SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AnO) XLIV (38) g \ M F” gk g g M g g g®| g*»a BUENOS AIRES Štv. (No.) 45 Sana L« 'jj' £s 1 li 1 g g2| kB L» 7. novembra 1985 Tri stopnje MISEL OB NARODNEM PRAZNIKU 29. OKTOBRA Ivan Cankar je nekoč zapisal : „Moj narod je star že tisoč let, težkih tisoč let...“ Dolga doba je to v življenju malega naroda, ki vzbuja v človeku občudovanje in globoko spoštovanje. Posebno ob slavnostnih dnevih, ko praznuje spomin na zadnji veliki dan v svojem obstoju in ga njegov del v svobodi proglaša za narodni praznik. To je vsakoletni 29. oktober, ko je (leta 1918) iz svoje moči in volje zlomil jarem tujega, večstoletnega gospodstva in svobodno zadihal kot sam svoj gospod. Njegov cilj je bila Zedinjena Slovenija:, proglašena ob pomladi narodov skoro sto let poprej, in skrbno negovana v mislih, načrtih in delilh svobodno izbranega narodnega vodstva vse do naših dni. Žal se 'ideja Zedinjene Slovenije, zadnjikrat v domovini slovesno ponovljena sredi vojne vihre in sovražne okupacije ter komunistične revolucije v znani Izjavi meseca oktobra 1944, do sedaj ni uresničila. Ob zlomu aVstro-ognskega imperija meseca oktobra 1918 je bil mednarodni položaj na eni strani in problem slovenske narodne varnosti na drugi strani tak, da ‘bi bila že sama misel ustanavljanja Zedinjene Slovenije (kot samostojne državne enote) smrtno nevarna utopija, ki bi pomenila povsem nezaščiteno slovensko ozemlje v celoti izpostaviti zasedbi in prisvojiti od strani zemlje lačnih sosedov Nemcev, Italijanov in Madžarov. Z vključitvijo Slovenije v jugoslovanski okvir s Srbi in Hrvati je bila ta grozeča nevarnost zelo zmanjšana, ker so bili Srbi mednarodno priznani zaveznik zmagovite antante. Zgodovina ve povedati in kolikor nas je še živih, ki smo sami doživljali one dogodke, se spominjamo, kako smo trepetali ob novicah, da se italijanska vojska že bliža Vrhniki in da na severni meji dobro organizirani in oboroženi oddelki avstrijske voj'ske zasedajo slovensko zemljo. Kar smo Slovenci mogli napraviti je bilo zbiranje vojnih ubežnikov iz Zelenega kadra in s fronte vračajočih se vojakov, jih organizirati v vojaške, enote in za silo o-borolžiti ter z njim zasesti in zavarovati važnejše postojanke in pro- metne žile. Jaz sam sem bil kot mlad oficir poveljnik ene take vojaške e-note na Dolenjskem in se tega s ponosom spominjam. Na Štajerskem je general Maister z boljšo vojaško akcijo rešil Maribor in slovensko mejo na Štajerskem. Na ta način se je v prvih dneh po prevratu slovenska zemlja reševala v jugoslovanski okvir. A samo nj'eni dve tretjini, dočim je ena tretjina ostala pod tujo oblastjo. Zedinjena Slovenija pa je ostala oddaljeni Ideal... Vendar je osvoboditev izpod tujega jarma prva stopnja do nje1. Politična stvarnost v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, poznejši Jugoslaviji, Slovencem ni bila naklonjena. Že akt takozvanega zedinjenja dne 1. decembra 1918 se je izvršil brez prisotnosti in pristanka nespornega vrhovnega slovenskega predstavnika dr. Antona Korošca. Bil je popolna državna politična kapitulacija „prečanov“ pred Srbi in kraljem. Sledila je nesrečna vidovdanska ustava z dosledno centralistično ureditvijo nove države z absolutno oblastjo Srbov v Beogradu. Ljuti ustavni boji (Slovenci smo zafitevali „avtonomijo“) vso dobo do druge voj'ne so zahtevali smrt Stjepana Radića in kralja A-leksandra. Ko je bil sklenjen Sporazum o banovini Hrvatski med Srbi in Hrvati (konec avgusta 1939), je bilo že prepozno. Propad prve Jugoslavije je med vojno in okupacijo rodil komunistično revolucijo in uzurpacija absolutno oblasti od strani komunistične partije po njenem krvavem a uspešnem zatoru sleherne opozicije, je rodila novo „socialistično“ Jugoslavijo. Popoln naslon komunističnega vodstva na tedaj na videz vsemogočnega Stalina ob času mednarodnih pogajanj za razmejitev med Jugoslavijo in sosedi je rodil ob zgodovinsko najugodnejših pogojih za zgraditev Zedinjene Slovenije izgubo Trsta z ozemljem, Gorice in slovenskega dela Koroške, ki ga je Tito prodal v zameno za izročitev domobrancev. Vendar je bil korak naprej v smeri Zedinjene Slovenije storjen s priključitvijo znatnega dela slovenske zemlje na Notranjskem in Go- Med nas je usekalo... Ob 4©“letnici siašegsa begunstva TRPEČA DOMOVINA: TITO BOLJŠEVIZIRA JUGOSLAVIJO. Da današnja Jugoslavija ni nič drugega kakor navadna komunistična država, ki na