Letnik/Volume: 10 Številka/Number: 1 Maribor, marec 2017 REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE THE JOURNAL OF ELEMENTARY EDUCATION REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE ISSN 2350-4803 (splet), ISSN 1855-4431 (tisk) THE JOURNAL OF ELEMENTARY EDUCATION ISSN 2350-4803 (Online), ISSN 1855-4431 (Print) Naslov uredništva / Editorial Office and Address: • Pedagoška fakulteta Maribor, Revija za elementarno izobraževanje, Koroška 160, 2000 Maribor • Internetni naslov: http://rei.pef.um.si/ • Elektronski naslov: rei.pef@um.si REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE THE JOURNAL OF ELEMENTARY EDUCATION Izdajatelj: / Publisher: Založba PEF, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Univerza na Primorskem Pedagoška fakulteta Uredniški odbor: /Editorial Board: Dr. Renate Seebauer, Pedagoška visoka šola, Dunaj, Avstrija Dr. Ligita Stramkale, Univerza Lettlands, Riga, Litva Dr. Herbert Zoglowek, Visoka šola Finnmark, Norveška Dr. Maria Aleksandrovich, Akademia Pomorska w Slupsku, Poljska Dr. Nevenka Tatković, Fakultet za odgojne i obrazovne znanosti, Sveučilište Jurja Dobrile u Puli, Hrvaška Dr. Grozdanka Gojkov, Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača »Mihailo Palov« Vršac, Srbija Dr. Jelena Prtljaga, Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača »Mihailo Palov« Vršac, Srbija Ddr. Jürgen Kühnis, Pädagogische Hochschule Schwyz, Švica Dr. Marie Fulkova, Pedagogicka fakulta, Univerzite Karlove, Praha, Češka Dr. Vera Janikova, Pedagoška fakulteta Univerze Masaryk, Brno, Češka Dr. Ljubica Marjanovič Umek, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija Dr. Janez Vogrinc, Pedagoška fakulteta Univerza v Ljubljani, Slovenija Dr. Milena Valenčič Zuljan, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija Dr. Mateja Pšunder, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Rado Pišot, ZRS Univerza na Primorskem, Slovenija Dr. Matjaž Duh, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Samo Fošnarič, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Jurij Planinšec, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Marko Marhl, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Branka Čagran, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Jerneja Herzog, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Tomaž Bratina, Pedagoška fakulteta, Univerze v Mariboru, Slovenija Dr. Sonja Starc, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Dr. Silva Bratož, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Dr. Jurka Lepičnik Vodopivec, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Dr. Bogdana Borota, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Dr. Sonja Rutar, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Dr. Janja Plazar, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Dr. Darjo Felda, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: dr. Matjaž Duh Namestnica glavnega in odgovornega urednika / Deputy Editor in Chief: dr. Sonja Starc Tehnična urednica / Technical Editor: dr. Jerneja Herzog Informacijska podpora / IT support: dr. Tomaž Bratina Založniški odbor / Publishing Committee: dr. Matjaž Duh, dr. Sonja Starc, dr. Silva Bratož, dr. Jerneja Herzog, dr. Tomaž Bratina Lektoriranje: / Proof Reading: za angleško besedilo / English: mag. Mirko Zorman, dr. Michelle Gay Gadpaille za slovensko besedilo / Slovene: dr. Polonca Šek Mertük Naslovnico je oblikoval / The title page designed by: Bogdan Čobal, akad. slik. Naklada / Circulation: 250 izvodov / copies Tisk: /Press: Medium, d. o. o. Cena posamezne številke znaša 8 EUR, dvojna številka 12 EUR, letna naročnina znaša za institucije 20 EUR, za posameznike 18 EUR in za študente 10 EUR. Price for individual issues is 8 EUR, double issues are 12 EUR, one-year subscription rates: 20 EUR institutions, 18 EUR for individuals and 10 EUR for students. REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE / THE JOURNAL OF ELEMENTARY EDUCATION Letnik / Volume: 10 Številka / Number: 1 Maribor, marec 2017 Revija je vpisana v razvid medijev. REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE je indeksirana in vključena v bazo podatkov / THE JOURNAL OF ELEMENTARY EDUCATION is indexed and abstracted in: Co-operative Online Bibliographic System and Services (COBISS); Ulrich's Periodicals Directory; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur; EBSCO (EBSCO host databases and discovery technologies); DOAJ (Directory of Open Access Journals); Proquest; ERIH PLUS; dLib.si. Revijo delno sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. VSEBINA/CONTENTS Majda Schmidt Krajnc, Ksenija Seršen Družine z otroki z motnjami v duševnem razvoju in kakovost življenja Janez Kovač, Tanja Ščuka, Branka Čagran 19 Pogoji za inkluzijo v vzgoji in izobraževanju po oceni ravnateljev Bojana Clobačnik 31 Raba samostalnika pri gluhih učencih in učencih s polževim vsadkom Eva Kranjec 39 Perfekcionizem: prednost ali ovira za učenca? Mateja Škalič, Milena Ivanuš Crmek 57 Stališča staršev do nacionalnega preverjanja znanja ob koncu drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja Tina Štemberger 73 Etnografska raziskava na pedagoškem področju Blaženka Bačlija Susić 85 Glasbena vzgoja in izobraževanje za vsakega otroka - ideal ali resničnost? 5 Nataša Rizman Herga, Samo Fošnarič 99 Usklajenost elementov šolskega interiera za poučevanje naravoslovja z nekaterimi antropometrijskimi parametri 11—12-letnih otrok Tomaž Bratina 115 Zanimivost in uporabnost študijskih vsebin IKT — vidik bodočih učiteljev generacije Z Polonca Šek Mertük 1127 (Ne)usvojeni cilji pravopisne zmožnosti v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju Splošno o reviji 141 Navodila avtorjem General Information Guidelines for Submission 143 Majda Schmidt Krajnc Ksenija Seršen Quality of Life for Families of Children with Intellectual Disabilities Original scientific article UDK: 159.922.76-056.313 ABSTRACT The main part of the article presents the results of a recent empirical study about the quality of life for families in Slovenia that have a child with intellectual disabilities and other developmental disabilities. Using the FQOLS-2006, we analysed nine quality of life domains (Health, Financial Well-Being, Family Relationships, Support from Others, Support Services, Influence of Values, Careers, Leisure and Community Interaction) from the perspective of six measurement dimensions. The study also examines the differences among the measurement dimensions in the nine domains. The sample consisted of 44 families. We used descriptive statistics and inferential statistics (Friedman test). The Family Relationships domain had the highest average rating of all measured domains regarding the quality of family life. The results in the domain of Support from Others are not encouraging, in particular the domain of Support from Services. Families require powerful support programs from qualified professional teams as well as societal and political attention. Key words: family quality of life, intellectual disabilities and other developmental disabilities, quality of life domains, quality of life dimensions Družine z otroki z motnjami v duševnem razvoju in kakovost življenja Izvirni znanstveni članek UDK: 159.922.76-056.313 POVZETEK V osrednjem delu prispevka predstavljamo najnovejše rezultate raziskave o kakovosti življenja slovenskih družin z otroki z motnjami v duševnem razvoju in drugimi razvojnimi motnjami. Podatke smo zbrali s pomočjo mednarodnega vprašalnika FQOLS - 2006. Z vidika šestih dimenzij smo analizirali devet področij kakovosti družinskega življenja (zdravje; finančno stanje; družinski odnosi; podpora drugih oseb; podpora služb; vpliv vrednot; poklic in priprava za poklic; prosti čas in rekreacija; interakcija s skupnostjo). Preučevali smo tudi razlike znotraj dimenzij na področjih kakovosti življenja. Vzorec je zajemal 44 družin. V raziskavi smo uporabili deskriptivno in inferenčno statistiko (Friedmanov test). Med področji kakovosti življenja so starši z najvišjimi povprečji z vidika šestih dimenzij ocenili področje družinski odnosi. Skrb vzbujajo rezultati na področju podpora drugih oseb, še zlasti pa na področju podpora služb. Družine potrebujejo pomoč usposobljenih strokovnih timov in vključenost v intenzivne podporne programe ter tudi ustrezno družbeno in politično pozornost. Ključne besede: kakovost življenja, motnje v duševnem razvoju in druge razvojne motnje, področja kakovosti življenja, dimenzije kakovosti življenja Introduction Raising a child with disabilities poses a considerable parental challenge at different periods of the parents' lives and entails responsibilities that surpass their abilities, as well as restricting their social lives (Lessenberry & Rehfeldt, 2004; Olsson & Hwang, 2002). Families often navigate within previously uncharted territory and must seek information about the diagnosis, interventions and education for their child (Iarocci, Virji-Babul, & Reebye, 2006). Research (Gardiner & Iarocci, 2012; Hartley, Sikora, & McCoy, 2008; Shu 2009) has also shown the negative impact of the socially maladaptive behavior and behavioral deviation of children with autistic disorders on the well-being and mental health of parents and the quality of their lives. Low socio-economic and employment status likewise pose a risk that can reduce the quality of family life (World Health Organization, 2011). On the other hand, parenting a child with disabilities is not necessarily a negative experience for the family (Hoddap, 2007). Some studies have (Cuskelly, Hauser-Cram, & Van Riper, 2009; Hoddap, 2007) affirmed the resilience, strength, connection and coherence of families that have children with intellectual disabilities. The ample literature also features claims that developmental and/or intellectual disability in an individual can influence the entire family (Reichman, Corman, & Noonan, 2008; Turnbull & Turnbull, 1997); that children with developmental disabilities are best taken care of in the context of family life (Parish et al., 2001); and that experts who actively collaborate with families can provide better support for the needs of children with disabilities (Brown & Wang, 2009). If families want to live a quality life and be competent in confronting the deficiencies and specific needs of a family member, they need a range of resources, particularly professional/emotional support, which can be formal (professionals, healthcare institutions, professional organisations etc.) or informal (relatives, friends, and non-professional sources of assistance) (Dunst & Trivette, 1986; Raina et al., 2005). We must not overlook the concern that society or the state should provide for the education, as well as the social, legal and health protection of individuals with disabilities and their families. Often, however, parents of children with disabilities feel dissatisfied with professionals who do not provide continuous intervention or who provide poor communication and limited service programs (e.g., the early education system) (Swick, 2004). In recent years, Family Quality of Life (FQOL) has become a construct that aims to consider a broader spectrum of family outcomes (Gardner & Iarocci, 2015). FQOL is defined as the conditions where the family's needs are met, and family members enjoy their life together as a family and have the chance to engage in activities that are important to them (Park et al., 2003). The quality of life for families that have children with intellectual disabilities is an important holistic and multidimensional concept that influences policy-making, improves the functioning of professional services and enables a better life to individuals with intellectual disabilities and their families (Brown & Wang, 2009). An international research team comprising researchers from Canada, Australia, Israel and the USA focused on conceptualizing family quality of life along six aspects or dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Attainment, Stability and Satisfaction) of quality of life in nine main domains of family life (Health, Financial Well-being, Family Relationships, Support from Others, Support from Services, Influence of Values, Careers, Leisure and Community Interaction) (Brown & Wang, 2009). This team devised the "Family Quality of Life" (2006) questionnaire, which has been used in over 25 countries (e.g., the USA, Canada, Australia, Nigeria and many European countries, as well as some Asian countries such as Japan) (Rillotta et al., 2011). The questionnaire was also used in the first survey in Slovenia about the quality of life for the families of children with intellectual disabilities (Čagran, Schmidt, & Brown, 2011; Schmidt & Kober, 2010). The main part of the present article reports the results of our most recent empirical study about the quality of life for families in Slovenia that have a child with both intellectual disabilities and other developmental disabilities (ID/DD). The study also examines the differences among the measurement dimensions of family life (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction) within the nine domains. Method Participants The sample was non-random and purposive. It comprised 44 Slovene families that have children with ID/DD. The families were from the eastern part of Slovenia. The major group in the sample were families living in the countryside or in small towns (61.4 %). 86.4 % of participants were members of two-parent families. The remaining 13.6 % were from one-parent families headed by mothers. All these children with ID/ DD lived at home with their parents. Instrument and Procedures The data was collected using the FQOLS - 2006 (Brown et al., 2006) survey for researching the quality of family life. The survey provided the basic data about the families and the data related to individual domains of life (Health, Financial Well-being, Family Relationships, Support from Others, Support from Services for people with ID, Influence of Values, Careers, Leisure, Community Interaction and in the Overall Quality of Life). Every domain with the exception of the Overall Quality of Life was rated from the point of view of six dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Attainment, Stability and Satisfaction) in intervals from 1 to 5; the Careers domain in an interval from 0 to 5. The reliability of the survey used was good (rtt = 0.817), which was confirmed by the Cronbach alpha coefficient (a = 0.783). Objectivity of the questionnaire was ensured through individual cooperation with the families because quantitative data from the nine domains of family life was supplemented by qualitatively obtained comments and opinions from and consultations with the parents. Data analysis Basic descriptive statistics was used to analyze individual domains of quality of life for families that have children with ID/DD (Mean, Standard Deviation, Minimum, Maximum value of an individual domain, Skewness and Kurtosis and Variability Coefficient (VC %) for the overall result of individual domain ratings). The Friedman test was used to measure the differences between individual dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction) that were used to rate individual domains. Results Analysis of the measurement of individual domains of the quality of family life Individual domains of the quality of life (Health, Financial Well-being, Family Relationships, Support from Others, Support from Services for people with ID, Influence of Values, Careers, Leisure and Community Interaction) were rated in terms of importance from the point of view of the six dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction), and the intervals used to rate the dimensions ranged from 1 to 5; for the Careers domain, it was from 0 to 5. Table 1: Mean (standard deviation (SD), minimum (xmiJ and maximum (xmaJ value of the sum of dimensions for each individual domain, skewness (SKEW) and kurtosis (KURT) and coefficient of variation (CV %) of the overall result of the nine domain ratings Domain N Mean SD Range Coefficients X min X max Skew Kurt CV % Health 44 21.66 2.676 16.00 2700 -0.311 -0.108 12.35 Financial Well-being 44 19.45 2.672 14.00 25.00 -0.062 -0.520 13.74 Family Relationships 44 25.52 2.445 19.00 30.00 -0.514 -0.295 9.58 Support from Others 44 18.84 3.953 12.00 27.00 -0.155 -0.739 20.98 Support from Services 44 18.40 2.920 11.00 26.00 -0.161 0.406 15.87 Influence of Values 44 20.36 4.856 10.00 29.00 -0.230 -0.568 23.85 Careers 44 19.77 6.415 2.00 28.00 -1.376 1.551 32.45 Leisure 44 20.82 3.943 12.00 27700 -0.376 -0.367 18.94 Community Interactions 44 21.64 2.412 18.00 27700 0.075 -0.833 11.15 Skewness in the domains of Health (SKEW = -0.311), Financial Well-being (SKEW = -0.062), Support from Others (SKEW = -0.155), Support from Services (SKEW = -0.161), Influence of Values (SKEW = -0.230), Leisure (SKEW = -0.376) and Community Interactions (SKEW = 0.075) show a relatively symmetric distribution; in the domain of Family Relationships, distribution measures show the distribution results to be slightly asymmetric to the left (SKEW = -0.514). Kurtosis shows a normal-like distribution in the domains of Health (KURT = -0.108), Leisure (KURT = -0.367) and Family Relationships (KURT = -0.295), or a flat distribution in the domains of Financial Well-being (KURT = -0.520), Support from Others (KURT = -0.739) and the Influence of Values (KURT = -0.568). In the Support from Services domain, the distribution is leptokurtic (KURT = 0.406). The two coefficients that stand out are the asymmetry coefficient in the Careers domain (SKEW = - 1.376), which shows that the distribution is asymmetric to the left, and the leptokurtic (KURT = 1.551), which has a cone-shaped distribution. This domain shows a trend towards a higher number of higher results. Skewness and kurtosis are highlighted in Careers, because distribution measures show results to be asymmetric to the left (SKEW = - 1.376) and also leptokurtic (KURT= 1.551). If we consider the distribution of means for rating the domains from the point of view of the six dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction), the highest average appears in the Family Relationships domain ( = 25.52), followed by Health ( = 21.66), Community interaction ( = 21.64), Leisure ( = 20.82) and the Influence of values ( = 20.36) domains. Financial Well-being (=19.45), Support from Others ( = 18.84) and Support from Services ( = 18.40) have the lowest ranking. It should be pointed out that the ranking does not include Careers because this is not comparable. In all domains included in the survey, the values on the rating scale ranged from 1 to 5; however, for Careers, the scale ranged from 0 to 5, which is why the mean value was lower. The lowest variability was 9.58% in Family Relationships. Standard deviation for this domain was 2.445. Community Interaction was next with a variability of 11.15% and a standard deviation of 2.412, followed by Health with 12.35% variability and a standard deviation of 2.676, Financial Well-being with 13.74% variability and a standard deviation of 2.672, Support from Services with 15.87% variability and a standard deviation of 2.920, Leisure with 18.94% variability and a standard deviation of 3.943. The highest variability appears in Support from Others, with 20.98%; Influence of Values, with 23.85% and Careers, with 32.45%. In these domains, the highest standard deviations were measured. Standard deviation for the Support from Others domain was 3.953; for Influence of Values, 4.856 and for Careers, 6.415. From the point of view of the six dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction), the Family Relationships domain had the highest average rating (25.52) of all measured domains regarding the quality of family life. 87% of the parents were satisfied or very satisfied with relationships in the family, as many believed that all family members had many or very many opportunities to establish good relationships with everyone in this domain. They also put the most effort into this domain, and regard themselves as successful in this regard; in addition, good relationships provide them with more stability. As many as 65.90% of the parents report that each family member does their best to take responsibility regarding daily obligations in their family. A few parents (25%) believe that one or two people take the most responsibility, in most cases the mother. It can be concluded on the basis of their comments that these families confront the challenges and demands in different ways and rely on their inner strength and the bonds among them. They see themselves as active and competent in the domain of mutual relations, a finding which has been confirmed by other studies (Neely-Barnes & Dia, 2008). The highest results in the "Family Relationships" domain in our study are comparable to those from a previous study about the quality of family life (Čagran et al., 2011) in Slovenia; those, however, were based on a smaller sample. In addition to Family Relationships, high average results regarding the six dimensions were measured in the Health ( = 21.66) and Community Interaction ( =21.64) domains. The parents rated the Health domain highly ( = 21.66), even though most of them (70.45%) commented that the physical and/or mental health of the member(s) of the family with ID did cause them great concern (e.g., epileptic seizures in children, constant pain in the stomach, digestion disorders, special diets etc.). 77.27% of the parents expressed considerable concern because of the physical and/ or mental health of other members of the family and a concern that they would not be able to provide the necessary care for the child. They also reported that constant obligations and worries at home did have an effect on them (fatigue, exhaustion), and other health problems were also reported (e.g., back pain). Often the entire well-being of the family depended on the child's health problems. Some parents were worried about the future, the health condition of their child in the future and whether they would be able to provide the child with everything that he needed. The families also rated the Community interaction domain highly ( = 21.64). As many as 63.6% of the families commented that they enjoyed living in their community; 31.8% enjoyed that very much and felt good within the community. Many families are members of the Sožitje and Sonček associations for people with disabilities. They also mentioned associations for hemophilia, celiac disease and autism, self-help groups etc. Other family members participate in various sports or excursion groups, fire-fighting and cultural associations. Most parents (88.6%) stated that their family had experienced no form of discrimination in the community. In contrast with Family relationships, Health and Community Interaction, the lowest average score from the point of view of the six dimensions was measured in the Financial Well-being ( =19.45), Support from Others (= 18.84) and the Support from Services ( = 18.40) domains. In the Financial well-being domain ( =19.45), the majority of parents (61.36%) who participated in our survey described their total family income in Slovenia as average. 22.73% said that their family income was above-average, while 15.90% considered their income as below average. The parents reported that therapies available from international experts and the necessary devices were very expensive (in excess of 1000 eur). As many as 40.90% of the families spent 10-25% of their total income on special care, medication, assistance or equipment for the family member with ID; 15.90% of the families spent 26-50% of their total income; and 11.36% spent more than half (51% and more) of their total income, including all payments for special care, medication, assistance or equipment for the family member with ID. 56.82% of the parents believed that the family income mostly sufficed for their personal needs (e.g., food, clothing, accommodation etc.); however, 58.1% of the parents reported that after their household had paid for all the monthly expenses, no money was left for optional items, which was a financial deprivation for their family. More than 90% of the families also commented that they received no financial support from the services in addition to their monthly income. Other authors (Parish et al., 2004; Sen & Yurtsever, 2007) have reported that families that have children with disabilities experience financial difficulties, even though they do not report major economic problems; they sacrifice only some commodities and holidays. It is necessary to point out the finding of NGOs in Slovenia that social security income is relatively low and does not meet all the needs of children with ID and their families. The social security system in Slovenia does take sufficient account of the greater needs of parents who have children with ID. They have also found that, regarding social security, institutionalized care means better protection than home care (Kukova, Zaviršek, & Urh, 2005). The parents also rated rather low Support from Others ( = 18.84). More than half of these parents (56.81%) commented that they received very little practical support from relatives and friends. 27.27% of the parents said that friends and neighbors provided little practical support; 11.36% of the parents said that they had some support; and 4.54% that they had a lot of it. The comments revealed that the parents wanted more practical support from other people: "i think that relatives could offer more practical support. However, at the same time i understand their reservations. My husband and i know our children well and sometimes struggle to make it through the day. There are good days and there are bad days. Every day is unpredictable." Parents provided varied answers regarding emotional support from friends and neighbors in the sense of being good listeners or providing encouragement. 29.54% of the parents commented that the level of emotional support was very low; 27.27% said that emotional support was low; 25% thought that there was some emotional support; 11.36% thought that emotional support was high; and only 6.82% of the parents reported that emotional support was very high. In addition, the parents pointed out that discussion with others rarely touched upon emotional problems or the emotional side of life and that they did not want to be unduly burdensome to others, which is why they preferred to talk about daily life or work. The parents also said that they enjoyed considerable emotional support from other parents with similar problems, with whom they are connected through various associations. Regarding private social life outside the family, 47.73% of the parents described this side of their lives as somewhat less satisfactory than they would like. 31.82% of the parents thought that the situation was worse than they would like, and 20.45% thought it was as they wanted. The parents reported that they often lacked time for networking. Their comments included the following: "A feeling of guilt when enjoying one's own moments of happiness. it is hard when you know that someone is depending on you and you cannot leave them alone" Regarding support from others, the results show that most parents sacrifice their own well-being for the benefit of the child and put it before their own needs. International studies about the quality of family life have also found similarly low levels of support from others for families who have children with ID (Ajuwon & Brown, 2012; Steel et al., 2011; Zuna, Turnbull, & Summers, 2009). The Support from Services domain, which is of vital importance for these families, was ranked the lowest ( = 18.40). The parents from towns and villages (they comprised 61.4%) listed considerably fewer services as being available to them. They reported that no services were available in their hometown. Among the available services, they most frequently listed the following: social services, a legal office and special care/special education schools. The following services were next in frequency: assistance from the employment agency, institutions, hospital, family doctor, pediatrician etc. The parents listed a range of related services that they or their children had received, depending on the type and level of the child's disability. Among the available services, they most frequently listed the following: social services, special care/special education schools, and institutions. The families pointed out that there were not enough social services in their area; even if special services for people with ID existed, 37% of the parents said that these did not provide the necessary support. The following were the types of support that they did not receive: physiotherapy, occupational therapy and special educators for autistic children. The following were the most frequently listed reasons why they did not receive needed support from services: the services are unavailable in our town; we do not know where to look for support; the waiting periods are long, or the services do not provide enough support. The parents were most critical of services in terms of lack of information and the complexity of the support system: "We as parents are uninformed, we do not know all of our rights, we are often let down by experts, of whom there are not enough or they do not have the right expertise". "The support system in Slovenia is too complicated. Support for suchfamilies should be automatic. The current system is based on resourcefulness, research and a search for rights." Slovene experts have also highlighted the shortcomings of and problems with offering professional support to children with disabilities. They highlighted incomplete professional teams in the out-patient clinics, which lacked child psychologists, speech therapists and rehabilitation educators. In big cities (Ljubljana, Maribor), there are programs available through the centers for education of children with special needs; however, certain services are not available to those parents from more remote places (Opara et al., 2010). The parents most frequently highlighted support from the special education schools that the children attended. They also mentioned the associations of which they were members. Analysis of differences within the individual domains of family life In this section, differences between the dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction) were rated within individual domains of family life (Health, Financial Well-being, Family Relationships, Support from Others, Support from Services, Influence of Values, Careers, Leisure and Community Interaction). Table 2: Results of the Friedman test of differences between the dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction) within the domains Domains Dimensions Friedman test Average range X2 P Health Importance 5.53 106.698 0.000 Opportunities 2.19 Initiative 3.24 Stability 4.10 Attainment 2.53 Satisfaction 3.40 Financial Well-being Importance 4.80 86.808 0.000 Opportunities 2.53 Initiative 4.84 Stability 2.89 Attainment 2.99 Satisfaction 2.95 Family Relationships Importance 4.68 110.106 0.000 Opportunities 3.57 Initiative 3.82 Stability 3.91 Attainment 1.51 Satisfaction 3.51 Domains Dimensions Friedman test Average range X2 P Support from Others Importance 4.83 54.326 0.000 Opportunities 2.97 Initiative 3.88 Stability 2.49 Attainment 3.28 Satisfaction 3.56 Support from Services Importance 5.28 75.917 0.000 Opportunities 2.70 Initiative 3.22 Stability 2.73 Attainment 3.40 Satisfaction 3.67 Influence of Values Importance 4.15 24.022 0.000 Opportunities 3.23 Initiative 3.47 Stability 3.38 Attainment 2.84 Satisfaction 3.94 Careers Importance 4.78 45.706 0.000 Opportunities 3.41 Initiative 3.51 Stability 3.24 Attainment 2.58 Satisfaction 3.48 Leisure Importance 5.09 73.009 0.000 Opportunities 2.83 Initiative 4.01 Stability 3.05 Attainment 2.58 Satisfaction 3.44 Community Interaction Importance 4.56 72.397 0.000 Opportunities 3.40 Initiative 3.82 Stability 3.53 Attainment 1.97 Satisfaction 3.73 Table 2 reveals that statistically significant differences do exist between the dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Stability, Attainment and Satisfaction) in all domains (Health, Financial Well-being, Family Relationships, Support from Others, Support from Services, Influence of Values, Careers, Leisure and Community Interaction). In all nine domains, the Importance dimension was rated the highest, which suggests that parents were aware of the importance of all domains for the quality of life of their family. The Importance domain is the most prominent, in particular in the Health, Support from Services and Leisure domains. The Opportunities and Attainment dimensions were evaluated lowest, and the Initiative and Satisfaction dimensions lower than Importance; however, still more than the Opportunities and Attainment dimensions. It can be concluded that parents have tried to change the family situation, on the one hand, but, on the other, the opportunities were limited and attainment was poor, which is why satisfaction with the results has not been what they wanted or expected. The parents reported that they had the most opportunities in the Family Relationships, Careers and Community Interaction domains, and the fewest in the Health, Financial Well-being and Support from Services domains. Even though parents perceived few opportunities in the Financial Well-being domain and satisfaction was lowest in this domain, they had nevertheless tried to improve the situation because they made the most initiatives in this domain. It is more worrying that in the Health and Support from Services domains, where they saw few opportunities, the fewest initiatives were made to improve the situation. It can be concluded that these parents no longer believed or had hope that positive change and improvement were possible in these two domains in the future. Empirical data suggest that attainment was highest precisely in the Support from Services domain, which is perhaps unusual/surprising; however, it was conditioned by the fact that their children with ID continuously attended educational institutions that provided them with teaching, security and protection. Within a special school, the teachers-special educators and other experts cooperate with the parents and are available to provide a range of information during their office hours, joint meetings and informal meetings, which probably reduces and alleviates the concerns and fears and provides families with a feeling of accomplishment (Schmidt & Brown, 2015). Discussion and conclusion In this study, individual domains of quality of life (Health, Financial Well-being, Family Relationships, Support from Others, Support from Services, Influence of Values, Careers, Leisure and Community Interaction) of families with children