temveč iz zlitine bakra in arzena. Vse druge možne kovine, ki bi utegnile biti v sekiri zastopane, kakor so kositer, svinec, srebro, nikel, kobalt, antimon in bizmut, so v sekiri zastopane v tako neznatnih količinah, oziroma naha­ jamo samo njihovo sled ali jih pa sploh ni, tako, da so bile vsebovane že v samem bakru, iz katerega je bila izdelana sekira ali pa so vanjo prišle pri mešanju z arzenom, katerega je v sekiri 7,80 %. Tako je ta zlitina ista, kakor so zlitine bodal z držaji (Stabdolche), ki so jih našli v Srednji Nemčiji. Toda podobne zlitine nahajamo tudi v drugih predelih mediteranske oblasti. Ne­ kateri domnevajo, da je zlitina bakra z arzenom starejša kakor pa zlitina bakra s kositrom (str. 12). S tem vprašanjem se je že poprej ukvarjal tudi Helmut Otto (Forschungen und Fortschritte 1959, 598 sl.). Analiza sekirice iz Vince sedaj samo potrjuje posamezna sklepanja, češ da večja množina arzena v bakrenem objektu ni omejena le na posamezne predele, temveč da je bila takšna predelava nemara splošno v rabi v nekem časovnem razdobju blizu drugega tisočletja pred n. & Pri svojem oporekanju tako visoke datacije omenja avtor, da so v isti stratigrafski globini našli tudi neko železno orodje, ki bi naj bilo po svoji obliki podobno orodju iz klasične Grčije. Leta 1911 že so v kulturni plasti našli del železnega obroča z luknjo za ročaj ca. 5,14 m globoko. Ta dva ob­ jekta služita avtorju za datacijo teh plasti v železno dobo, čeprav ni nikakr­ šnih drugih elementov, ki bi jih mogli pripisati tej periodi. V teh plasteh, kolikor še ne nastopajo čisto neolitski objekti, imamo tudi že badenske ele­ mente in pa panonsko keramiko, ki seveda nikakor ne morejo biti železno- dobni. Pojav železnega objekta v globini 1 m je možen tudi v Vinci, saj so komaj nekaj metrov od tam našli tudi latenske železne objekte. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je bila na tem mestu tudi slovanska nekropola zgodnjega srednjega veka, zaradi česar je do te globine mogel prodreti tudi zgodnjesrednjeveški predmet, ki res nima nič predzgodovinskega, verjetno pa tudi nič klasičnega na sebi. Nekoliko bolj zapleteno je vprašanje frag­ menta obroča, ki pripada, kakor avtor pravilno domneva, leseni vedrici. Vse­ kakor je tu vprašanje globine, ki presega ca. 5 m. Vendar pa tudi tak železen predmet v neolitskem materialu ne more nuditi nikakršne opore za datacijo. Verjetno je, da je ta predmet prodrl do te globine ako že ne zaradi kakega prekopavanja, pa zaradi zemeljskih razpok, ki sem jih tudi že omenil na drugem mestu (Arheološki vestnik 1950, 165) in ki so včasih zaradi izpod- jedanja Donave tudi po nekaj metrov globoke. Sam obroč pa pripada ne­ mara kasnejšim slovanskim vedricam. Bakrena sekira, ki so jo našli v Vinci, se časovno povsem ujema z dru­ gimi kulturnimi ostalinami, ki so jih našli v isti globini, to so p a kakor sem že omenil, elementi badenske in panonske keramike, ki so jo mestoma našli tudi še globlje, kakor pa imenovano sekiro. Miloje M . Vasic: Deo inventara jednog groba iz Vince (Srpska akademija nauka Starinar, organ Arheološkog instituta SAN, knjiga I, Beograd 1950, str. 15—17, 5 slike v tekstu in angleški povzetek). Avtor objavlja nekaj predmetov (železen nož, železno kopje in kameno sekiro), ki so jih slučajno našli v Vinci pri kopanju temeljev za šolo. Najdišče jo ca. 300—400 m oddaljeno od mesta, kjer so raziskovali neolitsko naselbino v Vinci. V članku se avtor ne spušča v datacijo posameznih predmetov, temveč le ugotavlja, da tudi ta material podpira njegovo datacijo začetkov naselbine Vince v VII.