vseh popriščih javnega in zasebnega življenja dosledno uvaja boljševički sistémf je razvidno tudi iz sledečih dejstev: Federalna vlada Slovenije je izdala ukrep, po katerem je vsako najemanje stanovanj ali sob, opremljenih ali praznih, neposredno med interesenti ali preko časopisja, iskanje podnajemnikov z malimi oglasi, kaznivo. Samo stanovanjski odseki imajo pravico razpolagati s stanovanji. Nihče se ne sme izseliti iz stanovanja, če tega vsaj tri dni prej ni javil' stanovanjskemu odseku. Lastniki stanovanj smejo sprejemati na stanovanje samo osebe, ki se izkažejo z izr kaznico stanovanjskega odseka. PARTIZANSKI ZLOČINI V TRSTU. Pred nekaj dnevi smo objavili žalostno novico, da je OZNA v Trstu odpeljala dr. Martelanca z ženo in inž. Martinjaka. Po poročilih iz Trsta in po pripovedovanju potnikov, je ta zločin zavit v negotovost in skrivnost. Inž. Martinjak je izginil no, poti domov. Sklepajo, da se je to zgodilo 26. oktobra zvečer. Naslednjega dne zvečer je prav -éaJio skrivnostno izginil dr. Martelanc z ženo. Sosedje njunega stanovanja pravijo, da so istega dne ob pol 8. uri zvečer slišati in videli, kako se je g. Martelanc otepal, njegova žena pa klicala na pomoč. Partizani so ju odvedli v avto, odkoder je bilo čez čas slišati dva strela. Vsa poizvedovanja za izginulimi žrtvcumi OZNA-e do sedaj še niso prinesla nobenega, uspeha. Približno ob i-stem, času so člani OZNA-e napadli g. Miloša Stareta, ki pa se je napadalcev otresel in zbežal. Vsi ti zločini partvza-nov v Trstu kažejo, da hočejo partizani iztrebiti v Trstu vse zavedne in delavne protikomunistične Slovence. Začeli so z isto taktiko, kakršno so imeti v Ljubljani l. 1912. IZJAVA ŠEFA OZNA-e. Generalmajor Maček, šef OZNA-e za Slovenijo, je v nekem razgovoru, ko je bilo govora o postreljenih domobrancih in „reakcionarjih“, katere sedaj sorodniki iščejo, dejal, „da se takšna morija v Sloveniji lahko ponovi, samo da bo izvedena vse bolj rafinirano, temeljitejše in še v večjem obsegu.“ — Državni tožilec za Slovenijo Jernej Stante je na ravno takšne intervencije odgovoril: „Plisti me pri |miru s tem, saj nimamo nobenega pregleda, kaj se je zgodilo s temi ljudmi. Napravili smo pač veliko neumnost!“ Zedinjena Slovenija, 6. nov, 19i5 Volitve na Poljskem Po poročilih Andrzeja Szczypioskega — prir. P. Dobovškova riškem in deloma na tržaškem teritoriju slovenskemu matičnemu o-zemlju v Jugoslaviji. To je pomemben doprinos te druge stopnje v razvoju slovenske 'samostojnosti. Dopolnjujte jo sedanja federativna ureditev današnje Jugoslavije, vsaj v ustavi, na papirju. Toda izkazuje se bolj in bolj, da se tendence samostojnosti na političnem, kulturnem in gospodarskem nivoju uveljavljajo v rastočem obsegu v posameznih republikah, posebno izrazito v Sloveniji, in to navkljub centralističnim tendencam osrednjega vodstva partije v Beogradu. Njeni voditelji očitajo slovenskim komunistom nacionalni šovinizem, kar pa, se zdi, Slovence bolj malo moti. Stvari gredo tako daleč, da se govori že o konfederaciji, kar pa je v smislu samostojnosti mnogo več. Vendar notranje stanje uprave ne odgovarja konfederaciji, saj Slovenija nima npr. svoje vojske, svoje zunanje politike, niti kulturno (znana „jedra“) ali davčno (nesorazmerno visoke dajatve federalni vladi v Beogradu) ali gospodarsko (monetarna, devizna politika itd.) prostih rok. Navzlic temu se lahko u-gotovi, da predstavlja sedanje stanje in razvoj v domovini drugo stopnjo na poti do končnega cilja — Zedinjene Slovenije. Tretja stopnja pa je le v mislih, željah, načrtih in aktivnih dejanjih vseh Slovencev, ki hočejo zagotoviti svojemu trpinčenemu narodu srečno bodočnost. Naiša narodna dolžnost zahteva, da se te svoje naloge vsak Slovenec vedno živo zaveda, zlasti ob praznovanju prve stopnje naroda na strmi poti do lastne, popolnoma samostojne in neodvisne države v Zedinjeni Sloveniji. To je zadnja stopnja, za katero smo vsi soodgovorni. L, P. Poljski vladni krogi poročajo, da je na Poljskem nastalo socialno premirje. Tudi Lech Walesa se- je podobno izjavil. Kakšno pa naj bi bilo to „socialno premirj'e“? V pluralistični -družbi, kjer živijo različne: ideološke in svetovnonazorne skupine, je pojmovanje takšnega stanja precej drugačno, kakor pa je isedanje na Poljskem, kjer splošna apatija odvrača ljudstvo od sodelovanja v javnem življenju, če je ta brezbrižnost o-znaka za socialno premirje — je to pač posebne vrste odnos med oblastjo