UDK 111:001.4:811.163.6(091) Ivo Kerže Zavod Antona Martina Slomška, Maribor ikerze@z-ams.si RAZVOJ SLOVENSKE ONTOLOŠKE TERMINOLOGIJE DO KONCA 19. STOLETJA V prispevku je prikazan razvoj ontološkega izrazja v slovenskem jeziku od začetkov pa vse do konca 19. stoletja. Analiziran je izvor osrednjih ontoloških izrazov: podstat, bitje, bistvo, bitnost, bit. Izkaže se, da je bilo obdobje katoliške obnove posebej cvetoče glede nastajanja te terminologije, čeprav so bili osnovni izrazi (ſtan, bitje) postavljeni že v protestantskem obdob- ju. Poleg tega se v tej genezi izkaže kot pomemben zlasti slovarski prispevek Valentina Vodnika in Mateja Cigaleta. Ključne besede: ontologija in jezik, podstat, bitje, bistvo, bitnost, bit The paper analyzes the development of Slovene ontological terminology from the earliest period to the end of the nineteenth century. The analysis is focused on the core ontological terms: podstat ‘substance’, bitje ‘being in the nominal sense’, bistvo ‘essence’, bitnost ‘entity’, bit ‘being in the verbal sense’. The analysis shows that the period of the Counter-Reformation was a particularly creative phase of this development, while the basic ontological terms (ſtan, bitje) were conceived in the Protestant period. Essential contributions to this genesis are also the dictionaries by Valentin Vodnik and Matej Cigale. Keywords: ontology and language, substance, being, essence, entity 0 Uvod1 Z ontološkim izrazjem mislim na tiste izraze iz slovenskega filozofskega diskurza, s katerimi se pretežno in tradicionalno ukvarja filozofska disciplina, ki ji pravimo ontologija ali veda o bitju (ali bivajočem). Izraz je sicer novoveškega porekla, a ima svoje korenine že pri samih začetkih filozofije v misli predsokratikov. Razmislek o bitju je že vsaj od Platona in Aristotela dalje razlikoval v bitju bivanje samo ali bit (dejstvo obstoja) in to, kar je, biva ali obstaja (definicijo, bistvo bitja). Tako imamo v slovenski ontološki terminologiji opraviti z izrazi za bitje kot tako, kakor tudi za njegov verbalni (bit) in nominalni pomen (bistvo, bitnost). Bitje se dalje po Aristotelu deli v samostojno bitje (podstat), ki biva v sebi, in nesamostojno bitje (pritika), ki biva v drugem. V analizi bom tako pozoren na pet izrazov: podstat, bitje, bistvo, bitnost in bit. Razvoju vsakega izraza bo posvečen en razdelek. Izraza pritika nisem obravnaval, ker je njegova pojavnost v besedilih pred 19. stoletjem zelo redka.2 1 Besedilo je seminarska naloga, ki sem jo izdelal pri predmetu Jezikoslovni magistrski seminar pod mentorstvom prof. dr. Irene Orel v okviru izrednega študija na 2. stopnji enopredmetne slovenistike. 2 Najdemo jo npr. v Trubarjevi Cerkovni ordningi (1564), in sicer v latinski obliki kot Accidentia. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec100 1 Razvoj izraza »podstat« Podstat kot filozofski izraz, ki je slovenski prevod za substantia, οὐσία, prvi upo- rablja Cigale, in sicer v svoji Znanstveni terminologiji, ki je izšla leta 1880. Geslo se glasi takole: »Subſtanz, phil. (substantia), Grundweſen, podstat, f. (nach Mikl. ung. ſloven., böhm., podstata), substáncija, ſ. a. Weſen, Weſentlich, ſubſtantiell, podstaten, ſ. a. Weſentlich; chem. v. Stoff.« (Cigale 1880: 115) Od tod dalje je izraz prešel v običajno filozofsko rabo zlasti po zaslugi obširne in sistematične uporabe tega izraza v slovenski neosholastiki (prim. Ušeničnik 1941: 208 sl., 341). Glede tega, od kod je Cigale črpal pri oblikovanju tega ključnega onto- loškega izraza, nam sam poda nekaj naznak, ko v omenjenem geslu pripiše k podstati napotilo »nach Mikl. ung. ſloven., böhm., podstata«. Če se najprej omejimo na drugi del napotila (»böhm., podstata«), vidimo, da gre najverjetneje za napotilo na nem- ško-češki slovar Josefa Dobrovskega (1802), ki omenja izraz podstata kot prevod za nemška izraza Subſtanz in Weſenheit, in sicer takole: »Subſtanz, f. podſtata, substantia, essentia.« (Dobrovský 1802: 265) »Weſenheit, f. podſtata, podſtatnoſt, bytnoſt, essentia.« (prav tam: 429) Razlog, da sklepamo, da gre tu za Cigaletovo povzemanje slovarja Dobrovskega, je v tem, da je Cigale v svojem nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860 že uporabil češko podstato kot predhodnico podstati iz Znanstvene terminologije, ki je izšla dvaj- set let kasneje. Oglejmo si ti starejši gesli: »Subſtanz, die, das Weſen, bistvo, nach V. usebščina u. istnost, poln. istota, böhm. podstata« (Cigale 1860: 1592). »Weſen, das, ehemals das Sein, Daſein, die Exiſtenz, ſ. dieſe; das Weſentliche, (es- sentia), bistvo (M.), bitnost (Gutsm.), poln. istota, istność, böhm. podstata (Subſtanz), russ. Suščestvo; ein Weſen, (ens), bitje, [...]; das hochſte Weſen, naj viši bitje« (prav tam: 1885). Vidimo, da v tem slovarju Cigale poleg češke podstate omenja tudi izraza vsebšči- na ter istnost. Pred tema dvema izrazoma je zapisana črka V., ki je kratica za rokopisni nemško-slovenski slovar Valentina Vodnika. In dejansko v Vodnikovem nemško-slo- venskem slovarju najdemo sledeče geslo: »Subſtanz […] iſtnoſt, jeſtota […] podstata […] Dobr. […] vſebſhina vſebſhi- na […] vſebſhina […] ſozhjina […] ſamoſebje ſamoobſebik Weſenheit […] bitstvo Subſtanzial bistven, a, o.« (1803–1817: 8.6. zvezek) Naj poudarim sicer, da je Vodnikovo avtorstvo celotnega gesla dokaj vprašljivo, kajti sestavljajo ga pripisi (tisti s svinčnikom so tu označeni s poševno pisavo), katerih pisava se tu pa tam ne ujema povsem z izhodiščno Vodnikovo. Zlasti je sporno Vod- Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 101 nikovo avtorstvo pripisa »podstata […] Dobr.