Pregnanec in ptička.
Pregnanec;
Ptičke drage, ki od južnih priveslale ste strani, oj, povejte po resnici, kaj tam doli se godi.
Ali so cvetoča brda v cvetje se odela spet, in nad njimi še razpenja se jasnina kot popred?
Kdo je naše drago polje skrbno kakor mi zoral, kdo razore naše ljube z zlatim zrnjem obsejal?
Ptička:
Videla sem polje vaše in nebeški svod nad njim; "tožna zdaj so brda vaša, vije se nad njimi dim.
In nebo v krvavi zarji joka se nad zemljo to, kjer ne pojejo več ptičke, in cvetovi ne cveto.
Vaše njive razrahljane od morilnih so granat, v njih počiva zlato zrnje: mnog branilec doma mlad.
Naj nad grobi tam zašije vam življenje kakor prej, in ljubezen se razlije preko carstev vseh in mej!
Maksimo v.
Mati.
(Piše J. E. Bogomil.)
ati, naj grem še jaz.«
»Kam boš hodil! Saj si še otrok. Pri železnici rabijo močnih ljudi.«
»Ali doma nič ne zaslužim! Tisto pa veste, da de narja potrebujemo.«
»Peter, le doma bodi. Četudi bolj revno živimo, nič ne dé. Doma je le doma.«
»Vidite, mati, koliko drugi zaslužijo. Vidmarjev Tone je prinesel dvesto kron, Tomanov pa še več. Drugod se zasluži.«
»Če bi bil denar vse. Ali ti si še mlad, neizkušen. Bojim se zate, bojim se za tvojo dušo.«
»Mati, nič se ne bojte zame. Res nisem eden najboljših, ali vseeno...«
»Fant, ti še ne veš, kaj je tujina, ne veš, kaj je slaba tovarišija v tujini. Dobri mladeniči gredo od doma, nazaj pa pridejo — oh, kakšni, moj Bog!
»Ali jaz pojdem vseeno. Če pridejo drugi slabi nazaj, ali mislite, da moram jaz tudi. Z Bendačem sva že dogovorjena. Čez en teden gremo.«
»Če moraš iti, pa pojdi. Vedi pa, da to meni ni všeč. Skrbi me.«
Tako sta se pogovarjala Slakova mati in njen sin Peter, mladenič sedemnajstih let, ki je bil namenjen, da gre prvič v tujino, gor na Tirolsko h gradbi železnice,
V	tujino! Kratka beseda, ali koliko bridkosti je že prizadela skrbnim staršem, koliko dobrih otrok je že pokopala, vrgla v dušni in telesni grob!
V	tujino! Kako vabljiva in mamljiva je ta beseda zlasti za mladega, neizkušenega človeka!
Slakov Peter se je odpravljal v tujino.
Tiho so minevali dnevi tistega tedna. Mati jih je prebila v solzah in jokanju in si je očitala, da se je prehitro vdala sinu. Peter je pa razmišljal v radosti in hrepenenju o tujini.
Slika za sliko mu je vstajala v duši. Pelje se z vlakom, gleda nove kraje, mesta in vasi, nove ljudi srečava, tujce po obrazu in po jeziku. Pa vse je lepše kakor doma! — V tujini dela in dela, denar pošilja deloma materi, deloma ga nalaga v hranilnici. Čimdalje bolj se množi njegovo premoženje. — Čez nekaj let se kot bogat mož vrača domov. Čisto nepričakovano pride in šele na domačem pragu ga sreča mati. Ne spozna ga. Čisto se je izpremenil. Sam jo mora nagovoriti. »Mati, vaš Peter! Ali me nič ne spoznate?« Mati ga z veseljem objame. »Oh, moj Peter! Da si le prišel!« In Peter ji pokaže, koliko je prihranil. In še večje veselje! Žal ji je, ker mu je branila. — Hitro se izve po vasi: Slakov Peter je doma. Pa tisočake je prinesel! Vse ga občuduje. — Kmalu pridejo zidarji. Stari koči so šteti
dnevi. Peter zida novo hišo, mogočno in prostorno, kakršne še nima nihče v vasi. V njej živi s svojo materjo srečno in zadovoljno ...
Lepe slike, kajne! Da bi pač ne ostalo samo pri slikah! Da bi bilo kmalu vse živa resnica!
Dan odhoda.,.
Na kolodvoru v Kranju se zbirajo možje in mladeniči, vsi z istim namenom, da gredo v tujino iskat kruha ali bogastva ali pa obojega.
Semkaj spremlja mati svojega Petra. Doma mu ' je spravila vse potrebno v kovčeg. Položila je vanj tudi mašno knjižico in molek. V srce mu je pa položila doma in mu polaga še na potu polno lepih naukov. Skrbna mati! Niti trenutka ne more in noče opustiti, da ne bi poskrbela za sinov dušni blagor.
»Peter, z Bogom! Pa srečno hodi! In četudi nič ne prislužiš, ne bom se jezila. Vsak dan ti je hiša odprta, le pridi, kmalu pridi! Pa piši mi večkrat. Vse imaš v kovčegu, papir, kuverte, svinčnik, znamke, prav vse. Zato, da boš preje pisal. Pa na Boga nikar ne pozabi, veš, Peter! Pa vsak večer moli k svojemu angelčku varihu. Pa v čast Materi božji tisto molitev, ki sem te jo naučila. Pa ne pozabi tudi mene, svoje matere, ki bo doma zate molila in za teboj jokala, dokler se ne povrneš. Z Bogom, Peter.«
»Z Bogom, ljuba mati!«
Obema so solze zalile oči. Ločila sta se in se razšla, mati s konjičkom in z vozičkom in s skrbjo v srcu nazaj, sin z vlakom od doma v tujino za srečo, za bogastvom . ..
II.
