TRIBUNA LETNIKXXI Svoboda, ki je le za pristaše vlade in za člane partije — čeprav je njihov o število ne vem kako veliko — ni prava svoboda. Svoboda je Svoboda tistih, ki mislijo drugače. (rosa luxemburg) LJUBLJANA, 6. MARCA CENA 1Ndin VISOKOŠOLSKA DIDAKTIK prof. dr. Vlado Schmidt (predavanje za fakultetni odbor FF, 17. XI. 71, povzel V.Z.) Študentske in profesorske kritike in raziskave študijskih in izpitnih režimov na univer?.ah so v zadnjih letih pokazale na slabosti sedanjega i zpitnega režima: — izredno slabo preverja znanje diplomantov, irna majhno prognostičn no vrednost ocenjuje se le reprodukcijska sposobnost, zapomnjevanje, ne pa krit ičnost, ustvarjalnost, sposobnost za znanstveno raziskovalno delo — slabe mentalnohigienske posledice — subjektivno ocenjevanje — znanje se zahteva le v določeni enkratni situaciji (v trenutku izpita), čeprav je znanje potrebno vedno Te slabosti je mogoče odpraviti z DRUGAČNIMI OBLIKAMI PREVERJANJA IN PRIDOBIVANJA ZNANJA : — študentovo raziskova!no delo — večji poudarek na seminarskih in diplomskih nalogah — teamsko delo (ki lahko v veliki meri nadomesti predavanja in semin arje) — diskusijska aktivnost Treba je prenašati težišče na te druge oblike. Kako pa je vendar mogoče izboljševati tradicionalne izpite? — določiti obvezno snov za pozitivno oceno (to dodati učnim progra mom, da ne bodo študentje še naprej zbirali podatkov o profesorjev i izpitni zahtevnosti ilegalno, po hodnikih) — vprašanja napisati na listke, študent jih izbira z vlečenjem — študent navede v prijavnici, ali hoče, da je izpit javen ali ne — ocenjevati večkrat v krajših časovnih presledkih — testi znanja — uvesti le tri ocene: ni opravil, opravil, opravil z odliko — študent naj vsaj deloma sam določi, kaj hoče biti vprašan: profesor ga mora vprašati tudi iz enega ali dveh temeljnih koinpleksov, s kate rimi se je študent posebej ukvarjal. Boljši profesorji tako že dolgo ravnajo — take teme potem tudi določajo za klavzurne naloge. — odpraviti absurdno kontrolo pri klavzurah: dopustiti uporabo litera ture. Študent tako ne bo dokazoval le svoje memorativne sposobno sti ampak tudi razgledanost po literaturi, kritičnost, sposobnost osv etljevanja problematike z novih aspektov ipd. Seveda morajo biti na slovi nalog potem ustrezno zastavljeni, tako da onemogočajo prepi sovanje. Ukrepi proti nevrozam, ki jih povzroča sedanji izpitni režim: — študent mora imeti pravico brez posledic odstopiti celo med izpitD m, in to ne da bi moral svoj sklep obvezno utemeljevati — določiti najmanjši obvezni čas trajanja izpita. Zlasti negativna ocen a mora biti ugotovljena po daljšem času (ne le 15 minut, kot doslej). Študent ne sme pasti že zaradi prve neumnosti, ki \o blekne, pa naj bo ta neumnost še tako velika. — pravica ponavljanja izpita ne sme biti omejena (kot je pri nas na trik ;at); ražiskave so pokazale, da se zaradi tega število izpitov ni poveč alo — ae študent opravi izpit z najnižjo oceno, za štipendijo ali posojilo pa je pogoj dobra ocena, lahko izpit ponavlja; obvelja boljša ocena (ne pa povprečje!) Pri reelekciji je treba upoštevati tudi profesorjevo pedagoško sposob nost. V reelekcijskih komisijah morajo sodelovati tudi študentje. Razis kave so pokazale, da argumenti nasprotnikov sodelovanja študentov („ študenti bodo favo;izirali profesorje z manjšo izpitno zahtevnostjo, st rogostjo") ne držijo. Mladinska knjiga v Ljubljani nam je POSLALA V OCENO: Ferdo Godina: Ljudje Nada Kraigher: Moj sin v Kirgiziji Lučka Petrič: Rumeni konj POPRAVEK V 12. številki morate videti pod prispevkom ETO TO SAM VAM JA ta tri imena: Marjan Pungartnik, Boris Mazalin in Nikola Damjanič. SKLIC ZBORA SODELAVCEV Urednik za univerzitetno problematiko sklicuje vse ^odelavce za vpr ašanja UNIVERZE, ŠTUDIJA, REFORME UNIVERZE, UNIVERZITE TNEGA CENTRA in tako dalje. Razgovor in dogovor bo v prostorih Tribune, Trg revolucije 1/11 v p etek, 10. marca 1972. Čas: ob 18. uri. ZOPETO LEVICARSKI PAROLI Darko Štrajn Skušam odgovarjati na polemiko Stanka Hočevarja v 13. številki Tr ibune o mojem zapisu ,,proti perverziji levičarske parole", kljub temu, da se mi zdi, da večina njegovih mnenj problemsko in argumentirano p ravzaprav ne zadeva mojega zapisa. Vendar pa gre za samo problematik o, ki je za, trenutno zgolj latentno prisotno študentsko gibanje, verjetn o precej pomembna, če pomislimo, da z iskanjem adekvatnega načina delovanja sovpada tudi vsebinska orientacija gibanja. Če danes skušamo premisliti nemško študentsko gibanje, ki je velik o energije in prodornosti pokazalo nevzdržnost sedanjih družbenih ra zmerij, se nam pojasnjuje, odkod Dutschkejeva parola o dolgem maršu skozi institucije. Pokazalo se je, da etablirani sistem v svoji monolitnos ti, zasid.ani v ,,molčeči večini", ni zrušljiv z enim samim zamahom sp ecifičnega sloja v družbi (kakršen je sloj študentov) pač pa da gre za cl olgotrajnejši proces majanja temeljev sistema, za proces, v katerem je p otrebno doseči revolucionarno participacijo množic, ki nosijo produkc ijski proces. Toda, kolikor si lahko predstavljamo, nikakor ni šlo za re dukcijo gibanja v klasični reformizem, pač pa za dosego trajnejše radik alizacije. Ko smo Slouenci doživeli leto študentske aktivnosti, so se takoj poj avili glasovi: zdaj pa se bi začel dolgi pohod skozi institucije, pri čeme r pa je le malokdo vedel, kaj to pravzaprav v naših pogojih more pome niti, tako da so si tudi tisti, katerih interesi so interesi obvladovanja sit uacije, ohranjanja brezkonfliktnega stanja . . . , karzaželeli študentsko usmeritev v ,,pohod skozi institucije", ker so si pod tem predstavljali u mirjeno konstruktivno sistemsko sodelovanje študentskega gibanja, kar bi pravzaprav poinenilo njegovo odstranitev, saj bi se bitka prenesla na spolzki teren političnega kibica. Po drugi strani pa so si ,,dobronamem eži" v samem gibanju predstavljali, kako bo nekaj univerzitetnih heroj ev prekorakalo institucije, pa bo na tem svetu vse lepo . . . Strinjam se, Stanko, potrebno je ugotoviti, ,,kakšni so pogoji, prost or in kateri so tisti različni interesi v njem, zaradi katerih prihaja do p erverzije levičarske parole". Prav gotovo je vprašanje, čigavi interesi so za to, da je socialna struktura študentov takšna, kot je, čigavi interesi stoje za bleferskim informiranjem, čigavi interesi kreirajo takšno stano vanjsko politiko itd. Ne gre mi za navajanje že dolgo znanih objektov k ^ritike, gre za vprašanje, kako razkriti perverzijo institucionalnega siste ma, ki zahteva tudi perverzijo ,,!evičarstva", da bi ga na ta način absor biral. In to je vprašanje, ki se poraja ob levičarski paroli, vsekakor pa n e samo vprašanje o tem, kdo bolj pozna Dutschkejeve spise. Mislim, da sem v svojem zapisu v 11. številki dovolj jasno tudi povedal, da mi gre za vprašanje, kako doseči, da študentje po koncu študija ne bodo mirho reproducirali obstoječega institucionalnega sistema. Po drugi strani pa sem z mnenjem, da so tudi demonstracije, s tem, ko se usmerjajo v zahteve nasproti institucionalnemu sistemu, še vedno znotraj sistema investicij pravzaprav skušal opozoriti na iluzije o tako imenovanem izveninstitucionalnem delovanju, ki ni oboroženo z niče mer, kar bi institucionalni sistem resnično postavljalo pred dejstvo nj egove odtujenosti od človeka. Kaj naj potemtakem pomeni marš skozi institucije? Kaj naj bi pomenila Stankova trditev, da stvari opazujeva z različnih zornih kotov? V čem je moj oportunizem? Ne bom odgovarjal na vsa ta vprašanja, ker bi samoponavljal tisto, kar sem skozi več letošnjih zapisov že povedal, čeprav si ne lastnim za dnjih in dokončnih odgovorov in sem tudi mnenja, da je vprašanja v n dkazani smeri potrebno še kako radikalizirati. Potrudiva se torej, Stan ko, morda ne bova potem več gledala ,,z različnih zornih kotov". SPOROČILO JAVNOSTI OB NAPOVEDANEM SKRAJŠANJU VOJAŠKEGA ROKA Izvršni odbor Skupnosti študentov LVZ je na svoji seji dne 14. feb. 1972 razp ravljal o predlogu za skrajšanje vojaškega roka. Izvršni odbor pozdravlja to inicia tivo, hkrati pa izraža svoj protest, da to ne velja za vse enako: tudi za tiste z visok ošolsko izobrazbo. Razlika v dolžini vojaškega roka za visokošolsko izobražene (1 2 mes.) in osta le (18 mes.) vsekakor ni nastala slučajno. Nasprotno, ta razlika je rezultat zelo pr etehtane družbene odločitve in pa tudi zgledov, ki jih imamo v modnernem svet u. Takoj je potrebno poudanti, da ne gre za nikakršne bomtete, temveč za spošto vanje evidentne družbene zakonitosti in še posebej za interese čimprejšnje vključ itve strokovnjakov — izobražencev v proizvodni proces. 