«, kajti Vodnik pri zapisu fonema s sredi besede dosledno uporablja črko ſ in ne črke s.3 Pri vsem tem pa je pomembno, da je Cigale poznal to geslo Vodnikovega slovarja, saj navaja prav iz njega izraza iſtnoſt in vſebſhina kot Vodnikova prevoda za substan- tia. Iz tega lahko sklepamo, da je pri tem geslu naletel tudi na izraz podstata kot pov- zet iz slovarja Dobrovskega (na kar napotuje oznaka »Dobr.«). Ni torej dvoma, da je eden izmed virov nastanka našega izraza podstat češka podstata, kot nastopi pri Dobrovskem. Vendar zanesljivo ni to edini vir. V omenjeni Znanstveni terminologiji, kjer ta izraz nastopa prvič, najdemo še pred napotilom na češko terminologijo, napotilo, ki se glasi »nach Mikl. ung. ſloven.«. »Mikl.« je v Cigaletovem slovarju 1860 oznaka za dela Franca Miklošiča. Toda omejimo se najprej na drugi del oznake: »ung. sloven.«. Z oznako »madžarskih Slo- vencev« se je v preteklosti rado nazivalo vzhodne Slovence, zlasti Prekmurce, tj. tiste Slovence, ki so živeli pod krono sv. Štefana. In dejansko prekmurščina še danes pozna izraz, ki je slušno silno podoben podstati: ta izraz je póstat (Novak 1996: 105). Izraz je zabeležen tudi v Bezlajevem etimološkem slovarju pod sledečim geslom: postât (f.), g. –i 'vrsta delavcev na polju ali na vinogradu; del vinograda, ki ga naenkrat žanjejo; razmik med vrstami koruze, fižola; del gozda', tudi póstat (bkr., štaj.), postâtka (bkr.). Prim. sbh. pőstāt (f.) 'vrsta pri žetvi' (Vuk), mak. postacija (m.) 'najstarejši žanjec na desni strani vrste', z drugačnim pomenom stcsl. postatь 'pars, substantia', br. póstacь, č., slš., postat', p. postać 'postava, podoba'. Iz slov. jezikov je rum. postátă 'spona, kos zemljišča', lit. pastatà 'figura, postava'. Stara zloženka *po-statь (Miklošič, 319; Vasmer II, 416; ²Machek, 474; Skok III, 15), dalje glej státi I–II. (Bezlaj 1995: 92) Glede na to, da ima ta izraz, kakor navaja Bezlaj, v svoji stcsl. obliki (postatь) tudi pomen substantia, poleg tega, da njegov vsakdanji pomen (predel polja, njive, posesti) močno spominja na vsakdanji pomen izraza οὐσία (katerega filozofski po- men je seveda substantia) [Dokler 1915: 564], bi bilo možno, da je postât ali póstat tisti izraz, ki ga ob češkem izrazu podstata Cigale jemlje za osnovo naše podstati. Ta izraz v svoji stcsl. obliki (postatь) najdemo tudi v Miklošičevem Lexicon palaeoslo- venico-graeco-latinum iz let 1862–1865, a le v pomenu μέρος, pars in ne v pomenu substantia (Miklošič 1862–1865: 638). V tem Miklošičevem slovarju pa je navedena pod stcsl. geslom pod''stava še be- seda podstat v pomenu substantia: »nsl. podstava, podstat f. substantia hung.« (prav tam: 601). Najverjetneje je torej, da je imel Cigale pred očmi Miklošičev slovar iz leta 1862–1865, ko je v svojem delu iz leta 1880 pripisal k podstati napotilo »nach Mikl. ung. ſloven., böhm., podstata«, saj kratici »nsl.« in »hung.« v Miklošičevem geslu 3 V obrnjeni verziji Vodnikovega slovarja, ki jo je napravil Jože Stabej in jo hrani Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je iztočnica podstata navedena takole: »Substanz i. Abstr. das Wesen iſtnost, jeſtota Pohlnisch podstata Böhm. Dobr. [Vodnikov poznejši pripis s svinčnikom.]«. Za izpis gesla se zahvaljujem Andreji Legan Ravnikar. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec102 jasno napotujeta na prekmurski izvor besede.4 Tako, da se s te strani zdi, da osnova Cigaletove podstati ni prekmurski izraz póstat, ki ga tudi v Novakovem Slovarju stare knjižne prekmurščine ni najti, pač pa izraz pòdstat, ki ga v tem slovarju najdemo in ki ga je najverjetneje imel pred očmi tudi Miklošič v svojem slovarju iz let 1862–1865,5 saj slednji le-ta izraz navaja s pomenom substantia. Novak navaja kot vir Küzmičev prevod Nove zaveze iz leta 1771, kjer beremo: »Ár ſzmo tálniczke vcsinyeni Kriſztuſovi, csi li zacsétek podſtati notri do koncza trdno obdr'zimo« (Heb 3, 14) [Küzmič 1771: 676]. Novak besedo podſtat nenavadno (mor- da na sledi Dalmatina)6 prevaja kot zaupanje, medtem ko je jasno, da je beseda mišlje- na v pomenu substantia (Vulgata) in ὑπόστασις.7 Slovenski standardni prevod (1997) ga prevaja kot obstoj. Pri prevajanju 2 Kor 11, 17, Heb 1, 3 in Heb 11, 1 uporablja s pomenom substantia podobno besedo podſztava (Küzmič 1771: 548, 672, 690), ki jo, kot že rečeno, omenja tudi Miklošič v svojem Lexicon palaeoslovenico-graeco- -latinum kot stcsl. besedo v povezavi s podstatjo (v pomenu substantia). Zanimivo je vsekakor, da Küzmič uporablja na štirih mestih, kjer nastopa pomen substantia, le enkrat izraz podstat, sicer pa izraz podstava. Nejasno je torej ali je pri njem podstat le nekakšna (naključna?) modifikacija stcsl. izraza pod''stava, ali pa je pri njegovem nastanku zvočno součinkoval stcsl. izraz postatь, ki ima po Bezlaju ob pomenu pars tudi pomen substantia. Vsekakor bi brez te avtohtone, slovenske osnove Cigale zanesljivo ne sprejel izra- za podstat v svojo terminologijo, saj je bil sam nasproten nekritičnemu prevzemu tujk (pa čeprav slovanskega izvora), ki nimajo osnove v domači govorici, saj kakor pravi v Uvodu v Znanstveno terminologijo: Namignili smo gori, da si moramo izposojati besed, katerih nimamo, od drugih Slovanov, kar so jih oni dobrih sprejeli ali izumeli. Tu me utegne kdo povprašati, sme li to izposojeva- nje biti neomejeno ali katere naj mu bodo meje. Najpriličneje je vsekakor, če je izposojenka potekla iz korena nam dobro znanega, kakor n. pr. pojem; prilično je tudi, če ima dotična beseda še vsaj nekoliko sorodnic v slovenščini, da nam ni popolnem odumrla, in tukaj je še prav koristno oživiti in nam v svest povrniti jo (Cigale 1880: VII). 