Dimitrije V. Ljotič
in Češkoslovaška

Skupina člankov o češkoslovaškem vprašanju, ki jih je na¬
pisal Dimitrije V. Ljotič, predsednik Jugoslovanskega ljud¬
skega gibanja ZBOR, in ki so izšli v času od 25. maja
do 2. oktobra 1938. v glavnem glasilu gibanja »Novi put«
v Petrovgradu.

CELJE 1938.

Božja pravica zahteva od nas, da se
prebudimo, da bomo močni, — ker bomo
sicer izbrisani s površja zemlje!

/Ljotič/.

Namesto uvoda

Kakor do vseh drugih važnejših vprašanj, tako je tud!
do češkoslovaške žaloigre zavzelo Jugoslovansko ljudske
gibanje ZBOR svoje stališče, to pa še posebno radi tega,
ker smatra, da Slovanstvo nikakor ni prazna beseda ali
propagandno sredstvo — kot je za židovsko — materi¬
alistične marksiste in njihove najbližje prijatelje liberalne
demokrate —, temveč življenjsko dejstvo, ki je globoko
vsajeno v naše duše in se ga ne da zanikati. ZBOR je
trdno prepričan, da bo prišlo do uresničenja naše težnje !
Vendar vemo, da bo nastopila ta doba šele takrat,
ko bodo slovanski narodi prepojeni z  novim du¬
hom, ko bodo šli sami vase in poiskali svojo največjo
dragocenost, ki jim daje veljavo naroda, — svoj pravi
narodni duh, duh slovanskega junaštva in mučeništva ! —

Ker predsednik in Vodja ZBORA tov. Dimitrije Ljotič
ni hotel lagati, kakor so to delali drugi, niti ni hotel mol¬
čati, ker kot zboraš tega ne more, temveč je povedal
tudi v tej stvari resnico, — so se, kot vedno, oglasili
tudi tokrat ustvarjalci »javnega mnenja« in hoteli pokazati
in dokazati, da zavzema ZBOR protičeško in zato proti-
slovansko stališče, da daje Hitlerju v njegovemu ravnanju
prav, da se, skratka, veseli razvoja dogodkov.

Toda doba njihove žetve, doba veselja teh potvarjal-
cev resnice, je bila le kratka! Dogodki so prav kmalu
pokazali, da je imel Dimitrije Ljotič prav, ko je
razkrival zmote in trdil, da bi bilo tudi za naše brate
Čehe — kot so pozneje tudi sami priznali — boljše, če
bi resnici takoj pogledali v obraz, ne pa, da so se na¬
slanjali na moč, ki je ni!

Ljudstvo! Po vrsti priobčujemo članke, ki jih je napisal
Vodja ZBORA tov. Dimitrije V. Ljotič v zvezi s češko¬
slovaškim vprašanjem od 25. junija do 2. oktobra t. 1.
in ki so bili obelodanjeni v glavnem glasilu J. 1. g. ZBORA
v »Novem Putu«, ki izhaja v Petrovgradu. Hočemo, da
tudi ob tej priliki ti sam presodiš, kdo je imel
prav: ali Dimitrije Ljotič, ki je predvidel vso češko¬
slovaško žaloigro in jo sproti opisoval, da jo ti bereš
in spoznaš resnico, ali tisti tvoji »demokratski« vo¬
ditelji, ki so ti hote lagali in hoteli, da resnice ne spoznaš
in ostaneš v temi, da lažje izrabljajo !

UREDNIŠTVO

S

NAŠ NACIONALIZEM
(»Novi p ut«, št. 31 od 4. IX. 1938.)

Komunisti ne priznavajo narodov. Vidijo samo
človečanstvo — toda skozi razrede. Po njihovem
mišljenju se človečanstvo ne deli na rase in naro¬
de, temveč na razrede. Vsled tega tudi nočejo po¬
znati nacionalnih držav, temveč samo eno splošno
federativno državo, ki naj obsega ves svet in ka¬
tero naj upravlja delavski razred. Zato ne prizna¬
vajo nacionalnih resnic, temveč vedo samo za raz¬
redne resnice.

Gorje pa tistemu, ki resnice ne vidi ali je noče
videti! Resnica je kakor znamenje ob poti. Ali
znamenje kaj izgublja na svoji veljavi, če ga tisti,
kateremu naj služi, ne gleda in ne vidi? Ne, ono ne
izgublja ničesar, ampak izgublja tisti, ki znamenja
ne priznava, ga zanika in ne vidi!

Ravno tako je tudi tukaj! Narodi in domovine,
poniževani in zanikani od komunizma, se mu danes
tako maščujejo, da je komunizem prisiljen upora¬
biti sedaj krinko rodoljublja in domovinske ljubezni
ter tako izstopati v javnost, dasiravno se v svoji
globini te svoje zmote razrednega internacionaliz-
ma ne odreka, niti more odreči. Kajti, ko bi se ko¬
munizem tej zmoti odrekel, bi ne bil več materia¬
listični komunizem, ki ga že poznamo, (temveč ne¬
kaj povsem drugega.

Toda ravno vsled tega je komunizem tudi obso¬
jen na propast. Resnica naroda in domovine je
vstala ter se vojskuje proti njemu! In komunizmu
ne pomaga pri tem krinka, ki jo v poslednjem času
natika na obraz. Nasprotno, že samo dejstvo, da
mora nositi krinko in ne more več naravnost in

4

svobodno izpovedovati svojo zmoto za resnico, je
najboljši dokaz, da je na propad res obsojen!

*

Na drugi strani so nekatera nacionalistična gi¬
banja poizkušala po vojni na mnoge zmote demo¬
kracije, kapitalizma in komunizma postaviti stvari
na svoje mesto.

Mi smo od vsega začetka trdili, da je samo na
nacionalni podlagi mogoče rešiti težkoče sodobne
družbe! Ker pa sta od teh nacionalističnih gibanj
najbolj slavni Mussolinijevo in Hitlerjevo, so nas
takoj označili za fašiste. Dobrohotni ljudje pa so
po našem stališču lahko točno uvideli, da nismo
fašisti in to tudi ne bi mogli biti, četudi je gotovo,
da imamo več skupnih potez!

