izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, G. D'Annunzio 27/E, te /fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-?. a postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini T E D N I K NOVI UST Posamezna številka 1.200 lir NAROČNINA Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. 50% Pubblicita inferiore al 50% SETTIMANALE ST. 1964 TRST, ČETRTEK 13. APRILA 1995 LET. XLIII. Radost Velike noči Že stoletja krščanski svet v zgodnji pomladi vsako leto obhaja praznik Kristusovega vstajenja, ki vsakokrat pride na vrsto na prvo nedeljo po spomladanski polni luni. Tudi to dejstvo, poleg obujanja spomina na resnične evangeljske dogodke, mu daje poseben simbolični pomen, saj je to letni čas, ko se narava prebuja iz sivine večmesečnega zimskega počitka. To dogajanje vsako leto znova zaznavamo ze z našimi očmi, saj vidimo, kako se dnevi daljšajo in sončna toplota postaja močnejša, trave ozelenijo in travniki zacvetijo, tudi na drevesih se začne prebujati življenje, na poljih začnejo kliti posejani in posajeni pridelki. Ljudje kar fizično občutimo prebujajočo in Presnavljajočo se energijo, vendar je to dogajanje pomenljivo tudi v duhovnem pogledu. Izza vsega tega lahko kot kristjani začutimo neviden Stvarnikov poseg, ki vse ureja in načrtuje v skladu s popolnimi zakoni, katerih vzgib in končno bistvo sta razumljiva le v luči vere. Ni pretirano reči, da je prav pomladni svet s svojimi cvetovi, duhtečimi vonjavami in zelenjem en sam slavospev stvarstvu, podobno dinamiko prehoda iz žalosti v svetlo radost Pa pozna tudi krščansko bogoslužje. 40-dnev-nemu postu, ki v liturgiji odseva v spokorno-sti in skromnosti, sledi pomenljivo obredje Velikega tedna, v katerem je ponazorjena vsa Kristusova drama od njegovega rojstva prek javnega delovanja, prijetja, mučenja in križanja do poveličanja na velikonočno jutro. Ne nazadnje na podoben način poteka tudi življenje vsakega posamičnega človeka, ki je podvrženo padcem in dvigom, na koncu zemelj-skega bivanja se umiri, od človeka pa trajno vstane le tisto, kar je nastalo iz dobrega in je presegalo golo pehanje za materialnimi dobrinami. Kristusovo vstajenje je torej porok, da obstaja poleg snovnega sveta očesu nevidna, duhovna stvarnost, ki ima popolnoma drugačne zakonitosti kot npr. vsakdanji boj za kruh ali politično moč, marveč je to dejanskost, ki svo-jf ntemeljitve in mednote črpa iz sporočila križanega Kristusa. V tistih dramatičnih dneh Velikega tedna je Jezus bil navidez ponižan in os-ramoščen, a njegovo zavestno žrtvovanje je pomenilo popolno zanikanje kakršnekoli sle P° oblasti ali popularnosti. Iz evangeljskih Poročil je razvidno, da bi se temu trpljenju lahko izognil, a se je zanj zavestno odločil, saj Se je zavedal, da pot k odrešenju vodi le preko križa. To pa seveda velja tudi danes in za Vsakega posameznika, o čemer nas vsako leto poučijo prav velikonočni prazniki s svojim radostnim sporočilom. (foto P. Kobali) L o L. i k o °L ok k o u. i o ^ ® "k ( O Sodelavcem, zvestim naročnikom, V o bralcem in podpornikom 0k- n ter vsem Slovencem želi vesele velikonočne praznike l O NOVI LIST L o RADIO TRST A Pritisk na Slovence v Italiji, ki spominja na črne čase fašizma Vlada hoče ukiniti dve slovenski soli Slovenci moramo odgovoriti z okrepitvijo nase politične enotnosti ■ ČETRTEK, 13. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zdravje je v naših rokah (Helena Bizjak); 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Boris Pahor: »Nomadi brez oaze«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dopisnice z najbližjega vzhoda. ■ PETEK, 14. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Boris Pahor: »Nomadi brez oaze«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: Potovanje v otroški svet (Jelena Stefančič); 14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.10 Kulturni dogodki. ■ SOBOTA, 15. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.15 Filmi na ekranih; 10.00 Poročila; 11.30 Iz Dopisnic z najbližjega vzhoda; 12.00 Krajevne stvarnosti: Ta rozajanski glas (oddaja iz Rezije); 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon; 15.00 Tu 362875. Z vami kramlja Sergej Verč; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Mala scena. Lida Turk: 22. leto ob zori: »Vojo in Milena«. ■ NEDELJA, 16. aprila, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Čudežno jajče-vo drevo« (Zlata Jurin); 10.30 Veselo po domače; 11.00 Čakole na placu; 11.45 Vera in naš čas; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Mala scena. Lida Turk: 22. leto ob zori: »Vojo in Milena«; 15.00 Krajevne stvarnosti; 18.00 Branko Rozman: »Obsodili so Kristusa«. ■ PONEDELJEK, 17. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 9.15 Odprta knjiga. Boris Pahor: »Nomadi brez oaze«; 10.00 Mladinski oder: »Pirhi brez presenečenja« (Lučka Susič); 10.30 Intermezzo. Franz Schubert: Odlomek iz nedokončanega oratorja »Lazarus«; 11.00 IZ STUDIA Z VAMI: 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: Glasbena pravljica (Janez Bitenc); 15.00 Iz življenja mladostnika (Tanja Colja); 15.30 Mladi val; 17.00 Mi in glasba; 17.40 Slovenska lahka glasba; 18.45 Cakole na placu. ■ TOREK, 18. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Cigani, večni popotniki (Katja Kjuder); 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Boris Pahor: »Nomadi brez oaze«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Aktualnosti; 16.00 Mladi val; 17.00 Mi in glasba; 18.00 Luigi Pirandello: Golo življenje. ■ SREDA, 19. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.10 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Boris Pahor: »Nomadi brez oaze«. Roman; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Literarne podobe: šest sodobnih tržaških pesnikov. Minister za šolstvo Giancarlo Lombardi je v sredo, 5. aprila, podpisal odlok o združitvi v prihodnjem letu nižje srednje šole Frana Erjavca iz Rojana s šolo Ivana Cankarja od Sv. Jakoba ter nižje srednje šole Frana Levstika s Proseka s šolo Srečka Kosovela z Opčin. Dejansko to pomeni ukinitev obeh slovenskih šol v tržaški občini. Minister je podpisal zadevni odlok v nasprotju z mnenjem tržaškega pokrajinskega šolskega sveta, kakor tudi v nasprotju z mnenjem Deželne komisije za slovenske šole, ustanovljene na osnovi 9. člena št. 932 iz leta 1973. Predvsem pa moramo poudariti, da je minister s svojim ukrepom kršil bodisi italijansko zakonodajo kot mednarodne obveznosti Italije. Spomnimo naj, da je na osnovi 1. člena zakona št. 1012 iz leta 1961 mogoče ukiniti šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji edinole z odlokom predsednika republike (in ne z navadnim ministrskim odlokom, kot skuša zdaj napraviti minister Lombardi). Poleg tega pa moramo seveda opozoriti tudi na dejstvo, da sta šoli Erjavec in Levstik zaščiteni na osnovi Londonskega memoranduma iz leta 1954, kar je bilo pozneje potrjeno v Osimskih sporazumih iz leta 1975. Iz navedenega je očitno, da gre za izredno hudo dejanje italijanskega ministra za šolstvo. Naš tajnik Martin Brecelj je v preteklih dneh že naslovil protestno pismo nanj, spričo mednarodnih razsežnosti zadeve pa je pisal tudi italijanski zunanji ministrici Susanni Agnelli in slovenskemu zunanjemu ministru Zoranu Thalerju. V pismih je med drugim rečeno, da si SSk pridružuje pravico, da sporazumno s prizadetima šolama ter z drugimi komponentami Slovencev v Italiji seže tudi po sodnih sredstvih, saj smo priča, kot rečeno, očitnemu kršenju zakonitosti. Želeli pa bi podčrtati aspekt, ki je pri tej zadevi bistvenega pomena. Slovenci v Italiji smo pripravljeni razpravljati o vsem, vključno o možnosti »racionalizacije« našega šolskega omrežja. Kar je za nas nesprejemljivo, pa je dejstvo, da nam skušajo vsiliti takšne »racionalizacij ske ukrepe« proti naši volji, se pravi v brk avtonomiji slovenskega šolstva in vrh vsega ne da bi spoštovali veljavnih zakonskih predpisov in mednarodnih sporazumov. Iz tega očitno izhaja, da gre tudi in predvsem za problem poli- tične volje. Da je res tako, potrjuje dejstvo, da Slovenci v Italiji v zadnjih časih doživljamo ravno na šolskem področju vrsto kršitev mednarodnih obvez. Spomnimo naj, da so italijanske oblasti dejansko ukinile štipendije za izpopolnjevanje slovenskih šolnikov iz Italije v Republiki Sloveniji, da so suspendirale veljavnost dogovora o medsebojnem priznavanju univerzitetnih diplom, da delajo težave pri prirejanju jesenskih seminarjev za slovenske učitelje in profesorje s Tržaškega itd. Se več. Ukrep o ukinitvi dveh slovenskih šol lahko uokvirjamo v niz udarcev, ki jih slovenska manjšina doživlja v zadnjih časih tudi na drugih področjih. Spomnimo naj le na novo volilno zakonodajo, ki je hudo obglavila naše izvoljeno predstavništvo, na neskončne težave pri financiranju naših ustanov in organizacij, na ukrepe proti našim gospodarskim dejavnostim (obrtna cona v Nabrežini, Kmečka banka v Gorici) itd. Vse te oblike pritiska na našo narodnostno skupnost so se očitno povečale in zaostrile v zadnjih časih, ko v Italiji stopajo na oblast ljudje in sile, ki so se do nedav- nega tudi odprto sklicevali na fašizem. Med drugim je očitno, da gre za pritisk, ki je posredno uperjen tudi proti Republiki Sloveniji. Italija nas po vsem sodeč ima za nekakšne talce v svojih odnosih s Slovenijo in pritiska na nas, da bi izsiljevala Slovenijo v drugih zadevah (npr. pri nepremičninah istrskih beguncev) ali pa da bi Sloveniji kdaj v bodoče »prodala« vrnitev tega, kar nam je zdaj vzela, kot veliko koncesijo. Slovenci v Italiji se upravičeno čutimo hudo prizadete kot italijanski državljani in sploh kot ljudje. Nujno je, da proti takšnemu ravnanju protestiramo na vseh ravneh, od krajevne do vsedržavne in mednarodne, kakor tudi, da se pri tem protestu poslužujemo vseh razpoložljivih demokratičnih sredstev, od političnih do sodnih in drugih. Zavedati pa se moramo, da bomo toliko bolj učinkoviti, kolikor bolj bomo znali biti politično enotni. Na dlani je namreč, da je prva oblika obrambe združevanje sil. To so dobro vedeli naši predniki v črnih časih po prvi svetovni vojni. Kaj pa mi? Tudi na sedanjih upravnih volitvah bomo imeli priložnost za odgovor. Stališče SKGZ o šolskega sistema »Vsiljena racionalizacija šolskega sistema za manjšino ne more biti sprejemljiva iz razlogov, ki so bili že večkrat povedani v javnosti in posredovani pristojnim šolskim oblastem, v prvi vrsti šolskemu skrbniku. Državi se mudi, da bo z racionalizacijo prihranila pri javnih izdatkih, prav nič pa se ji ne mudi pri reševanju ustavnih obveznosti do manjšine.