with ID/DD were investigated. The study also examines the differences among the measurement dimensions (Importance, Opportunities, Initiative, Attainment, Stability and Satisfaction) within the nine domains. In our study, Family Relationships emerged as the area that inspires more optimism in the life of families. Despite the pressure of and difficulties in daily life arising from parenting a child with ID, support, resilience and strength are present in theirmutual relationships, which also confirms the results of recent international studies of the quality of life in the domain of Family Relationships (Čagran et al., 2011; Davis & Gavidia-Payne, 2009; Heiman, 2002). The results in the domain of Support from Others are not encouraging, in particular the domain of Support from Services. Descriptive data indicate greater family isolation and distance from social life, and at the same time limitation and passivity in seeking sources of support outside the family, which decreases the quality of life. Full or partial absence of practical and emotional support from relatives, friends and neighbors is present for most families. On the one hand, the results of the study highlight the major problem of inaccessibility of existing support services, and on the otherhand, the results confirm that services either do not exist or fail to provide the necessary assistance. This fact is very disturbing. Parents' critical comments relate to poor information from the services, complexity in seeking help and rights enforcement. In any case, it is necessary to consider the situation. The needs of these families are constantly changing, so we can predict that families raising children with ID/DD will probably encounter more obstacles as their children grow up. Therefore, it is necessary to make changes and take certain measures, because Slovenia lacks specific professionals to work with children and people with ID and their families in health centers, hospitals and counseling centers (Čagran et al., 2011). Additionally, austerity measures at the level of public services are a contributory factor. It would be necessary to set financial strategies, including redistribution and reorganization of existing services, to overcome these obstacles (World Health Organization, 2011), and furthermore, to promote the development of private initiatives and non-governmental organizations. It is also necessary to look for solutions in the inefficient functioning of existing services. Services should allocate more time for in-depth information and introduction of legislation for all parents, especially for those who come from distant urban settlements or towns, the unemployed, the socially isolated and those who have fewer opportunities for informal and self-directed learning (Finn & Sturmey, 2009; Pretis, 2011). Important aspects of professional work include education and skill training for parents of children with disabilities and supporting them with practical coping strategies (Gardiner & Iarocci, 2015). Better quality and effective work by the professional services can involve the active connection of families with informal social/emotional support and help for parents in establishing self-help groups, which represent an invaluable source of assistance for many families (Raina et. al. 2005; Tsai & Wang, 2009). The issues of children and families need to be addressed through complex, interdisciplinary cooperation and coordination between the areas of health, education and social support (Opara et al., 2010). The results of the analysis of differences between the dimensions within individual domains of family life has shown that in all nine domains the Importance dimension is the most highly rated, from which it is evident that parents do realize the importance of all domains of quality of life for their families. The Opportunities dimension and Attainment dimension were assessed the lowest. The Initiative dimension and Satisfaction dimension were assessed lower than the Importance dimension, but higher than the Opportunities dimension and Attainment dimension. Generally, the findings from the point of view of families with children with ID/ DD suggest that these families require powerful intervention support programs from qualified professional teams as well as societal and political attention. In the future, it would be worthwhile to conduct longitudinal studies in which the quality of life of all family members would be tracked over an extended period of time, or through different cycles of life. The perception of quality of life is a dynamic process in which there are many influences and changes over time. Therefore, the obtained results are limited to a certain extent. REFERENCES Ajuwon, P. M., & Brown, I. (2012). Family quality of life in Nigeria. Journal of Intellectual Disability Research, 56 (1), 61- 70. Bourke, J., Riccardo, B., Bebbington, A., Aiberti, K., Jacoby, P., Dyke P. et al. (2008). Physical and mental health in mothers of children with Down syndrome. TheJournal ofPediatrics, 153, 320-26. Brown, I., Brown, R. I., Baum, N.T., Isaacs, B. J., Myerscough, T., Neikrug, S. et al. (2006). Family Quality of Life Survey: Main Caregivers of People with Intellectual or Developmental Disabilities (transl. M. Schmidt). Surrey Place Centre, Toronto, ON. Brown, R., & Wang, M. (2009). Family Quality of Life: A Framework for Policy and Social Service Provisions to Support Families of Children With Disabilities. JournalofFamilySocial Work, 12, 144 - 67 Cuskelly, M., Hauser-Cram, P., & Van Riper, M. (2009). Families of children with Down syndrome: what we know and what we need to know. Down Syndrome Research and Practice, 12 (3), 202-10. Čagran, B., Schmidt, M., & Brown, I. (2011). Assessment of the quality of life in families with children who have intellectual and developmental disabilities in Slovenia. Journal of Intellectual Disability Research, 55 (12), 1164 - 75. Davis, K., & Gavidia-Payne, S. (2009). The impact of child, family and professional support characteristics on the quality of life in families of young children with disabilities. Journal of Intellectual and Developmental Disability, 34 (2), 153 - 62. Dunst, C. J., & Trivette, C. M. (1986). Mediating influences of social support: persons, family, and child outcomes. American Journal of Mental Deficiency, 90 (4), 403-17 Finn, L. L., & Sturmey, P. (2009). The effect of peer-to-peer training on staff interaction with adults with dual diagnoses. Research in Developmental Disabilities, 30 (1), 96-106. Gardiner, E., & Iarocci, G. (2012). Unhappy (and happy) in their own way: A developmental psychopathology perspective on quality of life for families living with developmental disability with and without autism. Research in Developmental Disabilities, 33 (6), 2177-92. Gardiner, E., & Iarocci, G. (2015). Family Quality of Life and ASD: The Role of Child Adaptive Functioning and Behavior Problems. Autism Research, 8 (2), 199-213. Hartley, S. L., Sikora, D. M., & McCoy, R. (2008). Prevalence and risk factors of maladaptive behaviours in young children with autistic disorders. Journal of Intellectual and Disability Research, 52 (10), 819-29. Heiman, T. (2002). Parents of Children with Disabilities: Resilience, Coping, and Future Expectations. Journal of Developmental and Physical Disabilities, 14 (2),159-71. Hodapp, R. M. (2007). Families of persons with Down syndrome : new perspectives, findings, and research and service needs. Mental Retardation and Developmental Disability Research Review, 13 (3), 279-87. Iarocci, G., Virji-Babul, N., & Reebye, P. (2006). The learn at play program (LAPP): Merging family developmental research, early intervention, and policy goals for children with Down syndrome. Journal of Policy and Practice in Intellectual Disabilities, 3 (1), 11-21. Kukova, S., Zaviršek D., & Urh, Š. (2005). Rights of People with Intellectual Disabilities. Access to Education and Employment: Slovenia:Monitoring Report. Open Society Institute, Budapest; NewYork. Lessenberry, B. M., & Rehfeldt, R. A. (2004). Evaluating Stress Levels of Parents of Children with Disabilities. Exceptional Children, 70, 231-44. Neely-Barnes, S. L., & Dia, D. (2008). Families of children with disabilities: a review of literature and recommendations for interventions. Journal of Early and Intensive Behavior Intervention, 5 (3), 93 - 107. Olsson, M. B., & Hwang, C. P. (2002). Sense of coherence in parents of children with different developmental disabilities. Journal of Intellectual Disability Research, 45 (4/5), 548-59. Opara, B., Barle Lakota, A., Globačnik, B., Kobal Grum, D., Košir, S., Macedoni Lukšič, M. et al. (2010). Analiza vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji. JRZ Pedagoški inštitut, Ljubljana. Park, J., Hoffman, L., Marquis, J., Turnbull, A. P., Poston, D., Mannan, H. et al. (2003). Toward assessing family outcomes of service delivery: Validation of a family quality of life survey. Journal of Intellectual Disability Research, 47 (4/5), 367-84. Parish, S.L., Pomeranz, A., Hemp, R., Rizzolo, M.C., & Braddock D. (2001). Family support for families of persons with developmental disabilities in the U.S.: Status and trends. Policy Research Brief, 12 (2), 1-12. Parish, S. L., Seltzer, M., Greenberg, J., & Floyd, F. (2004). Economic implications of caregiving at midlife: Comparing parents with and without children who have developmental disabilities. Mental Retardation, 42, 413-26. Pretis, M. (2011). Meeting the Needs of Parents in Early Childhood Intervention: The Educational Partnership With Parents - Good Practice and Challenges. Journal of Policy and Practice in Intellectual Disabilities, 8 (2), 73-76. Raina, P., O'Donnell, M., Rosenbaum, P., Brehaut, J., Walter, S. D., Russell, D. et al. (2005). The health and well-being of caregivers of children with cerebral palsy. Pediatrics, 115 (6), 626-36. Reichman, N., Corman, H., & Noonan, K. (2008). Impact of Child Disability on the Family. Maternal and Child Health Journal, 12 (6), 679-83. Rillotta, F., Kirby, N., Shearer, J., & Nettelbeck, J. (2011). Family quality of life of Australian families with a member with an intellectual/developmental disability. Journal of Intellectual Disability Research, 56 (1), 71 - 86. Schmidt, M., & Kober, R. (2010). Quality of Life for Families with Children with Intellectual Disabilities in Slovenia. In R. Kober (Ed.), Enhancing the Quality of Life of People with Intellectual Disabilities (pp. 363-76). Springer Science+Business Media B.V., Dordrecht; Heidelberg; London; NewYork. Schmidt, M., & Brown, I. (2015). Education of children with intellectual disabilities in Slovenia. Journal of Policy and Practice in Intellectual Disabilities, 12 (2), 90-99. Sen, E., & Yurtsever, S. (2007). Difficulties Experienced by Families with Disabled Children. Journal for Specialists in Pediatric Nursing, 12 (4), 238 - 52. Shu, B. C. (2009). Quality of life of family caregivers of children with autism: The mother's perspective. Autism, 13 (1), 81-91. Steel, R., Poppe, L., Vandevelde, S., Van Hove, G., & Claes, C. (2011). Family quality of life in 25 Belgian families: quantitative and qualitative exploration of social and professional support domains. Journal of Intellectual Disability Research, 55 (12), 1123 -35. Swick, J. K. (2004). What Parents Seek in Relations with Early Childhood Family Helpers. Early Childhood Education Journal, 31 (3), 217-20. Tsai, S. M., & Wang, H. H. (2009). The relationship between caregiver's strain and social support among mothers with intellectually disabled children. Journal of Clinical Nursing, 18 (4), 539-48. Turnbull, A. P., & Turnbull, H. R. (1997). Families, Professionals, and Exceptionality: A Special Partnership, 3rd edn. Merrill, Colombus, OH. World Health Organization and the World Bank. (2011) World Report on Disability. World Health Organization, Geneva. Zuna, N. I., Turnbull, A., & Summers, J. A. (2009). Family Quality of Life: Moving From Measurement to Application. Journal ofPolicy and Practice in Intellectual Disabilities, 6 (1), 25 - 31. Dr. Majda Schmidt Krajnc, Pedagogical Faculty, University of Maribor, majda.schmidt@um.si Ksenija Seršen, M.A., Veržej Primary School, ksenija.sersen@gmail.com Janez Kovač Tanja Ščuka Branka Čagran Pogoji za inkluzijo v vzgoji in izobraževanju po oceni ravnateljev Izvirni znanstveni članek UDK: 373.3:376 POVZETEK V prispevku predstavljamo pogoje za inkluzijo v vzgoji in izobraževanju, kakor jih zaznavajo ravnatelji slovenskih osnovnih šol. V teoretičnem delu se osredotočamo na dejavnike oblikovanja inkluzivne šole, to so ravnatelji, učitelji in starši otrok s posebnimi potrebami, ter na kratko izpostavimo nekaj teoretičnih izhodišč izvajanja dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli. V empiričnem delu predstavljamo rezultate spletne anketne raziskave, ki smo jo izvedli med ravnatelji v slovenskih osnovnih šolah. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako ravnatelji ocenjujejo pogoje za inkluzijo in kako pogoje, ki so vezani na njih same, na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami in na šolo v celoti. Pri tem smo bili tudi pozorni na razlike glede števila otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Ključne besede: osnovna šola, ravnatelji, inkluzija v vzgoji in izobraževanju, inkluzivni pedagog, učenci s posebnimi potrebami Conditions for Inclusive Education from the Viewpoint of Headteachers Original scientific article UDK: 373.3:376 ABSTRACT The paper presents conditions for inclusive education as perceived by headteachers in Slovenian basic schools. In the theoretical part, we focused on the key elements of inclusive schools, i.e. headteachers, teachers, and parents of children with special needs. In conclusion, we briefly highlight some theoretical propositions in relation to additional professional support in basic schools. In the empirical part of the paper, we present the results of an online survey conducted among headteachers in Slovenian basic schools. The aim of the survey was, among other things, to find how headteachers perceive conditions for inclusive education - those relating to headteachers themselves, to teachers/professional staff working with students with special needs, and those relating to school as a whole. Here, we also paid our attention to differences regarding the number of children with special needs who are included in regular programme with adjusted implementation and additional professional assistance. The obtained results provide an opportunity for assessment of current situation, and for further consideration concerning the development of inclusive education in Slovenia in the future. Key words: basic school, headteachers, inclusive education, inclusive teacher, students with special needs Uvod Vodenje šole je zelo pomembno za uresničevanje inkluzije v praksi, zato smo v raziskavo vključili ravnatelje in s pomočjo spletne ankete ugotavljali, kakšna so njihova stališča, ocena pogojev in razumevanje inkluzije v vzgojno-izobraževalnem procesu. V prispevku bodo predstavljeni le rezultati ocene pogojev za inkluzijo. V teoretičnih izhodiščih najprej predstavljamo vodenje šole, saj so za uresničevanje inkluzije v proces izobraževanja otrok s posebnimi potrebami pomembni načini vodenja šol in stališča vodilnih do inkluzije. Poleg številnih nalog, ki jih ima ravnatelj, je pomembna tudi njegova vloga pri uresničevanju inkluzivne paradigme v praksi. Ob ravnatelju je odločilnega pomena tudi učiteljeva pripravljenost na inkluzivno vzgojo in izobraževanje. Pomemben vezni člen med šolo, učenci s posebnimi potrebami in domom so tudi starši; za uspešnost inkluzivne šole je seveda zelo pomembna tudi njihova vloga. Osvetlili bomo tudi nekaj temeljnih značilnosti dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli, brez katere ni mogoče izvajati inkluzije. Osrednji del članka je namenjen predstavitvi empirične raziskave, v okviru katere smo med drugim proučili ravnateljevo oceno pogojev za inkluzijo učencev s posebnimi potrebami. Pri tem so nas zanimali pogoji, vezani na ravnatelje, na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami in na šolo v celoti. Pozorni smo bili tudi na razlike med ravnatelji glede na število učencev s posebnimi potrebami na izbranih osnovnih šolah. Vodenje šole Vodenje šole je zelo pomembno za uresničevanje inkluzije v praksi. Poleg številnih nalog, ki jih ima ravnatelj, je pomembna tudi njegova vloga pri uresničevanju inkluzivne paradigme v praksi. Kot vodja lahko spodbuja, ignorira ali pa zavira ta proces (Koren, 2007; Erčulj idr., 2008). Vodenje je eden izmed procesov menedžmenta, ki je povezan še z drugimi funkcijami menedžmenta, to so: načrtovanje, organiziranje, zagotavljanje in upravljanje s človeškimi viri (Erčulj idr., 2008). V svetovni literaturi zasledimo veliko različnih opredelitev vodenja. Iz večine razberemo, da je vodenje proces družbenega vplivanja, pri čemer posameznik (ali skupina) namerno uveljavlja vpliv nad drugimi ljudmi (ali skupinami), da oblikuje dejavnost in odnose v organizaciji. Z vodenjem posameznik prepriča skupino, da si prizadeva za doseganje ciljev, za katere se zavzema vodja (Koren, 2007). Pri tem poudarimo, da se ravnatelji od vodij v drugih organizacijah razlikujejo po svoji usmerjenosti na učenje in prevzemu odgovornosti zanj (prav tam). Tudi država prepoznava ravnatelje kot ključni dejavnik za razreševanje številnih težav, s katerimi se morajo šole v današnjem času spopadati. Z ustanovitvijo Šole za ravnatelje kot samostojnega javnega zavoda so uradno prepoznali pomembnost vodenja v vzgoji in izobraževanju (Širec, 1999). Ravnatelj šole ima pomembno vlogo pri doseganju optimalnih rešitev za razvoj vsakega učenca. Iz tega sledi, da je nadvse pomembno, da pozna strokovna izhodišča vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Republiki Sloveniji, ustrezno področno zakonodajo, veljavne standarde in normative za vključevanje otrok v program osnovne šole ter da ima pozitiven odnos do vključevanja otrok s posebnimi potrebami v šolo (Košir, 2008). Ravnatelj kot vodja šole ima jasno opredeljene naloge in odgovornosti, ki so določene v 49. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ravnateljeve naloge so razdeljene v tematske sklope, to so načrtovanje, delo z zaposlenimi, delo z udeleženci izobraževanja, sodelovanje z okoljem, upravljanje zavoda (Erčulj idr., 2008). Poleg številnih nalog v ravnateljevanju je ena od poglavitnih uresničevanje inkluzije v praksi. Kot vodja lahko ravnatelj spodbuja ali pa zavira proces zagotavljanja pogojev za optimalen osebnostni razvoj vsakega učenca. Učiteljeva pripravljenost na inkluzivno vzgojo in izobraževanje V inkluzivni vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ima ključno vlogo učitelj, saj skrbi za inkluzivno klimo v razredu ter za ustrezno poučevanje s prilagoditvami procesa poučevanja in znanja. Vse to zmore ob pomoči in sodelovanju z ravnateljem, svetovalnim delavcem, drugimi učitelji, starši idr. Člani šolskega tima učitelju pomagajo pri prilagajanju vzgojno-izobraževalnega procesa, posredujejo znanja in strategije za učinkovito delo, pomagajo reševati probleme, nudijo pomoč in podporo itd. Učitelji in drugi strokovni delavci brez podpore vodstva ne morejo uvajati sprememb, potrebnih za razvoj inkluzivne šole. Ker inkluzija zahteva stalno spreminjanje prakse, te spremembe zmorejo le strokovni delavci, ki imajo pozitivna stališča do sprememb in do vključevanja otrok s posebnimi potrebami ter potrebna posebna znanja in strategije za odkrivanje in obravnavo otrok s posebnimi potrebami (Kavkler, 2010). Tudi Opara (2003) poudarja, da sta za uspešno inkluzijo potrebna pozitiven odnos in učiteljeva pripravljenost. Na pomembnost učiteljevih prepričanj in stališč do drugačnih učencev opozarja tudi Marentič Požarnik (2003). Učitelji se morajo izogniti predsodkom, uravnavati lastna pričakovanja do otrok s posebnimi potrebami ter biti usmerjeni v pozitivno vrednotenje močnih področij otrok s posebnimi potrebami na raznih področjih. Stališča učiteljev v rednih šolah do vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne šole so se v zadnjih letih spremenila, in sicer v smeri od pretežno odklonilnega stališča do naklonjenosti (Opara, 2012). K temu pomembno prispeva tudi spremenjen koncept dodiplomskega izobraževanja bodočih učiteljev, ki v času študija pridobijo določena specifična znanja o otrocih s posebnimi potrebami. Medveš (2003) izpostavlja, da številne države iščejo način, kako reformirati izobraževanje učiteljev, da bi se usposobili za inkluzivno izobraževanje. Meni, daje treba združevati in povezovati izobraževanje osnovnošolskih učiteljev z izobraževanjem specialnih pedagogov. Marentič Požarnik (2003) izpostavlja potrebo po prenovi sistema izobraževanja učiteljev in problem pomanjkanja izkustvenega strokovnega izpopolnjevanja. Resman (2003) je videl možnosti v razvoju podiplomskega študija za izobraževanje učiteljev, ki bi jim omogočal dopolniti svoje znanje. Inkluzivne vsebine so danes zajete v študijskem programu prve stopnje Razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Na teh fakultetah se tudi izvaja drugostopenjski magistrski program Inkluzivna pedagogika (Univerza v Ljubljani, Univerza na Primorskem) in Inkluzija v vzgoji in izobraževanju (Univerza v Mariboru), katerega cilj je izobraziti usposobljenega strokovnjaka, ki bo znal prepoznati posameznike s posebnostmi v razvoju in pri učenju ter bo obvladal različne pristope, metode, tehnike in strategije za delo z otroki s posebnimi potrebami (Opara, 2012). Na voljo so tudi Programi za izpopolnjevanje izobrazbe, Posodobitveni programi in tematske konference za delo z različnimi skupinami otrok s posebnimi potrebami za učitelje, ki so že zaposleni na rednih šolah (Katalog programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju za šolsko leto 2015/16). Starši otrok s posebnimi potrebami Pomemben vezni člen med šolo in učenci s posebnimi potrebami predstavljajo starši. Ob vključitvi otroka s posebnimi potrebami v šolo je treba najprej seznaniti vse starše, še posebej pa starše otrok v oddelku, v katerega je vključen otrok s posebnimi potrebami. Starše je treba potolažiti glede skrbi, da bodo ob vključitvi otroka s posebnimi potrebami njihovi otroci prikrajšani za pozornost učitelja in da bo delo manj učinkovito. Največ časa pa je treba nameniti staršem otrok s posebnimi potrebami. Šola jih seznani o otrocih s posebnimi potrebami, o načinu dela, o zakonskih in programskih prilagoditvah, ki so namenjene otrokom s posebnimi potrebami. Starši otrok s posebnimi potrebami imajo različna pričakovanja in želje. Naloga šole je, da si pridobi njihovo zaupanje ob vključitvi njihovega otroka v program osnovne šole (Košir, 2008). Ključnega pomena za učinkovito premagovanje motenj, ovir in primanjkljajev učencev s posebnimi potrebami je sodelovanje staršev s šolskim strokovnim delavcem. Pomembni so tudi uporaba ustreznega jezika, osebno in profesionalno odzivanje šolskega strokovnega delavca ter spoštovanje otroka in staršev. Poudarimo še, da starši otrok s posebnimi potrebami sodelujejo pri pripravi, izvajanju in evalvaciji individualiziranega programa (prav tam). Če povzamemo: sodelovanje šole s starši je pomembno in ključno za uspeh ter počutje učencev. Starši doma opazujejo svojega otroka in dajejo strokovnim delavcem pomembne informacije o otrokovem razvoju, vedenju, učenju, navadah, težavah, spretnostih, interesih ipd. Šole morajo videti svojo odgovornost pri delu s starši in jih spodbujati k sodelovanju. Dodatna strokovna pomoč v osnovni šoli S prenovo koncepta vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami in vse večjega vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne programe vzgoje in izobraževanja so nastale nove potrebe po zagotavljanju ustrezne strokovne pomoči ter podpore učencem s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v redne šole. Včasih so bili otroci, ki so bili vključeni v specializirane oddelke, šole in zavode, tam deležni ustrezne strokovne pomoči, zdaj pa se je veliko teh učencev preusmerilo v redne programe izobraževanja. Ob tem je pomembno, da se jim zagotovi ustrezna strokovna pomoč in nudi ustrezna podpora. V Sloveniji smo to obliko podpore imenovali »dodatna strokovna pomoč« in predstavlja osrednjo vlogo pri izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (Opara, 2005). Dodatna strokovna pomoč lahko nastopa v dveh funkcijah - kot oblika pomoči pri premagovanju primanjkljajev, ovir oziroma motenj ter kot oblika učne pomoči oziroma v obliki rehabilitacijske funkcije in funkcije pomoči pri učenju (prav tam). Kakšna bo oblika in količina dodatne strokovne pomoči, je odvisno od učenčevih posebnih potreb. Pri tem je pomembno, da se le-ta izvaja med poukom in ne izven njega. Iz tega sledi, da je uspešnost te pomoči pomembno odvisna od komunikacije med učiteljem in izvajalcem strokovne pomoči. Njuno delo mora biti optimalno usklajeno. Učenec, ki je deležen dodatne strokovne pomoči, mora imeti možnost, da je s svojimi vrstniki pri vseh tistih predmetih, pri katerih dodatne strokovne pomoči ne prejema (Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo, 2009). 8. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, 2011) določa: »Dodatna strokovna pomoč se izvaja za otroke s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, izjemoma pa tudi v drugih programih vzgoje in izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami«. In: »Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja kot: pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, svetovalna storitev ali učna pomoč« (ZUOPP, 2011). Dodatno strokovno pomoč izvajajo strokovni delavci vrtca, šole ali zavoda, lahko pa tudi zunanji strokovni delavci, ki izpolnjujejo s predpisi določene pogoje (prav tam). Izvaja se individualno ali skupinsko v oddelku ali izven njega v vzgojno-izobraževalnem ali socialnovarstvenem zavodu. Obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči se določi z odločbo o usmeritvi v skladu s pravilnikom, ki jo izda Zavod RS za šolstvo, podrobneje pa se način izvajanja dodatne strokovne pomoči opredeli z individualiziranim programom vzgoje in izobraževanja, ki ga pripravi strokovna skupina na šoli. V vsakem konkretnem primeru pa daje konkretno podlago za dodatno strokovno pomoč odločba o usmeritvi, ki mora določiti obseg in vrsto izvajanja dodatne strokovne pomoči (prav tam). Vsem otrokom, ki so usmerjeni v redni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, pripada določeno število ur dodatne strokovne pomoči ter ustrezne prilagoditve, ki se izvajajo v celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu. Dodatna strokovna pomoč je za uspešno napredovanje otrok s posebnimi potrebami nujna, vendar zaradi omejevanja sredstev za ta namen premalo obsežna. Na primer, otrokom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja se v osnovni šoli lahko določi »največ tri ure, ob vseh nadaljnjih usmeritvah pa največ dve uri tedensko dodatne strokovne pomoči« (Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, 4. člen). Na teh teoretičnih izhodiščih sloni del empirične raziskave, ki ga predstavljamo v nadaljevanju. Empirična raziskava Namen empirične raziskave V empirični raziskavi smo analizirali pogoje za inkluzijo, in sicer: • pogoje, vezane na ravnatelje, • pogoje, vezane na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami, • pogoje, vezane na šolo v celoti. Metodologija Raziskovalna metoda Uporabljena je bila deskriptivna in kavzalno neeksperimentalna metoda empiričnega metodološkega raziskovanja. Raziskovalni vzorec Raziskovalni vzorec je bil slučajnostni vzorec ravnateljev slovenskih osnovnih šol (n = 96). V anketi je sodelovalo več ravnateljic (71,9 %) kot ravnateljev (28,1 %). Starostna struktura ravnateljev je naslednja: največ ravnateljev je starih od 51 do 60 let (44,8 %), sledijo ravnatelji, ki so stari od 41 do 50 let (39,6 %), pomembno nižji je odstotek ravnateljev, ki so stari od 31 do 40 let (8,3 %) ter več kot 60 let (7,3 %). Večina ravnateljev ima univerzitetno izobrazbo (81,3 %), le malo jih ima dokončan magisterij (10,4 %) in visokošolsko izobrazbo (7,3 %); le eden ima doktorat. Največ sodelujočih ravnateljev ravnateljuje do 5 (27,1 %) in od 5 do 10 let (24 %), sledijo ravnatelji z do 20 (21,9 %) in do 30 leti (17,7 %), najmanj je tistih z delovno dobo ravnateljevanja nad 30 let (9,4 %). V osnovnih šolah, ki so se odzvale, imajo v povprečju največ do 30 učencev s posebnimi potrebami (65,6 %), sledijo osnovne šole z do 50 učenci (17,7 %), nato osnovne šole z do 10 učenci (14,6 %); le dve osnovi šoli imata nad 50 učencev s posebnimi potrebami (2,1 %). Postopki zbiranja podatkov Izdelali smo anketni vprašalnik, ki je vseboval vprašanja o objektivnih dejstvih, lestvico stališč Likertovega tipa za merjenje stališč ravnateljev do procesa inkluzije, ocenjevalno lestvico pogojev za inkluzijo, sklop anketnih vprašanj, vezanih na razumevanje inkluzije. Zbiranje podatkov je potekalo elektronsko, in sicer od 31. 5. 2015 do 17. 6. 2015. Ravnateljem (na 448 elektronskih naslovov) smo posredovali e-sporočilo s povezavo do anketnega vprašalnika. Uporabljen anketni vprašalnik ima zagotovljene merske karakteristike, in sicer: • veljavnost temelji na upoštevanju dosedanjih znanstvenih spoznanj in pregledu ekspertov za vsebinsko in metodološko plat vprašanj; • zanesljivost je empirično določena s Cronbachovim koeficientom alfa, ki potrjuje, da je inštrument zanesljiv (a = 0,787); • objektivnost zagotavljajo uporabljeno elektronsko zbiranje podatkov in sklopi ocenjevalnih lestvic. Postopki obdelave podatkov Podatki so obdelani s programom SPSS. Uporabili smo frekvenčne porazdelitve (f, f %) kategorij neštevilskih spremenljivk, aritmetične sredine numerično izraženih stopenj odgovorov in Kruskal-Wallisov preizkus razlik glede na število učencev s posebnimi potrebami na šoli. Rezultati in interpretacija Ravnatelji so oceno pogojev za inkluzijo v vzgoji in izobraževanju izrazili s petstopenjsko ocenjevalno lestvico (1 - sploh ne drži, 2 - v glavnem ne drži, 3 - deloma drži, 4 - v glavnem drži, 5 - popolnoma drži), in sicer za sklope pogojev, vezanih na ravnatelja, na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami in na šolo v celoti. Pogoji, vezani na ravnatelja Preglednica 1: Pogoji, vezani na ravnatelja, rangirani po aritmetičnih sredinah ocen Trditev x Učitelje/strokovne delavce podpiram in spodbujam pri delu z učenci s posebnimi potrebami. 4,34 Za uspešno delovanje in udejanjanje inkluzivne šole redno sodelujem z zunanjimi institucijami. 4,05 Za uspešno delovanje in udejanjanje inkluzivne šole redno sodelujem s starši učencev s posebnimi potrebami. 4,02 Dovolj sem informiran o posebnostih učencev s posebnimi potrebami in načinom dela z njimi. 3,91 Imam dovolj dobro znanje o učencih s posebnimi potrebami. 3,50 Ranžirna vrsta pogojev, vezanih na ravnatelja, kaže, da ravnatelji te pogoje dokaj visoko ocenjujejo, in sicer v intervalu od 3,50 do 4,34. Vrh ranžirne vrste predstavlja trditev, da ravnatelji učitelje/strokovne delavce podpirajo in spodbujajo pri delu z učenci s posebnimi potrebami. Sledijo trditve, da ravnatelji za uspešno delovanje in udejanjanje inkluzivne šole redno sodelujejo z zunanjimi institucijami in s starši učencev s posebnimi potrebami ter da so dovolj informirani o posebnostih učencev s posebnimi potrebami in načinom dela z njimi. Na dnu, z najnižjim povprečjem, je trditev, da imajo ravnatelji dovolj znanja o učencih s posebnimi potrebami. Iz rezultatov razberemo, da ravnatelji učitelje/strokovne delavce pri delu z učenci s posebnimi potrebami podpirajo, prav tako tudi sodelujejo z zunanjimi institucijami in starši, njihovo znanje o učencih s posebnimi potrebami pa je nižje. Pri preverjanju razlik glede na število učencev s posebnimi potrebami smo ugotovili, da ni statistično značilnih razlik. Izpostavljamo le tendenco, da ravnatelji šol z nad 30 učenci s posebnimi potrebami bolj kot tisti z do 10 učenci učitelje/strokovne delavce podpirajo in spodbujajo pri delu z učenci s posebnimi potrebami (P = 0,086). Enaka smer razlike se kaže tudi pri trditvi, da je za uspešno delovanje in udejanjanje inkluzivne šole potrebno redno ravnateljevo sodelovanje z zunanjimi institucijami. Kaže se torej, da ravnatelji šol z več učenci s posebnimi potrebami učitelje/strokovne delavce bolj spodbujajo pri delu s temi učenci in tudi bolj sodelujejo z zunanjimi institucijami. Pogoji, vezani na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami Preglednica 2: Pogoji, vezani na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami, rangirani po aritmetičnih sredinah ocen Trditev x Učenci s posebnimi potrebami dobro sprejemajo mobilnega pedagoga na šoli. 4,15 Komunikacija med mobilnimi pedagogi in strokovnimi delavci šole je zelo dobra. 4,01 Učitelji in strokovni delavci na šoli so seznanjeni s posebnimi potrebami učencev ob vpisu na našo šolo. 3,92 Učitelji in drugi strokovni delavci na šoli so ustrezno usposobljeni in znajo delati z učenci s posebnimi potrebami. 3,33 Preglednica pogojev, povezanih z izvajalci dela z učenci s posebnimi potrebami, kaže, da so povprečne ocene njihove pomembnosti v razponu od 3,33 do 4,15. Vrh ranžirne vrste predstavljajo trditve, da učenci s posebnimi potrebami dobro sprejemajo mobilnega pedagoga na šoli, da je komunikacija med mobilnimi pedagogi in strokovnimi delavci šole zelo dobra ter da so učitelji in strokovni delavci na šoli seznanjeni s posebnimi potrebami učencev ob vpisu na njihovo šolo. Na dnu ranžirne vrste je trditev, da so učitelji ustrezno usposobljeni in znajo delati z učenci s posebnimi potrebami. Rezultati kažejo, da so mobilni pedagogi na šolah dobro sprejeti in da so učitelji ob vpisu učenca s posebnimi potrebami na podlagi odločbe in pogovora s strokovnjaki iz zunanjih institucij dovolj dobro seznanjeni z njegovimi posebnimi potrebami. Nižja pa je stopnja ustrezne usposobljenosti učiteljev za delo z učenci s posebnimi potrebami. Glede na število učencev s posebnimi potrebami na šoli v oceni pogojev, vezanih na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami, kakor so pokazali izidi Kruskal-Wallisovega preizkusa, ni statistično značilnih razlik. Pogoji, vezani na šolo v celoti Preglednica 3: Pogoji, vezani na šolo v celoti, rangirani po aritmetičnih sredinah Trditev X Sodelovanje s starši učencev s posebnimi potrebami na naši šoli je dobro. 4,16 Potrebovali bi boljše materialne pogoje za izvajanje inkluzivne šole. 3,54 Potrebovali bi boljše prostorske pogoje za izvajanje inkluzivne šole. 3,40 Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport upošteva naše pripombe glede pomanjkljivosti in težav pri uresničevanju inkluzivne prakse. 