Javno in brez zavijanja smo objavili:

1)  da smo nacionalisti in smatramo intemacio-
nalizem za zmoto, v glavnem spretno vrženo od
Židov z namenom, da tako razstrojijo krščansko
družbo 1 ;

2) da smo proti demokraciji kot vladavini števila,
ker se na tem sistemu zasnovana država, če izvza¬
memo številčno stran, ne briga za ostale življen-
ske vrednote, ki se ne dado izraziti s številko, a
niso nič manj važne za življenje ogromnega šte¬
vila ljudi, da, celo celokupnega ljudstva;

3) da smo proti parlamentarizmu, ker tak si¬
stem ne rešuje ljudskih težkoč in vprašanj — in
kot sistem omogoča neodgovornost v vsem držav¬
nem in narodnem življenju. Kdor je za to, da glas
ljudstva o vprašanjih, ki ga zanimajo, v resnici
čujemo, ta mora biti proti parlamentarizmu;

4) da smo proti političnim strankam, ker trgajo
prave prirodne ljudske organizacije, narodne sta-

5

nove, ki morejo edini po pravici predstavljati na¬
rod in govoriti o ljudskih težkočah;

5) da stojimo na organskem opazovanju življe¬
nja, naroda in države, in ne na mehanskem, t. j.
da mislimo, da je življenje naroda in države vsaj
toliko občutljivo, kakor življenje bilk v kakem
vrtu in kakor tam vrtnarju ni dopustno, da bi de¬
lal v vrtu brez znanja temeljnih pravil rastlinske¬
ga življenja, tako niti v človeški družbi ni dopustno
mlatiti, sekati, lomiti, rezati, sejati ali pleti po
naukih, izvlečenih iz glav nekaterih sodobnih mi¬
slecev, ampak samo po dobrem poznavanju glo¬
bokih resnic o narodnem in državnem življenju;

6) da smo vsled tega za družino (osnovno druž¬
beno celico in njene pravice), za lastnino (gospo¬
darsko podlago! družine) in za zasebno pobudo
(dosego pravilnega družbenega življenja) — vse to
pa le v okviru koristi narodne celote, izražene v
splošnem družbenem načrtu;

7) da stojimo na stališču medsebojne zavisnosti
vseh narodnih delov, ne pa na marksističnem sta¬
lišču medsebojne borbe v območju naroda; da mi¬
slimo, da se ne more vojskovati korenina s steb¬
lom, niti steblo z vejami, niti veje z listjem, niti to
zadnje s cvetjem in plodom; da verujemo v obstoj
teh osnovnih resnic organskega življenja tudi v
človeški družbi.

V kolikor je nekaj od tega, smo rekli tedaj, tudi
pri fašistih in narodnih socialistih, hvala Bogu.
Ne bomo vsled tega brisali teh sličnosti iz naših
načel in programa, ker ne delamo ničesar iz klju¬
bovalnosti, kakor tudi ne bomo postavili v naša
načela iz ljubezni do njih ničesar novega, če tako
zares ne mislimo. Nismo se mi, smo rekli takrat,

ozirali na njih, niti se ni vsak od njih učil pri dru¬
gem. Pač pa smo z ljubeznijo opazovali življenje
svojega naroda, gledali njegove težkoče in muke,
se vprašali, kako bi mu pomagali; rezultat tega
in takšnega opazovanja ter razumevanja so te re¬
snice, katere ZBOR, evo, že štiri leta skoro objav¬
lja in se bori za njih uresničenje!

*

Ali takoj smo, v tistem času še, i pisali i z živo
besedo kazali na globoke razlike, »ki nas ločijo od
fašizma in hitlerizma! — Pokazali smo, da fašizem
deificira (obožuje) državo, a hitlerizem raso. Mi
pa, smo dostavili takrat, nismo zmožni, kot Slovani
in kristjani, pasti v tako zmoto. Vemo in verujemo,
da obstojajo nad državo in raso neskončno večje
vrednote, in tega ne moremo prezreti, kakor sta to
storila Mussolini in Hitler.

Tisto, kar smo takoj sprevideli, nam je posta¬
jalo od tistega časa samo še jasneje. In danes ho¬
čemo to na primeru Hitlerja le še bolje pokazati!

Hitler je kot človek izjemno^ redek pojav. Glo¬
boko misleč in genialen, organizator, heroj in apo¬
stol, zares očara svoj narod. Ni na njem ne napake
ne pege! Vendar ni bil zmožen s svojim zares vi¬
sokim umom priti dalje od nemške resnice. On
vobče ne vidi občečloveške resnice, niti je ne pri¬
znava. Tisti Nemec, ki se trudi, da spozna nepri¬
stransko, in ne samo nemško resnico, ni dober
Nemec! Skup vseh resnic in njihova sestava je v
Bogu. Toda ljudem je resnica dostopna samo skozi
narode! Drugi lahko delajo kakor hočejo, a nem¬
ški narod je dolžan propovedovati in uresničevati
samo eno resnico, svojo resnico, katero je ion spo¬
znal. Ni je resnice nad to resnico! Ta svet je to-

7

rišče spopada ras, narodov in resnic, v katerem
• velja nemški resnici, nemškemu narodu in nemški
rasi gospodovati!

Hitler je napisal v resnici redko dela »Mojo
borbo« in je v svojem narodu z njo porušil mnoge
židovsko-internacionalne zmote. Toda vnesel je v
svoj narod to novo zmoto, zanikanje nepristranske,
občečloveške resnice, jo razširil in iz tega napravil
državno in narodno vero. In ker je sam nemški
narod posebno priložno zemljišče za takšno seme,
imamo danes tam zlasti bujno žetev. (Pri tem je
zanimivo, da je med narodi, i starimi i novimi, ži¬
dovski narod oddavnaj veroval in nosil isto vero¬
vanje v netofostojanje kakšne resnice, ki bi bila
izven židovske resnice.) V tej svoji zares epohalni
knjigi se Hitler, ko ocenjuje predvojno nemško zu¬
nanjo politiko, po pravici čudi, kako je Nemčija,
namesto da bi šla z Rusijo proti Angliji, — ali z
Anglijo proti Rusiji, uspela združiti proti sebi dva
naravna sovražnika, Anglijo in Rusijo.

