Published and distributed under permit (No. 650) suthoriaed by theAct of October 6, 1917, on file ml th« Post Office «i Chicago, Illinois,hy order of the President, A. S. Burleson, Postmaster y,General. AVE MARIA SEPTEMBER 16th, 1921. LETO (Vol.) XIII "AVE MARIA" Izhaja vsaka drugo soboto—Published every second Sa»urday by FRANCISCAN FATHERS In the interest of the Order of St. Francis. 185a West 22nd Place CHICAGO, ILL. Naročnina $3.00 na leto.—Subscription Price $3.00 per year. Entered as second-class mater Oct. 20, 1919 n the post office at Chicago, I1L, under the Act of March 3, 1879. Acceptance for mailing at the special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on October 25. 1919. m EH/V 1■ w ^'Wlr'^'^r'^Wlr' Wlr* »1 IZŠEL JE "KOLEDAR AVE MARIA" za leto 1922 In sicer letos izvanredno hitro, preje kakor kedaj preje, morda je eden izmed prvih koledarjev, ki so izšli za prihodnje leto. To je velik vspeh našega podjetja, katerega se bodo gotovo zveselili vsi naši prijatelji. Koledar je skoraj še enkrat tak6 velik, kakor je bil lanski in ga krasi cela vrsta najrazličnejših slik. Vsebina njegova je izbrana kakor še nikdar preje. Te dni ga začnemo razpošiljati vsem našim naročnikom. Upamo, da ga kodo vsi naši naročniki dobili najkasneje tekom štirinajst dni. Kjer imamo lokalnega zastopnika, ga bodo naročniki dobili pri njem. Kjer ni lokalnega zastopnika, ga bomo počasi, naselbino za naselbino pošiljali vsakemu naročniku posebej. Naročniki naj pazijo na to-le: da ga dobe letos VSI naročniki "Ave Maria", kajti plačajo zrn j s povišano naročnino. To pa radi tega, ker s tem zmanjšamo delo zastopnikom in sebi. Za letošnje leto je za to naročnina na list "Ave Maria" s Koledarjem $3.00. Kedor bi ne bil toliko plačal, naj doplača sedaj, ko bode dobil koledar. Zanj velja Koledar samo 50c. Za nenaročnike, ki ga kupijo, stane letos 6oc, ker ie skoraj še enkrat tako velik kakor je bil lanski, in bode toraj pofitnina toliko več stala. Sedaj pa, rojaki, pridno sezit<> Po tej krasni knjigi! V ponos in veselje bo vsem katoliškim Slovencem v Ameriki! _ S»alo nas je to delo res veliko truda, in veliko finančnih žrtev. Vendar smo vse storili z veseljem, da pokažemo naše priznanje prijateljem in dobrotnikom dobrega katoliškega ti-rica, da njih sodelovanje ni bilo zastonj. SLOVENIAN FRANCISCAN PRESS. i > J J < O •v Q tt> W •-t z > p N O m o N »H « w Z w > O J C/J 9 o - « s W Q a> P a 4» 4« 4* 4* 4» 4» 4-4" 4» 4» 4» 4,4> 4» 4» 4» 4» 4» 4» 4« 4» 4» Naročnina za celo leto s koledarjem za Ameriko $3.00. Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50 Evropo ................ $3.50. List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. 4f * Kam bo šel otrok v šolo? Ali v katoliško? Da, nikamor drugam kot v katoli-sko,samočeje na razpolago. To ni moja, ampak je narav-in božja zahteva. Pred vsem je to naravna zahteva, li najde oče, sc li najde mati, ne rečeni katoliška, teniae oče in mati sploh, ki ne bi želela, da bi bili njuni o-,r°ci, ki sta jim /. Rogom dala življenje, srečni? Ta želja 1,1 t«) prizadevanje otroke enkrat gledati srečne, je oče-|°vskemu in materinskemu srcu skoraj tako naravno, •'kur je človeku naravno, da sam želi in se poti biti sre-Cei1- Saj vesta, da če skrbita zanje in jih hočeta osrečiti, ^rbita in si prizadevata osrečiti kri od svoje krvi. Zato Oženje po sreči lastnih otrok tako samo po sebi uniev-0 '11 splošno, kot hrepenenje po lasni sreči. ^ nagon osrečiti svoje otroke je starišem prav ta- prirojen, kakor jim je prirojen nagon osrečiti same 'be. Ni pa prirojen nagon srečo tam iskati, kjer je v resnici doma, ne glede sebe, ne glede otrok. Vsi ima-I'1" v srcu in na ustnih drhteče hrepenenje: Sreče iščem. rad, srečne bi rad videl svoje otroke. A po- 'V ta en . ki jih ubiramo do nje, glede sebe in glede otrok, so 0 različna. Vzrok je ta, ker imamo o pravi sreči tako • z'ii-tu> pojme. Najmanj petdeset procentov človeštva zmoten pojem o sreči, zato so tudi njih pota do nje "'»a. In če so sami v zmoti, če so sami slepi, kako H. B. (Konec). naj druge pripeljejo do nje. Sredstva do sreče imajo za srečo. Potem se kajpada ni čuditi, da je toliko zmot, kolikor sredstev. Ta vidi vso srečo v bogastvu, oni v slavi, eden v živaljskem, drugi v nekem samosvojem vživanju duhovnih vrednost, lepega resničnega. Večina teh vedno neugnanih srečolovcev drvi za njo le po svetu. Ko se jim umakne na večne višave, žalostno povesijo oči in se obrnejo v drugo smer, da jo začno znova zaman j zasledovati. A kje je vendar doma? V čem obstoji? Domovina prave, popolne sreče so nebesa, za katera smo vstvarje-ni. Šele ko bodo naša srca njega objela, kj jih je zase vstvaril, objela brez strahu zopetne ločitve, se bodo končno popolnoma umirila, ker več kot njega, najvišje dobro, si želeti ne morejo. V tem popolnem zadoščenju koprnenja naših src obstoji popolna sreča. Ker tedaj ni tukaj doma, jo na zemlji zastonj iščemo. Kdor bi jo hotel tu najti, bi moral prej prevstvariti svoje srce, dati drug končni cilj njegovemu hrepenenju. To je pa nemogoče, če mu še tako prigovarja, naj pozabi na Boga in se česa druzega oklene. Prestvarjati more edino le oni, ki vstvarja in še ta ne prevstvarja, kar je enkrat ustvaril. C'e pravim, da popolna sreča nima na zemlji doma, nikakor nočem reči, da je zemlja samo kraj nesreče, gorja k in solza. Že beseda sama, popolna sreča, kaže, da je še druga, nepopolna sreča, vendar sreča. Ta je pa na zemlji doma, tedaj že tu dosegljiva. A tudi ta ne obstoji v zemeljskih dobrinah, njih posesti in njih vživanju, ker vse to je le sredstvo do nje, ampak v spoznanju in ljubezni božji. Čem višje se kdo z lastnim prizadevanjem m božjo milostjo povspne v spoznanju in ljubezni božji, tem več sladkih kapljic mu kme iz vira rajske sreče v kupo zemeljskega gorja. Nasprotno, čem manj spoznanja in ljubezni božje je v kakem srcu, tem grenkejši in tem bolj poln je kelih, ki mu ga življenje pritiska na sreče žejne ustnice. Stariši ali vidite, kje imate iskati svojo in svojih o-trok zemeljsko srečo, če nočete loviti mavrice? Z Bogom in za Boga jih morate vzgajati sami in skrbeti, da jih bodo vzgajali tisti, ki jih jim kot svojim namestnikom izročate. Ako ne, jih vodite in pustite voditi v nasprotno smer prave sreče. Vem, da boste vi protestirali proti tej trditvi, kakor da ne bi imeli srca za otroke, češ da vam tega nihče ne more očitati, da je sreča vaših otrok predmet vseh vaših dnevnih in še nočnih misli. Mogoče! A potem ostane pribito, da imajo otroci pri vaših in vašili namestnikov najboljši volji slepe voditelje, katerih konec ne bo sreča, ampak-jama, v kateri boste enkrat skupaj z vašimi otroci morda zastonj klicali rešitelja, da bi vas potegnil iz nje. Ako tedaj res želite enkrat gledati svoje otroke časno in večno srečne in z njimi vživati to dvojno srečo, o čemer ne dvojim, potem morate skibeti za to, da bo v glavnem altar ju njih srca Bog, čegar zvesta čuvarica večna luč bo pošiljala svoje skrivnoslne žarke v zadnji njegov kotiček, ter ožarjala vse njegovo hrepenenje in koprnenje. Kar ne zmorete sami, bo dopolnila verska šola, v katero pošiljati vaše male je naravna dolžnost starišev. Ob enem ste pa to dolžni storiti po božji postavi. Četrta božja zapoved vam nalaga to dolžnost. Danes smo prišli že tako daleč, da mnogi stariši mislijo, ali se vsaj tako obnašajo, kakor bi bila četrta zapoved dana samo za otroke. Od njih zahtevajo ljubezen, spoštovanje in pokorščino, sploh vse dolžnosti, ki jili imajo otroci do starišev, ne poznajo pa dolžnosti starišev do otrok, ki jih nalaga ta zapoved. Prva mej temi dolžnostmi je brez dvoma dolžnost, dati svojim katoliškim otrokom katoliško vzgojo, doma in v šoli. Vsi katoliški razlagavci četrte božje zapovedi so edini v tem, da so katoliški stariši v moči te zapovedi v vesti in sicer pod smrtnim grehom dolžni svoje otroke pošiljati v katoliške šole, ako je imajo na razpolago. Seve ako je nimajo jili smejo sicer pošiljati v brezversko publično šolo, a v tem slučaju morajo sami njih verski vzgoji obračati podvojeno skrb. Ker je ta dolžnost težka, to je pod smrtnim grehom obvezna, ni zadosti vsak malenkosten vzrok, da bi se je kdo otresel. Mnogi stariši, ki se je 110 zavedajo v polni meri, mislijo, da je vsak vzroček dober, da smejo preko nje. Publična šola je morda par blokov bližja kot ka- toliška. To jim je zadostni vzrok, da se odločijo za njo. Če bi bilo v kakem štoru, ki je par blokov dalje to ali ono za nekaj centov ceneje, bi otroka gotovo tja pošiljali kaj kupovat, v katoliško šolo je pa predaleč. Za vzdrževanje te je treba mesečno nekaj prispevati, za publično ne, toraj v publično z njim, se prihrani par dolarjev na 'eto. Kako nizko taki stariši cenijo otrokovo dušo. Ne taki stariši niso vredni, da jim Bog zaupa ta svoj dragoceni biser, ki se ga drži njegova odrešilna Kri. Pa pravijo, da katoliške šole ne dosezajo publičnih glede svoje vrednosti. Tako? V čem pa obstoji vrednost kake šole? V poslopju? Potem seve bi publične prekašale katoliške, vsaj splošno. Toda vsak ve, da se kakovost šole ne meri po poslopju, kakor ne kakovost prebivavcev po hiši. Kaznilnice in norišnice so mnogokrat na zunaj