« Tako poudarja Slovenska kulturno gospodarska zveza glede ministrskega odloka o združitvi ravnateljstev nižjih srednjih šol F. Erjavca in F. Levstika s šolama I. Cankarja oz. S. Kosovela. SKGZ ugotavlja, da tržaški šolski skrbnik, na čigar predlog je prišlo do ministrske odločitve, ni upošteval odklonilnega stališča deželne komisije za slovenske šole in pokrajinskega šolskega sveta. Prav tako niso bila upoštevana v lanskem letu stališča Sindikata slovenske šole, slovenskih organizacij in strankarskih komponent, ki so v okviru enotnega šolskega odbora sprejeli odloči- tev, da je o vsakršnem posegu, ki zadeva racionalizacijo šol, mogoče govoriti le z aktivnim sodelovanjem manjšine. SKGZ podčrtuje, da so šolske oblasti, še zlasti tržaški šolski skrbnik, točno seznanjene s specifiko in potrebami manjšine na šolskem področju, tako je šolski skrbnik tudi vedel, da se je Slovenski raziskovalni inštitut na pobudo enotnega šolskega odbora lotil raziskave, ki bo omogočila jasnejši vpogled v položaj in perspektivo slovenskih šol vseh stopenj. Šele ob takem pregledu je namreč mogoče govoriti o ukrepih (in teh je tudi slovenska šola nedvomno potrebna), s katerim' bi slovenskim šolam zagotovil' perspektivo racionalne in kakovostne upravne ureditve. Slovenska kulturno gospodarska zveza podčrtuje nujnost, da o tem kočljivem vprašanju enotno zavzame stališče vsa manjšina, potreben pa je tudi odločen poseg matične države v odnosu do ita' lijanske oblasti. Martin Brecelj, deželni tajnik Slovenske skupnosti »Vsem bi voščil, da bi se znali prenavljati kot člani naše manjšine in kot ljudje« Pred letom dni si bil izvoljen Zcj deželnega tajnika Slovenske skupnosti. Na katere strankine po-"ude bi najraje opozoril našlo slo-Vensko javnost v zadnjem letu? V tem letu smo svoje napore usmerjali predvsem k štirim te-meljnim ciljem. Veliko smo si prizadevali za to, da bi Slovenci v Ita-'J1 presegli pregrade, ki so se med nas zarezale v preteklosti in ki da-^es nimajo nikakega smisla več. V duhu se je porodila zamisel o ''jarodnem svetu Slovencev v Ita-'l1/ se pravi o prenovljenem predstavništvu s široko demokratično egitimacijo. Žal so kratkovidni in-eresi te napore vsaj za zdaj za-v™- Na drugem mestu bi omenil nasa prizadevanja v krajevnih up-ravah. Posebno zadovoljni smo z UsPehom v tržaški občini, v kate-ri le z županom Illyjem prišlo do Pravega zgodovinskega preokre-a- Poleg tega smo precej naporov lagali v seznanjanje osrednjih 1 Pijanskih političnih krogov z od-Pdimi problemi naše narodnost-Ue skupnosti, kakor smo si tudi Pnzadevali za utrditev sodelovalia z našimi zavezniki v Italiji. Tu j omenil predvsem zavezništvo, 1 smo ga sklenili lanskega no-embra s strankami Partito auto-uomista trentino tirolese, Sudti-*°.er Vokspartei in Union Valdo-aine. Veliko pozornost pa smo Posvetili tudi mednarodni ravni, acenši seveda s sodelovanjem Slovenijo. Lahko trdimo, da vm° napravili prve resne korake smeri internacionalizacije pro-jmatike slovenske narodnostne topnosti v Italiji. v Si pri svojem političnem delu . *», da SSk nima več svojih izvo-Jenth predstavnikov v deželnem svet*?*1 %or^em pokrajinskem t ^islim, da ne pretiravam, če lrn, da odmanjkanje predstav- nikov Ssk v goriškem pokrajinskem svetu, predvsem pa v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine predstavlja ogromno škodo ne samo za našo stranko, ampak za celotno našo narodnostno skupnost. Tega se danes dobro zaveda, kdor po bliže sledi življenju naše narodnostne skupnosti, pa naj si bo na urbanističnem, gospodarskem, kulturnem, šolskem in na kateremkoli drugem področju. Po pravici povedano se čudim, da se iz vrst naše manjšine (in ne samo naše stranke) še ni dvignil noben glasnejši protest zaradi krivične nove volilne zakonodaje, v kateri je treba iskati glavne vzroke za omenjeno obglavljenje našega izvoljenega predstavništva. Tudi v tem primeru imam, žal, vtis, da večkrat prevladujejo ozkosrčni interesi, ki pa so na daljšo roko naravnost pogubni za obstoj in nadaljnji razvoj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Kaj pa je s tržaškim pokrajinskim svetom? Kot je znano, je deželno upravno sodišče lanskega oktobra odložilo za nedoločen čas tržaške pokrajinske volitve na osnovi priziva, ki ga je vložila prav Ssk. Ugotovili smo namreč, da tržaške pokrajinske volitve vse od leta 1956 ne spoštujejo italijanske volilne zakonodaje, po kateri sme sestavljati pokrajinski svet največ polovica svetovalcev, izvoljenih na območju ene občine. V primeru tržaškega pokrajinskega sveta pa je bilo kar 21 od skupnih 24 svetovalcev izvoljenih v tržaški občini! O zadevi bi se moralo dokončno izreči ustavno sodišče, kdaj bo to storilo, pa nam ni dano vedeti. Vse dotlej bo pokrajinsko upravo vodil komisar. Mi smo vsekakor za to, da bi do razsodbe ustavnega sodišča prišlo čim prej, saj je tržaška pokrajina že tako dolgo pod komisarsko upravo, da ni več vzdržno z vidika same demokracije. Seveda pa je s političnega vidika dosedanji uspeh našega priziva izredno zanimiv, saj porjuje, da nas Italija doslej s svojo volilno zakonodajo ne samo ni ščitila, kot bi morala v skladu s 6. členom ustave, ampak nas je celo diskriminirala. Doslej je bila namreč velika večina članov pokrajinskega sveta izvoljena v tržaški občini prav zato, ker je prebivalstvo na podeželju v večji meri slovensko. Kaj bi na splošno rekel o pripravah na skorajšnje občinske volitve? Kaj si pri naših ljudeh posebej opazil ob tej priložnosti? Ssk je za te volitve posebej potrudila. Povsod tam, kjer nastopamo, smo se predstavili z res dobrimi kandidati in s konkretnimi programi, tako da smo v stanju odgovorno prevzeti vodstvo posameznih krajevnih uprav. Toda te volitve imajo tudi širši pomen. Italija in še posebej Slovenci v njej preživljamo prelomne čase. Slovenci imamo priložnost, da pokažemo, ali smo naveličani praznih obljub, s kakršnimi so nas osrednje italijanske oblasti doslej vodile za nos, ali smo res za reševanje odprtih vprašanj naše skupnosti, ali smo torej za večjo politično enotnost, za preseganje delitev, ki so nas doslej politično hromile. Da, Slovenska skupnost predstavlja alternativo vsemu temu, njena uveljavitev na teh volitvah bi lahko pomenila nov začetek v zgodovini Slovencev v Italiji. Kolikšen vpliv ima po Tvojem vsedržavna italijanska politična stvarnost na našo zamejsko politično dejanskost? Brez dvoma veliko, saj živimo v tej stvarnosti, pravzaprav smo njen del. In tako tudi mi doživljamo, da se je v Italiji končalo neko zgodovinsko obdobje. Zrušil se je oblastniški sistem, v središču katerega je bila nepretrgoma pol stoletja Krščanska demokracija tudi zato, ker je na oblasti ni mogla oz. »ni smela« zamenjati opozicija s komunističnim predznakom. Zdaj se je mogoče deblokirala italijanska demokracija, a to se dogaja na način, ki utegne biti nevaren za same temelje te demokracije. V italijanskem političnem prostoru je ta hip veliko zmede in širijo se zaskrbljujoče avtoritari-stične klice. Zgodilo se je, da so se na oblast povzpeli tudi ljudje in sile, ki so se do nedavnega odprto sklicevali na fašizem. To Slovenci neposredno občutimo na lastni koži. Pomislimo le na pritiske na našo manjšino na šolskem, gospodarskem in drugih področjih; pomislimo le na zaostritev odnosov med Italijo in Slovenijo. Tudi ta kontekst bi nas Slovence v Italiji moral spodbuditi k večji politični složnosti. Kako pa vpliva stanje v Sloveniji? Demokratizacija in osamosvojitev Slovenije sta epohalen dogodek tudi za Slovence, ki ne živimo v slovenski državi. Šele zdaj npr. lahko dejansko uživamo pravico do našega narodnostnega imena. Zdaj nas vsi poznajo za Slovence, medtem ko so nas prej pogrešno obravnavali kot »Slovane«, »Jugoslovane« ipd. Seveda je ta premik bistvenega pomena za nas, ki se spopadamo predvsem s problemom lastne identitete in njenega uveljavljanja. Poleg tega je za nas zgodovinska pridobitev tudi to, da nas od matične domovine ne ločuje »železna zavesa« oziroma sistemska meja in da se bomo, kot kaže, v doglednem času vsi skupaj znašli pod evropsko streho. To bi moralo povsem spremeniti in izboljšati raven naših odnosov z matico. Upam tudi, da se bo Slovenija še dalje razvijala na vseh področjih s tako naglim ritmom kot v zadnjih letih. Urejena in cvetoča Slovenija bo v največjo oporo tudi Slovencem, ki v njej ne živimo. Imate v Ssk stike z italijansko manjšino v Sloveniji, oziroma z njenimi političnimi predstavniki? Zal ne veliko, še največkrat se srečujemo s poslancem italijanske narodnosti v Državnem zboru Republike Slovenije Robertom Battellijem. Pri nas vsekakor obstaja želja, da bi te stike okrepili, saj smo prepričani, da bi bilo tovrstno sodelovanje v dolgoročnem interesu enih in drugih. (foto ]an Leszczynski) Česa najbolj pogrešaš pri svojem političnem delu? Želel bi, da bi Slovenci v Italiji imeli več političnega poguma, da bi bili manj konservativni zlasti v stvareh, ki so se že izkazale kot napačne in neučinkovite. Kako je z našo zamejsko manjšinsko vzajemnostjo? Že nekajkrat sem v tem pogovoru dejal, da v naši manjšinski skupnosti vse prevečkrat prevladujejo parcialni in kratkovidni interesi. Upam, da nas bodo udarci, ki jih v zadnjih časih doživljamo, predramili, tako da bi imeli večji smisel za celoto. Kaj bi rad posebej povedal našim ljudem ob letošnji veliki noči? Velika noč je praznik življenja, zmage nad smrtjo, prerojenja. Vsem nam bi voščil, da bi se znali preroditi in se prenavljati kot člani naše narodnostne skupnosti in sploh kot ljudje. Pogovarjal se je Drago Legiša Saša Rudolf Vsak kompromis bi Potem ko je dobesedno prespala štirimesečno bosansko premirje, skuša mednarodna diplomacija v poslednjih tednih spet in spet kršene prekinitve ognja najti nov kompromis, novo podaljšanje premirja. Kontaktna skupina že nekaj dni skuša v Beogradu prepričati srbskega predsednika, naj v zameno za odpravo sankcij uradno prizna Bosno, in sicer v mejah, ki jih spoštuje mednarodna skupnost. Tako priznanje bi vsekakor predstavljalo korenito spremembo v srbski politiki, zavrnitev tez, ki jih je pisatelj in kasnejši državni predsednik Dobriča Čosič postavil v zloglasnem Memorandumu Srbske akademije znanosti in umetnosti. Prav ta dokument je bil povod srbskemu nacionalizmu po eni strani in razkroju povojne Jugoslavije po drugi strani. Ce bo Miloševič, kot zvesti izvajalec memorandumskih tez, sprejel ponudbo kontaktne skupine, potem bo res težko razumeti, zakaj je začel vojno, zakaj je državo spravil v katastrofo, zakaj je bilo potrebnih skoraj 300 tisoč človeških življenj in skoraj 2 milijona beguncev, da o si- rotah, invalidih, posiljenih dekletih sploh ne govorimo. In vendar bi bil kakršenkoli kompromis boljši od vojne, politični zasuk skesanca primernejši od togega vztrajanja pri vojaških operacijah, kajti togost izsiljuje togost na nasprotni strani, je humus fundamentalizma, ki ni last zgolj Islama, pač pa je zakoreninjen, čeprav pod drugačnim izrazom, v vseh narodih in verstvih. Bosanski tragediji ni videti konca, saj sta obe strani (muslimansko-hrva-ška in srbska) izkoristili premirje za okrepitev vojaških sil in sposobnosti svojih oddelkov. S pomladjo se je znatno povečalo število kršitev krhkega premirja, tako da topovi grmijo na vseh frontah. S 1. majem, ko bo premirja formalno konec, bomo po vsej verjetnosti spet sredi najhujše vojne. In to ne le v Bosni. Nevarno se položaj zaostruje tudi na Hrvaškem. Sprememba naziva modrih čelad je le kompromis, nikakor pa ne jamstvo, da bo med Zagrebom in Kninom stekla pogajalska beseda. Na velikonočni ponedeljek bodo pretekla natanko štiri le- V Padovi je zmagal skavt Prvi politični test po slovitem lanskem 27. marcu, ki je bil prinesel zmago Berlusconijevemu 'polu svoboščin', je v Padovi pokazal, da je zmagovalec na lanskih političnih volitvah postal v nedeljo, 9. t.m., poraženec. Volilnih upravičencev je bilo 106 tisoč in so glasovali za naslednika bivše radikalne poslanke Emme Bonino, ki je odstopila, ker je postala komisar v Evropski zvezi. Volivci so lahko izbirali le med dvema kandidatoma. Predvolilne ankete so napovedovale zmago kandidata 'pola svoboščin'. Zgodilo pa se je, da je bil s skoraj 58 odstotki glasov izvoljen 37-letni srednješolski profesor Gianni Sa-onara, ki so ga uradno podpirale levosredinske stranke in Bossije-va Severna liga. Novi poslanec je bil v mladih letih skavt, devet let je bil predsednik škofijske Katoliške akcije in je zdaj deželni predsednik Zveze italijanskih katoliških delavcev (ACI). »Uspeh je nagrada za kandidata, ki je novinec v politiki in popolnoma neodvisen od političnih strank«, je dejala znana poslanka Ljudske stranke Rosy Bindi, ki je tudi odločna nasprotnica zavezništva z Berlusconijevim gibanjem. Njegova zmaga je v političnem pogledu tembolj pomembna, ker so med volilnim bojem nastopili v Padovi vsi vodilni politiki, med njimi Berlusconi, Fini, Buttiglione ta od pričetka sovražnosti, od umora hrvaških policistov na Plitvičkih jezerih. Od tedaj dalje je celotno kninsko področje pod nadzorom srbskih upornikov, nekaj mesecev kasneje pa so zagospodovali še nad obsežnim ozemljem v Slavoniji. Ce po eni strani lahko razumemo krajinske Srbe in njihovo težnjo po avtonomiji in celo priključitvi k srbski matici, je obenem prav tako lahko razumeti hrvaške pregnance, ki se hočejo vrniti na svoje domove. Ene in druge je izigrala nesmiselna politika: krajinske Srbe je Miloševič še do včeraj prepričeval, da so del istega naroda in torej po Cošičevi teoriji iste države, Hrvate s Kninskega in iz Slavonije pa je Tudjman zasanjal z vero, da se bodo kot gospodarji s pogajanji ali s silo vrnili domov. Ne Miloševiču ne Tudjmanu doslej ni bilo za kompromis, verjetno