Vprašanje učiteljske izobrazbe na IV. mednarodni kjonfferenci za javni pouk v Ženevi Mednarodna pisarna za vzgojo (Bureau international d'Education) v Zenevi je letos organizirala IV. mednarodno konferenco za javni pouk, ki se je vršila v dneh od 15. do 19. juilija 1935. v Zenevi in kateri so prisostvovali zastopniki 41 kulturnih držav, med njimi tudi zastopnik Jugoslavije. Dnevni red konference je obsegal naslednje 4 točke: 1. predložitev iporočil prosvetnih ministrstev o vzgojnem gibanju v 1. 1934/35; 2. poklicna priprava učiteljstva narodnih šol; 3. poklicna priprava učiteljstva srednjih šol; 4. prosvetni sveti. O poslednjih treh točkah »o bile sprejete zadevne resolucije, od katerih so za nas najzanimivejše tiste, ki govore o obrazovanju učiteljstva narodnih šol. Konferenca je razpolagala z ogromnim materialom, ki ga je prej-ela mednarodna pisarna za vzgojo na svojo anketo o obrazovanju učiteljstva nar. šol (gl. Bulletin du Bureau international d'Education, IXe annee, No 34!), kajti domala vse države odn. njih prosvetna ministrstva so izpolnile njen natančni vprašalnik. Pri obravnavanju se je pokazala velika pestrost v naziranjih, ki je povzročila, da siprejetj sklepi ne prakoračijo zelo splošnega okvirja. Kljub temu moremo brez težave ugotoviti nekoskupnolinijo, ki bo nedvomno pomagala, da se bodo poe^dine države z boJjšo srečo in večjo razsodnostjo prej ali slej spet lotile reforme učiteljiske izobrazbe. Iz sprejetih resolucij (gl. Bulletin du B. I. d' Educ, IXe annee, No 36!) js tudi razvidno, kako zelo se skladajo z nazori, ki smo jih Islišali o priiliki letošnjih iskupščin JUU, osobito v Ljubljani dne 12. julija t. 1. (iprim. tudi moj referat o reformi učit. izobrazbe na isti skupščini, ki izide v celoti v 1. štev. letošnjega »Popotnika«!). To ni važno samo radi tega, ker lahko z veseljem ugotovimo, da s svojimi težnjami nismo osamljeni, marveč tudi zato, ker je bodoča korenita, nepolovičarska reforma možna le na osnovi trdnih in dobro preroišljenih zahtev. V naslednjem naj govore resolucije same! 1. Uvažujoč, da so aktualne ekonomake in socialne prilike ter razvoj ved zelo otežili in zamotali nalogo učitelja narodne šole; da je v vzgojnem delu učiteljeva osebnost odlo- čujoči čini'telj in da je potemtakem vprašanje poklicnega obrazovanja bodočega učitelja največje važnosti; da v tem obrazovanju glavni poudarek ne gre samo obči in iposebni pedagoški naobrazbi, nego mimo tega in predvsem moralni vrednosti: si koinferenca čestita k dejstvu, da vprašanje pripravljanja učiteljev narodnih šol skoro v vseh državah prvenstveno zaposluje šolske uprave. 2. Docela upoštcvajoč razlike tega >pripravljanja v razpih državah, vsiljeme po zgodoviinskih, zemljepisnih, gospodarskih in socialnih prilikah, ugotavlja konferenca, da obstaja struja, ki se zavzema za pripravo učiteljstva narodnih šol na univerzah ali univerzitetskih pedagoških inistitutih ali na ipedago ških akademijah po predbodnih STednješolskih študijah. 3. Konferenca izraža željo, da bi ^se za pripust k učiteljski funkciji in torej tudi k pedagoškemu obrazovanju določila takšna starost, ki bi jamčila za zadostno moralno in intelektualno zrelost mladega učitelja pred njegovim vstopom v funkcijo in za njegovo jasno zavest o njegovi nalogi in o mjegovi odgovornosti; da bi se izbira kandidatov ne ozirala samo na izkazane vednosti, nego bi z vso resnostjo upoštevala moralne, intelektualne in fizične zmožnosti; da bi bil študij bodočega učitelja breziplačen ali da bi se potrebnim vrednim kandidatom podeljevale vsaj štipendije. 