lepše kot kaki na pol podrti samostani i'1 kmetškc bajte, kjer žive učeni, plemeniti, svetniški ljudje. Šole se merijo po celotnih vzgojnih vspehih. Al' so ti večji v publičnih kot v katoliških šolah? Nekater' pravijo, da se otrok v publičnih več nauči, kot v katoh' škh. Je li to res? Recimo, da bi bilo res glede umske vzgoje. A to ni glavno pri celotni vzgoji .Bolje je imet' malo manj v glavi, pa tem več v srcu. Sicer pa tudi to ni res. kar pričajo razne tekme učencev katoliških, z učenci publičnih šol. Glede celotne vzgoje, ki mora biti cilj vsake dobre šole se pa publične s katoliškimi nikakor ne morejo meriti. Le primerjajte vzgojitelje oziroma vzgojiteljice O" beh. Rekel sem že in še rečem, da deluje na publičnih šolah veliko učnih in vzgojnih moči po poklicu, ne iz golega kruhoborstva. Učiti in vzgajati je njih vzor, za ka-terega gore. A kdo more prešteti vse one učne moči p11" bličnih šol. ki jim je šola samo nekak zasilni business, dokler kakega boljšega ne dobe. Mej te štejem raz"c graduantinje, ki so malone še sami otroci, vzgoje i'1 pouka potrebni. Vse njih misij in težnje so obrnjene čem boljšim, službo, ženinom , katere ju čakajo, kajti potovati ske zi puščavo sama, ne vede pota, to Je v resnici bilo dovolj uzroka, da st® se bala. Vendar šla sta naprej, kL'r se je ukaz božji tako glasil. Pok<>r' ščina prinaša seboj vedno žrtve 1,1 bi ne bila zaslužljiva, ako bi ne bi'a težka. Tako sta prepotovala prva ('v:1 dni. Vendar kolikor dalje sta š'3, toliko težje se je poznala pot, po teri so navadno hodile karava^' Tako sta tretji dan v resnici opaž"9' da sta popolnoma izgubila vsak0 sled. Nista vedela kje sta in ka naj gresta. Po solncu sta sicer v dela proti kateri strani gresta v dar, kje je pot? Sama puščava! Vr ^ ben pesek je bil vedno gostejs' gostejši. Dostikrat so se jima • pinje udirale, da sta le s težavo daljevala svojo pot. / "Ali nisva zašla s pravega P°ta meni Jožef. "Nič se ne vidi, da bi kedo tukaj hodil,", pravi prestrašena Marija. "In vendar morava Jcar naprej, lekarn bova že prišla." Marija ni odgovorila, temveč je v s*rahu začela moliti. V resnici, nikjer se ni videlo ka- 1 steze ali kakega pota. Nikjer takega drevesa. Sama puščava, mr-tva puščava brez rastlin in brez dreves. Bilo je deveti dan, od kar sta godila po puščavi. Pekoče solnce je *£alo na zemljo, da se je Jožefu zd(j-°> kakor bi po razbeljeni peči hodil. ' 'kjer ni bilo kakega znamenja ži-v'jenja ali kake poti. Oslica je ka-^'a znamenja skrajne utrujenosti. "di jedil jima je že skoraj popol-.0,11a zmanjkalo. Še za kak dan sta 'lela. Kaj bo, ako kmalu ne prideta do kakih ljudi? "Morda sva se pa preveč bala!" je rekel Jožef v vidnem strahu. "Morda bi bilo pa le bolje, da bi se bila priklopila kaki karavani...?" "Jožef, ne izgubi zaupanja!" odgovorila mu je Marija, v prijaznem glasu. "Pokorna sva bila Bogu, ali nimava zagotovila, da naju bo Bog čuval?" Jožef je molčal. "Pojdiva še nekoliko dalje!" je rekla. In res, šla sta še nekoliko časa dalje. Prišla sta do neke votline, kjer je bilo mogoče se za nekoliko časa skriti pred vročimi solnčnimi žarki. Tu sta se ustavila, da bi se odpočila. Jožef je vzel nekoliko suhega kruha in posušenih fig iz torbice in dal Mariji. "Marija, začel sem se bati..." je rekel. "Kaj se boš bal?" odgovorila je Marija zaupljivo. "Vidiš samo za jutri je še hrane. Kaj bo pa potem? Nobene žive duše ni blizu ne daleč. Pota ne veva. Obema preti...'" Glas mu je zastal v grlu. Marija ga je razumela. Vedela je, kaj misli. Tudi sama se je ustrašila. "Marija, kaj pa, ko bi ti sama šla naprej. Za te bode hrane dovolj za dalje časa. Če sva dva, hrana ne bo za dolgo!..." "Nikakor!" se mu je nasmehljala Marija. "Kam naj grem sama brez onega, katerega mi je Bog odločil za varuha?" Slovenskim tretjerednikom. 4c Kakor že zadnjič poročano, bo-slavnost praznovanja sedemsto-etnice ustanovitve tretjega reda ne-,lJ posebnega. Glavni odbor vse-?rireditve je bil presenečen nad folk0 udeležbo, kolika se obeta. Iz f6'1. tudi najdaljših mest Združenj1'1 držav, se je priglasilo toliko u-ežnikov, da bo že z njimi dvo- ^a natlačeno polna. Tudi sta se ^ ,l Nadškofa več priglasila, tako da 4va So sedaj štirje. t 'pamo, da bo tudi slovenskih Jeered nikov lepo število prišlo. v ma v starem kraju so to slavnost ^seh večjih mestih, kjer deljujejo "etje frančiškani, jako slovesno 1 '-''ovali. Nekaj posebnega je bi- \ kaznovanje to slavnosti v Mari- Nekako 6 tisoč oseb se je u- to.ltatelj "Ave Maria," ali si na-tl,('' na l'st Edinost?—Zakaj V^očeš pomagati listu "Ave Ma-Dobro! Ako hočeš poma- (li^'stu "Ave Maria," podpiraj tu- 'st TT I- '-dinost. deležilo pobožnosti in javnega shoda. Kar je bilo posebno zanimivo, je bilo to, da je bila velika večina u-deležencev možkih in ne starih "tercijalk." Da, današnji svet potrebuje duha sv. Frančiška. Prihodnjič bomo priobčili tudi krasno pismo, katero je pisal Rt. Rev. Trobec, naš slovenski škof in tretjerednik glavnemu odboru glede tega internacijalnega tretjeredni-škega shoda. Vsi, ki se mislijo udeležiti tega shoda, pa nimajo še poverilne listine, naj se takoj obrnejo na podpisanega. Tridnevna pobošnost v naši slovenski cerkvi Sv. Štefana se začne v soboto 1. oktobra ob osmih zjutraj s procesijo in začetkom 40 urne pobožnosti. V nedeljo bo pol enajstih slovesna sveta maša in prva pridiga o tretjem redu. Zvečer ob pol osmih bo druga pridiga in blagoslov. V pondelek zjutraj prva sveta maša ob pol šestih in zvečer bo slovesna procesija in sklep tridnev-nice. V katedralki Najsvetejšega Imena bo v nedeljo 2. oktobra ob desetih pontifikalna sveta maša in slavnostna pridiga v angleščini. Popoldne ob treh se začne v Auditorium gledišču internacijonalni kongres tretjered-nikov. V ponedelek zborujejo posamezni odbori. V torek zvečer je slovesen sklep kongresa v katedralki Najsvetejšega imena. Rev. Fr. Kazimir, O. F. M. 1852 W. 22 PI., Chicago, 111. Čitatelj Ave Maria? Ali si naročen na list "Glasnik Presvetega Srca Jezusovega?" — Ali hočeš kaj pomagati, da se bode ljubezen do Jezusa v presvetem zakramentu širila med slovenskim narodom v Ameriki ? Dobro, ako hočeš pomagati pri tem vzvišenem delu, pomagaj pri "Glasniku." Stane same en dolar na leto. MATI. Da, naj človek v tempeljnu svojega srca razbije vse druge altarje, tudi glavnega s tabernakeljnom vred, ob altarju, v katerem stoluje mati, telesno mater mislim, mu bo omahnila roka. Spustil bo kladivo na tla, padel na kolena, in kot otrok vzdihnil z Ivanom Cankarjem: Mati, za en trenutek, vsaj za en trenutek se mi še pokažite! To je mati otroku, tudi otroku sivih las. A ne smem pozabiti, da sem v družinskem krogu. Mater iztrgati iz družinskega kroga bi se reklo, jo pahniti s prestola. Tam sredi otrok, ob strani moža, kralja družine, je tron matere, kraljice. Ce hočemo imeti njeno celotno podobo, jo moramo fotografirati na družinskem kraljičinem tronu. Gotovo nosi vsak otrok sliko svoje mamice v srcu, če je le kdaj vedoma pil iz studenca njene ljubezni. A če bi nam jo naslikal, kakor jo nosi v srcu, bi mu lahko rekel: Dragec moj, to ni cela tvoja mama. Kolikor je bila tvoja da, kot tako si dobro naslikal. A ni bila samo tvoja, bila je družinska mati in take nisi popolnoma zadel. Nič ne bom popravil, ker vem, da bi pokvaril. V tem, s svojega stališča si li mojster, jaz pa, kar se teb« tiče, le slab učenec. Le one poteze bom vsta vil, ki so potrebne za sliko družinske H. B. matere kraljice. Mati v družini. Umetnost je, to z besedo ali čopičem ali kakor koli izraziti. Nekoč sem nekje bral, da i-mamo zato toliko različnih podob istega vzora, n. pr. toliko Madon iste Matere božje, ke je doslej noben slikar ni popolnoma zadel. Vsi le poskušajo njeno lepoto in vzvišenost s čopičem in barvo ujeti. A vsakemu se kvečjemu deloma posreči. Ce bi se komu popolnoma, na kar ni misliti, ker vzori so tu v celoti nedosegljivi, bi vsi drugi'samo njegov 11-motvor skušali kopirati, posneti. Po mojem mnenju se tistim, ki si prizadevajo na katerikoli način izraziti bogato vsebino besede mati, enako godi. Ce bi mene kdo vprašal: Ti, povej mi, kaj je mati za družino!, bi uiii odgovoril: Prijatelj, tega ti pa iaz ne morem tako povedati, da bi mi ti brez pridržka rekel, da sem zadel. In če bi mi rekel, bi se oba motila. Prišel bi tretji, četrti, peti itd. in vsak bi imel še kaj dostaviti. Zato si nikakor ne domišljujem, da bo z mojo podobo matere v družini vsak zadovoljen. Jaz sam ne bom. Nekam tako se mi zdi, ko sem na tem, da jo podam, kakor takrat, ko so me profesorji izpraševali, ' si prodstavljem tri osebe in enega i z* samega Roga. To sem vedel, in st vedeli profesorji, da če tak duh, kor je bil sv. Avguštin, ni pogrunta sv. Trojice,* jo jaz tudi ne bom. teli so vedeti le neko, kar mogOc_ primerno prispodobo tej skrivnost1' Takih, se pa že najde. Na ta nač"1 hočem naslikati mater v družinske"' krogu. Kar je srce za telo, to je mati družino. Srce je središče in iztoč'^ če telesnega življenja. Ono "pumpa oživljajočo kri po celem telesu, j° |Z rabljeno oživljajočih sil zopet spre' me v svoj rezervar, oplodi i" 11 novo pošlje po žilah. Če je srce itj'1 čno, zdravo, je v telesu živahno z' . ljenje, kakor v