Prvo nedeljo, ki jo je preživel Slakov Peter v tujini, je preživel na delu. Nekam čudno mu je bilo pri srcu, ko je prvič v svojem življenju, četudi neprostovoljno, prelomil zapoved Gospodovo.
»Ti, Jože,« je vprašal svojega tovariša, »ali bomo morali vsako nedeljo delati?«
»Ravno vsako ne. Vsako drugo nedeljo boš šele prost; tako je tukaj navada.«
»Čudna navada to! Doma smo hodili ob nedeljah v cerkev.«
»Saj tudi tukaj lahko greš. Samo potem boš šel nazaj na delo. Sem si prišel delat, ne pa molit.«
»Kakor da bi bile božje zapovedi samo za kmeta,« je rekel polglasno Peter in z neko notranjo nevoljo je vzdignil kramp in premetaval poleg ležečo lopato.
Ah, da bi že prišla druga nedelja! Takrat bo vrgel od sebe zamazane delavske cape, oblekel bo praznično obleko in zopet bo šel v cerkev. Teden se mu je zdel dolg za pol večnosti.
Ali tudi to nedeljo ni našel Peter tega, kar je iskal.
Nedelja v tujini! Petja cerkvenega — veselje mladega Petra — ne razume prav nič. Napevi neznani, pri pridigi ujame z največjim trudom tri besede: Jezus, Kristus, Marija. Ljudje v cerkvi pa sami tujci, nikogar ne pozna.
Celo nedeljo uhajajo Petru misli dol v domovino, pod domače snež-nike, Kako drugačna, koliko lepša je nedelja ondi!
Mogočno se oglaša cerkljanski farni zvon, skrivnostno in praznično doni njegov glas in hiti po prostrani ravnini od hiše do hiše in poleti v gore in povsod pove, da je danes dan Gospodov. Ljudje poslušajo njegov glas in ga umevajo. Odpravljajo se od doma, vseh pota drže na en kraj — v prijazne Cerklje, v veličastno hišo Gospodovo.
Ura bije tričetrt na deset.
Krasno ubrani zvonovi se oglase v zboru in javljajo, da je sedaj zadnji čas, da pohitiš v hišo božjo.
Služba božja se prične — služba božja v domovini. Srečni ljudje tam doli, ki lahko poslušajo petje v domačem jeziku, molijo v domačem jeziku, in duhovnik jim v domačem jeziku oznanjuje besedo božjo.
Popoldne vabi zopet zvon vernike v božji hram. Potem pa pohite fantje njegove starosti in še starejši v domače društvo, da se malo pogovore, malo razvedre in nasmejajo.
Toda nedelja v tujini! Ta je strašna, neznosna. Eno nedeljo se s krampom ali lopato v roki pripogibaš in priklanjaš zlatemu teletu — denarju, drugo nedeljo greš sicer v cerkev, a tam se zdiš zopet samemu sebi tujec med tujci.
O, ko bi mogel takoj poleteti kakor tiček čez vse gorske vrhove nazaj v domovino! Vsaj ob nedeljah bi to nad vse rad storil. Pa ne more, ne zna in si ne upa.
Ne more — pot je predolga. Preveč bi se utrudil. Z nikomur se ne more zgovoriti.
Ne zna; ne vé, odkod je prišel; ne zna povedati, kam bi rad; boji se, da bi morda zašel na napačno stran.
Ne upa si, kajti doma ga prav gotovo čaka sramota in zaničevanje:
»Ti si pa hitro dodelal. Se mi je zdelo, da bo tako,« ga bo porogljivo nagovoril sosed Kramar.
»Koliko si pa prinesel?« ga bo nagajivo vprašal Košarjev Janez.
Ubogi Peter!
Potrt in slabe volje vstopi v borno barako.
»Peter, dolgčas ti je, kaj?« ga vpraša sočutno Bendač. »Molčiš? Nič naj te ne bo sram. Meni je bilo tudi tako, ko sem prišel prvič na tuje.«
»Oh!«
»Le čakaj, Peter, vse bo bolje. Začetek je bil pa še vselej in povsod težak.«
Peter se vsede za mizo in podpre glavo z rokama.
»Čakaj, Peter, da ne pozabim. Materi moraš pisati. Gotovo še nisi nič.«
»Eno razglednico sem pač že pisal, da vedo, kje sem.«
»Kaj bo to! Toliko kot nič. Kar piši! Saj vem, da so že v skrbeh zate.«
Nerodno pero je kmalu potem zaškripalo, in okorna Petrova roka je pisala prvo obširno poročilo o novem življenju med tujci.
»Da ne pozabim,« je silil vmes Bendač, »to tudi zapiši, da boš kmalu poslal prve denarje. Takih poročil so doma najbolj veseli.«
Ko je drugo jutro odhajal Peter na delo, je vzel s seboj pismo, da ga mimogrede odda v poštno skrinjico. Še enkrat mu je naročil tisoč pozdravov za mater in za sestro. Pri srcu mu je bilo tako, da bi bil mesto pisma najrajši sam odšel proti domu.	(Dalje.)
/ V	• • v- v-
Ognjišče.
etdeset in še več let je bilo vzidano to ognjišče. Vzidano? —
Dà, vzidano v prostorni kmetiški kuhinji. Čedna, prijazna kuhinja! Pobešena z vsakovrstno, snažno kuhinjsko posodo. Skozi okno se je videlo na prostrane travnike. Nikdar pa ni mislilo in slutilo to ognjišče, da mora odtod.
In vendar! V krasnem poletnem jutru, ko je že zgodaj zasijalo na nebu solnce, ko se je dvignil škrjanček iz orošene detelje, se je dogodilo nezaslišano: staro, zvesto ognjišče je moralo od hiše — brez doma.