iz notranjepolitičnih razlogov, saj sta si na ta način zagotavljala neomejeno oblast v državi in označevala vsakogar, ki je bil za dogovarjanje, za izdajalca. Trma pa ne vodi nikamor drugam kot v nadaljevanje vojne. za 'pol svoboščin', D'Alema, Seg-ni in Bianco za levo sredino. »Ce bi Severna liga na deželnih volitvah 23. aprila podprla levosredinske kandidate na glasovanju po večinskem sistemu, bi 'pol svoboščin' težko prejel večino glasov v severnih deželah,« je še dejala Rosy Bindi. * * * Na Mednarodnem tekmovanju za mlade glasbenike v Stresi je dosegla odličen uspeh Aleksandra Pavlovič, ki v tem šolskem letu obiskuje pouk klavirja na eksperimentalni šoli prof. Sijavuša Gadžija v okviru Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Tekmovanje je bilo od 24. marca do 2. aprila in se ga je udeležilo kakih tri tisoč mladih glasbenikov iz raznih evropskih držav. FANTJE IZPOD GRMADE in DEKLIŠKI ZBOR DEVIN vabijo na koncert velikonočnih pesmi ki bo v novi cerkvi v Štivanu v soboto, 22. aprila ob 20.30. Dramska skupina Igo Gruden pripravlja nov nastop Amaterska dramska skupina KD »Igo Gruden« iz Nabrežine pripravlja novo veseloigro, katere krstna uprizoritev je predvidena za prihodnji maj. Njena letošnja zasedba je nekoliko spremenjena, ker so nekateri novi igralci zamenjali prejšnje, med njimi bi posebej omenil Ivana Pangosa. Ta je sodeloval v skupini več kot deset let, to je od same ustanovitve dramskega odseka v društvu-Jedro skupine pa je ostalo nespremenjeno, z režiserko Majo Lapornik vred. a.t. 12 vse za Šport ŠPORT Ul. Raštel 19-Tel. 0481/531884 Fax 0481/534470 Kasti GORICA TRGOVINE OBUTVE Ul. Raštel 7 Ul. Oberdan 7 Ul. Raštel 8 tel. 535162 tel. 535520 tel. 33465 CREDIT0 C00PERATIV0 BANCA Dl CREDIT0 C00PERATIV0 DEL CARS0 ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA Zadružna kraška banka obvešča cenjene člane, da bosta izredni in redni občni zbor v drugem sklicanju dne 23. aprila 1995 s pričetkom ob 9.00 uri v občinski telovadnici v Zgoniku s sledečima dnevnima redoma: Izredni občni zbor 1. Odobritev novega zadružnega statuta Redni občni zbor 1. Poročilo Upravnega odbora, prikaz in obrazložitev obračuna z dne 31.12.1994 2. Poročilo Nadzornega odbora 3. Razprava in odobritev obračuna, poročil in predloga o razdelitvi dobička iz leta 1994 4. Določitev višine zneska, ki naj ga doplačajo novi člani 5. Določitev višine posojila, ki se sme podeliti posamezniku 6. Določitev najvišje meje dolgoročnih blagajniških in podpisnih kreditov 7. Določitev sejnin in honorarjev članom Upravnega in Nadzornega odbora 8. Izvolitev štirih članov Upravnega odbora in Nadzornega odbora Če se kdo ne more udeležiti občnega zbora, prosimo, da pooblasti izključno drugega člana. Za vstop v dvorano je obvezno vabilo. kam plovemo? Nekaj utrinkov ob 6. primorskih slovenističnih dnevih Od 6. do 8. aprila 1995 so v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah potekali primorski slovenistični dnevi, ki jih je priredilo Slavistično društvo za Trst, Gorico in Videm ob Podpori SD Koper, SD Nova Gorica ter pod pokroviteljstvom deželnega zavoda IRRSAE, SD Slovenije in ministrstva za šolstvo Slovenije. V treh dneh se je na slovenističnih dnevih dogajalo marsikaj: od predstavitve strokovnih in zgodovinskih ese-Jlstičnih publikacij do izredno zanimivih kot tudi izzivalnih referatov, ki so vzbudili živahno debato. V četrtek, 6. aprila, je predstavit-Vl najnovejših slovenističnih publika-cij in štirih italijansko-slovenskih slovarjev sledil literarni večer. Preplet P°ezije, proze in petja je ustvaril Ba-ado o narodu, ki so jo oblikovali pi-Satelja Boris Pahor in Alojz Rebula z odlomki iz svojih del, igralec Vladi-rnir Jurc z interpretacijo Kosovelovih verzov in mešani zbor Jacobus Gal-Us pod vodstvom Janka Bana. Nadvse slovesen in veličasten nvod v letošnje slovenistične dneve, 1 so bili posvečeni tako literarnim kot ndi jezikovnim vprašanjem. Refera-tov se je nabralo toliko, da jih je bilo Za dva dneva kar preveč, vendar je iz n)ih izšlo precej spodbud za nadalj-n)e delo. Referati, ki smo jim lahko Prisluhnili v petek, 7. aprila, so bili u£lašeni na temo »Fašizem in primorja književnost«. Po zgodovinskem 0risu Milice Kacin-VVohinz so ugled-rri Predavatelji osvetlili nekatere manj avnavane plati besednih ustvarjal-Cev, ki so pisali za časa fašizma (zla-sti Srečka Kosovela, Bogomira Magaj-ae' Franceta Bevka, Iga Grudna in amira Feigla). Ob tem pa so se ne-ateri prispevki navezali na besedila veh primorskih Prešernovih nagrajencev Borisa Pahorja in Alojza Rebu-e' zlasti na roman Kačja roža in mo-lv slovenskih otrok v fašistični šoli. Popoldne se je za okroglo mizo zvrstilo nekaj profesorjev in razisko-aicev, ki so nanizali svoje misli v zvezi z razvijanjem narodne zavesti . soli. Sobotno jutro pa je bilo usmerjeno v temo »Slovenščina ob zahodni meji danes«. Na osnovi raziskav med Osnovnošolci in višješolsko mladino italijanščini. Kam lahko to vodi, si ni težko predstavljati. Zdelo se mi je, da so tako ta referat kot tudi številni drugi dregnili v osje gnezdo. Slovenistični dnevi na Opčinah so nedvomno pokazali potrebo po odkriti in odprti debati o jezikovnih vprašanjih, o problematiki narodne zavesti, o jezikovnih interferencah, o poučevanju materinščine in drugega jezika, o družbenem in kulturnem pomenu slovenske šole v zamejstvu, o vlogi obveščevalnih sredstev. Kot šolnica mislim, da bi morali v času, ko bomo slovesno proslavljali petdesetletnico obnovitve slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem, že misliti tudi na delo, ki nas čaka v prihodnjih mesecih in letih. Vedno hujši raznarodovalni pritisk izvajajo v zamejstvu (kot tudi onstran meje na Koprskem) izredno vplivna italijanska sredstva množičnega obveščanja: televizija, revije in časopisje. Novi ukrepi v zvezi z združevanjem slovenskih srednjih šol so boleča posledica demografskega upadanja. Nove politične stranke, ki v italijanskem političnem razsulu obljubljajo prenovo in moralizacijo političnega življenja, vabijo v svoj krog vse večje število slovenskih volivcev, ki so izgubili zaupanje v tradicionalne stranke. Kam plovemo Slovenci? Zdaj gotovo ni čas, da bi slepomišili. Slovenstvo je v veliki nevarnosti. Posnetek s Primorskih slovenističnih dnevov (foto Kroma) Narodna identiteta se nedvomno oblikuje v družini, toda šola jo pomaga sooblikovati, saj je ena izmed redkih javnih ustanov, kjer se ne samo de iu-re, ampak tudi de facto uporablja knjižni slovenski jezik. Ali ga bomo sami maličili z uvajanjem »napredne« dvojezičnosti«? S tem kot tudi z drugimi problemi slovenske šole bi se morali odkrito spopasti, dokler je še pravšnji čas. Sola v zamejstvu ni sveta, nedotakljiva svetinja, ni neka danost, ampak institucija, katere vitalnost moramo Slovenci ohranjati predvsem sami. Z živo zavestjo, da je šola naš kulturni in družbeni problem, porok naše ohranitve in preživetja. In to na vseh stopnjah, če ne zlasti od otroških jasli dalje, preko vrtca in osnovne šole vse do višje srednje šole. Prizadevati si moramo, da gojimo knjižni jezik v šoli, ohranjamo pogovorni jezik v kulturnih društvih in športnih organizacijah, narečje doma, na vasi, na vaških praznikih in prireditvah. Dijaki in najstniki naj že imajo svoj sleng, ki se spreminja in podlega modam, ko bodo zrasli, pa jim mora ostati aktivno znanje slovenskega knjižnega jezika. Tega moramo kultivirati vzgojitelji in profesorji na vseh stopnjah. In če tega ne zmoremo zaradi raznih nepravilnosti, pomanjkanja časa, nezadostnega poznavanja jezika ali vrzeli italijanskega šolskega sistema, v katerega smo vkleščeni, se moramo ne samo potruditi, ampak tudi organizirati sami. O vsem tem se bomo še morali pogovarjati. Majda Artač Sturman Družinska psihološka knjižnica (3) Reševanje osebnih težav (dr. P. Honey) NASE SOŽALJE ako v zamejstvu kot tudi v Sloveniji So psiholog Danilo Sedmak, profeso- FlCl Vesna Vlahovič in Sonja Starc ter raziskovalka Suzi Pertot predstavili e aj zelo pomembnih opažanj in u8°tovitev o interferencah na narod- n°stno mešanih območjih ter o zna- nJu slovenščine tostran in onstran meje. 1 ,J^ac*vse razburljiv pa je bil poseg čie ^-velbar, ki je spregovorila o zlo-* Vzporednega poučevanja v dveh Kzikih na osnovnošolski stopnji. Nje- 0 razmišljanje je sad daljšega opa-s|_)vjan)a. ki je potekalo v različnih šol-Sg 'etih in ki dejansko potrjuje, da • P°nekod poučuje z vzporednim in °casnim navajanjem besed in stro-°vriih izrazov tako v slovenščini kot- Seveda pa včasih želimo svoje vedenje spremeniti brez upoštevanja drugih ljudi. Če smo odkriti do sebe, bi vsakdo od nas rad spremenil katero svojih navad, če bi le vedel, kako. Vsi vemo, da je vedenje rezultat dolgotrajnega vzgojnega procesa. Kot smo si neki vedenjski vzorec pridobili, tako se ga lahko tudi odvadimo in ga nadomestimo z drugimi, novimi. Nobenega razloga ni, da bi se celo življenje držali enih in istih vedenjskih vzorcev. Svobodno se lahko odločamo in preizkušamo razne, četudi za nas neznačilne oblike vedenja. Navsezadnje je malo verjetno, da bi se sploh kdo drug ukvarjal z našo prevzgojo razen nas samih. Vsakdo je odgovoren za svoja dejanja in čustvovanja, čeravno si pogosto želimo, da ne bi bilo tako. Najpogostejši in edini razlog pa je, da ne vemo, kako naj se prevzgojimo. Prva stopnja za našo prevzgojo je jasna in natančna opredelitev problematičnega vedenja. Ena najtežjih odločitev je že opravljena, ko določimo vedenjski vzorec, ki ga želimo preoblikovati. Ugotavljanje svojega problematičnega vedenja je zares težka naloga, ker sami sebe vidimo le znotraj sebe, medtem ko druge ljudi opazujemo od zunaj. Jelena Stefančič (dalje) Devinsko-nabrežinske sekcija Slovenske skupnosti se klanja spominu svojega prezgodaj umrlega zaslužnega člana in odbornika Milana Miliča iz Slivnega. Ženi Ireni, hčerkama Milojki in Maji ter sorodnikom izreka globoko občuteno sožalje. V 90. letu starosti je v Ljubljani umrla gospa Viktorija Pertot, vdova Martelanc, mama tržaškega slovenskega časnikarja in pisatelja Saše Martelanca. Prijatelju Saši izrekamo ob izgubi drage matere globoko občuteno sožalje. Prav iskreno sožalje izražamo tudi vsem sorodnikom. * * * Ob prezgodnji smrti moža in očeta Milana Miliča iz Slivnega izrekamo ženi, gospe Ireni, hčerkama Milojki in Maji ter sorodnikom globoko sožalje. * * * Prijatelju Sašiju Martelancu in njegovim izreka ob izgubi drage mame iskreno sožalje Slovenska prosveta v Trstu. V 90. letu nas je zapustila naša ljubeča in plemenita Viktorija Martelanc roj. Pertot Od nje se bomo poslovili v petek, 14. aprila 1995 ob 15. uri na ljubljanskih Žalah. Na dan pogreba bo ležala v vežici sv. Nikolaja na Plečnikovih Žajah. Za njo žalujejo sinova Saša z Majo in Ivan z Marijo, vnuki Eva, Kristina in Tomaž ter ostalo sorodstvo. Vevče, Ljubljana, Trst 10. aprila 1995 Tržaška ekonomska kon Zunanja ministrica Susanna Agnelli je na neofašistično kampanjo proti pridružitvi Republike Slovenije k Evropski zvezi odgovorila, da bo vstop Slovenije v Evropo koristil tudi Italiji, na primer ustanovitvi Finan-čno-zavarovalnega centra »offshore« v Trstu. Kampanja neofašističnega dela »političnega Trsta« je prišla do izraza tudi na III. tržaški ekonomski konferenci na Pomorski postaji (3.