naravi, ako ima d°s moče. Če je srce slabo, je ves of£' nizem slab. Človek s slabim srce" je narava ob času suše. Vsa rast z staja, kar je zrastlo, vene, ker n" moči, da bi se zdržalo, še manj M' te- bi delalo, zorilo in debelilo sad. li res človega slabega srca podob*1 ga umirajočega življenjaPlZelen'0^ bit se vlači okrog, kot jesenske ^ gle po dolinah. Zato pa, ker je takorekoč termometer telesnega .. vljenja, zdravniki pred vsem P čejo srce bolnika. Če je to moč'1" f0 zdravo, je zanje in za bolnika (1° znamenje. Ako je pa srce * 'l t zdravniki dvomljivo zmajujej" j glavo, se branijo operacije, kar pač nič dobrega ne pomeni. Da, kar je srce za telo, to je mati za družino. Če je ona močna žena, dobra mati, polje v celi družini živahno življenje. Otroci take matere so nje najlepše ogledalo. Morda so revni, zašiti, a vendar snažni na zunaj. Tem lepši so pa na znotraj, Pravi angeljčki. Kako lepo jih je videti, ko kupaj z dobro mamico molijo, ali ko ob njeni strani kleče pri angeljski mizi. Take, vsestransko dobro vzgojene pošilja drugega za drugim v življenja boje. Morda se eden ali drugi čez čas ranjen vrne k njej. Kdo gre neranjen mej točo strupenih puščic skozi življenje! A °na zna tako ljubeče popihati na rane, da se skoraj brez sledu zacelijo, ^okrepčan in vtrjen v dobrem gre lovim bojem nasproti. Še moža, če ni posebno surov konjski koc, taka ■nati palogama ustroji, ne toliko z večnimi pridjgami brez upanja na amen", kot z molčečo ljubeznivostih. s katere vrača njegove grobosti. Če je pa ona slaba mati, so pa poledice za družino prav take, kot pri človeku slabega srca: V taki družini 111 pravega življenja, ne na zunaj, ne "a znotraj. 'Otroci revnih družin s slabimi materami so umazani, raz-!rgani, vse njih obnašanje kaže divjaške poteze, kakor necepljencev iz Sošče. Ni čuda, če vsak dan le "pan-^erti" in podobni klici iz vražjih li-|;inij na nje lete. Poslani v življenje j* nialih divjakov zrastejo veliki. °d divjaki seveda še nihče ni žlaht-j11'' hrušk ali jabolk pobiral, ampak e 'esnike in drobnice, ki so kvečje-111,1 za munšajn. Otroci gospodskih jfiater te vrste kažejo na zunaj ma-0 več uglajenega življenja, so čed-1,1 '11 snažni, seveda ne po zaslugi ^tere, ampak guvernante. Tudi go-. va pravila olikanosti jim niso tu-,' tako da napravijo na prvi pogled i>er vtis. A če jim človek malo v e Pogleda, se mu zdi, kakor bi po-^ dal v lepo prolestantovsko cer-le,V' kjer ni tabenakeljna ne večne Jci Ta • v • t)) ■ iJa taka mati-zena tudi svojega j ne i)C) posvetila, mi skoraj ni el>a praviti: Kar je solnce za naravo; to je dobra mati za družino. Ko pride spomladi solnce do moči, vsa narava o-živi, vse klije, poganja, brsti, zeleni, cvete, duhti. Družina, ki ima in dokler ima dobro mamico, je ta spom-ladna narava. Otrok je samo življenje in veselje. Vedno so okrog nje. In kaj bi ne bili? Saj ima samo ona ušesa in usta za vsa njih mogoča in nemogoča vprašanja. V. njo hodijo kamor gre. Kako težko jim je, če pravi, da morajo ostati doma. Kako nestrpno čakajo, da se vrne. Kot čebele iz panja se ji vsujejo naproti, ko jo zagledajo, da prihaja in jo ob-stopijo, kakor čebelice delavke svojo matico. Če si kateri kaj neradi in mu rdeče očesce pogleda iz nežne kože, k materi prijoka. Ona malo poboža in popiha in potok solz se posuši. Ako eden ali drugi kaj naredi, pa se boji strogega očeta, se skrije za mater, ker ve, da če bo tudi kaj padlo bo ona takoj hladilen "flajšter" gor pritisnila. Ko se začno v njih srcih porajati skrivnostne uganjke življenja in zaslišijo glas postave greha, kdo je, ki bi se mu otrok v tej dobi vrenja in kipenja zaupal? Samo mati. Nobenemu drugemu ne puste pogledati v skrivnostno delavnico pokvarjene narave, kot njej. Le njo zaupno poprašajo: Mama, kaj pa to? I11 mama zna te uganjke tako obzirno reševati, kakor nihče drugi in tako odvaliti moro, ki je legla na otrokovo srce ter mu zmračila obraz. Zopet mu posije solnce izza oblaka, ki mu ie prej sijalo z vedno jasnega nebesa. Kar je narava brez solnca, to je družina brez dobre matere. V naravi, kamor ne prodirajo oživljajoči solnčni žarki, vse življenje hira, dokler ne izbira. ko zvečer solnce gre "za božjo gnado", kakor pravijo pri nas, in le za nekaj ur odpove svoje žarke, postane zemlja kakor pokopališče. Raznobarvne cvetlice, ki so se prej na polna usta smejale zlatemu solncu, zakrijejo svoj cvetoči obrazek, žalostno povesijo glavice in debela rosna solza, kakor mrliška ,stopi na njih pisana ličica. Nevtrudljivi godci narave, ki se ni- koli ne naveličajo svoje solnčne pes-, mi, se drug za drugim poizgubljajo v goščo, kakor svatovski muzikantje ki jim je nevesta ušla spred altarja. Le slavček še nekaj časa gostoli svojo pesem labudnico umirajoči naravi, dokler ne ostane sama sova, ki ji poje svoj mrtvaški miserere. Kaj šele, ko so solnčni žarki oledeneli. Takrat pa naarvi, bi dejal, od žalosti poči srce, kakor ljubeči ženi ki je zgubila dobrega moža. Pod snežnim prtom, posutim z blistajočimi kristali, tudi ena zasnuje smrtno spanje, dokler ji solnce zopet ne zakliče: — Vstani, obleci se, greva k poroki! Res, kar je narava brez solnca, to je družina brez dobre matere. Tisti, ki jim to solnce še sije, me morda ne razumejo, vsaj popolnoma ne. Kaj tacega je treba doživeti. A vpra šajte otroke sirote, ki jim sveti le mačeha z lunino toplino, oziroma bolje mrzlino, imam li prav ali ne! Vprašajte jih, seve take, ki so se nekdaj zavedno greli ob solncu matere: Otroci, povejte mi, kaj so mati. Najbrž ne boste nič vedeli od njih, vendar vse, kar hočete. Vprašanje samo jim bo vzelo besedo, govorile bodo le solze, tako debele kot prve deževne kaplje pred nevihto in tako grenke kot mira. Solze mnogokrat več povedo kot besede. Ko "otrokom bednim tuji so možaki odnesli črno krsto proč," so odnesli z njo tudi življenje iz hiše. Prej tako jasni, vedri, smejoči se obrazi otrok, moža ,postanejo mrtvaško nemi, le vedno sveže solze, ki pode druga drugo po prepadlih licih, pričajo, da je še življenje v njih, dasi smrtno ranjeno. Potrt in zamišljen hodi mož okrog voglov, ne ve, če bi se še česa lotil, ker se mu zdi, da življenje nima zanj več pomena. Otroci tekajo od sobe do sobe in kličejo mamo, a ker se jim ne oglasi, kar je prej podnevi in ponoči tako rada storila, se zopet in zopet spuste v obupen jok. Čas polagoma zaceli tudi to globoko rane. Sicer je počasen, a dober ranocelnik. Toda brazgotina vedno ostane, rana je bila pregloboka, da bi izginila brez sledu. Ena tistih revmatičnih ran je, ki človeka od časa do časa zopet zaskele. Otrokom ki jim je zgodaj zašlo zlato solnce matere, se to bolj ali manj celo življenje pozna. Kakor cvetlica so, ki ji je narava v senci odkazala prostor in je, ko se je vspenjala in stegovala k solncu, postala vsa zveri-žena. Dušeslovci in vzgojeslovci pravijo, da vsestransko dobro razviti in vzgojeni otroci le iz dvojnega naročja stopajo v življenje, očetovega in materinega. Če jim ni bilo dano se popolnoma ogreti v materinem naročju, so celo življenje bolj mrzli, tudi deklice. Rana rano zgubljene mamice jih posebno zaskeli v dobi, ko se hudič zakrohota v njih dotedanjo angeljsko harmonijo in ne vedo kako, kaj in zakaj. Edina mati bi jim rešila ta moreča vprašanja, drugemu jih itak ne zaupajo. Ker nje nimajo več, nosijo črva in moro seboj, ki jim za celo življenje vtisneta pečat mračnosti. — To je družina brez matere. Družina s slabo materjo je pa njena še slabša sestra. Boljše se je ujčkati v sladko o-tožnih spominih na dobro, zlato ranj ko mamico, kot v naročju žive, a slabe matere. Kar je magnet za jeklo, to je dobra mati za družino, samo še več. Natrosi jeklenih drobcev v bližino magneta, naenkrat bodo v njegovem objemu. Iztrgati 11111 jih boš moral in držati, sicer bodo naenkrat zopet pri njem. Ali ni res mati tak magnet za otroke in celo za moža? Dokler je dobra mati živa, otroci nočejo od doma. Sama misel na ločitev jim izvablja solze. Morda se jim drugod obeta večji in boljši kos kruha, kot ga jim more rezati ona, toda otroci imajo pri vsej svoji snedenosti rajši manjšega in slabšega, samo, da jim ga reže mamica. Če pa le ni drugače, da morajo od doma, o kako gre to težko! Kake sile je treba, da se ločiti srci otroka in matere. Popolna ločitev je itak nemogoča. Otrok vzame vsaj polovico materinega srca seboj in pusti polovico svojega njej. I11 ko mej tujimi ljudmi zastonj išče takega magneta, kakor je materino srce, ga vedno le k njemu vleče. Njegove misli in želje in sanje so pri njej. S tresočo roko od ginjenosti ji piše pisma in jih pečati s solzami. Še se spominjam, ko so me poslali v mestne šole, kako sem zlasti prvo leto lepe proste popoldneve najraje hodil na ljubljanski grad, se vsedel na klop in zastrmel v daljavo, v kateri se je motno, kakor v megli kopala domača cerkvica inadober četrt ure pod njo rojstna vas, v njej pa domača hiša' z magnetom materjo. O telefonu in brezžičnem brzojavu takrat nisem še nič vedel. A če bi bil in bi bilo mogoče, bi bil dal zadnji vinar samo za eno besedo. Tako sem pa na perutih hre-penanja splaval k njej in ji potožil, kar me je težilo. Potolažen sem se vračal na stanovanje in tamkaj še pred solnčnim zahodom