Vendar tako zlahka to ni šlo. Bilo je težko, težko, in kakor se je videlo, tesno združeno z zidano steno. Ni se hotelo premakniti, ne omajati. Končno pa vendar! Kaj pač zmore mrtva stvar napram človeški moči? Pomagati si ni moglo ognjišče nič več. Prišli so štirje porastli, močni možje, porivali in majali, vzdigovali in vlekli, in še preden se je docela zavedelo ognjišče, so ga že imeli zunaj na prostem, na solncu.
A tam ni ostalo dolgo. Počili so se malo ti možje, si otrli pot raz čela in: na voz z ognjiščem. Zahreščalo je na vozu.
In staro, zavrženo ognjišče se je užalostilo. Ko je še zapazilo, da je vrhnja, železna plošča dobila pri porivanju razpoko, ga je tem huje zabolelo. Kako je bilo vendar še kljub svoji starosti vedno ponosno na nekdaj čedno svojo vnanjost! A kaj misli sedaj na vnanjost v tem usode-polnem jutru, ko mora zapustiti domačijo! Posloviti se mora od ljudi, ki jim je služilo toliko let.
Težko je delo ognjišču slovo; a še težja in bridkejša se mu je zdela nehvaležnost in brezsrčnost ljudi, ki ga, v njihovi službi postarelega, sedaj odslavljajo. Staro železo, stara reč ... Kako bridko! Mu li nihče ne privošči nazadnje še dobrega pogleda v slovo?,.. Tudi ona ne, gospodinja?...
Pač ,,. res prihaja. Pozna njen korak. Pride k vozu, še nekaj let starejša od njega. Tiha, pridna, delavna ženica, ki je sleherno jutro zarana kurila ogenj na njem. Dan za dnem mu je bila družabnica ta gospodinja. Gotovo! Gospodinja se hoče brezdvomno posloviti od njega. Kako ga to gane! Zaplakal bi, a žerjavica, ki mu je neprestano polnila srce, mu je posušila že zdavnaj ves potok solza.
Tesno pri vozu obstane gospodinja. Skoro ljubeče pogladi počeno ploščo ognjišča, ploščo, ki jo je tolikrat snažila, da je bila lepo svetla. Pridna roka! »Ubogo, staro ognjišče! .,. Vsa dolga leta si mi zvesto služilo.
Še vedno si dobro___Kako rada bi te obdržala, pa...«
Kling, kling — klir — šrum! — in gospodar je izmetal iz kleti celo vrsto železnega orodja na dvorišče tik pred voz. Tudi železo, staro, sedaj prodano! Služilo mu je leto za letom, da je obdeloval z njim zemljo, sadil, kopal in prideloval.
Gospodar, čemu boš rabil sedaj orodje? .,, Nikdar več ne boš oral s plugom po rjavi zemlji. Prodal je namreč svet za drag denar podjetnikom, ki bodo stavili nanj tovarno. In mož je sedaj bogat. Ne bo mu treba več delati in ne bo potreboval več orodja. Široko se zdajci vstopi, nasmehne. Konji potegnejo in voz zdrdra skozi dvoriščne duri z nepopisnim ropotom.
Gospodinji se zdi, da odhaja s starim, zvestim ognjiščem del njenega življenja. Vzdihaje se obrne ter odide v kuhinjo, kjer že stoji popolnoma novobleščeč se štedilnik. Kljub njegovi lepoti in ličnosti pa žaluje ona po starem. Zdi se ji, da je brez starega kuhinja in vsa hiša prazna in pusta. »Staro .. , Bilo mi je še vedno dobro .,,«
»Staro« pa se je sedaj peljalo po dolgi, široki cesti. Bil je vroč poleten dan. Solnce je neusmiljeno pripekalo na ognjišče, in skoro je že mislilo, da gori v njem živ, prasketajoč ogenj kakor v prejšnjih dneh. Misel nanje, na prijazni dom, je ognjišče zopet užalostila. In kaj bo sedaj ž njim? Niti resno misliti ne utegne. Poljsko orodje ropota v svojem srdu neprestano, in ropot doni v poletni dan.
Voz drdra dalje in dalje. Vzdigava se cestni prah. Muhe nadlegujejo konje; voznik pa dremlje. Železje na vozu ropota naprej, ropota ... Naenkrat umolkne. Voz se je ustavil pred gostilno ob cesti. Postanka so bili
brezdvomno konji že vajeni. Voznik skoči z voza in stopi v hišo---
Medtem pride potnik. Utrujen mladenič, razcapane obleke in strganega obuvala. Vzpne se. na voz in obleži leno zad kakor vreča peska. Voznik se vrne, zasede svoj prostor, se ozre po tujcu in mu vrže kup slame, da mu bodi udobneje. »O - ga!« in kolesa zaškripljejo, se zavrté; železje pa oživi. To pa menda tujcu ne prija. Zamaši železje med slamo in ošine s pogledom tudi ognjišče. Le-to ga pozorno motri. Ni videti delaven človek, ki se morda vrača na večer utrujen od dela domov in ondi poseda ob ognjišču. Mladenič je brez dvoma — sin ceste. Toliko se že spozna na njem ognjišče.
In sedaj leži tujec na vozu, kot da je voz izba in ognjišče — njegovo ognjišče. Leži, pogleduje zijoče škornje, zre proti solncu. Solnce se pa zrcali na lončenem pročelju ognjišča, in svetle lise, mala solnčeca, zbadajo potnika v oči. In zaplešejo čez v lončevini vdelane podobe ,..
»Kaj je pač to? . ., Ali podoba o izgubljenem sinu . .,« Brezmiselno se ozre potnik nanj. In podoba zre njega ter ga ne pusti več iz oči —.
Izgubljeni sin! .,. Dà, izgubljen .,, Ognjišče — kje pač je že videl tako? Nekoč? — Enkrat? — Ne, stokrat — slednji dan! A to je bilo že
zdavnaj — pred leti — doma. Enako ognjišče s sličnimi podobami. In začudi se potnik, da se še dobi tako ognjišče.