-4. aprila 1995). Tragikomedija je, da neofa-šisti hočejo izven Evrope Slovenijo, toda — s kršitvijo temeljnih načel zahodne demokracije in civilizacije — postavljajo izven Evrope tudi Italijo in z njo Trst. EGIDIJ VRŠAJ Po drugi strani je »gospodarski Trst« na konferenci konstruktivno obravnaval konkretno problematiko našega mesta, kot so: »Projekt Trst«, Center »offshore« ter »Odnosi Trst-Vzhod«. Inštituta ISDEE in CERESS sta za ta namen pripravila posebno študijo. Delno zaradi pomanjkljive organizacije in delno zaradi politične kon-fliktualnosti je bilo treba »zaključke in sklepe« konference preložiti na čas po veliki noči. »Projekt Trst« Občinski svet je nedavno — kljub političnim in celo fizičnim pretepom — odobril tako imenovani »Projekt Trst« (Progetto Trieste), ki naj bi pomagal izvleči naše mesto in pokrajino iz gospodarske in socialne krize ter spodbuditi gospodarski razvoj in zaposlitev. Za ta namen je družba »OM-NIA« sestavila tisoč strani dolgo študijo na podlagi posvetov z upravnimi, gospodarskimi in socialnimi krogi. Študija opozarja, da je minila doba »asistencializma« ter morata postati steber tržaškega gospodarstva podjetniška iniciativnost in inovativnost. Koordinirati je treba predloge in po- bude raznih kategorij; te predloge je mogoče združiti v tri skupine: 1. Okrepitev že obstoječih industrijskih dejavnosti, predvsem podjetij v krizi. Semkaj spadajo zlasti ške-denjska železarna, Arzenal — Sv. Marko, področje bivše Aquile in Tržaški Lloyd. Evropska zveza daje podpore proti industrijskemu nazadovanju (»dec-lino industriale«) na podlagi programa »Objektiv 2«. Ta program priporoča: — povečanje »atraktivnosti« področja, — razvoj podjetij, — urbanistično rekvalifikacijo, — razvoj prevozništva, — razvoj turizma, — znanstvene raziskave in poklicno izobraževanje. 2. Pospešitev razvoja gospodarskih dejavnosti, zlasti pristanišča, trgovine, turizma in industrijske promocije. Cilj mora biti ustanavljanje novih podjetij ter razvoj že obstoječih. 3. Izkoriščanje kompetitivnih prednosti, katere nudi tržaško področje. To so na primer logistika, trgovinski centri, instrumenti za pomoč investitorjem, marketing teritorija ter poklicno izobraževanje. Te intervencije so tesno povezane s »Protokolom za razmah Trsta« (Pro- tocollo d'intesa per il rilancio econo-mico delTarea triestina), katerega so julija lani v Rimu podpisali predstavniki Berlusconijeve vlade, naše dežele, pokrajine in občine. Protokol je doslej ostal »mrtva črka«. Iz »Projekta Trst« je treba izbrati prioritetne cilje, kot so preureditev pristanišča, velika infrastruktura (ceste, železnice, linija Barcelona-Trst-Ljubljana-Budimpešta-Kijev), urbanistika mesta. V zvezi z investicijami in z realizacijo bodo projekt in prioritete izročili v proučitev vsem zainteresiranim organom: javne uprave, gospodarske ustanove, politične in socialne sile, investicijski skladi, »merchant banke«. Center »offshore« »Buon giorno — Dober dan«! Tako je visok funkcionar Svetovne banke iz VVashingtona, David Ellerman pozdravil zasedanje o finančnih odnosih med evropskimi državami 1.-2. aprila 1995 na Pomorski postaji, to je tik pred III. tržaško ekonomsko konferenco. Na tem zasedanju je bil tudi postavljen predlog za ustanovitev v Trstu Mednarodne brezcarinske trgovinske cone (nekaka EFTA Sredozemlja), ki ne bi bila v nasprotju, marveč bi bila dopolnitev predlaganega Fi-nančno-zavarovalnega centra »offshore«. Predlog so menda ugodno sprejeli pri mednarodnih organizacijah in bančnih korporacijah ter tudi pri vladnih organih v Sloveniji, Poljski, Češki, Slovaški, Madžarski, Romuniji in Rusiji. Gre za načrtovanje »sredozemsko-podonavskega« Trsta. Ustanovitev Centra »offshore« — je bilo rečeno — je v okviru odnosov na meji važnejša od sicer legitimnih zahtev istrskih beguncev. Njihova zaščita ne more biti ločena od zasledovanja nacionalnih gospodarskih interesov. Slednje pa predstavlja prav »offshore«, s katerim bi Trst spet uveljavil svojo središčno vlogo v tem delu Evrope. Center »offshore« temelji na zakonu štev. 19 iz leta 1991, imenovan Zakon za obmejna področja. Isti zakon predvideva investicijsko družbo »Fi-nest (Pordenone) ter dokumentacijski center za Vzhod »Informest« (Gorica). Vlada se je s tem zakonom zavedala pomena davčnih olajšav za podjetja pri prodoru na Vzhod ter pri sodelovanju v tamkajšnjih gospodarstvih v »tranziciji«, to je na prehodu iz planskega režima v tržno gospodarstvo in demokracijo. Na obeh zasedanjih (1-2 april 1995, 3-4 april 1995) je bilo poudarjeno, da se je položaj v petih letih 1991-1995 močno spremenil. Na pogajanjih Bruselj — Rim so tudi dokaj spremenili prvotni načrt za »offshore«. Zadnje stanje pogajanj (1994) je naslednje: — finančno-zavarovalno delovanje »offshore« mora biti omejeno na podonavske države in Rusijo; — v »Authority« za upravo Centra morajo biti navzoči tudi opazovalci Evropske zveze; — predvidene davčne olajšave morajo biti začasne (5-10 let); — omejitve za investicijske olajšave; — potrjeno je soglasje za ustanovitev Borze za nekovertibilne valute vzhodnih držav. Zakaj so pogajanja med Rimom in Brusljem tako dolga? Vzrokov je več; temeljni vzrok je menda stališče Evropske zveze glede svobodne konkurence, po katerem je dovoljeno dajati podpore za investicije samo zaostalim področjem (»territori sottosvilup-pati«). Trst n.pr. velja za področje »začasne krize«, medtem ko je območje irske prestolnice Dublin — kjer je »offshore« — ocenjeno kot »siromašen teritorij«. Trst-Vzhod Zahod-opozarjajo strokovnjaki — se mora zavedati, da v odnosih s srednje-vzhodno Evropo v njenem prehodu v tržno gospodarstvo ne zadoščajo več običajne izmenjave zunanje trgovine, marveč imajo prednost investicije, tako finančne kot tehnološke. Tega se pričenjajo zavedati tudi italijanska podjetja. Glede investicij v Sloveniji je bila Italija običajno ne samo za Nemčijo, ampak tudi za Avstrijo. V letu 1993 so italijanske investicije znašale 16% vseh tujih investicij v Sloveniji in leta 1994 so se dvignile na 23%. Slovenski uvoz je leta 1992 znašal 6.141 milijonov dolarjev in leta 1994 6.900 milijonov. Od tega je odpadlo na Italijo 839 oziroma 1.200 milijonov. Podobno je bilo s slovenskim izvozom. Italija je zdaj na drugem mestu tako po investicijah kot po zunanji trgovini s Slovenijo. V Italiji se najbolj zanimajo za gospodarske stike s Slovenijo podjetja Severo-Vzhoda (Beneško, Furlanija-Julijska krajina, Emilija-Romagna). Urad ICE (»Istituto Commercio Estero«) za Slovenijo je prejel lani 500 prošenj za informacije od italijanskih podjetij in 154 prošenj od slovenskih podjetij. Največ ovir je zaradi nedokončane privatizacije v Sloveniji. Konec leta 1994 je bilo v Sloveniji 23 tisoč zasebnih podjetij (manjših) ter 2.500 družbenih podjetij (večjih). Za italijanska podjetja so najbolj 1 zanimivi naslednji sektorji: tekstil, les in pohištvo, informatika, agro-živilski sektor, servisi, mehanika. Za Trst so važni tudi avtonomni računi za trgovino med obmejnimi področji, zlasti brezcarinski listi »C« in »D«. Za tržaško gospodarstvo so perspektive na Vzhodu, ki pa se — za zdaj — začenja pri Fernetičih. In za zaključek ponovimo: Bodočnost Trsta - je dejal ob obisku v našem mestu predsednik republike Scalfaro — je v dialogu, v dialogu tudi »s prijateljsko Slovenijo«. Dr. Melavc: »Kako gospodariti« Ni dovolj, da imamo moderno oblikovano organizacijo poslovanja. Pomembno je tudi, kako znamo gospodariti. S tega vidika je prof. dr. Done Melavc napisal praktično knjigo z naslovom »Kako gospodariti«. Kot druga, dopolnjena izdaja, je izšla v lanskem letu pri Modemi organizaciji Kranj, ki deluje v okviru FOV Kranj. Na 280 straneh je avtor izredno pregledno in praktično prikazal gospodarjenje v podjetništvu. Uvodoma je orisal poslovni sistem, sodelova- 1 nje, združevanje in prvine poslovnega postopka kot podlago za razumevanje vrst premoženja in naravnih vrst stroškov. Udeleženci gospodarske konference v Trstu Razgibano kulturno delovanje galerije Katoliške knjigarne v Katoliška knjigarna je vsem gori-skim Slovencem dobro znana ustanova. Poleg običajnega trgovskega poslovanja je tu v zadnjih časih zaživelo , Pestro kulturno delovanje. V njeni kovni galeriji se poleg razstav vrstilo tudi številne predstavitve knjig in srečanja z avtorji. Da bi pobliže spoznali to bogato delovanje, smo ob otvoritvi nove razstave akademskega Urnetnika Janeza Kovačiča zaprosili Prof. Vido Bitežnik, ki koordinira de-ovanje galerije, za krajši razgovor. Galerija Katoliške knjigarne se je zad-nle čase uveljavila kot pomembno kultur-no središče v Gorici. Dogajanje v njej pre-rusca v pravo kulturno doživetje. Kaj vse se tu dogaja? V galeriji Katoliške knjigarne je da-nes res živo raznoliko kulturno doga-janje. Knjigarna, ki je bila ustanovila na začetku tega stoletja, je res kulturno središče. Rada pa bi poudarila, da je to vedno bila. S tem name-nom je bila namreč ustanovljena. To Poslanstvo je na različen način vedno vršila. Še posebno v dobi fašizma, je moralo obmolkniti vsako kultur-n° dogajanje, je bila zbirališče kultur-uih predstavnikov. Danes ima knjigarna odbor, ki skrbi za njeno kulturno delovanje. To Zaobjema literarno, likovno in glasbe-n° umetnost. Tako smo imeli celo vrsto uspešnih predstavitev knjig in avtorjev. Število razstav, od katerih s° bile nekatere posebno pomembne naš prostor, štejemo z deseticami. a Polnejši pristop k razstavi umet-urskih del so vedno poskrbeli učenci S asbene šole Emil Komel, včasih tu-1 koncertanti iste ustanove. Imam vtis, da vlada za delovanje ga-en/e veliko zanimanje, tako da so vec-rat njeni prostori premajhni za tako šte- vilno publiko. Kdo je najpogostejši obiskovalec? Večinoma so prostori res premajhni za številne ljubitelje umetnosti, vendar je zlasti pri razstavah porazdelitev obiskovalcev možna po celi galeriji. Vsaka prireditev pritegne ob stalnih gostih tudi obiskovalce iz različnih kulturnih okolij, ne samo slovenskih. Vedno številnejši so tudi gostje s Tržaškega, iz Slovenije, vedno številnejši so mladi gostje, kar je še posebej razveseljivo. Ste zadovoljni z odmevom, ki ga ima delovanje galerije v medijih? Zdi se mi, da je že marsikatera razstava ali predstavitev vzbudila zanimanje tudi v italijanski javnosti. V glavnem je odziv na kulturno dogajanje v prostorih naše knjigarne v tisku in radiu povoljen. Včasih bi si želeli nekoliko hitrejšo odmevnost v našem dnevniku, iz spoštovanja do umetnika namreč in do kulture nasploh. Res tudi italijanski mediji so že večkrat pokazali zanimanje za naše delovanje. Letošnja sezona se bliža koncu. Kaj imate še v načrtu? Spored dogajanj je bil bogat; v zadnjem mesecu sezone mislimo predstaviti še kako knjigo oziroma avtorja, ki zasluži pozornost naše javnosti. Čaka nas tudi veselje ob še eni razstavi. Kaj pa nameravate v prihodnjem letu? ]e načrt vsaj okvirno že sestavljen? Odbor namerava tudi v prihodnjem letu nadaljevati s kulturnim delovanjem. Načrt je, lahko bi rekli, do podrobnosti in skrbno izdelan. Upam, da ga bomo izpeljali in da bo lep doprinos k našemu skupnemu uresničevanju. Pogovarjal se je i.f.ž. Prejeli smo: V naše veliko začudenje smo iz Cevnega časopisja izvedeli, da pro-j6sor Alessio Locchi (Aleš Lojk) ni izo-ran primer, temveč da se najdejo nlegovi somišljeniki tudi na drugi slo-Ver>ski šoli, žal naši. Smo polnopravni državljani v demokratični državi, kjer vsakdo lahko svobodno izraža svoje prepričanje in ,a ko nastopa na katerikoli politični lsjti; vendar se nam kljub temu vča-zdijo izbire nekaterih nerazumlji-Ve oz. neopravičljive. Čutimo se prizadeti, ker član ne-Ucnega osebja, ki lahko nastopa v Za-vodnem svetu in s tem prispeva k ra-s 1 šoli, deluje oz. sodeluje pri orga-^oiji, za katero je poglavitnega po-mena rušenje sožitja med občani raz-cmh narodnosti v našem mestu in atere geslo je tudi »dvojezično šol-0 = krivica za Italijana oz. privile-°*I za slovensko manjšino.