prečrtal zopet en dan do počitnic, ko mi bo mogoče od srca do srca govoriti z njo. Dobro vem, da to ni le moja sentimentalnost, občutje, ki nima zadosti resnične podlage. Saj so to doživljali zrelejši snovi, kakor sem jaz takrat bil. O, ko bi mogel zbrati iz izmučenih src naših vojakov mej svetovno vojsko, zlasti pa iz šepeta-jooih ust naših umirajočih junakov na daljnih frontah v tuji zemlji, vse koprneče vzdihe po materi, bi lahko napisal cele knjige. Žejni in lačni so mislili na njo. Sama zavest, da bi jim ona tako rada podala vsaj kozarec studcnčnice in velik kos kruha kakor Marija svojemu umirajočemu Sinu 11a Kalvariji, sama ta zavest, pravim, jih je tolažila in krepila. I11 oči umirajočih so nemirno iskale v krogu tovarišev matere, da bi jih zatisnila, ali vsaj človeka, ki bi mu mogle izročiti zadnji pozdrav — za njo. Vem, da se je časopisje norčevalo z Italijanov, ki so v nevarnosti in ranjeni proseče klicali: Mamma mia, moja mati! A vem tudi, da se more iz takih nežnih in svetih čustev vedoma norčevati le kaka "znu-cana" propabia. Ko je enkrat zastalo materino srce in so mrzlo položili v grob, so položili z njim vanj tudi družinski magnet. Naj se oče-vdovec še tako trudi ga nadomestiti, vedno bolj spoznava, da nima tiste privlačne sile. Z lažjim srcem otroci zapuščajo dom, .redkeje v tujini mislijo nanj, prej jim ona postane druga domovina. Kadar v resnici ali v duhu obiščejo svoj rojstni kraj, je njih prva pot na pokopališče, k materi, d.i se razjokajo in (.lajšalo. Moja najstarejša sestra,je kmalu poodhodumožavA-meriko odšla v večnost komaj eno in trideset letna. Njene otročiče sno deloma vzeli pri nas, deloma sosedje njenega novega doma, ki je bil v sosedni vasi. Ko so toliko dorasli, so pasli. Oče so mi pravili, kako so se ločeni bratci in sestrice žalostni klicali drug gruzega. Njih pesem ie bila kakor pesem naroda pod trdo tujčevo peto, drhtečega po izgubljeni svobodi. Moj oče niso mož takih posebno nežnih čustev. Par močnih trdnjavskih oklepov je do njih srca. Vendar so priznali, kako "inak" ?<" jim je storilo, ko so slišali te žalostne klice. V resnici, družina z magnetom, materjo, je družina, nekaj enovitega, družina brez magneta, matere, je razvalina, kup kamenja- To bi bile po mojem mnenju do' polnilne poteze k sliki dobre mate* re, ki jo vsak nosi v svojem srcu, a-ko jo hočemo vsaj približno zadet' kot kraljico družinskega kroga. Vedoma in namenoma sem jo naslika' oziroma izpopolnil na temnem ozadju slabe in umrle, matere. Ozadje je i>ri sliki velikega pomena. Svetla-iti slika dobre matere je svetla, temnega ozadja lepše ven stopi. ()' da bi na kraljičinem tronu druži'1'' povsod sedela taka zlata mati in p0' šiljala ogrevajoče in oživljajoče žarke svoje ljubezni na staro in mlao° življenje v njej! Lepše solnce 1,1 nam vsem skupaj sijalo. Če pa j® marsikje njen tron prazen, naj 1)1 bila na njem vsaj njena kolikor i"0' goče natančna podoba. Res je Pe' sem lepša kot nje daljni jek in zlat3 živa mati stokrat lepša, kot "j''"'! mrtva podoba, vendar tudi ta ho<'rl in dviga ostale drage k živem vz<,r" nad zvezdami. "AVE MARIA" 297 TYOJ NEDELJSKI MARIS. Piše Rev. J. C. Smoley. DEVETNAJSTA NEDELJA PO BINKOŠTIH. In je poslal svoje hlapce poklicat povabljene na ženitnino.—Mat. 22, 3. Prilika današnjega evangelija je lahko razumljiva. Kralj, ki je pripravil žepitnino, je Bog, ženitnina je nebeška blaženost. Mi vsi smo po Vabljeni na to ženitnino, za vsakega 'zmed nas je pripravljen kraj v nebesih. Bog vedno kliče na to ženitnino po svojih duhovnikih nas, svoje služabnike. Toda žalibog mi le prepogosto glasu svojih duhovnov nočemo slišati, mi le prepogosto pozabljamo na naš namen, ki ga imamo tu na zemlji in mesto proti ne-besom gremo proti peklu. Toda Bog ne pozabi na nikogar. Pošilja vedno posebnega sela, ki nas kliče k njemu. In kdo je tak sel? Pokažem yam jih v današnjem premišljevanju, da jih bote poznali, ko bodo potrkali na vaša vrata. So trije: 1.—radost, 2.—žalost, 3-—smrt. 1.—Radost pošilja Bog ljudem.Je ,0 priljubljen sel, po katerem nam J> . v . u°g kaze svojo ljubezen, svojo do-')rotljivost, in po ti ljubezni in do-')r«tljivosti nas kliče k sebi. Radosti S() različne: dobra letina za kmeta, |1()ber zaslužek za rokodelca, lep do-"eek pri trgovini za trgovca, ozdra-v'jenje od bolezni za bolnika. Mno-radosti nam pošilja Bog in nas * ijimi kliče k sebi. Srečen človek, 1 ta glas razume! So pa ljudje, ki ega glasu nočejo razumeti. V ra-°sti pozabijo na Boga. Gospod sam Izpoveduje nam zgled takega člo-!eka: "... Polje nekega bogatega "Veka je rodilo obilno sadu. In je I e'riišljeval sam pri sebi, rekoč :Kaj Ce'u storiti, ker nimam, kamor bi spravil svoje pridelke? In je rekel: . . . Spravil bom vse, kar mi je zra-stlo, in svoje blago. In j)orečem svoji duši: Duša, veliko blaga imaš spravljenega za prav mnogo let, počivaj, jej, pij in bodi dobre volje." Luk. 12. 16-19.—Jej- pij i'1 dobre volje! To je geslo le premnogih ljudij, ko jim pošlje radost. Na Boga ne mislijo. Še več! So ljudje, ki radostne dogodke zlorabijo proti Bo gu, proti njegovim zapovedim. Kolikrat smo slišali, da je marsikateri kmet vdal se pijači, če je bila dobra letina, mesto da bi se bil Bogu za njo zahvalil! Kolikrat je zlorabil bolnik zdravje, ki mu je je ljubi Bog j)o dolgotrajni bolezni vrnil, v nove grehe! Kako grda nehvalež-nost proti Bogu! Ti ravnajo ravno tako, kakor evangeljski povabljenci, ki so se iz kraljevskih hlapcev norčevali in jih konečno pomorili. 2.—Žalost pošilja Bog ljudem. To je britek sel. In po tem poslu nam kliče Bog: Nisem še pozabil na tebe spametuj se in nikar ne misli, da ni gospodarja nad teboj; prični delati dobro, da se ti še kaj hujšega ne pri peti. Blagor mu, ki razume ta glas in ga posluša! Razne žalosti nam Bog pošilja: slabo letino, bolezen in druge nesreče. Koliko ljudij je že nesreča pripeljala na pravo pot! Pavel je bil na poti v Damask. Kakor od bliska zadet je padel s konja na zemljo. "Gospod, kaj hočeš, da naj storim?", so bile njegove besede. Iz Savla postal je Pavel, apostol sveta. Prijatelji, spoznal je glas božji, razumel ga in poslušal. So pa ljudje, ki tega sela nočejo razumeti. Pride slaba letina, in postanejo še zakrknjenejši. Pride bolezen, in njihovo srce se še bolj oddalji od Boga. Da, so celo taki, ki v svoji nesreči preklinjajo Bog.1.! Koliko bolnikov je že preklinjalo Boga in križ, ki jim ga je poslal. Svojo nesrečo zlorabljajo v greh, kakor po vabljenci v evangeliju, ki so hlapce zgradili in umorili. 3.—Smrt pošilja Bog ljudem. Je to zadnji sel, ki prihaja k človeku, toda ta sel je neizprosen. Pojdi reče, in iti moraš. Noben izgovor ne pomaga, nobeno bogastvo ni dovolj veliko, nobeden stan ni izvzet, da bi mogel tega sela poslati nazaj. Ta sel ne čaka, si li pripravljen ali ne: ta sel te ne vpraša, si li dober ali hudoben; brez milosti tira človeka v večnost. Kakor v današnjem evangeliju: "Tedaj reče svojim služabnikom: Pojdite na razpotja in katerekoli najdete, pokličite jih na ženitnino. In nabrali so vse, dobre in hudobne". Dragi moji, tudi vam pošilja Bog svojega sela, ki vas kliče k Bogu: pošilja vam radost, pošilja vam i žalosti. Spoznajte v njih sela božjega! Razumite ga, zakaj in čemu vas klice. C ez kratek čas pride potem k vsakemu izmed vas zadnji sel, smrt, vas odvede na večnost. Daj Bog, da vas vse Bog milostljivo sprejme na nebeško ženitnino. Amen. DVAJSETA NEDELJA PO BINKOŠTIH. Rožnivenška nedelja. Glejte, kako bi varno hodili, ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; odkupujte čas, zakaj dnevi so hudi.—Efez. 5, 15- V današnjem listu opominja nas apostol Pavel: "Bratje! Glejte, kako bi varno hodili, ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; odkupujte čas, zakaj dnevi so hudi." Da, dnevi so hudi; današnji časi so zli. Kamor se ozremo, povsod vidimo, kako gine vera, kako gine nravnost. Kje naj iščemo odpomoči? Dragi, imamo sredstvo, na katero cerkev že od davna obrača pozornost: je to sv. rožni venec. Mesec oktober je posvečen kraljici rožnega venca. Je temu že 600 let kar se moli sv. rožnivenec, in 400 let, odkar je vpeljan poseben praznik. Rožnivenec ima mnogo prijateljev, pa tudi mnogo nasprotnikov. Nasprotniki so brezverci, odpadniki s temi se o rožnemvencu prerekali ne bomo; so pa tudi ljudje, ki sicer niso brezverci, ki imajo pa vendar še razne predsodke proti rožnemu vencu, na pr. vedno ponavljenje Ceš-čena si Marija se jim zdi nesmiselno, mehanično itd. Na ta ugovor je odgovor prav lahek: Ali je napačno to molitev tolikrat ponavljati? Slepec pri Jerihi je vpil, ko je slišal, da gre Jezus mimo: 'Jezus, sin David, usmili se me"—in prosil in vpil tako dolgo, da so postali že drugi nejevoljni in rekli, da naj bo vendar enkrat že tiho. Je bila li njegova prošnja nesmiselna?—Kristus Gospod ponavljal je na Oljski Gori trikrat prošnjo: "Oče, vzemi ta kelih od mene"—je li bila ta prošnja nesmiselna?—Ako pa kdo ponavlja molitve, ne da bi pri tem kaj pomislil, pa ni temu kriva molitev, marveč ta sam, ki tako brez pobožnosti moli Dragi moji! Želim, da bi vi vsi ljubili sv. rožni venec; zato vam danes pokažem njegovo: 1.—krasoto in 2.—korist. 1.