Doma! — Solnce pripeka močneje. Potnik zapre oči. — Domačija! — Vidi jo v duhu pred seboj. Star, siv mlin med zelenim drevjem ,., To je bilo že zdavnaj! — Deset, ne — petnajst let! Pretesan in samoten se mu je zdel tisti mirni, zeleni kotiček. Mlinar, kmet da bi postal? Delal? Ne! Njega je vabilo čudo tujine. In ne slušaje očeta, kljub njegovemu srdu, je šel svoja pota, ki so ga vabila in peljala v omamljivo, smehljajočo se daljavo. A v smehljajočem svetu mu je zamrl pošteni, odkriti smehljaj. Zasanjano čudo se je razpršilo kot dim. V daljnem, mikavnem, veselem svetu ni vsakomur sreča mila. Tudi on je ni imel. — Zašel je — docela zašel . . .
Voznik je okrenil glavo. Zaslišal je smeh. Kdo se je smejal? Potnik? Gleda sicer brezmiselno strgane škornje, razcapane hlače, a na obrazu mu je videti izraz obupnega smehljaja.
In solnce obseva nemirne oči, obseva staro ognjišče in zrcali vanje solnčeca. Nemirne oči polagoma postajajo pozornejše, uprte v lončevino, in dobe sanjav izraz. Prej nemirne, drzne, uboge mladeniške oči!
Staro ognjišče tu!---»Ravnotäko, ne, isto je bilo doma —«
zmrmra potnik. O! — in naenkrat mu postane staro, odslovljeno ognjišče ljubo, znano, domače. Vzbudi mu spomine izza davnih dni. Li ni posedal pred njim, zrl in motril te slike kot deček: »Mati! Ni li izgubljenega sina oče odpodil s palico, ko se je vrnil?« — »Ne, sinko, oče ga je poljubil in mu odpustil...«
Kakor šumenje daljnega potočka mu zašušti na uho. Sliši, se spominja, kako je pravila žena večkrat dečku zgodbo o izgubljenem sinu . . .
Deček je bil on — in žena njegova mati... Mati! ... In staro ognjišče mu pozove v spomin sliko za sliko iz časov njegovega detinstva. Gre v mislih daljno, tiho pot k domu, zlati zibelki vse človeške sreče. Drevje šumi in potoček žubori. Mlinsko kolo se sanjavo vrti. Vse še kot nekdaj... In pòleg domača hiša. Duri so odprte. Vstopi v temačno vežo. Iz veže par korakov v kuhinjo. Ljubo, domače ognjišče! Rdeč plamen veselo plapola, kakor da pozdravlja vrnivšega se. Svetlika se plamen, zrcali se na kuhinjski posodi in črta rdeče rože na obrazu tihe žene, stoječe ob ognjišču. Mati! Zazre se mladenič v oči, in on ugleda ob svitu ognja v njenih očeh
solze. A v hipu se zasmehlja: »Vendar si se vrnil, otrok!---Dolgo
te ni bilo!« Oprime se ga za roko in povede v zapeček. On pa zre zamišljeno, sanjavo v prasketajoči ogenj. In vrste se slike —---
Kot malček že je bil zvest tovariš tega ognjišča. Spomni se zimskih dni, ko se je vračal z drugimi otroki zmrzel dolgo pot iz šole domov. Ogenj na ognjišču je veselo prasketal, nudil toplote in ogreval kosilce.
In v dolgih večerih, ko so posedali zbrani okrog ognjišča, je otrokom pripovedovala babica. Kraljeviče in kraljične, viteze in grajske gospodične je obsvital plamen v poltemni kuhinji. Pritlikavci, vile in dobrodušna bitja so polnila kuhinjski prostor. Na ognjišču je radostno prasketal ogenj.
Tudi v poletju je ognjišče imelo svoje zanimivosti. Ko je razsajala nevihta z bliskom in gromom, je mati pogasila ogenj in palila na žerjavici oljčne vejice in druge pridevke butar od oljčne nedelje. Svečano in resno je zrla deca. Blagoslovljeni dim se je dvigal k srditemu nebu, in ž njim so se zaupno dvigali vzdihi in molitev matere in otrok.
Marsikaj je doživelo in pomnilo to domače ognjišče — veselje in žalost. Nekoč pa je ostalo hladno, nezakurjeno, Bilo je to oni dan, ko je legla mati k večnemu počitku. Na večer usodnega dne so pa sedeli oče in mali pri ognjišču in plakali.
Dom, ljubo, drago ognjišče! Je li še kaj poti, ki pelje izgubljenega, domutujega tja, kjer misli, da živi še oče?---
Odmor delavcev.
Senca zastre potniku oči. Ozre se. Je li spal in sanjal? Nemo stoji ognjišče na vozu. Voz pa drči skozi gozd. Mladeniča se polasti domotožje. »Enkrat še domov — samo enkrat zopet ob domačem ognjišču kot v
minulih dneh--enkrat le še da bi slišal očetov glas--domov —
domov!« —
Toda, kako naj se vrne? Stopi naj pred očetovo obličje? Iztira ga
— potepenca --
Skozi gozdno vejevje se prikrade solnčen žarek in obsije podobo v izgubljenem sinu. »Oče mu je odpustil, — ga poljubil...« je rekel nekoč materin glas. Mati! — In mladenič zakrije obraz z dlanjo in zaplaka. Voznik se ozre in zagodrnja. —
»Odpravim se k očetu...«	Franica Zupančič.
Za tri tedne.
1. »Ata bodo prišli.«
a duri je potrkal pismonoša, vstopil in oddal vojno dopisnico. »Mama, kdo pa piše!« »Počakaj no, da preberem.«
Kodrasova mati bere in bere, obraz se ji jasni in iz prsi se privije globok vzdih: »Torej vendar enkrat!«
»Mama, kaj pa je?«
»Ata pišejo. Poslušajte: Ljubi domači! V kratkem se vidimo. Dobil bom tri tedne dopusta. Ne morem povedati, kako sem tega vesel, ko bom spet videl svoje domače. Natančneje prihodnjič. Vaš Janez K.«
Kratko pismo, pa je bilo za mater in za otroke več vredno kot sto kron.