1. Ves naš nazvoj ni bil še nikoli tako odvisen od čim hitrejše vključitve strok ovnjakov v delovni proces kot danes, ko nas domače in svetovne ekonomske raz mere silijo v čim uspešnejše gospodarjenje in upravljanje. Da naše gospodarjenje n i takšno, kot bi moralo biti, je eden od vzrokov tudi neustrezna kadrovska strukt ura (50 % delovnih mest je zasedenih z neustrezno izobrazbo1). V Slovemji hkrat i ugotavljamo, da ni nikakršne perspektive za izboljšanje si uacije; število študent ov, posebej pa še diplomantov ne samo, da ne raste, temveč celo pada. Ta ugotov itev se še posebej pokaže, če pnmerjamo pritok diplomantov m rastoče potrebe gospodarstva in družbenih služb. Ra/!:ka med številom ustrezno zasedemh delov nih rnest m številom neustrezno zasedenih mest se veča! Zakaj? Vsekakor je ode n od vzrokov, da danesštudij ne prinaša več monopolnega položaja izobraženca v družbi.Nekdo, ki gre v strokovno šolo, ima skoraj enak družbeni položaj kot iz obraženec. Seveda je ta proces izenačevanja pozitiven, vendar pa mora družba na jti vedno nove stimulanse za študij (štipendije, krediti, osebni dohodki, stanovan ja). Pomemben stimulans bi bil tudi skraišani vojaški rok. 2. Drug evidenten problem, je, da izobraženci startajo v življenje najmanj 5 — 6 let pozneje, kot na pnmer tisti, ki gredo v strokovne šole. Kaj to pomem7 Tist i, ki imajo šestletno prednost, si v tem času zagotovijo ustrezen standard (osebni dohodki, stanovanja) in si lahko osnujejo družine — skratka, zagotovijo si norma Ine življenjske pogoje. Kaj pa čaka njihove kolege, ki so zaključili visokošolski št udij? Po enem letu vojaškega roka startajo šest let pozneje z eno do dveletno pn pravmško plačo. Stanovanja seveda ne morejo dobiti. Tako se izkaže, da ta ,,pnv ilegij" študiranja pomeni velik hendikep. V takšni situaciji vsem ostalim skrajšam o vojaški rok, tej skupini, ki je v družbeno slabšern položaju, pa pustimo enako d olg vojaški rok. Vsi smo začudeni, da ,,nehvaležm izobraženci" odhajajo v tujino na delo. Sev eda, kako pa naj si sicer zagotovijo pri 25 ali 26 letih starosti čimprej standard n ormalnega mvoja, ki je potreben za osnovanje družme. S skrajšanjem vojaškega r oka bi to neupravičeno diferenciacijo ublažili. Če bo odločitev takšna, kot je ko nceptirana, pa se bo diferenciacija še povečala. Ne smemo pozabiti neke pozitivn e posledice skrajšanja vojaškega roka, recimo na devet mesecev, namreč da bi se s tem sprostilo določeno število strokovnjakov in bi laže poknli najnujnejše potr ebe po kadnh. Oceniti bi se dalo, kakšno gospodarsko korist bi imela naša družb a od tega. 3. Glavni argument krajšega roka za visoko izobražene je ta, da za nphovo vo jaško usposobitev ni potrebno toliko časa kot za povprečnega vojaka. Razlog te mu je vsesplošna večja razgledanost in pa tudi večje posebno znanje, ki ga pridob ijo v okviru predvojaške vzgoje. Tako imajo visoko izobražem dve leti (!) predvoj aške vzgoje. Če upoštevamo to skupaj z vojaškim rokom, lahko ugotovimo, da je skupna vezanost izobraženca večja kot pri ostalih. 4. Sprašujemo se, kje je vzrok, da v predlogu, ki je bil najavljen v časopisju (D i?lo 12.2.1972) ni predvideno skrajšanje tudi za visokošolsko izobražene. Prav go tovo ne more biti vzrok v tem, da bi bili ti manj usposobljeni v vojaških veščinah. Te veščine je sposobna ta kategonja obve/inikov osvojiti v najkrajšem času, m tak o niti devet mesecev ne bi bilo potrebno. Brez večjih težav bi lahko v tem času p rilagodili šolanje za rezervne oficirje. Razlog tudi ne more biti v tem, da bi se splo šno število vojakov v jugoslovanski armadi preveč zmanjšalo in bi trpela naša voj na pripravljenost, če računamo, da je procent visokošolsko izobraženih obveznik ov zelo nizek. Ostane samo še izgovarjanje na enakopravnost vseh! Četudi bi že s prejeli to vrsto ,,enakopravnosti", ne bi mogli razumeti razhke, ki še ostane1 Ven dar pa je potrebno povedati, da je ta enakopravnost samo f o r m a I n a . Dejan sko gre za veliko neenakopravnost za izobražence, ki naj bi ob štinh letih vezano sti na predvojaško vzgojo in ob tem, da startajo v življenje šest let kasneje, še ,,en akopravno" dolgo služili vojaški rok. Seveda, tudi skrajšanje vojaškega roka na d evet mesecev ne bi moglo pnpeljati do matenalne enakopravnosti, vendar pa bi položaj ublažila. Boj za dejansko enakopravnost (delovni status študenta) se s te m začne! 10 — Izvršni odbor apelira na vso napredno jugoslovansko javnost, na s ekretariat za naioHno obrambo in še posebej zvexno skupščino, naj upošteva zgo rnje argumente. Predlagamo, naj se v Zakon o skiajšanju vojaškega roka vključi d oiočba, da se skrajša vojaški rok visokošolsko izobraženim in edmo-hranilcem na devet mesecev. Teh devet mesecev bi bilo potrebno bolj intenzivno izkonstiti za šolanje. Kajti to je v splošno družbenem interesu! Vojaški rok je č a s t , to ne p omeni negativnega odnosa, gre snmo za upoštevanje družbemh zakomtosti m situ ncije. 10 SŠ LVZ ZVEZA KOMUNISTOV - AVANTGARDA DELAVSKEGA RAZREDA Komite univerzitetne konference ZKS ali na kratko KUK vsako leto organizi ra smučarsko-politični seminar za študentske sekretarje osjiovnih partijskih celic na univerzi. Lani je bil enotedenski seminar v Kranjski gori, letos v Podkorenu. Dopoldan smučanje, popoldan štin ure dela, zvečer prosta zabava. Seminar naj bi sekretarje teoretično pripravil za nadaljnje delo po celicah, hkr ati pa naj bi bil nagrada za njihovo delo, oddih takorekoč. Vsi vemo, kje je danes partija na univerzi. Pred razsulom. Tisoč petsto komun istov v nekaj deset cehcah, od katerih se polovica praktično ne sestaja, ostala pol ovica pa le redkokdaj uspe biti sklepčna. Zato je več kot očitno, da je seminar p otreben, potreben teden dni resnega pogovarjanja, diskusije in reševanja osnovni h idejnih in organizacijskih vprašanj untverzitetne partije. Spominjam se, ko sem bil pred letom dni na nekern levičarskem kongresu v z ahodni Evropi. Delali smo od sedmih zjutraj do osmih zvečer. In to se nam je zde lo ne samo popolnoma normalno, ampak edino mogoče. Naše organizacije razpadajo, delo sekretarjev je najmileje rečeno neustrezno, mi pa se gremo počitniške seminarje. Nagrada za celoletno delo. Prvič, za kakšno delo? In drugip, zakaj nagrada /.a komunista, saj je delo v partiji najosnovnejša d olžnost.ki ne potrebuje nobene nagrade. Če bomo lahko sekretarje zbrali za tede n dni na leto samo tako, da jim bomo omogočili zastonj smučarijo, kje bomo po tem sploh našli v Ijudeh dovolj energije za normalno delo? Bomo začeli članom dajati hrananno za vsak sestanek, ki se ga bodo udeležili. Komunisti so avantgard a delavskega razreda, so nas učili ob sprejemu v ZK. Edina prava vzpodbuda za k omunista je uspeh njegovega dela in pa seveda njegova visoka zavest. Brez zavesti ne bomo sanirali našega žalostnega položaja na univerzi. Še najmanj pa s smučars kimi nagradnimi tečaji. jz Tribuna — Izdaja 10 SŠ LVZ — Uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg revolucije 1 /11 - Telefon 21-280. Tekoči račun: 501-8-78-1 — Rokopisov ne vračamo — Tiska DDU Ljubljana, Parmova 39 — Poštnina plačana v gotovini. Letna naročnina 25 Ndin. Tribuno urejajo: Franko Adam, Mladen Dolar (glavni urednik), B oris Cizej, Milan Jesiht Marjan Pungartnik, Vladimir Simič (odgov orni urednik), Darko Strajn, Bora Zlobec (sekretar redakcije in lek tor), Jaša Zlobec. Tehnični urednik: Tomo Podgornik Fotografije: Drev Franc Stalni sodelavci: Milan Dekleva, Jure Detela, Stanko Hočevar, Jo že Konc, Pavel Kristan, Tomaž Kšela, Andrej Medved, Jure Mikuž, Jernej Novak, Janez Stergar, Marko Slodnjak, Ivo Svetina, Mladen Švarc, Cvetka Tot, Milenko Vakanjac, Peter Vodopivec, Vinko Za lar, Pavle Zgaga, Aleksander Zorn. DISKUSIJAM 0 TRIBUNI NA ROB (2) Jože Konc Administrativni ukrepi da ali ne Končali smo pri sodnih prepovedih, pri čemer na eni strani iščejo o dgovor: zakaj prepoved i, na drugi strani pa je prepoved apriorno odobrav ana. Ob tem vsi dobro vemo, da mišljenja in stališča ne morejo biti prepo vedana, lahko