—Sv. rožnivenec je jako krasna molitev. To bomo takoj spoznali, če pomislimo, iz kakih molitev obsto- ji. So to prastare molitve, katere ponosno smemo prištevati med naj-krasnejše molitve naše sv. cerkve. "Verjem v Boga", s tem pričenjamo rožni venec. S to molitvijo spo znavamo svojo vero. "Brez vere ni mogoče Bogu dopasti," pravi sv. Pavel. In Odrešenik sam je rekel: "Jaz sem pot. resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni." —Jan. 13, 6. Dalje "Očenaš" in "Ceščena si Marija". Oče naš je molitev, katero nas je naučil Kristus sam; Ceščena si Marija je pozdrav, s katerim je angelj pozdravil devico Marijo in ji oznamil, da bo postala Mati Odre-šenikova. Imamo li krasnejše molitve kakor ti dve? BI. Tomaž Kemp-čan pravi: " Med vsemi molitvami ni nič svetejšega kakor "Oče naš," in slejšega kakor "Ceščena si Marija." Tako je toraj sestavljen rožni venec: iz najkrasnejših molitev. Toda njegova krasota vidi se še le prav i7. skrivnosti, katere dostavljamo k Češčena si Mariji. V teh skrivnostih spremljamo v duhu Sina Božjega od njegovega spočetja pa do one dobe, ko je svojo M/ater v nebesih venčal. V veselem delu se spominjamo časa, ko se je včlovečil in rodil v Betlehe-mu. V žalostnem delu, kako je krvavi pot potil, bil bičf\n, s trnjem kronan, kako je težek križ nesel in na križu umrl. V častitljivem delu se spominjamo, kako je slavno od mrtvih vstal, poslal nam sv. Duha in oslavil svojo Mater. V teh skrivnostih vidimo celo delo našega Odrešenja., Kdor trdno verje, ta ljubi rožnivenec. Kako dolgo vrsto bi našteli lahko osob vseh stanov, ki so ljubili rožni venec: papeže, škofe, vladarje, učenjake vseh strok—600 let je bil rožnivenec ljubljen predmet v rokah vernikov, in zasluži to vsled svoje krasote! 2.—Rožnivenec je nam v veliko korist. Vtrjuje nas v glavnih čednostih: veri, upanju in ljubezni. V veri: vsaj vemo, da ga je ravno radi tega sv. Dominik v 13. stoletju vpeljal, da bi odpadnike, krivoverce pripeljal nazaj v naročje sv. Cerkve. In rožnivencec je takrat delal prave čudeže! Vtrjuje nas v upanju: Kdo naj bi—in če je še takrat grešnik obupal, če premišljuje, kako je Kristus za nas krvavi pot potil, kako je bil bičan in s trnjem kronan ... Vtrjuje nas v ljubezni: Koga srcc naj bi ostalo še hladno, če pomisli, koliko je Kristus iz ljubezni za nas pretrpel . . . Kdor goreče moli rožnivenec, bo vtrjen v veri, upanju in ljubezni. Rožnivenec nas nadalje varuje greha. Rožnivenec mu je silno orožje v skušnjavah, v življenju in smrti. O sv. Janezu Berchmannsu se pripoveduje, da je bil goreč častivec Marijin. Tri reči je imel vedno pri sebi: križ, rožnivenec in redovna pravila — regulo. — Vedno je rekal: "S temi tremi "bi rad umrl." I11 ob svoji smrti je spoznal, kaj ga je obvarovalo greha: češčenje Marije, ka-terej se je priporočal od svojega de-tinstva. Prijatelji, i vam priporočam: Živite in umirajte z rožnim vencem.Je to krasna in močna molitev: vtrje-vala vas bo v veri, upanju in ljubezni, varovala vas bo greha. Naj se spolni nad vami, kar tako pogosto ponavljate pri molitvi sv. rožnega venca: "Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, sedaj in od naši smrti uri." Amen. Z MOJIH POTOV V AMERIKO. Ko dospemo v luko, zvemo, da bo štrajk trajal le štiri in dvajset ur, kar na s je zopet potolažilo. Vlaka sta bila hitro prazna. Dasi je imel vsak že odločen prostor na ladji in se ni nikamor mudilo, je vendar vse drvelo, da čim prej zasede odkazano kabino. Jaz sem moral iti še v mesto po prtljago, v hotel, kjer sem jo pred tednom pustil. Kot že na pol Amerikanec, za kakeršnega sem se zdaj po dolgih blodnjah imel, nisem hotel težke pletenice več peš vlačiti, ampak vzel avto. Prefrigani Francoz, ki sem mu zaupal svojo ropotijo in kosti, si je pa tudi mislil, da ene-, ga na pol Amerikanca lahko malo bolj oskubi. To je vedel, da mi par korako do hotela in potem v luko, ne more zaračunati kot dvojno turo. Zato me je pa do hotela peljal po daljšem ovinku. Dasi sem ga takoj opomnil, da ne greva prav, je bil v svojem kavalirstvu vendar tako predrzen, da mi je računil dvojno turo, mesto deset, dvajset frankov. Kobibil čas,bi šel s številko njegove zlumpane. šajterge na kompanijo, tako sem si pa mislil, naj bo to zadnja "ajmožna" evropskim beračem. Plačal sem, otresel evropski prah s čevljev in se vkrcal. Ker sem bil med najzadnjitni, ki so še dobili prostor na "La France," nisem mogel pričakovati najboljšega. Bila je zadnja kabina proti zadnjemu koncu, s štirimi posteljami. Pripravljen sem moral biti, da me bo pošteno treslo, kajti čim bolj proti koncu, tem bolj se guga. Ko spravim svojo prtljag notri, grem na krov gledat, kako družbo bom imel, ker pravijo, da ni bolj puste vožnje, kakor je po morju, ako ni prave družbe. Jaz bi se sicer vsaj za prvič "e upal tega trditi, gotovo je pa vožnja v primerni družbi gotovo bolj .zanimiva in kratkočasila, kot brez nje. Poslušam to babilonsko zmešnjavo vseh mogočih jezikov, a od nikoder nobenega jugoslovanskega glasu. Par Poljakov in nekaj Rusov; na druge Slovane tudi pozneje v drugem razredu nisem naletel. V tretjem razredu je bilo gotovo več Jugoslovanov in bržkone tudi kaj Slovencev, a je bil dohod iz enega v drugi razred, zlasti še v tretjega, strogo zabranjen. Narodna družba se mi tedaj ni obetala, pač pa du-hovska. Če se ne motim, nas je bilo osem duhovnikov v drugem razredu, eden svetni in šest misijonarjev "božje besede." Ti so peljali seboj v misijone onih dvanajst misijonskih sester. Vsi, misijonarji in misi-jonarke, so bili Francozi. ,Z njimi sem najprej stopil v dogovor, kaj bomo drugi dan, ko je bila nedelja, naredili glede maše. Ali bomo šli v mesto maševat, če nas bodo pustili, ali bo morda mogoče na ladji. Moram reči, da sem vsaj glede tega imel srečo. Misijonarji so imeli vso pripravo s seboj. Le malo preveč nas je bilo. Pa tudi temu je srečna okoliščina odpomogla. Ena sester je imela stričnika, ki je bil prav na naši ladji podkapitan. Potom tega smo dobili na razpolago veliki salon, prvi razred nam je pa odstopil svojo kapelo, oziroma mašne priprave, pod pogojem, da bo ena sv. maša v prvem razredu, kar je bil za nas prav dorodošli pogoj. Tako so bile glede tega vse skrbi odstranjene. Naredil se je krasen večer. Po večerji, ki smo jo imeli na ladji vsak v svojem razredu, smo se zbrali vsi na krovu. Nebo je razgrnilo nad na- Rev. Hugo Bren. (Dalje.) mi vse svoje blesteče bisere, češ pa jih vzemi, kdor jih more. Gotovo je pri pogledu na to nebesno bogastvo marsikateri, ki so ga dolarji gnali čez morje, vzdihnil: O da bi jaz kmalu kaj dosti takihle svetlih, četudi le srebrno barvenih zaslužil, potem se pa vrnem k svojim dragim, ker dom je le dom! Kaki zalju-blenci so pač tudi luni izročali pozdrave, da jih na svojih srebrnozla-tih perutih ponese tja daleč kam skozi kako okno, tistim izvoljenim, o katerih pravi šaljivi Abraham a S. Clara, da ima samo Marija luno pod nogami, vsem drugim ženskam, zlasti zaljubljenim, bi jo bilo treba pa na glavo "namalati." ' Mene je pri tem čudovitem pogledu objelo neko skrivnostno domoto-žje, ne po zemeljski ampak po domovini nad zvezdami. Ne govoril bi resnice, če bi dejal, da je to tajin-stveno domotožje pri meni nekaj pridolbljenega, tedaj vsaj deloma moja zasluga. Ne. Se predno sem mislil na redovni in duhovski stan, ki gojita te vrste občutje, še predno sem vedel, kako so po miru vpra-šajočemu velikemu Avguštinu blesteče zvezde odgovarjale: me ti ga ne moremo dati, quare supra nos, išči ga nad nami, sploh ne vem, odkod in kdaj, da me ob pogledu na zvezdnato nebo in ob zvoku ubrane pesmi objame to sladko domotožje. Svet pod nogami se mi zastudi, zaželim si peruti, da bi zletel tja gori, kjer se mi zde, da božji angelci stegujejo svoje zlatolase glavice skozi nebesni obok in me vabijo k sebi. Vem, da so to le sanje, a tako sladke, božajoče, da mi ni prav, če me kdo prebudi iz njih. Ta večer me je to skrivnostno občutje še bolj omamilo kot kdaj po- prej. Daleč proč od zemeljske domovine, ko človeku zmanjkuje trdnih tal pod nogami, komaj slišna pesem morskih valov, ki se kakor v spanju pogovarjajo mej seboj, tisoči lučic obmorskega mesta, milijoni še svetlejših na nebesnem svodu, vmes pa še otožno sladko jodlanje švicarskih potnikov, ki je donelo v tiho noč in udarjalo na uho kot opojna pesem domačih gora, vse to, sicer tako različno, je tvorilo kakor eno samo sladko harmonijo, vredno vseh mojnih krivih potov. Pozno v noč je že bilo, ko sem zapustil krov in šel v svojo kabino. Eden izmej tovarišev te enotedenske morske kletke je bil že notri. Druga dva sta prišla malo pozneje. Pred-no smo šli k počitku smo se še drug drugem predstavili. Naj jih takoj ob tej priliki tudi vam predstavim, dasi je ena ali druga poteza njih osebnosti iz poznejšh dni mojega občevanja z njimi. Eden, ki ga je bilo največ, toliko, da ko se je zvečer skobacal v svojo posteljo ravno nad mojo, sem bil skoraj prisiljen "grevengo" obuditi, je bil Italijan, a že večletni amerikanec. Tistih eden, katerih zlasti v Italiji ne manjka, ki ima rad svojo domovino, dokler ne zahteva od njega posebnh žrtev. Ko ga je pa z inozemstva klicala domov, pod o-rožje, je dejal: Hvala Bogu, da jo med menoj