Po pravici se čudi, vendar ne daje prave razjas¬
nitve. To tolmači kot slučajno napako tistih, ki so
vodili zunanjo politiko Nemčije. Ali vzroki so mno¬
go globlji! Hitler pozablja, da je tudi pred vojno
vladalo v Nemčiji, vsaj v izvrševanju, to isto sta¬
lišče, s katerim se danes napihuje: zanikanje ob¬
čečloveške, nepristranske resnice, hotenje in pri¬
znavanje samo nemške resnice! To pa je dovedlo,
kakor lahko tudi jutri zopet dovede do združeva¬
nja tudi sicer nasprotnih sil proti Nemčiji.

•3fr

Komunistom se maščuje, ker ne priznavajo ne¬
pristranske, občečloveške in nacionalne resnice,
temveč gledajo vse skozi razred in poznajo samo

8

razred in razredno resnico. Njim se sedaj s silno
močjo maščuje ponižani in razžaljeni nacionalizem.

Vsaka zasmehovana, opljuvana in pod noge vr¬
žena resnica se čudovito postavi pokoncu in posta¬
ja smrtna nevarnost za tistega, ki se ji je smejal,
jo opljuval, teptal ali zanikal.

Velika nevarnost obstoja za nacionalizem, da
sam ne napravi slične napake, ker bo tedaj moral
tudi on računati z istimi posledicami!

Naš nacionalizem ne obožuje niti države niti ra¬
se niti naroda, dasiravno jim, na drugi strani, jam¬
či za tista mesta, katera v organski ureditvi lahko
imajo in jih morajo imeti.

Z ostalimi pa ni tako! To iznašamo; i v splošno
i v njihovo korist; kajti ne bodo izgubljali samo
eni, a da bi drugi nič ne izgubili!

Češkoslovaška žaloigra

MEDNARODNI POLOŽAJ

(»Novi put«, št. 19 od 25. V. 1938.)

Govorili bomo o mednarodnem položaju v Ev¬
ropi, kajti to je tudi najvažnejše polje opazovanja
-— za nas gotovo!

Položaj, kakršen je nastal po 1918. letu — to
se je moglo in moralo vedeti že vnaprej — se je
mogel samo tako ohraniti, ako so bile sile, ki so
ga diktirale, voljne braniti ga — s silo. Te sile pa
najprej niso bile složne. Amerika se je umaknila;
Italija je smatrala, da je dobila premalo (v kolo¬
nijah je tudi zares dobila malo). Tiste pa, ki so
ostale (Anglija in Francija), se niso mogle zedi¬
niti, ker se je Angliji dozdevalo, da je Francija
preveč ojačena, Nemčija pa preveč oslabljena.
Francija sama pa je mislila, da obstoja pogodba
o miru, katera ji jamči položaj in pravice, odnosno,
da Nemčijo obvezuje tudi Društvo narodov. Poleg
tega je zavladala v Franciji neverjetna slabost
duha! Pacifizem je postal glavna misel — pacifi¬
zem za vsako ceno. Zahvaljujoč demokratsko -
marksističnemu duhu je prodrla v francoski narod
misel: ne sme biti več vojne! Učitelji so širili to
misel po šolah, a 1936. je izdal v Nantesu kongres
učiteljskih sindikatov (ki šteje 80.000 učiteljev),
včlanjenih v glavni federaciji dela, sklep, ki uka¬
zuje učiteljem, da delajo na duhovni in dejanski
razorožitvi Francije, ne oziraje se na ostale države
in njihovo stališče v pogledu razorožitve, sklep s
komaj dvema glasovoma proti. Ko je eden od dvo¬
jice, ki je glasovala proti, vprašal kongres: »Do-

10

bro tovariši, vi ste antimilitaristi, — tudi jaz sem.
Toda razjasnite mi, s čim se bo boril naš narod, če
bodo, recimo, fašisti jutri vpadli v Francijo? Kaj
mislite, s čim bomo dočakali, recimo Hitlerja, če
nas napade?«, — je dobil sledeč, v resnici neverje¬
ten odgovor: »Zasuli mu bomo vojsko z letaki o
pacifizmu!...«

Kaj se potemtakem čudite, če je, po vsem tem,
prišla zgradba, sezidana na versaillskem dogovoru
o miru do tega svojega zares bednega položaja!
Zakaj sedaj, gospodje komunisti in marksisti, be¬
snite na Hitlerja? Menda ni bil Hitler primoran,
da čuva versaillski dogovor! ? Ali, da ni bil on
namesto vas določen, da bdi nad koristmi, recimo,
»velike demokracije«?

Kdor dovoli, da zavlada v njem taka slabost
duha, kakor je to dovolila velika demokracija, mo¬
ra to dočakati. Greh bi bil, če bi tega ne dočakal.
Greh! Spomnite se samo zgodbe 01 talentih: »Kaj
si napravil s tistim, kar sem ti dal?«

Kje so tudi mogli francoski učitelji misliti dru¬
gače, ko pa je bil v itistem času minister nacionalne
vzgoje (tako se imenuje prosvetni minister v Fran¬
ciji) Zid Jean Sey, ki je malo prej napisal pesem,
v kateri se državno in narodno znamenje, franco¬
ska trobojka naziva torche - cul (krpa, s katero se
briše ... zadnjica)! E, toda Jean Sey je moral biti
minister v Franciji, ker je mogočen in ugleden
član demokratske, antifašistične ljudske fronte,
zelo mogočen in ugleden član radikalnosocialistič-
ne stranke, kot Zid pa zelo dober prijatelj takrat
vsemogočnega šefa ljudske fronte — Zida Leona
Bluma!