4 Bezlaj je z zgoraj navedeno oznako »Miklošič, 319« mislil na Miklošičev Etymologisches Wörter- buch der slavischen Sprachen iz leta 1886, kjer je na strani 319 omenjena beseda postatь kot tvorjenka iz korena sta 2, vendar niti v pomenu pars in niti v pomenu substantia (prim. Miklošič 1886, 319, pri čemer je besedi dodeljen nemški pomen »rest.«, tj. ostanek, besedi postat pa pomen »reihe der arbeiter auf dem acker«, tj. vrsta delavcev na polju). Ta slovar pa zaradi leta izida in zaradi pomena besede seveda ni mogel biti vir, ki ga omenja Cigale. Ostaja pa odprto vprašanje o stcsl. besedi postatь v pomenu substantia, ki jo omenja Bezlaj, a je v navedenih Miklošičevih delih ni najti. 5 Prim. Novak 2014. 6 Morda se pri tem nekako nanaša na Dalmatina, ki v Bibliji prevaja to mesto zelo interpretativno: »Sakaj my ſmo Criſtuſa dileshni poſtali, aku le to sazheto Vero notèr do konza tèrdnu obdèrshimo.« Prevod besede substantia z vero utemeljuje Dalmatin ob robu strani takole: »Initium ſubſtantiae, id eſt, ſi illud per quod primum ſubſiſtimus, id eſt fidem firmam«. 7 Prim. Novum testamentum graece, 27. izd. Nestle-Aland, Stuttgart 1993; odlomek iz Vulgate je na- veden po http://www.biblija.net. Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 103 Primer take besede je zagotovo podstat. Z ozirom na to pozornost na sorodnost z našo leksiko pri prevzemanju slavizmov, se postavlja še eno vprašanje v zvezi z izvo- rom besede podstat. Cigale je namreč dobro poznal slovensko slovarsko tradicijo in je torej poznal tudi slovarje iz obdobja katoliške obnove: Alasijevega, Kastelčevega, Hipolitovega (prim. Cigale 1860: IV). V teh slovarjih, se je namreč zlasti bohotno razvila ontološka terminologija teme- lječa na korenu *ſtan-. Možno je, da je pogostost takšnega ontološkega izrazja dodat- no nagnila Cigaleta, v skladu s svojimi načeli za prevzem slavizmov, k izbiri izraza podstat, saj le-ta temelji na praktično istem korenu, tj. na glagolu stati. Oglejmo si najprej Alasijevo ontološko terminologijo: »eſſenza - ſtanouitnoſt«, »ſoſtanza - ſtanouitnoſt«. Nato Kastelčevo: »eſsentia, bitje« (Kastelec 1997: 24), »existentia, bitje« (prav tam), »substantia, ae, blagú, imenîe, ſtán, ſtalu, ſtanina, ſt[a]noust, obſtanie.« (prav tam: 416). Hipolitova izgleda takole: »Ens, […] éna rejzh énu bytie[zadnja beseda je prečrtana, op. I.K.], bytíszhe, býtnost, bitýe.« (Hipolit 1711 I: 207), »Eſsentia, […] bityè, býtnost éne rizhý.« (prav tam: 212), »Eſsentialis, […] býtni, býtshi.« (prav tam), »Eſsentialiter, […] býtnu, býtsku.« (prav tam), »Exiſtentia, […] bítnost ali bitjè.« (prav tam: 223), »Natura, […] natúra, shéga, ſtáta, ſnóterna lastnóst. móshki ali ſhénski sram, ali natúra. Natura rerum, […] cejl svejt.« (prav tam: 348), »Subſtantia, […] éna stanovítna rejzh, tu bytjè ali[prečrtano IK] býtnost, ali sa- mostávszhina éne rizhý: túdi stan, stanína, stávnost. Iménîe, blagù. Ψ gnéſda délat.« (prav tam: 636), »Subſtantialis, […]. stanóvski, býtski.« (prav tam), »Substanz, weſen. samuſtánîe ali bitjé ſléherne rizhý, túdi ſamustáliszhe, obſtá- liszhe, bítnoſt, bítszhina. subſtantia, eſsentia.« (Hipolit 1712 II: 191), »Weſen, ſubſtanz. bitjé, bítnoſt, ſtanína, ſamoſtávnoſt. ſubſtantia, eſsentia, natura.« (prav tam: 257), »Weſen, Wesenheit Gottes. boshju bitje, bítnoſt boshja. Eſsentia divina.« (prav tam). Vidimo, da se izrazi, ki izvirajo iz glagola stati nanašajo v vseh treh primerih na prevod za substantia, v zadnjih dveh pa so skoraj izključno pridržani za prevod tega Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec104 ontološkega pojma, medtem ko se za ostale izraze (izjema je pri Hipolitu natura, ki jo prevaja tudi s státa) pretežno uporabljajo izpeljanke iz glagola biti. Bogastvo ontoloških terminov, ki izvirajo iz glagola stati, za prevajanje substanti- ae Cigaletovo oko, pozorno na ustaljeno rabo besed, ni moglo prezreti. Z ozirom na to linijo terminološkega dedovanja je zanimiva Ušeničnikova uporaba izraza samostat za prevod subsistentiae (prim. Ušeničnik 1941: 210, 341). Zanimiva je, ker je podobna celi družini zgoraj navedenih zelo sorodno oblikovanih Hipolitovih izrazov za substantia, in sicer: samostávszhina, samuſtánîe, ſamustáliszhe, ſamoſtáv- noſt. Zanimivo bi bilo raziskati po Ušeničnikovem opusu in neobjavljeni zapuščini, če je Ušeničnik vedel za te Hipolitove izraze. Jasno je, da nakazana ontološka terminologija iz časa katoliške obnove, ki daje dodatno legitimnost izbiri podstati (in samostati) pri prevajanju substantiae (in sub- sistentiae) izvira iz Trubarjeve ontološke rabe besede ſtan, ki je obširno izpričana v indeksu filozofskih izrazov iz korpusa naše protestantike, ki ga prinašam v svojem delu Začetek slovenske filozofije (Kerže 2008). Je pa obenem jasno, da so naši pisci iz časa katoliške obnove bistveno razvezali in razvili imanentne možnosti Trubarjevega izraza. V omenjenem delu sem tudi pokazal, kako izvira Trubarjev izraz ſtan in iz njega izvirajoča terminologija najverjetneje iz dojemanja stanovitnosti kot posebej pomembne kreposti v tedanjem dojemanju našega ljudstva, na kar kažejo besedila Stiškega rokopisa in Gorskih bukev (prav tam: 331–332).8 Prav tako sem pokazal, da ne moremo govoriti o vplivu nemškega prostora pri Trubarjevem kovanju tega izraza izključen (Luther uporablja za isti pomen le Weſen) (prav tam: 333). Ni pa povsem izključeno, da bi šlo tu za (sicer malce nenavaden) kalk iz latinskega substantia. Če torej povzamemo izsledke tega paragrafa, bi lahko rekli, da so razvojne linije Cigaletove podstati tri: Linija A: podstata [češ.] (Dobrovski, 1802) → {podstata (Vodnik po Dobrovskem, 1803–1817)} → podstata (Cigale po Dobrovskem, 1860) → podstat (Cigale 1880). Linija B: pod''stava [stcsl.] → podſtat (Küzmič, 1771) → podstat (Miklošič, 1862–1865) → podstat (Cigale 1880). Pri izvoru Küzmičeve podſtati je možno, da je součinkovala linija postatь [stcsl.] → póstat [vzh. sloven], ki razlaga izgubo v-ja in ki je, kot že rečeno, pomensko skla- dna. Linija C: ljudsko dojemanje stanovitnosti kot posebej pomembne kreposti (Stiški rokopis, 15. stol.; Gorske bukve, 1683) → ſtan (Trubar, 1550) → ſtanovitnoſt (Ala- 8 Prim. zlasti sintagmo »neyſſim ſtanovytn ſtall« v Stiškem rokopisu (Mikhailov 1998, 140), za sin- tagmo »is dobrih stanouitih vrsohou« v Kapschevem prepisu Gorskih bukev (Dolenc 1940, 106), pa tudi nenazadnje znameniti Trubarjev »ſtati inu obſtati« (1550: 209). Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 105 sia, 1607) → ſtán, ſtalu, ſtanina, ſt[a]noust, obſtanie (Kastelec, 1680–1710) → ſtáta, stanovítna rejzh, samostávszhina, stan, stanína, stávnost, samuſtánîe, ſamustáliszhe, obſtáliszhe, ſtanína, ſamoſtávnoſt (Hipolit, 1711–1712) → podstat (Cigale 1860). Zanimivo je, da celotna slovarska in katekizemska literatura od Hipolita do Ciga- leta ne uporablja ontoloških izrazov, ki bi izvirali iz glagola stati, pač pa se omejuje v glavnem na tvorjenke iz glagola biti ter na druge rešitve.9 V katekizemski litera- turi prevladuje po pogostosti naprej izraz natura,10 nato bitje,11 izjemoma nastopata z ontološkim pomenom tudi lastnost (Edling 1779: 9) in bistvo (AN. 1846: 14). V slovarski literaturi izstopajo tvorjenke iz glagola biti: bitje,12 bitnost,13 bitjost,14 bitba,15 [bitva],16 bitik,17 bivstvo,18 bistvo19. Pri Vodniku pa nastopajo tudi izrazi z drugačno osnovo: istnost, jestota, [podstata], vsebšina, sočijna, osebjina,20 pa še bitva in onó.21 Kaj lahko sklepamo iz več kot sto let trajajoče skoraj popolne odsotnosti takšne terminologije? Morda je vzrok te odsotnosti v vplivu janzenizma, ki se je (na sledi protestantske miselnosti, čeprav v katoliški preobleki) upiral vsemu, kar je izviralo iz katoliške obnove in s tem najbrž tudi razkošju baročnega ontološkega izrazja. Kot glavni dejavnik takšne redukcije je najbrž treba izpostaviti Kumerdeja in njegov slo- var, na katerega se je opiral Vodnik pri snovanju svojega. 2 Razvoj izraza »bitje« Prvič uporabi v slovenščini ta izraz Dalmatin v svoji Bibliji (1584), ter v Ta celem Catehismu, ki je izšel istega leta. Z njim prevaja v glavnem nemški Wesen. Trubar pred letom 1584 izraza ne uporablja. Wesen prevaja na različne načine, v glavnem z izrazom ſtan. Oglejmo si najprej nekaj primerov Dalmatinove rabe tega izraza v Bibliji: Kateri, kadar je ſvitloba njegove zhaſty inu podoba njegoviga, bitja, inu vſe rizhy neſse s'ſvojo mozhno beſsedo, inu je ſturil tu ozhiſzhene naſhih gréhou, ſam ſkusi ſebe, je on ſedil na deſniza njegoviga velizhaſtva, u'viſsokoſti (Heb 1, 3). 9 Če izvzamemo Pohlinovo ontološko rabo izraza postanje: »katire je is Ozhetam enega bitja, inu boſhjanstva, ali postanja boſhjega nashega Gospuda« (Pohlin 1768, 13). 10 Bellarmino 1725, 5; Stržinar idr. 1729, 19, 22, 23; Klapše 1743, 27; 1757, 25; Kanizij 1760, 41, 62, 165; 1761, 41, 62, 165; 1768, 13; 1770, 4, 90; 1790, 42, 63; Paglovec 1767, 2; An. 1777, 4; Edling 1779, 9; Japelj 1787, 8–9; Vodnik 1812, 18, 24; An. 1846, 14. 11 Bellarmino 1725, 5; Kanizij 1768, 13; Japelj 1787, 7, 8–9; An. 1848, 13; Vodnik 1812, 5–16. 12 Bellarmino 1725, 5; Kanizij 1768, 13; Japelj 1787, 7, 8–9; An. 1848, 13; Vodnik 1812, 5–16. 13 Gutsmann, prav tam; Vodnik, prav tam. 14 Vodnik, prav tam. 15 Kumerdej, prav tam; Vodnik, prav tam [NUK Ms 473b–1]. 16 V. Vodnik, prav tam, [NUK Ms 473a–7], vendar vprašljiv mlajši zapis. 17 Prav tam. 18 Prav tam. 19 Prav tam. 20 Prav tam, [NUK Ms 473a–6], geslo »Substanz«. 21 Prav tam, [NUK Ms 473a–7], geslo »Wesenheit«. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec106 Z bitjem Dalmatin tu prevaja grško »ὑπόστασις«,22 latinsko »substantia« (Vulgata) in Luthrov »Wesen« (Biblija 1545).23 V istem pomenu najdemo besedo bitje v slovenskem predgovoru k Bibliji: »de bi v'enim ſamim bitju ali Bogaſtvu try mej ſabo reslozhene Perſone bile« (Dalmatin 1584a: a iii). Besedna zveza »v'enim ſamim bitju« prevaja izraz consubstantialis iz Nicejske veroizpovedi, ki ga Dalmatin podobno prevaja v Ta celem Catechismu, prav tako iz leta 1584: »kir je s'Ozhteom eniga bitja (ali Bogaſtva)« (Dalmatin 1584b: XXI). V podobnem trinitaričnem kontekstu (kjer bi ob pomenu substantia sicer lahko nastopal tudi pomen essentia – vsekakor nominalen in ne verbalen pomen besede) najdemo prav tam: »Ni tiga bitja (ali ſtanu) naraſen nelozhimo« (prav tam: XXIII). V Bibliji najdemo še npr.: »Sakaj v'zhlovezhki pameti nej vezh ta Boshja luzh inu pravu ſposnanje Boshjiga bitja, ali ſtanu, inu njega vole« (Dalmatin 1584a: a iiii). Tu bi lahko bolj prišel v poštev pomen essentia kot pa substantia, glede na težo, ki jo je imelo zrenje Božjega bistva v tedanjem teološkem diskurzu. V vsakem primeru gre spet za nominalen in ne verbalen pomen. Ta Dalmatinov izraz je do sedaj najbolj trajna pridobitev slovenske filozofske ter- minologije. Noben drug izmed tu evidentiranih ontoloških izrazov v slovenščini ni dlje časa v rabi, saj ga uporabljamo Slovenci vse od leta 1584 do danes. Ta izraz najdemo v kar nekaj katekizmih od Dalmatina do današnjih dni.24 Gre za enega izmed najosnovnejših izrazov naše neosholastike (Ušeničnik 1941: 165 sl.). Glede na to, da Trubar tega izraza pred Dalmatinom ne uporablja, je malo verje- tno, da bi Dalmatin ta izraz našel v vsakdanji govorici naših ljudi. V