in njo morje vmes! Ostal je lepo na varnem v okriju svoje žene. Kaj, če bi mu tudi kdo rekel: Kdor ni za drugo rabo, naj varje dom in babo! To moža, če je mož, sicer malo zaboli, koža je pa le cela. Italijani se radi bahajo s staro rimsko kulturo, a brez dvoma niso glavni dediči vojaških lastnosti starih Rimljanov. Njih: dulce est pro pat-ria mori, sladko je za domovino umreti, so neviteško podaljšali z: sed dulcius vivere, še slajše je za njo živeti. Tega se je držal tudi moj tovariš. Sicer je bil pa videti dobra italijanska duša ameriškega gentle-manstva. Tudi nekaj vere je še imel, samo bolj amerikansko. V Parizu je kupil dragoceno vezenino, za par tisoč frankov, da jo ponese ženi za spomin. V blaženi Italiji mu je ni bilo dano kupiti, ker kot nekak de-zerter ni smel čez njeno mejo. Z očetom sta se na meji sešla. Drugi tovariš je bil postaven Grk. Dobra pravoslavna, še malo prebab-jeverna duša, bivši vojak grške armade. Celo vrsto čudežev, z neke Marijine božje poti na sv. gori Atos, je vedel povedati. Ne vem, aH jih je sam smatral za resnične, ali le-gendarične, meni se je večina zdela malo preveč čudna, a dopadlo se mi je njegovo otroško naivno pripovedovanje, kakor da bi poslušal kakega globokovernega Rusa, ki sveto noč odpre vsa okna svoje hiše, da bi morda mimoidoči Kristus Pantokratos vsaj skozi okno pogledal v njegovo hišo in dahnil vanjo svoj mir, ki ga je bogoiskateljska ruska duša tako žejna in željna. Tretji tovariš je bil pa en falirani francoski študent, vojna žrtev. Pred vojsko je bil v nekem kolegu, kjer je imel gimnazijo že skoraj za seboj in mislil na duhovski stan. V strelnih jarkih je prišel popolnoma ob vero. Bil je od Nemcev ujet. Kot tak je neko nemško vojno vdovo nekaj "farbal", da mu je pomagala v uniformi nemškega vojaka uiti. Ponovno so ga razkrinkali, vrgli v ječo, poslali na Rusko k delavski kompa-niji, a jo je zopet potegnil ter nastopal zdaj v nemški zdaj v avstrijski uniformi. Tudi po Jugoslaviji se je klatil in vojaško nastopal. Na nekem jugoslovanskem kolodvoru je konfisciral oz. rekviriral več žakljev najboljše moke, jo po malo znižani ceni prodal in se nekaj časa dobro 1-mel. Po vojski se je vrnil v domovino in se vdinjal pri nekem potujočem gledišču, bolj za postreščeka, kakor igralca. Kot tak je bil z raznimi gledališkimi predmeti, meči in sabljami na potu v Ameriko. Dasi smo bili tedaj po narodnosti, poklicu in prepričanju tako različni, je bilo v malo kabinah tako nedolžno živahno življenje kot v naši. Večkrat so zvečer ali zjutraj v sosedni kabini trkali na steno, da hočejo imeti mir. Italijan ni znal druzega kot nagleško in italijansko. Angleškega nobeden nas drugih ni razumel, italijanskega pa Grk in Francoz nič. Kadar smo bili vsi skupaj, je Italijan meni italijansko povedal, jaz Francozu nemško, ki se je v ujetništvu za silo naučil, to pa Grku fran-cozko, kar je še precej dobro razumel. Zgovornemu Italijanu je šlo pa to navadno pre počasi; kar čez jo je udaril. Angležko, italijansko in kar je francoskega ujel, je skupaj zmešal in hitel pripovedovati, česar pa nazadnje nobeden ni razumel. Odgovor je bil le krohot vseh treh in še njega zraven. Grka, ki sem ga jaz krstil za "y grek" .(i grek, se i-mentije ena francoska črka), katero ime se ga je potem celo pot držalo, sva s Francozom s staro grščino, kolikor sva je še znala, dražila. Pa je večino razumel in nama v novogrš-čini, svojem materinem jeziku, ki je bolj priprost, odgovarjal. Z drugimi znanstvenimi ali verskimi vprašanji se nismo dosti ba-vili. Le parkrat mi je Italijan kot duhovniku, kar nisem skrival, zastavil neka taka vprašanja. Eno izmej njih je bilo: kaj si je Bog takrat mislil, ko ga je vse za zmago prosilo? Še predno sem nui mogel to pojasniti, je Francoz padel z bogoklet-stvom v besedo, da je Bog, če je, norec.—Ta je lepa, da bo en zlum-pan soldat Boga z norcem pital, norec je tisti, ki kaj tacega govori. Tako sem mu mimogrede odgovoril in pogovor je šel mirno dalje. Nobena taka ni več kalila naše zastopnosti. Prva noč je bila še bolj na suhem kot na morju. Morje je bilo mirno, ladja dobro privezana, stroji so še počivali, sploh ničesar ni motilo našega pokoja. Se bolj mirno smo spali, kot bi bil v mestu, kjer vedno kake kare po ulicah drve. V nedeljo zjutraj so drugi maševali v drugem razredu, jaz pa ob 10. uri v prvem. Mej sv. mašo je igrala ladijska godba. Sicer jih pa v prvem razredu ni bilo veliko pri sv. maši. Nekateri so še pozneje, proti poldne,spraševali, če bo maša. Kakih gosposkih lenob podpirati in tešč čakati do opoldan, ni bila ne mene ne drugih volja. V drugem razredu jih je bilo malo več, vendar niti polovica ne, dasi je bil« z lepakom neznanjena služba božja in čas. Nekateri menda mislijo, da se na morje božje in cerkvene zapovedi ne raztezajo. Se niti ne potrudijo, da bi poizvedeli, če jim bo mogoče spolniti nedeljsko dolžnost. A-ko je to mogoče, pa kdo zanemari, ima prav tako in tak greh, kakor dru gače. Na naši ladji je bila spolnitev nedeljske dolžnosti vsem potnikom prvega in druzega razreda omogočena, kdor ji ni zadostil, ji iz lastne brezbrižnosti ni. Za tretji razred prvo nedeljo ni bilo poskrbljeno, dasi bi jim bilo vsaj večini najbolj ustreženo. Jaz sem na to opozoril, pa je bilo videti, da poveljstvo ni bilo kaj zadovoljno s tem. Mej tednom sem pa vendar dosegel, da bi bilo naslednjo nedeljo tudi tretjemu razredu postre-ženo. Sam sem bil odločen za to. Nazadnje le ni bilo nič, ker je bilo ob določenem času morje prenemir-110. Večina nas je tudi mej tednom maševala. Sestre in še nekaj drugih je bilo vsak dan pri sv. obhajilu. Posebno lep vzgled je v tem dajal neki mlad Anglež, s svojo priletno materjo, ki sta se vračala iz Italije, domovine svojih pradedov. Vsaki dan je stregel pri eni ali še več sv. mašah in vmes z materjo prejel sv. obhajilo. Še za božične praznike mi je pisal, da se z veseljem spominja lepili črni 11a "La France", ki je bila to pot v dušnem oziru tako dobro oskrbljena. Kajpada je bilo to le '»olj slučajo. A vrnimo se nazaj v haversko luko, kjer stoji naša ladja še zasidrala! Nedeljo smo potem večinoma Prebili na krovu, da se malo bolje spoznamo. Kar nas je bilo novih, ki se še nismo veliko po morju vozili ali sploh nobenkrat, smo pa tudi z 'animanjem gledali morsko mesto 'adij in ladjic. Mej njimi kmalu zapazim nam že znano "Leopoldino". ^aj še nisi šla, se mi je kar samo reklo. Imaš pa smolo kot jaz. Če sem na mojih potih kaj pametnega naredil, sem vsaj to, da te nisem v Ha-vru čakal. Od ponedeljka bi te bil čakal do četrtka, od četrtka do sobote, od sobota pa zopet do ponedeljka in morda še do druzega četrtka. Včasih ni slabo iti malo nazaj, to je tudi veliki Hindenburg naredil, če mu je bolje kazalo. Seveda nočem re či, da sem jaz s svojim pohodom nazaj v Pariz naredil kako ženialno Hindenburgovo potezo. Ko tako gledam, kako pripravljajo "Leopoldino" za daljno pot, se mi približa neka okrog petdesetletna gospa. Že parkrat prej sem opazil, da bi rada z menoj nekaj govorila. "Gospa Otilija Barblen," se mi prijazno nemško predstavi. — "Svicarka, kajne?" — "Kako to veste?" — "Poznam po jeziku, sem bil svoj čas tudi en kos Švicarja." Po kratkem pogovoru o Švici in njenih naravnih krasotah mi pravi: "Vas smem nečesa prositi?" — "Sem z veseljem na razpolago, če vam morem s čem ustreči." — "Imate že prostor v obedo-vavnem salonu?" — "Oprostite, doz-daj še nisem mislil na to." — "Ga vam hočem jaz priskrbeti?" —"Prav hvaležen vam bom.' — "Smem svojega izbrati zraven vas?'' — Me bo prav veselilo, se bom imel vsaj s kom pogovarjati." — Potem je šla, da uredi, kar je želela. Jaz sem mislil, to mora biti dobra katoliška duša švicarskih gora, kjer vem, da jih je veliko. Opoldan sem imel res re-serviran proster in ona svojega zraven mene. Mej obedom mi je povedala, da je vdova po hotelitrju in da gre v Ameriko na poziv neke prijateljice — učiteljice. Čudno se mi je zdelo, da je drugo jutro ni bilo pri sv. maši, kar bi radi njene plemenitosti pričakoval. Mej dnevom mi pove vso svojo življen-sko zgodbo. "Jaz sem protestantin-ja," tako, da povem ob kratkem, mi je pripovedovala, "moj mož, tudi protestant, se je marsičesa lotil, pn 11111 je vse spodletelo. Nazadnje sva začela na letovišču N. s hotelom. V začetku je kazalo, da bo dobro šlo. A prišla je vojska, tujski promet se je skoraj ustavil, im pustiti sva morala še hotel. Jaz sem bila vsa obupana. Mož, ki je imel bolj močno vero kot jaz, me je tolažil, da nama bo Bog po preizkušnji dal lepših dni, kakor nekdaj Jobu. Vendar je tudi njega nesreča silno bolela, tako, da je vidno hiral in popolnoma oslepel. Priznam, da mu v tej nesreči nisem bila tista ljubezniva tova-rišica, kakor bi mu kot dobra žena morala biti. On je bil res pravi potrpežljivi Job. Nikoli nisem slišala iz njegovih ust nepotrpežljive besede. Jaz sem bila pa bolj Jobova žena, večkrat trda in osorna nasproti njemu. Danes mi je žal, a je prepozno; pred letom sem ga pokopala. jZapuščeni in strti, ter z omajano vero, v kateri sem nekdaj našla toliko tolažbe, mi doma ni kazalo kaj novega začeti, zato sem sledila povabilu svoje prijateljice, naj pridem v Ameriko. Težko sem se na stara leta ločila od doma in moževega groba, a kaj sem hotela." Pri tem so jo solze oblile. Meni se je reva smilila. Veliko sva ta in nasleduje dni govorila o verskih stvareh, zlast o uganjki trpljenja nedolžnih. Kakor sem vedel in znal, sem ji skušal v senci križa razvoz-ljati to težko vprašanje. Rada je poslušala blagovest o Bogu, ki seka rane, a jih tudi celi, mnogim že tu, kakor Jobu, mnogim šele v grobu in onstran groba, kakor sam sebi, ki so ga razmesarjenega polagali v grob in se je šele iz njega veličastno dvignil. Dal sem ji tudi lepo Wibelto-vo knjgo o trojni domovini, rojstni, narodni in nebeški, ki io je pridno in z užitkom brala in prebrala. Potem bila videti nekam bolj potola-žena. Ce je njena prijateljica verna, upam, da je nadaljevala moje delo in jo dvignila k objemu križa, ki je edini ključ do uganjke trpljenja. 