»Ata bodo prišli!« je hitel oznanit Janezek po celi vasi.
Vsa hiša je govorila potem samo o atu: kdaj bodo prišli, kakšni so že, kdo jim bo šel naproti...
»Otroci, glejte, da bodete pridni, sicer vas bom vse atu zatožila. Veš, Janezek, ti si bil precej neubogljiv, Manica, ti si tudi rada jezikala, Tonček in Jožek — no, zaenkrat naj bo.«
Tako je opominjala mati svojo deco.
Da bi vi videli, kako so bili naenkrat vsi otroci pridni! Janezek je delal, kakor bi bil že cel Janez, ne pa šele desetleten deček. Manica je bila vkljub svojim dvanajstim letom in svoji šibki postavi naenkrat cela dekla. Še celò najmanjši, triinpolletni Jožek, je hotel pokazati, da je za delo pri hiši in ne samo za napotje. Prav res: ata morajo vedeti, da so doma samo pridni otroci.
In koliko je bilo prošenj!
»Mama, nikar ne povejte, da sem Jožka prevrnil. Saj ga nisem nalašč.«
In zopet od druge strani: »Mama, ali bodete povedali atu, da sem vam nagajala? Jelite, da ne bodete?«
»Mama,« je hitel vmes sedemletni Tonček, »ali bodete povedali, da sem bil že pri svetem obhajilu in da vsak dan molim za ata?«
»Saj jaz tudi.«
»Jaz pa tudi.«
»Pa to tudi povejte, da sem vam peljal v malen.«
»Pa da sem jaz pomagala pri žetvi.«
Prošnja za prošnjo! Vsak bi bil rad najbolj priden, vsak bi bil rad zabrisal sled na prejšnje pogreške. Mama pa niso nikomur nič obetali. »Kdor je priden in ubogljiv, se mu ni treba ničesar bati,« so ponavljali venomer.
Ata pa ni bilo tako kmalu domov. Janezek je že tožil, da se je naveličal priden biti, ker ata že tako dolgo ni. Manica ga je pa hitela tolažiti,
naj ne preneha s svojo pridnostjo in poslušnostjo: »Kaj bi bilo, ko bi ata ravno tisti dan prišli, ko bi bil ti najbolj poreden! Kako bi bili žalostni!«
Plamen pridnosti, ki je že pojemal, se je vnel nanovo.
»Ata bodo prišli! Juhuhu!«
Čudno moč ima v Kodrasovi hiši ta beseda. Nekam toliko doseže, nekam tako veselje rodi v otroških srcih, kakor če tam okrog godu svete Katarine kdo pove: »Miklavž že posluša.«
2. »Danes.«
V drugem pismu je povedal oče Kodras natančneje, kdaj pride domov.
»V sredo pred svetim Matevžem, gotovo pa v četrtek se vidimo.«
To je stalo v drugem pismu zapisano črno na belem, pravzaprav na rdečkastem.
Ata so šli včasih v Loko na semenj ali pa v Kranj ali pa v Ljubljano. Kako so jih otroci težko pričakovali.' Ko so zaslišali mati ropotanje voza in peket konjskih kopit, so dejali: »Otroci, ata gredo.« Pa se je usula cela truma hišnega drobiža in hitela naproti. Ko so zagledali konja in voz, tedaj so se oglasila mlada grla in iz njih je privrela prošnja: »Ata, štruco, ata, štruco!« In to prošnjo so ponavljali vsi noter do najmanjšega samo-srajčnika, ki je počasi lezel za drugimi: »Ata, tluco, tluco, ata!«
Tako in še z večjim hrepenenjem so pričakovali Kodrasovi svojega očeta, ki se ni vračal iz Loke, iz Kranja ali iz Ljubljane, ampak naravnost iz vojske.
»Mama, ali je danes že sreda?« je vprašal Tonček, Janez in Manica sta pa že sama vedela za ta dan.
Navsezgodaj so bili tisto jutro pri Kodrasovih pokoncu.
»Mama, ali že gremo?« je prigovarjal Janezek že ob osmih zjutraj, čeprav je prihajal vlak šele ob desetih, in do kolodvora ni bilo čez pol ure.
»Le počakaj, no. Saj vidiš, da je še vse prezgodaj. Pa hladno je še tudi. Čemu bi prezebali!«
»Saj mene nič ne zebe.«
»Mene pa tudi ne.«
»Mene pa tudi ne.«
Kako je druga jutra vsak otrok tožil, da ga zebe; kako je vsak rad pritekel v hišo, da se je malo pogrel! A danes — danes — ko pridejo ata — naj koga zebe?
Naposled izreko mama le odrešilno besedo: »Otroci, sedaj pa pojdite!«
Nikdar še niso tako radi in s takim veseljem ubogali otroci, kakor ta dan. Manica, Janez in Tonček so šli, ne, tekli so, kakor bi jih veter nesel, na kolodvor, Jožek pa je ostal doma pri mami.
Še precej časa so morali otroci čakati na kolodvoru. Naposled je pa vlak pripihal, in potniki so začeli izstopati in vstopati. Toda — kje so ata? Janezek je zlezel na ograjo, Manica se je vzpenjala na prste, ali ata le ni bilo ,.. Pač, tamle iz zadnjega voza je pa izstopil nekdo v vojaški obleki, ki ravno tako hodi kakor naš ata. Mogoče pa bodo ali pa ne?
Janezku se zmedejo usta na smeh in na jok hkrati. Tako je želel videti ata, tako jim je hitel naproti, tako je bil priden — in zdaj bo vse zastonj!