In sedaj se spominjam, kako mi je, ko sem v
tistem času na shodu v Valjevu govoril proti de¬

li

mokraciji in navedel kot dokaz njene nemoči in
nesposobnosti primer, da je mogla samo v demo¬
kraciji dočakati krščanska država z več kot 40 mi¬
lijoni Francozov - katolikov, da ji zavlada Žid Leon
Blum, z njim vred pa tudi 5 židovskih ministrov in
podtajnikov in še preko štirideset načelnikov občih
oddelkov in njihovih pomočnikov, Židov in Židinj,
— kako mi je neki mladi valjevski duševni delavec
vzkliknil: »Živel Blum! Živela demokracija!« ■—
Ne vem, ali bo to čiital, če pa bo tole prebral, naj
ve, da je tisti trenutek dejansko vzkliknil: »Živel
Hitler!« — To pa zato, ker ni nihče Francije tako
ponižal, tako razsul, tako osiromašil, tako, z eno
besedo, oslabil, kakor je to napravil dekadentski
pisatelj, vešč odvetnik in poslovni človek — Žid
Leon Blum.

Toda vsled Leona Bluma je kaznovan ves fran¬
coski narod, kajti dovolil je, da zavlada nad njim
slabost duha. Hotel je verovati v možnost, da ima
nekdo slavno preteklost, veliko državo, ogromno
kolonialno carstvo, preveliko bogastvo, ogromen
politični prestiž in da čuvajoi vse to — dogovori
o miru in Društvo narodov, on sam pa, da lahko
reče svoji duši: »Jej, pij, uživaj, duša moja: vojne
ni več!«

*

Vendar ni moj cilj, da o tem pišem, kajti pisati
hočem o mednarodnem položaju, toda misli same,
ko naletijo na tako zares veličastno žaloigro, kre¬
nejo drugam, kakor zamišljen popotnik, ki tudi ne¬
hote zapusti pot, po kateri hodi, zaradi kakšne
steze, ki ga je privabila k sebi.

Nastopil je tako anšlus in Avstrija je kakor zre¬
la hruška padla v naročje Hitlerju. Ne začenja li
zaman svoj »Mein Kampf« s temi besedami (1925.

12

leta): »Srečna odločitev je že vnaprej storila, da
sem se rodil v Braunau na Ihnu, v mestecu, ki se
nahaja ravno na sami meji dveh nemških držav,
katerih ponovno stapljanje se nam dozdeva glavna
naloga našega življenja, ki jo moramo doseči z
vsemi sredstvi. Nemška Avstrija mora pripasti ve¬
liki nemški domovini, in to ne na osnovi nekih go¬
spodarskih razlogov. Ne, ne! Celo, če bi bilo, da
govorim gospodarsko, to stapljanje ravnodušno ali
tudi škodljivo, se mora vseeno izvršiti! Ista kri
pripada istemu carstvu! Nemški narod ne bo mo¬
gel imeti pravice na nobeno politično kolonialno
aktivnost, dokler ne zbere vseh svojih sinov v eno
državo. Ko bo ozemlje Rajha objemalo vse Nemce,
se bo iz same potrebe tega naroda, ko se izkaže,
da ta zemlja ni dovoljna, da ga prehranjuje, ro¬
dila njegova nravstvena pravica, da osvoji tuje
države. Plug bo takrat zamenjan z mečem, a solze,
ki jih prinaša vojna, bodo pripravile žetve bodo¬
čega sveta. Vsled tega se mi je zdel položaj mojega
rodnega mesta kakor podoba velike dolžnosti.«

Angleži so že vnaprej slutili, da bo prišlo do
anšlusa. Ko pa je ta nastopil, jih je postavil pred
izvršeno dejstvo, ošinil jih je kot z bičem. Ker so
realisti, kakor jih je Bog dal, so takoj spoznali,
da je napravil fatalni in nesposobni Eden (zopet
neki idol demokracije) strahovito politično napa¬
ko, ker je skupno s francosko ljudsko fronto od¬
rinil Mussolinija v naročje Hitlerju, ko ga je že
prej čisto enostavno nagnal, da je osvojil Abesi-
nijo; (kajti Mussolini je v začetku zahteval samo
del abesinskega ozemlja in nekatere gospodarske
pravice, kar pa je Neguš na posredovanje Anglije
in na Edenovo zatrjevanje, da je za Abesinijo An¬
glija, odbil). Ko so to sprevideli, so odšli Angleži

13

v Rim na razgovore in sklenili sporazum. Obvezali
šo se, da bodo priznali zavzetje Abesinije in, dru¬
gič, da bodo podvzeli v Društvu narodov pobudo,
da pusti svojim članicam proste roke, kar se tiče
priznanja Abesinije. Istočasno pa so napravili An¬
gleži svoje zveze s Francijo še tesnejše.

To je velika kretnja Anglije in neobičajni dokaz
duhovne sile, s katero razpolaga Chamberlain!

Vedeti je treba pri tem, da je Hitler že pred 12
leti napisal v svojem prej omenjenem delu, da sta
glavna stebra nemške zunanje politike Anglija in
Italija: z njima je treba skleniti zvezo! Italijo sta
mu porinila v naročje Eden in Blum, Anglija pa je
občutila nevarnost od Italije in zavzela napram
Nemčiji zelo povoljno stališče, s katerim pa tudi
sicer, v dobi straha vsled premoči Francije, ni
štedila napram njej za preteklih dvajset let. Toda.
evo, anšlus je Anglijo naenkrat iztreznil. Spoznala
je, da Francija sedaj ni več silna, da je nasprotno,
do včeraj premagana Nemčija nepričakovano zma¬
gala. In to iztreznjevanje Anglije se lahko smatra
kot izguba za Nemčijo, ker Anglijo od Nje odda¬
ljuje. Hitler je mislil, da bo lahko napravil iz An¬
glije svojega zaveznika proti Franciji in Rusiji.
Toda njegova moč je Anglijo prestrašila in ta je
to takoj pokazala s tem, da se je približala Italiji
in začela tesnejše sodelovati s Francijo.