2,56 Ranžirna vrsta pogojev, vezanih na šolo v celoti, kaže, da so povprečja razpršena v intervalu od 2,56 do 4,16. Ravnatelji najvišje ocenjujejo sodelovanje šole s starši učencev s posebnimi potrebami. S podobnimi povprečnimi ocenami sledita trditvi, da bi za izvajanje inkluzije potrebovali boljše materialne in prostorske pogoje. Najnižje je ocenjena trditev, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport upošteva njihove pripombe glede pomanjkljivosti in težav pri uresničevanju inkluzivne prakse. Dejstvo, da ravnatelji sodelovanje s starši ocenjujejo kot dobro, je pomembno pozitivno spoznanje. Zaskrbljujoče pa je, da ravnatelji pri Ministrstvu nimajo potrebne podpore, in kaže na nezadostno povezavo med pedagoško prakso ter najpomembnejšimi organi vodenja in odločanja. Analiza razlik glede na število učencev s posebnimi potrebami kaže, da obstaja statistično značilna razlika prav pri trditvi, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport upošteva njihove pripombe glede pomanjkljivosti in težav pri uresničevanju inkluzivne prakse (P = 0,050), to bolj potrjujejo ravnatelji z do 10 učenci, manj pa tisti z nad 30 učenci s posebnimi potrebami, ki so vključeni v reden program. Po naši oceni ravnatelji, ki imajo veliko takšnih otrok na šoli, bolj občutijo ovire pri uresničevanju inkluzivne šole in od tu njihova večja prizadevanja po preseganju le-teh s sodelovanjem z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Zaključek V juniju 2015 izvedena empirična raziskava na slučajnostnem vzorcu ravnateljev slovenskih osnovnih šol razkriva, kako ravnatelji ocenjujejo pogoje za inkluzijo v vzgoji in izobraževanju. Med pogoji, vezanimi na ravnatelje, ravnatelji najvišje ocenjujejo svoje podpiranje in spodbujanje učiteljev/strokovnih delavcev pri delu z učenci s posebnimi potrebami, za tem svoje sodelovanje z zunanjimi institucijami in starši učencev s posebnimi potrebami, najnižje pa svoje znanje o učencih s posebnimi potrebami. Med pogoji, vezanimi na izvajalce dela z učenci s posebnimi potrebami, ravnatelji najvišje ocenjujejo delo mobilnega pedagoga na šoli, najnižje pa ustrezno usposobljenost učiteljev za delo z učenci s posebnimi potrebami. Med pogoji, vezanimi na šolo v celoti, je najvišje ocenjeno sodelovanje s starši učencev s posebnimi potrebami, najnižje pa sodelovanje z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Število učencev s posebnimi potrebami na šoli pri tem praktično nima pomembne vloge. Večje število teh učencev nikakor ne pomeni več ovir, nasprotno, kaže se, da se z njihovim številom dviga trud ravnateljev in vseh zaposlenih za uresničevanje inkluzivne šole. Na tej osnovi izpeljujemo oceno, da so ravnatelji dobro vključeni v proces inkluzije v vzgoji in izobraževanju; učitelje pri tem podpirajo, jih spodbujajo ter sodelujejo z zunanjimi institucijami in starši učencev s posebnimi potrebami. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj menijo učitelji in izvajalci dodatne strokovne pomoči o ravnateljevi podpori pri inkluziji. Spodbudno je dejstvo, da so mobilni pedagogi na šolah dobro sprejeti in da je sodelovanje šole s starši učencev s posebnimi potrebami dobro. Hkrati pa odkrijemo, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport glede procesa inkluzije potrebam ravnateljev ne sledi v potrebni meri in, kar je še zlasti pomembno, učitelji za delo z učenci s posebnimi potrebami niso dovolj ustrezno usposobljeni. Izkaže se torej, da sta izobraževanje in zaposlovanje inkluzivnih pedagogov odločilnega pomena za uresničevanje dobre inkluzivne šole. Janez Kovač Tanja Ščuka Branka Čagran Conditions for Inclusive Education from the Viewpoint of Headteachers In the theoretical background, we focus our attention on school management. Headteachers, among their many roles, have an important role in implementing the inclusive paradigm in practice. Besides headteachers, teacherpreparedness forinclusive education is another key factor. Also, the role of parents as an important link between school, students with special needs, and home is essential for an inclusive school to succeed. Finally, we described additional professional support in basic schools. Based on the above theoretical framework we devised an empirical study in which we examined, among other things, how headteachers perceive conditions for inclusive education - those relating to headteachers themselves, to teachers/professional staff working with students with special needs, and those relating to school as a whole. Here, we paid attention to differences in the number of children with special needs who are included in the regular programme with adjusted implementation and additional professional assistance. The survey was conducted in June 2015 on a random sample of headteachers of Slovenian basic schools (n = 96), which differ according to sex, age, time performing the duty of headteacher, and the number of students with special needs at school. Data were collected by using an online questionnaire consisting of survey questions on the respondents' understanding of the concept of inclusion, an assessment scale containing the conditions for inclusion, and an attitude scale of the respondents' views about inclusive education. The collected data were processed using methods of descriptive and inferential statistics. The results show that among the conditions related to headteachers themselves, headteachers gave the highest ratings to their support and enhancement of teachers'/professional staff's competences in their work with students with special needs, and to their cooperation with external institutions and parents of students with special needs. On the other hand, they gave the lowest ratings to their knowledge about students with special needs. Regarding the conditions related to teachers/professional staff working with learners with special needs, headteachers gave the highest ratings to the work of the mobile special needs teachers at the school, and the lowest rating to teachers' ability to work with students with special needs. As regards conditions related to school as a whole, the respondents gave the highest ratings to cooperation with parents of students with special needs, and the lowest ratings to co-operation with the Ministry of Education, Science and Sport. The number of students with special needs in the school has virtually no significant role in this regard. A larger number of students does not present any serious obstacle; on the contrary, it shows that an increase in the number of students results in greater efforts of headteachers and all employees towards becoming an inclusive school. Based on the above we can conclude that headteachers are much involved in the process of inclusion in education; they provide support and encouragement to teachers and engage with external institutions and parents of students with special needs. It is encouraging that mobile special needs teachers are well accepted by schools, and that schools have developed effective cooperation with parents of students with special needs. At the same time it has been found that the Ministry of Education, Science and Sport does not adequately respond to headteachers' needs as regards the process of inclusion and, which is particularly important, teachers are not sufficiently prepared for work with students with special needs. We can thus conclude that training and employment of inclusive teachers is crucial for the realisation of a good inclusive school. LITERATURA Erčulj. J., Mihovar Globokar, K., Zupanc Grom, R., Musek Lešnik, K., Bitenc, D., Kaučič, M., ... Pol, M. (2008). Kazalniki kakovosti na področju ravnateljevega dela. Ljubljana: Šola za ravnatelje. Kavkler, M. (2010). Razvoj inkluzivne prakse s pomočjo inkluzivnih timov. V Razvoj inkluzivne prakse s pomočjo inkluzivnih timov (str. 6). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Koren, A. (2007). Ravnateljevanje: vprašanja o vodenju šol brez enostavnih odgovorov. Koper: UP Fakulteta za management. Košir, S. (2009). Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja: navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Marentič Požarnik, B. (2003). Temelj uspešnega vključevanja učencev s posebnimi potrebami so ustrezno usposobljeni učitelji. V Integracija, inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli: teorija in praksa (str. 104-113). Ljubljana: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Medveš, Z. (2003). Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Sodobna pedagogika, 54 (120), 278-286. Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. (2009). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah: Vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami: uresničevanje vzgojno-izobraževalnih programov s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo. Ljubljana: Centerkontura. Opara, B. (2003). Otroci s posebnimi potrebami so del celotnega sistema vzgoje in izobraževanja. Sodobna pedagogika, 54 (120), 36-52. Opara, B. (2012). Šola za vse - pravična šola. V D. Hozjan in M. Strle (ur.), Inkluzija v sodobni šoli. Koper: Univerza na Primorskem. Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. (2006). Pridobljeno s http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6696 Resman, M. (2003). Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni šoli in srednji šoli. Ljubljana: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Širec, A. (1999). Ravnatelj v okovih zakonodaje. Ljubljana: Šola za ravnatelje. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. (2011). Pridobljeno s http://www.uradni-list. si/1/objava.jsp?urlid=201158&stevilka=2714 Janez Kovač, mag. prof. inkluzivnepedagogike, Petrol, d. d., dr.janezzi@gmail.com Tanja Ščuka, mag. prof. inkluzivne pedagogike, Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, tanja.scuka@gmail.com Dr. Branka Čagran, Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, branka.cagran@um.si Bojana Globačnik Raba samostalnika pri gluhih učencih in učencih s polževim vsadkom Kratki znanstveni članek UDK: 373.3:612.858.7-057.874 POVZETEK Polževi vsadki prinašajo korenite spremembe v rehabilitaciji in izobraževanju gluhih oseb, posebej otrok. Zgodnje operacije otrok pri starših upravičeno vzbujajo upanje, da bo njihov otrok po uspešni operaciji in slušno-govorni rehabilitaciji že do vstopa v šolo nadomestil primanjkljaj na govorno-jezikovnem področju. V članku je analizirana raba samostalnika v stavkih pri skupini gluhih učencev in skupini učencev s polževim vsadkom. Obe skupini učencev sta bili v rabi samostalnika dokaj izenačeni. Znotraj starostnih skupin so najboljše rezultate dosegli učenci s polževimi vsadki v drugi starostni skupini (10-12 let). Gluhi učenci brez polževih vsadkov v tretji starostni skupini (12-16 let) so imeli boljši rezultat pri nalogah ostalih sklonov ednine in imenovalnika množine kot učenci s polževim vsadkom. Raziskava kaže na zahteven in postopen proces usvajanja gramatike pri gluhih učencih. Ključne besede: gluhi učenci, učenci s polževim vsadkom, raba samostalnika v ednini in množini The Use of Nouns By Deaf Students and Students with Cochlear Implant Short scientific article UDK: 373.3:612.858.7-057.874 ABSTRACT Cochlear implants have fundamentally changed the rehabilitation and education of deaf people, particularly of children. Early operations in children make parents justifiably hopeful that following a successful early surgery and hearing and speech rehabilitation their child will be able to make up for their speech and language deficit by the time they enter school. The article provides an analysis of the use of nouns in sentences by a group of deaf students and a group of students with cochlear implants. The two groups were found to be quite equal in terms of their knowledge of the use of nouns. Out of all the age brackets, the best results were achieved by the students with cochlear implants in the second bracket (1012 years old), while deaf students without cochlear implants in the third bracket (12-16 years old) achieved better results in tasks involving the nominative case in plural and other cases in the singular grammatical number than students with cochlear implants. The study showed that for deaf students learning grammar is a difficult and gradual process. Key words: Deaf students, students with cochlear implants, use of nouns in the singular and plural grammatical numbers Uvod Na področju novih tehnologij v rehabilitaciji gluhih oseb so največji napredek nedvomno prinesli polževi vsadki. Zato upravičeno predstavljajo velik izziv za strokovnjake, ki delajo na področju vzgoje in izobraževanja gluhih, in na drugi strani predstavljajo veliko upanje za starše gluhih otrok. Poznano je, da ima od 87 do 95 % gluhih otrok slišeče starše (Marschrank, 1993), ki imajo željo in naravno pričakovanje, da njihovi otroci razvijejo enake govorno-jezikovne kompetence, kot jih imajo njihovi slišeči vrstniki. V stanju, ko gre za izgubo sluha od rojstva, je razumljivo, da se je skoraj nemogoče naučiti vseh pravil in vseh obrazil za pravilno označevanje med besedami. Sestava in raba sklonov se najlažje in najenostavneje usvajata v zgodnjem otroštvu po slušni poti. Zato je pri otroku tako poudarjena in pomembna zgodnja implantacija polževega vsadka (Geers in Brenner, 2003). Ena izmed značilnosti gluhote je redukcija gramatičnosti, ki se kaže v rabi sklonov. Pod usvajanjem gramatike razumemo usvajanje jezikovnega znanja, ki je po svoji naravi abstraktnejše od usvajanja besednega zaklada. Morfološke spremembe besed in njihova raba v stavku omogočajo izražanje sestavljenih pomenov (Svirsky, 2000). Pogosto gluhi »berejo« (čitajo) govor z ustnic (odgledovanje). To pomeni, da prejmejo globalno strukturo izrečenega ter opuščajo poudarke in intonacijo. Zgodnje raziskave o jezikovnem razvoju gluhih segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja; prva dela je opravil Myklebust, na področju sintakse pa Quigley s sodelavci (Quingley, 1976). Večina raziskav, ki so povezane s polževimi vsadki, se ukvarja s področjem produkcije in percepcije govora. Iz ugotovitev raziskav je sklepati, da je reševanje nalog s področja morfologije samostalnika, tako za gluhe učence kot tiste s polževimi vsadki, povezano s težavami v razumevanju morfoloških in sintaktičnih struktur nasploh (LaSasso, 1987). Slovenski jezik ima bogato morfologijo samostalnika. Samostalniki imenujejo posamezno ali predstavnike vrste. Imena za posamezno so lastna, za vrstno pa občna (Žagar, 2010). Samostalniku v slovenščini določamo spol, sklon in število. Sklon je oblika samostalniške ali (pridevniške) besede za posebno skladenjsko vlogo. Izraža se večinoma z glasovnimi končnicami (Žagar, 2010). Sklon ugotavljamo predvsem z vprašalnicama kdo in kaj. Posebnost slovenskega jezika je dvojina, ki gluhim in naglušnim učencem predstavlja še posebej težavo. Pri teh učencih je v besednem izražanju in v pisni obliki pogosto zaznati, da ne poznajo rabe dvojine in zato izražanje omejijo zgolj na ednino ali množino. Cilj raziskave Cilj raziskave je bil ugotoviti razlike pri rabi samostalnika v stavkih, in sicer v ednini in množini, med skupino gluhih učencev in učencev s polževim vsadkom. Metoda dela Vzorec Preizkusi za raziskavo so potekali v Centru za sluh in govor Maribor in v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani v šolskem letu 2007/08. V raziskavo je bilo vključenih 24 učencev. Podvzorec sta sestavljali dve skupini - prva z 12 gluhimi učenci (GL), druga z 12 učenci s polževim vsadkom (PV). Vsaka skupina je bila razdeljena v tri podskupine glede na kronološko starost učencev: v prvi skupini so bili učenci stari od 7 do 10 let, v drugi od 10 do 12 let in v tretji od 12 do 16 let. Skupini učencev sta bili izenačeni glede na starost, spolno strukturo in stopnjo izgube sluha. Povprečna starost pri skupini gluhih učencev je bila 11,82 leta, pri skupini učencev s polževim vsadkom 11,01 leta. Glede na celoten vzorec je bilo v raziskavo vključenih devet dečkov (37,5 %) in petnajst deklic (62,5 %). Skupini sta bili izenačeni tudi glede na izgubo sluha po Fowlerju ter sta imeli tudi delno podobno variabilnost. Povprečna izguba sluha v skupini gluhih učencev je bila 98,58%, v skupini gluhih učencev s polževim vsadkom pa 99,5-%. Nobeden od učencev, ki so bili vključeni v raziskavo, ni imel dodatnih motenj. Najmlajši učenec je prejel polžev vsadek pri starosti 2,6 leta in ga je uporabljal 4,6 leta, najstarejši učenec pa je polžev vsadek prejel pri 11,6 leta in ga je uporabljal 5 let. Povprečna starost učencev, ko so dobili vsadek, je bila 5,6 leta, povprečen čas uporabe polževega vsadka je bil 5 let. Povprečen čas uporabe polževega vsadka je bil pri prvi starostni skupini (7-10 let) 4,5 leta, pri drugi starostni skupini (10-12 let) 5,5 leta in pri tretji starostni skupini (12-16 let) 6,3 leta. Statistična obdelava Podatki so prikazani na ravni deskriptivne statistike, za ugotavljanje razlik med skupinama smo uporabili t-preizkus za neodvisne vzorce. Testni material Naloge za ugotavljanje morfologije samostalnika so zajemale sklone konkretnih -stvarnih imen za vse tri spole. Vsaka skupina nalog je bila sestavljena iz sedmih nalog (stavkov) za posamezno obliko sklona: nominativ ednine (NE), ostale sklone ednine (OSE), nominativ množine (NM) in ostale sklone množine (OSM). Za vsako nalogo so bile na voljo po štiri izbire odgovorov. Pred vsako vajo sta bili z učencem opravljeni po dve poskusni vaji. Skupno število nalog za področje morfologije samostalnika je bilo 28, kar je predstavljalo maksimalno število pravilnih odgovorov. Rezultati in interpretacija V stanju, kot je izguba sluha od rojstva, se je težko naučiti vseh pravil in obrazil za pravilno označevanje med besedami. Sestava in raba sklonov se najlažje in po naravni poti usvajata v zgodnjem otroštvu po slušni poti. Analiza v preglednici 1 je usmerjena na prikaz osnovnih statističnih pokazateljev rabe sklonov, ki so definirani v štirih variablah: nominativu ednine (NE), ostalih sklonih ednine (OSE), nominativu množine (NM) in ostalih sklonih množine (OSM). Preglednica 1: Aritmetične sredine doseženih točk gluhih učencev in učencev s polževimi vsadki treh starostnih skupin v NE, OSE, NM in OSM Sklon Učenci N GL 12 PV 12 1. starostna skupina x 4 4 2. starostna skupina x 4 4 3. starostna skupina x 4 4 NE GL PV 5,25 6,25 5,75 6,75 5,50 5,50 OSE GL PV 4,50 5,25 6,25 6,00 6,50 5,25 Sklon Učenci N GL 12 PV 12 1. starostna skupina x 4 4 2. starostna skupina x 4 4 3. starostna skupina x 4 4 NM GL PV 5,00 5,50 7700 7700 6,25 5,00 OSM GL PV 5,00 5,00 5,75 6,00 3,75 4,25 Do razlik v rabi nominativa ednine (NE) med skupinama gluhih učencev in učencev z vsadki prihaja v prvi in drugi starostni skupini, v katerih so učenci s polževimi vsadki uspešnejši. To se povezuje z zgodnjo implantacijo učencev. V prvi in drugi starostni skupini so učenci vsadek prejeli v starosti od dveh do treh let in so ga uporabljali več kot štiri leta, v tretji starostni skupini so učenci prejeli vsadek od sedmega do enajstega leta in so ga uporabljali od pet do devet let. Učenci z vsadki v tretji starostni skupini so dobili vsadek pozno in kljub dolgi uporabi so pri nalogah nominativa ednine (NE) dosegli slabši rezultat v primerjavi z učenci prve in druge starostne skupine. Po raziskavi centra Suvag (Paškvalin, 2010) se rezultati rehabilitacije pokažejo šele po treh letih uporabe polževega vsadka, kar izkazujejo dobljeni rezultati. Za hitrejši govorno-jezikovni razvoj so nujni povezanost s socialnim okoljem že takoj od rojstva (Marjanovič Umek, 2011), čim zgodnejša vsaditev polževega vsadka ter vključitev čim manjših gluhih otrok v takojšnjo zgodnjo obravnavo (Pajk, 2015). V prid zgodnji implantaciji polževega vsadka govori raziskava za nemško in nizozemsko govorno področje, s katero so dokazali, da predšolski otroci tri leta po implantaciji v veliko večji meri rabijo množino samostalnika kot njihovi gluhi vrstniki (Laaha, Blineder in Glillis, 2015). Druga raziskava (Amemiya in Goulart, 2013), v kateri so primerjali gluhe (uporabnike znakovnega jezika) in slišeče vrstnike, stare med 8 do 11 leti, je pokazala, da ne obstajajo pomembne razlike v rabi samostalnika med primerjanima skupinama otrok. Rezultati raziskave s področja besednega zaklada (Globačnik, 2010) kažejo, da učenci obeh skupin dosegajo boljše rezultate pri rabi sklonov samostalnika kot na področju besednega znanja. Pri ostalih sklonih ednine (OSE) in nalogah nominativa množine (NM) so bili v tretji starostni skupini nekoliko uspešnejši gluhi učenci. Predvidevamo, da so rezultati povezani s sistematičnim in metodično načrtovanim učenjem gluhih v specializiranih ustanovah za gluhe, v kateri se učenci tretje starostne skupine izobražujejo od predšolskega obdobja. Podobni raziskavi o rabi samostalnika, prva je bila narejena za hrvaški jezik (Bradarić Jončić, 2010), druga na Nizozemskem (Hammer, 2010), sta prav tako pokazali, da je pri gluhih raba samostalnika najpravilnejša v nominativu ednine in množine. To sta prva sklona, ki se jih gluhi naučijo in si ju najbolj zapomnijo ter pogosto rabijo, tudi če gramatikalno nista uporabljena. V tretji starostni skupini izstopajo slabši dosežki v primeru ostalih sklonov množine (OSM) pri obeh skupinah učencev, kar je pri učencih s polževimi vsadki lahko odraz kasnejše vsaditve vsadka, pri gluhih učencih pa je povezano z razvojnim obdobjem pubertete in uporabo kretnje. Iz prakse je poznano, da mnogi učenci, tudi tisti, ki pred puberteto niso uporabljali kretnje, v puberteti to uporabljajo. V tem obdobju sta v ospredju vrstniško druženje in hitrejša izmenjava informacij. Povsem brez uporabe kretnje poteka komunikacija v slišečem domačem okolju in pri dobro rehabilitiranem učencu s polževim vsadkom. Avtor teorije o kritičnem obdobju za usvajanje jezika Eric Lenneberg navaja, da se lahko prvi jezik in njegove zakonitosti usvojijo le v določenem življenjskem obdobju (Stančić, 1994). To obdobje je po njegovem od drugega leta starosti do pubertete. Meje tega obdobja so povezane z izgubo prilagodljivosti in reorganizacijo v možganih, ko obdobje plastičnosti mine. Lahko sklepamo, da gluhi učenci in učenci z vsadki v puberteti dosežejo določeno raven jezikovnega znanja, po tem obdobju pa jezikovno počasneje napredujejo. Preglednica 2: Izid t-preizkusa razlik med gluhimi učenci in učenci s polževim vsadkom v NE, OSE, NM in OSM Naloga Skupina Število n Aritmetična sredina x Standardni odklon s Preizkus homogenosti varianc Preizkus razlike aritmetičnih sredin F p t p NE GL PV 12 12 5,50 6,17 1,732 1,030 3,667 0,069 1,146 0,264 OSE GL PV 12 12 5,42 5,50 1,782 1,243 2,808 0,108 -0,133 0,895 NM GL PV 12 12 , 8 o OJ co 1,311 1,801 0,603 0,446 0,389 0,701 OSM GL PV 12 12 4,83 5,08 2,081 1,379 5,182 0,033 -0,347 0,733 V primeru OSM predpostavka o homogenosti varianc ni upravičena (p = 0,33), zato je naveden rezultat iz aproksimativne metode t-preizkusa; v vseh drugih je izid običajnega t-preizkusa, ker je zagotovljen pogoj homogenosti varianc pogoj zanj (p > 0,005). Vsi rezultati kažejo, da med skupinama učencev ni statističnih razlik v nobenem od zajetih kriterijev. Z vidika NE, OSE, NM in OSE so gluhi učenci in učenci s polževimi vsadki dosegli precej podobne dosežke. Izpostavljamo zgolj NE, pri katerem so nekoliko uspešnejši učenci s polževim vsadkom. Ob raziskavi velja izpostaviti, da je bila narejena na majhnem vzorcu učencev. Za današnjo prakso velja, da gluhi otroci dobijo vsadek že v prvem letu starosti. To jim daje realne možnosti za bolj primerljiv govorno-jezikovni razvoj z vrstniki enake starosti. Zato velja s podobnimi raziskavami nadaljevati, saj bodo le-te pokazale dejanski napredek učencev z vsadki v primerjavi z gluhimi učenci. Zaključek Rezultati nalog s področja rabe samostalnika v štirih skupinah sklonov kažejo na to, da je usvajanje slovničnih pravil za obe skupini učencev, vključenih v raziskavo, verjetno zahteven proces. Ugotovitev raziskave je, da so imeli vsi učenci, tako gluhi kot tisti s polževim vsadkom, podobne težave. Majhne statistične razlike med obema skupinama kažejo na podobne težave v načinu organizacije sprejetih informacij, na težave v povezovanju že obstoječega jezikovnega znanja in besednega zaklada ter na pomen zgodnje implantacije polževega vsadka in intenzivnosti dela z majhnimi otroki. Boljše dosežke pri vseh sklonih so v povprečju dosegli učenci s polževimi vsadki, razen pri ostalih sklonih množine, kjer so bili z gluhimi izenačeni. Sklepamo lahko, da se pri gluhih dogajajo kvalitativno različni procesi v usvajanju jezika. V tem delu nam v prid govori teorija uma, ki pri otrocih z različnimi primanjkljaji (tudi pri gluhih) zaradi težav v interakciji z okoljem kasni (Villanueva, Clemente in Garcia, 2000). V tem dejstvu lahko iščemo nove poti in načine za kakovostnejšo obravnavo gluhih otrok. Glede na to, da se je večina gluhih učencev vključevala v specializirane ustanove za gluhe in večina učencev s polževim vsadkom v redne šole, je mogoče sklepati, da je delo v specializiranih ustanovah za gluhe metodično in didaktično prilagojeno in postopno. Tudi v prihodnje je pomembno razvijati longitudinalne študije na področju izobraževanja gluhih otrok in otrok s polževim vsadkom, s poudarkom na raziskovanju govora pri mlajših otrocih, ki so dobili polžev vsadek. Bojana Globačnik The Use of Nouns By Deaf Students and Students with Cochlear Implant Cochlear implants represent a great challenge for all who work in the area of medical rehabilitation and educational treatment in the sense of developing language and speech skills. The implants justifiably raise hope of parents that with early implant and adequate hearing and speech treatment by entering school their child will have attained the level of language and speech skills of his or her hearing peers. One of the characteristics of deafness is the reduction of grammaticality manifested, inter alia, in inadequate and incorrect use of nominal declensions. The research was conducted on a sample of 24 pupils, divided into two subgroups of 12 pupils each, one representing deaf pupils and the other pupils with cochlear implants. Regarding age, gender structure, and the degree of hearing loss both groups were equalised. By chronological age each group was divided into three subgroups. None of the children had any additional disabilities that would represent contraindication for implantation. In the group of implanted children the criterion was no less than two years of implant use. The tasks for determining the knowledge of morphology of the noun included declensions of concrete, common names for all the three genders in the singular and in the plural. Each cluster of tasks consisted of seven items (sentences) for each individual case form: nominative singular, other declensions in the singular, nominative plural and other declensions in the plural, where the students were asked to fill in the correct use of the case. Total number of items was 28, which also represented the maximum possible number of correct answers. Deaf students, as well as those with cochlear implants who attended different schools (mainstream schools and specialised institutions for deaf children) had similar difficulties determining the right nominal case; students with cochlear implant achieved slightly better results. Both groups of students were equalised in the use of the noun, especially of the noun in the nominative singular. Looking at the statistical analysis of the use of all the cases by deaf students and students with cochlear implants we see the results they achieved show us very similar pictures. Within all the age brackets, the best results were achieved by the students with cochlear implants in the second bracket (under 12 years), while deaf students without cochlear implants in the third bracket (under 16 years) achieved better results in tasks involving the other cases in singular and in plural compared to students with cochlear implant. The research shows how complex the process of the acquisition of grammatical rules in Slovene language is both for deaf pupils and those with cochlear implant, who had similar difficulties in the use of nouns in the singular and in the plural. All students with implants attended regular schools and therefore received more speech incentives, while deaf students attended specialised schools for the deaf. The results of this research support the assumption of qualitatively different processes in language acquisition by the deaf pupils and emphasise the significance of early cochlear implantation. The research indicates similar processes of language acquisition of students with cochlear implant. The practical value of the research is manifested in in the findings on the basis of which we can suggest practice-oriented strategies of treatment of both groups of students - deaf ones and those with cochlear implant. In this way we undoubtedly want to encourage the emergence of longitudinal studies in the field of education of all deaf children. LITERATURA Cris, A. in Goulart, I. (2013). Use of nouns and verbs in the oral narrative of individuals with hearing impairment and normal hearing 5 - 11 years old. Sao Paulo Medical Yournal, 131 (5), 289-295. Bradarić Jončić, S., Čohan, I. in Mohr, R. (2010). Ovladanost imeničkom morfologijom u slušno oštećenih osnovnoškolaca. V M. Brumec (ur.), Zbornik referatov 4. posveta o rehabilitaciji oseb s polževim vsadkom z mednarodno udeležbo (str. 65-66). Maribor: Center za sluh in govor Maribor. Geers, A. in Brenner, C. (2003). Factors associated with development of speech perception skills in children implanted by age five. Ear hear, 24 (1), 24-35. Globačnik, B. (2010). Besednjak gluhih učencev in gluhih učencev z vsadki. V M. Brumec (ur.), Zbornik referatov 4. posveta o rehabilitaciji oseb s polževim vsadkom z mednarodno udeležbo (str. 6972). Maribor: Center za sluh in govor Maribor. Hammer, A. (2010). The aquasition of verbal morphology in Cochlear Implanted children. Utrecht: Utrecht University Library. Laaha, S., Blineder, M. in Glillis, S. (2015). Noun plural production in preschoolers with early CI: An experimental study of Dutch and German. International Pediatr Otorhinolaryngology, 79 (4), 561569. LaSasso, C. (1987). Survey of reading instruction for hearing-impaired students in the USA. The Volta Review, 89 (1), 85-98. Marjanovič Umek, L. (2011). Vloga jezika in socialnih kontekstov pri razvoju mišljenja in oblikovanju znanja. Sodobna pedagogika, 2 (1), 68-100. Marschrank, M. (1993). Deaf Children. Psychological Development of Deaf Children. New York: Oxford University Pres. Pajk, D., Jahjefenović, A., Battelino, S., Kastelic, A. in Plesničar, D. (2015). Polžev vsadek: ko slušni aparat ni več dovolj. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Paškvalin, M. in Dulčič, A. (2005). Umjetna pužnica: verbotonalni pristup. Zagreb: Poliklinika Suvag. Peterson, C. in Siegel, M. (1995). Deafness, conversation and theory of mind. Journal of Child Psychology and Psihiatry, 36 (2), 459-474. Pribanić, L. (1998). Jezićki razvoj djece oštečene sluha (Doktorska disertacija). Edukacijsko rehabilitacijski fakultet, Zagreb. Stančič, V. (1994). Jezik,govor, spoznaja. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. Svirsky, M. (2000). Language Development in Profoundly Deaf Children with CI. Psychological Science, 11 (2), 153-158. Villanueva, L. B., Clemente, R. A. E. in Garcia, F. J. B. (2000). Theory of mind and peer rejection at school. Social Development, 9 (1), 271-283. Quigley, S., Montanelli, P., Dale, S. in Wilbur, R. (1976). Some aspects of the verb system in the language of deaf students. Journal of Speech and Hearing Research, 19 (2), 536-550. Žagar, F. (2010). Slovenska slovnica za vsak dan. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba. Dr. Bojana Globačnik, Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru (upokojenka), bojana.globacnik1@gmail.com Eva Kranjec Perfekcionizem: prednost ali ovira za učenca? Povzetek Razprave o konstruktu perfekcionizma so neizogiben del tako družboslovnih kot humanističnih znanstvenih ved. Pogostnost perfekcionizma tako pri otrocih kot odraslih vodi raziskovalce k podrobnemu preučevanju specifičnih dimenzij perfekcionizma in načinov manifestiranja. Slednje dodaja pomembno vrednost pri obravnavah perfekcionizma na različnih področjih posameznikovega življenja. V prispevku predstavljamo pregled teoretičnih pojmovanj perfekcionizma, njegov razvoj in merske instrumente za ocenjevanje konstrukta perfekcionizma. Glavni namen prispevka je predstavitev znanstvenih spoznanj o perfekcionizmu pri otrocih in mladostnikih znotraj šolskega konteksta, pri čemer povzemamo različne implikacije za delo z učenci z visoko stopnjo perfekcionizma. Ključne besede: perfekcionizem, modeli perfekcionizma, merjenje, učenci Perfectionism: Student's Advantage or Obstacle? Abstract The debate on the construct of perfectionism is an inevitable part of both social studies and humanities. This ubiquity, repeatedly leads researchers to study in more detail the specific dimensions of perfectionism and ways it is manifestated, which adds significant value to the treatment of perfectionism in different areas of an individual's life. The following paper presents an overview of the theoretical concepts and the development of perfectionism, as well as the measurement instruments for its assessment. The main highlights of this article are based on the current scientific knowledge of perfectionism in children and adolescents within school context, wherein various implications of working with perfectionist students are being summarized. Key words: perfectionism, models of perfectionism, assessment, students Uvod Perfekcionizem kot osebnostna lastnost vključuje posameznikove visoke standarde glede osebne predstave, prizadevanje za brezhibno delovanje (Frost, Marten, Lahart in Rosenblate, 1990) in težnjo k popolnosti (Flett in Hewitt, 2002). V šolskem kontekstu razprave o perfekcionizmu pogosto postavljajo v ospredje njegovo nefunkcionalno naravo, čeprav je lahko perfekcionizem s svojimi prilagojenimi (angl. adaptive) dimenzijami pozitiven konstrukt, ki učencu pomaga pri organiziranju in doseganju zastavljenih ciljev. Razumevanje perfekcionizma in delo z učenci, ki izražajo višjo stopnjo neprilagojenih (angl. maladaptive) dimenzij perfekcionizma, sta lahko izziv za marsikaterega šolskega delavca. Namen preglednega prispevka je predstaviti pomembnejša teoretična izhodišča in izsledke empiričnih raziskav s področja perfekcionizma pri otrocih in mladostnikih. V končnem delu prispevka so povzete tudi nekatere praktične implikacije za delo z učenci z visoko stopnjo perfekcionizma. Pregled spoznanj lahko strokovnim delavcem v šoli pomaga pri učinkovitejšem vzgojno-izobraževalnemu delu z učenci, ki izražajo višjo stopnjo perfekcionističnih teženj, in opozarja na pomen tako teoretične kot empirične poglobitve na posameznih podpodročjih perfekcionizma ter oblikovanja ustreznih intervencijskih programov. Perfekcionizem - enodimenzionalen ali večdimenzionalen konstrukt? Zgodnje opredelitve prikazujejo perfekcionizem kot enodimenzionalen in izjemno patološki konstrukt (Ganske in Ashby, 2007). Korenine preučevanja perfekcionizma izvirajo iz kliničnih študij, v katerih so raziskovalci preučevali vplive starševskih perfekcionističnih teženj na otrokove vzorce vedenja ter perfekcionizem pri mladostnikih z motnjami hranjenja in nadpovprečno inteligentnih ter akademsko talentiranih posameznikih (Flett in Hewitt, 2002). Hollender (1965) je opredelil konstrukt perfekcionizma kot negativno osebnostno lastnost, ki se nanaša na neutemeljene zahteve posameznika do sebe in drugih, pri čemer posameznikova kakovost predstave presega tisto, kar se zahteva v dani situaciji. Perfekcionizem se razvije pri negotovem otroku, ki potrebuje odobritev, sprejemanje in naklonjenost staršev, ki jih je težko zadovoljiti. Ob razvojnih dejavnikih izpostavlja Hollender (1965) tudi pomen kognitivnih procesov, kot je selektivna pozornost, ki posamezniku omogoča večjo osredotočenost na neuspehe, medtem ko so uspehi pogosto ignorirani ali razvrednoteni. Podobno je na patološkost konstrukta in disfunkcionalne vzorce mišljenja opozoril Pacht (1984); cilji perfekcionistov so »postavljeni tako nerealno previsoko, da jih ni moč doseči« (str. 387). Težnjo k popolnosti je zaznaval kot vzrok mnogih psiholoških težav - »izčrpavajočo« in izvirajočo iz »nezdravega motiva« (str. 386). Pacht (1984) izpostavlja, da posamezniki z visoko stopnjo perfekcionizma niso v popolnosti zadovoljni z lastno uspešnostjo. V kolikor je bilo delo opravljeno uspešno, ga zaznavajo kot dosežek, v kolikor pa končni rezultat ni skladen z njihovimi kriteriji, opravljeno delo dojemajo kot neuspeh. Takšna interpretacija nakazuje premik k opredeljevanju perfekcionizma kot večdimenzionalnega konstrukta. Hamachek (1978), katerega dela predstavljajo izhodiščno točko za razvijanje opredelitve perfekcionizma kot večdimenzionalnega konstrukta, izpostavlja, da perfekcionizem ne predstavlja zgolj vedenja posameznika, temveč tudi njegove misli o vedenju, kar je skladno s teorijo Hollenderja (1965) in Pachta (1984). Z ozirom na dvojno naravo konstrukta, je Hamachek (1978) razlikoval med dvema skupinama posameznikov z visoko stopnjo perfekcionizma - normalnimi in nevrotičnimi. Prve je opredelil kot posameznike, ki so zmožni postavitve visokih realnih standardov in izbire, v katerih situacijah bodo bolj natančni in v katerih manj. Pri lastnem ocenjevanju so bolj fleksibilni in v namerah doseganja visokih standardov zadovoljnejši. Nevrotične posameznike z visoko stopnjo perfekcionizma je opredelil kot »osebe, katerih prizadevanja - tudi tista najmočnejša -niso nikoli dovolj, vsaj v njihovih očeh ne. Zmeraj bi lahko in morali narediti več ... So nezmožni občutenja zadovoljstva,« saj stvari niso izvedene do te meje popolnosti, pri kateri bi si zaslužili čutiti omenjeno čustvo (str. 27). Nevrotični posamezniki z visoko stopnjo perfekcionizma izražajo več čustvenih in vedenjskih vzorcev motenosti, kot so depresija, samopodcenjevanje, sram in krivda, sramežljivost ter odlašanje z delom. Od normalnih se razlikujejo v obsegu in načinih prikazovanja navedenih vzorcev, pri čemer na ocenjevalnih lestvicah dosegajo bistveno višje vrednosti (Hamachek, 1978). Zgodnja pojmovanja so v ospredje postavila neprilagojene vidike perfekcionizma kot osebnostne lastnosti in njegovo patološko naravo. Izpostavljena je bila predvsem osebna dimenzija, medtem ko je socialna bila zanemarjena. Pomemben vidik na omenjenem področju raziskovanja predstavlja ravno premik od enodimenzionalnega k večdimenzionalnemu pojmovanju perfekcionizma (Flett in Hewitt, 2002). Dimenzije in modeli perfekcionizma Po mnenju nekaterih avtorjev (Flett, Hewitt in Dyck, 1989; Pacht, 1984) je Hamachekova (1978) konceptualizacija v preveliki meri nakazovala na perfekcionizem kot znak nevrotične osebnostne strukture. Nadalje so raziskovalci perfekcionizma v opredelitve slednjega vključili tako osebne kot socialne dimenzije, zaradi česar so perfekcionizem opredelili kot konstrukt z več dimenzijami (Frost idr., 1990; Hewitt in Flett, 1991; Slade in Owens, 1998). Teoretične opredelitve različnih avtorjev se med seboj razlikujejo v poimenovanjih in številu dimenzij. Frost idr. (1990) so pri opredelitvi poskušali preseči okvire pojmovanj, v katerih lastnost postavljanja visokih standardov predstavlja osrednjo značilnost perfekcionizma, saj na podlagi te lastnosti ne moremo razlikovati med posamezniki, ki izražajo perfekcionistične težnje in tistimi, ki so visoko kompetentni teruspešni. Lastnost postavljanja in prizadevanja za visoke osebne standarde sama po sebi ni nujno patološka, kar je pomembno prispevalo k premiku od enodimenzionalnega k večdimenzionalnemu pristopu. Avtorji so oblikovali večdimenzionalni model perfekcionizma, v katerem so predlagali šest dimenzij; štiri med njimi so usmerjene na posameznika (osebni standardi, dvom v dejanja, zaskrbljenost zaradi napak in organiziranost), medtem ko ostali dve odražata vpliv pomembnih drugih (staršev) na posameznika (starševska kritika in pričakovanja staršev). Dimenzija osebni standardi se nanaša na postavitev visokih standardov glede lastnega delovanja, predstave in samoocene. Dimenzija dvom v dejanja nakazuje stopnjo, do katere posameznik dvomi v lastne sposobnosti pri opravljanju naloge. Dimenzija zaskrbljenost zaradi napak vključuje težnjo k negativnemu odzivanju na napake, pričakovanje neodobravanja s strani drugih in enačenje napak z neuspehom. Dimenzija organiziranost predstavlja posameznikovo urejenost in red. Dimenzija starševska kritika odraža strogost staršev, dimenzija pričakovanje staršev pa starševsko postavitev previsokih standardov (Flett in Hewitt, 2002; Frost idr., 1990). Perfekcionizem sta kot večdimenzionalni konstrukt z intrapersonalnimi in interpersonalnimi komponentami opredelila tudi Hewitt in Flett (1991). Skrajne perfekcioniste sta označila kot ljudi, ki težijo k popolnosti v vseh vidikih svojega življenja (Flett in Hewitt, 2002). Avtorja sta predlagala tri dimenzije; nase usmerjeni perfekcionizem, na druge usmerjeni perfekcionizem in družbeno predpisan perfekcionizem. Prva dimenzija odraža vedenja in lastnosti, ki so jih opisovali zagovorniki perfekcionizma kot enodimenzionalnega konstrukta (Hollender, 1965). V ospredju so postavitev visokih lastnih standardov, strogo ocenjevanje lastnega vedenja, samokritičnost in samokaznovanje ter očitno razhajanje med realnim in idealnim jazom. Izstopajoča je motivacijska komponenta prizadevanja za doseganje popolnosti v izvedenih dejanjih in izogibanje morebitnim napakam (Hewitt in Flett, 1991). Dimenzija na druge usmerjeni perfekcionizem odraža postavitev nerealnih standardov za vedenja drugih in njihovo strogo ocenjevanje. Samokritičnost in samokaznovanje je nadomeščeno s prenašanjem krivde na druge, pomanjkanjem zaupanja, neprijaznostjo in odklanjanjem. Dimenzija družbeno predpisan perfekcionizem se nanaša na doseganje družbenih standardov in pričakovanj, kar posamezniki občutijo v obliki izvršenega družbenega pritiska. Posamezniki lahko družbene standarde zaznajo kot previsoke in neobvladljive, zaradi česar pride do izkušenj neuspeha in negativnih čustvenih stanj. Slednje izhaja iz »zaznane nesposobnosti zadovoljiti druge, prepričanja, da so drugi nerealistični v njihovih pričakovanjih ali obojega« (Hewitt in Flett, 1991, str. 457). Kljub obstoju več modelov perfekcionizma, sta model Frosta in sodelavcev (1990) ter model Hewitta in Fletta (1991) ena izmed najpogosteje uporabljenih ter reprezentativnih modelov, kadar poskušamo opredeliti konstrukt perfekcionizma. Nadalje so raziskovalci ugotovili, da se dimenzije obeh modelov s svojimi značilnostmi prekrivajo in povezujejo, zaradi česar lahko govorimo o dveh nadrednih faktorjih - prilagojenih (angl. adaptive; positive strivingsfactor) in neprilagojenih (angl. maladaptive; maladaptive evalution concerns factor) dimenzijah perfekcionizma (Frost, Heimberg, Holt, Mattia in Neubaurer, 1993). K prvim prištevamo dimenzije osebni standardi, organiziranost, k sebi usmerjen perfekcionizem in na druge usmerjen perfekcionizem. Za posameznika so te dimenzije funkcionalne, saj se nanašajo na stopnjo motivacije, odražene v njegovih dosežkih. K neprilagojenim dimenzijam spadajo zaskrbljenost zaradi napak, dvom v dejanja, pričakovanja staršev, starševska kritika in družbeno predpisan perfekcionizem. Te dimenzije odražajo posameznikove skrbi, povezane z napakami in neuspehom, strah pred ocenjevanjem ter kritiko s strani drugih (Frost idr., 1993). Kljub smiselnemu razlikovanju med prilagojenimi in neprilagojenimi dimenzijami, Hewitt in Flett zavračata dejstvo, da bi dimenzije perfekcionizma lahko bile prilagojene (Benson, 2003), saj se povezujejo z različnimi duševnimi motnjami, kot so depresija, anksioznost ter motnje hranjenja (Flett in Hewitt, 2002; Frost idr., 1990). Posebej izpostavljena je bila dimenzija osebnih standardov - sodobnejše teorije trdijo, da ciljati visoko samo po sebi ne odraža patološkosti, temveč funkcionalnost, kar je po Hewittovih ugotovitvah preveč poenostavljeno, saj enačijo »željo uspeti v /nečem/... in željo biti popoln« (Benson, 2003, str. 18). Da so prilagojene dimenzije do neke meje lahko prilagojene za posameznike, nakazuje tudi Frost, vendar poudarja, da se v diskurzih o prilagojenosti dimenzij nemalokrat zanemarja vloga konteksta, ki determinira ali bo določena drža oziroma vedenje za posameznika prilagojeno ali neprilagojeno (Benson, 2003). Pojmovanja perfekcionizma kot patološkega konstrukta so vplivala na empirična raziskovanja, saj so lestvice perfekcionizma - npr. Burnsova lestvica perfekcionizma (Burns perfectionism scale; Burns, 1980), Frostova lestvica perfekcionizma FMPS (Frost multidimensional perfectionism scale; Frost idr., 1990), Lestvica perfekcionizma MPS-H (Multidimensionalperfectionism scale; Hewitt in Flett, 1991) - z nekaterimi postavkami in faktorji poudarjale ravno neprilagojenost obravnavnega konstrukta (Slaney in Ashby, 1996). Na možnost obstoja prilagojenih in pozitivnih dimenzij perfekcionizma, sta poleg Frosta in sodelavcev (1993) opozorila tudi Slaney in Johnson (1992; v Slaney in Ashby, 1996), ki sta nakazala, da perfekcionistične težnje po postavitvi visokih standardov ter organiziranost ne predstavljata negativni psihološki značilnosti per se. Zaradi ambivalentnosti med posameznimi dimenzijami so avtorji opredelili perfekcionizem kot večdimenzionalen konstrukt, sestavljen iz pozitivnih in negativnih dimenzij (Slaney in Ashby, 1996; Slaney, Ashby in Trippi, 1995; Slaney, Rice, Mobley, Trippi in Ashby, 2001). Iz tega sta izhajala tudi Slade in Owens (1998), ki sta predlagala dvoprocesni model perfekcionizma, sloneč na Skinnerjevi (1968) teoriji podkrepljevanja; isto vedenje je lahko povezano z različnimi čustvenimi stanji - odvisno ali je v funkciji pozitivne ali negativne okrepitve. Model razlikuje med pozitivnim in negativnim perfekcionizmom, pri čemer pozitivni perfekcionizem odraža prilagojene dimenzije in negativen neprilagojene dimenzije (Frost idr., 1993). Pozitivni perfekcionizem predstavlja mišljenje in vedenje, neposredno usmerjeno na doseganje višjih ciljev in pridobivanje pozitivnih izkušenj; takšno vedenje se navezuje na pozitivno okrepitev, tj. željo po uspeti. Nasprotno se negativni perfekcionizem nanaša na mišljenje in vedenje, neposredno usmerjena na doseganje višjih ciljev, z namenom izogniti se negativnim posledicam; takšno vedenje se navezuje na negativno okrepitev, tj. strah pred neuspehom (Slade in Owens, 1998; Terry-Short, Owens, Slade in Dewey, 1995). Sodobnejši avtorji (Bieling, Israeli in Antony, 2004; Stumpf in Parker, 2002) pri pojmovanju perfekcionizma uporabljajo termina perfekcionistične težnje in perfekcionistične skrbi, pri čemer razlikujejo med tremi skupinami: zdravimi in nezdravimi perfekcionisti ter neperfekcionisti. Model Stumpfa in Parkerja (2002) razlikuje med zdravim perfekcionizmom in nezdravim perfekcionizmom, pri čemer avtorja poudarjata, da to nista nasprotna pola enega kontinuuma, temveč neodvisna faktorja, ki sta del celotne osebnosti v različnih smereh (npr. zdravi perfekcionizem se pozitivno povezuje z vestnostjo, nezdravi perfekcionizem pa z nižjo stopnjo samopodobe). Kljub temu, da so si zgornje opredelitve in modeli različnih avtorjev dokaj podobni, se novi raziskovalci omenjenega področja soočajo z različnimi pojmovanji konstrukta, ki žal niso poenotene. Med raziskovalci ne moremo zaznati konsenza v zvezi z opredelitvijo konstrukta, kar daje svobodo (ali omejenost) pri zastavljanju teoretičnih izhodišč različnih raziskovalnih modelov. Dejavniki razvoj perfekcionizma Prvi raziskovalci so pred desetletji nakazali, da ima perfekcionizem »korenine v interakcijah med otroki in njihovimi starši, ki so perfekcionistični in zahtevni« (Frost, Lahart in Rosenblate, 1991, str. 470; Hamachek, 1978). Za razliko od konceptualizacije konstrukta, obstaja na tem področju precejšen konsenz o pomembnem dejavniku spodbujanja perfekcionističnih teženj pri otroku - neodobravajočem okolju, ne glede na to ali gre za popolno neodobravanje, nekonsistentno ali pogojno odobravanje. V prvih dveh primerih otrok izgubi občutek o pomenu dobre predstave o sebi ali pa ga niti ne razvije, pri čemer popolnost predstavlja izkristaliziran kriterij, enačen z definicijo sprejemljive predstave (Hamachek, 1978). V primeru pogojnega odobravanja so perfekcionistična vedenja pogojena z višjo mero starševske ljubezni in odobravanja, kar v tem primeru pomeni nagrado otroku za dobro izvedena dejanja ali dosežke (Burns, 1980; Hamachek, 1978; Hollender, 1965). Flett, Hewitt, Oliver in Macdonald (2002) vključujejo slednje v t. i. model socialnih pričakovanj, ki se osredotoča na visoka starševska pričakovanja, pri čemer velja poudariti, da je lahko nasprotna stran spektra (odsotnost ali nizka starševska pričakovanja) za otroka prav tako problematična. Razvoj perfekcionizma lahko pojasnimo tudi z modelom socialnega učenja, izhajajočim iz teorije socialnega učenja (Bandura, 1986), ki se osredotoča na vlogo posnemanja perfekcionističnih vedenj in lastnosti otrokovih staršev. Flett in sodelavci (2002, str. 93-94) so preverjali model socialne reakcije, osnovan na predpostavki, da perfekcionistične težnje otrok izhajajo iz izpostavljenosti težkim razmeram (kaotično družinsko okolje, fizično in psihološko trpinčenje, odsotnost starševske ljubezni), pri čemer so perfekcionistična vedenja v vlogi mehanizmov spoprijemanja. Perfekcionizem je tako socialna reakcija na stisko in se kaže v namerah izogniti se nadaljnjim zlorabam, znižati stopnjo sramu in poniževanja (npr. »Če sem popoln/-a, me nihče ne bo prizadel.«). Model socialne reakcije podpirajo empirične ugotovitve, ki so pokazale pozitivno povezanost med materino neprijaznostjo in hčerinimi perfekcionističnimi težnjami (Frost idr., 1991). Na podlagi zgoraj navedenih modelov so Flett in sodelavci (2002) oblikovali nadredni konceptualni model, ki vključuje več heterogenih dejavnikov perfekcionizma. Model tako upošteva kompleksne dejavnike, nanašajoče na otroke, starše, širšo družbeno okolje, trenutne življenjske izkušnje in prihodnje socialne kontekste, ki dodatno prispevajo k razvoju perfekcionizma. Temperament otroka s perfekcionističnimi težnjami odraža visoko stopnjo čustvene senzibilnosti, bojazljivosti in vztrajnosti, kar prispeva k perfekcionističnim težnjam strahu pred neuspehom, zaskrbljenosti zaradi napak, socialnemu neodobravanju in neustreznemu sprejemanju kritike (Frost idr., 1990; Hewitt in Flett, 1991; Flett in Hewitt, 2002). Otrokov prispevek k razvoju perfekcionizma sloni tudi na njegovem odnosu s starši in stilu navezanosti (Rice in Lopez, 2004; Rice in Mirzadeh, 2000; Fitzsimons, 2011). Teorija navezanosti, osnovana na delih Bowlbya (196 9, 1973) opisuje dinamiko medosebnih odnosov s poudarkom na zgodnjem odnosu med otrokom in primarnimi skrbniki. Teorija predpostavlja, da se otrok instinktivno naveže na primarnega skrbnika z namenom zadovoljiti biološke potrebe po preživetju in psihološke potrebe po varnosti - po Bowlbyu (196 9, 1973) je navezanost biološko osnovan motivacijski sistem, s katerim gradi otrok varno osnovo za raziskovanje sveta. Razlikujemo med varnim, izogibajočim, preokupiranim (anksiozno-ambivalentnim) in neorganiziranim stilom navezanosti (Ainsworth, 1978). Ne-varni stil navezanosti se po modelu Hewitta in Fletta (1991) povezuje z družbeno predpisanim perfekcionizmom (Flett idr., 2002), medtem ko Crain (2005) predpostavlja, da preokupirani stil navezanosti vodi otroka k popolnosti, saj mu predstavlja način za osvojitev ljubezni primarnih skrbnikov in izogibanje njihovi zavrnjenosti. Stil navezanosti pomembno napoveduje izražanje pozitivnega in negativnega perfekcionizma, pri čemer raziskovalci ugotavljajo, da posamezniki z varnim stilom navezanosti izražajo v višji meri pozitivni perfekcionizem (Rice in Mirzadeh, 2000; Fitzsimons, 2011). Starševski dejavniki, ki prispevajo k otrokovemu perfekcionizmu, se nanašajo na starševske osebnostne lastnosti, perfekcionistične cilje in standarde, oblikovane za otroka, ter vzgojne stile. Flett in sodelavci (2002) navajajo, da se otrokov perfekcionizem razvija v odnosu, v katerem so poudarjene negativne posledice morebitnih napak pri dejanjih, ki spodbujajo perfekcionizem (npr. vključevanje otrok v zahtevne situacije, ki zahtevajo dosego pričakovanj in standardov) in v sklopu modelnega učenja. Vzgojni stil, ki se povezuje z otrokovim perfekcionizmom, je avtokratski vzgojni stil - v zahodni kulturi pojmovan kot najstrožji in pogosto neusmiljen (Flett idr., 2002; Hibbard in Walton, 2014; Rice, Ashby in Preusser, 1996). Tovrstni vzgojni stil odraža visoka starševska pričakovanja in višjo stopnjo starševske kritike, kar se posledično odraža v otrokovih dvomih v lastne sposobnosti (Hibbard in Walton, 2014). Avtokratski vzgojni stil in visoka stopnja starševska psihološkega nadzora sta pomembna napovednika neprilagojenih dimenzij perfekcionizma (Craddock, Church in Sands, 2009), pri čemer nekateri avtorji izpostavljajo predvsem pozitivno povezavo med avtokratskim vzgojnim stilom ter dimenzijami osebni standardi, zaskrbljenost zaradi napak in dvom v dejanja (Gong, Fletcher in Bolin, 2015). Nasprotno avtoritativni vzgojni stil, ki nudi otroku spodbujajoče in razumevajoče okolje za odraščanje, napoveduje nižjo stopnjo zaskrbljenosti zaradi napak ter pozitivno samopodobo, nižjo stopnjo negativnega afekta in depresije (Gong idr., 2015; Stoeber in Otto, 2006). Zraven starševskih dejavnikov je v sklopu raziskovanja izvora perfekcionizma potrebno upoštevati tudi širše družbene dejavnike - interakcije z vrstniki in učitelji ter kulturne vrednote in norme (Flett in Hewitt, 2002; Flett, Hewitt in Singer, 1995). Čeprav v literaturi ni moč zaslediti veliko medkulturnih raziskav, Flett in sodelavci (2002) nakazujejo, da so lahko težnje k popolnosti močnejše v družbah z individualistično kulturo kot v družbah s kolektivistično kulturo, ki poudarja posameznika v odnosih z drugimi. Družbeni dejavniki perfekcionizma se najpogosteje interpretirajo na področju telesnega videza ter prispevajo k nastanku motenj hranjenja in socialne anksioznosti (Antony in Swinson, 2009; Bastiani, Rayo, Weltzin in Kaye, 1995; Stoeber in Yang, 2015). K širšemu družbenemu okolju prištevamo tudi vpliv vrstnikov, učiteljev in šole. Flett in sodelavci (2002) predpostavljajo, da se vpliv vrstnikov kaže v različnih smereh, ki se nanašajo na status v vrstniški skupini, preko katerega posameznik dosega standarde, uresničuje pričakovanja in si pridobiva socialno odobravanje. Vrstniška skupina ustvarja tekmovalno okolje, v kateri potekajo socialne primerjave na podlagi normativnih standardov. Odgovor na vprašanje o izvorih perfekcionizma je kompleksen in ni enoznačno povezan zgolj z enim dejavnikom. Pri razvoju perfekcionizma lahko govorimo o prepletu razvojnih, starševskih in družbenih dejavnikov. Ocenjevanje perfekcionizma Za merjenje konstrukta perfekcionizma in njegovih dimenzij je bilo razvitih več merskih lestvic, ki so bile pretežno standardizirane in validirane na vzorcih odraslih posameznikov. Ob pregledu raziskovalnih modelov, uporabljenih v različnih raziskavah (npr. Chang, 2014; Stallman in Hurst, 2011; Soares idr., 2016), lahko ocenimo, da sta kot najpogosteje uporabljeni Lestvica perfekcionizma (MPS-H; Multidimensional Perfectionism Scale), avtorjev Hewitta in Fletta (1991) ter Frostova lestvica perfekcionizma (MPS-F; Frost Multidimensional Perfectionism Scale), avtorjev Frosta in sodelavcev (1990). Vsaka od lestvic zajema dimenzije, ki so skladne s predhodno predstavljenima teoretičnima modeloma posameznih avtorjev. V nadaljnjih letih preučevanja so skladno z novimi teoretičnimi modeli avtorji razvili nove pripomočke za merjenje perfekcionizma. Slaney, Rice in Ashby (2002) so razvili Lestvico perfekcionizma APS-R (The Almost Perfect Scale - Revised), ki vključuje tri podlestvice: visoki standardi, razhajanje (razlika med osebnimi standardi in realnimi dosežki) ter organiziranost. Hill in sodelavci (2004) so razvili Vprašalnik perfekcionizma (The Perfectionism Inventory), ki meri osem dimenzij, ki so jih razvili Frost in sodelavci (1990) ter Hewitt in Flett (1991): zaskrbljenost zaradi napak, visoki standardi za pomembne druge, potreba po odobravanju, organiziranost, pritisk staršev, ruminacija, igrivost in prizadevanje k odličnosti. Navedeni pripomočki imajo dobre psihometrične lastnosti in pripomorejo k jasni interpretaciji rezultatov, vendar nobeden od pripomočkov ni bil ustrezno prirejen za slovensko kulturno in jezikovno okolje. Opravljeni so bili le prevodi postavk Frostove lestvice perfekcionizma, pri čemer so bili rezultati konfirmatorne faktorske analize, s katero smo preverili konstruktno veljavnost na slovenskih podatkih, zadovoljivi, prav tako tudi koeficienti zanesljivosti posameznih dimenzij (Kranjec, Košir in Komidar, 2016). Pripomočkov za merjenje perfekcionizma pri otrocih in mladostnikih je več (za pregled glej Morris in Lomax, 2014), čeprav so empirične raziskave, v katerih so merili perfekcionizem kot večdimenzionalni konstrukt pri otrocih, redke (Kottman, 2000). Za merjenje perfekcionizma pri otrocih in mladostnikih se kaže kot ustrezna Lestvica perfekcionizma APS-R (The Almost Perfect Scale - Revised; Slaney idr., 2002), ki se je izkazala kot uporaben pripomoček tako z vidika veljavnosti kot zanesljivosti (Sastre-Riba, Pérez-Albéniz in Fonseca-Pedrero, 2016). V kolikor lestvice merijo tako prilagojene kot neprilagojene dimenzije perfekcionizma, povprečni dosežki nimajo visoke napovedne vrednosti za razvoj psihopatologije. Raziskovalci morajo jasno razlikovati med oblikami perfekcionizma, upoštevati etiologijo konstrukta in različne instrumente merjenja (Bieling, Israeli, Smith in Antony, 2003). Različni pripomočki namreč merijo podobne - nepoenotene - dimenzije, kar nakazuje na potrebo po razvoju enotnega merskega instrumenta, ki meri dimenzije, opredeljene na podlagi aktualne literature (Morris in Lomax, 2014). Perfekcionizem v šolskem kontekstu Kljub številnim empiričnim raziskavam konstrukta perfekcionizma na vzorcu odraslih, do nedavnega raziskovalci niso posvečali veliko pozornosti perfekcionizmu pri šolskih otrocih in mladostnikih (Kottman, 2000). Raziskovalci so v ospredje postavljali predvsem preučevanje problematične narave odnosa med perfekcionizmom in nadarjenostjo pri učencih (Parker in Adkins, 1995; Siegle in Schuler, 2000) ter povezave otrokovega perfekcionizma z nekaterimi negativnimi psihološkimi izidi, kot sta anksioznost in depresivnost (Hewitt idr., 2002). Učencev s perfekcionističnimi težnjami v razredu ni težko prepoznati; učitelji in starši poročajo, da gre za učence s pretirano urejenimi mizami in delovnimi potrebščinami, pritožbami nad skupinskim delom, težavami z vztrajanjem pri obveznostih, večkratnim popravljanjem naloge do meje »ravno prav« ter očitnim razočaranjem, kadar naloga ni popolno opravljena ali ocenjena (Kottman, 2000). Šolsko okolje zajema mnogotere dejavnike, ki prispevajo k razvoju in vzdrževanju perfekcionističnih teženj pri učencih, še posebej v razvojnem obdobju poznega otroštva in mladostništva (Flett idr., 2002). S vključitvijo otrok v šolski sistem narašča pomembnost formalnega ocenjevanja, tekmovanja in primerjanja, tako s strani šole, učiteljev kot staršev (Eccles in Midgley, 1989). Slednje vodi učenca z visoko stopnjo perfekcionizma k pozitivnim ali negativnim izidom, ki so v šolskem okolju posebej evidentni, saj so visoki učni in socialni dosežki pogosto pričakovani (Schruder, Sharpe in Curwen, 2014). Raziskovalci ugotavljajo, da se prilagojene dimenzije perfekcionizma pozitivno povezujejo s šolsko uspešnostjo, ki kot možen pozitiven izid perfekcionizma vključuje nizko stopnjo odlašanja s šolskim delom, visoko učno učinkovitost in boljše učne dosežke (Bong, Hwang, Noh in Kim, 2014; Stornelli, Flett in Hewitt, 2009). Nasprotno se neprilagojene dimenzije perfekcionizma negativno povezujejo s šolsko uspešnostjo; pri otrocih in mladostnikih je moč zaslediti strah pred neuspehom, testno anksioznost, nizko učno učinkovitost, odlašanje s šolskim delom ter obveznostmi in slabše učne dosežke (Bong idr., 2014; McCloskey, 2011; Stornelli idr., 2009). Učni dosežki in učna uspešnost Prilagojene dimenzije perfekcionizma se povezujejo z boljšimi učnimi dosežki učencev tako na ravni osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja kot na ravni akademskegaizobraževanja (Stoeber, 2012).Zaučence sprilagojenimi perfekcionističnimi dimenzijami je na področju učne uspešnosti značilnejše izkazovanje obvladovanja, usmerjenost k ciljem približevanja in intrinzična motivacija za učenje (Eum in Rice, 2011). Pogosto izpostavljena je dimenzija osebni standardi, ki pozitivno napoveduje višje število doseženih točk na zaključnih izpitih in višjo povprečno oceno (Brown idr., 1999). Postavitev visokih standardov se pri posameznikih s perfekcionističnimi težnjami kaže pri vsaki nalogi ali pisnemu izpitu, ne glede na to, ali so posamezniki prvotne cilje že dosegli. Najnovejše raziskave kažejo, da je učna učinkovitost pomemben dejavnik pri razvoju učenčevih prilagojenih dimenzij perfekcionizma: mladostniki, ki dosegajo višje ocene in višjo učno učinkovitost, sčasoma razvijejo prilagojene dimenzije perfekcionizma. Za nadarjene učence pogosto in enostavno doseganje višjih ocen pomeni, da je popolnost sprejemljiv standard uspešnosti, ki ga lahko in morajo dosegati (Damian, Stoeber, Negru-Subtirica in Bäban, v tisku). Nasprotno se neprilagojene dimenzije perfekcionizma povezujejo z učenčevimi nižjimi učnimi dosežki. Perfekcionizem se delno povezuje tudi z razlagami učne uspešnosti; posameznikovimi predstavami o slabši pripravljenosti na preizkus znanja, čeprav so z objektivnega vidika pripravljeni v podobni meri kot posamezniki, ki ne izražajo perfekcionističnih teženj. Takšne atribucije lahko na dolgi rok prispevajo k nižanju samoučinkovitosti in pojavu negativnih čustev (Bieling idr., 2004). Odlašanje Odlašanje (angl. procrastination) velja za eno izmed večjih ovir na poti k šolski oziroma akademski uspešnosti (Scher in Osterman, 2002). Opredeljeno je kot fenomen namernega in nepotrebnega zavlačevanja z nalogami ob hkratnem pojavu nelagodnih občutkov (Solomon in Rothblum, 1984) ali kot odlaganje dela oziroma aktivnosti, ki morajo biti izpolnjene (Schouwenburg, 1995). Schraw, Wadkins in Olafson (2007) navajajo tri kriterije, ki določajo odlašajoče vedenje: kontraproduktivnost, nepotrebnost in zavlačevanje. Najpogostejši mehanizmi odlašanja so strah pred neuspehom, iracionalna prepričanja (Burka in Yuen, 2008) in negativna samopodoba (Flett, Blankstein in Martin, 1995). Kot pomemben dejavnik se je izkazal tudi perfekcionizem (Burka in Yuen, 2008; Ferrari, 1992; Frost idr., 1990; Jadidi, Mohammadkhani in Tajrishi, 2011). Učenci z močneje izraženimi perfekcionističnimi težnjami stremijo k višje zastavljenim ciljem, pri čemer je doseganje teh pogosto nerealno. Zaradi zaznane frustracije izkazujejo vedenjske vzorce prelaganja in odlašanja s šolskim delom (Burka in Yuen, 2008). Tudi v drugih raziskavah poročajo o podobnih rezultatih: neprilagojene dimenzije perfekcionizma se pozitivno povezujejo s splošnim odlašanjem in specifičnimi oblikami (npr. akademsko odlašanje), medtem ko se prilagojene dimenzije perfekcionizma z odlašanjem povezujejo negativno (Burnam, Komarraju, Hamel in Nadler, 2014; Flett, Blankstein, Hewitt in Koledin, 1992; Frost idr., 1990; Jadidi idr., 2011). Takšne ugotovitve kažejo na pomen osredotočanja in ustreznega vzdrževanja učenčevih prilagojenih dimenzij perfekcionizma, ki odražajo pozitivne aspekte in igrajo pomembno vlogo na šolskem področju v smeri funkcionalnega doseganja ciljev in ustreznega načrtovanja dela (Frost, idr., 1990). Prav tako je pomembno prepoznavanje neprilagojenih dimenzij perfekcionizma, saj lahko pri učencih vodijo do pojava anksioznosti in depresivnosti (Antony in Swinson, 2009, Chang, 2014, Zhang in Cai, 2012). Testna anksioznost Testna (storilnostna) anksioznost je psihološko stanje, čustven odziv pomanjkljive ali nezadostne pripravljenosti na ocenjevanje znanja (Peklaj, 2001). Z njo se povezujejo tako prilagojene kot neprilagojene oblike perfekcionizma. Pri učencih s prilagojenimi dimenzijami perfekcionizma je anksioznost sprožena zaradi postavitve visokih standardov pri opravljanju naloge, medtem ko neprilagojene perfekcionistične težnje povečajo stopnjo učenčeve anksioznosti glede šolske naloge (Bieling idr., 2004; Schruder idr., 2014). Skladno z rezultati drugih raziskovalcev (Guignard, Jacquet in Lubart, 2012; Owens, Stevenson, Hadwin in Norgate, 2012) so povezanost med anksioznostjo in perfekcionizmom na vzorcu študentov pokazali tudi rezultati slovenske raziskave (Kranjec idr., 2016). Ne glede na pozitivno ali negativno naravo dimenzij perfekcionizma se vse dimenzije z anksioznostjo povezujejo pozitivno, medtem ko se pri učencih z izraženimi neprilagojenimi dimenzijami perfekcionizma anksioznost pojavlja v večji meri kot pri učencih s prilagojenimi dimenzijami (Schruder idr., 2014). Raziskave kažejo, da se prilagojena dimenzija osebni standardi pozitivno povezuje z aktivnimi strategijami spoprijemanja in negativno s testno anksioznostjo, medtem ko se neprilagojene dimenzije pozitivno povezujejo s testno ankioznostjo, pri čemer odnos med navedenimi spremenljivkami mediirajo posameznikove strategije izogibanja. Te pri učencih z visoko stopnjo perfekcionizma, za katere so značilne neprilagojene dimenzije, med testno situacijo vključujejo osredotočanje na standarde, zastavljene s strani drugih, skrbi, dnevno sanjarjenje, tudi odlašanje (Weiner in Carton, 2012). Visoka stopnja testne anksioznosti bi naj bila značilnejša za ženske s prevladujočimi strategijami izogibanja in močneje izraženimi neprilagojenimi dimenzijami perfekcionizma (Eum in Rice, 2011). Perfekcionizem pri nadarjenih učencih Preučevanje nefunkcionalne narave konstrukta perfekcionizma pri otrocih in mladostnikih je ob pregledu literature zagotovo v največji meri zastopano na vzorcu nadarjenih in talentiranih učencev (Fletcher in Speirs Neumeister, 2012; Parker, 1997; Parker in Adkins, 1995; Siegle in Schuler, 2000). Čeprav mnogo učiteljev poroča o visoki stopnji perfekcionizma pri nadarjenih in talentiranih učencih, je pogosto nejasno, ali se v svojih poročanjih nanašajo na posameznikove visoke standarde ali na neprilagojeno naravo konstrukta perfekcionizma. Podobno je težko opredeliti, kateri učenčevi cilji so nerealni z vidika njihovega možnega doseganja (Parker, 1997; Parker in Adkins, 1995). Pri razlikovanju med tremi skupinami talentiranih učencev z visoko stopnjo perfekcionizma Parker (1997) navaja naslednje značilnosti in nekatere osebnostne lastnosti, ki se povezujejo s perfekcionizmom: (1) za skupino talentiranih učencev, ki ne izražajo perfekcionističnih teženj, so značilni nizki dosežki na dimenzijah osebni standardi, organiziranost in starševska pričakovanja; takšni učenci so neorganizirani in nezanesljivi; (2) za talentirane učence, ki izražajo zdrave perfekcionistične težnje, je značilna nizka stopnja zaskrbljenosti zaradi napak in dvomov v dejanja ter visoka stopnja organiziranosti, ekstravertnosti, vestnosti, zanesljivosti in socialnih spretnosti; (3) talentirani učenci, ki izražajo disfunkcionalne perfekcionistične težnje, dosegajo višje vrednosti na dimenzijah zaskrbljenost zaradi napak, osebni standardi, starševska kritika in pričakovanja staršev ter dvom v dejanja; dosegajo tudi višje vrednosti na osebnostni dimenziji odprtosti in nižje vrednosti na dimenziji sprejemljivosti. Prevladujoča značilnost talentiranih učencev z visoko stopnjo perfekcionizma je vestnost. Kljub potrjeni predpostavki, da nadarjeni učenci izražajo višjo stopnjo prilagojenih dimenzij perfekcionizma, LoCicero in Ashby (1999) ugotavljata, da nadarjeni učenci lahko izkusijo določeno stopnjo čustvene stiske in neprilagojenosti, ki izhajata iz razhajanja med osebnimi standardi in učnimi dosežki. Nadarjene učenke izražajo v primerjavi z nadarjenimi učenci višjo stopnjo zaskrbljenosti glede lastne organiziranosti, pri čemer njihova stopnja zaskrbljenosti zaradi napak narašča od šestega do osmega razreda. Nadarjeni učenci poročajo o višji stopnji pričakovanj staršev (Siegle in Schuler, 2000). V navezavi s šolsko uspešnostjo je ena od raziskav na vzorcu nadarjenih študentov pokazala, da je pri posameznikih, ki izražajo družbeno predpisan perfekcionizem (tj. neprilagojena dimenzija), osnovni motiv izogibanje neuspehu, ki pomembno vpliva na cilje v učnih situacijah dosežka in na učenčevo vedenje. Izhajajoč iz tega motiva posameznik izkazuje lastne zmožnosti (angl. performance approach) ali se izkazovanju lastnih zmožnosti izogiba (angl. performance - avoidance approach), pojavi se tudi odlašanje z delom. Pri nadarjenih študentih, ki izkazujejo k sebi usmerjen perfekcionizem (tj. prilagojena dimenzija) lahko zasledimo izkazovanje obvladovanja (angl. mastery approach) in izkazovanje lastnih zmožnosti (Speirs Neumeister, 2004). Ali so pri učencih perfekcionistične težnje zdrave ali ne, je stvar številnih razprav. Zdi se, da pri tem pogosto prevladuje argument podpore k vzdrževanju perfekcionističnih teženj, ki bi naj vodile k višjim stopnjam šolske uspešnosti. Če pogledamo onkraj dosežkov in analiziramo motive ter cilje, ki vodijo učne dosežke, slika postane veliko bolj kompleksna. Pri delu s posamezniki z visoko stopnjo perfekcionizma je smiselno pregledati vzroke in razloge za vzdrževanje perfekcionistične drže, ki bi naj izhajala iz težnje po odstopanju od povprečnosti in izogibanja napakam (Bieling idr., 2003). Delo z učenci z visoko stopnjo perfekcionizma Zadnji trend na področju preučevanja perfekcionizma se giblje v smeri preverjanja učinkovitosti preventivnih intervencijskih programov o perfekcionizmu - največ na populaciji mladostnikov in odraslih, manj pri otrocih (Flett in Hewitt, 2014; Morris in Lomax, 2014). Intervencije, katerih primarni namen je nižanje stopnje neprilagojenih dimenzij perfekcionizma in spodbujanje posameznikove odpornosti (angl. resilience) pri učencih, naj bi ciljale na kognitivno in čustveno regulacijo ter