pa so prepovedani postopki za javno posredovanje mišlj enj in stališč — ali kakor temu pravimo: ,,razširjanje neresnic", ,,vznem irjanje občanov", ,,prekršek zoper javni red in mir". Zato tudi niso bili obsojeni avtorji ali odgovorni urednik Tribune, temveč sama Tribuna k ot medij. Ona je pretrpela kazen, njo so ostri noži razrezali na tisoče in tisoče komadov, medtem ko so stališča ostala. * Iz tega se da sklepati, da tisti, ki so apriorno za prepoved, hočejo ra zlike v stališčih enostavno izbrisati, nočejo jih slišati, na drugi strani pa beremo v zapisniku študentov pravne fakuttete: ,,vsak študent naj se z ave, da je izražanje njegovega mišljenja ne samo pravica, temveč tudi n jegova dolžnost". Seveda, samo ne pred sodiščem. Toda pota za normalno posredovanje stališč ne ustrezajo. Tu ne mo remo govoriti o kakem kratkem stiku, ki se da hitro popraviti, temveč o trajnem kratkem stiku ali o takoimenovani institucionalizaciji in par<< lizaciji pobud in stališč (Supek), o čemer govori ves naš primer s Tribu no. Poskus sveta Tribune po zaplembi 9. številke, da bi politični proble m objave inkriminiranega člsrika obrnil v tehnični problem, se je hitro izjalovil. Svet Tribune je v svojem Stališču menil, ,,da za idejna in poli tična razčiščevanja takih vprašanj obstojajo predvsem drugi družbeni m politični forumi v ZKS, SZDL in Zvezi študentov" (ne pa sodišče). Komite UK je to stališče označil kot ,,oportunistično brambovstvo (ki ) jemlje svetu Tribune sleherno verodostojnost". Tukaj sta torej dve nasprotujoči si stališči, pa verjetno tudi interesa, ki izključujeta sleherno integracijo problema. Nadaljnja obravnava pro blema na tej bazi bi privedla do vedno večje polarizacije in blokiranost i. Zato je odstop članov sveta Tribune bil takorekoč logičen. Svet Trib une se je obnašal brambovsko zaradi naravnega refleksa obrambe in ko nfrontacije z okoljem ter v imenu nekih višjih načel demokracije (do u redništva Tribune), ki narekuje, da moramo nuditi enake možnosti vsak emu interesu, da bo ustrezno zastopan in branjen (Županov). V takem položaju je bil vsak poskus kritike in samokritike znotraj sveta presliša n ali ignoriran. (Svet Tribune prav gotovo tudi sedaj ne bi sprejel vloge tožilca ali sodnika, temveč bi dal stvarem ustrezno družbeno težo.) Enak primer ostre konfrontacije smo pred tem doživeli, ko je komi te OK Vič-Rudnik od CK ZKS zahteval, naj obravnava delo komiteja UK, pozneje pa je naredil isto komite OK Bežigrad v še ostrejši obliki. V zahtevi OK Vič-Rudnik piše, da je ,,univerza slovenska, študentje so del naše družbe in komunisti na univerzi so člani enotne Zveze komun istov Slovenije, ki jo predstavlja Centralni komite." Ko smo torej ugotovili obstoj razlčnih interesnih grupacij v zvezi z istim problemom (navedeni komiteji ZKS, svet in aktiv Tribune ter ure dništvo), lahko dodamo, da je vsem skupno, to da nastopajo v imenu v išjih interesov ali interesov celotne skupnosti ter da je značilno zanje, d a so zaprte strukture. Sklicevanje na višje interese in na arbitražo je znak paternalističnih •družbenih modelov, kjer nižji organi funkcionirajo le kot pomožni (Žu panov), medtem ko sklicevanje na skupne interese predpostavlja, da im ajo vsi pripadniki povsem skupne interese. Ta domneva je znana tudi k ot idealistični univerzalizem (Galtung). V našem primeru smo že dosed aj lahko opazili precejšnjo razliko interesov, predvsem v enem temeljni h družbenih problemov: v razvoju demokratskih in političnih svobošč in (Bilandžič). O zaprtosti omenjenih struktur pa govori njihova čedalje večja notr anja homogenizacija, dušitev ali skrajna oslabitev notranje kritike in sa mokritike navzven. Ne samo da so te strukture izolirane od domnevani h ,,nasprotnikov", temveč imajoo njih tudi predstavo kotozaključenih celotah.Tako naprimergleda komiteOK Vič-Rudniknauniverzo kot na enotno in strnjeno organizacijo, za katero mora biti odgovoren komite UK, toda znotraj univerze obstaja vrsta drugih institucionaliziranih ali organizacijskih stnktur z zelo različnimi interesi, od komiteja UK in T ribune, 10 SS LVZ, radia dd fakultet in fakultetnih osnovnih organiza cij in drugih strokovnih in samoupravnih teles, ki pa ne čutijo te enotn osti in strnjenosti, morda le izjemoma takrat, ko jih od ,,zunaj napada jo". Ravno tako gledajo verjetno npr. na Tribuni na komite OK Vič-Rud nik kot na enega od sestavnih delov monolitne in enotne družbene sup erstrukture občinskih konferenc in aktivov ZKS, organizacij SZDL ter Zveze borcev in še nekaterih drugih institucij (policija in sodišča). Interesi vodstev in homogenih, zaprtih grup so zaokroženi, izključe ni glede na interese drugih. Interesi članstva in osnovnih organizacij so bolj mnogoterni. Identifikacija pri prvih z interesi in z institucijami je visoka, zato tudi nimajo posluha za interese drugih. Zato so ostro post avljeni in diferencirani politični interesi v večini primerov tudi zasledo vani s političnimi sredstvi. Medtem skuša članstvo politične probleme in politične interese raz ložiti in razčleniti, ločiti slabo od dobrega in zasledovati interese širših struktur. V veliki meri pripomore ktemu to,daje članstvo v tren utku aktualnosti nekega političnega problema parcialno vključeno v v ečje socialne skupine — ena od teh je tudi osnovna organizacija ali akt iv — in zmore interese in stališča ustrezneje valorizirati, primerjati in p ostavljati. Do paralizacije pride prav takrat, ko razna stališča in pobude vodst vo (institucija).in ožje skupine še naprej selekcionirajo po kriterijih last nih interesov, in ta selekcija privede do še večje polarizacije. Možni ukr epi in rešitve zato praviloma ne morejo izhajati iz na ta način diferenci ranih interesov, ker pride do tekmovanja diferenciranih stališč, do ogor čene politične borbe, do preštevanja in obračunavanja. V našem prime ru bi stopnjevanje po liniji diferenciranih (in paraliziranih) interesov p rivedlo zelo daleč. Recimo, kot odgovor na administrativnazahteve k omiteja OK Bežigrad bi Tribuna začela pri študentskih vodstvih kampa njo za moralno-politično diskvalifikacijo komiteja. Nato bi, recimo, ko mite zahteval suspenzijo posameznikov in izključitev iz partije, nato bi odgovorili z množičnimi zboeovanji. Temu bi sledila zahteva po ukinit vi štipendij in izključitev s fakultete, kar bi privedlo do demonstracij i tcl., vse clo najhujših posledic. Toda pri Tribuni ni bilo hotenja (ali je bila morda le trenutno), da bi sledili ,,izzivu" in da bi iz administrativnih ukrepov napravili nov po litični problem. Zato sta bila dva razloga: da so bili na Tribuni, na 10 SS LVZ in na svetu Tribune parcialni interesi različnih vodstev strokov no ustrezno ocenjeni in drugič, da je bil ločen interes Tribune kot inst itucije od interesov Tribune kot skupine Ijudi. Bilo je na dlani, da poli tika moči ne odgovarja, in je treba iskati druge rešitve. Rešitev je bila v integraciji interesov, vendar le znotraj študentske populacije in univerz e, kar pomeni, da začetna polarizacija navzven še vedno obstaja. V tej situaciji je najbolj težavna naloga komiteja UK, ki je pod trajn im pritiskom različnih parcialnih ter integriranih (a še vedno parcialni h) interesov, ki mora med njimi loviti ravnotežje. Politika pritiskov je torej na ravni socialnih skupin prisotna, če ne vsakodnevna praksa. Vlogo subjektivnega faktorja, v našem primeru vklju^evanje članstv a v problem, lahko opredelimo kot poskus dejanskega pojava skupnih interesov. Njihovi interesi so, kakor smo videli, v načinu v nasprotju z nekaterimi institucionalnimi oblikami interesov: gre za pomen spontan ega in odprtega nasproti institucionaliziranemu in zaprtosti ožjih skup in. (nadaljevanje v prihodnji štev.lki) Rhys Phillips je kanadski asistent sociologije, ki pripravlja doktorat o j ugoslovanskem samoupravljanju. Studentsko gibanje v Jugoslaviji spre mlja že lep čas; pričujoči tekst je napisl novembra lani, posebej za Tri buno. Uredništvo ga objavlja z željo razširiti razpravo o študentskem gi banju Jugoslavije. uredništvo ŠTUDENTSKO GIBANJE: ZA SAMOUPRAVLJANJEM Rhys Phillips Stopnja delovanja študentskega gibanja kot katalizatorja ali avantgarde social no politične revolucije je odvisna od zgodovinskega razvoja družbe, v kateri se p ojavi. Soclologiji znanja je jasno, da so ideje — daleč od tega, da bi se razvijale v i ntelektualnem vakuumu — rezultat dialektičnega napredka znanja. Možnost pres koka kateraga koli zgodovinskega trenutka je močno omejena z zmo/nostjo dru žbe razumeti socialno logiko, t.j. razloge, ki silijo v ta preskok. Ta neimožnost r azumeti Marxovo misel je vzrok grobemu prebujenju riskih študentov, ki so zatir ani kmetje carske Rusije revolucionarje fizično napadli ali pa ovadili politični po liciji. Podobno so bili ne/možni razumeti in se pnlagoditi odzivu takoimenovane Srednje Amerike študentje Severne Anerike s svojim pozitivističmm znanstvemm ozadjem in nedolžnim dialektičnim mišljenjem. Ta zavest fo zgodovinskem spreminjanju znanja je bistvena za razumevanje vsa ke socialne skupine in ne najmanj študentskega gibanja, čeprav je morda bolj neo dvisno, kot je bil Marx pripravljen priznati, ko je oblikoval svojo teonjo nadstavb e. Znanje ni le produkt zgodovine per se, temveč osrednjega vprašanja zgodovme urejanja časa in prostora, ki je v zadnjem času vse bolj prevzemalo obliko razvoj a produkcijskih sredstev ali ortjanizacije maksimizacije bogastva. Sedaj bi moralo biti jasno, da se je v vsaki razpravi o vlogi študentov v določem družbi potrebno zavedati socialno političnega in zatem političnega ra^voja tiste družbe. To je v gl avnem sprejemljivo za marksistično analizo, vendar pu je dvom v možnost preskii kovanja zgodovinskih dob lahko vzrok umika leninističnega stališča pred stališč em menjševikov, in to vprašanje je za Jugoslavijo zelo pomembno. Ta nekoliko akademski uvod je osnova, s katere bi rad podal nekaj kratkih op ažanj o sedanjem razvoju zahodne družbe in njegovem vplivu na študentsko giban je v Jugoslaviji. Razloga za to sta dva: prvič, vsak poskus delovanja humanistične ga revolucionarnega gibanja, kot je študentsko, zahteva široko in pravtlno razum evanje narave družbenega razvoja (posledice pomanjkanja le tega postajajo vse bo Ij vidne v Severni Ameriki); in drugič, kot tujec sem se zavedel naivnega sprejem anja ameriške radikalne retorike in kulture, ki se pogosto več ukvarja z obliko ko t z vsebino. Vzrok te značilnosti je v trenutnem zgodovinskem položaju jugoslov anske družbe, ki je podlaga sedanji stopnji družbenega znanja in glavnim problem om, s katerimi se srečuje v tem trenutku svojega razvoja. Ta scenarij je marksističen v tem, da se naslanja na dialektično naravo zgodov inskih sistemov in sprejema medsebojni vpliv znanja in organizacije kopičenja bo gastva in uporablja terminologijo Marshalla Goldsteina, Amenčana, ki sedaj uči v Kanadi. Presega pa Marxa zato, ker je bil Marx intelektu;' ni produkt industtijs ke revolucije, in zato ni predvidel vzpona povsem drugačnega sistema — tehnolo ške države. Tako se ukvai"i;.jmo s štirimi zgodovinskimi stadiji : industnjsko m te hnološko državo, ki sem ju že omenil i.n z agrarno, ki je pred prejšnjima dvema in kibernetično, ki jima sledi. Kako se le-ti razvijajo in kakšen je njihov pomen za š tudentsko gibanje? Z razvojem produkcijskih sredstev agrarna družba povečuje svoje presežke. T a dosežek dovoljuje — to je sporno — odtujeni izobraženi plasti, da ne producira, kar vodi k znanstvenemu napredku. Iz teh poskusov se pojavljajo zametki indust rijske revolucije, ki končno povsem spremeni družbo, gre za revolucionarno bur žoazno kreacijo delovne civihzacije. Razpiava o celoviti preureditvi družbe, ki jo povzroči nastanek preproste industrijske države, je izven vsebine tega člnnka, to da dve glavni kategoriji moramo malce obdolati. To sta reorgamzacija narave del a in reorganizacija znanja, predvsem prostoia in časa. Reorganizacija dela vsebuje di/a pojava, ki sta dovolila napredek mdustujske i evolucije in gospodarstva svobodnega trga. Človek je bil ločen od svojega dela, tn ko da je delo postalo tržna dobrina m funkcija stroja, kateremu je služilo, in drug ič, gospodarski sistem se je ločil od družbene ureditve. To zadnje je bilo bistven o, ker je osvobodilo organizacijo produkcijskih sredstev omejitev, ki so ji jih nalo žila pravila družbene organizacije. Marksističen odgovor tej alienaciji je podružabljenje produkcijskih sredstev, i n v Jugoslaviji se je to zgodilo v obliki družbene lastnine in samoupravljanja. Tod a problem je, da organizacija znanja in dehumanizacija delavca ni povezana le s s redstvi organizacije produkcije, tj. kapitahzmom, temveč s samo naravo industri jske produkcije. Iz tega sledi, da je socialni razvoj gospodarsko se razvijajoče dru žbe lahko enak ne glede na to, ali gre za socialistično ali kapitalistično družbo. P oleg nehumanega delovnega procesa, kot je tekoči ttak, je najbolj pomemben en oten delovni čas. Industrijska revolucija je povzdignila svetost in lastnino stvari na novo višino s pnvatno lastnino, kar nam kaže filozofska usrneritev Locka in Marx z lastnino produkcijskih sredstev. Toda ko je kapital nadomestil zemljo kot bistvem alemen t, se je koncept lastnine spremenil v temeljih. Enclosure acts iz 18. stol. v Anglij-niso bili sprejeti, zato da bi zagotovili zemljo kapitalistom, temveč da bi jim zaij otovili veliko število obubo?anih delavcev. Ko je Marx govoril o pnvatni lastnmi, so ga zanimala predvsem produkcijska sredstva. Enako pomembna za razvoj industrijske revoucije je bila popolna preuiudite v koncepta časa. Charles Taylor je zapisal: ,,Vse industrijske civilizacije so se s sil o odtrgale od tradicionalne poljedelske populacije, katerim so bile vsiljene,ka;ti o ne zahtevajo povsem nov nivo discipline, mučen monoton napor, dolge ure brez ritma s poudarki, kot so letni časi ali prazniki. Tak način življenja je sprejeml)iv, če je razlog služiti kaj več kot izogniti se stradanju, in to se zgodi v civilizaciji de la. ,,Drug element organizacije časa v civilizaciji dela je stopnjevanje najbolj prisi Ijujočega imperativa izenačevanja lastnine s kapitalom v potrebi hitrega povečev anja kapitala s skoraj popolnim reinvestiranjem /aslužk;>'¦ (v eni svojih delavskih p esmi je Joe Hill zapisal, da je to za delavca ,,pita v nebes;mba — le-ta postaja srednji razred. Seveda pa istočasno poraja tehnološka m zn anstvena revolucija, ki je glavm rezultat industnjske ekspanzije, nov razred tehno logov m tehnokratov. Razlika med tem in srednjim delavskim razredom je dvojn ¦ ) : organizacija njihovega dela je bolj človeška m ker so izobiaženi in reiativno e konomsko vaini lahko povsem ^anemanjo časovni koncept kasnejše zadovoljitve, h i še vedno straši nastajajoči srednji razred. Toda ta stabilnost se sesuje z dozore vanjem otrok tehnokratov, profesionalcev višjega srednjega sloja in celo delavcev iz stabilnega srednjega sloja, ali drugače, otrok tistih slojev, kjer gre za porabo tu in zdaj, in je dosegla tak nivo, da lahko govorimo o zasičenosti matenalmh potre b. Posledica je ideološki propad osnov civiiizaoje dela, delovne etike. Tako smo nazadnje dosegli točko, ko lahko postavimo študentsko gibanje v n eko zgodovinsko perspektivo m prediagamo smer vsem tistim, ki žeiijo delovati z a neko sprejemljivo orgamzacijo družbe. Skratka, razumevanje l-jstnega položaja jugoslovanskih študentov nasplošno in slovenskih študentov posebej, ne da bi se upirali revolucionarnnn začetkom, je povezano s razumevanjem položaja srednje ga razreda industrijske družbe nasproti tehnološki družbi. Za razliko od severnoameriških študentov jugostovanski študentje ne pnpaddj i značilmm radikatom Jurgena Habermasa : ,,Prvageneracija, ki odknto zazna ne >orazm6rje med potencialrtim bogastvom in potencjalno zadovoljttvijo mdustnjsk i.) iazvite družbe in resničnim živ/ljenjem množjc v isti družbi. Oni so prvagenerac ija, ki več ne razume, zakaj je navkfjub visokt stopnji tehnološkega razvoja življe nje posameznik-i še vedno določeno z etiko tekmovanja, pritiskom pridobivanja statusa in z vrednotami posedovalnega individualizma. Ne razumeio, zakaj se ohr .tnjuje mstituatizirani boj za obstoj, discipltna odtujenega dela in zatiranje čutno. sti in estetske zadovoljitve, skratka, /akaj je bhranjen način življenja v revščim v okol'ščinah, ko je možno gospodarsvo obiija." Zgodovinske izkušnje jugoslovanske družbe se niso dosegte stopnje, kjer bi te hnični in industrijski napredek kazal, da je neresnica v trenutnih prevladujočih iz kazih industrijske produkcije, s katero je samoupravljanje trenutno