4. Konferenca je mnenja, da se mora poklicna in pos&bna pedagoška priprava povečati z dobro občo naobrazbo; da mora potemtakem študij trajati dovolj dolgo, da si ipridobe učenci brez preobremenitve dobro občo in zadostno poklicno naobrazbo; da je končno možno zagotoviti najprej toobčo izobrazbo, poklicno obrazovanje pa potem prepustiti središčem pedagoškega obrazovanja (univerzam, ipedagaškim fakultetam, univerzitetskim institutom, akademijam ali pedagoškim institutom, učiteljskim šolam), vsaj v tistih državah, kjer menijo, da je nemogoče v isti šoli nuditi občo in pedagoško naobrazbo. 5. Konferenci se zdi potrebno, da glede na poklicno obrazovanje bodočega učitelja učni načrti i.n urniki ne upostevajo samo teoretskega študija pedagogike in njenih pomožiih znanosti, nego mimo tega z vso resinostjo tudi praktično pripravo; da bodi primerno mesto zagotovljeno tudi gospodarskim in umetnostnim disciplinam, v katere bodo učitelji pozneje morali uvajati poverjeno jim deco, bodisi v sami šoli, bodisi v organizacijah pošoilske vzgoje; da se razen tcga upošteva važna vloga fizične vzgoje za obrazovanje osebnosti. Konferenca želi, da bi se poklicno (pedagoško, psihološko, socialno in praktičnoi obrazovanje navdahnilo z načeli aktivne šole ter da bi se primerno gojilo individualno izsledovanje, in uvažuje, da mora poklicno obrazovanje zagotoviti bodočim učiteljem tesen kontakt s prefoivailstvom, med katerirm bodo delovali, posebno v podeželskem okolju; izraža komčno željo, da bi se spoznala osobita važnost dodeljenih vzornih (poskusnih) šol, ki naj bi obsegale tako podeželske, kakor mestne šole. 6. Konferenca je mnenja, da mora biti priprava podeželskih in mestnih učiteljev tam, kjer se pokazuje potreba diferenciacije, na isti višini ter mora nuditi iste pravice; ona ugotavlja, da v več državah priključujejo bodoči učitelji' svoji obči poklicni pripravi specializacijo v izvestnib posebnih disciplinah, ki jih bodo mogli pozneje poučevati vsaj pri najstarejših učencih narodne šole. 7. Konferenca smatra, da naj se definitivno imenovanje mladih učiteljev izvrši šele po zadosti dolgi, racionalno organizirani in dovolj kontrolirani pripraviljalni dobi; ona izraža željo, da bi se institucija izpopolnjevalnih stažev za vežbajoče se učitelje g&neralizirala in postala predmet stalne ureditve. Zanimivo je, da resolucije prav nič ne omenjajo višje odnosno nadaljnje učiteljske izobrazbe, čeprav je za prehod izredno pomembna. Natančneje bom o njej razpravljal v eni prihodnjih številk »Učit. tov.«, toda že zdaj ugotavljam dejstvo, da je od pravilno umevane in razumno izvajane višje in nadaljnje učiteljske izobrazbe odvi&na povezanost in duhovna enotnost starejše in mlajše učiteljske generacije. To je potrebno že danes, toliko potrebnejše pa bo takrat, ko se pridružijo učiteljstvu, šolanemu še v učiteljskih šolah mladi učitelji, ki bodo prišli že s pedagoških akademij. Prevelika razlika v izobrazbi, miselnosti in nazorih bi se najusodneje izražala baš v šolskem ¦delu ter bi vsaj začasno lahko povzročila, da bi prišli iz dežja pod kap. Da se to svoječasno ne bo zgodilo, bodo morale sedanje učiteiljske generacije že zdaj posvetiti vso svojo pažnjo zgoraj omenjeni nadaljnji in višji izobrazbi. Gustav Šilih.