na spreminjanje metakognitivnih prepričanj o sposobnostih, sebi in pomenu neuspeha. Vse večja prevalenca neprilagojenih dimenzij perfekcionizma pri otrocih in mladostnikih ter pomanjkljiva iskanja strokovne pomoči, so vodila k oblikovanju različnih intervencijskih pristopov. Programi, ki bi primarno in v celoti naslavljali perfekcionizem, so redki, saj se ta pogosteje obravnava le kot del splošnih programov, kar za posledico nosi nižjo učinkovitost pri spoprijemanju s perfekcionizmom (Flett in Hewitt, 2014; Schuder, Sharpe in Curwen, 2014). Rezultati nekaterih raziskav kažejo majhne, vendar pomembne učinke programov na vzorcu otrok in obenem opozarjajo na pomembnost dolgoročnega spremljanja programov, s katerimi nižamo stopnjo perfekcionizma pri otrocih v obdobju srednjega ter poznega otroštva (Fairweather-Schmidt in Wade, 2015). Preventivni programi bi naj izhajali iz paradigme/predpostavk pozitivne psihologije, se osredotočali na razvoj kompetenc in bili na voljo tako otrokom kot mladostnikom (Flett in Hewitt, 2014). Program Fletta in Hewitta (2014) sloni na zniževanju visokih in težko dosegljivih standardov, preprečevanju ponotranjanja perfekcionističnih idealnih predstav ter spodbujanju zdrave miselne orientacije. Pri slednji večji pomen nosi tehnika ponovnega miselnega ocenjevanja neuspeha, z namenom nižanja negativnih samoocen in teženj k pretiranemu posploševanju končnih sklepov o lastnih primanjkljajih. K pozitivni miselni orientaciji pripomore tudi spodbujanje k rasti usmerjene miselne naravnanosti (angl. growth-oriented mindset), ki v kontekstu perfekcionizma omogoča zaznavanje neuspehov kot pomembno priložnost za dodatno učenje. Pilotna raziskava avtoric Fairweather-Schmidt in Wade (2015), v kateri so ocenjevali intervencijski program, osredotočen na zniževanje perfekcionizma pri otrocih v obdobju poznega otroštva, je ena izmed prvih, ki je delno podprla predpostavko, da intervencije, ki vključujejo učenje učencev o konstruktu perfekcionizma, značilnostih dimenzij in razvoju spretnosti, potrebnih za ustrezno spoprijemanje s samokritiko, nižajo stopnjo perfekcionističnih teženj pri šolskih otrocih. Za učitelje, učence in starše je pomembno poznavanje dvojne narave perfekcionizma, za šolske svetovalce pa poleg tega tudi poznavanje manifestacij prilagojenih ter neprilagojenih dimenzij perfekcionizma v šolskem kontekstu. Šolski svetovalni delavci lahko učencem z visoko stopnjo perfekcionizma pomagajo s svetovalnimi (angl. counseling) in posvetovalnimi (angl. consulting) dejavnostmi (Kottman, 2000). Posvetovanje je ključna in osrednja komponenta psihološke pomoči, v sklopu katerega svetovalni delavec uči učitelja o konstruktu perfekcionizma, o načinih prepoznavanja in manifestiranja posameznih dimenzij ter tehnikah obvladovanja, kar pripomore k učiteljevemu učinkovitejšemu delu z učencem z visoko stopnjo perfekcionizma (Pečjak in Košir, 2012). Vključenim udeležencem je potrebno predstaviti konceptualne temelje o obstoju perfekcionizma kot enodimenzionalnega konstrukta ter jih izobraziti o večdimenzionalni naravi, s čimer poskrbimo za uravnotežena stališča in odmik od zaznave perfekcionizma kot negativnega pojava; poudariti je potrebno pomen učiteljeve vloge opazovanja učencev z namenom opredeljevanja osrednjih značilnosti perfekcionizma; poudariti je potrebno pomen dialoga z učencem; učence, ki izražajo pretežno prilagojene dimenzije perfekcionizmaje potrebno v tej smeri spodbujati, vendar obenem biti pozoren na morebiten pojav anksioznosti kot posledice razhajanja med visokimi standardi in realnimi dosežki; pri učencih, ki izražajo tako prilagojene kot neprilagojene dimenzije perfekcionizma, pomoč usmerjamo v spreminjanje njihovih stališč in prepričanj (s ponovnim ocenjevanjem preteklih dosežkov, ustreznim načrtovanjem za doseganje realnih dosežkov v prihodnosti, z učenjem relaksacijskih tehnik ali pisanjem dnevnika); pomembna je vzpostavitev vrstniške pomoči z namenom oblikovanja realnih ciljev in učiteljevo prepoznavanje lastnih perfekcionističnih teženj, ki lahko vplivajo na učenčev uspeh pri spoprijemanju in razumevanje sovplivanja več dejavnikov, ki prispevajo k razvoju ter vzdrževanju perfekcionizmu. Svetovalec tako naj pomaga učencem raziskati vpliv neprilagojenih dimenzij perfekcionizma na stališča in vedenja, ki omejujejo različne priložnosti znotraj šolskega konteksta ter nižajo nivo zadovoljstva z življenjem (Kottman, 2000; Schruder idr., 2014). Pri delu z nadarjenimi učenci naj svetovanje zajema skrbno vodenje, povratne informacije, pomoč pri oblikovanju zdravih prepričanj o sebi in učnih ciljev, kar pripomore k razvoju učenčevih potencialov (Fletcher in Speirs Neumeister, 2012). Zaradi pomanjkljivih podatkov o učinkovitosti predstavljenih tehnik dela, predlagamo, da se v nadaljnjih raziskavah raziskovalci osredotočijo tudi na spremljanje dolgoročne učinkovitosti. Pri delu z učenci z visoko stopnjo perfekcionizma je potrebno upoštevati tudi učenčeve starše, s katerimi lahko svetovalni delavec sodeluje v procesu posvetovanja. Starševsko zahtevnost, pretiran nadzor in kritičnost je smiselno uravnavati v dobrobit otroka, pri čemer naj starši stremijo k ustreznemu modeliranju vedenj in odzivov, predvsem pa metakognitivnih sporočil o obstoju nepopolnosti (Flett in Hewitt, 2014). Posledično ustrezni starševski pristopi prispevajo k večji učinkovitosti šolskih intervencij, pri čemer naj vsi sodelujoči razumejo otrokove napake kot del osebnostnega razvoja in pomen ustreznega spodbujanja, s katerim pripomorejo k razvoju otrokove odpornosti ter osebnostne integritete (Lozano, Valor-Segura in Lozano, 2015). Zaključek Čeprav se na prvi pogled zdi, da je konstrukt perfekcionizma dobro raziskan, lahko ob pregledu novejše literature zasledimo potrebo po poglobljenem raziskovanju specifičnih podpodročij perfekcionizma, predvsem na vzorcu otrok in mladostnikov, pri katerih so empirične raziskave zastopane v bistveno manjši meri. Opazna trenja in nepoenotenost pri pojmovanju konstrukta in oblikovanju ustreznih pripomočkov za merjenje perfekcionizma vodijo v nekonsistentne zaključke, predvsem pri opredeljevanju funkcionalne narave perfekcionizma. V okviru šolskega konteksta lahko sklepamo, da prilagojene dimenzije prispevajo k učenčevi motivaciji, učnim dosežkom in učni uspešnosti, medtem ko neprilagojene dimenzije perfekcionizma prispevajo k odnosu med možnimi dosežki in pojavom čustvenih ter vedenjskih motenj. Vzporedno z oblikovanjem teoretičnih modelov bi bilo treba izvesti longitudinalne raziskave, v katerih bi preverili vzročne odnose med perfekcionizmom in nekaterimi spremenljivkami (npr. motivacijo dosežka pri nadarjenih učencih; Fletcher in Speirs Neumeister, 2012), prav tako je opazna tudi potreba po oblikovanju ustreznih intervencij, predvsem v slovenskem prostoru, v katerem ni moč zaznati dovolj poglobljenih raziskav na vzorcu otrok in mladostnikov. Otroci, ki izražajo neprilagojene perfekcionistične težnje, potrebujejo strokovno pomoč odraslih, ki jim pomagajo pri zmanjševanju intenzivnosti teženj do meje, pri kateri jim perfekcionizem ne predstavlja ovire, temveč prispeva k doseganju učnih ciljev. Eva Kranjec Perfectionism: Student's Advantage or Obstacle? In the academic context, the discussions on perfectionism often emphasize its nonfunctional nature, although perfectionism with its adaptive dimensions can turn out to be an extremely positive construct that helps the student to organize and achieve goals. The purpose of this article is to present significant theoretical principles and empirical findings of the researches on perfectionism in children and adolescents. In addition, the paper offers some practical implications for working with perfectionist students. An overview of findings can help professional workers in school settings to a more efficient educational work with students who express a higher level of perfectionist tendencies. Moreover, it opens up opportunities for further research and development of appropriate intervention programmes. When reviewing theoretical definitions of perfectionism in literature, we can notice a shift of conceptions from onedimensional to multidimensional models of perfectionism. As a personality trait, perfectionism includes individual's high standards (Frost, Marten, Lahart & Rosenblate, 1990) and a strivings for perfection (Flett & Hewitt, 2002). Multidimensional models, within which we nowadays conceptualize perfectionism, include adaptive and maladaptive dimensions of perfectionism. Adaptive dimensions comprise dimensions of personal standards, organization, self-oriented and other-oriented perfectionism. For the individual they are functional as they relate to the level of motivation, reflected in its achievements. The maladaptive dimensions, on the other hand, include concern over mistakes, doubts about actions, parental expectations and criticism, and socially-prescribed perfectionism. These dimensions reflect the individual's concerns related to errors and failure, fear of evaluation and criticism by others (Frost, Heimberg, Holt, Mattia & Neubaurer, 1993). Several factors contribute to the development and maintenance of perfectionism; biological factors, personality traits of the parents, the child's temperament, as well as attachment styles and educational methods (Crain, 2005; Fitzsimons, 2011; Flett & Hewitt, 2002). Interaction with peers and teachers, and cultural values and norms are important as well (Flett & Hewitt, 2002). There are several measures available for the assessment of perfectionism; for children and adolescents the most suitable one is The Almost Perfect Scale - Revised (APS-R; Slaney et al., 2002), which has proven to be a useful tool in terms of both validity and reliability (Sastre-Riba, Pérez-Albéniz & Fonseca-Pedrero, 2016). Perfectionism has been largely studied amongst the population of gifted and talented children. Researches show that students with adaptive dimensions of perfectionism, in terms of their learning performance, present a more distinct management control, goal orientation approach, intrinsic motivation to learn (Eum & Rice, 2011), and a lower level of procrastination. On the contrary, maladaptive dimensions of perfectionism are associated with lower learning achievements of students (Bieling, Israel & Antony, 2004). School effectiveness in adolescence can be therefore defined as a precursor and outcome of perfectionism (Damian, Stoeber, Negru-Subtirica & Baban, in press). General perfectionism positively correlates with test anxiety; here the positive correlation of dimension personal standards with active strategies of coping, and negatively with test anxiety is in the foreground. High levels of test anxiety are more typical for female students, with dominant strategies of avoidance and more expressed maladaptive dimensions of perfectionism (Eum & Rice, 2011). Interventions that aim to decrease the levels of perfectionism in children and adolescents are related to cognitive and emotional regulation, and metacognitive beliefs about abilities, self and the sense of failure (Flett & Hewitt, 2014). However, the data on the effectiveness of these interventions is rarely accessible (Schuder, Sharpe & Curwen, 2014). School counselors can help perfectionist students through psychological counseling and consultation with teachers and parents (Kottman, 2000). When working with perfectionist individuals it is useful to analyze the reasons for maintaining their posture. Those reasons might result from the tendency to deviate from mediocrity and making mistakes (Bieling et al., 2004). In this context, it is necessary to educate students about maladaptive dimensions of perfectionism, the significance of errors and the possibilities of seeking proffesional help: The main objective of interventions should be promoting children's resilience (Flett & Hewitt, 2014). Despite the fact that the issue has already been thoroughly researched, the future holds possibilities for an in-depth research, particularly welcomed in Slovenia. LITERATURA Ainsworth, M. D. S., Blehar, M. C., Waters, E. in Wall, S. (1978). Patterns of attachment: /4 Psychological study of the Strange Situation. Hillsdale, NJ: Erlbaum. Antony, M. in Swinson, R. (2009). When perfect isn't good enough: Strategies for coping with perfectionism. Oakland, CA: New Harbinger Publications. Bandura, A. (1986). Socialfoundations of thought and action: A social cognitive theory. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall. Bastiani, A. M., Rao, R., Weltzin, T. in Kaye, W. H. (1995). Perfectionism in Anorexia Nervosa. International Journal of Eating Disorders, 17, 147-152. Benson, E. (2003). The many faces of perfectionism. [online] Apa.org. Pridobljeno z: http:// www.apa.org/monitor/nov03/manyfaces.aspx Bieling, P. J., Israeli, A. L. in Antony, M. M. (2004). Is perfectionism good, bad or both? Examining models of the perfectionism construct. Personality and Individual Differences, 36, 1373-1385. Bieling, P. J., Israeli, A. L., Smith, J. in Antony, M. M. (2003). Making the grade: The behavioral consequences of perfectionism in the classroom. Personality and Individual Differences, 35, 163-178. Bong, M., Hwang, A., Noh, A. in Kim, S. (2014). Perfectionism and motivation of adolescent in academic contexts. Journal of Educational Psychology, 106, 711-729. Bowlby, J. (1969). Attachement and Loss. New York: Basic Books. Bowlby, J. (1973). Attachement and Loss: Volume 2, Sepration: Anxiety and anger. New York: Basic Books. Brown, E. J., Heimberg, R. G., Frost, R. O., Makris, G. S., Juster, H. R. in Leung, A. W. (1999). Relationship of perfectionism to affect, expectations, attributions, and performance in the classroom. Journal of Social and Clinical Psychology, 18, 98-120. Burka, B. J in Yuen, L. M. (2008). Procrastination - why you do it, what to do about it now (Rev. ed.). Boston, Massachusetts: Da Capo Press. Pridobljeno z http://m.friendfeed-media. com/4c1dba29eb8c59621afdecfd2b9064b8eb79a076 Burnam A., Komarraju, M., Hamel, R. in Nadler D. R. (2014). Do adaptive perfectionism and self-determined motivation reduce academic procrastination? Learning and Individual differences, 36, 165-172. Burns, D. D. (1980, november). The perfectionists script for self-defeat. Psychology Today, str. 34-52. Chang, H. K. (2014). The relationship between perfectionism, anxiety, and academic procrastination in college students. Psychology Student Research Journal, 2, 6-13. Craddock, A. E., Church, W. in Sands, A. (2009). Family of origin as predictors of perfectionism. Australian Journal of Psychology, 61, 136-144. Crain, W. (2005). Theories of development: Concepts and applications (5th ed.). Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall. Damian, L. E., Stoeber, J., Negru-Subtirica, O. in Bäban, A. (v tisku). On the development of perfectionism: The longitudinal role of academic achievement and academic efficacy. Journal of Personality. Pridobljeno s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27237456 Eccles, J. S. in Midgley, C. M. (1989). Stage-environment fit: Developmentally appropriate classrooms for young adolescents. V R. R. Ames in C. Ames (ur.), Research on motivation in education (str. 139-186). San Diego, CA: Academic Press. Eum, K. in Rice, K. G. (2011). Test anxiety, perfectionism, goal orientation, and academic performance. Anxiety, Stress, & Coping, 24, 167-178. Fairweather-Schmidt, A. K. in Wade, T. D. (2015). Piloting a perfectionism intervention for pre-adolescent children. Behaviour Research and Therapy, 73, 67-73. Ferrari, J. R. (1992). Procrastinators and perfect behavior: An exploratory factor analysis of self-presentation, self-awareness, and self-handicapping components. Journal of Research in Personality, 26, 75-84. Fletcher, K. L. in Speirs Neumeister, K. L. (2012). Research on perfectionism and achievemnt motivation: implications for gifted students. Psychology in the Schools, 49, 668-677. Flett, G. L., Blankstein, K. R., Hewitt, P. L. in Koledin, S. (1992). Components of perfectionism and procrastination in college students. Social Behavior and Personality, 20, 85-94. Flett, G. L., Blankstein, K. R. in Martin, T. R. (1995). Procrastination, negative self-evaluation, and stress in depression and anxiety. V Ferrari, J. R., Johnson, J. L. in McCown, W. G. (ur.). Procrastination and task avoidance: theory, research, and treatment (137-167). Flett, G. L in Hewitt, P. L. (2014). A proposed framework for preventing perfectionism and promoting resilience and mental health among vulnerable children and adolescents. Psychology in Schools, 51, 899-912. Flett, G. L in Hewitt, P. L. (2002). Perfectionism and maladjustment: An overview of theoretical, definitional, and treatment issues. V Flett, G. L in Hewitt, P. L. (ur.). Perfectionism. Theory, Research and Treatment (5-31). Washington, DC: American Psychological Association. Flett, G. L., Hewitt, P. L. in Dyck, D. G. (1989). Self-oriented perfectionism, neuroticism and anxiety. Personality and Individual differences, 10, 731-735. Flett, G. L., Hewitt, P. L., Oliver, J. M. in Macdonald, S. (2002). Perfectionism in children and their parents: A developmental analysis. V Flett, G. L in Hewitt, P. L. (ur.). Perfectionism. Theory, Research and Treatment (5-31). Washington, DC: American Psychological Association. Flett, G. L., Hewitt, P. L. in Singer, A. (1995). Perfectionism and parental authority styles. The Journal of Adlerian Theory, Research & Practice, 51, 50-60. Frost, R. O., Heimberg, R. G., Holt, C. S., Mattia, J. I. in Neubauer, A. L. (1993). A comparison of two measures of perfectionism. Personality and Individual Differences, 14, 119-126. Frost, R. O., Marten, P., Lahart, C. in Rosenblate, R. (1990). The dimensions of perfectionism. Cognitive Therapy and Research, 14, 449-468. Fitzsimons, K. (2011). Perfectionism, attachement and anxiety and depression. Pridobljeno z: http://e-space.mmu.ac.uk/576742/1/Fitzsimons%20(Kirsty)%202011%20(Salford)%20 Quantitative.pdf Ganske, K. H. in Ashby, J. S. (2007). Perfectionism and career decision-making self-efficacy. Journal of Employment Counseling, 44, 17-28. Gong, X., Fletcher, K. L. in Bolin, J. H. (2015). Dimensions of perfectionism mediate the relationship between parenting styles and coping. Journal of Counselling and Development, 93, 259-268. Guignard, J., Jacquet, A. in Lubart, T. I. (2012). Perfectionism and anxiety: A paradox in intellectual giftedness? PLoS ONE, 7, 1-6. Hamachek, D. E. (1978). Psychodinamics of normal and neurotic perfectionism. A Journal of Human Behavior, 15, 27-33. Hewitt, P. L., Caelian, C. F., Flett, G. L., Sherry, S. B., Collins, L. in Flynn, C. A. (2002). Perfectionism in children: associations with depression, anxiety, and anger. Personality and Individual differences, 32, 1049-1061. Hewitt, P. L. in Flett, G. L. (1991). Perfectionism in the self and social contexts: conceptualization, assessment, and association with psychopathology. Journal ofPersonality and Social Psychology, 60, 456-470. Hibbard, D. R. in Walton, G. E. (2014). Exploring the development of perfectionism: The influence of parenting style and gender. Social behavior and Personality, 42, 269-278. Hill, R. W., Huelsman, T. J., Furr, R. M., Kibler, J., Vicente, B. B. in Kennedy, C. (2004). A new measure of perfectionism: The perfectionism inventory. Journal of Personality Assessment, 82, 80-91. Hollender, M. H. (1965). Perfectionism. Comprehensive Psychiatry, 6, 94-103. Jadidi, F., Mohammadkhani, S. in Tajrishi, K. Z. (2011). Perfectionism and academic procrastination. Procedia - Social and Behavioral Sciences, 30, 534-537. Kranjec, E., Košir, K. in Komidar, L. (2016). Dejavniki akademskega odlašanja: vloga perfekcionizma, anksioznosti in depresivnosti. Psihološka obzorja, 25, 51-62. Kottman, T. (2000). Perfectionistic Children and Adolescents: Implications for School Counselors. Professional School Counseling, 3, 182-188. LoCicero, K. A. in Ashby, J. S. (1999). Multidimensional perfectionism in middle school age gifted students: A comparison to peers from the general cohort. Roeper Review, 22, 182-184. Lozano, L. M., Valor-Segura, I. in Lozano, L. (2015). Could a perfectionism context produce unhappy children? Personality and Individual Differences, 80, 12-17. McCloskey, J. D. (2011). Finally, my thesis on academic procrastination (Magistrsko delo). Pridobljeno z https://uta-ir.tdl.org/uta-ir/handle/10106/9538 Morris, L. in Lomax, C. (2014). Review: Assessment, development, and treatment of childhood perfectionism: a systematic review. Child and Adolescent Mental Health, 19, 225-234. Owens, M., Stevenson, J., Hadwin, J. in Norgate, R. (2012). Anxiety and depression in academic performance: An exploration of the mediating factors of worry and working memory. School Psychology International, 33, 433-449. Pacht, A. R. (1984). Reflections on perfection. American Psychologist, 39, 386-390. Parker, W. D. (1997). An empirical typology of perfectionism in academically talented children. American Educational Research Journal, 34, 545-562. Parker, W. D. in Adkins, K. K. (1995). Perfectionism and the gifted. Roeper Review, 17, 173-175. Pečjak, S. in Košir, K. (2012). Šolsko psihološko svetovanje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Peklaj, C. (2001). Metakognitivni ter motivacijsko čustveni procesi pri samoregulativnem učenju in učenčevi dosežki pri učenju materinega jezika. Psihološka obzorja, 10, 7-19. Rice, K. G., Ashby, J. S. in Preusser, K. J. (1996). Perfectionism, relationships with parents, and self-esteem. Individual Psychology, 52, 246-260. Rice, K. G in Lopez, F. G. (2004). Maladaptive perfectionism, adult attachement and self-esteem in college students. Journal of Counselling Psychology, 7, 118-128. Rice, K. G. in Mirzadeh, S. A. (2000). Perfectionism, attachement and adjustment. Journal of Counselling Psychology, 47, 238-250. Sastre-Riba, S., Pérez-Albéniz, A. in Fonseca-Pedrero, E. (2016). Assessing perfectionism in children and adolescents: Psychometric properties of the Almost Perfect Scale Revised. Learning and Individual Differences, 49, 386-392. Scher, S. J. in Osterman, N. M. (2002). Procrastination, conscientiousness, anxiety, and goals: exploring the measurement and correlates of procrastination among school-aged children. Psychology in the Schools, 39, 385-398. Schouwenburg, H. C. (1995). Academic procrastination: Theoretical notions, measurement, and research. V Ferrari, J. R., Johnson, J. L. in McCown, W. G. (ur.). Procrastination and task avoidance: theory, research, and treatment (71-96). Schraw, G., Wadkins, T. in Olafson, L. (2007). Doing the things we do: A grounded theory of academic procrastination. Journal of Educational Psychology, 99, 12-25. Schruder, C. R., Sharpe, G. W. B. in Curwen, T. (2014). Perfectionistic students: contributing factors, impacts and teacher strategies. Journal of Elementary Education, 24, 79-98. Siegle, D. in Schuler, P. A. (2000). Perfectionism differences in gifted middle school students. Roeper Review, 23, 39-44. Skinner, B. F. (1968). The behaviour of organisms. New York: Appleton-Century-Crofts. Slade, P. D. in Owens, R. G. (1998). A dual process model of perfectionism based on reinforcement theory. Behavior Modification, 22, 372-390. Slaney, R. B. in Ashby, J. S. (1996). Perfectionists: Study if a criterion group. Journal of Counseling & Development, 74, 393-398. Slaney, R. B., Ashby, J. S. in Trippi, J. (1995). Perfectionism: Its measurement and career relevance. Journal of Career Assessment, 3, 279-297. Slaney, R. B., Rice, K. G., & Ashby, J. S. (2002). A programmatic approach to measuring perfectionism: The Almost Perfect Scales. V G. L. Flett in P. L. Hewitt (ur.), Perfectionism: Theory, research, and treatment (str. 63-88). Washington, DC: American Psychological Association Slaney, R. B., Rice, K. G., Mobley, M., Trippi, J. in Ashby, J. S. (2001). The almost perfect scale -Revised. Measurement and Evaluation in Counseling and Development, 34, 130-145. Soares, M. J., Pereira, A. T., Araujo, A., Silva, D., Valente, J., Noqueira, V., Roque, C. in Macedo, A. (2016). The H&F-multidimensional perfectionism scale 13 (H&F-MSP13): Construct and covergent validity. European Psychiatry, 33, 345-345. Solomon, L. J. in Rothblum, E. D. (1984). Academic procrastination: frequency and cognitive-behavioral correlates. Journal of Counseling Psychology, 31, 503-509. Speirs Neumeister, K. L. (2004). Understanding the Relationship between Perfectionism and Achievement Motivation in Gifted College Students. Gifted Child Quarterly, 48, 219-231. Stallman, H. M. in Hurst, C. P. (2011). The factor structure of the Frost multidimensional perfectionism scale in university students. Australian Psychologist, 46, 229-236. Stoeber, J. (2012). Perfectionism and performance. V S. M. Murphy (ur.), Oxford handbook of sport and performance psychology (str. 294-306). New York: Oxford University. Stoeber, J. in Otto, K. (2006). Positive conceptions of perfectionism: Approaches, evidence, challenges. Personality and Social Psychology Review, 10, 295-319. Stoeber, J. in Yang, H. (2015). Physical appearance perfectionism explains variance in eating disorder symptoms above general perfectionism. Personality and Individual Differences, 86, 303-307. Stornelli, D., Flett, G. L. in Hewitt, P. L. (2009). Perfectionism, achievement, and affect in children: A comparison of students from gifted, arts, and regular programs. Canadian Journal of School Psychology, 24, 267-283. Stumpf, H. in Parker, W. D. (2000). A hierarchical structural analysis of perfectionism and its relation to other personality characteristic. Personality and Individual Differences, 28, 837-852. Terry-Short, L. A., Owens, G., Slade, P. D. in Dewey, M. E. (1995). Positive and negative perfectionism. Personality and Individual Differences, 18, 663-668. Weiner, B. A. in Carton, J. S. (2012). Avoidant coping: A mediator of maladaptive perfectionism and test anxiety. Personality and Individual Deferences, 52, 632-636. Zhang, B in Cai, T. (2011). Moderating effects of self-efficacy in the relations of perfectionism and depression. Studia Psychologica, 54, 15-21. Asist. Eva Kranjec, Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, eva.kranjec@um.si Mateja Škalič Milena Ivanuš Grmek Stališča staršev do nacionalnega preverjanja znanja ob koncu drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja Izvirni znanstveni članek UDK: 37.091.26:373.2(497.4-18) POVZETEK V članku predstavljamo stališča staršev do nacionalnega preverjanja znanja ob koncu drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Podrobneje prikazujemo stališča staršev do upravičenosti nacionalnega preverjanja znanja ter do spodbujanja otrok za priprave nanj. V teoretičnem delu opredelimo preverjanje znanja in natančneje predstavimo nacionalno preverjanje znanja, v nadaljevanju pa predstavimo rezultate raziskave, ki je bila izvedena v letu 2014. V raziskavi je sodelovalo 209 staršev šestošolcev iz Podravske in Pomurske regije. Rezultati raziskave kažejo, da je dosežek otroka na nacionalnem preverjanju znanja za starše dobra povratna informacija o otrokovem znanju, vendar menijo, da ne pokaže otrokovega celostnega znanja. Nadalje ugotavljamo, da starši s končano osnovno šolo ter starši, ki bivajo v Pomurski regiji, pripisujejo pomembnejšo vlogo pri spodbujanju otrok pri pripravah na nacionalno preverjanje znanja bolj učiteljem kot sebi. Rezultati raziskave nas tudi opozarjajo, da so učenci iz Pomurske regije z vidika vpletenosti staršev v manj stimulativnem okolju. Ključne besede: nacionalno preverjanje znanja, starši, drugo vzgojno-izobraževalno obdobje, Podravska regija, Pomurska regija Parents' Views on the National Assessment of Knowledge at the End of the Second Cycle of Basic School Original scientific article UDK: 37.091.26:373.2(497.4-18) ABSTRACT The article presents parents' views on the National Assessment of Knowledge at the end of the second educational cycle of basic school. In more detail we present the views of parents on the necessity of the National Assessment of Knowledge and on encouraging children to prepare for it. In the theoretical part we define assessments and further present The National Assessment of Knowledge. We then proceed to present the results of a survey conducted in 2014. The study involved 209 parents of pupils in the 695% or <88% of the popliteal height. Buttock-popliteal length and seat depth In order to be able to use the backrest of the seat to support the lumbar spine without compression, the match criterion was defined according to the equation (Parcells et al., 1999; Castellucci et al., 2010; Panagiotopoulou et al., 2004; Cotton et al., 2002) 0.80 BPL < SD < 0.95 BPL (1) Hip width against seat width To properly fit in the seat, the HW should be narrower than the SW. The match criterion is when the: HW < SW (2) Thigh thickness and seat-to-desk clearance Parcells (1999) proposed that the desk clearance should be 2 cm higher than knee height. The match criterion was defined according to the equation (Castellucci et al., 2010): TT + 2 < SDC (3) Elbow height sitting against seat-to-desk height This match criterion was defined with a modified equation (Castellucci et al., 2010) that accepts the EHS as the minimum height of SDH, in order to provide a significant reduction on spinal loading and considering that the maximum height of SDH should not be greater than 5 cm above the EHS: EHS < SDH < EHS + 5 (4) Subscapular height and upper edge of backrest To be able to move the trunk and the arms correctly, the SUH should be higher than the UEB. The match criterion was defined according to the equation (Castellucci et al., 2010): SUH > UEB (5) Because this was a preliminary study, we chose the most commonly used and recommended relationships in the literature, which are those in Equations (1)-(5). The relationships used in this research are not the only ones available, but were considered most appropriate for our research. Statistical analysis The Statistical Package for the Social Sciences (SPSS) for Windows 16.0 statistical program was used for evaluation of the research data. In order to classify the data, frequency and percentage values were calculated. The arithmetic mean was calculated to identify the mean of the anthropometric measures. Standard deviation was calculated to identify the distance of the values in the distribution to the arithmetic mean. An independent t-test (with 95% confidence interval) was performed to examine the differences in measurements between 6th and 7th grade. For the analysis of the match between classroom furniture and proposed furniture, the c 2 - test was used. Results of research Dimensions of classroom furniture We measured the dimensions of school furniture in four primary schools in Slovenia. Measurements were performed in those classrooms adapted for the teaching of science subjects. The acquired measurements of science classroom school furniture are presented in Table 1 The measurements show that the dimensions of the chairs manufactured according to standard ISO 5970 in schools 1, 2 and 3 correspond to size 6 (for heights between 173 and 184 cm), in school 4 to size 7 (for body height above 185 cm). The school desks used for teaching science in all schools correspond to size 6. As shown in Table 1, we see a difference in the length of desks: 65 cm for a single desk and 130 cm for a double desk. The figures also reflect differences in the depth of desks, which does not affect the size according to the ISO standard, but the functionality of the usable surface. Desk width and depth are related to functional criteria such as the need for available surface, and not to any particular anthropometric measurement. In this case no criteria were defined to compare with anthropometric measurements. Table 1. Dimensions offurniture (cm) in each school FURNITURE DIMENSIONS School 1 School 2 School 3 School 4 SH 46 45 44.5 50 SD 40 40 39 40 SW 38.5 38 38 38 SDH 31 31 30 26 SDC 12 11 28 12 UEB 40 40 40 40 DW 130 65 130 130 DD 60 50 50 50 DH 76 77 76 76 Legend: SH - Seat Height, SD - Seat Depth, SW - Seat Width, SDH - Seat-to-Desk Height, SDC - Seat-to-Desk Clearance, UEB - Upper Edge of Backrest, DW - Desk Width, DD - Desk Depth, DH - Desk Height Anthropometric measurements of the pupils The descriptive statistics for the seven anthropometric dimensions of the pupils are presented in Tables 2 and 3. Table 2 gives a summary of pupils' anthropometric measurements, and Table 3 shows the mean and standard deviation values for each class separately. As the data show, means and medians for most measures were almost identical, indicating highly symmetrical distributions. An Independent t-test (with a 95% confidence interval) was performed to examine the differences in measurements between 6th and 7th grade (pupils have science class in the same classroom and use the same furniture). The results show that there is a significant difference between 6th and 7th grade in Stature (t = -7.132; p = 0.000), Popliteal Height (t = -6.035; p = 0.000), Buttock-Popliteal Length (t = -4.030; p = 0.000), Hip Width (t = -4.215; p = 0.000), Thigh Thickness (t = -2.712; p = 0.007) and Subscapular Height (t = -5.321; p = 0.000), but there isn't a significant difference in Elbow Height (t = -0.057; p = 0.9555). These results show that there is a difference between statures when considering different grades in primary school. Table 2. Anthropometric measurements (cm) PUPIL MEASUREMENTS (cm) n Mean SD Minimum Maximum Median S 192 155.50 8.40 133 176.5 155.50 PH 192 42.17 2.07 37 52 42.00 BPL 192 43.48 3.38 34 53 43.00 EHS 192 18.97 2.66 12 27 18.50 HW 192 33.51 3.27 25 43 34.00 TT 192 13.09 2.09 9.5 20 13.00 SUH 192 35.89 2.54 29.5 44 36.00 Legend: S - Stature, PH - Popliteal Height, BPL - Buttock-Popliteal Length, EHS - Elbow Height Sitting, SUH -Subscapular Height, TT - Thigh Thickness, HW - Hip Width Table 3 shows a consistent increase in mean by grade group. However, the standard deviations are almost the same, which isn't indicative of the greater variability that occurs as age increases. There are two reasons, the first of which concerns the school system, where a 12-year-old pupil may be in the 6th or 7th grade. If these pupils are divided, instead of by grade, into age groups, the standard deviation increases. Thus, the average height of an 11-year-old pupil is 150.17 cm (SD = 7.18); the average height of a 12-year-old pupil is 157.47 cm (SD = 7.36). Since these are pupils in the period of early adolescence, which is characterized by accelerated physical growth, we found statistically significant differences in Stature between boys and girls. The girls sooner encounter the period of adolescence, and during this period they are taller than their male representatives. With 11-year-old pupils, we found a statistically significant difference in body height (t = -2.086, p = 0.040). Girls (159.01 cm) are taller than boys in this age group (155.87 cm). The difference according to gender is statistically significant for pupils in the 7th grade (t = -2.170; p = 0.033). Girls (161.26 cm) are taller than boys (158.01 cm). Table 3. Anthropometric measurements between 6th- and 7h-grade pupils (cm) 6th GRADE (n = 102) 7th GRADE (n = 90) Mean SD Mean SD S 151.88 7.68 159.6 725 PH 41.39 2.08 43.05 1.68 BPL 42.59 3.35 44.48 3.13 EHS 18.96 2.71 18.98 2.63 HW 32.63 3.52 34.51 2.67 TT 12.71 2.07 13.52 2.04 SUH 35.03 2.24 36.86 2.51 Legend: S - Stature, PH - Popliteal Height, BPL - Buttock-Popliteal Length, EHS - Elbow Height Sitting, SUH -Subscapular Height, TT - Thigh Thickness, HW - Hip Width Comparison between pupil body dimensions and classroom furniture Graph 1 shows the percentage of pupils whose measurements matched or did not match the dimensions of the school furniture. 