povezano cel o s svojo rBvolucioaarno vsebmo. tndustrializacija Jugoslavije je bila tako hitra, d a so mnogi študentje, če že niso intelektualni produkt agraiT^e družbe, vsaj otroei družbe, ki se šele sedaj začenja zavedati lastne vloge v mdusuijski produkciji. Za to je resnična vsebina gibanja — nujno razumevanje potrebe :n možnosti ustvaija nja boljše družbe — navzlic pojavom protikutture, kot je rock, način oblačenja in radikalna retorika, izgubljena in neartikuli ana. Nasprotno, takšno razumevanje bi kaj lahko ogroztlo pnhodnje večje ekonomske možnosti, katere študentje šteje jo za prirojene pravice svoje izobrazbe. Namesto da bi se uprlo nadaljnji gospodat ski in tehnotoški racionalizaciji juposlovanske družbe, jo študentsko gibanje celo podpira. (Tako vidimo, da se mob;F;/irajo hrvaškt študentje, ne da bi se bonli pio li reakcionarntm in nehumanim institucijam, temveč v podporo politiki, ki bogati liogate in siromaši revne!) S tem seveda nočem reči, da so zahodnoevropski in severnoamenški študentj e srečno oblikovali revolucionarno razumevanje svobodne družbe — gibanje hipi iev, libttralov m jezusovcev je v resnici ravno nasprotno - n;ti da bi jugoslovanski študentje morah biti ob strani ali agentje industnjske m tehnološke racionalizacij e na račun človeškega razvoja. Pač pa pomeni, da se kaj lahko zgodi, da bo aktivn ost ostala omejena, kar bi jaz imenoval sindrom modnega cirkusa v Bacchus bar u, aktivnost usmerjord k ustvarjanju navzgor mobilne, hberalne, gospodarsko rac ionalne družbe, v kateri porabniški užitki nadomestijo resmčne potrebe m v kate ri bo resnično revolucionarno razumevanje človeških potreb, oblikovano v teonji samoupravljanja in komunalizacije, izgubljeno, če se študentje ne bodo potrudili razumeti svojo vlogo. Radikalni študentje bodo morali počasi reagirati do te stopnje, da bo družba verjela v ekonomsko rast, predvsem brez dvoma, ki se pojavlja v Sevemi Amenki. Toda jugoslovanski študentje imajo za razliko od ostalih študentov mstitucionah zirane družbene strukture kot rezultat revolucije, ki dajejo možnosti za razvoj čl oveka. Tako je gtavna odgovornost, in to je edinstvena odgovomost, da obdrže te možnosti v času, ko se jugoslovanska družba konsolidira iz mdustrijske družbe v tehnološko družbo. Če bodo storili le-to, in jaz ne upam preveč, se Jugoslavija n e bo soočila s problemom, s katerim se soočajo skoraj vse razvite zahodne družb e, ki so dosegle meje civilizacije dela in sedaj stoje brez koncepta poti za naprej. Iprevod V.S.^ SOCIALNI PROJEKTTRIBUNE: DRUŽBENI KONFLIKTI Zapiski s sociološkega simpozija: družbeni konflikti in socialistični raz voj Jugoslavije, Portorož, 10. do 13. II. 1972 Uvod Pričujoči zapis ima namen predstaviti nekatera kritična in bistvena dognanja v sociološki znanosti o socialnih konfliktih. Zaradi nujnosti s elekcije smo se odločili za prispevke sociologov V. Arzenška (FSNP Lj ubljana), dr. I. Kuvačiča (FF Zagreb in urednik ,,Praxisa"), dr. J. Župa nova (EF Zagreb), K.Ocepkovc (ISF Ljubljana), ki po našem mnenju p rinašajo nekaj novega, nekaj zanimivega, kar lahko tudi bralcu Tribune daje impulze za razmišljanje o trenutku in perspektivah družbe, v kater i živimo. J. Županov: Upravljanje z industrijskimi konflikti v samoupravni dr užbi ,,Kljub institucionalni zahtevi po enakomerm distribuciji moči v sistemu so e mpinčna raziskovanja pokazala, da obstaja v samoupravnih delovnih organizacija h oligarhična distribucija moči, ki se ne razlikujejo od one v podjetjih na Zapadu (m verjetno tudi na Vzhodu). Toda ker je ta moč institucionalno ilegitimna, se a ktivira prek neformalne poti, in to onemocjoča reguliranje njene uporabe. Neregu lirana uporaba lahko privede do težkih ekscesov m s tem do eksplozivnih situaci j" Zato predlaga sindikaliziranje moči delavcev: ,,Konstituiranje avtonommh de lavskih sindikatov poleg ,uradnih' sindikatov bi predstavljalo korak naprej v smer i plurallzma, a pluralizem ni ideološko sprejemljiv." Pravi, da je naš sistem vendar le dovolj fleksibilen, in je z depohtizacijo stavk odprl ventil za nezadovoljstvo, dr ug tak venttl pa je ekonomska emigracija. Te zamisli je Županov razvijal že v član ku, objavljenem v Moderni organizaciji 1971 št. 6/7 (ponatis v knjigi Industrijsk a sociologija), vendar na to m bilo večjih reakcij. I. Kuvačič: Konflikti kot odraz sprememb v socialni strukturi Zammiv je njegov opis etiologije hrvatskega nacionalizma kot desnega radikal izma (gl. tudi Naše teme 1971 št. 7/8 in Gledišta 1972 št. 2, še neobjavljeno). ,,Pri preučevanju nagiega razvoja hivatskega nacionalizma se nikakor ne sme izpustiti a vida, da razen tega, da se krepi v pogojih precej globoke gospodarske knze, katera daje povod za splošno kritiko socializma, dobiva glavno hrano v oko liščinah koncentracije fmančnega in trgovskega kapitala v Beogradu. Ta kapital, ki m nasta! po nobenih zaslugah trgovskih in fmančnih skupin, arnpak je rezultat fiskalne akumulacije viška dela vseh Jugoslovanov, se je naenkrat znašel v sibskih republiških okvirih m se začel obnašati izrazito oderuško do vseh, posebno do hr vatske obale v pogojih turističnega booma. Če to upoštevamo, potem se m treba čuditi popolnemu uspehu štrajka na zagrebškem vseučilišču, ki je bil iniciran od desnice. Zdi se nam, da je prav ta kapital hrbtemca zveze med gornjimi deli sredn jega razreda in zelo vplivnim delom upravne elite v Srbiji in da ti sloji niso nič m anjši nasprotniki socialistične orientacije kot podobne grupe na Hrvatskem. Vse m odgovarja nacionalistična ideologija, ker s homogenizacijo socialnih struktur v lastni hiši m z zvračanjem knvde za neuspeh na druge, na tujce, zaknvajo svoj ra zredno izkoriščevalski položaj." Pojasnjuje, v kakšnih pogojih je pn nas pnšlo do ekspanzije nacionalizma, k;ir je po njectovem ideologija srednjega razreda. Vendar pa na osnovi Reichovega tek sta Massenpsychologie des Faschismus kongira to tezo, s tem ko postavlja distin kcijo med ekonomsko in ideološko stratifikacijo, kar z drugimi besedami pomen i, da delavski razred ni vedno revolucionaren. S tem modelom je mogoče tudi bo Ije pojasniti pojav, da so najaktivnejši del hrvatskega nacionalističnega gibanja tv orili študentje iz najbolj revnih predelov Hrvatske in Hercegovine. Da so te ugoto vitvev nasprotju z izjavami sedanjih hrvatskih in drugih politikov (in ideologov), je očitno. Nastanek desnice: ,,Prva važna mdikacija o konfliktnem karakterju razrednih nasprotij v globalnem plann so bile junijske demonstracije beograjskih štuaentov leta 1968. S poudarjanjem socialne neenakosti in nezaposlenosti so te demonstr < cije pred celo državo postavile vprašanje, ali je smer, v kateri se razvijamo, social istična ali pa se naš sistem izrojeva. Pokazale so, kar je tudi zelo važno, da je tole ranca razpona razrednih nasproiij pri nas mnogo nižja kot v tistih državah, ki nis o šle skozi oboroženo socialistično revolucijo. (...) Z razbitjem junijskih demonstracij m odklonitvijo leve onentacije, ki so jo nudile, se oblast naslanja na srednji razred, kar logično pogojuje razvoj v desn 0 kljub verbalnim deklaracijam in začasnemu omejevanju pnvatne iniciative v ne kasenh dejavnostih. V tej situaciji desnica izpopolnjuje politični prostor m preha ja o ofenzivo v cel'državi." V. Arzenšek: ,,Konfliktni model" in struktura jugoslovanske družbe Zlasti je zanimiv njefiov opis ponašanja v konf liktni situaciji. ,,Genuina družb ena diferenciacija ]e brezkonfhktna (funkcionalna) in psihološka (,borba mišljen j'). Deviantne strukture so mterpretirane kot nepopolna socializacija, delovanje r azrednega sovražnika ali kot objektivna omejitev družbenih resursov." V opombah navaja: ,,V zadnjem času je bila izražena nezadostna sociahzacija na naših univerzah. Analizira r ^zrednega sovražnika (delavskemu razredu? ) ne i/ haja iz analize socialne strukture (posebno ekonomske). Objektivna omejitev soc lalnih resursov je interpretirana kot /godovinska neobhodnost obstoječe socialno diferenciacije. Gre za tako imenovano teorijo socialne stratifikacije (nagrajevanje po delu), ki spada v železen repertoar modernega funkcionalizina." (...) Ena od funkcij ^ocialnega konflikta je jasnejša razmejitev med socialni mi grupami v družbi. Pnljubljena variabla za pojasnitev jugoslovanskega sistema j e visoka stopnja ,manipulativnosti' konfliktov. (...) Tipične formule mampulacije so ,napačna usmerjenost konflikta', ,zav ednost konfliktne grupe' in razmejitev med njenimi .dobronamernimi in zloname rnimi člani'. " (O pravilnosti teh tez smo se zadnje čase lahko prepnčali tudi na uredništvu Tribune, op.p.) Omenjeni avtor, pa tudi drugi (M. Bukvič, M. Radovanovič, Z. Mlinar, Z. Peš ič — Golubovič) ugotavljajo nelokaliziranost posamezmh socialnih grup oz. razre dov. S tem je dofiniranje konfliktov otežkočeno, ker akterji konfliktov ostajajo z akriti z manipulativno ideologijo. V. Arzenšek pravi: ,,Neprekinjeno prepiranje, ali imamo v Jugoslaviji delavski razred in katere grupe ga sestavljajo ter uporaba sinonimov ,,delavski razred1, ,del ovno Ijudstvo' m .osnovne mase' kaže, da gre za uporabo ideološkega alibija." M. BukviČ: Birokracija se je, kolikor to zveni paradoksalno, vsilila kot osno vni faktor borbe proti borokratizmu. Vsakemu je postalo jasno, da je borba prot 1 birokratizmu že davno v domeni birokracije same in da je s tem v bistvu dobila birokratski karaktet." Nato ugotavlja, da pnsotnost birokracije še povečuje kon fhktnost v družbi. (Iz pnspevka omenjenega avtorja; vloga birokracije v današnji h socialnih konfliktih). Z. Pešič — Golubovič meni o tem naslednje: ,,Pri nas se razvija svojevrstna h ipokrizija, ki je v tem, da se birokrat—zame je to vsak tisti, ki več kot 25 let zavz ema vodilne položaje v družbi in pretendira na to, da ta položaj obdrži, kot da bi bila to njegova nedotakljiva pravica—odločno zavzeina za osvoboditev delavskeg a razreda od birokracije in vodi na tak način ,verbalno bitko' proti birokratizmu, kateremu z vsem srcem že desetletja pomaga in ga krepi." Z. Mlinar: ,,Avantgarda je personif ikacija progresa, čeprav ni popolnoma ja sno, kdo so pnpadniki delavskega razreda (po revoluciji), katere interese realizir a, vendar to ni razlog, da ne bi še naprej uresničevala svojega poslanstva." (I«' ref erata Družbene vrednote, razvoj in konflikti). Študentje in sodobna družba — oblika sistemskega konflikta Ta prispevek Katje Ocepek je interpretacija nekaterih empiričnih rezultatov r aziskave, ki jo je izvedla ekipa inštituta za filozofijo in sociologijo pri Ijubljanski univerzi februarja 1971 (gl. o tem tudi letošnjo Tribuno št. 2). Nekaj glavnih mis li iz tega referata: Če pogledamo današnjo ,,sušo" med študenti, smo malo presenečehi nad odg ovorom 75 % ankatirancev, da se bo študentsko gibanje tudi naprej krepilo. Studentje so navajali kot razloge za študentske nemire pn nas : slab material ni položaj študentov (vendar pa nismo opazili, da bi bili študentje, iz revnejših — delavskih m kmečkih — družin bolj zrevoltirani ali bolj aktivni op.p.), omejene možnosti za študij, nato protest proti razlikam med obljubami, deklaracijami ter prakso, majhne možnosti zaposlovanja itd. Da je večina študentov izredno kritično razpoložena od oficialne ideologije i n vrednostnega sistema, pričajo naslednji podatki: 2/3 anketirancev se strmja z rrlodaliteto ,,stare revolucionarne stranke so se poburžoazile ali zbirokratizirale in ne predstavljajo več revolucionarne sile; hoče š nočeš morajo zaradi tega prepustiti svojo vlogo revolucionarnim študentom." Prav tako se 2/3 strinja z modaliteto: ,,V industrijsko razvitih družbah jo delavsk i razred postal konservativen. Vlogo delavskega razreda prevzema delovna intelig enca, ki postaja resnični nosilec družbenega razvoja." (Najbolj se s tem strinjajo študentje FF in FSNP). Zakaj študentje ne m.uajo v ZK? : ,,V primerjavi s časom, ki ga člani ZK por abijo na sestankih, je efek; več ali manj jalov." (22 %) ,,Moti me oportunizem, k i ga k;ue preveč članov ZK." (11 %) itd. Čtani samoupravnih organov ne želijo p ostaii zaradi tega, ker jih delo v samoupravnih organih ne zanima (21 %), nimajo časa (20 %), to je brezkoristno zapravljanje časa (20 %), predlogi študentov se ne jemljejo v obzir — o bistvenih stvareh odločajo drugi (20 %). Prav tako se jih veči na (2/3) strinja z modahteto: ,,Razlike v socialnih in moralnih vrednotah so dane s večje kot so bile v preteklosti." Še rekaj več se jih strinja s tem, da je ,,konflikt med ijeneracijami v naši družbi vse močneje občuten." (Bolj se strinjajo študentj e FF in FSNP, v manjši tneri pa študentje PF m EF.) Odgovon so tudi pokazali, da študentskemu gibanju ne gre za destrukcijo dru žbe, ampak samc za delne spremembe v institucionalnem sistemu. Z modaliteto ,,Obstoječi družbeni sistem je treba zrušiti, čeprav se ne ve, s čim bi fj.rlahko na domestili" se ne strinja 94 % anketirancev, vendar odgovarja pozitivno na podob no modaliteto ,,Rušenje obstoječega družbenega sistema bi moral biti eden od ci Ijev študentske revolte" 18 % študentov. ,,Ponovna revolucija v tej državi bi pom enila uničenje že realiziranega družbenega napredka"—s vem se strinja 56 %, ne st rinja pa 42 %. Večina študentov se tudi ne strinja s tem, da je revolucionarno nas ilje edino učmkovito sredstvo za realizacijo osnovmh družbenih sprememb. Kar se tiče akcijskega delovanja študentov po svetu, študentom najbolj ustreza vpliva nje pr.ek študentskih predstavnikov, pogajanja s predstavniki univerze in nato šel e protesti, stavke, demonstracije.Prav tako jih je več proti nasilnim akcijam (54 %). Podatkov \z navedene raziskave ne gre jemati brez zadržkov; nekaj zaradi teg a, ker so že zastareli, šele po času, v katerem je bila izvedena raziskava se je prav ^aprav razmahnilo več ali manj spontano študentovko gibanje, in je precej študen tov (angažiranih in neangažiranih) spremenilo svoja stališča. Razviden pa je tudi pojav tako imenovane kognitivne disonance — npr. večina študentov ugotavlja, d a je univerza konservativna institucija, vendar pa še naprej životarijo v njej. pripravil F. Adam) Literatura : Vse tri knjige referatov pod naslovom ,,VI. naučno sav etovanje: Društveni konflikti i socialistički razvoj Jugoslavije". Dodatna: Praxis 3/4 1971 (priporočamo), Teorija in praksa 10/19 71 (okrogla miza) in že navedena literatura v tekstu. SESTANEK SODELAVCEV Pozivam k sodelovanju študente, profesorje, asistente in druge, ki se ukvarjajo s problemi s področij sociologije, ekonomije, socialne psihol ogije, f i'ozof ije ipd. Sestanek bo 15. marca ob 17h v prostorih Tribune, Trg revolucije 1/11. urednik ,,socialnega projekta" Frnnko Adam PREDSEDNIKU IDEOLOSKE KOMISIJE Ivo Svetina Slovnica je analitično zgodovinsko poročilo o jeziku; v njej odločaj o dejstva, ne modrovanja. Mrtva nedelja je pusta rojena, praznik praznih rok rek, ki so se stekl e iztekle skoz skromna usta pustne Kranjske. Bil sem pri tvojem tople m plenu, pil sem te iz plavega puloverja, ki se je smejal skupaj z mojim hitrim srcem, ki hoče in joče kot nora zora, ki se iz glave zvali . .. , ki hoče dan kot meči na bojnem polju. Od znane teže skrivnosti so se ti na nočni strani roke žile povesile v prepad, v pad mojega telesa na žice spečega daljnovoda. Rad pijem tvoj čaj, ker ga vsega slišim na stenah ušes, kako se spre minja, kako se spominja v gašenje žejnega požara. Samo korenine tvoje ga nosečega ušesa sem posjimi, mehko vrečico, skoz katero še ni segla igla zlatarjeve roke. Samo poskusil sem zalo zlatorjavino, ki je oblivala tvoji dojki. Samo jedro rnleka sem začaral. Samo droban je bil čas, ko sem ti hotel zlesti za poševne veke, da bi zaspal v soncu znoja, ki si ga sejala na mizi poroda. Samo za požirek sem hotel biti na mestu Krišto fovega srca, da bi bil sam blagoslovil njegov dozoreli plod sveta v veži t voje hiše. Samo . . . , da bi bita moja noseča zima. Zadišal je božični ča s, čas pogreznjenih vasi; vasi, ki kraljevski drse po zaledeneli mizi najin e lačne bolezni, lahke Ijubezni, ki lepa z gosmi leti k poletju neznani p aši. Potemneli tvoj obraz, ki se ozek stisne ob tišino mojih senčnih las. Od levih prstov tvoje roke so te bežeče sledi, oživljene muke uročenih reči. Pik as, ubežna boginja na begu, še vedno jaha na mojem ukročenem palcu; lušči se luč, blešči. So sorodne stvari brez bistva: stol in Zvezda. So še druge moči v noči; ženske polovice v meni. Utonil je šal v tolmu nu. Zapeljala ga je voda z golim vratom in ga omehčala v ledenem jedr u vetra. Objemaš me s svojimi poročenimi rokami. Ukročene reke otroških vek, osvobojeni vekovi starih kep v podzemlju pokopališča. Med sesuti mi