas, da se kristjan nikoli ne sme zapreti v ozki krog svoje krajevne verske skupnosti. Univerzalnost Cerkve ga priganja, da misli tudi na njeno delovanje in njene potrebe izven lastne župnije. Prav misijonska nedelja ima namen, da nas spomni na Kristusovo naročilo: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. . .” Vsak kristjan je poklican, da pripomore k temu naročilu. Nekateri, da se osebno žrtvujejo na misijonski fronti, drugi pa, da iz zaledja podpirajo delo misijonarjev z molitvami in prispevki. Brez zaledja ne bi bilo mogoče graditi po misijonih cerkva, šol, bolnišnic in podobnih ustanov. Naš po-sinovljenec p. Evgen, ki deluje v Afriki, nam je o svojem delu že mnogo lepega povedal in je hvaležen za naše sodelovanje. Krščansko ljubezen mora z našo pomočjo kazati domačinom s tem, da jim koplje vodnjake, da jim nudi pomoč v boleznih in nadlogah, da jih uči obdelovati zemljo. .. Tako jih pripravlja na sprejem krščanske vere. Brez naše molitvene in denarne pomoči bi bilo vse njegovo misijonsko delo nemogoče. Zato se bomo v Merry-landsu na letošnjo misijonsko nedeljo našega posinov-ljenca posebej spomnili tako v molitvah kot s posebno denarno nabirko za njegov misijon v Togu. NOVEMBER je mesec spomina pokojnih. Spomi- njali se bomo naših dragih tu in v domovini, ki so odšli pred nami v večnost. Predvsem bomo v svoje molitve vključili tiste, ki so bili izmed nas v zadnjem letu dodani matici pokojnih. Lepo poskrbimo za njihove grobove, saj cvetje na gomilah je znak STOLPOV naše ljubezni. A moram dodati, da pokojniku nič ne pomaga. Hvaležni pa nam bodo za naše molitve, sveta obhajila in svete maše, ki jih zanje darujemo. NAROČNINO ZA "MISLI” lahko poravnate tudi pri slovenski cerkvi, da si tako prihranite pot na pošto in ostalo s tem v zvezi. Tako sam osebno kot slovenske sestre radi storimo uslugo vam in našemu mesečniku s tem svojim posredovanjem. Priporočite list tudi znancem, ki še niso rtaročniki. Prepričan sem, da bo vsak našel v njem kaj zanimi-vega. čim več je naročnikov, tem lažje bo tudi finančno breme _ uprave, saj stroški niso majhni. Zato bomo hvaležni, če naročnini pridenete še kak dar za listov tiskovni sklad: BERNARDOV TIS- KOVNI SKLAD ga imenujemo v spomin na dolgoletnega urednika, ki smo ga vsi poznali. Prav je, da listu tudi poročate o dogajanjih po naših naselbinah, 0 rojstvih, porokah, smrtnih slučajih med nami. “DRUŽINA”, verski tednik iz domovine, tudi prihaja med nas in prinaša mnogo poročil iz življenja Cerkve doma in na tujem. Enako mladinski mesečnik “OGNJIŠČE”. Oboje lahko naročite pri sestri Mirjam. Res po navadni pošti prihaja z zamudo, je pa vredno branja. DRUŽABNI VEČER na soboto 19. oktobra ob osmih naj še enkrat omenim, četudi je malo upanja, da boste vabilo brali pred tem datumom. V Masonic Hall, Merrylands, bo domače in prijetno, igral pa nam bo “šernekov trio”. Da bo šel čisti dobiček 2a naše versko središče, mi menda ni treba posebej omenjati. nepozabni “Minores” so se poslovili od nas na petek 13. septembra. Na predvečer smo pri Sv. Rafaelu opravili sveto mašo za srečno pot. So-rnaševali smo vsi razen p. Lojza, ki je spremljal Petje z orglami, ter seveda fr. Franca, ki bo posvečen ^le drugo leto. Udeležba je bila kar lepa. Toda na obrazih vseh, tako članov ansambla kot vernikov, si lahko bral otožnost, ki je lastna vsakemu poslavljanju. Po maši smo se zbrali na sestrskem dvorišču na domačo