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% ■ Mismatch Match SeatHeight Seat Depth Seatwidth UpperEdgeof Seat to Desk SeattoDesk Backrest Height Clearance Graph 1: Percentages of pupils by match / mismatch level for the one-way criteria It is obvious that the furniture used by pupils in science classes is too large and does not correspond to their anthropometric dimensions. The seat height is suitable for only one pupil (0.5%); for all other pupils, it is too big. The depth of the chair is suitable for 61.4% of the pupils, the width of the chair for 91.1% of the pupils. This information should not mislead us because the criterion that determines the appropriateness of the width of the chair is one-way. Insofar as the width of the chair is larger than the Hip Width, we are talking about the consistency of furniture. From the data above on the height and the depth of the chair, we can determine that the chairs used by pupils in the classroom are too large. Therefore, in the majority of cases we satisfied the criteria on the width of the chair and the Hip Width. In the case of the armchair height, desk height and leg clearance under the table, we find a predominance of mismatches (over 90%) between the dimensions of the furniture and the anthropometric dimensions of the pupils who use this furniture. In Table 4, three categories were defined in the case of the two-way equations: a "Match" level when the anthropometric measurement falls between the limits; a "Too big" level when the minimum limit of the criterion equation is greater than the anthropometric measurement, and a "Too small" level when the maximum limit of the criterion equation is lower than the anthropometric measurement. The seat is too high for as many as 191 pupils (99.5%). The depth of the chair is too great for 71 (37%) pupils, while, for three pupils (1.6%), the depth of the chair, according to their anthropometric dimensions, is too small. Because of one-way criteria, the width of the chair may be appropriate or too small. In our case the width of the chairs (because they are too big) in most cases (91.1%) is appropriate. Table 4 shows that the height of the Backrest is too high for most pupils, as well as the Desk Height. When talking about the mismatch of school furniture, we find that in most cases it is simply too big. What surprises us is the information that the leg clearance under the table is inappropriate for most pupils (96.4%): it is too small. Table 4. Dimensions offurniture design and match percentages Mismatch Design parameter Dimension Match Too big Too small (cm) Seat Height 46 1 191 0 0.5% 99.5% 0% Seat Depth 40 118 71 3 61.4% 37% 1.6% Seat Width 38 175 0 17 91.1% 0% 8.9% Upper Edge of Backrest 40 15 177 0 78% 92.2% 0% Seat-to-Desk Height 30 4 188 0 2.1% 979% Seat-to-Desk 12 7 0 185 Clearance 3.6% 0% 96.4% Figures 2 and 3 illustrate how the dimensions of school furniture correspond to the anthropometric dimensions of pupils by age. We showed the consistency of two chair dimensions: the depth of the chair and Backrest height. In both cases we see that the suitability of the furniture increases with the pupils' age. This confirms our previous findings that the furniture used by pupils in science classes is too big and does not correspond with their anthropometric dimensions. Research has shown that the school furniture used by pupils in science classes is inappropriate to their anthropometric dimensions. For their size, more appropriate furniture would be items in accordance with ISO standard size 4; this is for pupils that are between 143 and 157 cm tall. We have portrayed it in the table with the mark NEW 4. Or size 5 furniture would correspond; this furniture is intended for pupils that are between 158 cm and 172 cm tall, and we indicate it in the table with the mark NEW 5. Table 5 shows the consistency of old furniture dimensions with anthropometric measurements and the consistency of the proposed furniture for this population of pupils. The c 2 - test, proved a statistically significant difference in the case of Seat Height suitability (c 2 = 148.606, p = 0.000), where new furniture with a seat size of 4 would be adequate for more than half the pupils. It also showed a statistically significant difference in compliance between caudal thigh length and the depth of the seat (c 2 = 11.063, p = 0.001); a new set of seats in size 5 would fit 77.6% of the pupils. There would also be a greater difference in the number of pupils who would fit the previously mentioned new set of seats in terms of the height of the armchair (52.1%) in comparison with the existing set of furniture. There is a statistically significant difference (c 2 = 87.587, p = 0.000). With a new set of desks and chairs in size 4, compliance of Seat-to -Desk Height with Elbow Height Sitting would increase. The compliance level of the proposed set would be 24%, which compared with the existing furniture (2.1%), also shows a statistically significant difference (c 2 = 40.561, p = 0.000). In the case of the width of the chair, there is no statistically significant difference (c 2=3.491, p = 0.062). More pupils would fit this width of chair than is true for the present set of chair seats. Table 5. Classroom furniture and proposed furniture design and match percentages and c2- test Design parameter Match Mismatch n C2-test P Seat Height OLD 1 0.5% 191 99.5% 192 148.606 0.000 NEW 4 109 56.8% 83 43.2% 192 Seat Depth OLD 118 61.5% 74 38.5% 192 11.063 0.001 NEW 5 149 77.6% 43 22.4% 192 Seat-to- Desk Height OLD 4 2.1% 188 9779% 192 40.561 0.000 NEW 4 46 24.0% 146 76.0% 192 Seat Width OLD 175 91.1% 17 8.9% 192 3.491 0.062 NEW 5 162 84.4% 30 15.6% 192 Upper Edge of Backrest OLD 15 78% 177 92.2% 192 87.587 0.000 NEW 5 99 52.1% 93 479% 192 Discussion The results indicate a mismatch between the body dimensions of pupils participating in this study and the school furniture available in science classrooms. Our school furniture measurements showed that the dimensions of desks designed according to ISO 5970 correspond to size 6 (for heights between 173 and 184 cm). Results of the anthropometric measurements showed that 6th-grade pupils are on average 152 cm tall, 7th-grade pupils 160 cm tall. The dimensions of the school desks used in science classes are inappropriate according to their body height. Desk height is suitable for only 2.1% of these pupils. Similarly, a complete mismatch was also found by Castellucci (2010) in Chilean children, where Seat-to-Desk Height was too high, and there was a mismatch for 99% of the pupils. The mismatch in desk height was also proven for 99% of Gaza Strip students (Agha, 2007). Although pupils are using desks that are too high for them, the survey showed that the space clearance under the desk is inadequate, because it is too small. The cause of the mismatch between the under-desk clearance and the thickness of the thigh lies in the shelving or wire racks that are located under the desk and to serve for storage and retrieval of school supplies. Seat-to-Desk Clearance showed a mismatch for 96% of the pupils. This situation of mismatch produces mobility constraint because of contact between the thighs and the desk. Other studies from Parcells (1999) and Gouvali and Boudolos (2006) show 0% and 5.8% of pupils with desk clearance problems; this difference could be due to extra shelving and wire racks under the desks of Slovenian pupils. Seat Height, which is the starting point for the design of classroom furniture and also the measurement used for prescription of a set size, was not appropriate for this population of pupils. An example of a clear mismatch between the seat height and popliteal height is presented in Figure 4. These pupils (99.5%) were using a higher seat that is appropriate for pupils with heights between 173 and 184 cm, so they would be unable to support their feet on the floor, and that increases tissue pressure on the posterior surface of the knee. So, we can talk about chairs that are too high or a height mismatch. These results are similar to those from a study done on Hong Kong school children aged 10-13, where 93% of pupils have chairs that are too high (Chung & Wong, 2007). Over-sized chairs are also characteristic of pupils in Chile, where the mismatch was ranged between 72% and 86%, depending on the set of chairs (Castellucci et al., 2010). The majority of Greek pupils are sitting on chairs that are too high for them (Panagiotopoulou et al., 2004). Since the chairs used by pupils are too big, most of them have no problems with seat width, which complies in 91.1% of the pupils. Correlation between caudal thigh length and the depth of the chair is 61.4%. For more than a third of pupils, a chair of these dimensions is inadequate. Since the chairs used by pupils are too big and too high, they tend to place their buttocks forward on the edge of the seat, especially while reading and writing. The lack of back support in this position causes a slumped, kyphotic posture. Research studies (Wilke et al., 2001) have shown that in sitting with the torso bent forward, the burden on the spine increases even more than if the pupils were standing. The height of the backrest is suitable for only 7.8% of the pupils. Wilke (2001) demonstrated that the use of a backrest reduces pressure on the intervertebral spinal discs. In our case, where the height of the backrest is inappropriate for the pupils and there are no height-adjustable seats, this could be a major problem and the cause of subsequent back problems. Figure 3: A clear mismatch between popliteal and seat height. Feet are not on the floor. Since the dimensions of the desks and chairs used by pupils in the classroom are too big and because the independent t-test showed statistically significant differences in anthropometric measurements among 6th- and 7th-grade pupils, we can conclude that furniture suitable for 6th-grade pupils is inappropriate for 7th-graders. We have also demonstrated a statistically significant difference between the existing and proposed set of furniture in favour of the proposed set. It is unacceptable that pupils who differ in height (from 133 cm to 176.5 cm) have furniture of the same size. The consequences of the inadequacy of school furniture can include negative effects on their development, particularly on children during the early adolescent period of rapid growth. In the SIST EN 1729-1:2006 standard, those product dimensions are particularly specified that are important both forergonomic compliance with the user's height and for theirmutual coherence. School furniture is divided into eight size categories, but the Slovenian schools are equipped with school furniture of only four different size dimensions. Classrooms are generally equipped with one size of school furniture, regardless of the variability in pupils' height. In an ideal world, every pupil should have a height-adjustable, ergonomic chair and desk, but for very low costs we could improve the situation by installing furniture of various sizes in the existing classrooms. The aim of the research was not to demonstrate the mismatch between school furniture and the anthropometric dimensions of pupils, but to highlight the problem when the younger pupils, physically vulnerable early adolescents, attend lessons in subject-specific classrooms (such as the science classroom), aimed at the older, larger children. We believe that, with the exception of this particular problem, that there does not exist a large mismatch in Slovenia between school furniture dimensions and anthropometric measurements of the pupils. For various reasons, we are increasingly becoming a sedentary population. Our children spend on average 9 hours a day seated in school and doing their homework during the week. It is necessary to reduce the daily physical demands on schoolchildren by changing the traditional mode of teaching for the dynamic method of teaching involving the movement of children. Research by Cardon (2004) evaluating the differences in classroom sitting habits during the "Moving School" project and in traditional schools showed that pupils in traditional schools spend 97% of classes being static. We can ask ourselves what may be the health consequences if pupils in these classes also have inadequate furniture. Purchasing ergonomic furniture represents for schools a major financial undertaking. It is also necessary to consider the structural and organizational resources that would make classes more dynamic through pupil mobility. Conclusion and teaching implications Research has shown that the school furniture used by Slovenian 6th- and 7th-grade pupils in science classrooms does not accord with their anthropometric dimensions. The furniture is inappropriate because science instruction takes place in classrooms specially set aside for biology, chemistry and physics, in classrooms that are designed and equipped for older pupils. Thus, the school furniture that pupils use is too large. As we found in the survey, pupils at this age vary greatly in their anthropometric dimensions, so it is unacceptable to use one-size furniture that does not match their anthropometric dimensions. Inadequacy in school furniture can result in back problems and poor posture and can have negative consequences on children's development. The mismatch between pupils' anthropometric characteristics and the dimensions of school furniture would be eliminated or at least reduced by installing furniture in various sizes. This would reduce the physical burden in the school environment. Teachers need to be educated to identify pupils in obviously ill-fitting school furniture and facilitate assignment to more appropriate seating whenever possible. It would be necessary to respect the basic principle that says that it is necessary to adapt the workplace to the human being and not vice versa. We could also reduce the burden on children by choosing appropriate or changed pedagogical methods of work that would balance the traditional form of school learning with dynamic posture and dynamic sitting. Children's need for movement must be met, so we should direct the teaching process so that we reduce static sitting and increase the methods of work that involve movement, walking around the classroom, learning to stand and dynamic sitting on and at height-adjustable chairs and desks. A classroom should be based on a specific design that respects the ergonomic features adjusted to the anthropometric dimensions of pupils and fulfils the needs for active, dynamic and physical behaviour. Only in this way will we ensure the healthy physical, mental and emotional development of children. Limitations This research was carried out in 2012. Anthropometric measurements were made at various schools in the northeast of Slovenia. Anthropometric measurements can vary according to geographical region and year. Consequently, the fact that the sampling group constitutes only a small sample is a limitation of the study. Acknowledgement This research is supported by the Dr. Anton Trstenjak Foundation, Slovenia. REFERENCES Agha, S. R. (2010). School furniture match to students' anthropometry in the Gaza Strip. Ergonomics, 53(3), 344-354. doi: 10.1080/00140130903398366 Cardon, G., De clercq, D., De bourdeaudhuij, I., & Breithecker, D. (2004). Sitting habits in elementary schoolchildren: a traditional versus a "moving school". Patient Education and Counselling, 54, 133-142. Castellucci, H. I., Arezes, P. M., & Viviani, C. A. (2009). Mismatch between classroom furniture and anthropometric measures in Chilean schools. Applied Ergonomics, 41(4), 563-568. doi: 10.1016/j.apergo.2009.12.001. Chung, J. W. Y., & Wong, T. K. S. (2007). Anthropometric evaluation for primary school furniture design. Ergonomics, 50(3), 323-334. Cotton, L. M., O'Connell, D. G., Palmer, P. P., & Rutland, M. D. (2002). Mismatch of school desks and chairs by ethnicity and grade level in middle school. Work, 18(3), 269-280. Domljan, D., Grbac, I., & Hadina, J. (2008). Classroom furniture design—correlation of pupil and chair dimensions. Collegium Antropologicum, 32, 257-265. Fošnarič, S. (2001). Učenci in šolsko delovno okolje: nekateri uporabni vidiki ergonomije v vzgoji in izobraževanju. Maribor: Pedagoška fakulteta. Fošnarič, S., & Delčnjak Smrečnik, I. (2009). Teža šolskih torbic kot obremenilen dejavnik težav s hrbtenico. Pedagoška obzorja, 24(1), 123-133. Gouvali, M. K., & Boudolos, K. (2006). Match between school furniture dimensions and children's anthropometry. Applied Ergonomics, 37(6), 765-773. doi:10.1016/j.apergo.2005.11.009 Health Statistics Yearbook. (2010). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Retrieved from: http://ivz.si/Mp.aspx?ni=0&pi=7&_7_id=1339&_7_PageIndex=0&_7_ groupId=228&_7_newsCategory=&_7_action=ShowNewsFull&pl=0-70. -Lueder, R., & Berg Rice, V. J. (2008). Ergonomics for Children: Designing products and places for toddlers to teens. New York: Taylor & Francis. Novak, H., Žagar, D., Strel, D., Štihec, J., Pisanki, M., & Juričič, M. (1995). Obremenitve osnovnošolcev:posledice in vzroki. Radovljica: Didakta. Obran, M., & Fošnarič, S. (2010). Šolsko pohištvo kot zdravstveni problem v obdobju odraščanja 10-11 letnih otrok. Educa, 19(5), 25-31. Panagiotopoulou, G., Christoulas, K., Papanckolaou, A., & Mandroukas, K. (2004). Classroom furniture dimensions and anthropometric measures in primary school. Applied Ergonomics, 35(2), 121-128. doi:10.1016/j.apergo.2003.11.002 Panero, J., & Zelnik, M. (1979). Human Dimension & Interior Space: A source book of design reference standards. New York: Whitney Library of Design. Parcells, C., Stommel, M., & Hubbard, R. P. (1999). Mismatch of classroom furniture and student body dimensions: empirical findings and health implications. Journal of Adolescent Health, 24(4), 265-273. doi: 10.1016/s1054-139x(98)00113-x Pheasant, J. (2003). Bodyspace. London: Taylor & Francis. Saarni, L., Nygärd, C. H., Kaukiainen, A., & Rimpelä, A. (2007). Are the desks and chairs at school appropriate? Ergonomics, 50(10), 1561-1570. Savanur, C. S., & Altekar, C. R. (2007). Lack of conformity between Indian classroom furniture and student dimensions: proposed future seat/table dimensions. Ergonomics, 50(10), 16121625. SIST EN 1729-1:2 0 0 6, Furniture; Chairs and tables for educational institutions, Part 1, Functional dimensions. Ljubljana: Slovenian Standards Institute. SIST ISO 5970:1996, Furniture - Chairs and tables for educational institutions - Functional sizes. Ljubljana: Slovenian Standards Institute. Spear, B. A. (2002). Adolescent growth and development. Journal of the American Dietetic Association, 102(3), 23-29. Šterlek, A., & Fošnarič, S. (2008). Obremenjenost učencev zaradi neprimernega šolskega pohištva v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole. Revija za elementarno izobraževanje, 1(1/2), 15-24. Wilke, H., Neef, P., Hinz, B., Seidel, H., & Claes, L. (2001). Intradiscal pressure together with anthropometric data--a data set for the validation of models. Clinical Biomechanics, 16(1), 111126. doi: 10.1016/S0268-0033(00)00103-0 Dr. Nataša Rizman Herga, Ormož Elementary School, natasa_herga@yahoo.com Dr. Samo Fošnarič, Faculty of Education, University of Maribor, samo.fosnaric@um.si Tomaž Bratina The Appeal and Applicability of ICT Study Materials - The Viewpoint of Generation-Z Pre-Service Teachers Original scientific article UDK: 37.011-051:004 37.091.3:004 ABSTRACT Effective contemporary teaching is closely connected to the inclusion of ICT, which comprises technological tools and the preparation and distribution of multimedia learning content. Therefore, one of the objectives of pre-service teacher education is to produce a technologically competent teacher. For this reason, the study programme includes a range of learning content where pre-service teachers engage in practical work in order to learn about the uses of ICT, tools and procedures for the production and distribution of multimedia learning content. Current generations of pre-service teachers are considered as belonging to Generation Z, or digital natives, and we can consequently expect experience, greater interest in studying the material and motivation to use ICT in their work. After the conclusion of the ICT in Education course, a study was prepared focusing on the learning materials that pre-service teachers find interesting, how they assess the applicability and transferability of this material and on the assessment of their own qualification for preparing multimedia learning materials. The results have shown that contemporary generations are familiar with working with ICT; however, they lack the experience and knowledge for using programs and tools. They want more knowledge and practical work in preparing multimedia learning material and in its distribution. The possibility of distributing multimedia learning content has resulted in a notable interest in working with Moodle, which is evident from the comparison of results from this year's generation and those from two years ago. Students believe that the syllabus provided is interesting and useful. The acquired knowledge will be useful in the production of future learning materials and for work in other courses. The findings of the study will be used in the updating and preparation of future syllabi. Key words: ICT, ICT in education, pre-service teachers, Generation Z, study materials, digital competences Zanimivost in uporabnost študijskih vsebin IKT - vidik bodočih učiteljev generacije Z Izvirni znanstveni članek UDK: 37.011-051:004 37.091.3:004 POVZETEK Sodoben in učinkovit pouk je tesno povezan z vključevanjem IKT, ki obsega tako tehnološke pripomočke kot pripravo in distribucijo multimedijskih učnih vsebin. Zato je med cilji izobraževanja bodočih učiteljev tudi tehnološko kompetenten učitelj. Študijski program v ta namen vključuje nabor učnih vsebin, pri katerih se bodoči učitelj skozi praktično delo seznani z možnostmi uporabe IKT, orodji in postopki za pripravo in distribucijo multimedijskih učnih vsebin. Generacije bodočih učiteljev sodijo v generacijo Z oziroma v t. i. digitalno generacijo (angl. digital natives), zato je pričakovati izkušnje, več zanimanja za učne vsebine in motiviranost za uporabo IKT pri svojem delu. Po končani izvedbi študijskega predmeta IKT v izobraževanju smo pripravili raziskavo, v kateri nas je zanimalo, katere študijske vsebine so bodočim učiteljem zanimive, kako ocenjujejo uporabnost in prenosljivost vsebin ter kako ocenjujejo lastno usposobljenost za pripravo multimedijskih učnih gradiv. Rezultati so pokazali, da sodobne generacije sicer poznajo delo z I KT, manj pa imajo izkušenj in znanja pri uporabi namenskih programov in orodij. Želijo si še več znanja in praktičnega dela pri pripravi multimedijskih učnih vsebin in njihovi distribuciji. Zaradi možnosti distribucije multimedijskih učnih vsebin opažamo porast zanimanja za delo z Moodlom, kar kaže primerjava rezultatov med generacijama tekočega leta in izpred dveh let. Študenti menijo, da so ponujene vsebine zanimive in uporabne. Pridobljena znanja jim bodo koristila pri pripravi učnih vsebin in pri delu pri drugih študijskih predmetih. Spoznanja iz raziskave bodo uporabljena pri posodobitvi in pripravi bodočih študijskih vsebin. Ključne besede: IKT, IKT v izobraževanju, bodoči učitelji, generacija Z, študijske vsebine, digitalne kompetence Introduction Nowadays, we can no longer imagine classroom support without the use of ICT. Using ICT in the classroom enables us to achieve greater illustrative value for and simpler management of topics on the syllabus. This has benefits for both the teacher and the student. Study topic management can mean the storage of learning materials as well as faster and more continuous updating and distribution. The use of ICT in teaching also includes the preparation of multimedia elements, their inclusion in multimedia learning materials and the distribution of materials. Multimedia elements comprise text, image, audio and video. Multimedia learning materials are study materials comprised of multimedia elements that are connected into a coherent whole. The contemporary teacher must be able to cope with these challenges, a requirement which can be fulfilled through the provision of appropriate syllabus content in the primary part of teacher education and later with continuous in-service training. An important objective of pre-service teacher education is the shaping of a technologically competent teacher. From the viewpoint of ICT use in teaching, the technological competence of a teacher is understood as digital competence, which can be classified into two aspects. The first is the ability to effectively use ICT and multimedia learning materials in teaching. The second aspect is the ability to recognise the strengths and weaknesses of ICT and to observe the specific rules and ethics of its use (Duh, Bratina and Krašna, 2012). In terms of concept, the available literature distinguishes between several different aspects of the term digital competence with reference to an individual. One concept presents digital competence as literacy and includes computer literacy, ICT literacy, e-literacy, information literacy and the attitude towards ICT. There is also a concept that joins all aspects of ICT use under the unified term digital literacy. In the publication of the American Library Association on information literacy standards and indicators in higher education, the term digital literacy is replaced by the term information literacy. The term is discussed from the standpoint of the information literacy level of students, which is assessed on the basis of individual standards. The criteria cover five standards that determine what to assess with regard to students' information literacy. A student is information literate when they are able to do the following: (1) determine the nature and extent of the information needed; (2) access needed information effectively and efficiently; (3) evaluate information and its sources critically and make sensible use of them; (4) use information to accomplish a specific purpose, and (5) recognise the economic, legal and social issues surrounding the use of information, so as to access and use information ethically and legally. Success in achieving these standards is assessed by means of performance indicators for each individual standard (Information Literacy Competency Standards for Higher Education, 2010). Another interesting concept presents digital competence as e-skills. In 2006 the European Parliament joined these concepts into the term digital competence as one of the eight key competences (Ala-Mutka, Punie and Redecker, 2008). In simpler terms, digital competence can be understood as the ability to use different types of ICT equipment. From the perspective of its use in education, the term digital competence comprises a range of knowledge and experience: i.e., advanced text editing, work with tables and charts, image, video and audio processing, presentation techniques and the use of the Internet, as well as all forms of electronic communication. (Krašna, 2010). According to the European Qualifications Framework (EQF), there are three competence components: knowledge, skills and attitudes. Knowledge can be theoretical or practical and is acquired through learning. Skills are the ability to apply knowledge on our way to achieving a goal, which can be a product or an activity. Attitudes represent the responsibility for but also the desire or motivation to achieve a goal (Ala-Mutka, 2011). We estimate that the term digital competence is crucial from the viewpoint of teacher education, as it represents the teacher's ability to effectively use ICT and multimedia study materials in everyday teaching. Attaining the objective of shaping a technologically competent teacher is possible by using appropriate syllabus topics and by fostering an appropriate attitude among pre-service teachers towards the use of ICT. The requests and proposals of students with regard to the syllabus topics of the course and their experience must also be considered. The process of acquiring digital competence Purpose and assumptions These students, pre-service teachers, have encountered the use of ICT in teaching throughout their previous years of schooling. Their experience with ICT in the classroom has been mostly limited to their experience as learners, or those receiving instruction. As pre-service teachers, they will soon find themselves in the role of the one providing the instruction. In order to effectively provide instruction and to support the learning process, pre-service teachers will exploit the potential of ICT. They will encounter learning through technology (Mayer, 2010). According to Mayer, learning but also teaching with technology can be classified into two different approaches with regard to their purpose: the technology-centred and the learner-centred approach. The technology-centred approach uses ICT to support teaching. The learner-centred approach uses ICT to assist (support) learning. Both approaches will be vital to the professional work of pre-service teachers. The development of ICT brings revolutionary changes to teaching strategies and requires teachers to continuously adapt. The rapid development of the use of ICT in education is evident from the fact that at the beginning of the century, the possibility of personalised learning services was an upcoming trend (Dryden, Vos, 2001) that soon became something that can be implicitly assumed. Today, awakening students' interest in the study topics is often referred to as the greatest challenge in teaching, and ICT appears to be an appropriate tool. Strategies increasingly include gaming, which, if applied correctly, can result in a substantial increase of interest in the syllabus material and a higher level of acquired knowledge (Caligiuri and Ominelli, 2014). Interest in the study material also means motivation, which is a key factor for successful learning. The use of ICT will not be limited to providing knowledge only during the lesson, since content will also be available to students later on. Given the possibilities offered by the use of ICT and its availability, parts of the learning process can also be transferred outside the classroom. Syllabus topics in the ICT course The development of digital competence among pre-service teachers is a process that requires the preparation of selective learning material related to the use of ICT in education. The ICT course taught at the Faculty of Education at the University of Maribor includes a selection of topics that allows pre-service teachers to engage in practical work to become familiar with the currently available ICT, learn about the possibilities and methods of using ICT in the classroom, test the tools and procedures for preparing multimedia elements and multimedia learning materials, become familiar with the operation of Moodle and use it as teachers and learn about Internet safety (Bratina and Dinevski, 2016). In terms of structure, the study syllabus corresponds to the proposed selection of knowledge and experience of a digitally competent teacher. Content and Generation Z The syllabus is continuously being modified and adapted to the development of ICT and to the fact that future generations of pre-service teachers are people who have been in contact with ICT from birth and throughout their previous years of schooling. The literature designates them as representatives of Generation Z or as digital natives. Generation Z includes people born between 1995 and 2012, who enter the study process with a certain level of ICT knowledge and prior knowledge of the use of ICT. Furthermore, when completing their education, Generation Z pre-service teachers will teach children who are also part of this generation. This represents an additional challenge in preparing pre-service teachers for their job (Fernandez-Cruz and Fernandez-Dias, 2016). The term digital natives was coined slightly earlier and also describes people who have been in contact with ICT from the start. The authors (Palfrey and Gasser, 2008) classify people born after 1980 into this group. They describe them as people who frenetically type messages into their mobile phones, tablets and similar devices in public places, who know what to do when emails crash, who are friends with people they have never met and who easily beat you at any video game. The fact is that Generation Z has already developed the skills in and knowledge for using ICT, owing to their being in contact with ICT practically from birth. Consequently, they are not plagued by reservations or fear, which are evident in pre-1980 generations. Regardless of the skills and knowledge of Generation Z, as regards working with students, we see that this is mostly evident in using ICT as a tool for electronic communication, accessing information and/or study materials and for exchanging files, while less so in applied use. The skills in and knowledge of using ICT which are brought to the study process by the students greatly facilitate the transition to the applied use of ICT in various fields. From the viewpoint of teachers, this relates to the use of ICT in education. The syllabus in the ICT in Education course is therefore intended to channel existing knowledge and experience into professional use of ICT. Professional use of ICT encompasses a broad spectrum of activities, from theory to practical experience of using ICT in mock and actual situations. The final objective is a digitally competent teacher, who will be able to correctly and effectively use ICT in their work. The anticipated use of ICT in teaching is nevertheless based on the assumption that pre-service teachers must already have expressed a certain interest in and desire to learn about the possibilities offered by the use of ICT during their education. At the same time, they also need to recognise the purpose and applicability of the syllabus topics. The opinions of students on the content