sneženimi luknjami tlijo plamenčki tihih duš spod ruš. Sredi noči si jo zaželim in pride, sredi noči, voda. Odletim v Rim, fin sin. In dam ko ži tisto, kar ji življenje jemlje. Roko, ali kaj? Oko, pa zakaj? Vse to, zlato! In smrt, ki pahne iz mene, plaha plah ta, ki me vahta, da ne izvem za zven, ki živi med opekami. Je to čas, k o se vračam v mrtvega očeta? Je to zima, ko umira skojevska mladost ? So to tisti hipi, ko se v človeku združi razstreljena zemlja, ko požen 0 enostavne davne besede, ki so laške srne,- ki so lahke pike, ki so trnje v obraz preteklosti? So to tisti viški, škilavi levi in piski, kipi in pikado rji, ki kipijo pijoč oči čiste steze zelenega gaja? Jagri na tvoji jedri sre dici, citre repastih tihot. Hotela si moje lase, sedela si v moji ječi, ki jo je jama materinsko požrla, skrila v široko krilo. Ker žrelo ni želo, ki lo či čistost od umazanije, ker hiše še niso sončne lise, sedla dlani nimf. Zakaj sein se odločil z.i te smešne čevlje, ki mi pačijo hojo, jokajočo o četnjavo, vodno daljavo, prekleto leto tople lepote, potne poti tipajoč ega gada daru ruševin vina? Se enkrat me je poklical oče. Za ponižanje tvojega lepega obraza. P aglavski smeh, ki se je pritajeno splazil na njihove karminaste ustnice, izza nezdravih, čeprav še mladostnih zob. Za ponižanje, ki si ga dožive la danes. V tem svetem večeru razkošja zime. Za tvoj temni obraz, ki g a je nenadoma in nehote napojila sveža kri; kri, ki si mi jo hotela podar iti; tista kri, ki se tiho pretaka po toplem telesu tvojega otroka; po nje govih olesenelih žilah, ki ne zmorejo pritiska radosti teka, ki ne morej o. Ne morejo! To belo okno v rdeči mizi, ki me.čaka in vabi neznano telo, ki ga š e nisem objel. Pijem iz tega svežega spoznanja, iz vrelca kroničnih resni c; sanjskih vestalk iz Vestfalije. Vse dežele so v meni, vse države v mojem telesu; kraljestva in Butan srečno žive z menoj v sanjskem sporazumu umitega uma. Sence begajo po tebi, selijo se črede navzdol, oblivajo te temni volčj 1 tropi. Zapuščam ta svet, ki ga nikakor nisem mogel prav zgrabiti . . . za nj egove orjaške roge, noge, ki so teptale po moji omari, ki živi na levi. L epa prikazen nad razžarjeno kožo žarnice. Dajem koži tisto, kar ji je življenje odvzelo. Dajem ji svetle podobe dobe, besede sedečih ihtioza vrov. Kamne etra, ki je mehak kot grob, obala balistike, Istra, iskra, ki je vsa bistra; strah, strah, ki straži ob ražnju volovskega vnebovzetja. M isli kvarijo duha! Sedaj so te besede namenjene meni. Zakaj je toliko sreče v glasbi? Zakaj je toliko glasbe v sreči? Zakaj j e socializem porušil vse bogatokovane ograje spred mrtvih hiš in živih rož? Prinesel sem darila. Prinesel sem pomarančo. Tem, po tleh letečim otrokom, sem prinesel darove. Obnovila si svoj obraz v prostorih za mojimi očmi. Položila si se po novno vame, kot košček čudežne kafre, ki v hipu skopni in prepoji sta rega moža, rohhečega arhitekta, načrtovalca našega ponesrečenega dru žinskega nagrobnika. Zakaj sva razpolovila to popoldne v dva dela; v to po in bolečino vračajočo polovico popoldneva? Zagnal bom gorečo se kiro med Ijudi selivce. Ozdravila bo pernato mimikrijo in osvobodila to ple samice iz kovinskih gnezd. K njej; to je moja smrt; to je tvoja boleč a soba, razrušena družina. Odprla se bo ozkosrčna omara; s šepetajoči mi poki se bodo odprla njena rdeča vrata, ki skrivajo za svojimi plašni li krili toliko bežečih reči, vreče in vrtove prezeblih let, ki niso nikam or daleč poletela. Kot mačja usta, drobni otroški zobje, ki se zagrizejo v Goranove gore življenja. Žeja. Mama, pogasi mi žejo sredi noči. Z belimi curki. In temine, ki so se nabrale pod mojim težkim in mrzlim stolom. Odprl sem nova ust a lakote sveta. Deviški virus norosti. Nemarno ravnajo Slovenci s svojimi čustvi. REVOLUCIJA, KIJE Nl BILO Angleški rudarji so slavili veliko zmago. Po mesecu dni stavke, ki je ohromila normalno življenje v Angliji, je moral Heath popustiti praktič no pred vsemi zahtevami stavkajočih. Med samo stavko je večkratpadla beseda - revolucija. Britanski Vi etnam na Irskem, katastrofa Humovega obiska v Rodeziji in naposled r udarska stavka so situacijo v Angliji pripeljali do skrajne točke. Revolu cionarna situacija, so rekli podobnemu stanju v Franciji leta 1968. Ven darpa, ne samo da se iz rudarskega štrajka ni rodila revoiucija, prišlo n i do nobenih radikalnih sprememb v državi z enim najreakcionarnejših režimov i/ civiliziranem delu zahodne Evrope. Glavni razlog je seveda v tem, da v Angliji ni široke in močno organ izirane revolucionarne stranke (partije), ki bi znala v kriznem trenutku izkoristiti nezadovoljstvo množic in ustvariti situacijo za revolucionarn o akcijo. Storili pa bi hudo napako, ko bi misliji, da je problem samo v fizičnem obstoju oz. neobstoju take organizacije. Vzemimo za primer Francijo in Italijo, kjer sta komunistični partiji izjemno močni. Zopet se nam vsiljuje paralela s situacijo v Franciji leta 1968. Zahodne leve stranke sicer govore o revolucionarni spremembi obla sti in uvajanju novih odnosov, praksa pa kaže drugačno podobo. Raze n ekstremne levice (anarhisti, maoisti, trockisti. . . ) se vključuje i/ po litični sistem, i/ boj najrazličnejših političnih grupacij za oblast Besede o revoluciji postanejo samo fraza, saj so eta Osvajalca sigurno drugikr at poteptala jajca Slehernika v blato. Spomini na včeraj ne bodo ublažili hudour nikov krvi, ki tečejo danes iz mojega kurca. Da, vse strani Zgodovine bi bile lahk o krvavordeče, njeno znamenje in naslov rdeče vrezana v človeški krvi. Več vojs ka, kot je opisano v knjigah, je vsadilo zastave v tujo zemljo in za seboj pustilo K astracijo. Toda noben Suženj ni smel umreti naravne smrti. Obstaja meja, kjer se neha Previdnost m se začne Strahopetnost. Poženi mi kroglo skozi možgane iz p uške oblegajočega zatiralca v novi napada. Zakaj se pleše in poje v Suženjskih Pr edelih? Po merilih Večnosti, suženj, ki umre zaradi naravnih vzrokov ne velja ni ti za dve mrtvi muhi. Tak zasluži prej pomilovanje kot objokovanje. Črna žena, ne da bi te vprašal, kako, samo povej, da smo preživeli naš vsiljeni pohod in trud skozi Dolino Suženjstva, Trpljenja in Smrti — tisto Dolino tam po d nami, sknto za plavajočo meglo. 0, kakšni razgledi m zvoki in bolečine ležijo p od to meglo! \n mi smo mislili, da naš težki vzpon \z te krute doline vodi v nek h ladilen, zelen in miren, sončen kraj — toda samo džungla je, neukročena in kruta (iivjina, prekrita z ruševinami. Vendar, posadi si krono na glavo, Kraljica moja, in na teh ruševinah bomo zg radili IMovo Mesto. (prevod T.Š. M.B ,,TA PODOOOBA VAM POKAAŽE GNEZDO ŽAALOSTNIH STRASTI (Peli so jih mati moja) Ko se je veliki hrup polegel, ko so se slavnostni govorniki vrnili v sv oje bleščeče urade, ko je visoki delovni zbor razglas I, da je veliki kong res slovenske kulturne akcije končan, ko je iz prijetne dvorane velenjsk ega kulturnega domaoddrsal z ognjem v očeh in z goro ciklostiranega gradiv-a še zadnji starejši mariborski pesnik, ko je šla spat tudi razigrana družba v velenjski Paki, je na naju, dragi Robert, prišlo veselje zapisati nekaj razsmejanih in srčnih besed o prvem, velikem kongresu slovenske kulture, ki mu je uspelo brez priziva ohraniti, potrditi in dotkati mogo čno vez, ki veže ta narod (ki ga poznamo — saj je slovenski) in to kultu ro (ki jo razumemo — saj je naša). In če smo bili videti kot temna barka kapitana Smrti — nam bodi dano z Baudelairom zatrditi — NAŠA SRC ASOPOLNA ŽARKOV ! Po teh letih, ko smo verjeli, da na sonarodnjakovi njivi ne rasteta ne talent ne morala, če ne pijemo istega vina; ko je bilo — preveč dela opr aviti — nevarno in opazovanja vredno in je bilo — nič delati — Ijubezni ve besede in nagrade deležno; ko se ni hotelo več prav brati, prav poslu šati, prav gledati in prav razumeti, da se ne bi omajala predsodek in od por — sveta dvojčka merjenja in sojenja; ko se je ure in ure poslušalo, k ako je DA DA, da se je na koncu lahko pribilo NE; ko se je razpaslo za kupništvo letnic in resnic, da sva se, dragi Robert, ker sva objekta (kul ture) in uporabljiva subjekta (v prostoru narodnega) nenadoma opazila na robu prijetne pozabe in velike samote. Po nikoli presežener.i slovan skem običaju sva se spraševala, kaj delati, ko je vse storjeno, ali pa vsaj z nagajko pokazano, kako