podporo te teze govori tudi dejstvo, da tega izraza ni najti v slovenskih predreformacijskih besedilih. Dalmatin je torej prvi, ki uporabi izraz bitje v zapisani slovenščini in najverjetneje tudi v slovenščini nasploh. Glede na to, da je beseda stcsl. izvora, kjer nastopa kot bytьje (Miklošič 1862–1865: 51), bi bilo najbolj verjetno, da jo je Dalmatin našel v starocerkvenoslovanskih virih, katere je prav gotovo poznal, zlasti po posredovanju besedil v glagolici in cirilici, s katerimi so bili naši protestanti dovolj dobro seznanje- ni. Kot primer lahko npr. navedemo katekizem v cirilici, katerega je Primož Trubar izdal skupaj s hrvaškima reformatorjema Stjepanom Konzulom Istraninom ter An- tunom Dalmat(in)om, ki že uvodoma navaja izraz bitje ob stanu. V transliteraciji se glasi: Katehismus: edna malahna kniga, u koi jesu vele potribni i koristni naouci i artkouli prave karstianske vere, skratkim' istumačenem', za mlade priproste ljudi. I ta prava vera od Božje 22 Prim. Novum testamentum graece, 27. izd. Nestle-Aland, Stuttgart, 1993. 23 Za navedka iz omenjenih prevodov Svetega pisma prim.:http://www.biblija.net. 24 Prim. zg. op. 20. Pogostejši je v istem pomenu v starejši katekizmiki le izraz natura, prim. zg. op. 21. Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 107 ga stana ali bitja u Svetoi Troici, od svetoga Atanažia složena: Tere jedna lipa predika […] 1561. (Glavan 2000: 31–32) Velikopotezni projekt prevajanja katekizmov tudi v srbski in hrvaški jezik je pri- peljal Trubarja in njegove slovenske sodelavce do bližnjega srečanja z južnoslovan- skimi protestantskimi pisci. Le-ti pa so bili preko domačega stika s pravoslavjem in glagoljaštvom dovolj dobro seznanjeni s ciril-metodovsko filozofsko terminologijo. Preko takšnega stika je po vsej verjetnosti Jurij Dalmatin spoznal izraz bitje. Malo verjetno je namreč, da bi nanj postal pozoren pred seznanjenjem s krogom južnoslovanskih protestantov in njihovimi knjižnimi deli. Pred tem se je sicer šolal pri Bohoriču, ki sicer v Arcticae horulae omenja ta izraz, a ne v njegovem nominalnem (deležniškem) smislu, tj. kot prevod za ens (za katerega določi prevod bodejozh -zha -zhe), pač pa v verbalnem (gerundijskem), tj. kot prevod za esse, essendi. Dalmatin pa, kot smo videli, uporablja besedo kot prevod za substantia (ali essentia) in torej v nominalnem smislu (Bohorič 1987: 131). 3 Razvoj izraza »bitnost« Izraz prvi uporabi Janez Svetokriški v pridigi na praznik Presvete Trojice v dru- gem zvezku svojega Sacrum promptuarium, ki je izšel leta 1691. Ne pri protestantih ne pri Čandku, Alasii ali Kastelcu tega izraza še ni zaslediti. Odlomek, kjer ta izraz nastopa, je sledeči: Sdaj ti imash vejdit verna dusha, kakor bosh v' Nebù prishla, inu G. Boga ſagle- dala, taushenkrat vezh bosh ſnala kakor vſij Vuzheniki tiga ſvejtà. Implebit Dominus animam tuam, & eris quaſi hortus irriguus (Eſai. 58.). v' Oblizi S. Troyze s' ozhmy tvoje pameti bosh vidila, koku ſo Try Perſone, inu en ſam Bug, koku ſyn grè od Ozhe- ta, S. Duh pak od Ozheta, inu ſynu, inu vener ſo lete Trij Perſone od vekoma bile. sakaj eno bittnuſtimaio. Videbitis eum ſicuti eſt (1.Ioc.c.3), Bosh vidila, ò verna duska ſtutauſhentkrat ſrezhna! (Svetokriški 1691 II: 80). Izraz navaja tudi Hipolitov (1711 I: 207, 212), Gutsmannov25 in Vodnikov slovar,26 vse do obeh Cigaletovih slovarjev (1860, 1880).27 Uporablja ga Mahnič (1999: 58). Navaja ga Ušeničnik v svojem slovarju, kjer ga sistematizira kot prevod za entitas (Ušeničnik 1941: 265). V novejših prevodih iz Platona in Aristotela se izraz obsežno uporablja kot prevod za οὐσία (Kalan 1999: LII; Zore 1997: 50, 127, 155–56). Bitnost je takoj po bitju naš najstarejši neprekinjeno uporabljen ontološki izraz, čeprav se ga katekizemska literatura brez izjeme ogiba. Nastane v obdobju sloven- ske katoliške obnove, izpod peresa enega izmed njenih najpomembnejših literarnih 25 Prim. O. Gutsman, Deutsch-windisches Wörterbuch, Celovec 1789, gesli »Wesen« in »Wesenheit«. 26 Prim. Vodnik 1803–1817, 9.7. zvezek, geslo »Wesenheit«. 27 Prim. M. Cigale, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Ljubljana 1860, str. 1885 (prevzeto po Gutsma- nu); Znanstvena terminologija, Ljubljana 1880, str. 139. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec108 ustvarjalcev. Pri tem se postavljata zlasti vprašanje, od kod Svetokriški prevzame ta izraz. V zvezi s tem je možno reči, da Krelj omenja Vipavce (med katerimi je deloval Svetokriški) kot ljudi, ki znajo brati v glagolici in cirilici. V toliko je možno, da je Svetokriški pobral ta izraz iz takih virov, vendar ni mi znano, da bi ta izraz bil del sta- rocerkvenoslovanske terminologije. Zanimivo je, da bitnost omenja tudi Dobrovski v svojem slovarju.28 Le-to verjetno ne povzema po slovenskih ali hrvaških predlogah, pač pa po češki rabi, kar kaže morda na kakšen starejši širše slovanski izvor.29 Je pa možno tudi, da je Svetokriški izraz sam skoval kot dobesedni prevod za essentia in da so na prav tak način prišli do tega izraza na Češkem. Manj je verjetno, da bi hotel podati (sicer ustreznejši) dobesedni prevod za entitas kot to pozneje stori Ušeničnik, saj kontekst prve pojavitve besede kaže na pomen substantia ali essentia.30 4 Razvoj izraza »bistvo« Izraz bistvo je najširše uporabljen ontološki izraz v sedanji rabi slovenskega jezi- ka. Srečujemo ga zelo pogosto ne le v filozofskem, pač pa tudi v slehernem, tudi v najbolj vsakdanjem diskurzu. V slednjem najpogosteje v besedni zvezi »v bistvu« s pomenom »pravzaprav«. Zanimivo je, da taka široka uporabljenost ne izhaja iz izra- zite starosti tega izraza v slovenskem zapisanem jeziku. Gre, obratno, za eno izmed novejših pridobitev naše zapisane ontološke terminologije. Prvič srečamo bistvo na- mreč pri Vodniku v njegovem rokopisnem slovarju, ki je nastajal v letih 1803–1817, in v njegovi Piſmenoſti (1811: 168). Navajam dve deli kot mesto vznika tega izraza iz dveh razlogov: prvič zato, ker je Vodnikov slovar nastajal v letih 1803–1817 in je možno, da zapis bistva v Piſme- noſti iz leta 1811 kronološko predhaja zapisu v slovarju. Drugič pa zato, ker je zapis v slovarju sumljiv, saj se zdi, da navaja dela Matevža Ravnikarja kot vir za ta izraz (ležeča pisava označuje zapis s svinčnikom v originalu, ostala pa zapis s črnilom; vse podčrtave so iz originala): »*Weſenheit, die, bitje, bitnost bitjoſt, biſtvo Rav. bítva, onó-óga « (Vodnik 1803– 1817: zvezek 9.7.) Pripis »Rav.