O, ne! Vojak se nasmehne in pokliče: »Janezek, Manica, Tonček! Ali me nič ne poznate?«
»Ata!« kriknejo vsi otroci naenkrat in skočijo k očetu, Nihče ne vpraša za štruco. Kaj! Samo da vidijo ata, ki ga že toliko časa niso videli. Ata jih poboža, in v očeh se mu posveti nekaj svetlega.
Počasi stopajo proti domu. Mudi se nikamor nič, povedati pa imajo toliko drug drugemu.
»Ata, kako smo mi za vas molili!« pripoveduje Janezek.
»Pa Sivko smo prodali vojakom, ali ste jo kaj videli, ata?« hiti od druge strani Tonček. — In tako notri do doma.
Jožek pa doma nič ni poznal ata. Kako neki! Saj še tri leta ni bil star, ko so odhajali.
»Jožek, ali me kaj poznaš?«
Jožek skremži obraz na jok in se skrije za mamo. Milo se stori očetu. Otrok ne pozna svojega očeta ,..
Polagoma se pa vendar tudi z Jožkom spoznata in sprijaznita.
Prijetni so bili tisti dnevi, ko so bili ata na dopustu. Koliko so vedeli povedati! Koliko so prestali in pretrpeli na vojski! Zares sam Bog jih je moral varovati, da se jim ni pripetilo nič hujšega.
»Še bomo molili za ata,« je dejala Manica Tončku.
»O še, še, pa še več!«
3. »Nazaj!«
Dopust! Ti beseda vse sladkosti za naše može in fante na bojnih poljanah! Le škoda, da tudi ti ne podajaš medu brez pelina. Sladko je snidenje z domačimi, kakor ni bilo še nikdar, zato je pa tudi ločitev grenka, kakor ni bila še nikdar.
Nazaj! Kakor bi z očmi trenil, tako hitro so potekli pri Kodrasovih tisti trije tedni.
Mama je hodila že par dni vsa objokana.
»Mama, zakaj pa vi jokate?«
»Tonček, ata bodo šli kmalu nazaj. Čez dva dni že.«
»Zakaj bodo pa šli nazaj? Saj jih imamo vsi radi.«
»Cesar jih kliče.«
»Jaz pa nisem še nič slišal.«
»Cesar tako pokliče, da samo ata slišijo!«
»Jaz bom pa šel cesarju povedat, da naj našega ata več ne pokliče.«
»Tonček, cesar je pa predaleč. Ti ne moreš do njega. Pa tak gospod je cesar, da ga moramo vsi ubogati.«
»Ali ga moram jaz tudi?«
»O tudi, tudi. Pa ata ga morajo tudi.«
»No, ga pa bom, da me bo potem rad imel. Samo to bi ga pa rad prosil, da bi nam dal ata kmalu nazaj.«
»Kakor bo božja volja, Tonček.«
Kodras je bil veren mož. To je pokazal tudi, ko je bival na dopustu. Tisti dan pred odhodom je poklical svoje tri otroke in ženo, in vsi so šli k sveti maši in k svetemu obhajilu. Dobri Bog, ali boš uslišal goreče prošnje te dobre družine, ki kleči pred teboj!
Ali naj vam opisujem Kodrasovo slovo? Saj tako vsi veste, da grenka, bridka ura je slovesa.
Potem je bila družina zopet sama. Velikanske gore in širne planjave so ločile očeta od domačih. Ali oče se ni bal. Molitev žene in otrok je pohitela k njemu na bojne poljane vsak dan.	J, E. BogomiL

Živali.
5. Zajec.
Zajec - strahopetec, svetu le v zasmeh, pred nedolžno žabo jo ubere v beg.
V polju so otroci, kužek laja tam; kužek zajčka ujel bi in pojedel — ham ...
Svet ne da miru mu; v gozdu šum dreves spiasi ga, da dirja v polje kakor bes.
Vedno ves preplašen dirja križemsvet; a če lovski psi mu pridejo na sled:
skače divje, da bi smrti se otel, dokler ga ne reši truda — lovcev strel..,
Maksimo v.
Pred oltarjem majniške Kraljice.
Enodejanjka. Osebe:
Ivanček, Mihčev brat.	Mihec.
Joško.	Tonče.
Prizorišče:
Marijina kapelica v gozdu.
1. prizor,
Tonče, Joško, Ivanček. (Vsi trije se bližajo kapelici in tam obstanejo.)
Tonče:
Kako je vse povsod veselo, narava bujno zeleni, se polje s cvetjem je odelo, in ptičje petje se glasi. (Od strani se čuje kukavičin glas.)
Joško:
Čuj, kuka v logu kukavica, prija ji pomladni cvet, ker to je lahkoživa ptica, kot je dandanes mladi svet. (Kukanje se vedno glasneje ponavlja.)
Tonče:
In cvetke te, poglej, po trati, kako prežlahtno nam duhté; jaz v šopek hočem jih nabrati, Mariji ga v darilce dati. Le nji naj v čast duhté.
Joško;
Saj res, hitimo v log zeleni! Pomladno solnce vabi nas — — in Ivanček! — Povej ti meni, zakaj obračaš se od nas? Tonče (Ivanu);
Zakaj si žalosten, tovariš? Mogoče je, da si bolan; saj treba ni, da samotariš, dokler pomladni sije dan. Ivanček (milo):
Pustita me! — Saj še ne vesta, kaj mi tako srce teži. Le poslušajta, pa izvesta, kaj moje mlade dni mrači.
Joško:
Povej, povej! Kaj te teži, iznébi grenkega se strupa! Saj lažje včasi se trpi, če se komu gorjé zaupa.
(Oba obstopita Ivančka in ga zvedavo gledata.)