« V tem P^pričanju smo bili tudi pripravlje-na dialog z interesirano osebo, da bi lahko razčistili oz. razumeli tako izbiro, vendar na naše vabilo ni bilo odziva. Tako ostaja za nas njena izbira nerazumljiva. Naše pisanje ni napad na osebni ravni, temveč želimo senzibilizirati javno mnenje in dokazati, da mi dijaki slovenskih višjih srednjih šol nismo tako pasivni oz. neobčutljivi za take probleme. Dijaki Pedagoškega liceja S. Gregorčič GORICA o Vesele velikonočne pramike * \y SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ vošči članom in vsem Slovencem prijetne velikonočne praznike tipografia • tiskarna graphart TRIESTE TRST Viale D'Annunzio 27/E Tel./Fax 040/772151 RESTAVRACIJA BAR J! «Al Cavalluccio» 34013 Devin 61/d (Trst) Tel. 040/208133 Ob torkih zaprto ZELI SVOJIM CENJENIM STRANKAM VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE Ljudske gradnje -potrebne, a ne za vsako ceno... Tržaška ustanova za ljudska stanovanja IACP, ki upravlja približno 23.000 stanovanj, bo od deželne uprave prejela 88 milijard lir. S temi sredstvi nameravajo v naslednjih dveh letih začeti z gradnjo 600 novih stanovanj. Zadnja leta je ustanova lahko vsako leto nudila približno 200 stanovanj, ki se tako ali drugače izpraznijo ali na novo zgradijo ali kupijo na tržišču. Kljub temu pa je 1.078 družin na seznamu onih, ki imajo pravico do dodelitve stanovanja. Z gradnjo ali odkupom 600 stanovanj bi se torej zadovoljivo rešilo razmerje med povpraševanjem in možnostjo, da IACP ustreže upravičencem. Na tiskovni konferenci je predsednik ustanove za ljudska stanovanja Giuseppe Erriquez povedal, da je dežela namenila Trstu kar 43 odstotkov razpoložljivih sredstev za ljudske gradnje. Posredoval pa je tudi informacijo, o tem, kje mislijo zgraditi ta stanovanja. Načrt predvideva gradnjo 30 stanovanj pri begunskem naselju Villa Carsia na Opčinah, v Trstu pa v Ul. Stoppani 24 stanovanj in v bližnji Ul. Cologna 60 stanovanj. V nekdanjem osrednjem gasilskem domu na oširku Nicolini v Trstu bodo zgradili 70 stanovanj, na področju bivše vojašnice pri Montebellu naj bi nastalo 180, v bivši vojašnici Sani na Ul. Cumano pa 120 stanovanj. Nadaljnjih 90 stanovanj naj bi zgradili na križišču med Ul. Fla-via in Staro istrsko ulico. Kakih 40 stanovanj pa nameravajo odkupiti od zasebnikov. Graditi nameravajo tudi pri Žavljah, kjer so pripravili načrt za 24 stanovanj, obnovili pa naj bi še neko poslopje v Miljah. Predsednik Erriquez je še povedal, da so v teku razgovori za gradnjo ljudskih hiš v devin-sko-nabrežinski občini. Potrebno bi bilo, da bi se občinska uprava in še zlasti župan izrekla o tem načrtu, ki je, milo rečeno, zelo nejasen. V prvi vrsti bi bilo potrebno razčistiti vprašanja jusarskega premoženja, nadalje je tudi vprašljivo, kakšni so dolgoročni načrti za to površino, ki je brez vsakršnih infrastruktur, kar bi pomenilo, da bi bili posegi veliko večji in da obstaja stvarna možnost, da bi v nekaj letih okrog telovadnice nastal nov zaselek, kar bi prineslo nove demografske probleme v že tako izpostavljeno občino. Upravičena je tudi skrb ob glasovih, da se napovedujejo nove, sicer ne ljudske gradnje tudi na področju Vižovelj in Devina. Gre za novice, ki so zaskrbljujoče, še zlasti, ker je ta občina izrazito narodno izpostavljena. M.T. Zoran Mušič, velikan Francija se je poklonila umetniški ustvarjalnosti enega velikanov likovne umetnosti dvajsetega stoletja, go-riškemu rojaku Zoranu Mušiču. V Grand Palaisu, kjer so doslej bili priredili razstave le trem svetovno znanim živečim umetnikom, je na ogled velika retrospektivna razstava umetnikovega opusa. Še pred uradnim odprtjem je razstavo počastil z ogledom predsednik francoske republike Francois Mitter-rand v spremstvu predsednika Slovenije Milana Kučana. Pred Grand Pa-laisom je bila razporejena predsednikova republiška garda v visoki uniformi, kar je privabilo množico, ki se je sprehajala v krasnem pomladanskem popoldnevu po Elizejskih poljanah. Grand Palais se dviga sredi Elizejskih poljan med Elizejsko palačo in Dome des Invalides preko Seine. Pred vhodom je Mitterrand pričakal Kučana in nato sta se z Mušičem podala na ogled razstave. Naslednjega dne si je Kučan ponovno ogledal razstavo z ministrom za kulturo Pelhanom, s slovenskim veleposlanikom Capudrom in množico uglednih gostov, med katerimi so bili številni lastniki razstavljenih del iz vsega sveta, kritiki in zgodovinarji ter ravnatelji muzejev. Italijanski veleposlanik Cavalchini je v četrtek povabil Mušiča na svečano kosilo na veleposlaništvo. Razstava v Grand Palaisu obsega nad 150 Mušičevih del, od prvega povojnega beneškega obdobja do zadnje umetnikove izraznosti s »popotnikom« v času. V uvodnem delu razstave so portreti žene Ide in avtoportreti iz beneškega obdobja ob izteku 40-ih let, nato se prikaz nadaljuje z dalmatinskimi konjički in krajinami kamnitih kraških gričev do sienskih in umbrij-skih krajin ter se nato razširi na sloviti ciklus dachavske groze »Nismo poslednji« iz sedemdesetih let. Pred tem je še zaokrožen prostor z nekaterimi preostalimi skicami dachavskega zla, katere je avtor naredil med težko preizkušnjo, ki pa je ustvarjalno izbruhnila v sedemdesetih letih, bila pa dejansko prisotna že prejšnjih pustih krajinah, prispodobah kupov okostnjakov, kot izraz bistvenega. Prikaz Mušičevega opusa se nadaljuje z značilnimi občutenimi beneškimi krajinami, do rastlinskega presledka in mogočnega niza ženinih portretov in avtoportretov iz osemdesetih in devetdesetih let. V razstavo niso vključene katedrale, ki so bile prisotne v velikih antoloških razstavah v Vili Medici v Rimu ter v kraljevi palači v Milanu. Francoski muzeji so izdali zelo bogat in obsežen katalog s prispevki Claira, Gibbsona, Handkeja in drugih. Omeniti pa moramo, da še zlasti pri avtoportretih in portretih iz 90-ih let barvni ton ne ustreza izvirnemu in je izražena neka zelenkasta barva, ki je na slikah ni. Revija Con-naisance des Arts je objavila posebno monografsko izdajo za Mušiča, revija Museart pa je posvetila Zoranu Mušiču veliko pozornost s šestimi stranmi teksta in slik pod naslovom: Zoran Mušič bol in usmiljenje. Po- JM f-vt’-': ■ Zoran Mušič: Mesto leg razgovora z umetnikom pa objavlja ekskluzivno odprto pismo — pričevanje o Mušiču samega predsednika francoske republike Francoisa Mitter-randa ter pismo tako uvaja: Ko Grand Palais z več kot 150-imi deli posveča prvo francosko retrospektivo slovenskemu umetniku, ekskluzivno za Museart pripoveduje Francois Mitterrand, Zoran Mušič pa pričuje. Objavljeno odprto pismo francoskega predsednika Mušiču predstavlja enega najžlahtnejših človeških in umetniških priznanj velikemu umetniku, kar smo jih doslej zasledili tudi izpod peres velikih Mušičevih poznavalcev, in globoko kulturno pričevanje ter poklon umetniku in prijatelju. Čas ni spremenil plemenitosti umetnika. Milina in resnobnost označujeta umetnika in njegovo slikanje. Njegovo osebnost kot tudi njegove portrete in krajine prevevata tišina in boleče dostojanstvo. Preživel je Dachau. Zgodovina pozna le redke primere soočanja umetnosti z grozo, kot je Mušičev niz Nismo poslednji, Mitterrand primerja Mušiča z Goyo, Mantegno, Griineivaldom. A pred prikazom nečloveškega nam je Mušič daroval krajine Krasa in Dalmacije, za katerimi je vez ljudi z zemljo, njihovo trpljenje, njihova samota. V pustem vesolju mladinskih krajin je bil konj priljubljeni predmet tega nomada, deljenega med več narodi, več kulturami, več jeziki. Podobe tavanja malih skupin k širšim prostorom, bolj tajnim puščavam naproti, na Vzhod, katerega je zahodna umetnost zanemarila po Bizancu. Mitterrand se nato navezuje na Mušičeve Benetke. Njegova dela ne ožarja zunanja svetloba, izvira iz snovi same. Obsežno opisuje niz portretov žene Ide in avtoportretov iz 80-ih in 90-ih let. Priklicujejo stoici-zem filozofa, duhovnost, v kateri se talita bolečina in mir, ustavljeni Čas, prisotnost onostranstva. Sveti Pavel je dejal, da je vidno le tenčiča postavljena pred nevidnim. Tenčiče ni mogel odstraniti, pač pa jo narediti prozorno. Le malo je del, ki s tolikšno silo premagujejo smrt. Razstava v pariškem Grand Palaisu bo na ogled do 3. julija, sočasno pa je v Parizu odprta razstava Mušičevih grafik v galeriji Franck, tretjo je na ogled v Bordeauxu, pa še dve sto v Antibesu in Caenu. Miro Oppelt Rebula in Pahor v avditoriju muzeja Revoltella V torek, 11. aprila, je bila v avditoriju muzeja Revoltella v Trstu Še zadnja spremna prireditev v okviru razstave, posvečene slovenski ustvarjalnosti v Trstu. Gosta sta bila pisa' telja Boris Pahor in Alojz Rebula, kj ju je predstavil prof. Elvio Guagnim s tržaške univerze. Večer je bil zanimiv, na žalost pa je bila udeležba maloštevilna. Dušan Jelinčič ABEL IN NJEGOVA KRIVDA (odlomek iz še neobjavljenega romana) Večerilo se je. Zrak je postajal prozoren, v mestu pa so prižgali prve lu-C1- Ko je Abel prišel do nabrežja, se je zagledal najprej v jesenske oblake, so zadobivali škrlatno barvo, nato Se v morje, ki se mu je zdelo mrzlo >n temno. Morje je imel tudi v doma-cem mestu, ki ga je zapustil davi. Za sabo je pustil sitne, drobne in nedolž-ne spomine, ki so se mu ob pogledu na te valove, te oblake in to nabrežji' vračali. Zamahnil je z roko, češ, kaj | s temi nadležnostmi ter se počas-n*h korakov napotil po bližnjem pomolu. Skrbel ga je jutrišnji dan, ko bo Prvič prestopil šolski prag. Novo de-°vno mesto... Galebi so nizko letali nad pomolom, Abel pa se je obrnil in stopil v bližnji bar, tisti, ki mu ga je svetoval Arist z besedami: »Če tu ne Poznaš nobenega, boš umrl od dolgočasja in samote. Pojdi v bar pri Fe-*ksu in reci, da te pošilja Arist!« V baru so že vedeli, kdo je in kaj ju počenja. Kako so to zvedeli, mu je a skrivnost. Feliks, lastnik bara, ve-sel, malce vulgaren in površen mo-kot pač vsi — tako se mu je vsaj zdelo — ki že leta delajo v barih ob m°rju, ga je nekam prehrupno pozdravil, mu voščil dobrodošlico v r°nu, zamomljal nekaj kot »hm, pa Profesor..« ter se vrnil k svojim prej-n)irn opravilom. Abel je sedel za mi-f.lc°, naročil kavo in brez zanimanja lstal po krajevnem dnevniku. Ko se je zvečerilo, je Felik prise- del k njemu. Bar je bil skoraj prazen, SaJ so se vsi odpravili na večerjo. "Tako torej, učiš na tehnični šoli...« . kel se je obrnil k njemu. »In stanu-Jes z Aristom in ostalimi...« "Ja.« Hotel je še nekaj dodati, pa Se Je premislil. Bila je nepomembnost, lik Prav Pr' Aristu...« je vrtal Fe- “Ja. Ena soba v najemu velja dru- §°- Pa saj ni slabo. Sem pri morju in ?e kar blizu šole,« je Abel neprepri- Can° odgovarjal, da bi se le izognil Utolku. . “2e res, že res. A poznaš Arista?« )e še vprašal Feliks. "Ne. Spoznal sem ga danes. Ve-sern le za gospo, ki oddaja sobe sj najem, pa sem si priskrbel ta na- "Veš, čuden človek je ta Arist. Ču-n-.. čuden...« Feliks je še sam podajal čuden. Abj* Sm° ‘■u<^n'/<< )e odgovoril če >>^>a' toc*a Arist še posebno. Nih-kvn^ ve' Kaj resnično počenja, poleg artanja. Sicer pa,« Feliks se mu je rrrio zazrl v oči, »pravijo, da je ubil °četa...« Abel je le zatrznil s spodnjo ust-1C°, vendar ni hotel pokazati, da bi ta novica vrgla iz ravnotežja, pre-6rietila ali celo presunila. »Res? O ljudeh se govori vse mogoče. ..«je mirno odgovoril. »Sicer pa ga bom vprašal,« je skoraj v šali pristavil. Feliksu ta odgovor ni ugajal, saj je pričakoval zaprepaščenost ali vsaj vznemirjenost na obrazu tega profesorja. Tako je pogovor kar sam zamiral, pa ob tako močnem argumentu. S šibko pretvezo se je medlo poslovil od njega in šel za šank. Abel se je zagledal v večerno temo, obsijano s cestnimi lampijoni, zvil časopis, plačal kavo in nanagloma odšel. Naslednjega dne v šoli je bilo točno tako, kot si je predstavljal in pričakoval. Sam je bil nekoliko živčen in negotov zaradi novega okolja, novih obrazov kolegov in dijakov, vendar se je temu kmalu privadil, pomagal pa mu je ravnatelj, ki se je hotel z njim rutinsko pogovoriti ob začetku šolskega leta. Dal ga je poklicati v svoj urad ter mu zdrdral običajno pesmico o poslanstvu profesorskega poklica, o lepoti te službe in o bogastvu, ki ga oblikujejo z lastnimi rokami. In da pri tem so pravice in dolžnosti. Ob teh dveh besedah ga je Abel nehal poslušati in si skušal predstavljati, kakšna bi bila ta mogočna stavba pozimi s snegom. Ker tu ob morju si snega ni mogel predstavljati. Ko je zapuščal šolo je pomislil, da so vsi profesorji in dijaki na svetu enaki, da vsi igrajo vlogo, ki večkrat ni njihova, pa se je vseeno nezavedno oklepajo. Vsi so mu bili enako nezanimivi in vsakdanji, prav kot debele kamnite stene veličastne stavbe zgrajene v strogosti brez okusa. Le mlajša kolegica kostanjevih las in prodornih oči približno njegovih let je priklicala njegovo pozornost, tako da se je, ko jo je videl, vprašal, kaj pravzaprav dela tu. Rekel si je, da se bo pozanimal, kdo je in da jo bo, če mu bo še zanimiva, skušal spoznati. Sicer je bil zadovoljen, da je dopoldan minil gladko in brez komplikacij, da mu dijaki po vsej verjetnosti ne bodo delali težav, ko pa ima svoj večni adut stroge drže in učinkovitih pavz molka in ker je opazil, da bo lahko s kolegi ohranil svojo zadržano in mal- ce odmaknjeno pozo, kar mu bo gotovo zadostovalo, da ne bodo drezali vanj preko vljudnostnih