« je zapisan s črnilom in, po izgledu sodeč, istočasno kot zapis »biſtvo«. Težko bi pripis »Rav.« lahko pomenil kaj drugega kot »Ravnikar«. Pisava, ki je zapisala »biſtvo Rav.« se vsekakor zdi Vodnikova.31 Obenem pa se zdi nerazu- mljivo, kako lahko Vodnik omenja Ravnikarja za svoj vir, ko je le-ta prvo svoje delo 28 Prim. Dobrovský 1802, gesli »Wesen« in »Wesenheit«. 29 Prim. Pleteršnikovo izvajanje pridevnika biten iz češčine v Slovensko-nemškem slovarju. 30 Izrazu bitnost pripisuje pomen essentia tudi Pleteršnik (prav tam). 31 V vsakem primeru ni to Cigaletova pisava (za njega namreč vemo, da se je posluževal Vodnikovega slovarja pri oblikovanju svojega lastnega iz leta 1860), saj je Cigaletov »R« v zgornjem predelu veliko bolj enakomerno zaokrožen od pričujočega, ki pa je gotsko odsekan, kar je sicer značilno za Vodnikovo (»razsvetljensko«) pisavo. Možno je, da bi bila to Metelkova pisava, saj je rokopis prešel v Metelkovo last, vendar se spričo očitne podobnosti zapisa z Vodnikovo pisavo zdi to malo verjetno. Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 109 izdal po letu 1811, ko pa je Vodnik že zanesljivo poznal izraz bistvo, kakor je razvidno iz navajanja le-tega v Piſmenoſti kot prevod za essentia (Vodnik 1811: 168). Res je, da Ravnikar uporablja izraz bistvo, npr. v Sgodbah Svetiga pisma sa mlade ljudi iz let 1815–1817, kjer omenja da »Jesuſ je po ſvojim bitji èno biſtvo s'Bogam« (Ravnikar 1817: 48), vendar to dejstvo ne more premostiti prikazanega kronološkega absurda. Če prepustimo nakazani problem nadaljnjim raziskavam, lahko s precejšnjo go- tovostjo trdimo, da izraz bistvo vznikne pod Vodnikovim peresom oz. pod peresom njegovega sotrudnika32 Ravnikarja. Beseda je vsekakor starocerkvenoslovanskega iz- vora: Miklošič jo navaja kot bytьstvo (Miklošič 1862–1865: 51). Vprašanje je sedaj, kako je prišla do Vodnika oz. Ravnikarja. Možno bi bilo, da bi prišla prek posredova- nja hrvaške ontološke terminologije, saj najdemo bistvo že leta 1729 v knjigi Antuna Kadčića Theologia moralis – Boggoslovje dilloredno (Knežević 1988: 51–2). Prav tako navaja ta izraz Ivan Belostenec v svojem slovarju Gazophylacium iz leta 1740. Vendar je najbrž še bolj možno, da je prišla ta beseda do Vodnika oz. Ravnikarja ne- posredno po stcsl. virih. Sam Vodnik namreč v Lublanskih novizah z dne 25. 11. 1797, ko predstavlja svoje gledanje na razvoj slovenskega jezika, pravi: Stari bukviſki jesik ima veliko podobnoſt s' nashim krajnskim. Bukviſki ſe taiſti imenuje, v' katerim ſo bukve od nekdaj piſane. Zherke niſo latinſke, ampak zirilſke inu glagolitſke; to je: ſtare ſlovenſke. Te imajo podobo s' grekiſkemi. Tukaj v' Lublani ſe najde vezh ſort bukv tiga bukviſkiga jesika, ſo namrezh maſhne bukve, ſveto Piſmo, brevirji, beſediſha, peſme, druga piſanja inu grammatike, to je: jesikov navuk; od ka- teriga bomo en drugi krat vezh govorili, naſhe krajnſko pomankanje bogatili, inu po bukviſkim popravlali, kar ſmo ſe od ſtare korenine na ſtran saſhli. (Vodnik 1797: 7) S »starim bukviſkim jesikom« je tu seveda mišljena starocerkvenoslovanščina. Znano je, da je Zois zbiral v svoji bogati knjižnici celo vrsto knjig v glagolici in cirili- ci. Te knjige je v vsakem primeru imel pri Zoisu na razpolago tudi Vodnik (in za njim Ravnikar). Ravno o njih najverjetneje piše v citiranem odlomku. Vidimo torej, da je Vodnik in krog, kateremu je pripadal skupaj z Ravnikarjem, gojil jezikovni nazor, ki je spodbujal k prevzemanju starocerkvenoslovanske terminologije, ki so jo imeli na razpolago v Zoisovi knjižnici. Iz tega lahko razberemo najbolj verjeten vzrok vstopa izraza bistvo v slovenski knjižni jezik. Ob vsem tem je potrebno razumeti delež, ki ga je katoliška obnova odigrala pri prevzemu bistva v naše ontološko izrazje. K temu deležu spada zlasti precejšnja po- zornost, ki jo je Vodnik posvečal razvijanju ontološke terminologije, ki je opazna zlasti v načinu zapisa ontološkega izrazja v njegovem rokopisnem slovarju. Vidi se iz zapisa, da je skrbno tehtal izbiro izraza, besede opremljal z opozorilnimi znaki, ponu- jal več variant za isti izraz, koval nove (vſebſhina, ſamoſebje, ſamoobſebjik itd.).33 To- likšna pozornost na ontološko terminologijo, ki jo zaman iščemo v slovarju janzenista Kumerdeja, je zagotovo izraz duha katoliške obnove. Vodnik je bil v tej pozornosti 32 Oba sta bila namreč člana Zoisovega kroga. 33 Prim. Vodnik 1803–1817, 8.6. zvezek, geslo »Substanz«. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec110 na ontologijo vzgojen v času sholastične formacije, katere je bil kot frančiškan dele- žen v samostanih kranjsko-hrvaške frančiškanske province. Iz rokopisne dediščine te province, ki se hrani v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, pa vemo, da je v teh samostanih potekala zelo živahna refleksija baročnih predelav skotistične ontologije, ki se je tudi poučevala kot osnovni filozofski predmet (Sodnik 1975: 165). Ni mogo- če, da takšen poudarek na proučevanju ontologije ne bi vzgojil v Vodniku posebne pozornosti za to izrazje. 