in delovnim ljudstvom. ‘Na Poljskem se namreč pripravljajo na volitve v sejm (parlament) in to v času, ko je poljsko gospodarstvo — po uradnih virih — v prvi polovici tekočega leta veliko slabše, kot pa je bilo lani v istem obdobju. Zato ni čudno, -da Poljaki ne kažejo preveč zanimanja za volitve. To pa je napotilo vladne kroge, da so močno napadli vse tiste državljane, ki nameravajo volitve bojkotirati — češ, da je takšno zadržanje znak strahopetnosti in cagavosti. Ljudstvo se pa vprašuje, kaj' naj prav za prav voli? Ali naj enostavno pritrdi vsemu, kar načrtuje poljske komunistična oblast? Saj kaj drugega sploh ni na programu! Ko bi, ;se pa bilo treba odločiti za pluralizem v javnem življenju, za svobodo mišljenje, za spoštovanje republikanske in tisočletne verske tradicije, takrat bi Polj'aki — verjetno skoro brez izjem — pohiteli na volišča. Pravijo, da na Poljskem ni politične opozicije. Resnično — ni je! Politično opozicijo -sestavljajo nam- reč vedno skupine, ki hočejo prevzeti oblast in preko nje vpeljati in izvesti Jasten program, ki naj bi bil seveda popolnoma drugačen, kot ga ima dotedanja vlada. Takšnih skupin pa v današnji Poljski n'i. Saj ni nikogar, ki bi sploh pomislil, da bi vrgel sedanji režim — ker je to e-no'stavno nemogoče! Kakor vsi narodi za železno zaveso — tako si tudi isedanje Poljska ne kuje sama svoje usode. Visak poizkus prevrata b'i povzročil, da bi narod zadela velika nesreča, in Poljaki se zavedajo velikih tragedij, ki so v zadnjih desetletjih spremljale polj-ski narod. Zato si nočejo zadajati še novih ram. Poljska opozicija ima moralni značaj: je odpor proti laži, hinavstvu in poniževanju, mitomaniji im oblastnosti ter zatiranju in je odpor proti vsemogonosti močnega in izrabljanju šibkega. Dialektika leta 1985 je takšna, kakor je bila v času Stalina. Na Poljskem opozicije enostavno ni, namreč politične opozicije. Imajo pa „nasprotnike socializma“. V tem pa tiči posebna ost: če namreč ni skupine, ki stremi za prevzem oblasti preko uničenja sedanjega režima, ker — kot že omenjeno — tega v sedanjih čaisih in razmerah nikakor ni moči izvesti — po.tem je vsak, ki kritizira vla-do ali partijo, nasprotnik obstoječega sistema in s tem torej' že nasprotnik države! ‘Če pa ljudstvo — hočeš nočeš — priznava že obstoječo sio, s tem še ni rečeno, da sprejema ali se zadovolji z vsem, kar ta oblast izvaja. Poljsko ljudstvo svojo nezadovoljnost tudi izpoveduje-. Kritizira o- Pismo Reaganu Dne 7. oktobra so v Clevelandu v mestni hiši predstavniki raznih narodnostnih skupin podpisali pismo predsedniku Ronaldu Reaganu in ga prosili, naj na skorajšnjem srečanju s sovjetskim voditeljem Mihajlom Gorbačovom zahteva od Sovjetske. zveze po 40-letnem odlašanju izpolnjevanje določil Jaltske deklaracije. Piismo poudarja predvsem zahtevo za izpolnjevanje določil glede' pravice vseh narodov za svobodno odločanje o načinu političnega sistema, pod katerim želijo živeti. Dalje, zahteva pismo povrnitev suverenosti in samoodločbe tistim narodom, katerim so bile te ovsnovne pravice s silo odvzete. Tretjič, pismo zahteva spoštovanje določil o človečanskih pravicah. Navzoči na tem sestanku, ki sta ga vodila župan slovenskega porekla George V. Volnovich in bivši PAPEŽ O UKRAJINCIH V Vatikanu se je končala sinoda ukrajinske uniatske katoliške Cerkve. Papež Japez Pavel II. je udeležencem, nadškofom in škofom iz izšel jeništva, spregovoril v ukra-jinščini. Glasno je poudaril, da delajo sovjetske oblasti veliko krivico ukrajinskim katoličanom, ker katoliško Cerkev preganjajo. Uradno so j'o priključAli pravoslavnemu patriarhatu, katoličani pa živijo dalje v katakombah. Kot se' sliši, dela med njimi kakih deset skrivnih škofov, več sto neznanih duhovnikov in kakih 1000 redovnic. Papež je poudarili, da je Sveti -sedež na več mestih, tako tudi na helsinški konferenci, zahteval u-radno priznanje za ukrajinsko katoliško Cerkev. Ponovno je izrazil upanje, da ise bo tudi zanje uresničila pravica o verski svobodi in da ne bodo trpeli zaradi navezanosti na Petrovega naslednika. župan Ralph J. Per-k, sedaj predsednik Ameriškega narodnostnega gibanja, so bili tudi nekateri Slovenci: g. Jolže Božnar, župnik sv. Vida, Matej' Roessman. Anton Oblak je podpisal pismo v imenu Zveze slovenskih protikomunističnih borcev, Jože Melaher, član Slovenskega odbora, je psmo podpisal v 'imenu SN‘0, Milan Zajec pa v imenu DSPB Tabor. Navzoča sta bila