of the ICT course were investigated in a study,the results of which are presented below. Methods Purpose When preparing for the study, it was anticipated that our students (Generation Z, digital natives) would display a certain level of experience with the use of ICT and prior knowledge of some ICT work processes. It was assumed that, because of the content revision that is required in order to bring all students to the same level on which to build, certain syllabus items from the field of ICT would be less interesting to some students. We were further interested in whether students' opinions on syllabus topics change with new generations. The following research questions were posed: • What topics on the syllabus are the most popular? • How do students assess the applicability of individual study materials? • How do students assess the transferability of knowledge? • How do students assess their own skill in preparing multimedia learning materials? The answers were compared for two generations of students at an interval of two years. Sample The sample includes 169 students from the 2016/17 and 2014/15 academic years attending the ICT in Education course at the Faculty of Education, Maribor. The structure of the sample is shown in Table 1. Table 1: The sample structure by academic year Generation (academic year) f f% 2016/17 90 53.3 2014/15 79 46.7 Data collection Data were collected in the 2014/15 and the 2016/17 academic years. Data were collected using the online surveying tool, which was used to provide each generation of students with the questionnaire. Students received the questionnaires after completing the course and before taking the exam. This excluded the eventual effect of the course grade on the assessment of elements of the syllabus. Data were processed using SPSS statistical software. The statistical methods of descriptive statistics and chi-squared test were used, while chosen non-parametric tests were also employed to process rating scales. Results Appeal of the study material Students estimate the appeal of the syllabus topics by selecting the levels between Do not Like at All (value 1) and Like Very Much (value 5) at the five level on the Likert scale. Table 2 shows the perceived attractiveness of each particular topic on the syllabus. Table 3 shows the appeal of the topics by generation (study year). Table 2: Appeal of Individual Syllabus Topics Syllabus topics M SD _ Friedman R Z2 P Advanced text editing techniques 4.32 0.630 5.76 Picture editing 4.03 0.713 4.95 ICT in the classroom 3.97 0.762 4.88 Working with Moodle 3.80 0.930 4.46 151.316 0.000 Video editing 3.78 0.815 4.28 Digital presentations 3.77 0.831 4.26 Audio editing 3.77 0.909 4.26 Authoring tools 3.33 0.963 3.14 The most attractive topic is the advanced text editing techniques. Although very similar content was presented in their previous elementary and secondary education, student's current knowledge of advanced text editing techniques is insufficient. Since advanced editing is required for thesis writing and beyond, this result is predictable. Picture editing is the second most attractive study topic. We assume that the reason lies in the simple acquiring of the images using smartphones or digital cameras and extended usage of images in electronic communication, presentations and social networks. Closely following is the material dealing with ICT in the classroom. This is another predictable outcome, since all students acquired some experience with ICT in the classroom during their earlier education, and they are keen to gain more knowledge and skills. Both will soon be required during their teaching practice and microteaching sessions. The students are familiar with some techniques for using Moodle but only in the learner's role. During the lessons, students have the opportunity to act as teachers and explore many functions within Moodle to which they have not previously had access. Therefore, the attraction of this material is understandable. The explanation for the slightly lower appeal of the topic concerning video and audio editing may lie in the more demanding software functions. When it comes to the production of multimedia learning materials, students have less experience and skill. The authoring tools are more complex to use; therefore, the lesser appeal of this topic is understandable and quite predictable. The differences between estimations of the topics' appeal are statistically significant (P=0,000), which also indicates the varying level of complexity in given iCt items used in education. Table 3: Appeal of the Syllabus Topics by generation Syllabus topics Academic year R U P Advanced text editing techniques 2014/15 86.71 3341.000 0.533 2016/17 82.54 Picture editing 2014/15 90.44 3046.500 0.103 2016/17 79.23 Audio editing 2014/15 79.73 3139.000 0.192 2016/17 88.73 Video editing 2014/15 76.82 2909.000 0.037 2016/17 91.31 Digital presentations 2014/15 80.80 3223.000 0.313 2016/17 8779 Authoring tools 2014/15 79.78 3142.500 0.211 2016/17 88.69 Working with Moodle 2014/15 64.13 1906.500 0.000 2016/17 102.58 ICT in the classroom 2014/15 72.77 2588.00 0.001 2016/17 94.92 The comparison of the perceived attractiveness of the study materials between the two generations shows the increasing appeal of some topics. The attraction of video editing procedures has increased to a statistically significant degree (P=0.037). The result is explainable by the existing simpler technical ways of acquiring and publishing videos and necessary modification demands prior to publishing. It does not matter whether publishing occurs on social media or as part of multimedia learning materials. The topic with the highest shift toward student appeal is working with Moodle. The difference between estimates of the two generations (R=64.13 and R=102.58) is statistically significant (P=0.000). The estimate by generation 2016/17 is much higher. The reason for the increased appeal is a consequence of the latest upgrade of Moodle from version 1.9 to the latest version 3.2. The latest version is more user-friendly. Students using version 3.2 were able to produce their own courses on Moodle much sooner than earlier generations. The topic concerning ICT in the classroom is more attractive among students of the 2016/17 generation. The difference in estimates between the generations is statistically significant and clearly shows the increasing interest of pre-service teachers in implementing ICT in the teaching process. The applicability of the study materials The attractiveness of the study material does not necessarily mean its applicability. How appealing the particular study topic is, depends on a range of factors, from the current attitude among users, every day extension of use, to ease of use etc. More important than the attractiveness of the study material is how its applicability is recognized. Applicability in this case means that students expect to see the application of the acquired knowledge and skills during their study period and later in the learning and teaching process. Estimates of the applicability of the syllabus topics was acquired using the five-level Likert scale by selecting the levels between Not Applicable (value 1) to Very Applicable (value 5). Table 4 shows the estimated applicability of the particular topic, and Table 5 shows the applicability of the topics by generation (study year). Table 4: Applicability of syllabus topics Syllabus topics M SD _ Friedman R Z2 P Advanced text editing techniques 4.79 0.464 6.13 ICT in the classroom 4.49 0.657 5.15 Digital presentations 4.46 0.647 5.06 Working with Moodle 4.38 0.797 4.88 286.187 0.000 Picture editing 4.15 0.655 4.01 Authoring tools 4.04 0.921 3.85 Video editing 3.99 0.699 3.49 Audio editing 3.96 0.747 3.43 Estimates of the future applicability of the particular syllabus topics are rather high (from M=4.79 to M=3.96), which is considered a satisfying result. Students find the contents of the syllabus to be applicable, thus confirming the staff's efforts in selecting the study materials. The results for perceived applicability are in correlation with the estimated level of appeal. Those topics rated most applicable are all among the most appealing ones. Despite this correlation, there is a statistically significant difference between estimates (P=0.000) obviously, in the case of high estimates for the advanced text editing topic and the topic about ICT in the classroom. In general, the average estimates for all topics range between applicable and very applicable and are higher among the younger generations. Table 5: Applicability of syllabus topics by generation Syllabus topics Academic year R U P Advanced text editing techniques 2014/15 79.75 3140.000 0.115 2016/17 87781 Picture editing 2014/15 81.83 3304.500 0.527 2016/17 85.95 Audio editing 2014/15 77761 2971.000 0.071 2016/17 89.73 Video editing 2014/15 78.97 3079.000 0.136 2016/17 88.51 Digital presentation 2014/15 79.82 3146.000 0.231 2016/17 87.75 Authoring tools 2014/15 87753 31977000 0.339 2016/17 80.83 Working with Moodle 2014/15 76.99 2922.000 0.048 2016/17 90.30 ICT in the classroom 2014/15 71.67 2502.000 0.000 2016/17 95.07 There are no statistically significant differences in estimates between generations for most of the syllabus topics (P>0.05), except in some cases. The estimate of applicability of the topic about ICT in the classroom is significantly higher (P=0.000) among the students of the 2016/17 generation. We can perceive an increasing awareness of an effective teacher performance as being one supported by implementation of ICT. Additional confirmation of this increasingly positive attitude is the higher applicability estimate for the topic about Moodle expressed by the younger generation of 2016/17. The difference in estimates for the Moodle topic between the generations is statistically significant (P=0.048). Analysis of the differences in applicability estimates for the audio editing topic by generations shows the tendency (P=0.071) toward increasing estimates of the applicability of audio editing techniques by the younger generation. According to the results of these applicability estimates, we can expect increasing future interest in the study topics concerning ICT items like the interactive board, mobile devices and Moodle. Transferability of knowledge The study subject ICT in Education and its syllabus are not oriented to any specific technology item but oriented toward the implementation of ICT in any area of education. The study program of pre-service teachers includes a range of study materials where the implementation of acquired knowledge of and skills in ICT is useful and advantageous. Table 6 shows the analysis of opinions about the transferability of acquired ICT knowledge and skills to other study subjects. Table 6: Knowledge transferability Academic year 2014/15 2016/17 Total Do you find the acquired knowledge, usefulfor other study subjects? f f % f f % f f % Yes 58 73.4 83 95.4 141 84.9 Partially 21 26.6 4 4.6 25 15.1 Total 70 100.0 109 100.0 166 100.0 The previous results about the applicability of study materials are additionally confirmed by the opinions about the transferability of the acquired knowledge and skills. Both generations share the opinion that acquired knowledge of and skills in ICT will also be useful in other study subjects. However, analysis shows a statistically significant difference in opinions between the two generations of students (x2=15.643, P=0.000). The usefulness of the acquired knowledge and skills is confirmed by about 73.4% of the older students and by about 95.4% of younger students. Considering all positive opinions, the acquired knowledge and skill are estimated as useful by about 84.9% of students from both generations. According to the results, the knowledge of and skills in ICT in education that were acquired through the course content are transferable to other areas in education. Pre-service teachers production of multimedia learning materials The acquired knowledge about ICT should enhance skills in the production of multimedia elements and multimedia learning materials. We expect that, after completing the course, students should have acquired the knowledge, skills and motivation suitable for producing their own less complex multimedia learning materials. The estimates of pre-service teacher's current knowledge of and skills in production of their own multimedia learning materials is shown in Table 7. Table 7: Production of multimedia learning materials Academic year 2014/15 2016/17 Total Can you produce your own multimedia learning materials after completion of the course ? f f % f f % f f % Yes 32 40.5 56 66.7 88 54.0 Partially 38 48.1 27 32.1 65 39.9 Only very simple forms 9 11.4 1 1.2 10 6.1 Total 79 100.0 84 100.0 163 100.0 Approximately about two-thirds (66.7%) of the younger students are sufficiently experienced to produce their own multimedia learning materials, and about 40.5% of older students share the same level of confidence. This result is encouraging but requires more staff effort during the course in the following study year. The increasing level of current experience is visible form the portion of students who are less (partially) experienced in the production of multimedia learning materials. The percentage of less experienced students has decreased from 48.1% of older students (generation 2014/15), to less than one-third (32.1%) of students from the 2016/17 generation. The difference in estimates of experience according to generation is statistically significant (x2=14.667, P=0.001). The younger students are more experienced than the older student in creating multimedia learning materials. According to the result, the future generation of teachers will be increasingly better prepared for the production of multimedia elements and multimedia learning materials. We also expect an increase in the quality and very likely, the complexity of these teacher-produced multimedia learning materials. CONCLUSION The preparation of a study syllabus for educating digitally competent teachers is directed towards the objective of didactically appropriate, reasonable and effective use of ICT in teaching. Generation Z pre-service teachers have no problem with using ICT; however, they need to be led in the right direction in order to achieve the intended objectives. The syllabus content plays an important role in this respect; however, it needs to be prepared following specific assumptions. We need to consider the previously acquired knowledge and experience of students and consequently adapt the complexity of the material, while the study topics must also be useful and interesting. A study was performed to investigate the popularity, interest and utility of the syllabus in the ICT in Education course among Generation Z students. Regardless of the existing knowledge and skills of students, the results of the study show what additional knowledge Generation Z students desire in order to engage in more professional and complex use of ICT. Students classify complex and professional use of ICT among the most popular study topics. These are tools for advanced text editing, the production of multimedia elements and multimedia learning materials and the communication of study materials via Moodle. These topics receive equally high rankings in terms of applicability. The comparison between two generations over a span of two years shows an equal level of interest in and assessment of applicability for text editing and the preparation of multimedia elements. There was an increase in interest in and assessment of applicability of knowledge for production and distribution of multimedia learning materials using Moodle and the use of ICT in the implementation of lessons. An important aspect of the use of ICT in education includes its transferability to other fields of applied education, where its use contributes to easier work and greater effectiveness. The results show that students can usefully apply the skills acquired in the use of ICT to other courses. The assessment of transferability of knowledge to other fields of education is highest among the younger generation of students. More of the younger students see themselves as able to independently produce multimedia learning materials. It is to be expected that with the generations to come, learning materials will become more extensive in terms of information and more complex in terms of the multimedia elements in use. A growing interest on the part of pre-service teachers in including ICT in their work is also anticipated. Owing to the continuous development of new technologies, the study syllabus in the ICT in Education course will need to be continuously updated, by including both new ICT and software tools. REFERENCES Ala-Mutka, K. (2011). Mapping Digital Competence: Towards a Conceptual Understanding. Retrieved 4 30, 2016, from Joint Research Centre: ftp://ftp.jrc.es/users/publications/public/ JRC67075_TN.pdf Ala-Mutka, K., Punie, Y. and Redecker, C. (2008). Digital Competence for Lifelong Learning. Available at JRC Technical Notes: http://ftp.jrc.es/EURdoc/JRC48708.TN.pdf Bratina, T. and Dinevski, D. (2016). Zbrano učno gradivo za predmet Informacijsko komunikacijska tehnologija. Available at 15. 1 2017 http://moodle.pfmb.uni-mb.si/course/view.php?id=371 Caligiuri, L. M. and Ominelli, E. (2014). A New Approach to Multimedia Teaching by Means of Game Like and Selective Tests. The Future of Education (pp. 304-307). Firenze: Pixel. Available at https://books.google.si/books/about/Conference_proceedings_The_future_of_edu. html?hl=sl&id=toAOBAAAQBAJ Dryden, G. and Vos, J. (2001). Revolucija učenja. Ljubljana: Duh, M., Bratina, T. and Krašna, M. (2012). The role of digital competences in electronic education. Media, Culture and Public Relations, 3(2), 131-137. Fernandez-Cruz, F. J. and Fernandez-Dias, J. (2016). Generation Z's Teachers and their Digital Skills. Comunicar, XXIV/46 (Media Education Journal), 97-105. doi:10.3916/C46-2016-10 Information Literacy Competency Standards for Higher Education. (2010). Merila in kazalci informacijske pismenosti v visokem šolstvu . (K. Stopar, M. Kotar, Z. Pejova, & N. Knap, Prev.) Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Available at http://www.old.zbds-zveza.si/ dokumenti/merila-in-kazalci-informacijske-pismenosti-v-visokem-solstvu.pdf Krašna, M. (2010). Digital competences and multimedia: paper at the International Conference on New Horizons in Education, INTE 2010, June 23-25, 2010. Famagusta, Turkish Republic of Northern Cyprus. Mayer, E. R. (2010). Learning with technology. The Nature of Learning, 179-198. Palfrey, J. and Gasser, U. (2008). Born Digital: Understanding the First Generation of Digital Natives. New York: Basic Books. Dr. Tomaž Bratina, Faculty of Education, University of Maribor, tomaz.bratina@um.si Polonca Šek Mertük Izvirni znanstveni članek UDK: 373.3:81'35 / |b 1 \ • у • • (Ne)usvojeni cilji pravopisne zmoznosti v prvem vzgojno-izobraZevalnem obdobju POVZETEK Pravopisna zmožnost spada med temeljne sporazumevalne zmožnosti. Učenci jo začnejo sistematično razvijati z začetkom šole. Do konca prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja naj bi usvojili enajst operativnih ciljev, vezanih na pravopisno zmožnost. Raziskav, ki bi preverjale, koliko so učenci usvojili pravopisno zmožnost, je premalo. Prispevek prikazuje stanje (ne)usvojenosti pravopisne zmožnosti v raziskavo vključenih tretješolcev, na podlagi katerega lahko (bodoči) učitelji še bolj načrtno obravnavajo posamezne pravopisne teme. Ključne besede: sporazumevalna zmožnost, pravopisna zmožnost, učni načrt za slovenščino, prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, cilji pravopisne zmožnosti, standardi znanja (Un)achieved spelling ability objectives in the first cycle of basic school Original scientific article UDK: 373.3:81'35 ABSTRACT Spelling ability is one of the basic communication abilities. Students begin to systematically develop with the beginning of school. By the end of the first cycle of basic school, students should achieve eleven operational objectives connected to spelling ability. There is a lack of studies dealing with the assessment of students' achievement of spelling ability. The paper presents the state of (un)achieved spelling ability for the tested third graders. The results have given (future) teachers the insight into the state of spelling ability and consequently an opportunity to consider in further educating students on individual orthographic subjects. Key words: communication ability, spelling ability, Slovene course syllabus, first cycle of basic school, spelling ability objectives, standards of knowledge Sporazumevalna zmoZnost Človek je bitje komunikacije in uresničitev le-te nam omogoča usvojena sporazumevalna zmožnost. Izraz zmožnost (angl. competence) je v jezikoslovje leta 1965 vpeljal Chomsky. Uveljavil je razlikovanje med »splošno zmožnostjo in individualno performanco« (Bešter Turk, 2011, str. 114). Usvojiti znanje svojega prvega (maternega) jezika pomeni zmožnost, da »na podlagi končne množice znamenj in pravil tvori neskončno število pravilnih povedi svojega jezika oz. prepozna tvorjene povedi kot pravilne oz. nepravilne. To, kar posameznik na podlagi svojega jezikovnega potenciala (zmožnosti) v prvem jeziku dejansko uporabi pri konkretnem govorjenju (sporazumevanju), pa je uresničitev njegove zmožnosti — tj. njegova performanca (angl. performance).« V slovenski strokovni literaturi se v glavnem prevaja kot raba jezika (prav tam). Hymes (1972, po Bešter Turk, 2011) je pojmovanje idealizirane (jezikovne) zmožnosti Chomskega nadgradil s sporazumevalno zmožnostjo (angl. communicative competence); pojmovanju (jezikovne) zmožnosti po Chomskem je dodal družbeno vlogo jezika, s poudarkom na rabi v različnih okoliščinah. Posledično je Chomsky kasneje (1980, po Bešter Turk, 2011) svoj pojem zmožnost preimenoval v slovnično zmožnost in vpeljal še pojem pragmatična zmožnost. Kljub različnim poimenovanjem sporazumevalne zmožnosti je pojmovanje le-te pri sodobnih teoretikih precej enotno: »Sporazumevalna zmožnost je torej to, kar človek zna (ima na razpolago) za sporazumevanje (za opravljanje govornih dejanj) v raznih sporazumevalnih okoliščinah« (Bešter Turk, 2011, str. 115). V slovensko strokovno literaturo je pojem sporazumevalna zmožnost v 80. letih 20. stoletja vpeljala O. Kunst Gnamuš s predstavitvijo t. i. komunikacijskega modela jezikovne vzgoje. Kot temeljni cilj jezikovne vzgoje je postavila razvoj učenčevih sporazumevalnih zmožnosti in opozorila, da za sporazumevanje ne zadošča poznavanje pravil slovničnega oblikovanja, ampak da je treba poznati tudi okoliščine, v katerih je mogoče z izrekanjem posameznih povedi ali njihovih sklopov doseči sporočilni namen. Poudarila je, da je obseg pravil končen, zmožnost njihove uporabe pa neskončna (Kunst Gnamuš, 1984). M. Bešter (1992, str. 87) sporazumevalno zmožnost opredeljuje kot »zmožnost govorca in poslušalca, da se ob upoštevanju okoliščinskih dejavnikov različnih vrst lahko sporazumevata«. Po R. Zadravec Pešec (1994, str. 62) je sporazumevalna zmožnost sinteza jezikovne in pragmatične zmožnosti, »pri čemer pragmatična vključuje jezikovno«. Jezikovno zmožnost sestavljajo slovnične (besedotvorne, oblikoslovne in skladenjske), pomenoslovne ter pravopisne in pravorečne sestavine, pragmatična zmožnost pa pomeni zmožnost izbrati ustrezno jezikovno sredstvo glede na sporazumevalno namero in okoliščine. Nekoliko drugače sporazumevalno zmožnost pojmuje S. Krajnc (1999), saj meni, da jezikovno zmožnost tvorita slovnična (besedišče, pomenoslovje, skladnja, oblikoslovje, glasoslovje) in sporazumevalna zmožnost (kot sopomenka za pragmatično zmožnost); tako slovnična kot pragmatična zmožnost se pri otroku razvijata sočasno, do neke mere pragmatična celo pred slovnično (otrok se sporazumeva z okolico z nebesednimi prvinami, preden se nauči govoriti). V pedagoški praksi sporazumevanje razumemo kot nadpomenko za sporočanje in sprejemanje besedil, zato je sporazumevalna zmožnost »zmožnost tvorjenja ustreznih, razumljivih, pravilnih in učinkovitih besedil raznih vrst; gre torej za zmožnost sporočevalca in prejemnika besedil, da sodelujeta v dvosmernem (tj. v vlogi sogovorca in dopisovalca) ter v enosmernem sporazumevanju (tj. v vlogi poslušalca, bralca, govorca in pisca enogovornih besedil« (Križaj Ortar idr., 2009, str. 121). Sporazumevalna zmožnost namreč sestoji: a) iz motiviranosti za sprejemanje in sporočanje, b) iz stvarnega/enciklopedičnega znanja prejemnika in sporočevalca, c) iz jezikovne zmožnosti prejemnika in sporočevalca, č) iz pragmatične/slogovne/ empatične zmožnosti prejemnika in sporočevalca, d) iz zmožnosti nebesednega sporazumevanja prejemnika in sporočevalca ter e) iz metajezikovne zmožnosti prejemnika in sporočevalca (Bešter Turk, 2011; Križaj Ortar idr., 2009). Pomemben gradnik sporazumevalne zmožnosti je jezikovna zmožnost, to je obvladanje oz. znanje danega besednega jezika. Besedni jezik sestoji iz besed in iz pravil za njihovo povezovanje (skladanje) in oblikovanje (slušno in vidno), zato je jezikovna zmožnost zgrajena iz »poimenovalne/besedne/slovarske, upovedovalne/skladenjske/ slovnične/, pravorečne in pravopisne zmožnosti« (Bešter Turk, 2011, str. 122). Po M. Križaj Ortar idr. (2009, str. 4) pa razvijanje sestavin sporazumevalne zmožnosti »vključuje razvijanje poimenovalne, upovedovalne, pravorečne, pravopisne, pragmatične in metajezikovne zmožnosti ter zmožnosti nebesednega sporazumevanja«. Razvijanje sporazumevalne zmožnosti Razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenskem (knjižnem) jeziku je eden od temeljnih ciljev sodobnega (jezikovnega) pouka (zlasti) pri predmetu slovenščina na vseh stopnjah obveznega šolanja. »Namen jezikovnega pouka je razviti sporazumevalno zmožnost v slovenskem (knjižnem) jeziku, to je praktično in ustvarjalno obvladovanje vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti pa tudi jezikovnosistemskih temeljev« (Učni načrt. Slovenščina, 2011, str. 4). Učenci sporazumevalno zmožnostnačrtno in sistematično razvijajo v okviru t. i. komunikacijskega modela pouka s sodelovanjem v štirih sporazumevalnih dejavnostih: s poslušanjem, govorjenjem, branjem in pisanjem (Bešter Turk, 2011). Pouk slovenščine v osnovni šoli (Učni načrt. Slovenščina, 2011, str. 6—7) ima pet splošnih ciljev (od teh se na razvijanje sporazumevalne zmožnosti nanašajo kar trije, to so drugi, četrti in peti): 1. Učenci si oblikujejo pozitivno čustveno in razumsko razmerje do slovenskega jezika ter se zavedajo pomembne vloge materinščine in slovenščine v svojem osebnem in družbenem življenju. Tako si oblikujejo jezikovno, narodno in državljansko zavest, ob tem pa tudi spoštovanje in strpnost do drugih jezikov in narodov ter si krepijo medkulturno in socialno zmožnost. 2. Učenci razvijajo sporazumevalno zmožnost v slovenskem (knjižnem) jeziku, torej zmožnost kritičnega sprejemanja in tvorjenja besedil raznih vrst. 3. Učenci ohranjajo in razvijajo pozitivni odnos do branja neumetnostnih in umetnostnih besedil. Stik z besedili je zanje potreba in vrednota, zato tudi v prostem času berejo/poslušajo besedila (objavljena v raznih medijih), obiskujejo knjižnico, filmske in gledališke predstave, literarne prireditve ipd. 4. Učenci razvijajo tako imenovane sestavine sporazumevalne zmožnosti, torej stvarno/ enciklopedično znanje, jezikovno zmožnost (poimenovalno, skladenjsko, pravorečno in pravopisno), slogovno zmožnost, zmožnost nebesednega sporazumevanja in metajezikovno zmožnost. 5. Učenci ob sprejemanju umetnostnih/književnih besedil razvijajo sporazumevalno zmožnost in tudi pridobivajo književno znanje. Umeščanje besedil v časovni in kulturni kontekst ter pridobivanje literarnoteoretskega znanja jim omogočata globlje doživljanje, razumevanje in vrednotenje umetnostnih besedil. Literarnoestetsko doživetje, podprto z literarnovednim znanjem, omogoča poglobljeno spoznavanje besedne umetnosti in estetskih izraznih možnosti, povečuje užitek ob branju in pripomore k razvijanju pozitivnega odnosa do besedne umetnosti (branja), ustvarjalnosti in (samo)izražanja v raznih medijih. Jezikovne zmožnosti (podskupina sporazumevalne zmožnosti) vsi ljudje seveda nimamo enako razvite. »»Dosežene stopnje jezikovne sposobnosti so pri ljudeh različne. Nekateri so za jezik posebej nadarjeni, nekaterim pa so se v razvoju te zmožnosti na pot postavile ovire in jezikovnih spretnosti ne morejo izrabljati tako kot večina ljudi. Jezikovne zmožnosti nedvomno močno vplivajo na učno uspešnost otrok, zato jezikovni primanjkljaji otroke ovirajo tudi pri učenju. Jezikovna zmožnost vpliva tako na učenje branja in pisanja kot na računanje in vse učne predmete, pri katerih se znanje ugotavlja s pomočjo jezika ali besedil« (Žerdin, 2003, str. 18). V nadaljevanju prispevka se posebej osredotočamo na pravopisno zmožnost. »Pravopisna zmožnost pomeni obvladanje pisanja besed/povedi/besedil, tj. zmožnost pisca, da pretvarja glasove, besede, povedi ... iz slušnega v vidni prenosnik, in zmožnost bralca, da obvlada branje besed/povedi/besedil, tj. da pretvarja črke, besede, povedi ... iz vidnega v slušni prenosnik prvin in pravil pisanja danega jezika« (Bešter Turk, 2011, str. 123). Kot učenci jo začnemo sistematično prejemati od začetka osnovne šole (Ropič, 2017). Pisni jezik med drugim zahteva pravopisno znanje. Pomena pravopisne pismenosti bi se moral zavedati prav vsak. Že Šilih, priznan slovenski didaktik, je leta 1955 zapisal, da pravopis zadeva celega človeka in zahteva strnitev vseh njegovih sil, zato se že od nekdaj souporablja kot merilo za ocenitev izobrazbe. »Pravopisna pismenost spada med zelo opazne in izpostavljene izobrazbene sestavine, saj zadošča za splošno presojo večkrat že pozdravna razglednica, bežen priložnostni opis, izpolnjen obrazec ali vprašalnik. Taki drobni zapisi veljajo navadno že kar kot nekakšen naravni vzorec piščeve pravopisne usposobljenosti in osveščenosti, a večinoma izzivajo obenem hote ali nehote tudi sodbo o delu šole« (Kotnik, 1982, str. 151). Če učenci v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju ne usvojijo dovolj dobro znanja pismenosti in s tem temeljnih pravopisnih zmožnosti, se lahko kasneje pojavijo težave pri nadgradnji pravopisnih zmožnosti. A. Valh Lopert (2017) z raziskavo dokazuje, da se neusvojena pravopisna pismenost odraža tudi v odrasli dobi. Pravopisna zmožnost v učnem načrtu za predmet slovenščina v osnovni šoli Učni načrt za slovenščino v osnovni šoli (Učni načrt. Slovenščina, 2011) prinaša že navedene splošne cilje predmeta, ne glede na razred ali vzgojno-izobraževalno obdobje. Vsebuje pa tudi operativne cilje in vsebine po posameznih vzgojno-izobraževalnih obdobjih (v prej veljavnem učnem načrtu iz leta 2008 so bili operativni cilji predstavljeni po razredih) ter posebej za področje jezik in posebej za področje književnost. Učni načrt vsebuje tudi standarde znanja (prav tako po obdobjih in ne po razredih), pri čemer so posebej označeni minimalni standardi. V raziskavi smo se osredotočili na pravopisno zmožnost učencev na koncu prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja, zato izpostavljamo samo operativne cilje in standarde znanja, ki se navezujejo na pravopisno zmožnost v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Operativni cilji, ki se navezujejo na razvijanje pravopisne zmožnosti, so v učnem načrtu (tako kot drugi cilji) predstavljeni za posamezno vzgojno-izobraževalno obdobje in ne po razredih, zato je usvojeno pravopisno zmožnost najprimerneje preverjati na koncu posameznega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Za našo raziskavo (prvo vzgojno-izobraževalno obdobje) je to konec 3. razreda. Operativni cilji, vezani na pravopisno zmožnost, v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju Pravopisno zmožnost učenci razvijajo zlasti na jezikovnem področju, in sicer v okviru operativnega cilja Razvijanje jezikovne in slogovne zmožnosti terzmožnosti nebesednega sporazumevanja (za izboljšanje sporazumevalne zmožnosti). V tem operativnem cilju je zapisano, kako učenci razvijajo poimenovalno, skladenjsko, pravorečno, pravopisno in slogovno zmožnost ter zmožnost nebesednega sporazumevanja. Pri podcilju razvijanje pravopisne zmožnosti (Učni načrt. Slovenščina, 2011, str. 1112) je zapisano, da učenci pravopisno zmožnost razvijajo postopoma, sistematično in individualizirano spoznavajo, usvajajo in utrjujejo: - zapis besed z nekritičnimi glasovi, - zapis besed s kritičnimi glasovi, - ločeno pisanje predloga in naslednje besede, - ločeno pisanje nikalnice pred glagolom, - rabo velike začetnice na začetku povedi, - rabo velike začetnice v lastnih imenih bitij, - rabo velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih, - rabo velike začetnice v svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz lastnih imen bitij, - rabo končnih ločil (pike, vprašaja, klicaja), - rabo vejice pri naštevanju, - pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko. Standardi znanja, vezani na pravopisno zmožnost v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju Med standardi znanja v učnem načrtu za slovenščino v osnovni šoli (Učni načrt. Slovenščina, 2011, str. 76) najdemo tudi standarde znanja, vezane na pravopisno zmožnost. Predstavljeni so v okviru standarda znanja Učenec ima skladno s cilji iz tega učnega načrta razvito jezikovno in slogovno zmožnost ter zmožnost nebesednega sporazumevanja. Minimalni standardi so označeni ležeče. Pravopisno zmožnost pokaže tako, da: - pravilno piše besede z »nekritičnimiglasovi«, s polglasnikom (razen pred r) ter z u in z nezvočnikom na koncu in sredi besede, - piše predlog ločeno od naslednje besede, - piše nikalnico ne ločeno od glagola, - piše začetek povedi z veliko začetnico, - pravilno piše znana lastna imena bitij, - pravilno piše svojilne pridevnike, izpeljane iz lastnih imen, - pravilno piše bližnja zemljepisna lastna imena, - uporablja pravilna končna ločila, - pravilno uporablja vejico pri naštevanju, - pravilno piše glavne in vrstilne števnike (do 100) s številko, - piše čitljivo, - prepozna svoje in tuje tovrstne pravopisne napake ter jih odpravi. Primerjava operativnih ciljev in standardov znanja glede razvijanja pravopisne zmožnosti v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je naslednja: Operativni cilji glede na pravopisno zmožnost • zapis besed z nekritičnimi glasovi, • zapis besed s kritičnimi glasovi, • ločeno pisanje predloga in naslednje besede, • ločeno pisanje nikalnice pred glagolom, • rabo velike začetnice na začetku povedi, • rabo velike začetnice v lastnih imenih bitij, • rabo velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih, • rabo velike začetnice v svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz lastnih imen bitij, • rabo končnih ločil (pike, vprašaja, klicaja), • rabo vejice pri naštevanju, • pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko. Standardi