zakusko. Seveda so nas MINORES tudi 'u kratkočasili, četudi so imeli dosti skrbi s pripravami na odhod. Noč je bila kratka, počitka skoraj nič. Rano so odmaševali. Po zajtrku pa smo se vsi — potujoči in spremljajoči — s prtljago vred zbasali v avtomobile. Kar dolga kolona nas je bila. Po prihodu na mednarodno letališče so MINORES dobili šopke orhidej in nageljnov. Opravili so formalnosti in oddali prtljago, ostalo je še malo časa za bežen Pogovor, ki pa kar ni več tekel. Nusdorferjev Iztok Jun je zaigral na violino pesem v slovo, sledilo je slikanje celotne skupine z narodnimi nošami. Tudi Minores so skušali zapeti poslovilno pesem, a besede so jim zastale v grlu. Seveda poslavljanje ROJAKI V SYDNEYU! Kadar potrebujete kakovostni pouk za vožnjo osebnega avtomobila ali tovornjaka, se z zaupanjem obrnite na našo Y ADR AN AVTO-ŠOLO Lastnik Franc Čuček Vam je vedno na razpolago. Pokličite ga telefonsko na številki, 624-5538. 20 PREMIER ST., TOONGABBIE, N.S.W. ni šlo brez solza ob zatrjevanju, da se še srečamo. Če prej ne, pa v nebesih . . . Skoraj vsi spremljevalci smo na opazovalnem balkonu čakali, da se je letalo filipinske letalske družbe začelo premikati. Beli robci so navdušeno plapolali odhajajočim v pozdrav. Res hitro so minili tedni obiska in MINORES so nam prinesli mnogo lepega. Že smo prejeli sporočilo, da so naši nepozabni gostje srečno pripotovali v domovino. Vsem rojakom se iskreno zahvaljujejo za lepe dneve, ki so jih preživeli med nami. P. VALERIJAN P. Martin Vidovič, provincial minoritov, blagoslavlja I. septembra temelje Doma na sydneyski Slovenski zemlji (Horsley Park). Z Vseh Vetrov KONCIL MLADIH v ekumenskem središču Taize v Franciji ob koncu avgusta je bila čudovita manifestacija mladine, ki se trudi za boljši svet in hoče v tem svetu tudi Boga. Nad 40.000 fantov in deklet iz 120 dežel in vseh celin je s svojo navzočnostjo pokazalo navdušenje za duhovne in socialne vrednote. Ko gledamo mladino, ki izgublja svoje ideale in živi iz dneva v dan,' je ta dogodek res le kapljica v morje. Je pa dokaz, da ni vse izgubljeno, kot se kdaj na prvi pogled vidi in navdaja starejšo generacijo s strahom. Tudi med mladino je mnogo idealnih ljudi, ki bodo vsak v svojem okolju le storili svoje in s svojim zgle- dom pritegnili druge na pravo pot. FIŽOLAR bo menda najboljše ime zanj. Je angleški petnajstletni šolar Melvin Roberts, ki mu fižol že od mladega tako ugaja, da drugega sploh noče jesti. Doslej je pospravil že preko 9,000 fižolovih konzerv. Starši so ga v skrbeh zanj peljali k zdravniku, ki pa je ugotovil, da je fant odličnega zdravja in normalno razvit. Škoda, da naš o. Bernard ne živi več, da bi slišal o tem fižolovem rekorderju. Sam je šel pri vsaki hiši najprej pogledat na vrt, če imajo kaj prekelj na gredah. “Vrt brez fižola je kakor vinograd brez trte”, mi ob priliki rekel pol za šalo pol zares. Melvin Roberts pa le tudi njega poseka v svoji fižolovi ljubezni. MR. GRASSBY je pri naših zadnjih volitvah tako po nesreči izgubil svoj volilni sedež in s tem prenehal biti emigracijski minister, je pa ostal uradni svetovalec federalne vlade (Consultant on community relations). Marsikaj pametnega je že povedal z ozirom na priseljence in ohranitev njih kultur, od katerih Avstralija lahko samo pridobi. Poudarja “množičnost v enem, ne pa zlitje v eno", kakor je hotela Avstralija v prvih letih priseljevanja. Na seminarju Tedna otroškega skrbstva (Childcare Week) je razvil tudi dobre misli o materi in njeni nalogi. Zavrgel je idejo, da bi mogel še tako dobro organiziran oddelek vlade nadomestiti otroku mater in izjavil, da zlasti priseljenske matere potrebujejo več pomoči. Skoraj dva milijona mater in otrok v Avstraliji ima- posebne probleme prav zaradi priselitve v novo okolje. Tako vlada kot posamezni uradi in organizacije store premalo zanje. “Ko starši odpovedo, je težko popravljati razvaline. Vsi moramo sodelovati, da bo teh razvalin čim manj . . je poudaril. VLADIMIR Z\VORYKIN. izumitelj televizijske tube, ki živi v Los Angelesu, ZDA, je slavil svojo osemdesetletnico. Ob proslavi jubileja je priznal, da si je svoj izum — televizijo — drugače predstavljal. Hotel in računal je, da bo posredovalka kulture, pa ga je njen razvoj temeljito razočaral. Rad bi videl na ekranu svojega izuma več debat, koncertov, dokumentarnih filmov. A tega je vedno manj, vedno več pa streljanja in prikazovanja kriminala vseh vrst, ki kvarno vpliva na doraščajočo mladino. Žalostno, da je moral izumitelj televizije zdaj priznati svoje razočaranje in v zagrenjeni šali dodati, da mu je pri aparatu danes najljubša naprava — spreminjevalec kanalov. Pa še ta ne pomaga dosti, ko ni pri toliki izbiri kanalov nič pametnega na sporedu ... ŠVICARSKO GORO MATTERHORN so 14. avgusta zasedli Slovenci. Se čudno sliši o tej planinski “invaziji”, ki pa seveda ni imela vojaškega pomena in so jo tudi Švicarji pozdravili. Kar petdeset slovenskih planincev se je ta dan spravilo na to čudovito goro, ki nudi izurjenemu gorniku težko plezalno turo, obenem pa obilico planinskega užitka. Prvi Slovenec, ki se je pred kakimi petdesetimi leti povzpel na Matterhom, je bil znani alpinist in pisatelj, pokojni duhovnik Janko Mlakar. EXPOSLOV 74 — razstavo slovenske podjetnosti pripravljajo argentinski Slovenci ob koncu oktobra. Lepo število slovenskih podjetnikov se je že prijavilo, mnogi so se prepozno odločili in niso mogli leč dobiti mesta na razstavi. Razstava bo v prostorih Slovenskega doma v San Justo. Zgovorno bo pričala o slovenski prisotnosti v Argentini, kamor so prišli slovenski begunci po zadnji vojni tako rekoč nagi in bosi, pa so s pridnim delom in podjetnostjo toliko ustvarili na vseh poljih človekovega udejstvovanja. S kulturnim delom ohranjajo svojo slovensko tradicijo, s pridnimi rokami pa bogate tudi svojo novo domovino. — TISKARNA POLVPRINT PTY. LTD. 7a RAILWAY PLAČE, RICHMOND, VIC. 3121 TEL. 42-7417 se priporoča melbournskim Slovencem in slovenskim podjetjem za razna večja ali manjša tiskarska dela VEČERNA PESEM PO DOLINAH SIPLJE LUNA ŽAREK ZLAT, ŠEPETA MI V GLAVI: LEZI SPAT! KOTIČEK NAŠIH MALIH kdaj bo začetek. Moj ata je peljal v avtu k dvorani p. Stanka in p. Lojza. Med petjem smo veliko ploskali, kar je bilo meni zelo všeč. Vse imam zelo rad, ker lepo pojejo in igrajo. Zato smo šli še na koncert. Zelo smo se smejali, ko je tisti planinec padel z odra. Sem mislil, da se je kaj polomil, pa je srečno vstal. Želim, da bi še večkrat prišli med nas v Avstralijo. Toda mamica mi je rekla: Veš, mi smo predaleč za morji . . . Lep pozdrav! — Peter šarkan, 9 let, Merrylands, N.S.W. V RAJU. DOBRI BOGEC, ČUVAJ NAD MENOJ! VEDNO HOČEM BITI MILČEK TVOJ! ZDRAVJE DAJEŠ OČKU, MAMKI IN SESTRAM. TI VARUJEŠ OGNJA MIRNI HRAM. TI MI DAJEŠ KRLIHA, MLEKA IN STRDI, TOPLO OBLAČILO, NIČ SKRBI. VABIJO ME V SVATE ANGELCI POJOČ. OČKA, MAMKA, SESTRE: LAHKO NOČ! ANTON MEDVED ČEBELICE IMAM RAD Ko sem bil lansko leto z atom in mamo v Sloveniji na obisku, sem videl veliko čebelic. Stari ata je imel Velik čebelnjak. Prav nič se jih ni bal, jaz pa sem bil bolj strahopeten. Stari ata mi je velikokrat rekel: Ži-val pogine, čebelica pa umre! Rekel je, da zato, ker je tako marljiva. Veliko meda so mu že nanosile in vsak dan sem ga lizal, da je bilo veselje. Ko bom velik, bom tudi jaz čebelar. Takrat se čebelic ne bom nič več bal. Med bom pa dajal pridnim otrokom, ki me bodo prišli pogledat. Lepe pozdrave vsem Kotičkarjem! — Milan Seme, H let, Dandenong, Victoria. KONCERTA MINORES smo vsi zelo težko pričakovali. Ko smo bili v dvorani, smo pa bili nepočakani, POMLAD JE PRIŠLA in postalo je toplo. Veliko cvetk je že na maminem vrtu in vsa drevesa, ki jih je ata posadil, so v cvetju. Mama mi pripoveduje, da so bili doma spomladi prve cvetke beli zvončki. Enega mi je narisala. Pravila mi je tudi o trobenticah in o pod-lesku, pa o mačicah. Tu imamo dosti drugih cvetk. Zanima me, kakšen je sneg. Saj ga še nikoli v življenju nisem videl. Samo v filmu in na televiziji. A mama pravi, da je sneg tudi mrzel in da v noge zebe, ko hodiš po njem. Ali ste ga drugi otroci že videli? Naj kdo napiše, kako se je počutil v snegu! — Johnny Malnar, 10 let, Mildura, Vic. DRAGI OTROCI! Danes tukaj nisem priobčil slike naše "galerije” mladih Slovencev in Slovenk, ki še govore materin jezik in so nam v ponos. A s tem ni rečeno, da nam jih je zmanjkalo! Ne, tako hitro pa ne bo šlo! Prepričan sem, da ne bo še konec njihovih slik in dobrih zgledov vam mlajšim, ki dorašeate po slovenskih družinah. Sliko sem tokrat v Kotičku izpustil, ker sem na naslednji strani moral objaviti sliko pokojnega KLEKAR-JEVEGA LOJZKA. Tudi on bi zaslužil priti v našo “galerijo” in sem že dolgo mislil nanj. Žal sem zdaj nenadoma dobil sporočilo, da ga ni več med živimi. Vidite, dragi otroci, tudi mladi ne veste, kdaj pride konec življenja. Zato pa se izplača ubogati in biti vedno priden, moliti večerno molitev in se učiti atu in mamici v veselje. Izplača se s starši redno hoditi k sveti maši in imeti vedno samo dobre prijatelje. Kajne, da boste pokojnega Lojzka tudi vi vključili v svoje molitve? Tako je prav! Drug drugemu moramo pomagati, da pridemo v nebesa. — Vaš STRIČEK. BRISBANE, QLD. — Tako živahnih gostov, kot so bili MINORES, si bi pa kar večkrat želeli. Toliko dobre volje so nam prinesli, da jih ne bomo zlepa pozabili. Priredili so nam nepozabni koncert, ki se je nadaljeval v domači družabni večer. Marsikdo mi je rekel, da je bil to najlepši večer, kar smo ga kdaj koli imeli v Brisbane. Prava vrlina MINORES je v tem, da znajo biti tako pestri in v preprostosti obenem bogati: na odru so odlični pevci, šaljivci in muzikanti, v dvorani med rojaki pa pravi prijatelji. Zato ni čudno, da so si takoj osvojili naša srca. Res smo lahko hvaležni p. Valerijanu, da nam je pripravil tako prijetno iznenadenje in lahko je žal vsakemu, ki je zamudil to edinstveno priliko. O MINORES prej nismo dosti slišali, kar je razumljivo: doma smejo nastopati le na strogo cerkvenem polju. Prav za prav je ironija, da mora taka odlična skupina preko meja domovine, da lahko zares pokaže svoje talente. Rojaki doma so po sili razmer oropani užitkov, ki smo jih bili mi — tako daleč od domovine — deležni v tako obilni meri... Človek se upravičeno sprašuje, zakaj taka