Tako so postali Hitlerjevi načrti, katere je na¬
pravil že pred 12 leti, na prvi pogled onemogočeni
ravno zaradi tega, ker je izpeljal svoje druge na¬
črte: odvrnil je od sebe Anglijo (katere zvezo je
imel v načrtu) s tem, da je na tako odločen način
zgrabil Avstrijo (kar je imel ravno tako v prvem
načrtu). Toda Hitlerjevi načrti kljub temu ne sto¬
jijo slabo, kajti nekdo le dela za njega, ltavno tisti

14

so to, ki so Francijo, njen ugled, moč in bogastvo
razsuli in razlili: demokratsko - marksistična ljud¬
ska fronta.

Angliji nič ne pomaga zbližanje z Italijo, ako se
istočasno ne približa Italiji tudi Francija. Vedeti
pa je treba, da Francija že dve leti nima v Rimu
svojega poslanika. Tako sta si narazen Italija in
Francija! Pod vplivom Anglije se je začela Fran¬
cija sicer z Italijo pogajati, toda razgovori so ob¬
tičali in prišli v položaj, iz katerega ni izhoda.
Francija zahteva od Italije umik prostovoljcev iz
Španije, na kar Italija sicer pristaja, toda le pod
pogojem, da Francija preneha preskrbovati repu¬
blikansko Španijo: nevmešavanje za nevmešavan je!
Toda na to Francija, zaradi svoje notranje politike
ne more pristati. Komunistični narodni poslanci,
po nalogu iz Moskve, pa tudi socialnodemokratski,
vsled bojazni, da jih ne bi pri rdečih množicah
nadkrilili komunisti, ne dopuščajo nevmešavan ja
(dasiravno je bil Leon Blum tisti, ki je nevmeša¬
vanje prvi predlagal in ga tudi prvi pogazil). Oboji
zahtevajo, da Francija preskrbuje republikansko
Španijo z gradivom in z ljudstvom (s prostovoljci).
In tako so razgovori med Francijo in Italijo ob¬
tičali! To pa zopet napravlja sporazum London—
Rim skoro iluzoren in lahko dovede do padca
Chamberlainove vlade, katera se na vse načine
trudi, da reši mir, ali da vsaj vojno odloži. Če se
to dogodi, bomo imeli, v zvezi z notranjo politiko
Anglije, v kateri imajo vpliv mnogi Chamberlainu
nasprotni elementi, ponovno Edena za zunanjega
ministra.

Če pa nastopi Eden, s strujami ideološko pro-
tivnimi Rimu in Berlinu, prav lahko pride do voj¬
ne — ideološke, v kateri se bodo »velike demokra-

15

eije« bojevale proti »fašističnim državam«, v času
in na način, ki je za njih najmanj ugoden: v času
svoje največje slabosti in največje moči svojih
nasprotnikov!

Za to možnost je potrebno dobro razčleniti go¬
vore Mussolinija in Hitlerjk v Rimu. Nista onadva
v Rimu sicer dokončno napravila zveze, vendar
pa so bile tam postavljene politične osnove za njo.
Iz njunih govorov je to jasno razvidno: Alpe osta¬
nejo meja Rimskega imperija in Germanskega car¬
stva! To zopet pomeni: Mussolini je postavil Ita¬
liji za cilj obnovo Rimskega imperija; ta pa se je
v glavnem raztezal preko treh evropskih polotokov
in objemal vso severno Afriko. Hitler pa je odredil
Germaniji širjenje na vzhod, v prostrane ruske in
podonavske ravnine. Načelno sta to drug drugemu
priznala, odtod do zveze pa je manj od koraka!

Anglija to čuti! Čeprav je občutila to dosti poz¬
no in čeprav ji njeno demokratsko načelje ne do¬
pušča, da bi to pravočasno pokazala, ampak šele
z zakasnitvijo, čuti to kljub temu!

Francija pa, ki je od tega neposrednejše ogrože¬
na, ne čuti, čeprav dobro ve, da ji je Nemčija
strahoviti nasprotnik. Toda ideološki razlogi (o,
demokracija!) ji ne dado, da bi mislila trezno in
delala razumno! Ni ji dovolj, da ima sovražnika
na Rhenu, temveč ga s silp ustvarja in vzdržuje i
na Alpah (Italija) i na Pirenejih (Španija). Vse to
pa v trenutku, ko ji je Anglija s svojim sporazu¬
mom z Rimom pripravila pot, da te svoje meje
proti Italiji in proti Španiji lahko zavaruje!

Pri takem položaju ne moremo reči, da bi Hit¬
ler ne imel tudi sreče: za njega delajo velike de-
mokratsko-marksistične francoske stranke!

16

NEVARNA ZMOTA
(»Novi p u t«, št. 22 od 19. VI. 1938.)

Zadnje dni, po mobilizaciji v Češkoslovaški, so
se pri nas cesto slišale besede: »Glejte! Ustrašil
se je Hitler, ko je zagledal pest. Videl je, da to ni
Avstrija! Pa — Boga mi — prišlo je tudi zagoto¬
vilo iz sovjetske države, da bo imel, če napade
Češko, opravka tudi s sovjeti...« Take besede sem
slišal večkrat. V njih pa sem videl samo zmoto,
in zaradi nevarnosti, ki jo spremljajo, nevarno
zmrato.

Res je, da je neposredna nevarnost za Češkoslo¬
vaško odložena. Ni pa res, da je to povzročila mo¬
bilizacija dveh češkoslovaških letnikov, kakor tudi
ni res, da se je zgodilo to zaradi nekake ruske
grožnje! Čisto drugi vzroki so bili vmes. Te bomo
skušali pojasniti in dokazati!

*

Dejanski položaj Češkoslovaške je izredno težek.
Ker je tvorba versaillsbega miru, je njen položaj
odvisen od moči onih sil, ki so ta mir diktirale.
Toda v prejšnjem članku smo dokazali, kako so se
te sile najprej razdvojile, potem pa oslabele. To je
prvi vzrok njenega težkega položaja.