še urednik AD dr. Rudolph Susel in Avgust B. Pust. Predstavnik poljske skupnosti, prof. Maciuiszko je dejal, da so vsi zbrani enotni glede končnega cilja. Pismo predsedniku Reaganu ni zadnji, amipak prvi korak. če ne bo odmeva s sovjetske strani, ,se bodo navzoči lahko zopet zbrali in zahtevali od predsednika Reagana oziroma ameriške vlade razveljavitev Jaltske deklaracije. (po A. D., 15. okt.) USPEŠEN KONGUES Zveza beneških izseljencev je v zadnjih tednih močno poživila svoje delovanje. Pomembno vlogo so njeni predstavniki imeli na 3. deželni konferenci o izšeljenilštvu v Grade-žu, kjer so bile prisotne vse zveze izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine in seveda predstavniki deželne vlade. V naslednjih dneh pa so se zbrali v Čedadu predstavniki Zveze beneških izseljencev, ki so razpravljali o problemih deležnega izseljeni-štva v čezoceanskih deželah. Na zborovanju so sodelovali predstavniki Zveze, ki so prišli iz Argentine, Avstralij'e in Kanade. Nato so se predstavniki Zveze beneških izseljencev sestali na kongresu na Ravene! v Reziji. Za.delovno temo so si izbrali zelo zanimivo vprašanje o „Novi politiki za e-migracijo, ki se spreminja — potrebne spremembe za leto 2000“. hlastne policijske organe, ki nastopajo brutalno, kritizira omejitev avtonomije in pravic na univerzi, protestira že sedaj', ker vlada namerava na šolah ukiniti pouk francoščine, ker menda francoski predsednik Mitterrand ni ravno preveč naklonjen Varšavi, in se čudi, da poljska vlada z levico grozi Reaganu, Kohlu in gospe Thatcherjevi, z desno roko pa prosi posojila. Ljudstvu se upira preganjanje katoliških duhovnikov in očita vladi, da se partija poslužuje nasilja, kadar in koder se .ji zdi prav. Po vsem tem kaže, da so poljske oblasti pozabile tako relsničen rek državnika Talleyranda, ki pravi, da z bajoneti lahko veliko naredimo, na njih sedeti pa ne moremo... ■ PROTEST Po poročilih agencije AP je predsednik jugoslovanske Socialistične zveze, Aleksander Grličkov, pred kratkim protestiral1, ker ima le komunistična partija v svojih rokah vso politično oiblast. Po njegovem bo morali tudi socialisti sodelovati pri važnejših odločitvah. Trdi namreč, da bo večni monopol partije izzval vedno večjo birokracijo. O-krepil pa bo tudi razne meščanske, liberalne struje1, ki se pojavljajo v državi. Zveza beneških izseljencev je po tem kongresu utrdila svoj notranji ustroj In stvarneje oblikovala smernice svojega delovanja. Odločili so se, da uredijo delovanje v vseh državah in na celinah, kjer so prisotni člani Zveze. Tako bodo ustanovili odbore za evropske -države, Severno Ameriko, Južno Ameriko in Avstralijo. Za predsednika je bil potrj'en Walter Dre&eig. Kongres Zveze beneških izseljencev je bil predvsem priložnost, da so predstavniki razpravljali in razčlenili razne probleme in predloge, ki so prišli na dan med deželno konferenco o izseljenstvu, ki je bila v Gradežu. (Po Novem listu; 10. okt. 85)- Slovenija, dežela zadrugarjev Volitve so srečno za nami. In zapisati moramo, da je argentinska demokracija storila nov korak do svoje dokončne utrditve, kljub temu, da so to dejstvo do onemoglosti poudarjali po TV in radiju vsi časnikarji, komentarifsti, opazovalci, politiki, itd. Vendar to je srečno dejstvo in trelba ga je poudariti. Rezultati so verjetno presenetili marsikoga. A če nekoliko globlje pogledamo, odgovarjajo v večini primerov, in z redkimi izjemami v posameznih provincah, suhi logiki, pomešani s posebnim čutom Argentincev za politično dogajanje. ZMAGA IN NJE CENA Zmagali so radikali. O tem ni nobenega dvoma. Narod je vladi precej množično izrekel zaupnico, in če preštejemo glasove ipo vsej državi bomo videli, da je radikalna stranka prejela kakih 43 odstotkov glasov, in da je peronizem, ako seštejemo glasove vseh frakcij, zbral o-koli 34 odstotkov. Pravzaprav bi lahko govorili tudi o radikalnem padcu, kajti procent glasov ne odgovarja tistemu, ki ga je prejel Alfonsi, ko je bil izvoljen za predsednika. Vendar je sistem nadomestnih volitev tak, da so radikali ne le obnovili svoja poslanska mesta, marveč tudi dobili še enega ali dva, kar nekoliko olajša njihov položaj v poslanski zbornici. A ne hitimo preveč, rajši si stvar oglejmo postopoma. Je namreč prvič po dvajsetih letih, da smo v Argentini imeli nadomestne poslanske volitve. Kaj smo volili? Polovico poslanske zbornice v narodnem kongresu, po nekaterih provincah del