fraz. Popoldan je bil prost. Za kosilo se ni hotel vrniti domov, ker je bil dan sončen, zato je zavil k Feliksu ter tam pojedel toast in spil kokakolo. Feliks ga skoraj ni pogledal in le tiho odzdravil, ko je Abel že odšel. Bil je sam svoj gospodar. Šel je na pomol, nad katerem so vreščali galebi ter jih dolgo opazoval. Sredi popoldneva se je sprehajal po mestnih ulicah daleč od nabrežja in se čudil, kako je lahko tu mesto s svojimi stolpnicami in stanovanjskimi zgradbami tako različno od predela ob morju, kjer se bohotijo nizke stavbe s trgovinami, mehaničnimi delavnicami in stojnicami z najrazličnejšo kramo. Pomislil je na svojo novo kolegico, ki mu je bila zanimiva, nato pa spet pozabil nanjo. Zvečer je igral tarok z Aristom in nekim drugim sostanovalcem, ki se mu je predstavil za Maksa in za katerega ni razumel, ali tam živi bolj ali manj stalno ali le občasno. Baje je bil nekakšen korektor pri krajevnem časopisu, saj se je nekaj pred deseto uro spet vrnil na delovno mesto, da bi popravil odtise zadnjih strani, ki se tiskajo, športa in kronike. Ostala sta sama z Aristom, ta pa je razumel, da so mu pri Feliksu že govorili o njem. Pri nepomembnem pogovoru je namreč nenadoma obmolknil, zamahnil z roko in odšel neznano kam. Abel je gledal za njim in se nato odpravil spat. ■nM k #'• P J išt (foto Jan Leszczynski) Novi zvonovi za ve, pustili so le največjega iz leta 1333, ki ima tudi veliko kulturnozgodovinsko vrednost. V povojnem času so v zvoniku koprske stolnice do nedavnega uporabljali zvonove iz let 1918, 1921 in 1964, ki pa po svoji teži in kvaliteti nikakor niso bili v sorazmerju s to mogočno stavbo. V Kopru so se na pobudo primorskih vernikov v lanskem letu odločili za nakup novih zvonov, s čimer so želeli počastiti 60-letnico mašništva in 30-letnico škofovske službe medtem že preminulega prvega škofa obnovljene koprske škofije msgr. Janeza Jenka. Njegovo ime bo zapisano na velikem, 2725 kg težkem zvonu, ki bo posvečen zavetniku koprske škofije in varuhu družin sv. Jožefu, zvon so darovali verniki koprske škofije. Drugi zvon je težak 1465 kg, posvečen pa bo zavetnici koprske stolne župnije Mariji Vne-bovzeti in je darilo vernikov te župnije. Tretji zvon koprskega mučenca sv. Nazarija je darilo koprske občine, tehta pa 866 kg. Četrti zvon bo posvečen sozavetnikoma Evrope sv. Cirilu in Metodu, tehta 586 kg in bo hkrati spominjal na sedanjega koprskega škofa msgr. Metoda Piriha; zanj so darovali razni dobrotniki. Novi zvonovi v Kopru, ki jih je vlila znana livarna Rudolf Perner iz mesta Passau na Bavarskem v Nemčiji, so resnično velika pridobitev in so uglašeni na tone h, dis, fis, gis, kar skupaj da melodijo na znani koralni napev Salve regina. Na željo italijanske skupnosti, živeče v Kopru, bo zgodovinski zvon iz leta 1333 ostal v zvoniku, ostale zvonove pa bodo odstopili drugam — enega v preslico cerkve sv. Basa na Mudi v Kopru, dva pa v bodočo cerkev sv. Leopolda v Salari. Nove zvonove so že pripeljali v Koper v petek, 31. marca letos, ko so jih začasno namestili v stolnici, kjer čakajo na blagoslovitev, upajmo pa, da jih bomo kmalu tudi slišali iz zvonika. M.V. Do prve svetovne vojne je po zvonikih na Slovenskem, tudi v zamejstvu, viselo mnogo starinskih zvonov, vlitih v livarnah doma in na tujem, ki pa so bili med prvo svetovno vojno odvzeti in preliti v topove. V času med obema vojnama je bila ta škoda v veliki meri popravljena, saj so bili nekdanji zvonovi nadomeščeni z novimi, na Primorskem celo plačani iz vojne odškodnine. Med drugo svetovno vojno so italijanske oblasti ponovno odvzemale zvonove, isto je počela nemška okupatorska oblast na Gorenjskem in Štajerskem. Zgodilo se je tako, da je slovenska zemlja ob koncu druge svetovne vojne skoraj onemela, saj je v zvonikih v najboljšem primeru ostal le po en zvon. V prvih povojnih letih na nadomestilo skoraj ni bilo misliti, saj v Sloveniji ni bilo primerne livarne, uvoz je bil otežkočen, z otoplitvijo na verskem področju pa so nastopili boljši časi tudi za zvonove. Leta 1967 so jih začeli vlivati v podjetju Ferralit v Žalcu, kjer so se do danes usposobili v solidnega izdelovalca, vendar le do 1600 kg teže. Župnija, ki želi težje zvonove, jih mora naročiti v tujini; v poštev prihajajo predvsem livarne v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Tudi iz zvonika stolnice v Kopru so Italijani leta 1942 odpeljali zvono- IHHHttr Ivan Burnik Legiša, ki ga njegovi ožji rojaki ne poznajo Nočni samogovori Jožeta Steguja Ko popotnik hiti proti Ilirski Bistrici, ne more mimo, ne da bi se mu pogled zaustavil na Premu. Mogočen grad in velika skoraj katedralna cerkev sama po sebi padeta v oči. Prav v tem premskem gradu so vsako leto literarni večeri, kot tudi najrazličnejša literarna in kulturna srečanja. Nekaj takega smo doživeli v nedeljo, 22. januarja, ko so ilirskobistriški literati predstavili pesniški prvenec domačina Jožeta Steguja »Nočni samogovori«. Večer je popestril kulturni program, za tehtno predstavitev pa je poskrbela prof. Boža Brecelj, ki že desetletja iz Postojne budno spremlja vse kulturno dogajanje v tem delu Slovenije. Velika večina ustvarjalcev je namreč bila deležna prav njenih prvih »literarnih napotkov«, ko je kot profesorica slovenščine v Postojni dolga leta skušala vzbujati čut za slovenstvo in lepo kleno slovensko besedo. Jože Stegu je po poklicu kmet. Prav zato bi pričakovali, da bo njegova poezija prepojena s kmečko trdoto; njegovo življenje v tisti globači pod premskim gradom, kjer domuje, je res podobno cankarjanskemu spoznanju, da so otroci globeli vedno želeli v višave h kakršnikoli luči ali tudi k spoznanjem, za kar so drugi, ki so bili rojeni na vrhovih (takšnih ali drugačnih), bili prikrajšani, ker so to nekako že imeli... (ali pa podedovali in sploh podcenjevali...) Zbirko je opremil Srečko Srebot, ki ga v Ilirski Bistrici poznajo kot zani- mivega likovnika, saj je imel nekaj zelo odzivnih razstav. Njegovi posegi v likovni opremi so prijetni in dajejo pristno domačo toplino, ker so iz okolice-42-letni Jože Stegu veliko razmišlja o človekovi osami, ko pravi, da hoče ljudi, si želi ljudi, saj brez ljudi sveta ni! Obenem pa spoznava, da je zanj življenje podobno nakovalu: »Na razbeljeni skali kujem prihodnji svet!« Meditativno razmišljanje, ki je pristno zfl kmeta, različno od običajnega razmišljanja, ki ga pozna zindustrializiram človek, ga popelje v prihodnost, ko pravi: »Kakor reka in čas, gre življenje skozi nas...« Zaustavlja se ob sreči-Večno neizpeta tema vseh poetov, pa vendar kmečko pristna... »Včeraj, kot danes isti je klanec... isti obrazi, iste besede, iste laži — in isti nemir!« Ozira se tudi na prehojeno pot očetov. ..« Gospod daj večni pokoj vsem, ki so pred mano po isti poti hodili, svoja bremena z brega na breg vdano nosili pozimi in poleti...« Na njihovo vdanost do življenja, ki se je iskrila ob njihovem trdem vsakdanu...« Niso te kleli, če jim je hiša gorela, ali ko jiif1 je toča polja požela... Ali ko se jim sin iz vojne ni vrnil domov, niso porekli'-'Bog nam je odvzel blagoslov.' Teda) so samo nižje ramena sklonili in naprej bremena vdano nosili z brega na breg pozimi in poleti...« Lirika Jožeta Steguja je vsekakor pristen izraz razmišljujočega kmeta, ob stiku z živim svetom. Pesmi ga izdajo, da je načitan in literarno razgledan, nekako tako, kot smo iz vseh obdobij slovenske zgodovine poznah »umne in omikane kmetovalce«, kot se je izrazil Slomšek. Ekspresivno naturalistične metafore pričajo, da je že davno prebrodil začetno pesniško snovanje. Ima tekoč, blagozvočen jezik, ki je celo estetsko prefinjeno naraven, brez kakršnekoli vsiljene pripovedi-Na prvi pogled bi brez kakršnekoli zadržane sodbe rekli, da to ni pesniški prvenec, ampak že kdo ve katere od njegovih pesniških zbirk. Jože Stegu je brat pokojnega Vihf ja Steguja, ki je tudi pesnil. Z razliko od bratove lirike je ta dosti bol) svetla in prepletena z življenjskim optimizmom, medtem ko je bratova mistično razmišljujoča in boleča. Ambrož Kodelja OD KOD SI TI DOMA? Domov, domov pod rodni krov me južni veter žene. Domov, v domačo vas po blagoslov, tolažbe srcu druge ni nobene! Ivan Burnik Legiša Ivan Legiša z danes pokojno mamo leta 1984 Slovence iz Devina, Štivana in Medjevasi, to je iz župnije sv. Janeza Krstnika, nas je lahko sram, da ne vemo za dobrega, rekel bi celo za odličnega pesnika-domačina. Ta je 61-let-ni Ivan Legiša iz Medjevasi, ki že skoraj 40 let živi kot izseljenec v Avstraliji, a naravnost izgoreva v ljubezni do rojstne vasi, do naše slovenske domovine. Pred dnevi mi je prišla v roke njegova druga pesniška zbirka s pomenljivim naslovom »Za pest drobiža« in z motom, ki je objavljen na začetku. Zbirko je uredila prof. Marta Špes Skrbiš, ki je tudi predstavila pesnika in njegovo delo. Ivan Burnik (pesniški psevdonim) Legiša je leta 1956 »odšel za bratom v Avstralijo. Prišel je za pet let... Ostal za vedno«, piše urednica. Njegova prva pesniška zbirka je izšla leta 1991. Druga zbirka je »pesem slovenskega izseljenca, ki se počuti izžet in izčrpan, skoraj na kraju svoje poti. Sprašuje se po smislu življenja v tujini, kjer se nikoli ni počutil doma. Hrepenenje po rodnem kraju je neizživeto, to priča tudi moto pesniške zbirke. Ta napoveduje osnovno tematiko knjižice: srcu ni druge tolažbe, kot je blagoslov domače vasi. Upanje, da se bo vrnil, se je že zdavnaj potopilo pod bremenom življenja. Vse, kar pesniku ostaja, je otožna misel na domačijo, spomin na mlada leta, težka, a lepa leta doma in bridkost tujstva«, piše prof. Marta Špes Skrbiš. Toda pesnika zanimajo, vznemirjajo in mučijo tudi druga vprašanja, na primer: smisel človekovega življenja, pesnikovo poslanstvo, vpra- šanje o Bogu, v zadnjem sklopu pa najdemo pesmi, ki so »kot pisan šopek cvetic«, pravi urednica. Kako se njegovi ožji rojaki lahko vsaj delno oddolžimo za svojo nevednost? Mislim, da bi si morali najprej priskrbeti obe zbirki in pazljivo, počasi prebirati objavljene pesmi. Le tako bomo namreč mogli prisluhniti njihovemu globokemu sporočilu. Domači kulturni in prosvetni delavci pa bi lahko priredili večer, posvečen pesniškemu delu svojega ožjega rojaka. Morda bo ob tej priložnosti izražena tudi misel, kaj narediti, da bi kdaj imeli našega pesnika v svoji sredi. Drago Legiša ZA PEST DROBIŽA Izgrizen sem in raztelešen; poteptan, izhojen, kot je zemlja kraj potoka. Ko me cesta je odnesla v tuja mesta, zgolj iz potrebe sem za krožnik riža in za Judeževo pest drobiža mačehi poklonil več od polovice sebe. A kar me najbolj v živo grebe — je, ker sem brez solz in joka, tujini mrzli dal lastnega otroka. MEDVEJC Iz tal in senc se plazim, zamaknjen drezam v molk želja, zakrilim, spet spodrsne mi na tla v skrbeh, da komu duše ne pogazim. Metulj na cvetu sok nabiram, bogato žetev pričakujem, načrte vsakovrstne snujem — preplašen se okrog oziram. Nekdo je nadme dvignil korobač, na levo in desno vsem se klanjam, preteklost in bodočnost sanjam —-neznan izseljenec — Medvejc — sanjač. Pesnikova rojstna hiša No, pridi! Greva v dušo kraške gmajne. Oči napasi z mano na Grmadi in zvončkov mi natrgaj na livadi za domačine žive in za rajne. Sede spod vrbe grčave — žalujke, tja preko doberdobskega jezera strmim zagrenjen, jezen — poln prezira do vseh, ki klonijo besedi tujke. Od kod sem, siromašen sin, doma? Poglej, kraj poln je trnja in solza! Škofija je od davnih dni Gorica; občan sem bil vsem znane Nabrežine. Oskrunjen je moj delček domovine, v asfalt steptana božja je pravica. Nastop na gledališkem tekmovanju Palio degli Asinelli Pred kratkim, in sicer v dneh od j • £° 30. marca 1995, se je v gledišču Cristallo v Trstu odvijalo 6. gledališko tekmovanje Palio degli Asinelli. Nastopilo je devet tržaških v's]ih srednjih šol, med katerimi tu-p dijaki Znanstvenega liceja »F. rešerna«. Predstavili smo igro, ki n°si naslov Un pošto per tutti, oziroma Prostor za vse, saj je tekmovanje potekalo v italijanščini. Besedilo, režijo, kostume, sceno-grafijo in glasbo smo pripravili dijaki Sami. Sploh smo za vse poskrbeli sa-n}}, saj je namen tega tekmovanja tu-1 d, da se v dijakih spodbudita samostojnost in