Drugi pa je v njeni neugodni teritorialni obliki
in v njenih mejah. Njena oblika je razvlečena: kot
teritorij je dolga in ozka. Pri tem pa jo Nemčija
sedaj objema v tistem delu, katerega tudi zahteva,
od vseh strani kot z levjimi čeljustmi, dočim so
ji ostali sosedje Poljaki, Romuni in Madžari, od ka¬
terih jim Madžari niso prijatelji, Poljaki pa skoro
sovražniki.

Tretji razlog je v tem, da je v Češkoslovaški nad
20% Nemcev in da so poleg tega še sklenjeno

17

naseljeni. Ko sem 1930. leta potoval iz Prahe v
Toplitz - Schonau na nemški meji, smo od Terezina
do tam naleteli na same nemške naselbine. Ne
spominjam se, da bi videl na tem potovanju češki
napis, niti, na občinskih uradih niti na šolah, kaj
šele na zasebnih delavnicah! Pri tem je še treba
dodati razmerje do Romunov in Madžarov — a
Slovaki sami imajo do Prahe isti odnos, kot pri
nas Hrvati do Beograda.

Da bi se pretežki položaj Češkoslovaške razumel
še bolje, opozarjam čitatelje samo na pogreb tistih
dveh Nemcev v Chebu. Ustrelil ju je orožnik, na
čigar poziv ne samo, da se nista hotela ustaviti, pač
pa sta ga celo hoftela povoziti. Na ta pogreb so se
zbrale ogromne množice sudetskih Nemcev, pri po¬
grebu je bil tudi sam njihov vodja Henlein. Toda
vse to še ni nič posebnega! Prava težkbča Češko¬
slovaške je vidna šele iz dejstva, da je morala do¬
pustiti, da je na ta pogreb poslal državni poglavar
Nemčije dva venca in da so pogrebu prisostvovali
vojaški odposlanci Nemčije iz Prahe. S tem, da je
to dovolila, je Češkoslovaška pokazala vzorno mi-
roljubje, pokazala pa je tudi svojo slabost. So po¬
stopki, ki se jih ne sme dovoliti, ker pomenijo ka¬
pitulacijo. Na pogreb teh dveh Nemcev, ki ju je
ubil orožnik v izvrševanju svoje službene dolžnosti,
bi ne smela biti poslana Hitlerjeva venca, še manj
pa bi smeli prisostvovati temu pogrebu odposlanci
Nemčije! Tega Nemčija v svoji državi ne bi dovo¬
lila, zato pa tega tudi ne more zahtevati od drugih
držav. Toda Češkoslovaška je tako slaba, da je mo¬
rala dopustiti to težko ponižanje. Iz tega je tedaj
jasno, da Hitlerja tokrat ni zadržala mobilizacija
dveh letnikov!

Pomislimo samo: Češka je dolga v ravni črti nad

18

900 km, široka pa na najširšem mestu komaj 200
km. Od približno 2.000  km državne meje ima 700
km meje napram Nemčiji, in to na svojem najvaž¬
nejšem delu, najširšem, kjer je tudi prestolnica
Praha. Že samo to, v zvezi z vsem ostalim, kar
smo navedli, bi moralo odpreti oči tistim, ki trdijo,
da se je Hitler ustrašil češkoslovaške mobilizacije.

Najmanj pa se je mogel Hitler ustrašiti nekih
groženj iz Moskve!

Prvič, Sovjetija nima skupnih meja s Češkoslo¬
vaško. Na najbližjem mestu na jugovzhodni tro¬
meji, češkoslovaško - poljsko - romunski, je Sovje¬
tija oddvojena s Poljsko in Romunijo, ki bi gotovo
ne dovolili prehoda sovjetskih čet v Češkoslovaško,
težko, da bi pa tudi dovolili nemoteni prehod letal.

Drugič, če bi Sovjetija tudi mejila na Češkoslo¬
vaško, bi mogla sodelovati samo z aviacijo ali dru¬
gimi tehničnimi četami (tanki), in to zopet iz dveh
razlogov: najprej je sovjetom iz političnih razlogov
nemogoče se vojskovati v množicah. Oni dobro po¬
znajo svoje pravo stanje in vedo, da bi v tem slu¬
čaju imeli doma revolucijo. Zato je kongres komin-
terne leta 1936. postavil za cilj izzivanje svetovne
vojne zaradi tega, da bi izzval svetovno revolucijo
— toda daleč od sovjetskih meja; šele, ko bo voj¬
na že nekaj časa trajala in bodo sovjetski agenti
po vseh vojskujočih se državah zadostno pripravili
teren, ko se bodo znaki revolucije začeli že pojav¬
ljati povsod — šele tedaj se bo Rusija vmešala in
dovršila svetovno revolucijo.

Drugo pa je, da ni mogoče vojskovati se v mno¬
žicah brez urejenega prevoza. V vojni ima prevoz
mnogo važnejšo vlogo, zato pa je tudi mnogo ži¬
vahnejši, kot v miru. Zalto postajajo celo v drža-

19

vah z urejenim prevozom in prometom takoj prve
dni mobilizacije prevozne funkcije vse težje in po¬
časnejše. Sedaj si pa zamislite Sovjetijo, kjer je že
sedaj, v mirnem času, prevoz najbolj bolna točka
sovjetskega gospodarskega življenja! Predstavljaj¬
te si državo, v kateri se v mirnem času na samo
štirikrat daljši železniški mreži, kot je naša, po
njenem lastnem priznanju pripeti letno nad 67.000
slučajev nesreč (trčenj, Mirjenj itd.), pa boste ta¬
koj uvideli, da je vojna v množicah za Sovjetijo
nemogoča, čeprav bi bile resnične vse trditve o nji¬
hovi vojaški sili in čeprav vse ustrelitve, aretacije
in »čiščenja« vojaških činiteljev ne bi pustile ni-
kake slabe sledi v rdeči vojski.