Ivanček:
Oj, kdo bi se ne žalostil? Moj brat, ki sem ga vroče ljubil, je še pred kratkim dober bil, a zdaj se je pa ves izgubil. V brezbožno družbo je zašel, in tam so mu nedolžnost vzeli, lažnikom zlobnim je verjel, in v svoje zanke so ga ujeli. (Hip vse mirno, nato Tonče.)
Tonče
(pomilovalno):
Nesrečen, Ivan, tvoj je brat, a še je možno mu pomoči: Marija ključ je rajskih vrat, priprošnji njeni ga izroči.
Ivanček:
Pustita me, naj molim zdaj tu pred Marijino podobo: Marija, vrni ga nazaj, Ti, ki zatiraš svetno zlobo.
(Tovarišema:)
Vidva pa rožic naberita,
Mariji v dar jih prinesita.
(Tovariša odideta, Ivanček pa poklekne in moli:)
Marija, majniška Kraljica, izvir vse sreče in radosti, saj kličemo te: »Pomočnica«, najlepši vzor si nam mladosti. Usliši me, goreče prosim,
in brata skoro mi povrni. To prošnjo v svojem srcu nosim, nikar, nikar me ne zavrni. Kako doma žaluje mati, ker zgubil drag se njen je sin; ko pride noč, ne more spati od silnih srčnih bolečin. 0, vrni spet ga v nje naročje in ne zavrzi prošnje te otročje!
(V bližini se čuje šum. Ivanček posluša, vstane in reče tišje:)
Moj bratec tu? Kaj neki vodi ga sem v zeleni, senčni gaj? Saj on navadno sem ne hodi, in skoro tuj mu je ta kraj. — Proč! Tukaj najti me ne sme! Uverjen sem, da me sovraži. Za grmom tukaj skrijem se, Marija, Ti mu srd ublaži. (Zaupno zroč v kip počasi odide.)
2. prizor.
Mihec, pozneje Ivanček.
(Mihec pride počasi iz šume ter se ustavi pred kipom.)
Mihec:
Dovolj je zmot, dovolj pregreh, Proč s to tovarišijo: Obljubljam tu na svetih tleh, tu pri kapeli pred Marijo!
(Poklekne in skesano moli:) Marija, nikdar, nikdar več ne bom med zlobneže zahajal, otrok naj bodem tvoj goreč, spet v cerkev pridno bom prihajal.
(Otožno-veselo:) 0 mamica, predraga vi, dozdaj ste solzice točili, zdaj hočem vas ubogati, še boste me ljubili.
(Ivanček se počasi bliža Mihcu.)
Zagrinja
Ivanček
(osupljen, vendar veselo);
Pogled veselja ti žari, ki bil je še pred dnevi mračen — povej! Kaj v tebi se godi, da si naenkrat ves drugačen?
Mihec:
0, Ivanček, ti bratec moj, Mariji nekaj sem obljubil. Le pridi! — Nič se me ne boj, odzdaj te bratovsko bom ljubil.
(Ivanček pride, poljubi Mihca, poklekne in moli.)
Ivanček:
Marija, to je tvoje delo! Ti bratca meni si vrnila. Zato bo vekomaj plamtelo srcé zaté in duša Te ljubila.
(V ozadju šum. Tonče in Joško prihajata s šopki.)
3. prizor,
Ivanček, Mihec, Joško, Tonče. Tonče
(strmé):
Kaj vidiva? Je li resnica? Kako si, Mihec, sem zašel? In resna so ti rožna lica, da človek skoraj bi strmel.
Joško:
Marija ga je pripeljala, ki je otrokom skrbna mati. V zahvalo rož sva ji nabrala," saj ona jih stotero plati. (Polagata šopke pred Marijo.)
Ivanček
(slovesno):
Ta Mati darček vsak povrne, saj prebogata je Kraljica, kar se izgubi, vse ona vrne, saj je kristjanov Pomočnica.
Starček si spomin obuja.
Žarko solnce izvabilo je cvetice iz zemlje, privabilo z južnih krajev mnogo drobnih pevcev je.
Deca skače po livadi, trga nežni, mladi cvet. Tudi starček je pred hišo prišel se na solnce gret.
Slastno pije vzduh vonjivi, žar mu vliva novo moč, in spomine si obuja na mladost čez polje zroč-
Bo-li učakal še katero srečno, blaženo pomlad? Bo-li gledal še kot danes kdaj prek pisanih livad?
Misel se na smrt mu vzbuja, čelo krijejo megle. Tudi pomladansko solnce skrilo se je za gore.
Mokriški.
Modrost v pregovorih, domačih in tujih.
Jed. (Jelo.)
Kratka jed, dolgo življenje. Dobra jed se sama ponuja. Delo beli jelo.
Ni jela brez dela. — Kdor ne dela, je brez jela.
Pri petju in jedi nikdar nikomur ni bilo hudo.
Še pes ima pri jedi rad mir.
(Jedro.)
Ako te jedro mika, zgrizi lupino. Iz prazne lupine ni jedra izkljuvati.
Jesti.
Človek ne živi, da bi jedel, ampak le jé, da more živeti.
Zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo pa tudi za mošnjo.
Malo piti, malo jesti je pol življenja. Doma ješ, kar imaš, drugod, kar do-bodeš.
Jeza.
Naj solnce ne zajde, preden tvoja jeza
mine.
Jezo in jezik imej na uzdi. Jeza se s krotkostjo kroti (umiri).
V jezi je najbolje — odlašati. — Najboljše zdravilo zoper jezo je zelišče »hiti počasi«.
Kdor jezo premaga, zmaga velikega sovražnika.
Jeziti se je človeško, jezo ukrotiti krščansko.
Z jezo se malo opravi.
Kar se v jezi stori, navadno nič prida ni. — V jezi se ne govori in ne dela nič pametnega.
Jeza je slaba svetovalka. — Kamor jeza prihaja, tam pamet odhaja.
Jeza vsakemu zločinu vrata odpira.
• Jeza krajša življenje.