302 AVE MARIA* Kaznovano bogoskrunstvo. Rev. John Plaznik. Fabas, učeni zdravnik v Pirenejih, je nekoč prišel v sanatorij Faux Bonnes, blizu španske meje. Tu je našel bolnika z grdo rano na nogi, polno črvov. Vse si je prizadejal, da bi ga ozdravil, pa nobeno zdravilo ni nič pomagalo. Nekega dne mu bolnik pravi: Gospod doktor, nikar se ne mučite, saj je vse zastonj. Jaz bom trpel na tej rani, dokler me smrt ne bo re šila. Zdravnik je pripomnil: Vaša rana mi je res nekaj zagonetnega. Ves čas moje, že dokaj letne službe, še nisem zdravil rane, ki bi se mi tako trdovratno vpirala, kot vaša. Kje ste jo dobili ? "Na Španskem", (odgovori bolnik, "naj vam povem, zakaj in kako". Bilo je leta 1793., toraj pred dvajsetimi leti. Francozka revolucionarna diktatura je poslala en polk vojaštva na Špansko. Tudi jaz in še dve druga iz naše vasi, neki Tomaž in neki Frank, smo morali tja, ker smo spadali k tistemu polku. Vsi trije smo bili pravi otroci tistih podivjanih časov. Da kar naravnost povem, enega je bilo manj prida kot druzega. Revolucionarni dull, ki hoče videti vse, zlasti kar na Boga spominja v razvalinah, nas je popolnoma obvladal. Kar kosali smo se, kdo bo bolj pristnen in zavednen revolucijonar. Na potu k svojemu polku smo i-meli prav vojaško veselo in razposajeno življenje. Bali se nismo nikogar, pač pa drugi nas, ker smo se že doma vojaško oborožili. Ko pridemo v neko vas, kjer so revolucionarji že izvršili svoje uničevavno delo, zapazimo nad vratmi vaše cerkve sobo Matere Božje, popolnoma nepoškodovano. Tomaž, ki je v naši nesveti trojici zvonec nosil, se je obrnil proti Mariji in (bogokletno dejal: "Ti pa, kakor je videti, še nisi dobila revolucijskega smodnika poduhat. Ti ga bomo pa mi da- li. Ala fantje tarčo streljati, bomo videli kdo bo bolje zadel". Mene je prj tem bogokletnem govorjenju kar mraz stresel, ker tako propadel zopet nisem bil. Vendar nisem imel toliko poguma, da bi proti temu odločno protestiral, ker sem se bal, da bi me imela za bo-jazljivca. Tako po strani sem ju skušal od tega odvrniti, ker sem i-mcl še toliko ljubezni do svoje nebeške Matere, da bi sam nikoli ne !>il prišel do tega bogoskrunskega sklepa. Žalibog, da je bil moj fantovski in vojaški ponos večji, kot moja ljubezen do Marije. Ko se je vsula ploha norčevanja 11a me, da sem strahopetec, sem žrtvoval ljubezen do Marije lastnemu ponosu. Tomaž je prvi 'nameril in sprožil kroglo v Marijino podobo. ;Zadsl jo je v čelo. Nato je pomiril in mtrelil Frank ter jo zadel v prsa. I1 iš'a je vrsta na me. Oba sta satansko nestrpno gledala in eden čez druzega vpila: Zdaj bova videla ali si zajec ali si vojak. Zajca midva ne marava v svoji sredi. V srcu me je žgala iskra ljubezni do Marije. Lastni ponos tako podžgali od tovarišev jo je teptal in poteptal.— Nameril sem, zamižal, sprožil, zadel .. . "V nogo? mu vzame zdravnik besedo i zust. "Da, v nogo, ravno nad kolenom, kjer imam zdaj sam rano. Stara ženica, ki je od strani opazovala našo bogoskrunsko zabavo, nam je, ko smo šli dalje, očitajoče rekla: V vojsko greste, pa take strašne reči doprinašate, boste videli, da vam bo kazen kmalu za petami. Molči, ha-bura, ji zakriči Tomaž, drugače dobiš še ti nialo svinca. Mene so pa te besede zadele, kakor bi prišle iz ust prerokinje. Tudi Frank je bil ves nemiren, dasi se je delal pogumnega. Nekam nervozni smo vsi nadaljevali pot. Deloma smo molčali, deloma se prepirali. ^Zvečer smo prišli k svojemu polku. Čeravno sem bil ves utrujen mi ni dalo zaspati, vedno mi je stala onečaščena Marijina podoba pred očmi. I11 s tem težkim zločinom na vesti pa v vojsko, gledat smrti v oči? Strašno! Prvi spopad s sovražnikom se je dobro obnesel. Zapodili smo ga v beg in ga zasledovali. Vsi trije smo se zdravi vračali. Strah radi bogo-skrunstva je stopil v ozadje. Tomaž in Franc sta se kazala prejšna razposajeneža. Meni pa kar niso hotele žugajoče besede one ženske iz glave. Naenkrat poči iz zasede strel in Tomaž se zgrudi, zadet v glavo, prav 11a isto mesto, kakor je on s svojim strelom ranil Marijino sobo. Midva s Frankom sva smrtno prebledela, ko sva ga gledala na tleh v zadnjih vtripih. Nemo sva se spogledala in razumela, kaj si hoče-va razodeti: Ona ženska je prav povedala! Naslednjo noč ne eden ne drugi ni zatisnil očesa. Frank se je nemirno premetaval po svojem ležišču poleg mene. Vedno sem cakai. da se mu bo razvezal jezik in si bo skušal s pogovorom pregnati črne misli in slutnje, ki so mu očividno kakor mora ležale 11a srcu in 11111 niso dale spati. A ne, ni se hotel razbremeniti, sram ga je bilo priznati, da se kesa svojega dejanja. Vsi smo slutili, da bo naslednji dan sovražnik poskusil s protina-skokom, ki bo zelo srdit in krvav. I11 res se je že v zgodnjih jutranjih urah oglasil alarm, ki nas je znova pozval na krvavo igro. Ob slovesu, smrtonosnim žrelom nasproti se Frank ni mogel več premagovati, da ne bi dal duška svoji pekoči vesti in moreči slutnji. Stisnil mi je r°~ ko in s tresočim glasom dejal: Da* nes je moj dan, dobro za te, da n>" sj prav meril." Dan je bil res vroč in krvav. Be* jaz sem pod koleno zadet umahnil. Rana se ni zdela nevarna. Zdravnik je izjavil, da bom kmalu okreval. Toda na velik strah, sem nekega dne opazil, da so se črvi zare-dili v njej. Glejte, gospod doktor, to je vzrok moje rane in črvov v njej, ki jih zdravniki že dvajset let skušajo u-gonobiti, a se jim doslej še ni posrečilo in se ji najbrž tudi ne bo. Zato pravim, da se tudi vi zastonj trudite. Pa naj bo! Ne bom tožil! Še hvaležen sem Mariji, da me je obvarovala nesreče, ki je zadela moja dva tovariša, največje nesreče, tieprevidene smrti in mi izprosila čas pokore. To kar sem doslej in bom poslej trpel, je več kot zasluženo. Naj sprejme Bog po rokah prebl. Device Marije v spravo za moj veliki greh. Oba, bolnik in zdravnik, sta zamišljena obmolknila . . . žati smo morali nazaj. Kakor dež so deževale krogle na nas. Tovariši ob desni in levi, spredaj in zadaj so padali, kakor trava pod koso. Ko smo se slednjič le izmuzali iz sovražnega ognjenega objema, je bil moj prvi pogled na okrog, za Fran-com. Zopet sva se dobila, oba nera-njena. Novo upanje nama je zasijalo, da se je le nad Tomažem vre-sničila napoved kazni one žene, ker je prvi sprožil. A že v tistem trenutku je sprožil skriti sovražnik smrtonosni strel. Predno sem se zavedel kaj je, je Frank že ležal na tleh. Iz prestreljenih prsi mu je bruhala kri. Hropeče je prosil za duhovnika, ki ga pa ni bilo blizu. Ob prestrašenih pogledih tovarišev je izdihnil, ko ga je kri zalila. Ne morem vam popisati, kaka groza me je obhajala pri zavesti, da Je to druga očitna kazen božja, ki ji vsak trenutek zna slediti tretja, katere žrtev bom jaz. Sklenil sem takoj poiskati duhovnika, da se spo-vem. Nisem ga našel. Z morečo zavestjo strašne krivde sem moral znova v bojno črto, skoraj prepričan, da me ne bo iz nje. In vendar sem prišel, celo ovenčan z junaškimi čini, ki so mi prinesli odlikovanje in povišanje. Še večkrat sem popeljal svoje fante nad sovražnika, pa vedno sem se zdrav vrnil. Boji so bili končani. Vesel sem se na čelu svoje čete vračal domov. Na bogoskrunstvo in njemu sledeče kazni obeh tovarišev, kakor na svoj lastni smrtni strah sem skoraj pozabil. Ko korakamo brez bojnega strahu domačim krajem nasproti polni sladkih mislih na zopetno svidenje, jaz pa razun tega še ves zaverovan v svoje odlikovanje in povišanje, nenadoma nekdo izmej civilnega prebivavstva, ki nas je kot zmagovavce srpo ustrelil gledal in Iz katoliškega in oeka- sveta. RIMSKE NOVICE Veliko skrb so povzročili svetemu očetu židje s svojim zioniziriom, ki hoče Palestino nazaj na Žide. Od kar je Palestina pod lastnim židovskim governerjem in židovsko upravo se je že toliko spremenilo na slabje, da se vidi, da skuša sedanja vlada kolikor mogoče verski pomen teh svetih krajev uničiti in narediti deželo samo kot navadno letovišče lahkoživih bogatinov. Tudi skušajo cclo deželo nasliti z Židi in spodriniti 011-dotne katolike in kristjane. Sveti Oče se je resno pritožil nad tem početjem v svojem nagovoru na kardinalski kolegij o priliki svojega godu. Toda Palestinska vlada je zaplenila vse časopise, ki so prinesli poročilo o tem protestu svetega O-četa. Zato je Jeruzalemski patrijarh izdal posebno pastirsko pismo na vse svoje vernike, v katerem je objavil ta