Kar pa je znano meni in tebi, bralec, je gotovo
znano tudi Hitlerju. Zato ga tudi ni mogla preveč
zadržati kaka grožnja iz Moskve, o kateri se v na¬
ših demokratsko - marksističnih krogih toliko pri¬
poveduje !

Toda nekaj ga je vendar zadržalo. Hitler ni nik¬
dar skrival svojih načrtov, pa jih je že pred 12 leti
v svoji knjigi »Mein Kampf« odkrito razložil in
zato bi to poučno knjigo moral prebrati vsak, ki se
hoče baviti s politiko. Prva naloga, ki jo je postavil
Nemčiji, da postane svetovna sila je, da mora
združiti vse Nemce! Jasno ie, da so tu mišljeni
Nemci v Avstriji, katere je že priključil, takoj za
tem pa Nemci v Češkoslovaški. Sedaj je njegov
način že znan. Najprej izvrši mobilizacijo Nemcev
v duhovnem smislu. Zberejo se okrog človeka v ti¬
sti državi in okoli svoje narodnosocialistične misli.
In ko doseže, da so že zbrani, izvaja z njimi v tisti
državi potrebne manevre, ki mu omogočijo, da
končno takorekoč brez topa osvoji vso državo.

20

Tudi tu, pri Češkoslovaški, bi naj tako bilo!
Hitler ne bi napadel Češkoslovaške, marveč bi ne¬
kega dne Henlein v notranjosti države dosegel tak
vpliv na javno življenje, da bi mogel napraviti po¬
trebne poteze in bi poklical Hitlerja na pohod v
sudestsko - nemške kraje. Za sedaj pa, neposredno,
izgleda, da je ta nevarnost odklonjena. Tega pa ni
povzročila delna češkoslovaška mobilizacija, niti
neka grožnja iz Moskve, marveč nekaj povsem
drugega!

*

V članku »Mednarodni položaj« smo že pokazali,
da je Hitler postavil za oporo svoje stalne zunanje
politike zvez z Italijo in Veliko Britanijo. Pokazali
smo, da je že dokaj daleč uspel v tej svoji nameri.
Italija ie z njim na eni osi, Anglija pa se je že
zelo spoprijateljila z Nemčijo. Toda »anšlus« je
stvari v Angliji zelo škodoval. Dotlej je Anglija
neprijazno motrila Francijo, svojo dolgoletno za¬
veznico, in njeno premoč na evropskem kontinentu.
Toda velika moralna, vojaška in politična moč Hit¬
lerja in njegove države je odprla oči Veliki Brita¬
niji. Posledica je bila, da je ponosni Albion spre¬
menil svoje gledanje na Italijo, na Abesinijo in na
društvo narodov. To je prisililo Anglijo v zunanji
politiki k tesni zvezi s Francijo, od katere je za¬
htevala opustitev dosedanjega ideološkega stališča
v zunanjih odnosih in celo prilagoditev zunanje
politike stvarnosti.

To pa je spet odprlo oči Hitlerju. Videl je, da
se bo — če ne preneha — strah Anglije pred Nem¬
čijo še povečal. V svoji knjigi »Mein Kampf« je
pri obravnavanju predvojne nemške politike poka¬
zal dve možnosti: Nemčija bi mogla imeti zvezo z
Rusijo proti Angliji — ali pa zvezo z Anglijo proti

21

Rusiji! Obe taki politiki bi prinesli Nemčiji zmago
z ozirom na hladne in skoro sovražne odnose med
Rusijo in Veliko Britanijo v začetku 20. stoletja.
Namesto tega pa je cesarska Nemčija vodila vprav
tako zunanjo politiko, kot bi je ne smela — zedi¬
nila je Veliko Britanijo z Rusi proti Nemčiji!

Čim je po »anšlusu« videl Hitler v Angliji tak
preokret je razumel, da je na prav enaki poti, da
bi napravil isto napako, kot predvojna Nemčija.
Proti sebi je že imel Sovjetijo, sedaj pa je razburil
še Anglijo. Tako bi se mu lahko zgodilo, da bi se
zaradi take napake moglo zrušiti vse njegovo dose¬
danje delo. To pa ga je ustavilo. In to ga bo zadr¬
ževalo vse dotlej, dokler se ne zgodi ena od slede¬
čih dveh stvari: dokler se Velika Britanija ne za¬
plete v kake druge dogodke, ki bi bili zanjo usod¬
nejši, kot so vprašanja srednje Evrope — ali pa,
dokler ne poteče dovolj časa od »anšlusa«, da bo
Anglija nanj pozabila.

Vse dotlej pa je Češkoslovaška lahko mirna. Vse
dotlej bo imela posla samo s Henleinom, oziroma
z avtonomijo sudetskih Nemcev!

SLUČAJ ČEŠKOSLOVAŠKE

(»N o vi p ut«,  št. 25 od 10. VII. 1938,)

Napisali smo članek »Nevarna zmota« z name¬
nom, da prikažemo resnico in s tem izvršimo svojo
nalogo in dolžnost. Ni večjega zla za ljudstvo, kot
je njegova nepoučenost, odnosno napačna pouče¬
nost o zunanji politiki!

Zato je bila naša dolžnost, da povemo, da ni res,
da je Hitler v drugi polovici maja letošnjega leta
odnehal od vpada v Češkoslovaško radi mobilizacije

22

dveh češkoslovaških letnikov, a še manj radi do¬
zdevne pretnje Sovjetije, da bo ščitila Češkoslovaško.

Nekateri naši čitalci so radi tega sklepali, da
smo mi ravnodušni glede usode Češkoslovaške. To
pa samo dokazuje, kako ljudje površno čitajo in
razumejo politične stvari.