poslancev ali senatorjev v provincijske zbornice, tudi občinske svetovalce in šolske svetnike ponekod. Talko se je dogodilo, da je v prestolnici, glavnem mestu Buenos Aires radikalizem ohranil število narodnih poislancev, a precej nazadoval v občinskem svetu (ki vlada nad skoro tremi milijoni občanov), kjer je izgubil kar 5 sedežev in s tem absolutno večino. Sedaj ima 14 svetovalcev, peronisti 8, liberalci 4, intransigenti 2, federalisti (Manri-quejevi) 2, ter marksotrockisti e-nega. Kar se poslancev tiče je v prestolnici ostalo vse pri starem: radikali 7, peronisti 4, liberalci 1, Intransigenti (levica) 1. Še bolj zanimiv (za vlado) je primer province Buenos Airesa. Tu je vlada pravzaprav izgubila dva ali tri poslance. In tudi v provincijski zbornici ohranila večino le, ker je v zadnjem hipu segla po starem zakonu, da se mesta delijo le med dve stranki: večino in manjšino. In ker je provinca Buenos Aires najvažnejša 'glede števila poslancev (kar 70 jih ima v državnem kongresu), je ta izid alarmni zvonec za vlado, ki že gleda na leto 1987, ko bo trefbia znova zamenjati ostalo polovico poslanske zbornice, ter voliti guvernerje. To zgubo je vlada nadomestila z blestečimi zmagami v nekaterih pe-ronističnih provincah, odkoder so prišli novi poslanci, ki bodo ojačili vladno večino. Tak je primer La Pampe, Santa Cruz, Neuquén (kjer je izgubila politična dinastija bratov Sapag), Santiago del Estero. Premalo je prostora, da bi Vsak primer posebej pogledali. Omenimo jih le, da bralci postanejo nanje pozorni — tudi z vidika bodočnosti. OB NAPOVEDANI URI Peronisti so čakali „uro resnice“ bolj nestrpno zaradi svojih notranjih prepirov, kot pa i'z opozicional-nih namenov protivladnega dela. In to velja tako za okrožja kjer so bili prej izvedli notranje volitve (prestolnica), kot tam, kjer do njih ni moglo priti (provinca Buenos Aires). Povsod se je izkazalo, da prevladuje obnoviteljska struja. V prestolnici je skupina, ki ji načeljuje Grosso, dobila štiri poslance, medtem ko Licastro ni prejel niti enega, kljub temu, da je nastopil v povezavi z desarrollisti. V provinci Buenos Aires je Cafiero kar pogazil Iglesiasa. Prejel je enajst poslancev, Iglesias pa le tri. Dogodilo se je, da je večina guvernerjev, ki so se v zadnjem hipu nagnili na stran vsedržavnega vodstva, izgubilo v svojih provincah. Je le slučaj, ali ljudski glas odgovarja nekemu določenemu toku idej ? öudna je sicer taka krvavitev peronističnih glasov v notranjosti, ki so očividno prešli na radikalno stran. Peronisti se sedaj nahajajo pred iskano resnico. A kako bodo rešili težak rebus notranjega ustroja? A-prila bo baje nov državni shod. Na tej konvenciji bodo morali odločiti kaj s starim vodstvom, kdo naj sedaj vodi naprej, in temeljni problem: ali ostanejo združeni ali se dokončno ločijo. Obnoviteljska struja očividno teče po poti, ki jo sedaj kaže trojka Grosso, Cafiero 'in pa premeteni riohanski guverner Menem. Njim nasproti stojijo senator iz Catamarce Saadi (brat tamošnjega guvernerja), znova propadli Her- minio Iglesias (ki je kljub porazu postal državni poslanec), medtem ko peronistična raja čaka kam se bo končno obrnil vladar stare garde peronističnega sindikalizma Lorenzo Miguel, katerega je v prestolnici obnovitvena struja celo pregnala z mesta delegata v narodno konvencijo. Poglejmo kratko še druge stranke. Najprej levico. Intransigenti so v mestu precej slabo zaorali. Komaj so nadomestili poslanca, ki je po opravljeni dobi znova kandidiral. Pač pa so se dobro odrezali v provinci Buenos Aires. Dobili so dva poslanca. Tri nove in dva, ki sta ostala v kongresu predstavlja lepo številko petih poslancev. Markso-troekiisti so v prestolnici popolnoma pogoreli. Pač pa jim je skoraj uspelo v provinci Buenos Aires poriniti v kongres tiskarskega voditelja Villaflor ja. Za uteho nesrečne argentinske KP, k' ne najde pravega mesta na politični pozornici. Na desni se je položaj precej razčistil. Liberalci so v mestu izvolili v kongres Aisogarayevo hči, a niso dosegli še enega poslanca. Kljub temu njih 10% kaže na lepo porast. Vsi pa še sedaj objokujejo 6%, ki jih je dobil Manrique, ki sicer ni dosegel poslanskega mesta, a se lepo odrezal. Sedaj je vsem žal, da se niso povezali, ko je bil čas. Sedaj bi imela desnica dva poslanca v kongresu. Pač pa so liberalci uspeli v provinci Buenos Airesu z enim poslancem, kar je lep začetek in o-beta novih žetev V bodoče. Seveda je