Kdor v jezi pije in v žalosti molči, nikdar dolgo ne živi.
Kdor gre v jezi spat, si noč pokvari.
Jeza žalost (kesanje) za sabo vodi. — Jeza odide, kesanje pride. — Jeza z neumnostjo prične in konča s kesanjem in sramoto.
Kdor v jezi kàj dela, ne vé, ka; dela. — Jeza ne vé, kaj dela. — Jeza je slepa. — Jeza oslepi človeka.
Ogenj jefee zažge najprej svojega gospodarja. — Jeza nikomur bolj ne škoduje kot njemu, ki se jezi. —- Jeza zbada druge s ši-vanko, sebe pa z bodalom.
Jeza je kakor živo apno. — Jeza se ne posvetuje dolgo. — Jeza je kratka norost. — Jeza več pokvari v enem trenutku, kot more pamet popraviti v enem dnevu.
so
Jeza posojuje orožje. — V jezi se izpre-meni vsaka reč v orožje.
Jeza brez moči se osmeši.
Jeza brez moči se kmalu ohladi.
Kaj pomaga jeza možu, ki se ga nihče ne boji?
Otrokova jeza ne straši nikogar.
Jeza rodi jezo.
Tiha jeza, huda jeza.
Jeza ne zna krotiti jezika.
Jeza se zna tudi smejati.
V jezi vzkipi, kar v srcu vre.
Srce spoznaš po jezi.
Reki. Jeza ga lomi.
Jezo kuhati. (Jezo v srcu netiti.)
Jezo požreti. (Hitro in krepko premagati.)
Jezik.
Kakršen je jezik, tak je človek.
Jezik je najboljši in najhujši ud. — Jezik vodi svojega gospoda k sreči, pa tudi v nesrečo.
Kar je v srcu, to je tudi na jeziku. — Kar srce misli, jezik govori. — Jezik je srca tolmač. — Jezik je služabnik (v službi) srca. — Jezik je zrcalo misli. — Po jeziku se srce spozna. — Jezik in srce sta le za ped narazen.
Kdor zna krotiti svoj jezik, ta je pravi junak. — Kdor varuje svoj jezik, varuje svojo dušo. — Jezik držati za zobmi, je čednost nad vse čednosti.
Jezik ti bodi kakor ujetnik v ustih.
Jezik ni vselej odmev srca.
Jezik naj ne bo modrejši nego glava. — -Jezik naj ne govori, če mu glava (srce) ne veli. — Jezik naj ne prehiteva misli.
Boljši prekratek kot predolg jezik.
Bolje jezik v srcu kot srce na jeziku. (Ni vedno varno razodevati, kar kdo misli ali čuti.)
Na jeziku med, pod jezikom kis.
Sladek jezik, strupeno srce.
Umazan jezik, umazano srce.
Laskav jezik zastruplja ušesa.
Dva jezika sta za ista usta preveč. (Č e kdo govori zdaj tako, zdaj dru-g a č e.)
Zloben jezik napravi mnogo zla.
Zloben jezik je hudo orožje (huda puška). — Zloben (lažnjiv) jezik hujše rani (seka) kot meč. — Opravljiv jezik je ostrejši kot britev.
Obrekljiv jezik je meč, ki umori tri hkrati: njega, ki posluša, njega, ki je žaljen, in samega sebe.
Jezik seže od zemlje do nebes, če mrtvim čast krade.
Kar jezik govori, mora često glava plačati. — Jezik je glavi nevaren. — Ko bi bil
jezik vislice, koliko obešencev bi moral marsikdo nositi s seboj! — Več jih ubije jezik kot meč (sablja).
Nebrzdan jezik napravi .več škode kot konj brez uzde.
Čim daljši je jezik, tem krajša roka. — Dolg jezik in kratka roka sta rada skupaj. — Če jezik mlati, je mlin brez žita. (Kdor veliko obeta, malo stori.)
Za zlobne jezike gluho uho!
Eden rabi jezik, drugi zobe.
Ako lažejo ušesa, laže i jezik. (Ako sem slišal laž, povem laž.)
Kdor jezik ima, v Rim zna. (Zna najti prava pota in sredstva.)
Jezik edini narode.
Marsikateri se s tujim jezikom pači, z domačim pa berači.
Kdor materin jezik zaničuje, i matere ne spoštuje.
Reki. Imaš jezik kot krava rep.
Ne molči, ko bi mu na jezik stopil (ko bi mu tri vozle na jezik naredil).
Jezik ga je zadavil.
Jezik mu (ji) gre kot mlinsko kolo. — Ima nabrušen (namazan) jezik.
Govori z dvojnim jezikom.
Jezik se mu zapleta.
Jezik mu gre po bergljah. (Če je kdo pijan ali če jeclja.)
Na jeziku mi je. (Ne morem se takoj spomniti.)
Drži jezik za zobmi! (Molči!)
To je jezik, ki se še ni nikoli zlagal. (Z a šalo, če se jezik ponuja kot jed p r i m i z i.)
Času primerna uganka.
Priobčil Stepin.
Beseda črke tri ima, vse želje polni nam srca; a beri jo samo nazaj — od nekdaj slaven znači kraj. Prečasten mašnik tam živi, ki so prvotne črke tri njegovo geslo zdanje dni.
Besedo novo pa dobiš,
če v eno prejšnji dve stopiš
in eno črko izpustiš:
Pove o njem beseda ta,
kako odstranja spor sveta. 1
Šaljivo vprašanje.
Kateri les peče tudi takrati ko ni segret ali goreč?
(Rešitev in imena rešilcev v prih. številki.)
»Vrtec« izhaja I. dné vsakega meseca in stane s prilogo vred za vse leto 5'20 K, za pol leta 2'60 K. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Pred škofijo št. 9.
Izdaja društvo »Pripravniški dom«. — Urejuje Anton Kržič. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.