—VI. stoletje. Ne oziraje se na mnenje in hipoteze avtorja, je po­ trebno omeniti nekaj momentov. Železni nož in kopje nesporno pripadata la­ tenski periodi. Kopitasto kameno sekiro, ako je sekira res takšna, za sedaj ni še mogoče pravilno' datirati, gotovo pa pripada veliko zgodnejšemu času, kakor omenjena železna objekta. Avtor označuje to najdbo kot grobni in­ ventar. Nikjer pa ni dokaza, da bi bil tu res kak grob. Vse predmete so našli slučajno, pri kopanju temeljev za šolo. O njih najdbi nimamo prav nobenega drugega podatka. Poleg teh od avtorja objavljenih objektov pa so na istem mestu in istočasno z njimi našli tudi večje število fragmentov keramike. Ti fragmenti pripadajo naselbinskim objektom. Zato je zelo verjetno, da vseh teh predmetov niso našli na enem mestu oziroma na kupu, temveč so bili na vsem prostoru, kjer so kopali temelje. V tem primeru pa moramo računati tudi z različno stratigrafsko globino. Tako seveda že sama po sebi odpade hipoteza o kakem grobu, za katerega bi bili sicer vsaj podatki o najdenih človeških kosteh ali pa o žganini. Milutin V . Garašanin: Potiska kultura u Banatu (Srpska akademija nauka, Starinar, Organ Arheološkog instituta SAN, Nova serija, Knjiga I, Beograd 1950, str. 19—25, 7 risb v tekstu in francoski po­ vzetek). Tiška kultura, ki je dobila ime po reki Tisi, kjer je glavno področje njenega širjenja, je deloma tudi v Jugoslaviji samostojna kulturna skupina, vendar pa je področje njenega širjenja pri nas omejeno le na severni del Vojvodine. Avtor je obdelal ustrezno kulturno gradivo s področja Banata. Tu pa za sedaj dobi le 4 čista najdišča tiške kulturne skupine, sodeč po ma­ terialu, ki ga je imel v muzeju v Zrenjaninu. Vsekakor se bo to število znatno povečalo, ko bo vse področje sistematično raziskano. Prav pogosto pa na­ letimo na tiško kulturno skupino tudi v zvezi z drugimi skupinami, prven­ stveno z materialom vinčanske skupine. Kakor je ugotovil avtor, se tiška skupina na področju Jugoslavije širi le po severnem Banatu, medtem ko so južnejše najdbe te skupine vedno le v zvezi z drugimi skupinami, oziroma s starejšo vinčansko kulturno skupino, kjer je ta tudi močnejša. Avtor je tudi ugotovil, da so na najdiščih s čisto tiško kulturo fragmenti keramike vinčanske skupine, kar mu obenem s tiškimi elementi na najdiščih vinčanske kulturne skupine, med katerimi je tudi sama Vinca, služi kot temelj za ugo­ tovitev medsebojnega odnosa teh dveh skupin. Tako sklepa pravilno, da je tiška kultura časovno paralelna s starejšo' in mlajšo' vinčansko skupino. Hkrati je bil med njima tudi zelo živ stik, tako da sta skupaj mogli spre­ jemati neke nove elemente. Tudi zamenjava kulturnih dobrin je morala biti med njima živa, tako da so izvirni predmeti ene prehajali na področje druge skupina Avtor dalje v razpravi izloča iz okvira tiške kulturne skupine posa­ mezne objekte, oziroma posamezne tipa si so jih nekateri madžarski arheo­