ob tem treba omeniti, da se gradi velika liberalna unija, zlasti na podlagi corrienteškega guvernerja (Romero Ferie), ki je prepričljivo zmagal v svoji provinci z liberalno-av-tonomiistično povezavo. Z GIBANJEM ALI BREZ GIBANJA Hudobni jeziki so te dni govorili, da je radikalom pravzaprav spodletelo. Nekatere skupine vladne stranke da so upale na prepričljivo zmago. Ti ljudje da so računali na 60% glasov, s čimer bi, po obnovitvenih volitvah za senat prihodnje leto, in s pritegnitvijo nekaterih vladi naklonjenih peronističnih skupin, takoj napovedali zgraditev „tretjega zgodovinskega gibanja“. Kaj je to? Zgodovinska gibanja imenujejo v Argentini velike politične pohode. Tak je bil v začetku stoletja radikalni yrigoyenizem, ki je skozi troje dob močno vladal državo. Tak je bil sredi stoletja peronizem, ki se je spremenil v pravo diktaturo. Tak naj bi bil ob koncu stoletja „alfon-.sinizem“, ki bi 'z demokratično večino znova vpeljal neomajno vladanje ene stranke nad vso državo. I-deja se poraja v marsikateri bistri glavici. A tej ideji je zadnja volitev nekoliko okrnila peruti. Slovenija, dežela zadrugarjev (Slovenia Land of Cooperatore) je na'slov knjigi, ki jo je izdal doktor prava in političnih ved Rudolf čuješ, sedaj profesor 'sociologije na St. Francis Xavier University, Antagonisti NS v okviru Slovenskega raziskovalnega instituta (Slovenian Research Center). Ime avtorja je poznano tako doma kot v tujini, posebno pa je poznan po svoji strokovni usposobljenosti v ZDA in Kanadi. Predsednik Slovenskega raziskovalnega instituta je sedaj Ciril Ple-ško in prav njemu gre velika zasluga, da daje že vrsto let angleško govorečemu bralcu spoznavati Slovenijo in njeno kulturo na vseh poljih. Slovenija, dežela zadrugarjev nas dostojno predstavi tujcem, je pa o-benem tudi zgodovina zadružništva, priročnik za zadrugar je in sociologe, služi pri primerjanji! slovenskega in francoskega zadružništva v luči katoliškega socialnega nauka, o-benem se pa tudi spomni začetnikov 'zadružništva od začetka do zadnjih let, posebno še dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je že dobil svoje mesto v slovenski sociologiji, in dr. Franca Vebra, dekana filozofske fakultete v Ljubljani, katerega delo za zadruge odkriva emigracija, ker Slovenci v Argentini San Martin LIGA ŽENA IN MATER 17. oktobra je pri Ligi žena, mati v San Martinu govoril msgr. Anton Ore-har. Za tèmo si je izbral: „Oblikovanje mladine“. Predavanje je bilo raz- Dvomimo, da predsednik soglaša s takimi načrti. Mnogo je dokazov, da vsaj precejšen del radikalov te načrte odločno odklanja. Je pa tudi res, da. trenutno ni alternativne figure, niti alternativne močne stranke, in bi, tak načrt imel prilična tla za podlago. O tej zadevi tretjega gibanja se bo še precej pisalo, in še več govorilo. A re’s je, da zaenkrat v državi še ni resnega načrta, ne gospodarskega, še manj politično-narodnega, kako se povzpeti na raven resne politične države. Tega nismo slišali med votivno kampanjo in še ne doslej po volitvah. Morda to zahteva več časa kot kratkih dvoje let. Najbolj pozitivno je olb tem, da dojemamo resen namen nadaljevati pot zorenja. Ostalo bodo morda, upajmo, prinesla leta. je njegov pomen doma zmanjšan ali pa zamolčevan. Knjiga bo tudi velike arhivske važnosti za bodoče raziskovalce, ker navaja statistike, publikacije, trenja med 'Sehultze-Delitschevo in Reiffeisnovo obliko zadružništva pri Slovencih ter različne politične tendence pri ustanavljanju, poslovanju in njihovo usodo v komunističnem gospodarstvu. Vsekakor je pravilen (poudarek, da je bilo slovensko zadružništvo že v svojih začetkih in osnovi močan o-bramben zid pred germanizacijo v Avstriji, v prvi Jugoslaviji pa poskus ostvaritve krščanskega socialnega nauka, ki pa nima dosti opraviti pri sedanjem samoupravljanju. Z umetniško opremo platnic in slikami opremljena ter z mimeograf-skim tiskom tiskana knjiga, predstavlja naše zadružništvo na 66 straneh tujcem v originalnem tisku (angleščini, francoščini in slovenščini). Knjigi je dodan tudi ustanovni dokument Slovenske hranilnice in posojilnice Janeza E. Kreka v Torontu, Ontarijo, Kanada. V njej je tudi objavljena jubilejna številka Stika (El contacto), glasila slovenskih zadružnikov v Argentini. Tone Brulc deljeno v več postavk: Današnji položaj; mladina raste sredi sveta, na njo vpliva vse, kar se okrog nje dogaja. Odtujenost Bogu in krščanstvu, kar se kaže