kreativnost. Uvrstili sjn° se na drugo mesto, Daša Bolčin a pa je prejela priznanje za odigrano vlogo. Na Paliu so nastopili: Kristina ezenšek, Valentina Jakopič, Tin-ara Kovač, Maja Mezgec, Deva jncin, Miha Ravbar, Marko Ver-rb Daša Bolčina, David Korošic, Maša Pregare in Zaira Vidali, za msbo pa sta poskrbela Mitja Pete-ln In Marko Sancin. Priprave za igrico so se začele že Pbruarja, ko seje zbrala manjša skupna dijakov. Porodila se je zamisel, a bi lahko sami sestavili besedilo za Umovanje. Tako smo predstavili popolnoma originalno delo. ,. Igra se odvija v javnem stranišču, ! sl ga je klošar Gin izbral za svoj °m- Imel bi res pusto življenje, ko bi Se v stranišču ne zvrstila kopica ju-nnkov, ki prihajajo in odhajajo, se tam Uslavljajo, se pogovarjajo, jočejo in sjnejejo. Na tej osnovi smo dijaki za-e'j ustvarjati profile posameznih ju-okov. V bistvu si je moral vsak igraje sam izmisliti, očrtati in potem še igrati svojo vlogo. Poskrbeti je mo-olza to, kaj bo govoril, kako se bo ob-/f ' koko bo oblečen in koga bo pred-avljal. Seveda so mu pri tem poma- gali tudi soigralci. Svetovali smo drug drugemu in se popravljali, predvsem pa izkoristili svojo domišljijo in ustvarjalnost. Začetni skupinici so se pridružili še drugi dijaki, tako da je postala priprava na tekmovanje živahnejša in pestrejša. Prišlo je do novih delovnih, a predvsem do prijateljskih stikov, ki se po končanem nastopu še vedno nadaljujejo. Vaje so na žalost potekale v precej težkih okoliščinah, saj na šoli ni gledališkega odra, večje učilnice pa so bile med jutranjimi urami zasedene, tako da smo morali vaditi v pritličnem mi-ni-razredu. Zadnje dni pred nastopom pa smo se zbirali v prostorih kulturnega društva Slovenec v Borštu, kateremu se iskreno zahvaljujemo. Težave so bile tudi pri postavljanju scene, saj finančnih sredstev, ki jih je nudila šola, ni bilo veliko. Poleg tega je teden dni pred nastopom veliko dela. Dnevi pred nastopom pa so bili posvečeni samo postaviti igre, saj so nekateri začeli izdelovati sceno zgodaj zjutraj in so nadaljevali z vajami do poznega večera. V torek, 28. marca, so nekateri di-jaki-igralci preživeli jutro v gledališču Cristallo, kjer so postavljali sceno, drugi pa so se zbrali v Borštu in tam poskrbeli za glasbo. Ob dveh popoldne je potekala generalka, ob šestih pa je šlo zares. Po petih minutah igre smo igralci začutili, da se je publika začela oživljati v igro, kar je pripomoglo k še boljšemu igranju. Gledalci so med nastopom kar nekajkrat navdušeno zaploskati. Igrica je torej uspela. Gledalcem — čeprav jih ni bilo veliko — je bila všeč, žiriji pa tudi, saj je drugo mesto na tekmovanju kar lepo priznanje. Zaira Vidali, V. B. Znanstvenega liceja »F. Prešerna« l ic ^župnijski dvorani v Nabrežini bo tudi letos tradicionalna razstava ve-°»očnih motivov in zlasti pirhov, delo šolske mladine, pa tudi priznanih ' arjev. Urnik: od 16. aprila do 30. aprila v popoldanskih urah od 16. do ure. Vabljeni! Vesele veliko praznike Gostišče NANUT ***** * * A GORICA - Tržaška ulica 118-Tel. 0481/20595 ^rattomyF^Kttlha _ ^ 1170 TZDevetak Vrh Sv. Mihaela 48 - Sovodnje ob Soci (Gorica) Tel. 0481/882005 - 882488 ________ Siscom ■- ....... . ....... .. Siscom sas 34016 Opčine Ul. Biancospino 22/2 Delavnica za servisiranje za antene in televizijske aparate Prodaja elektromateriala Narodna ul. 48 Tel. 040/214867 ŽELEZNINA Nabrežina, 124 Tel. 040/200122 L'AGRA RJA IA \/se vrste semen, sadik sadnega drevja -raznovrstna hrana za domače živali GORICA Tržaška ulica 18 Tel. 0481/520898 “CORIUM” s.r.l. IMPORT-EXPORT TRST - UL. CELLINI 2, UL. MILANO 4/1 Tel. 040/660160 - Fax 040/660059 - Telex 461102 Velikonočna razstava v Nabrežini Mladi »oder sveta« O \ ^ O O AaBfcj. °(* o ° Vesele L. praznike o L O Švara S. & Masten S. AVTOMEHANIČNA DELAVNICA KAROSERIJSKA POPRAVILA AVTOODPAD SESLJAN (avtocesta) - Tel. 040/299768 Rešujemo vse vaSe avtomobilske probleme FIORI CVETLICE Zidarič s.n.c. Ulica I. Gruden 48 Tel. 040/226517 Bazovica (Trst) PAPIRNATI PROIZVODI ČISTILA Raznovrstna darila Velika izbira cvetja za razne priložnosti Nabrežina, 120 - Tel. 040/200232 JESTVINE malalan VALMARKET OPČINE Proseška ulica 6 Tel. 040/213957 - Fax 040/213595 BAZOVICA Ul. I. Gruden, 39 Tel. 040/226128 Pizzeria - Bar - Gostilna »VETO« BAR - BUFFET- PIZZERIA da RINO sne Debenjak Nada in Fabrizi Erino pec na drva FABRIZI ERINO Opčine - Narodna ulica 65 - Tel. 040/213821 Zaprto ob nedeljah OpCine - Proseška ulica 35 - Tel. 040/211629 Zaprto ob torkih KNJIGARNA SLAŠČIČARNA Terčon PRALINA - Čokoladni openski tramvajeki ČOKOLADNI PIRHI NABREŽINA Tel. 040/200142 OPČINE - TRST - PROSESKA UL. ST. 2 - TEL. 040/213055 Ponedeljek zaprto Prejšnji teden se je v Trstu odvijala revija srednješolskih skupin, ki jo že šesto leto organizira Teatro degli asinelli. Letos je bila že 6. po vrsti, imenovana tudi Pa-lio Scuola teatro. Nimam podatkov o sodelovanju naših šol na tej reviji v preteklosti (vem za lanskoletno priznanje nadarjeni Sari Balde), letos pa sem skoraj slučajno zašel v gledališče Cristallo, kjer je med drugimi nastopila tudi gledališka skupina Znanstvenega liceja France Prešeren. Zavedel sem se šele po njihovem nastopu, kolikšen napor je predstavnica Un pošto per tutti (Prostor za vsakogar) terjal od izvajalcev! Že sem v zamejskem dnevniku pisal o težavah in zaprekah, ki so naše mlade igralce spremljale ne glede na končni rezultat. Skušal sem zato kar se da natanko poizvedeti o pripravah, o avtorju dela, o režiji, o postavitvi... Glede na to, da naše dijake kot vse dijake sveta pač pomlad »zanaša« brezdomec, mama s hčerkico, prijateljici, zaljubljeno in zapuščeno dekle, dama s psičkom, sprehajalki, čistilka, fant z istospolnimi nagnjenji in njegov prijatelj so prvovrstno izdelani liki. Režija je bila kolektivna in presenetljivo natančna ter duhovita. Morda je bilo vse skupaj le naključje, gledališki sen, trenutek zamaknjenosti; neponovljivo?! Vendar, čeprav bi bilo le tako, je vse do kraja izzvenelo prepričljivo. Italijanska publika in člani žirije so bili ob nastopu naših fantov in deklet očarani in kljub pregovorni samoljubnosti, ki je italijanski Trst tudi tokrat ni mogel skriti, je bila Daša Bolčina nagrajena za vlogo Čistilke, skupina pa odnesla 2. mesto ex-aequo. Pomembno priznanje. Skoda, da je zamejsko Časopisje ta lepi trenutek tako malomarno spregledalo. Pišemo in razpisujemo se o mladini, kadar pa jo imamo tako nevsiljivo pred nosom, zremo mimo; ne znamo se poveseliti z njo, ko to zasluži in ko to navsezadnje tudi potre- Maša Pregare in Deva Pincin in niso kdo ve kako razpoloženi za obvezujoče delo, moram reči, da so me prijetno presenetili, točneje — navdušili. Izviren tekst, vrednega spretnega dramatika, izbranega okusa za pretajen humor, v katerem se skriva protest proti družbeni nečimrnosti, naravnost prodorno prikazan v nanizanih prizorih človekove stiske. Odkod taka nenadna inventivnost v mladih ljudeh, ki bi jim kvečjemu prisodil brezskrbnost, alienacijo ali apatijo? Tu je vprašanje, ki ga ne bi smeli odmisliti. Ne poznam odgovora nanj, vendar vem, da bi se bil sam našel pred temi mladimi razoro-žen, objekt njihove presoje, ko bi moral nujno v javno stranišče (in ne samo tam), kajti ta Pošto per tutti, tako je igri naslov v izvirni italijanščini, ki so jo slovenski igralci izvrstno obvladali, je ogledalo človekove naj-intime. Klatež in buje: tega prizora ni bilo na odrU/ pa bi bil izredno zanimiv... Ostale skupine so razpolagale z izdatnimi sredstvi, ki so jih1 omogočile lepo scenerijo, bogate kostume in razkošno razsvetljavo. To in pa zaresna prizadetost in pridnost nastopajočih je seveda odločilno vplivalo na odločitve žirije. Tudi nekaj iskateljstva je bilo, vendar se z izvirnostjo naših dijakov ni moglo kosati. Italijan1 niso zaman izjavljali, češ »Slavi« imajo gledališče v krvi. Bomo katerega od teh mladih nastopajočih kdaj le videli na »velikem odru«? Aleksij Pregare PRIHODNJA ŠTEVILKA NOVEGA LISTA BO IZŠLA V ČETRTEK, 27. APRILA. Uredništvo in uprava Mladi o sreči - Mladi o sreči - Mladi o sreči v Človekovo srce stremi po sreči Človekovo srce nenehno stremi po sreči in popolnosti. Sreča je zelo bo-g°t in raznolik pojem. Vsi se trudi-m°' da bi srečo našli. Naše delova-nIe in prizadevanje je usmerjeno k te-niu cilju. Vsak izmed nas išče srečo na sv°j„ način, končni cilj je za vse enak.^ Želimo si, da bi bili zdravi, uspešni, premožni, dobri, pomembni, Veseli... Vse to so le kamenčki v mo-zuiku sreče. Ali se sreča sama naseli v srce? Mislim, da je sreča najvišja in najdragocenejša vrednota. Da si vrednote Pridobimo, se moramo zelo truditi; bogastvo, slavo in znanje si pridobimo s Pridnostjo in delom, zdravje si ohra-ninio s primernim življenjem. Pot do teh dobrin poznamo. Pogosto po njej tavamo in zaidemo v napačno smer. Zdi se nam, da smo nesrečni, zgublje-in da sreče ni mogoče najti. Vprašanje je, kje jo iščemo in kaj potrebujemo, da smo srečni. Sreče ne smemo 'skati v velikih stvareh, temveč v vsakodnevnem življenju in malenkostih. Zavedati se moramo sebe in se veseliti svojega življenja. Vedeti moramo, da nam je vsak trenutek podarjen in ga moramo pravilno izkoristiti, kajti ^oljenje je sestavljeno le iz trenutkov, težave in nevšečnosti moramo sprejemati z vdanostjo in upanjem, da bo konec dober. To so le zapetijaji in pre-1zkušnje, ki jih moramo čim spretne- je premostiti. Veseliti se moramo naravnih stvaritev, prijaznih besed, toplega pogleda ... Skratka, srečo moramo iskati v svoji bližini in predvsem v sebi. Mislim, da sreča izvira iz človekove notranjosti. Vendar, kako najti srečo v samem sebi? To vprašanje je zelo zahtevno in zapleteno. Menim, da srečo najdemo tako, da si osnujemo svoja življenjska načela, ki se jih skušamo držati in jih izpolnjevati. Ta načela so lepo izdelana v verskih naukih. Svojo srečo iščem s pomočjo načel iz Svetega pisma, saj v tej knjigi najdem odgovor in rešitev na marsikatero vprašanje, ki se je prej zdelo nerešljivo. Če po teh načelih živimo in se jih držimo, smo gotovo srečni. Če je človek dober, plemenit, duhovno bogat in v sebi preprost, bo gotovo zadovoljen. Človek, ki se zaveda svoje preprostosti in majhnosti je resnično zrel za iskanje sreče, ki se nahaja v plemenitem duhu. Za mnoge je sreča le pojem, ker je ne znajo najti. Vsakdo si mora poiskati pot do sreče, čeprav je to zelo zapleteno, saj pogosto iščemo srečo popolnoma drugje: v materialnih dobrinah in visokih ciljih. Zavedati se moramo, da srečo najdemo v majhnem in preprostem. Srečen ni tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki malo potrebuje. Tea Šinigoj Vesele veliko Sreča je veselje, radost, sanje Sreča! Četudi ne bi poznala Pravega pomena te besede, bi ve-Jjela, da je to nekaj, kar človeka Puhovno osrečuje in navdaja z Veseljem in radostjo. Ne bi si upala niti misliti, da ne b1 bil vsakdo na tem svetu rad sre-bodisi v svojem osebnem življenju, družini, širši družbi ali jelo s pomočjo materialnih do-rin- Sreča pomeni zame veselje, radost, sanje, predvsem pa nezna-na čustva, ki jih zelo težko prene-jjem na papir... Podobna je človekovi senci, ki ga spremlja, ko se uan razjasni in sonce pošlje svojo tople žarke na svet in izgine, ko err|ni oblaki prekrijejo sonce in ,ne dopustijo, da bi sijalo in gre-O- Tudi sreča se pokaže le občas-Ji°/ zelo skrivnostno in bliskovi-0 in prav tako hitro tudi izgine. Velikokrat sem začutila v sebi občutek sreče. Energija, ki se sku-P^j s krvjo pretaka po žilah, daje * o veliko moč, da se mi zdi, da 'Iahko postavila svet na glavo. J~tečna sem«, mi srce narekuje , ezne besede. Srce mi začne hi-roje biti, roke se mi začnejo tre-, 1 m obraz se naenkrat razjasni, ot nebo po strašni nevihti. Ob ta-in trenutkih se najraje zatečem n^jhen zatemnjen prostor, moj kotiček, kjer se predajam razmišljanju in tihi radosti. Bojim se, da mi ne bi te sreče kdo ukradel ali si jo prisvojil, kajti ona je samo moja in od nikogar drugega. Mogoče si boste mislili, da sem egoist, človek brez srca, ki stremi le po lastni sreči in ugodju? Slikali me boste s temnimi in mračnimi barvami, s katerimi ponavadi umetniki slikajo pogubo, nesrečo, sovraštvo! Prisluhnite