protest in dostavil še svojega in pozval ljudstvo, naj se postavi za svoje pravice. AMERIŠKE NOVICE. Letna konvencija duhovske Evharisti-ške lige se je vršila prvi teden avgusta v San Francisco. Skof Schrembs je predsednik te lige. Imel je pontifikalno sveto mašo in vodil zborovanje. Ob sklepu konvencije je bila slovesna ura molitve, katere se je udeležilo veliko sto duhovnikov v surplices. Tajnik je poročal o velikem napredku lige od lanskegga leta. Določile so se tudi razne stvari, kako bodo duhovniki po svojih župnijah v prihodnje bolj delovali na to, da se češčenje presvetega Rešnjega Telesa razširi in da se bode veliko ljudi udeleževalo vsaki teden te ure molitve po cerkvah, kajti skoraj že v vsaki bolje urejeni cerkvi opravljalo to pobožnost vsaki teden, ali v nedeljo ali pa med tednom. Duhovske spremebe med slovenskimi duhovniki v Ameriki: Rev. J vi j Trunk, slovenski pisatelj in koroški rodoljub, je prišel v Ameriko in se nastanil v North Dakota, v škofiji Hismark. Sprcje je v oni škofiji župnijo. Kličemo mu dobro došli! — Rev. John Miklavčič, do sedaj kapelan pri sv. Lovrencu v Ncwburghu, je bil premeščen k svetemu Vidu v Cleveland in dosedanji kapelan Rev. Anton Bombač je bil premeščen k svetemu Lovrencu. Objednem je bil imenovan profesorjem na škofijskem deškem semenišču. Ven- Brat Kandid Grmele, frančiškan. je prišel tedni v Ameriko. Kličemo 111ii dobro došli! — Rev. Valetin M helič je bil imenovan župnikom dela slovenske župnije v Forest City. Pa. Radi nemirov v župniji je škof župnijo razdelil. Del je ostal pri svetem Jožefu, drugi del je pa začel službo božjo v pritličju irske cerkve pod dosedanjim župnikom Rev. Jakobom Drevom. SLOVANSKE NOVICE. Na posredovanje papeža in angleške vlade, je češka vlada vrnila sirotam u-morjenega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove soproge grad Ko-nopišt, ki jim ga je bila kmalu po raz-sulu Avstrije vzela. Iz zasedenega ozemlja. Delavni in energični goriški poslanec kaplan Sček, katerega kandidaturo so Italijani celo po Vatikanu skušali preprečiti, ker so se ga že naprej bali, ki je pa kljub prišel v parlament, se zaveda svojega poslanstva. V Rimu je na pristojnih mestih izročil dve spomenici. Eno, narodno-po-litičnega značaja in zahtev, ministru za zasedeno ozemlje, drugo, cerkveno-poli-tične vsebine, pa papeževemu državnemu tajniku kardinalu Gasparriju. V tej prosi cerkveno oblast, naj vstanovi za vse zasedeno ozemlje, kjer prebivajo Slovenci čisto slovensko škofijo, za Italijane pa čisto italijansko. Ob enem mu je pojasnil škandalozno postopanje fašistov s slovensko-hrvatsko duhovščino. Bomo videli če bo kaj pomagalo. NOVICE IZ DRUGIH KRAJEV. Iz katoliške Francije zvemo, da se je ondi nedavno vršil takozvani katoliški teden njenih kulturnih delavcev vseh strok. Predsedoval je pariški nadškof kardinal Dubois. Navzoč je bil mej mej drugimi tudi zmagavec Nemčije, general Foch. ki je kakor znano izrazit katoličan. Saj kdor ni prinesel s seboj pisanega potrdila od svojega župnika, da je res praktični katoličan, tisti sploh ni imel dostopa. Svoja zborovanja so začeli s sv. mašo in skupnim sv. obhajilom v cerkvi sv. Stanislava. Sredi tedna je bila slovesna zadušnica po vseh v vojni padlih kuturnih delavcih katoliškega mišljenja. Ves teden so se vršila predavanja in debate o raznih času primernih vprašanjih: O notranjem življenju, o šoli, o krščanski internacijonali itd. Krasen sklepni govor je imel kardinal predsednik sam. Stalni odbo^ katoliških k-iit ir-nih delavcev, ki se je ob tej priliki poživil, naj bi skrbel za lo, da se ideje, ki so se skresale zaneso maj ljudske mase, ki naj jim z združenimi močmi pripomore, da vskale in dozore v dejan;?.. ZAHVALE. Spring Valleyy, 111. — Dolžnost me veže, da se javno zahvalim Mariji za vse milosti, katere mi je do sedaj skazala. Bilo je 27. junjia, ko je prišel mojega sina prijatelj in sošolec, in vprašal, kedo se hoče z njim kopat v Illinois River. Rekel je, da gre tudi njegov stric z njimi in so šli. Ta pa ni znal plavati. Ko sta moj sin in stric videla, da ne zna plavati, reka je pa globoka, sta ga svarila, naj ne gre na globoko. Pa ni ubogal. Naenkrat je moj sin opazil, da se potaplja. Hitro mu je šel na pomoč, toda o-klenil se ga je tako tesno, da sta šla oba 11a dno. Stric je prestrašen videl, da ne more več pomagati, je mislil, da jt že prepozno, da sta oba utonila. Vendar v tem se pokaže zopet eden, bil je moj sin, ki se je rešil. Prepričana sem, da ga je Marija varovala v tej veliki smrtni nevarnosti. Tu':ai pošljem mal darček v zahvalo Mariji. Ana Blakach. Cleveland, O. — Obljubila sem, da se bom javno zahvalila presvetemu Srcu Jezusovemu in Mariji Pomagaj za uslišano prošnjo. In .res sem bila uslišana. Pošiljam $2.00 za liste Ave Maria. Frančiška Vičič. McKinley, Minn. — S tem spolnujcm svojo dolžnost, da se zahvalim blaženi Devici Mariji in Srcu Jezusovemu za srečno prestano težko operacijo, katero sem prestala v bolnišnici. S tem se javno zahvaljujem in darujem $2.00 za Ave Maria. Thersa Žitnik. Cleveland, O. — S tem se zahvalujein Mariji Materi božji, za uslišano prošnjo in Vam priložim $1,00 za pomoč listu. Mary Fabjan. Cleveland, O. — Zahvaljujem se za zdravje Mariji, ker je mojo hčerko ozdravila. Skozi 6 tednov je močno ka-šlala, zdaj je pa ozdravela. Hvala Bogu in Mariji. Zato darujem... Ana Skerl. Duluth, Minn. — Prosim, priobčit«-' javno zahvalo Mariji za povrnjeno zdra-vje 11a očeh. Po njeni priprošnji sem zopet sposobna dela in vid se mi vrača-Frančiška Sterle- Barberton, O. — Zahvalujein se M«' v i j i za zdravje moje hčere in matere. Frances Skraba. **kphone: Canal 1614 VSTANOVLJENO 1888. k. H. KAPSA Slovencem priporočam svojo trgovino z železnino. PoAteno blago — zmerne cene. *0o°-aoo4 Blue Island Ave., Cor. aoth St Chicago, 111 Pridite in prepričajte se! ZA NOTARSKA DELA kakor proinje za dobiti svoje sorodnike v Ameriko, razne kupne pogodbe, pooblastila, zaprisežene izjave in druge enake listine, se obrnite vedno na svoja rojaka in boste NAJBOLJE postrežem. Tudi preiskujeva lastninsko pravico zemljiiS tu in v domovini. Posredujeva tudi v toibenih zadevah med strankami tu in v domovini, izdelujeva prevode na angleiki jezik in obratno, tolmačiva na sodnijah in dajeva vsakovrstne navodila. Cene sa delo nizke, informacije zastonj! Pisma naslavljajte: J.iGRICH & M.ZELEZNIKAR (SLOVENSKA NOTARJA) v uradu "Edinost" 1849 West aand Street, Chicago, 111. SEIZ BROTHERS Priporoča vsem sleveaakim duhovnikom sto jo nHW» »Mrko nabožnih knjig ▼ jezikih, vseh cerkvenih potrebščin, kipov, podob, iuliujic Ltd. Priporofca se todi venskim dru&vom p« nakwp* zastav in draitrenfli 31 Barkley Street. Near Tsrk Telefon: 5985 Katoliški Sk>T«od sst» vedajte * žnosti In raji«! "K A TOIL ČASOPISJE." ******** ************************************* 1» + t * + * % 1» * * * t % % 1» * 1» ZA VSE LJUDI IN ZA VSE SLUČAJE, Gotovo je, da imam največje prodajalne in najbolj založene z različnim blagom n slovenske gospodinje in gospodarje, pa tudi za ženine in neveste, ker imam fino pohifttv* in druge potrebne reči. PRVE SO GOSPODINJE, katere dobijo pri meni najboljše peči, preproge, linoleum, posodo, vozičke, zibele, blazine, omare in drugo. GOSPODARJI VEDO, da imam raznih barv, železja, ključavnic, cevi za plin, stekla, korito in drugo vedno v zalogi. NOČ IN DAN pa imam otvorjen pogrebni zavod z "AMBULANCAMI". — Trije a»-bulančni in bolniški avtomobili to vedno na razpolago, za vsaki čas, za vsako nezgode ali bolezen. Največji pogrebni zavod, v katerem izvriujemo vsa dela v vso zadovoljno«t naroda. Oba taUfona noč in dan: Bell: Rosedale 1881. O. S. Princeton 1381. Anton Grdina, Trgovec in pogrebnik 1053 E. 62nd St., Cleveland, O. % S slabim želodcem ni vspeha! + t i i L Dr. Orison Swett Marden, sloveči pisatelj pripoveduje: "Možgani dobe veliko kredita, ki bi ga pravzaprav moral dobiti želodec. In prav ima. Na tisoče ljudij je na »vetu, ki se imajo zahvaliti za avoj vspeh v življenju predvsem dobri prebavi. Kdor ima slab želodec in trpi bolečine, nt more imeti nikdar popolnega vspeha. Najbolj zanesljivo zdravilo za slab želodec je: Zlata kolajna v TR1NERJEV0 AMERIŠKO ZDRAVILNO GRENKO VINO Pripravljeno je samo iz grenkih rastlin, korenin in hibja znane zdravilne vrednosti in naravnega rdečega vina. Izčisti želodec, odpravi vse snovi ta notranjosti, pospeSoje prebavo, vrne slast, ojači žive« tn celo tela. Za zaprtje, slabo prebavo, glavobol, omotico, nervos-nost, pomanjkanje energije, splošno omemog-lost, Itd. Panama (916 Trineijevft AngeBka Grenka Tonika je splošno odvajalno in zelo okusno sredstvo proti slabostim telesnega vstroja, TRINERJEV LINIMENT je izvrstvo zdravilo, zelo močno, toraj uporabno za zunanja zdravila. Oprostilo te bo revmatizma in trganja. Ako so tvoji udje otrpli, ali imai bolečine v hrbtu, ali si kak ud pretegnfl ali svil, za otekline itd., ako si 1 njim namažeš utrujene mišice ali noge potom, ko si se skopal, boš začuden čutil blagodejen vpljiv. TRINERJEV ANTIPUTRIN je najbolj« čistilec za zunanjo upo rabo: Grgranje, izpiranje ust, čistenj« ran, odprtin i. t. d. V vseh JOSEPH TRINER COMPANY 1333-1343 S. Ashland Ave, Chicago 111