v šoli in službi. Pomanjkanje osebne samostojnosti. Praktični materializem in notranja nezadovoljnost — dolgočasje, zbeganost. Mladina je tesno prej dozorela, duševno za dve leti zaostaja. Je skeptična, duševno 'brez prave tradicije, versko brez zakoreninjenosti. Cilj versko-moralne vzgoje: Globoka zakoreninjenost v Boga, versko prepričanje, življenjski optimizem. Pota do cilja: stebri zgradnje krščanske osebnosti: Pravi pojem živega Boga, pravi pojem o Kristusu. Osebna molitev, oblikovanje vesti, socialno čutenje... Če premislimo položaj slovenske mladine, moramo z realnim pogledom ugotoviti, v kakšnem svetu živi ! Kako so važne slovenske šole in organizacije. Že doraJšča četrti rod, kateremu je treba dati jasen zgodovinski pouk in skrbeti za versko in narodno vzgojo! Pri zelo lepi udeležitvi članic Lige se je še razvil pogovor o aktualnih vprašanjih. Prihodnji sestanek bo 20. novembra ob 18.30 uri. Vabljene vse! BaBBBBBBBBaanBBBaaaaaaaaBBa« ■ aaaaaBaaBBa«aaa~aaaaaaaBaaaaMaaBBaBtt*Naaaaaaaaiaaaar aaaaaaan na pokopališču ; še posebej Ignaciju Glinšku, Slovenskemu planinskemu društvu in drugim za vence. Vsem znancem in prijateljem jo priporočamo v molitev in blag spomin. Žalujoči : Hčeri: Anica in Nežika z možem Dragom Škuljem;, sinovi: Peter, Jožko in Ivan z ženo Marijo; zet Janez Drajzibner; vnuki: Anica, Katica, Zalka, Marija, Alenka, Cilka, Mikica, Rezika, Micika, Peter, Jure, Ivan, Andrej in pravnukinja Marjanka. Bariloče, Buenos Aires, Hrastnik, Celje, Trbovlje, Kranj. Glavna pisarna: Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia Tel. 658-6574/654-6438 uraduje ob delavnikih od Podružnici: Slovenski dom - Cordoba 129 Tel;. 755-1266 Hladnikov dom - Slovenska vas V SLOGI JE MOČ 15. do 19. ure. ■ San Martin - t Prijateljem in znancem sporočamo, da je 29. oktobra 1985 v 93. letu starosti odšla v večnost naša ljuba mama, babica in prababica Marija Lavrič roj. Knavs Iskrena zahvala dr. Mihaelu Starihi, ge. lic. Zofiji Kogov-škovi 'in vsem, ki so ji. bili v pomoč med boleznijo. Zahvala g. Jožetu Škerbcu za pogrebno sv. mašo 'in vodstvo pogreba, dr. Juretu Rodetu, za podelitev sv. zakramentov in molitve ob krsti, vsem, ki so ji poklonili cvetje, jo v tako velikem številu kropili in jo spremili do groba. Žalujoči: hčerka Vera z možem Janezom, Vnuki in vnukinje z družinami; v domovini: sestra Francka in nečaki ter ostalo sorodstvo. Buenos Aires, Miramar, Matena, Ljubljana, Loški potok Marja Rodziewiczówna (66) HRAST (DEWAJTIS) In zopet je po nekaj tednih prišel Marko na svoj dom. Klub silni moči in vztrajnosti sta se mu vendarle poznala na obrazu ta dva meseca nenehnega potovanja in napora. Postal je črn, zagorel in suh, oči so se mu še bolj udrle in se vnele od nespa-nja. Ustnice je imel razpaljene, na čelu nekaj velč brazd, v vsej postavi pa straišno izčrpanost. Ker je zmanjkalo prostora v koči, so spali na skednju. Ragis mu je nasul sena, da si je pripravil ležišče, teta Aneta pa mu je s silo, ker se ni pritoževal, podala čudno mehko vziglavje; tako so ga spravili spat in mu ukazali, naj se vendar že enkrat naspi, pa če spi teden dni skupaj. Že so peli prvi petelini, ko je starega zbudilo šelestenje sena v bližini. „Kaj ti je, sinko, ali ne spiš?“ je vprašal. „Ne, oče, ne morem in ne morem zaspati.“ „Kaj ti je? Te kaj muči?“ „Kaj naj me muči?“ „Morebiti si komu nehote napravil krivico, pa ti sedaj ne da spati? V takem primeru človek težko zaspi.“ „Ne, oče, ne spominjam se ne ene krivice. Takoj hi jo popravil. Le tako mi je nekaj prišlo v glavo.“ , .Morebiti zla misel, kajti tudi ta odganja spanec. Pomoli očenaš k čudežni Mariji iz Uigijan. Takoj ti ho ona poslala sen... “ Stari, trdno verujoč v to pomoč, je takoj začel z molitvijo: ,,'Swejka Marja, milystos spilna, Wieszpatis su tawinii...“ „Pagyrtas tu tarp meteriu, ir pagyr-■tas wsjsies živvota tawo, Jezus...“ je nadaljeval z vroče prosečim glasom Marko. Po besedi Amen, se je stari, prepričan o dobrem uspehu, obrnil, se zavil v odejo in zahropel. Še dolgo pa je v tihem šuštenju in s poudarkom globoke žalosti bilo slišati od Markovega ležišča nekolikokrat, toda vedno tiše moliti: „Melskis už mus grieszus dabar ir in walando ja smerties musu. Amen.“ Ob svitu je Ragis vstal in hotel tiho iti mimo Marka, da bi ga ne budil, toda ležišče je bilo že prazno. Pogledal je na dvorišče. Na novo oibtesanem brunu je sedel Marko, sključen in tako, kakor ga je stari naučil: s cedro v ustih, zagledan v črni dim; hladna rosa se je lesketala na njegovi obleki. ,,že tu? Zakaj si vstal tako zgodaj?