je prav. Pa . . . vse se je obrnilo, ja, tako rta bolje. Pamet nas ni samo srečala, prišla je na naš veliki shod slovenske kulturne akcije; posedala je med t ovariši; mirila sprte; prijazno prikirnavala tistim, ki so pričenjali razum evati; predstavljala delavce in kmete, ki so govoriii o Prežihu in Božiču; pamet je svarila pred nestrpnostjo; pokazala je zadnje štiri kulturne de lavce, ki se še spoštujejo in so spoštovani (ne v zgled, v svarilo izpostav Ijene), in ko je videla, da je mir med Ijudmi, da teko besede o idili rom ana, o nevznemirljivosti polemike, o zakonitostih metruma, o vrednot ah posamično in o vrednotah nasploh, ko je videla, da so glave nekam zamaknjeno nagnjene postrani, si je sama pri sebi rekla: ,,Nisem jih sre čala, prišla sem pod njihovo sreho. To je moj narod. Kultura pameti. N arod pameti! Spet zdrave, Bog daj!" In glej, Robert, tako sva pri koncu, zunaj je sonce in najini srci sta polni žarkov. PODZEMSKE DEJAVIMOSTI V JUGOSLAVIJI M. D. Vučelič V Jugoslaviji že leta cvete neka podzemska dejavnost. To je PISANJE PISEM BRALCEV, ki se v marsičem razlikuje od podzemskih dejavnosti v drugih sociali stičnth in tudi celo kapitalističnih državah. Tam se s tem ukvarjajo Ijudje, ki ne morejo javno govoriti in pisati, Ijudje, ki jih je družba zavrgla, Ijudje, ki nikjer ne morejo objaviti, tega kar napišejo, Ijudje, ki nočejo sodelovati z zmanipuliraniiri in v laž potopljenim bulvarskim tiskom, Ijudje, ki so postavljeni ven iz zakona itd. V Jugoslaviji pa se s tem ukvarjajo tisti, ki lahko, vse kar napišejo, objavijo in tudi objavljajo, Ijudje, ki predstavljajo družbo, kijihzavrača in sprejema, Ijudje, ki hočejo sodelovati z vsemi in z vsakim, ki jim lahko koristi v uresničevanju nji hovih ciljev, Ijudje, ki so zakon, ali v nekaj besedah — odtujeni politični mogočn eži (ali kdo drug z njihovim privoljenjem) in uredniki bulvarskih časopisov. V drugih državah se Ijudje poii tisto, kat mislijo podpisujejo, ali pa zaradi stra hu pred kaznijo uporabl)ajo samo začetnice ali psevdonim, toda nikoli se ne pod pišejo s tujim imenom. V Jugoslaviji pa Ijudje, o katerih je govor, podpisujejo po d svoje ,,mišljenje" druge m tisti drugi podpisujejo to, česar niso napisali. Drugod je podzemska dejavnost kaznovana, v Jugoslaviji pa se p i s a n j e p isem bralcev nele ne kaznuje, ampak ie celo pohvalno in dobrodošlo, saj predstavlja znak lojalnosti. V drugih državah so materiali podzemske ctejavnosti tiskani tajno, v Juqos!avij i so objavljani javno, v bulvarskih časopisih z največ|O naklado. Druijod Ijudje, ki se ukvarjajo s podzemsko dejavnostjo, v javnosti ne govorij o, drugače kot pišejo. Ah govonjo, tako kot pišejo, alt pa so tiho. V Jugoslavtji p a Ijudje;, o katefih je govor, govonjo, to kar ne mislijo (zavzemajo se za demokrac ijo, svoborio itd.) in pišejo, to kar mislijo. V drugih državah je za ukvarjanje s podzemsko dejavnostjo odrejena samo za porna kazen ali posmrtna rehabilifacija (to je pnpenjanje odlikovanj na trupla). V Jugoslaviji pa Ijudje, o katenh je govor, za pisanje pisem bralcev dobivajO vse dru go, samo neprijetnosti nimajo, m o zaporu nikoli ni bilo govora. ITD. ITD. ITD. Drugod Ijudje niso napisali tega, kar ne more biti objavljeno v buivarskem tis ku, in tega tudi ne podpisujejo. Nekateri sanno zaradi strahu pred kazmjo, drugi zato, ker so pošteni. V Jugoslaviji so se mnogi pnpravljeni podpisati pod to, kar so drugi napisali. Tukaj se sknva možnost podobnosti Jugos'avije z dr ugimi državami. Torej, ker v drugih državah obstajajo centri podzemskih dejavno sti predlagam, naj bo z ozirom na število podpisovalcev ustanovljena ORGANIZ ACIJA PODPISOVALCEV PISEM BRALCEV (tudi piscev je mnogo) - to je tis tih, ki so že do sedaj podpisah kakšno pismo, in tistih, ki so pnpravljeni podpisa ti, vse kar jim že omenjem pisci potisnejo pod nos. Tako bi vsa stvar postala enos tavnejša in ne bi bilo več potrebno iskanje podpismkov na hitro. V Jugoslaviji so s podzemskimi dejavnostmi posebno \n največ ukvarja POLI TIČNO PODZEMLJE! Toda njegova podzemska dejavnost je tako zelo podzem " ska, da sploh ni vidna, predvidena m poznana. Nihče niti ne ve, kdo vse spada v polilično podzeralje in kdo in kaj ga sestavlja. Točneje, nihče ne ve, ali ;pada ali ne spada v pohtično porizemlje m kdaj bo in če bo tja spadal. Nihče ne ve? 7 7 Jasno, obstaja zelo inajhno število tistih predpostavljenih, ki lahko sede v k a b i n e t i h , iz katerih se to — ne glede na to, kdo v njih sedi — vidi. Ti so globok o zagledani v prihodnost.in to posebno v tisto za seboj, in zato vedo, kdo spada v pohtično podzomlje, ki nasprotuje našim naprednim idejam. Najbrž je vseeno de! ijudi ali kaj podobnega, kt jih kot politično podzemlju ia hko spoznajo razen politikov le šc grobarji, krti in črvi. Tukaj ne mislim na zgod ovino m njene možnosti - te so že zdavna) pokopn,ir> pod zemljo. ČARŠIJA — jo ustreznejši izraž za politič no podzemlje. Toda tukaj so še zna menja identif ikacije in legahzacije. Recimo, organizirani so sestanki ali razgovon (tajni)-, zato da bi zvedeh, kaj se govori v čaršiji; ker so Ijudje, ki čaršijo prezirajo m ki ne vedo, kaj je čaršija, vendar pa vedo, kaj se v njej govori itd. PRILOGE Novi prepev Govoreč o eni od karakterističnih parol, ki jih v zadnjem času ,,lans irajo" sovražniki naše države, je sekretar mostnega komiteja ZK Beogr ada Bora Pavlovič clejal: ,,V zadnjih mesecih se pojavljajo dela, v katerih ježelja prikazati, da je v jugoslovanski družbi prišlo do takih sprememb, v katerih je delavs ki razred zgubil oblast. Oblast naj bi prevzel ,,srednji razred". To sedaj ni več samo zunanja ocena in propaganda iz kominformovskih vi rov in krogov nove levice. To je sedaj tudi del ,,domače analitike", ki poskuša dajati nov prepev na Djilasovo temo o ,,!Vovem razredu", pri čemer ta ,,novi razred" ni več politokracija v najožjem pomenu besed e. Njen smisel se je razširil, toda po teh analizah in ocenah predstavlja naprej združeno ekonomsko in politično oblast." (Citirano iz (/Politike", 23.7.1971) Kot vidimo, imamo poleg nove narodne glasbe in njenih novih kom ponistov tudi nove komponiste v politiki. Da bi se politika približala n aroclu, je potrebno narodu približati jezik politike, narediti ga je treba bogatejšega in večsmiselnega in posebno še učinkovitejšega. Napori za to so veliki in uspehi, kot vidimo, ne izostajajo : maio narodnih in nep olitičnih besed, malo Djilasa, malo nove levice, malo kominforma in vs • sociotoške analize, podatki in filozofski teksti — vse to je UREJENO. To je prava filozofija, in posledice fpozofske izobrazbe so lepo vidne. Resnično, skomponirana je nova pesem, v iskanju so samo še pevci. In sedaj jevprašanje, kdo bo pel? Natečaj je razpisan. Naj se prijavijo tisti, ki so pripravljeni peti — ve se za koga. (glej razpise v ,,Politiki" in ,,Komunistu", junija in julija 1971) ,,naj bi" Sicer podčrtana beseda ,,naj bi" iz teksta z naslovom ,,Novi prepev" predstavlja edini argument, katerega se avtor te bolj anateme kot razpr ave poslužuje. PRIMER, KAKO MALO JE NEKOMU POTREBNO, DA TAKO MNO GO POVE 0 NAŠI DRUŽBI Ojordje Popovič: ,,V okviru našcga klasičnega političnega izobraževanja smo zvedeli za mnoge probleme in na osnovi tega spoznanja poskušamo razmišljati o našem svetu in stvarnosti. Toda ko razmišljamo o naši stvarnosti, moramo nujng sprejeti drug sistem in druge kategorije in z njimi svojstveno logiko. Zaradi tega je p o mojero mišljenju nernogoča priinerjava, ki postavlja na isto raven kva litativno in zgodovinsko različne politične sisteme. Samoupravljanje ni samo in izključno vizija, temveč je tudi stvarno st in to ne stvarnost klasične politične družbe. Zakonitosti so tako spe cifične, da so mogoča poistovetenja samo na formalno zasnovanih krit erijih. Z ozirom na naravo našega političnega sistema se Zveza komuni stov težko vzporeja s katero koli klasično politično stranko. Še več, te žko jo je ceio postavljati na isto raven tudi s klasičnimi delavskimi part ijami — z ozirom na funkcije, ki jih uresničuje. Bistvo Zveze komunist ov v samoupravni družbi je drugačno, in to ji onemogoča, da se obnaša sektaško v socialnem smislu." (Citirano iz ,,Gledišta" - št. 7-8, 1971 - iz razprave ,,PERSPEKTIV E POLITIČNE AVANTGARDE - ZVEZA KOMUNISTOV DANES I N JUTRI") (prevod M.G.)