ozkosrčnost. Obenem se mu pa odpirajo oči, ko na praktičnem primeru vidi, kako daleč je domovina še od prave demokracije in enakosti vseh državljanov, vernih in nevernih. Ob teh mislih padejo vse kulise — vidi jih samo še tisti, ki namerno hoče biti slep. Zanimivo je bilo zame, da je edeh patrov ansambla tako zelo podoben patru uredniku MISLI. Za nas je bil kar “p. Bazilij” in zato še danes ne vem njegovega pravega imena. Omembe je vredna za nas tudi cerkvena slovesnost ponovitve treh novih maš. Toliko slovenskih duhovnikov še nikoli ni bilo v “naši” St. Mary’s cerkvi. Veliko število slovenskih vernikov se je odzvalo in prisostvovalo in tudi naš cerkveni pevski zbor se je dobro odrezal. Bilo je res lepo in nam bo slovesnost ostala ze vedno v spominu. Žal moram temu veselemu poročilu dodati tudi žalostno novico: Rojaki in prijatelji znane Klekarjeve družine so v petek 23. avgusta pospremili k zadnjemu počitku komaj 16-letnega Klekarjevega Lojzka, ki je nenadoma umrl v Mt. Isa. Kot dobrega vajenca ga je tvrdka poslala za nekaj časa tja in prav tam, proč od domačih, se je iztekla ura njegovega mladega življenja. Srce je odpovedalo, nezavestnega so 18. avgusta prepeljali v tamkajšnjo bolnišnico, kjer je še isti večer izdihnil. Pokojni Lojzek je bil rojen 17. aprila 1958 v Ptuju. Bil je še zelo majhen, ko so starši odšli iz domovine in nato emigrirali v Avstralijo. Najprej je številna Klekarjeva družina živela v Melbourne, pred nekaj leti so se premestili v Brisbane. Prerana Lojzkova smrt je starše, brate in malo sestrico zelo prizadela. Pogrebno mašo in obrede je opravil farni župnik, kateremu je Lojzek neštetokrat ministriral. Mnogo se nas je zbralo okrog krste, med ostalimi je prišel tudi ravnatelj Kolegija sv. Lovrenca,' kjer se je Lojzek, kot vsi njegovi bratje, zelo pridno učil. Žalujoči Klekarjevi družini naj bo na tem mestu izrečeno globoko in iskreno sožalje nas vseh — Mirko Cuderman. SURREY HILLS, VIC. — Tudi mene je zaneslo na letošnjo proslavo očetovskega dne v Kew. Otroci so svoje točke izvedli lepo in domače, potem pa nas je razveselila še igra ŠPELCA V LJUBLJANI. Anži-nova Francka je glavno vlogo res odlično zaigrala. Kdo bi si mislil, da imamo take odrske talente med nami! Kljub temu, da je od doma dobila žalostno vest o sestrini smrti, nam je predstavila Špelo in pol. Tako posrečenih prizorov si res še želimo. Bog živi Francko in še tako naprej! — Tinka Urh. BERRI, S.A. — Da je tu ob reki Murray kar čedna slovenska naselbina, četudi ne ravno številna, smo v MISLIH že večkrat omenili. Sadjarimo in si pomagamo drug drugemu, se zbiramo k slovenski maši vsaka dva meseca, ko imamo patra iz Melbourna med sabo, ob weekendih včasih zaplešemo ob zvokih orkestra PLANINKA (dva člana sta bivša člana melbournskega BLEDA) .. . Tako nam teče življenje, vse mirnejše kot pa po mestih. Ko smo v juliju organizirali koncert MINORES (z njimi smo bili res zadovoljni in jih ne bomo zlepa pozabili!), smo si mislili: Kako lažje bi bilo yse to, ko bi imeli odbor, ki bi predstavljal našo narodno skupnost, sedel k sestanku in se pomenil ter porazdelil delo . . . Tako je kmalu po odhodu MINORES prišlo do prvih osnutkov našega društva RIVER-LAND SLOVENE COMMUNITY in samo želimo, da bi res pognalo korenine, zrastlo in nas povezavalo. Prvi odbor predstavljajo sledeči: Jože Štemberger (predsednik), Ludvik Truden (podpredsednik), Damijana činč (tajnica), Peter Hauptman (blagajnik); Milan Prešeren, Rudi činč, Slavko Kregar in Milan Kregar (odborniki). Tako: začetek je storjen. Zdaj bomo pa videli, če bo kaj iz tega. Lepe pozdrave vsem bralcem MISLI! — Poroče-valeč. Rojakom ob reki Murray naše čestitke! Korajža velja! — Urednik. E A ST ORANGE, N.S.W. — Ko sem v avgustovi številki brala o župniji sv. Lovrenca in videla sliko, sem se spomnila na staro pesem, ki jo imam še od otroških let v spominu. Takole se glasi: Temna noč se približuje, večerna zvezda zasvetli, strah in groza se že čuje pri fari — svetem Lovrenci. Vse že v miru in pokoju, vse že mirno, sladko spi, samo v Dolenšekovi hiši luč k nesreči še gori. Šest’ga sušca se zgodilo, leta petinsedemdeset: oče svoja lastna sina tam za mizo ustreli. Meril cilj na svoja sina, je ustrelil mlajšega; jeza v srcu sc ponavlja, še ustreli starejšega. Starši prosi še očeta: Ljubi oče, mene ne! Pa mu sreča je odvzeta, svetu on se odpove. Sestra, kje si ti ostala, te tak’ dolgo ni bilo, da b’ pred naj’no smrtjo stala, svečo dala bi v roko? Zdaj na tleb oba ležita, v krvi vsa otopljena, od Boga pomoč prosita, od sveta zapuščena. Zanimivo bi bilo iskati, če se je pred sto leti res j.—.... — n. . EMONA ENTERPRISES P.O. BOX 188, COOGEE, N.S.W., 2034 Tel. 399 9061 jelena in alfred brežnjk Nudimo Vam najnovejše SLOVENSKE PLOŠČE in KASETE ter KNJIGE vseh slovenskih založb. Delni seznam plošč in kaset je bil objavljen v MISLIH (2—3 in 4 številka). Pišite nam, pa Vam bomo postregli s popolnim seznamom naše bogate zaloge. V SYDNEYU so Vam naše plošče in kasete na razpolago tudi pri sestri Miriara, Slovenski Center sv. Rafaela, 311 Merrylands Road, Merrylands> V MELBOURNU pa je naš zastopnik z lepo izbiro plošč in kaset Društvo sv. Eme, slovenska cerkev v Kew. Poslužite se prilik in obogatite svojo zbirko domače glasbe! TURISTIČNA AGENCIJA PRIDITE OSEBNO, TELEFONIRAJTE ALI PIŠITE: Theodore Travel Service P7L 66 Oxford St., (Darlinghurst), Sydney, 2010. 33-4385 Tel.: 33-4155, A.H. 32-4806 33-5995 • mi smo uradni zastopniki letalskih in pomorskih družb • pri nas dobite najcenejše možne vozne karte Bavite se izključno z opolnomočeno in registrirano agencijo, katera objavlja veliki Q za C^antas V uradu: RATKO OL1P PODRUŽNICE: SYDNEY BLACKTOWN PENRITH 241 Elizabeth St., Tel. 265-778, 26-5940, A.H. 32-4806 6 Campbell St., Tel. 622-7336, A.H. 32-4806. 446 High St., Tel. (047) 31-3588, A.H. 32-4806 zgodil zločin, ki je vzbudil ljudskega pesnika, da je napisal te preproste verze. Seveda pa gre morda za kak drug kraj, saj župnij sv. Lovrenca je v domovini več. — Iskrene pozdrave vsem bralcem! — Marija Jug. CLAREMONT, TAS. — Gotovo ste brali v časopisu o strašni nesreči, ki se je dogodila v Hobartu: v veliki pralnici samostana sester Dobrega Pastirja je dne 5. septembra eksplodiral ob prvem poskusu novoinštalirani kotel, ki je napravil silno razdejanje. Razvaline so pokopale pod seboj precej življenj, težko ranjenih pa je bilo preko dvajset oseb. Med žrtvami nesreče je bila tudi Slovenka, gospa Urarsko in zlatarsko podjetje: |; j! ALEXANDER VVATCHMAKER & JEWELLER j j j 31 The Centre, Sevea Hllls, NAW. (nasproti postaje) !; !; Telefon 622-1468 ; !; vam nudi 20% popusta na vsa popravila ur !; i; in zlatnine (Sest mesecev garancije) in 5% na |! '! vse nakupe. Engraviranje imen brezplačno. ; > ]■ Sydneyski rojaki, pridite in se sami prepričajte J; ;; o ugodnih pogojih. i! I; Priporočata se