5 Razvoj izraza »bit« Bit kot izraz za esse (v ev. prekrivanju z existentia) se je pri nas začel izraziteje in dosledneje uporabljati od Ušeničnika dalje, njegova uporaba pa je postala naravnost mrzlična od slovenskega prevzema Heideggerjeve misli v drugi polovici 20. stoletja. Le-ta je s svojim poudarkom na ontološki diferenci kot razliki med esse in ens (Sein/ Seiende) potrebovala enopomenski izraz za esse (Sein), ki bi se nikakor ne zame- njeval z ens. Bitje v ta namen ni bil primeren izraz za to, saj je prav zaradi svojega nominalnega (živo bitje) in verbalnega (bitje in žitje) pomena hkrati prečil omenjeno razliko. Bitnost in bistvo sta že dolgo pokrivala nominalni pomen. Ostajala je le bit, ki jo je že Ušeničnik dosledno uporabljal v verbalnem pomenu in sicer prevzemajoč jo od Cigaleta. Zdi se namreč, da prvo omembo biti v ontološkem pomenu najdemo v Cigaletu v Znanstveni terminologiji (1880), in sicer v sledečem geslu: »Sein, biti, bivati, bistvovati; das, eig. bít (f.), bivanje, sostvo.« (Cigale 1880: 106) Zanimivo je, da ta prva omemba biti v ontološkem pomenu prinaša izraz razvidno zgolj v verbalnem pomenu (tj. v pomenu esse, tj. deja ali dejstva obstoja). Tudi tu se postavlja vprašanje virov te terminološke izbire. Dejstvo je, da so tovrstni poskusi tvorbe slovenskega izraza za esse (z zgolj verbalnim pomenom) obstajali že pred Ci- galetom. Taka poskusa sta v glavnem dva. Najizrazitejši med njima je Vodnikov bitik (bitek), ki ga najdemo v njegovem rokopisnem slovarju. Geslo je zapisano takole: »bitik = exiſtentia« (Vodnik 1803–1817: 10.8. zvezek) Drugi tovrstni, a manj dosledni poskus je Kumerdejeva bitba. Geslo se glasi se takole: »Bitba f, das wirklich Seyn, die Weſenheit, die […]. bitba boshja, das Daſeyn Gottes.« (Kumerdej 1787) Prevladuje navezava na esse (Seyn, Daſeyn), toda k temu se pomeša pomen essen- tia (Weſenheit). Bitbo omenja tudi Vodnik v svojem slovarju, vendar ne da bi navedel, kaj z njo prevaja. Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 111 Skratka, zdi se, da je Cigale izdelal izraz bit morda pod vplivom Vodnikovega izraza bitik, bolj verjetno pa pod vplivom tujih terminologij (recimo nemške), ki so že razpolagale z enopomenskim izrazom za esse. Najbolj verjetno je vplivala tu hrvaška bit v pomenu essentia, skupaj s poljskim byt34 ali ruskim быт, ki imata oba pomen esse. Ohranil se je ženski spol hrvaškega izraza bit, kateremu je določil pomen esse poljskega ali ruskega homonimnega izraza (Knežević 1988: 121). DODATEK: Seznam ostalih ontoloških izrazov Poleg zgoraj navedenih ustaljenih izrazov smo Slovenci pustili v zgodovini naše- ga ontološkega izrazoslovja veliko bogastvo neizkoriščenih izrazov. Tu velja spomniti nanje (v oklepaju je omenjeno mesto prve pojavitve izraza): a) Izrazi, izvirajoči iz glagola biti: bitba (Kumerdej, rkp. slovar), bitva (Vodnik, rkp. Slovar, mlajši pripis) bitik (Vodnik, rkp. slovar), bítszhina (Hipolit, rkp. slovar), bytíszhe (Hipolit, rkp. slovar), jestvo (Cigale, slovar 1880), sozhijna (Vodnik, rkp. slovar), sočnost (Cigale, slovar 1880), sostvo (Cigale, slovar 1880). b) Izrazi, izvirajoči iz glagola stati: obſtáliszhe (Hipolit, rkp. slovar), obſtanîe (Kastelec, rkp. slovar),35 postanje (Kanizij [prev. Pohlin], katekizem 1768), samostávszhina (Hipolit, rkp. slovar), samuſtánîe (Hipolit, rkp. slovar), ſtan (Trubar, Katekizem 1550), ſtanína (Kastelec, rkp. slovar), stanovítna rejzh (Hipolit, rkp. slovar), ſ(a)tnoust (Kastelec, rkp. slovar), stávnost (Hipolit, rkp. slovar), ſamoſtávnoſt (Hipolit, rkp. slovar), ſamustáliszhe (Hipolit, rkp. slovar). 34 Ta poljski izraz pozna že Cigale (1860: 324), geslo »Dasein«. 35 Za ta izraz Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja ([Elektronski vir], Ljubljana 2014) navaja kot izvorno mesto Juričičevem prevodu Spangenbergove Postile iz leta 1578. Pojavlja se na koncu na XV. Nedeljo po S. Trojici in sicer v sintagmi »Vkrishu ſtanouito obſtanje« (Juričič 1578 II: 160b), ki pre- vaja Spangenbergovo sintagmo »beſtendigkeit im creutz« (Spangenberg 1564: CXLIIb). Beseda povezuje morebiten ontološki pomen (obstoj) z vrednoto vzdržljivosti v trpljenju, vztrajanja v težavah, tj. s stanovit- nostjo, o kateri je bilo govora v prvem razdelku. Zahvaljujem se Majdi Merše za podatek. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec112 c) Preostali izrazi: imenje (Kastelec, rkp. slovar), istnost (Cigale, slovar 1860), natura (Trubar, Katekizem 1550), onó-óga (Vodnik, rkp. slovar, mlajši pripis) osebjina (Vodnik, rkp. slovar) pergúdek (Hipolit, rkp. slovar), ſamoſebje (Vodnik, rkp. slovar) ſamoobſebjik (Vodnik, rkp. slovar) shara (Kastelec, rkp. slovar), shega (Trubar, katekizem 1550), vpričnost (Cigale, slovar 1860), vsebſhina (Vodnik, rkp. slovar). VIRI IN LITERATURA Kozma AHAČIČ idr., 2014: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja [Elektron- ski vir]. Ljubljana: ZRC SAZU. Gregorio ALASIA DA SOMMARIPA, 1607/1993: Vocabolario italiano e schiauo. Ljublja- na: DZS. AN. 1777: Krščanski nauk za te majhne. Ljubljana. NUK 10152. AN. 1846: Mali katekizem. Trst. NUK 40493. AN. 1848: Bukvize branja za sholarje. Dunaj. NUK 600607. Robert BELLARMINO, sv., 1725: Kratki zapopadek krščanskega nauka. Ljubljana. NUK 7039. Ivan BELOSTENEC, 1740: Gazophylacium. Zagreb. Bergordnung, 1683. Prep. J. Kapsch. NUK Ms 1663. France