znanja glede na pravopisno zmožnost (minimalni standardi so zapisani krepko) • pravilno piše besede z »nekritičnimiglasovi«, s polglasnikom (razen pred r) ter z u in z nezvočnikom na koncu in sredi besede, • piše predlog ločeno od naslednje besede, • piše nikalnico ne ločeno od glagola, • piše začetek povedi z veliko začetnico, • pravilno piše znana lastna imena bitij, • pravilno piše bližnja zemljepisna lastna imena, • pravilno piše svojilne pridevnike, izpeljane iz lastnih imen, • uporablja pravilna končna ločila, • pravilno uporablja vejico pri naštevanju, • pravilno piše glavne in vrstilne števnike (do 100) s številko, • piše čitljivo, • prepozna svoje in tuje tovrstne pravopisne napake ter jih odpravi. Iz primerjave je razvidno, da je med standardi znanja samo pravilno piše besede z »nekritičnimi glasovi«, s polglasnikom (razen pred r) ter z u in z nezvočnikom na koncu in sredi besede, medtem ko sta operativna cilja dva, eden za zapis besed z nekritičnimi glasovi in drugi za zapis besed s kritičnimi glasovi. Drugi operativni cilji in standardi znanja se pokrivajo, sta pa med standardi znanja še dva, ki nista med operativnimi cilji, to sta: da učenec piše čitljivo in da prepozna svoje in tuje tovrstne pravopisne napake ter jih odpravi. Zanimivo je, da zadnji standard znanja, povezan s pravopisno zmožnostjo učencev v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (prepozna svoje in tuje tovrstne pravopisne napake terjih odpravi), ni označen kot minimalni, saj je na nek način povzetek (ali rezultat) vseh (usvojenih) obravnavanih operativnih ciljev. Metodologija Metoda raziskave V raziskavi smo uporabili deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja. Namen raziskave Namen raziskave je bil preveriti pravopisne zmožnosti učencev na koncu prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja, to je preveriti, ali oz. v kolikšni meri učenci na koncu prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja dosegajo operativne cilje in standarde znanja, ki so vezani na pravopisno zmožnost in zapisani v učnem načrtu za slovenščino (za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje). Rezultate študije primera bomo predstavili; pokazali bodo stanje pravopisne zmožnosti v raziskavo vključenih otrok, hkrati pa bodo tudi v pomoč študentom (bodočim profesorjem) in tudi učiteljem razrednega pouka kot vpogled v stanje (ne)razvite pravopisne zmožnosti pri učencih in v pomoč pri pripravi na obravnavo pravopisnih tem pri pouku slovenščine. Raziskav pravopisne zmožnosti je zelo malo (prevladujejo diplomska dela, pa še ta preverjajo pravopisno zmožnost v glavnem s pomočjo nareka), zato so tovrstne raziskave v slovenskem pedagoškem prostoru še kako potrebne. Predmet raziskave V raziskavi nas je zanimala (ne)usvojenost pravopisne zmožnosti otrok, ki so sodelovali v raziskavi. Le-to smo preverili na podlagi pravopisnih napak, ki so jih (ali ne) učenci popravili v preizkusu znanja. Vzorec Podatki so bili pridobljeni s študijo primera na štirih osnovnih šolah v severovzhodni Sloveniji (imena šol zaradi varovanja osebnih podatkov niso zapisana, hrani jih avtorica članka). V raziskavi je sodelovalo 159 otrok tretjega razreda, od tega 75 deklic (47 %) in 84 dečkov (53 %). Raziskava je bila izvedena na koncu šolskega leta 2015/16. Pripomočki Raziskava je bila izvedena s pomočjo preizkusa znanja, to je besedila, ki je bilo namensko sestavljeno tako, da je vključevalo pravopisne napake po enajstih operativnih ciljih prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja, vezanih na pravopisno zmožnost. Po S. Starc (2011) gre v našem testu za preverjanje učnih ciljev in tudi za preverjanje učne snovi. Izbrali smo si učne cilje iz učnega načrta (Učni načrt. Slovenščina, 2011), ki smo jih preverjali oz. ocenjevali. Po odločitvi, katere cilje bomo preverjali (cilje pravopisne zmožnosti za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje), smo izbrali še učno snov (primere pravopisnih napak), s katerimi smo preverjali izbrane cilje. Preizkus znanja je bil anonimen. Vseboval je pravopisno napačno zapisane besede in pravopisno napačno zapisana ali manjkajoča ločila, ki naj bi jih učenci popravili. Vključene so bile tiste pravopisne napake (11 skupin glede na 11 operativnih ciljev), ki naj bi jih učenci glede na učni načrt po koncu prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja morali znati popraviti. Pri desetih operativnih ciljih sta bila po dva primera, pri operativnem cilju raba končnih ločil pa trije (ker se predvideva zapis pike, klicaja in vprašaja). Vseh napak pravopisne zmožnosti je bilo v besedilu 23. Preglednica J: Količina napak (možnih popravkov)po operativnih ciljih CILJ ŠTEVILO NAPAK V BESEDILU Zapis besed z nekritičnimi glasovi 2 Zapis besed s kritičnimi glasovi 2 Ločeno pisanje predloga in naslednje besede 2 Ločeno pisanje nikalnice pred glagolom 2 Raba velike začetnice na začetku povedi 2 Raba velike začetnice v lastnih imenih bitij 2 Raba velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih 2 Raba velike začetnice v svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz lastnih imen bitij 2 CILJ ŠTEVILO NAPAK V BESEDILU Raba končnih ločil 3 Raba vejice pri naštevanju 2 Pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko 2 Skupaj 23 Obdelava podatkov Preizkuse znanja smo pregledali in rezultate po posameznih kategorijah in po spolu vnesli v program za statistično obdelavo SPPS. Rezultati so prikazani tabelarično, glede na posamezni operativni cilj pravopisne zmožnosti in glede na spol. Raziskovalna vprašanja V raziskavi nas je zanimalo, ali oz. v kolikšni meri v raziskavo vključeni učenci dosegajo operativne cilje in standarde znanja glede pravopisne zmožnosti za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, zapisane v učnem načrtu, in ali se usvojena pravopisna zmožnost v raziskavo vključenih učencev razlikuje glede na spol. Rezultati in interpretacija Preglednica 2: Aritmetična sredina odgovorov (popravkov) vseh v raziskavo vključenih tretješolcev Cilj N Min Max Aritmetična sredina Stand. odklon Raba velike začetnice v lastnih imenih bitij 159 0 2 1,69 0,584 Ločeno pisanje predloga in naslednje besede 159 0 2 1,68 0,649 Zapis besed z nekritičnimi glasovi 159 0 2 1,62 0,570 Raba velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih 159 0 2 1,58 0,609 Raba velike začetnice v svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz lastnih imen bitij 159 0 2 1,40 0,796 Raba velike začetnice na začetku povedi 159 0 2 1,36 0,757 Zapis besed s kritičnimi glasovi 159 0 2 1,31 0,789 Pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko 159 0 2 1,09 0,913 Raba vejice pri naštevanju 159 0 2 0,74 0,686 Ločeno pisanje nikalnice pred glagolom 159 0 2 0,72 0,818 Iz preglednice 2 je razvidno, da so bili v raziskavo vključeni učenci najuspešnejši v doseganju cilja raba velike začetnice v lastnih imenih bitij (AS = 1,69), najmanj uspešni pa v pisanju nikalnice pred glagolom (AS = 0,72). Poleg rabe velike začetnice v lastnih imenih bitij so bili v raziskavo vključeni učenci skoraj enako uspešni (AS = 1,68) tudi pri pisanju predloga in naslednje besede. Med cilji pravopisne zmožnosti, pri katerih so bili v raziskavo vključeni učenci manj uspešni, sta pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko (AS = 1,09) in raba vejice pri naštevanju (AS = 0,74). Ne preseneča, da so bili učenci najuspešnejši pri rabi velike začetnice v lastnih imenih bitij. Izbrani sta bili domači, učencem poznani imeni. Če bi bili imeni tuji ali nepoznani, bi bil rezultat zagotovo slabši. Vsekakor pa bi uspešnost učencev v tem cilju lahko bila še višja. Da so bili skoraj enako uspešni tudi v pisanju predloga in naslednje besede, pa preseneča. Predvidevali bi, da gre za težjo pravopisno snov, sploh ker pri branju vadijo knjižno branje nezložnih predlogov (povezano z naslednjo besedo), pri pisanju pa se ti predlogi pišejo ločeno. Pri zapisu besed z nekritičnimi glasovi bi učenci lahko bili uspešnejši. Prav tako pri rabi velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih. V testu znanja sta bili izbrani zemljepisni imeni učencem poznanih in bližnjih krajev, zato rezultat neprijetno preseneča. Pri pisanju glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko je rezultat verjetno slabši tudi zaradi tega, ker učencem nismo podali podrobnih navodil (namenoma), katere operativne cilje pravopisne zmožnosti preverjamo. Pri pisanju števnikov je v operativnem cilju izrecno poudarjen zapis le-teh s številko, zato smo kot pravilne upoštevali le popravke, v katerih so učenci pri glavnem števniku prečrtali piko, pri vrstilnem pa jo dodali. Rezultatov, v katerih so učenci števnik zapisali z besedo (žal v večini primerov črkovno in/ali pravopisno napačno), nismo upoštevali. Raba vejice je za v raziskavo vključene učence očitno zelo trd oreh. Preverjanje tega cilja je bilo zastavljeno tako, da naj bi učenci dopisali eno manjkajočo vejico (med prvo in drugo enoto pri naštevanju) in prečrtali eno, ki je bila preveč (med predzadnjo in zadnjo naštevalno enoto, in to celo pred veznikom in). Odvečne vejice skorajda niso opazili, zato tudi toliko nižja uspešnost (oz. višja neuspešnost) pri tem cilju. Sicer pa tudi v dodajanju vejice niso bili posebej uspešni. Očitno največji problem oz. najslabše usvojen cilj pravopisne zmožnosti je ločeno pisanje nikalnice ne pred glagolom. Gre za pravopisni problem, ki ni pereč samo pri osnovnošolcih, ampak žal tudi pri (izobraženih!) odraslih. Tej pravopisni temi bi učitelji morali namenjati še posebej veliko pozornosti, da bi se utrdila v zavesti učencev in se ne prenašala naprej. Predvidevamo, da bi bili rezultati boljši, če bi učence, ki so sodelovali v raziskavi, pred reševanjem testa opozorili na to, katere cilje pravopisne zmožnosti bomo preverjali, toda tega namenoma nismo hoteli, saj smo želeli, da učenci popravljajo po lastni presoji, brez kakršnih koli sugestij ali navodil. Zagotovo pa bi bila uspešnost še večja, če bi test sestavili z nalogami po posameznih ciljih. Tako bi že z navodilom naloge učence usmerili na napake oz. na pravopisno temo, ki bi jo preverjali v posamezni nalogi. Naš test je bil namenoma v obliki besedila, s preprostim in jasnim navodilom, naj besedilo pravopisno popravijo. Učenci tako niso bili vodeni, popravili so tisto, kar se jim je na podlagi pravopisno usvojenega znanja zdelo potrebno popraviti. Preglednica 3: Rezultati t-testa primerjave razlik med skupinama glede na spol Spol N Aritm. sredina Stand. odklon t P deklice 75 16,92 5,245 1,863 0,064 dečki 84 15,21 6,190 Primerjava v (ne)uspešnosti doseganja operativnih ciljev pravopisne zmožnosti glede na spol kaže, da so bile v raziskavo vključene deklice nekoliko uspešnejše od dečkov, vendar ne statistično značilno (P > 0,05). Med deklicami in dečki v pravopisni zmožnosti ni statistično značilne razlike, se pa kaže tendenca (P = 0,064), da je razlika statistično značilna. Preglednica 4: Rezultati t-testa za posamezne cilje glede na spol Cilj Spol N Aritm. sredina Stand. odklon t P Zapis besed z nekritičnimi glasovi deklice 75 1,63 0,564 0,084 0,933 dečki 84 1,62 0,579 Zapis besed s kritičnimi glasovi deklice 75 1,39 0,769 1,091 0,277 dečki 84 1,25 0,805 Ločeno pisanje predloga in naslednje besede deklice 75 1,72 0,648 0,747 0,456 dečki 84 1,64 0,652 Ločeno pisanje nikalnice pred glagolom deklice 75 0,63 0,785 -1,411 0,160 dečki 84 0,81 0,843 Raba velike začetnice na začetku povedi deklice 75 1,41 0,737 0,862 0,390 dečki 84 1,31 0,776 Raba velike začetnice v lastnih imenih bitij deklice 75 1,75 0,496 1,137 0,257 dečki 84 1,64 0,652 Raba velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih deklice 75 1,61 0,567 0,555 0,580 dečki 84 1,56 0,647 Raba velike začetnice v svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz lastnih imen bitij deklice 75 1,51 0,742 1,663 0,098 dečki 84 1,30 0,833 Raba končnih ločil (pike, vprašaja, klicaja) deklice 75 1,63 1,050 2,366 0,019 dečki 84 1,23 1,079 Raba vejice pri naštevanju deklice 75 0,77 0,727 0,540 0,590 dečki 84 0,71 0,651 Pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko deklice 75 1,29 0,882 2,647 0,009 dečki 84 0,92 0,908 Preglednica 4 prikazuje, kako uspešni oz. neuspešni so bili v raziskavo vključeni učenci pri posameznem cilju glede na spol. V to preglednico smo vključili tudi cilj raba končnih ločil, ki je bil pri preverjanju v preglednici 3 izvzet, saj je pri tem cilju bilo mogoče doseči največ tri točke, pri vseh drugih pa največ dve, zato glede aritmetične sredine ni bil primerljiv z drugimi cilji. Pri desetih (od enajstih) operativnih ciljih pravopisne zmožnosti so bile deklice uspešnejše; od tega s statistično značilno razliko pri cilju pisanje glavnih in vrstilnih števnikov (do 100) s številko (P = 0,009) in pri cilju raba končnih ločil (pike, vprašaja, klicaja) (P = 0,019). Pri cilju raba velike začetnice v svojilnih pridevnikih, izpeljanih iz lastnih imen bitij (P = 0,098) se kaže tendenca, da so bile deklice statistično uspešnejše od dečkov. Deklice so bile uspešnejše (a ne s statistično značilno razliko) tudi pri ciljih: zapis besed z nekritičnimi glasovi, zapis besed s kritičnimi glasovi, ločeno pisanje predloga in naslednje besede, rabo velike začetnice na začetku povedi, rabo velike začetnice v lastnih imenih bitij, rabo velike začetnice v bližnjih zemljepisnih lastnih imenih, rabo vejice pri naštevanju. Dečki so bili uspešnejši od deklic (vendar ne s statistično značilno razliko) le pri enem cilju, to je ločeno pisanje nikalnice ne pred glagolom. Rezultat zelo preseneča, saj gre za pravopisno zmožnost, v kateri so bili vsi učenci, ki so sodelovali v raziskavi, najmanj uspešni. Preglednica 5: Rezultati pravopisne zmožnosti glede na standarde znanja (minimalni standardi so označeni ležeče) Cilj N % Pravilno piše besede z »nekritičnimi glasovi« 159 81 % Piše predlog ločeno od naslednje besede 159 84 % Piše nikalnico ne ločeno od glagola 159 36 % Piše začetek povedi z veliko začetnico 159 68 % Pravilno piše znana lastna imena bitij 159 85 % Pravilno piše bližnja zemljepisna lastna imena 159 79 % Pravilno piše svojilne pridevnike, izpeljane iz lastnih imen 159 70 % Uporablja pravilna končna ločila 159 47 % Pravilno uporablja vejico pri naštevanju 159 37 % Pravilno piše glavne in vrstilne števnike (do 100) s številko 159 55 % Piše čitljivo Prepozna svoje in tuje tovrstne pravopisne napake ter jih odpravi Ker je med standardi znanja glede pravopisne zmožnosti tudi uporaba pravilnih končnih ločil, v tej preglednici podatke predstavljamo v odstotkih in ne v aritmetični sredini, saj cilji niso primerljivi (opozorjeno je že bilo, da je samo pri tem cilju zaradi zahteve po zapisu treh končnih ločil mogoče doseči tri točke, pri vseh drugih pa največ dve). Predzadnjega standarda znanja, da otrok piše čitljivo, nismo preverjali in ne ocenjevali, saj otrok nismo posebej opozorili, naj pazijo na čitljivo pisavo, pa tudi sicer bi preverjanje tega cilja bolj prišlo v poštev npr. pri nareku ali spisu. Tudi za zadnji standard znanja nimamo številčnih rezultatov, na nek način pa predstavlja skupek vseh doseženih rezultatov pravopisne zmožnosti (v naši raziskavi 64 %). Rezultati v raziskavo vključenih učencev so mestoma nekoliko v nasprotju z minimalnimi standardi, kot so označeni v učnem načrtu. Kot minimalni standard je npr. opredeljen cilj glede pisanja nikalnice ne ob glagolu, pri katerem pa so bili učenci najmanj uspešni (36 %). Nasprotno pa so bili precej uspešni (70 %) pri pisanju svojilnih pridevnikov, izpeljanih iz lastnih imen, ki pa ni označen kot minimalni standard. Z realnim stanjem in opredeljenostjo v učnem načrtu se še najbolj ujema pravilna raba vejice pri naštevanju, ki ni opredeljena kot minimalni standard in tudi učenci je (vsaj v naši raziskavi) ne obvladajo dovolj dobro. Zaključek Še posebej v današnjem času je poudarjanje in proučevanje pravopisne zmožnosti (ne samo otrok) še kako pomembno in potrebno. Ob poplavi multimedijskih pripomočkov, ki nam po eni strani sicer olajšujejo življenje, po drugi strani pa nas vedno bolj delajo pasivne, je skrb za pravopisno zmožnost in njeno razvijanje nujna. Na tem področju je narejenih premalo raziskav. Posledično tudi študenti razrednega pouka, bodoči profesorji, ne morejo poznati stanja pravopisne pismenosti učencev in se zato tudi ne primerno pripraviti na poučevanje tega dela jezikovnega pouka. Tudi zato smo se odločili, da izvedemo raziskavo, v kateri smo preverili pravopisno zmožnost učencev na koncu prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Podobne raziskave bi bile dobrodošle tudi ob koncih drugih vzgojno-izobraževalnih obdobij. Raziskava A. Valh Lopert (2017) kaže, da ni odveč oz. je celo nujno potrebno tudi pri starejših. Rezultati so pokazali, da imajo v raziskavo vključeni tretješolci dokaj uspešno usvojene cilje pravopisne zmožnosti, res da nekatere bolj, druge manj. Najbolj uspešni so bili v zapisu velike začetnice v lastnih imenih bitij in v ločenem pisanju predloga od besede. Slabo so usvojili pravopisno znanje, vezano na zapis končnih ločil in vejice, najmanj uspešni pa so bili pri zapisu nikalnice pred glagolom. Vsakršno preverjanje pravopisne zmožnosti učencev pokaže na stanje ter spodbuja k načrtnemu pristopu in obravnavi še posebej težjih pravopisnih tem. Polonca Šek Mertük (Un)achieved spelling ability objectives in the first cycle of basic school The article introduces communication ability as the elementary ability of human functioning. The focus of this article is the spelling ability as a part of communication ability. The article presents eleven operational objectives for the first cycle of basic school from the Slovene course syllabus for basic school (2011), which refer to spelling ability. The article shows learning standards and minimum standards, connected to spelling ability. By the end of the first cycle of basic school, students should achieve the following operational objectives connected to spelling ability: writing words with uncritical sounds, writing words with critical sounds, writing preposition and the following word separately, writing the Slovene negation ne (Eng. no) and the following verb separately, using capital letters at the beginning of sentences, using capital letters for personal names, using capital letters for nearby geographic names, using capital letters for possessive adjectives derived from personal names, using end marks (full stop, question mark, exclamation mark), using the listing comma, writing cardinal and ordinal numbers (to 100) using numerals. We composed a test based on the listed operational objectives of spelling ability. For the purpose of this article, 159 students, who were in the third grade at the end of school year 2015/2016, were tested on their spelling ability. The chosen students were from four basic schools in the northeast of Slovenia. In the test, we expected that the students would find and appropriately correct the spelling mistakes. The test contained 23 mistakes. The purpose of the research was to learn, if and to what extent the tested students would achieve the spelling ability's operational objectives and learning standards for the first cycle of basic school, which are determined in the syllabus. Furthermore, the purpose was to discover, if the achieved spelling ability of the tested students differentiates due to the students' gender. The results showed that the tested students excelled at achieving the objective of using capital letters for personal names (AM = 1.69). The students were least successful in writing the Slovene negation ne (Eng. no) with the verb (AM = 0.72). The students were also successful at writing the preposition and the following word (AM = 1.68). Among the less successful spelling ability objectives were writing cardinal and ordinal numbers (to 100) with numerals (Am = 1.09) and using the listing comma (AM = 0.74). Using the comma was for the students a difficult task. For the listing comma objective, the students were asked to add a missing comma and to cross out the unnecessary comma. Most of the students did not notice the unnecessary comma, therefore this objective's successfulness was lower (or the unsuccessfulness was higher). The least successful spelling ability objective was writing the Slovene negation ne (Eng. no) with the verb separately. This spelling mistake is a topical issue, not only among students, but also among adults. The teachers should devote more attention to this orthographic topic. The gender comparison in (un)successfulness at achievement of spelling ability's operational objectives shows, that girls were more successful than boys, however, with no statistical significance. Merely, a tendency (P = 0.064) is illustrated, pointing to a statistical significance. The results of the tested students are contradictory to the minimum standards marked in the syllabus. For instance, as a minimum standard is listed the objective regarding writing the Slovene negation ne (Eng. no) with the verb, although the students were at this task least successful (36%). On the contrary, the students were successful (70%) at writing possessive pronouns derived from personal names. However, this objective is not listed as a minimum standard. The use of the listing comma matches the reality and the syllabus description. This objective is not listed as a minimum standard and the students do not know how to place the comma correctly. Testing the spelling ability of students is welcome, seeing as it shows the state of knowledge. Furthermore, testing can attract attention to individual problematic topics. VIRI IN LITERATURA Bešter, M. (1992). Izrazila slovenske politične propagande (ob gradivu iz predvojnega in medvojnega obdobja) (Doktorska disertacija). Filozofska fakulteta, Ljubljana. Bešter Turk, M. (2011). Sporazumevalna zmožnost - eden izmed temeljnih ciljev pouka slovenščine. Jezik in slovstvo, 56 (3-4), 111-130. Kotnik, S. (1982). Problematika pravopisnega pouka in aktivnost učencev. Jezik in slovstvo, 27 (5), 151-155. Krajnc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Križaj Ortar, M., Bešter Turk, M., Končina, M., Bavdek, M., Poznanovič, M., Ambrož, D. in Židan, S. (2009). Na pragu besedila 1. Priročnik za učitelje. Pridobljeno s http://www.srednja.net/index. php?r=downloadMaterial&id=689&file=1. Kunst Gnamuš, O. (1984). Govorno dejanje - družbeno dejanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri UEK. Ropič, M. (2017). Pravopisne zmožnosti učencev v 2., 3. in 4. razredu. V M. Jesenšek (ur.), Med didaktiko slovenskega jezika in poezijo (str. 54—62). Maribor, Bielsko-Biata, Budapest, Kansas, Praha: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Starc, S. (2011). Sestavljanje in ocenjevanje testov. Slovenščina v šoli, 6 (4), 8—15. Šilih, G. (1955). Metodika slovenskega jezikovnega pouka. Ljubljana: Zveza pedagoških društev LR Slovenije. Valh Lopert, A. (2017). Lektoriranje kot učinkovita metoda učenja maternega jezika (za študente nesloveniste). V M. Jesenšek (ur.), Med didaktiko slovenskega jezika in poezijo (str. 76—93). Maribor, Bielsko-Biata, Budapest, Kansas, Praha: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Učni načrt. Slovenščina. Program osnovna šola. (2011). Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS. Zadravec Pešec, R. (1994). Pragmatično jezikoslovje, temeljni pojmi. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije. Žerdin, T. (2003). Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja: priročnik za pomoč specialnim pedagogom in učiteljem pri odpravljanju motenj v razvoju jezika, branja in pisanja. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Dr. Polonca Šek Mertük, Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, polonca.sek@um.si NAVODILA AVTORJEM Revija za elementarno izobraževanje je recenzirana, prosto dostopna revija, ki objavlja izvirne in pregledne znanstvene članke s področja vzgoje in izobraževanja, zlasti na predšolski in osnovnošolski stopnji. Objavljeni članki strokovnjake na vzgojno-izobraževalnem področju seznan(ja)ijo in sooč(i)ajo s sodobnimi spoznanji in razpravami na področju izobraževanja. Osnovni namen revije je povezati širok spekter teoretičnih izhodišč in praktičnih rešitev v izobraževanju ter tako spodbujati različne metodološke in vsebinske razprave. Uredniški odbor združuje strokovnjake in raziskovalce iz več evropskih držav in s tem želi ustvariti možnosti za živahen dialog med raznovrstnimi disciplinami in različnimi evropskimi praksami, povezanimi z izobraževanjem. Revija za elementarno izobraževanje torej objavlja prispevke, ki obravnavajo pomembna, sodobna vprašanja na področju vzgoje in izobraževanja, uporabljajo primerno znanstveno metodologijo ter so slogovno in jezikovno ustrezni. Odražati morajo pomemben prispevek k znanosti oziroma spodbudo za raziskovanje na področju vzgoje in izobraževanja z vidika drugih povezanih ved, kot so kognitivna psihologija, razvoj otroka, uporabno jezikoslovje in druge discipline. Revija sprejema še neobjavljene članke, ki niso bili istočasno poslani v objavo drugim revijam. Prispevki so lahko v slovenskem ali angleškem jeziku. Sprejemanje člankov v objavo Prejete prispevke najprej pregleda urednik/založniški odbor in ugotovi, ali vsebinsko ustrezajo konceptu in kriterijem revije. 1. Če prispevek ustreza konceptu in kriterijem revije, ga uredniški odbor pošlje dvema anonimnima recenzentoma. Članek, ki je vsebinsko skladen s konceptom revije, vendar ne ustreza drugim kriterijem, lahko uredništvo vrne avtorju, da ga popravi. 2. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. 3. Avtor dobi recenzirani prispevek vključno z morebitnimi priporočili za izboljšave/ popravke, v primeru zavrnitve pa z navedenimi razlogi zanjo. 4. Končno odločitev o objavi članka sprejme urednik na temelju priporočil recenzentov. Pri tem utemeljitve za svojo odločitev ni dolžan navesti. 5. Besedilo prispevka mora biti pripravljeno v skladu z Navodili avtorjem. 6. Avtor jamči, da so v prispevku predstavljeni podatki natančni, verodostojni in izvirni. Ko je članek sprejet v objavo, avtor podpiše Izjavo o etičnosti raziskovanja in Izjavo avtorja o izvirnosti prispevka. Vsi prispevki gredo skozi postopek za ugotavljanje plagiatorstva. Navodila za oblikovanje besedila Pri pripravi besedila prispevka upoštevajte naslednja navodila: 1. Tipkopis oddajte kot dokument v programu Microsoft Word. Nabor pisave je Times New Roman, velikost črk 12 za osnovno besedilo in 10 za povzetka v slovenskem in angleškem jeziku, literaturo in citate, če so daljši od 3 vrstic, razmik med vrsticami pa 1,5. Vodilni naslovi naj bodo zapisani krepko, prvi podnaslovi ležeče, drugi podnaslovi pa navadno. Naslovov in strani ne številčite in ne uporabljajte velikih tiskanih črk. 2. Besedilo prispevka naj ne presega 8.000 besed, vključno s povzetki, literaturo in ključnimi besedami. 3. Naslov prispevka naj ne presega 15 besed in naj bo v slovenskem in angleškem jeziku. 4. Prispevek naj ima na začetku povzetek v slovenskemjeziku ter njegov prevod v angleškem jeziku (oziroma obratno) in naj ne presega 100 besed. Za povzetkom naj bo 3-5 ključnih besed. Poleg povzetkov naj prispevek na koncu prispevka, pred literaturo, vsebuje daljši povzetek (500-700 besed) v angleščini, če je članek napisan v slovenščini. 5. V prispevku ne uporabljajte ne sprotnih ne končnih opomb. 6. Vire navajajte v skladu z American Psychological Association (AP) standardom. V literaturo vključite samo v tekočem besedilu navedene vire, ki jih uredite po abecednem vrstnem redu. 7. Preglednice, fotografije, grafe, zemljevide ipd. pošljite vstavite v tekočem besedilo. 8. V posebnem dokumentu pošljite naslednje podatke: ime in priimek avtorja, akademski naziv, organizacijo, kjer je avtor zaposlen tudi v angleškem jeziku, elektronski naslov, naslov bivališča in naslov prispevka. Primeri: Knjige: priimek, začetnica imena avtorja, leto izida, naslov, kraj, založba. Duh, M. (2004). Vrednotenje kot didaktični problem pri likovni vzgoji. Maribor: Pedagoška fakulteta. Članki v revijah: priimek, začetnica imena avtorja, leto izida, naslov prispevka, ime revije, letnik, številka, strani. Planinšec, J. (2002). Športna vzgoja in medpredmetne povezave v osnovni šoli. Sport, 50 (1), 11-15. Prispevki v zbornikih: priimek, začetnica imena avtorja, leto izida, naslov prispevka, podatki o knjigi ali zborniku, strani, kraj, založba. Fošnarič, S. (2002). Obremenitve šolskega delovnega okolja in otrokova uspešnost. V M. Juričič (ur.), Solska higiena: zbornik prispevkov (str. 27-34). Ljubljana: Sekcija za šolsko in visokošolsko medicino SZD. Vključevanje reference v tekst: če gre za dobesedno navedbo, napišemo v oklepaju priimek avtorja, leto izdaje in stran (Lipovec, 2005, str. 9), če pa gre za splošno navedbo, stran izpustimo (Lipovec, 2005). Prispevke lahko avtorji pošljejo po elektronski pošti na naslov rei.pef@um.si ali jih natisnjene in na zgoščenki pošljejo na naslov: UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE Koroška cesta 160 2000 MARIBOR SLOVENIJA MANUSCRIPT SUBMISSION GUIDELINES The Journal ofElementary Education (JEE) is a peer-reviewed, open access journal that publishes original research and review articles primarily but not limited to the area of elementary school education. JEE is especially committed to publishing research papers which inform educational researchers about issues of contemporary concern in education. The basic purpose of the journal is to cover a broad spectrum of education theory and its implications for teaching practice, seeking to bridge and integrate diverse methodological and substantive research. The Editorial Board brings together academics and researchers from different European countries, who seek to promote a vigorous dialogue between scholars in various fields both central and related to scientific enquiry in education. Articles accepted for publication in JEE should address an important, up to date issue in education, apply appropriate research methodology, and be written in a clear and coherent style. Accepted articles should make significant contributions to the field. In addition, JEE accepts articles which promote advances in education from closely related fields, such as cognitive psychology, child development, applied linguistics and others. JEE does not publish articles that have appeared elsewhere or have been concurrently submitted to or are already under consideration for publication in other journals. The languages accepted for the papers eligible for publication in JEE are Slovene and English. Paper Acceptance Procedure After a paper is submitted to JEE, the editor/publishing board first establishes if it is within the journal's domain of interests and meets the journal's requirements for style and quality. 1. If the paper meets the standard and the concept of the journal, it is sent to reviewers. JEE uses a double-blind review. Papers which are within the journal's domain but do not meet its requirements for style or quality, may be returned to the author for revision. 2. Authors will be notified of acceptance or rejection of the article about three months after submission of the manuscript. 3. The reviewed papers are returned to the authors with reviewers' feedback and suggestions for improvement or an indication of the reasons for a rejection. 4. The decision regarding publication is made by the editor after considering the reviewers' recommendations. The editorial board is under no obligation to provide justification for its decision. 5. The text of the paper should be edited in accordance with the Submission Guidelines. 6. Authors must certify that the data cited in the article are, to the best of their knowledge, accurate, reliable and authentic. When the article is accepted for publication, the author has to sign the Publishing Ethics Statement and the Statement of Authenticity. Manuscripts will also be submitted to plagiarism detection software. Preparation of Copy Follow these instructions for the preparation of the manuscript: 1. Submit your manuscript as a Word file. Use Times New Roman: 12 pt. for main text and 10 pt. for abstract in Slovene and English, and for references and quotations of three lines or more. All text must be 1.5 spaced and justified. Use boldface type for first level headings, italics for second level headings and regular type for all other headings. Do not number headings. Do not number headings or use uppercase. 2. The length of your paper should not exceed 8,000 words including the abstracts, bibliography, and key words. 3. The title of your article should not exceed 15 words. The title should be written in English and in Slovene. 4. At the beginning of the manuscript include an abstract (up to 100 words) in the language of the article, and its translation into the other language, followed by 3-5 key words. In addition to the abstracts also include a longer summary (about 500-700 words) at the end manuscript, before reference - in English if the article is in Slovene and in Slovene if the article is in English. 5. Do not use either footnotes or endnotes. 6. Quote references in accordance with the American Psychological Association (AP) style. Include only the sources cited in current text, arranged in alphabetical order. 7. Tables, figures and graphs should be numbered in the order in which they appear in the text (e.g. Table 1.) and should be referred to in the text. The title of the tables, figures and graphs should be 10pt and placed below the table. 8. Send a separate document with the following information: author's name and family name, address, full title of the article, academic title, affiliation and e-mail address. Example: Books: last name and name of the author, year of publication, title, location, press. Duh, M. (2004). Vrednotenje kot didaktični problem pri likovni vzgoji. Maribor: Pedagoška fakulteta. Articles from Magazines: last name and name of the author, year published, title of the article, name of the magazine, year, issue number, page(s). Planinšec, J. (2002). Športna vzgoja in medpredmetne povezave v osnovni šoli. Sport, 50 (1), 11-15. Academic Journals: last name and name of the author, year published, title of the article, information about the journal, page(s). Fošnarič, S. (2002). Obremenitve šolskega delovnega okolja in otrokova uspešnost. V M. Juričič (ur.), Šolska higiena: zbornik prispevkov (str. 27-34). Ljubljana: Sekcija za šolsko in visokošolsko medicino SZD. Citing sources in the body of the text: If a direct quotation is cited, write the last name of the author, year it was published and page number. Put this information in parenthesis (Lipovec, 2005, pg. 9). If the information is paraphrased, leave out the page number (Lipovec, 2005). Manuscripts may be sent electronically to rei.pef@um.si or in printed form, sent with a saved version on a disk to the following address: UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR REVIJA ZA ELEMENTARNO IZOBRAŽEVANJE Koroška cesta 160 2000 MARIBOR SLOVENIJA