“ je zaklical nanj malce jezen. „Nimam navade poležavati. Noč je bila dolga.“ O, dolga, zelo dolga se mu je zdela ta noč brez sna, toda nič drugega ni rekel in nič ni vprašal o stavbi. Ta predmet pa je zajel vso Ragiso- vo pažnjo, prekinil njegovo opazovanje in karanje. Ko so prišli tesaci, je tudi Marko vzel sekiro v roke in se pomešal med nje v delu. Nič niso pomagale vse tetine prošnje ne klicanje starega pohabljenca, temveč je vztrajno tesal, kakor da bi si s tem služil svoj vsakdanji kruh — starima niti odgovarjal ni. Žile so mu nabrekle na rokah in na čelu, po licu mu je tekel znoj, toda prenehati ni hotel. Brez suknjiča je tako sklonjen nad lesom vztrajal do večera. Ta dan pred nedeljo so kmetje vneto delali, le malokdo je kaj spregovoril, in sekire so pele še v mraku. Nagloma pa se je od vrat sem zaslišal tuj glas:. „Hvaljen bodi!“... Marko je dvignil glavo in sekira mu je obvisela v zraku. Na dvorišču je bil na konju Sawgard, pošvviški ekonom. Ta ga pa ni spoznal sredi delavcev, zato se je obrnil kar na Ragisa. „Ali ni tukaj nalše gospodične, kum?“ je hitro vprašal. v "N „Dva meseca bo že, kar je bila zadnjikrat ... “ „In tudi gospoda Marka ni ?... “ „Je. Kaj pa bi radi?“ se je oglasil Marko, vrgel sekiro vstran in pristopil. „Ali niste morda danes srečali našo gospodično?“ „Ne? Kaj se je zgodilo?“ „Gotovo kaj hudega, kajti od kar je zjutraj šla z doma, se še ni vrnila.“ „Kam je šla?“ „Nihče ne ve. Čolna nismo dobili na bregu ter je verjetno, da ga je voda odnesla. Poslal sem jezdece po naših pristavah okrog, sam pa sem pohitel k vam...“ Marko se je ozrl na vse strani kakor neumen in onemel za hip, drhteč ipo vsem telesu. Potem pa ni nič več vprašal, temveč je samo, kakor je stal, skočil naravnost k vratom. „In kaj naj bi se ji pripetilo?“ je zaklical Ragis. „Tako pogumno dekle! Tu nima nasprotnikov, vsak bi jo nosil na rokah; da bi pa kam zašla, tudi /ni mogoče ... Tudi jazi jo pojdem iskat!“ „In mi z vami!“ so zakričali fantje s Poswi'c. „Bog varuj našo gospodično!“ Vsi so se skupno vrgli za Sawgar-dom. Ragis je krevljal na zadnje. Teta Aneta ga je poklicala nazaj. „Daj Bog, da bi se vse dobro končalo! Najin fant pa je poletel, kakor da je ponorel od žalosti. Vzemite s sabo, gospod, suknjič in čepico in potolažite ga malo! Tudi jaz bi šla z vami, pa nimam moči. Povejte mu, da mu ni treba takoj obupati! Ubožec!“ „Povedal mu bom, povedal, samo če ga bom s svojo leseno nogo dohitel!“ je zamrmral stari, odhajajoč tako naglo, kolikor je mogel. Nihče ni dohitel Marka. Gnala ga je silhejfša moč kakor dobrohotnost služabnikov in fantov, kakor prijazno usmiljenje Ragisovo. Prvi je pritekel na Pošwice. Ves dvorec je bil vznemirjen in preplašen. Od vsepovsod so gledali vanj zbegani obrazi. Zaman so jo iskali po goispodarskih poslopjih in po bližnjih potih. Irenka Orvvidova je zginila brez siedu. Kakor prikazen obupa je padel Marko na dvorišče brez suknjiča in čepice. Ni mu bilo treba praviti, nesreča-in groza je gledala iz oči vseh. Niti ustavil se ni. . „Vzemite luči in za mano!“ je ukazal in stekel naprej k reki. Nekaj smolnih bakel in svetilk je razsvetilo takoj del obrežja, kjer je po navadi stal dvorski čoln. Ni ga bilo na, mestu. Marko je svetil s prižgano baklo in začel iskati sledov. Mešalo se jih je nekaj sem nekaj tja, morda so stopinje ljudi, ki so tu že iskali gospodarico. Sredi njih je spoznal — o čudež! — sled drobne elegantno obute stopinje: vodila je v smeri k reki. Poten in drhteč se je zravnal. „Čolne!“ je zaklical s takim glasim, da so se vsi zganili. Ni še pretekla minuta in že je bilo tu pet čolnov. Skočil je v prvega, zataknil na krmo baklo in začel veslati. Medtem je padla noč, bela kot mleko, kajti do kosti hladna megla se je vlegaila po okolici, še korak naprej se ni dalo videti, vse povsod gost oblak, sredi katerega so kot iskre svetile goreče bakle. Nazadnje so tudi one ugasnile. Noč je prekinila iskanje s čolni. Drugi dan so pretresli vso okolico; o-stala je samo še reka, neizprosna, izdajalska in večno skrivnostna. Fantje so se razšli, obljubljajoč, da bodo prišli drugi dan z mrežami in bodo iskali truplo. Ragis in Sawgard sta sedela v delavnici in se menila o dogodku. Nekaj starih, odsluženih služabnikov je bilo z njima, ostali pa so s čolni iskali v Markovi družbi.