BEZLAJ, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika: Tretja knjiga P–S. Dop. in ur. M. Snoj, M. Furlan. Ljubljana: ZRC SAZU. Matej CIGALE, 1869: Deutſsch=ſloveniſches Wörterbuch. Ljubljana: J. Blasnik. --, 1880: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča, Ljubljana: SM. Jurij DALMATIN, 1584a: Biblija, Wittemberg. Na spletu. Jurij DALMATIN idr., 1584b: Ta celi Catechismus. Wittemberg. Na spletu. Josef DOBROVSKÝ, 1802: Deutsch=böhmiſches Wörterbuch, Praga. NUK 19068. Anton DOKLER, 1915: Grško-slovenski slovar. Ljubljana: Knezoškofijski zavod sv. Stanislava. Metod DOLENC, 1940: Gorske bukve v izvirniku prevodih in priredbah. Ljubljana: SAZU. Janez Nepomuk EDLING, 1779: Isvlezhik tiga velikiga catehiſma. Ljubljana: J. F. Eger. NUK 10216–10219. Fran: Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016–. Mihael GLAVAN idr., 2000: Prve slovenske knjige (Razstavni katalog). 2000. Ljubljana: NUK. Ožbalt GUTSMAN, 1789, Deutsch-windisches Wörterbuch. Celovec: I. A. Kleinmayr. Ivo Kerže: Razvoj slovenske ontološke terminologije do konca 19. stoletja 113 HIPOLIT Novomeški, 1711–1712: Dictionarium trilingue. Ljubljana: J. G. Mayr. NUK Ms 182. Jurij JAPELJ, 1787: Ta veliki Katekismus. Ljubljana: J. F. Eger. NUK 10219. Valentin KALAN, 1999: Žar evropske modrosti. Aristotel: Metafizika. Prev. Valentin Kalan. Ljubljana: ZRC SAZU. Peter KANIZIJ, sv., 1760, 1761: Mali katekizem. Ljubljana. NUK R 149919; NUK R 97990. --, 1768, 1770: Mali katekizem. Dunaj. NUK 13105; NUK 10022. --, 1786: Ta male katechismus. Prev. M. Pohlin. Dunaj. NUK 13105. --, 1790: Mali katekizem. Celovec. NUK R 97928. Matija KASTELEC, 1680–1710/1997: Dictionarium latino-carniolicvm (1680–1710). Ur. J. Stabej. Ljubljana: ZRC SAZU. Ivo KERŽE 2008: Začetek slovenske filozofije. Ljubljana: Študentska založba. Pavel Franc KLAPŠE, 1743, 1757: Synopsis catechetica. NUK 32219; NUK 10216. Anto KNEŽEVIĆ, 1988: Filozofija i slavenski jezici. Zagreb: Hrvatsko filozofsko dru- štvo. Blaž KUMERDEJ, 1787: Pars prima Dictionarii Slavo-Carniolici. NUK Ms 349. Štefan KÜZMIČ, 1771: Nouvi zákon. Halle. Na spletu. Anton MAHNIČ, 1887/1999: Dvanajst večerov. Ljubljana, Nova Gorica: Jutro, Branko. Hieronymus MEGISER, 1603/1977: Thesaurus polyglottus. Ur. J. Stabej. Ljubljana: SAZU. Nikolai MIKHAILOV, 1998: Frühslowenische Sprachdenkmäler. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. Franc MIKLOŠIČ, 1862–1865: Lexicon palaeo-slovenico-graeco-latinum. Dunaj: G. Braumueller. --, 1886: Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Dunaj: W. Braumül- ler. Franc NOVAK, 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota: Po- murska založba. Vilko NOVAK, 2014: Slovar stare knjižne prekmurščine [Elektronski vir]. Ljubljana: ZRC SAZU. Novum testamentum graece, 1993. 27. izd. Ur. E. Nestle, K. Aland. Franc Mihael PAGLOVEC, 1767, Zvesti tovarš, Ljubljana: J. F. Eger. NUK 10216–10219. Maks PLETERŠNIK, 1893–1895: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Knezoškofijstvo. Marko POHLIN, 1781/1972: Tu malu besedishe treh jeſikov. München: R. Trofenik. Mirko RUPEL, 1934: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Christoph SCHMIDT, 1817: Sgodbe Svetiga pisma sa mlade ljudi. 3. zvezek. Prev. M. Ravnikar. Ljubljana: A. H. Hohn. Alma SODNIK, 1975: Izbrane razprave. Ljubljana: SM. Johann SPANGENBERG, 1564: Außlegunge der Epiſteln vnnd Euangelien. Nürnberg: Newber vnd vom Berg. --, 1567: Postila slovenska. Prev. S. Krelj. Regensburg. Ponatis iz 1578: Postilla: I. zv. Ljubljana: I. Mandelz. --, 1578: Postilla: II. zvezek. Prev. J. Juričič. Ljubljana: I. Mandelz. Janez SVETOKRIŠKI, 1691/1990: Sacrum promptuarium: 2. zvezek. Ljubljana: SAZU. Slavistična revija, letnik 65/2017, št. 1, januar–marec114 Ahacij STRŽINAR idr., 1729: Katoliš krščanskega nauka pesmi. Gradec: per Wid- manſtadianskih Erbizhah. NUK R 10207. Primož TRUBAR, 1550: Catechismus. Ljubljana: Akademska založba. Aleš UŠENIČNIK, 1941: Izbrani spisi: X. zvezek. Ljubljana: Ljudska knjigarna. Valentin VODNIK, 1797: Povedanje od ſlovenſkiga jesika. Lublanske novize 1/94. 7. --, 1803–1817: Rokopisni slovar. NUK Ms 473. --, 1811: Piſmenoſt ali Gramatika sa perve ſhole. Ljubljana: L. Eger. --, 1812: Kerſhanſki navuk sa ilirſke deshele, Ljubljana: H. V. Korn. NUK 10269. Franci ZORE, 1997: Obzorja grštva. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. http://www.biblija.net SUMMARY The research shows that part of the core Slovene ontological terminology derives from the Old Church Slavonic tradition. Jurij Dalmatin takes the term bitje ‘being in the nominal sense’ from this tradition in the second half of the 16th century, while Valentin Vodnik takes the term bistvo ‘essence’ from the same tradition. The derivation of the other three core ontological terms is more complex. The term bitnost ‘entity’ appears for the first time in Slovene in the wri- tings of Janez Svetokriški at the end of the 17th century, but it is not clear if he coined it himself or borrowed it (the term was also known early in Bohemia). The term bit ‘being in the verbal sense’ was coined by Matej Cigale in the second half of the 19th century based on various influ- ences from other contemporary Slavic terminologies, but possibly also under the influence of Vodnik’s terminology. The most complex is the origin of the term podstat ‘substance’ that was brought into a standard use by Matej Cigale under Bohemian and Eastern-Slovene influences, but also under influences dating back to the terminologically extremely prolific period of the Counter-Reformation, to the Protestant period, and even further back to the Manuscript period.