glasu svojega srca. Se vam ne zdi, da »biva« tudi v vas delček sreče, ki je samo vaša osebna, nedeljiva in edinstvena? Ali vam ne zaigra srce, ko pomislite nanjo? Vsakdo je svoboden, da misli kar hoče. Kakor si gradimo življenje sami, tako si tudi lastno srečo. S tem ne mislim na materialne dobrine in vsa ugodja, ki nam jih nudi ta goljufivi, brezčutni in zahrbtni svet. To so le imitacije, nadomestki, zaslepitve, s katerimi si hoče človek pridobiti srečo. Prava sreča je samo ena, skrita v srcih vseh nas. SREČEN JE TISTI, KI NAJDE SREČO. S temi besedami zaključujem svoje razmišljanje in upam, da bom tudi jaz kdaj našla pravo srečo v svojem srcu. V.P. > FARCO s.r.l. FINE CHEMICALS KEMIJA FARMACEVTIKA 34132 TRST Ul. del Lavatoio 4 Tel. 040/365424 Telex: 461012 Telefax: 040/363918 Filiala GORICA: Ul. Trieste 160 - Tel. 0481/20769 OSEBNI RAČUNALNIKI IN PERIFERNE ENOTE APLIKATIVNI PROGRAM ZA UPRAVLJANJE PODJETIJ • POTROSNI MATERIAL ZA INFORMATIKO UVOZ-IZVOZ Trst - Ul. Muggia , 15 - Tel. 040/381160 ■ 381616 ■ Fax 040/381110 GOSTILNA A. Rossa & C. sne s 34132 TRST Ul. Ghiberti 2 Tel. 040/365188 JEK Vesele veliko ;v-0\ o "J praznike o V. KATOLIŠKA KNJIGARNA Gorica šolske in pisarniške potrebščine slovenske knjige devocionalije galerija S GOSTILNA ardoč vesele velikonočne praznike Prečnik, 1/B - Tel. 040/200871 PODJETJE 3to"iblc PRECIZNA MEHANIKA Vošči vsem odjemalcem, prijateljem in znancem vesele velikonočne praznike TRST Ul. S. Cilino 38 Tel. 040/54390 Križmančič Danilo BAZOVICA Ul. S. Kosovel, 53 Tel. 040/226548 Velika noč Pristnega veselja, optimizma in volje clo dela in miru vošči Slovenska skupnost v Furlaniji-Julijski Krajini Mladi o sred - Mladi o sred - Mladi o sred ISKANJE SREČE Sreča. Kratka beseda, sestavljena iz petih črk; dolga pot, da jo lahko dosežeš. Težko je govoriti o sreči, ki ima za vsakogar drugačen pomen. Ali je biti srečen to, da si v življenju uspešen, da si ljubljen, da se dobesedno kopaš v denarju ali to, da si zadovoljen nad celotnim potekom tvojega življenja? Pravega pomena te besede ne razumem; zame sreče ni. Prevelika pesimistika? Verjetno, a verjamem, v kar sem napisala. Včasih se nasmehnem, a v moji notranjosti se ruši svet; večkrat zgle-dam vesela, a v sebi umiram. Klic na pomoč, ki ga nihče ne razume, ne sliši — niti jaz sama ne. Večkrat zaslišim stavek »Srečna bodi, da si zdrava!« in ironično se nasmehnem, kajti zame biti zdrav še ne pomeni biti srečen. Zavidam ljudem, ki so srečni. Gledam nanje kot na bogove, ki so dobili smisel življenja; zanje je sreča že sončen dan in nasmeh sočloveka — zanje je sreča živeti. pri srcu, ko bi v meni tlelo čisto majhno upanje, da bom nekoč tudi jaz vsaj malo srečna. In vendar se mi včasih, ko raziskujem v svoji notranjosti, zazdi, da vidim slaboten plamen, malo upanje. Iu res ta plamen obstaja, zagledana se vanj, dokler me ne prevzame močan obup in prepričanje, da gori na napačnem kraju. Tako ga z lastnimi nogami poteptam in z lastnimi solzami pogasim — h* sem za spoznanje še bolj žalostna, ker si sama zapiram pot k sreči. Sreči, ki je ni. Neštetokrat se vprašujem, zakaj sem taka, zakaj tako mislim, ‘ zakaj mi življenje ne pokloni le žarek sreče; mogoče zato, ker bi zavrgla tudi tega, mogoče, ker si ga ne zaslužim. Mogoče mi ga je že poklonilo, a sem ga v svoji neizmerni slepoti zavrgla. Mogoče pa sreče res ni. Ne zame, ne v tem življenju. Mogoče je sreča zame v neskončnosti... verjetno bi jo morala poiskati. Barbara Jelen In vendar — mogoče sem bila nekoč srečna. Meglena predstava se mi odvija pred očmi. Majhna sem, brezskrbno tečem na vrtu pred hišo, mama in oče me lovita, pa me ne dohitita, dokler me skupaj ne objameta in močne očetove roke me dvignejo gor, visoko do dreves, do ptic, do sonca, visoko do neba, visoko do sreče. Da, tedaj sem bila srečna, ker nisem še poznala življenja, žalosti in bolečine. A bila sem tudi premajhna, da bi razumela, da sem srečna. Tega se zavedam sedaj, ko je sreča le utopija, oaza sredi puščave, ki mi je iz dneva v dan vse bolj oddaljena. Večkrat se sprašujem, kje naj iščem srečo. Ure in ure strmim v prazno, preden se spomnim, da sem možnost obstoja sreče pravzaprav že ovrgla. In znajdem se s problemom manj, o katerem razmišljati, čeprav bi mi bilo lažje Ognjišče izhaja 30 let Mesečnik Ognjišče, ki izhaja v Kopru, je s četrto, aprilsko številko proslavil okroglo 30. obletnico izhajanja Prva številka je namreč izšla za Veliko noč leta 1965. O tem v daljšem razgovoru pripoveduje glavni in odgovorni urednik, msgr. Franc Bole, ki urejuje Ognjišče že od samega začetka■ NOVI LIST Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vrša j. Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151. Član ■JV Združenje periodičnega tiska v Italiji fanko Jez SPOMINI o« (Ob 50-letnici kapitulacije italijanske fašistične armade v Sloveniji) Aprila 1984 sem prejel sporočilo tedanjega devinsko-nabrežinskega žu-Pana in državnega poslanca Albina Škerka, da me je prizivno sodišče v Trstu 31-1.1984, na predlog občinske uprave, imenovalo za spravnega sodnika, in me pozval, naj se 19.4.1984 javim na Preturi v Trstu. Tam sem pred pristoj-nim sodnikom prisegel po že pripravljeni dvojezični predlogi in nato še podpisal zapisnik o imenovanju in opravljeni prisegi. Isti postopek je veljal za m°jega namestnika g. Ferruccia Grattona. Naj takoj povem, da je mesto spravnih sodnikov, kolikor niso redni sodniki na posameznih preturah, častno in neplačno. Vestno sem se pripravil in takoj začel z delom. Imel sem opravka s tožbami obrtnikov proti nezanesljivim naročnikom, večkrat celo proti univerzi v Salernu zaradi neplačanih dobav, in z drugimi podobnimi zadevami. Kmalu |e Prišla na vrsto tožba domačinke proti hišnemu gospodarju, ki ji je odpovedal stanovanje, češ da ga potrebuje za svojega sina. Tožiteljica je bila Slovenca, zato sem se veselil, da bom prvič v naši deželi opravil ta sodni postopek v slovenščini, kajti glede tega nisem dobil nobene prepovedi. Na dan razpra-Ve Pa sem bil zelo razočaran. Tožiteljico je spremljal slovenski odvetnik. Na rn°je vprašanje mi je povedala, da je Slovenka, nakar sem ji sporočil, da bo faradi tega razprava v slovenskem jeziku. Ta pa me je takoj zavrnila: »Ni tre-a, saj znam italijansko!« Kljub temu sem nadaljeval v slovenščini. Med spraševanjem je prišlo na dan, da je tožiteljica prebivala že enajst let v stanova-n)U' glede katerega ni sklenila predpisane stanovanjske pogodbe in ni plača-a predvidenih pristojbin. Razen tega ni bila pravilno prijavljena. Dejal sem )>, da je s tem zagrešila več kaznivih dejanj. Tedaj je odvetnik vstal, umaknil l°žbo in z varovanko zapustil svetovalsko zbornico. Takšna je bila prva raz-Prava v slovenščini pred spravnim sodnikom devinsko-nabrežinske občine. Vse rešene akte je tajnik spravnega sodišča, ki je tedaj bil občinski uradih g- Mario Kralj, pošiljal skupaj z rednimi poročili o našem delu Preturi v rst' ki nas je nadzirala. Delo je naraščalo in tajnik je izvedel, da ga v Trstu Cenijo in da so zato sklenili, da nam bodo odstopili v izvršitev del svojih sod-n'h spisov, češ da so v Trstu preobremenjeni. S tajnikom sva, čeprav nerada, Členila, da sporočiva svoj odstop občinski upravi. Tako je bilo konec mojega a na najnižji stopnji sodne oblasti. Tedaj je rimski parlament odobril nov ®°dni postopnik, s katerim so dotlej določeno mejo vrednosti oziroma od-°dnine dvignili od 50 tisoč lir na milijon lir. Seveda je s tem število tožb Pred spravnimi sodniki močno naraslo. Na preturah so to delo opravljali redni ln Plačani sodniki, na občinah pa so si pomagali na ta način, da so za sprav-nega sodnika imenovali že nastavljenega uradnika, ki je poleg običajnega dela °Pravljal še delo spravnega sodnika. Takega uradnika so imeli tudi v Nabre-Po njegovi upokojitvi pa je občinski odbor, namesto da bi to delo pove-r* kakemu drugemu aktivnemu, torej plačanemu uslužbencu, iz varčevalnih razlogov sklenil poveriti meni. Bil sem zaradi tega res počaščen, vendar sem Se kmalu zavedel, da zaradi novega postopnika postaja delo spravnega sodčka zelo zahtevno. Zato mi ni bilo žal, da sem izpregel. Privoščiti sem si ho-e ®e nekaj let mirnega življenja. Publicistika S publicistiko sem se začel ukvarjati že kot študent na ljubljanski univer-j~1, 3o je bil moj najljubši konjiček skozi vse življenje. Zares sem bil ponosen, 0 sem kot urednik Demokracije postal član italijanskega Združenja časni-arjev in publicistov. Pregled mojega publicističnega prizadevanja je v gro- 1 obrisih naslednji. , . v Ljubljani sem v desetletju 1931-1940 urejal revijo Omladina, ki jo je iz-I mladinski odsek Narodne odbrane, in revijo Slovanski svet, glasilo ugoslovanske-češkoslovaške akademske lige. Prav tako sem skoraj ves ta čas Urejal Glasnikovo Stoletno pratiko. y Rimu sem kot lektor slovenščine na tamkajšnji univerzi začel sodelo-ati najprej leta 1945 pri reviji La cultura nel mondo s člankom I monumenti 1 Prisinga. Leta 1947 sem članek z isto, vendar spopolnjeno vsebino objavil vatikanskem glasilu L'Osservatore Romano, v njegovi nedeljski prilogi L'Os-^ervatore della domenica pa članek o Sloveniji in Slovencih. V reviji Qua-erni di oggi sem istega leta objavil obširni članek o isti temi. j P° povratku v Trst sem bil od leta 1949 do leta 1954 urednik Demokraci-glasila Slovenske demokratske zveze. V tem obdobju sem uredil prvi in mi letnik revije Stvarnost. ^ V Rimu sem na pobudo univ. prof. Enrica Damianija prevedel precej slo-g®nskih del v italijanščino. Že leta 1944 sva se lotila pomembnejšega dela. le za dostojno predstavitev stoletnice rojstva Josipa Jurčiča (1844-1881). arr>ianiju je založnik Colombo ponudil sodelovanje pri reprezentativni an- tologiji evropske romantike. Naročili so mu, naj pripravi prevod predstavnika romantike na jugoslovanskem jugu, seveda Bolgara. Prosil sem Damianija, naj v ta namen izbere Slovenca Jurčiča zaradi stoletnice njegovega rojstva. Rad mi je ustregel. (Dalje) MOJE VELIKONOČNO VOŠČILO »Nikoli več velikega petka za slovenski narod, temveč samo resnično "vstajenje" in zmaga dobrega nad zlim. Rane, ki ga je to zlo prineslo slovenskemu narodu, se še ob "vstajenju" vidijo in bolijo. Daj Bog, da bi se kmalu zacelile.« Vinko Levstik LEVSTIKOVA HOTELA V ITALIJI PALAČE HOTEL je v samem središču Gorice, približno en km od državne meje. Ponaša se z odlično restavracijo, dnevnim barom, dvema dvoranama za 120 obiskovalcev in lastnim zaprtim parkiriščem. V udobnih sobah je skupno 150 postelj. V sobah so kopalnica, sušilec za lase, mini bar, telefon in radijski ter televizijski sprejemnik. Za dobro počutje in informiranost gostov skrbi slovensko osebje. Soc) Naslov: PALAČE HOTEL, Corso Italia 63, 34170 GORIZIA GORICA, tel. 0481/82166, fax 0481/31658 Na novo odprti HOTEL EMONA, II. kat. je v zgodovinskem središču Rima Vse sobe imajo lastno kopalnico, radijski in televizijski sprejemnik, telefon in mini bar. Tudi tukaj boste v družbi rojakov, ki bodo pripomogli k vašim lepšim počitnicam. Pokličite nas na telefon: 06/7027827 ali 7027911; fax 06/708787 Naslov: HOTEL EMONA, Via Statilia 23, 00185 ROMA V obeh hotelih imajo slovenski gostje popust! Pričakujemo vas. Vesela Velika Noč MARKET ŽERJAL BOLJUNEC 405 TEL. 040/228114 Narodna in študijska knjižnica Zeli svojim obiskovalcem vesele velikonočne praznike draguljarno malalon NARODNA ULICA 28 OPČINE (TRST) - TEL. 040/211465 POHIŠTVO S PUPIS f SESLJAN in POHIŠTVO ARCOBALENO DEVIN Kakovostna izbira modernega, stilnega in rustikalnega pohištva 1 tr HOTEL - RESTAVRACIJA uvlmi veselo želi Veliko noč REPENTABOR TEL. 040-327125 9staU/ ZADRUZNA KREDITNA BANKA Doberdob ZADRUŽNA KREDITNA BANKA Rimska, 23-Tel. 0481/78063 PODRUŽNICA V RONKAH ul. G. DAnnunzio, 96 - Tel. 0481/474160 BANCA Dl CREDITO COOPERATIVO SAVOGNA D’ISONZO e ZADRUŽNA KREDITNA BANKA SOVODNJE OB SOČI Prvomajska, 75-Tel. 0481/882155 PODRUŽNICA V STANDRE2U Ul. del Carso 73/a Tel. 0481/520832 - Fax 0481/521747 ZADRUZNA KRAŠKA BANKA Tvoja domača banka Sedež: Opčine - ul. Ricreatorio, 2 - Tel.: (040) 21491 Podružnice: TRST - Trg Liberta, 5 SESLJAN 44 NABREŽINA - Trg Sv. Roka, 106 BAZOVICA - Ul. I. Gruden, 23