Niti iz ene same besede tega članka ni mogel
nihče opravičeno! priti do takega zaključka! Le do
enega bi lahko prišel, in sicer do tega, da smo ho¬
teli tu prikazati izredno težak položaj Češkoslovaš¬
ke z ozirom na Nemčijo; brez primere težje, nego
je bil položaj Srbije z ozirom na Avstro-Ogrsko,
ter da se nihče ne udajaj domnevam, kako se je
Hitler prestrašil zaradi delne mobilizacije Češkoslo¬
vaške ali zaradi Sovjetije, temveč, da se sedanje
Hitlerjevo stališče more razumeti samo radi njego¬
vega prepričanja, da se je Anglija vznemirila radi
izredne sile, ki jo je pokazal z »anšlusom«, in z
njegovo več kot opravičeno bojaznijo, da ne začne
radi tega Anglija ponovno, kot že leta 1914., z
ustvarjanjem protigermanskega bloka.

To je torej vsebina tega članka! In naj so se
naše besede še tako cepile ali razumele, nihče ne
more iz tega članka sklepati nič takega, kar so
nam hoteli podvreči nasprotniki! Nauk tega članka
je sledeč; Nemčija je izredno močna. Češkoslovaš¬
ka je v zelo težkem položaju. I ona sama i vsi, ki
so njeni prijatelji, morajo biti močni, a ne slabi, če
ji želijo priti na pomoč! So pa države, ki so sma¬
trale, da smejo biti slabe in iim ne bo nihče ni¬
česar slabega storil, ker jih bo čuvalo neko pravo,
za katerim pa ni ničesar. Med njimi sta na prvem
mestji Anglija in Francija, poleg njiju pa tudi vse
velike demokracije. To je torej nauk tega članka!
Mislili smo, da je dovolj jasen. Mislili smo, da ni

23

potrebno postaviti pike na i, da bo vsakomur ja¬
sno vse, o čemer je govora. Sedaj pa smo to s tem
člankom prav radi storili, ker se je to pokazalo
potrebno!

Eno je čustvo, a drugo je resnica! Velik sovraž¬
nik Češkoslovaške je tisti, ki ne pove resnice, in ki
iz te resnice ne izvede zaključkov, koristnih za
njen obstanek in njene koristi. In ravno radi tega,
ker smo videli, da so se v tem pogledu pri nas, a
verjetno tudi v Češkoslovaški, ljudje začeli udajati
zmotam, ki so v tako važnifi vprašanjih nevarne,
smo napisali članek »Nevama zmota«.

Upamo, da smo postavili s tem stvari na svoja
mesta!

NAŠE STALIŠČE

O ČEŠKOSLOVAŠKEM VPRAŠANJU

(»N o vi p ut«,  št. 32 od 11. IX. 1938.)

Pogajanja med Češkoslovaško in sudetskimi
Nemci so prišla do točke, ki nam kaže, da ni spo¬
razuma. Češkoslovaška je sprejela vse, kar so za¬
htevali sudetski Nemci, razen treh pogojev, kate¬
rih bi najbrže ne sprejela nobena država. Že toliko,
kolikor je sprejela, je veliko, sprejeti še več, bi
pomenilo iti do meje, kjer preneha vsaka sled Če¬
škoslovaške države. Gotovo nismo pristaši zveze
Češkoslovaške s sovjetsko Rusijo. Vendar moramo
reči, da nobena država na svetu ne bo pristala na
to, da ji diktira zunanjo politiko petina njenega
prebivalstva, in to še narodno-manjšinskega. No¬
bena država ne bo pristala na to, da deli edino
orožje svoje usode, svojo vojsko; a še najmanj bo
to mogla Češkoslovaška na pritisk svojih Nemcev.

24

Za Češkoslovaško bi bilo mnogo lažje in mnogo
bolje, da takoj odseka del svojega ozemlja, kakor
da bi dovolila, da pride radi tega dela do razpada
vsega njenega organizma.

Tako pa, ker ni sporazuma, je jasno za vse,
in mora biti tudi za nas, da je ob rtem vprašanju
v vsakem trenutku mogoča in tudi verjetna vojna
med Nemčijo in Češkoslovaško. Doslej smo že dva¬
krat govorili o vojaško - političnem položaju Češko¬
slovaške (»Mednarodni položaj«, »Nevarna zmo¬
ta«), sedaj pa hočemo na tem mestu spregovoriti
o našem odnosu do tega izredno nevarnega vpra¬
šanja.

*

Če gremo s stališča slovanske vzajemnosti, nam
mora biti usoda Češkoslovaške zelo pri srcu. Obi¬
čajno to ljudje zares positavljajo v območje sen¬
timentalnosti, ali s tem se sitvar ne rešuje. Kajti
naravnost smešno je, če hočejo reči s tem, da ču¬
stva in čustvena razpoloženja nimajo političnih po¬
sledic. Pri našem narodu je to čustvo posebno živo,
a samo po sebi ne spada med tista čustva, ki bi
jih razum veleval pobijati: mi smo Slovani, po¬
nosni smo na to in že zgolj razumsko se smatramo
vezane k slovanski vzajemnosti! Verujemo, da bo
ona, koncem koncev, nekega dne posebno živa moč,
posebno pa, ko bo ruski narod ozdravel od straho¬
vite sovjetske kuge.

Nočemo se spuščati v proučevanje naše pogod¬
bene obveze. Za nas popolnoma zadostuje, kar smo
spredaj omenili, da odredimo svoje stališče. Na
tem mestu hočemo razglabljati, kakšno naj bo na¬
še stališče, če Nemčija napade Češkoslovaško. —
Čeprav je resnica, da v slučaju madžarskega na¬
pada na Češkoslovaško Jugoslavija ni obvezana nu-

25

diti zaščite Češkoslovaški, vendar mislimo, da je
v korist Jugoslavije, da Češkoslovaška obstoja in
je vsled tega potrebno, da zaradi njene koristi po¬
vemo svoje odkrito stališče!

*

Povsem druga stvar pa je, ali more to stališče
priti do izraza tudi dejansko, vojaško. Puščamo
ob strani ogromnost nemške vojaške sile, kajti,
čeravno je ta sila ogromna, so vendar tudi njene
velike fronte: morala se bo boriti proti Franciji in
Češkoslovaški. In čeprav je njena moč velika, je
tudi Jugoslavija resna vojaška sila, ki bi mogla
sprejeti nase znaten del njenih čet.

Vendar obstoja neka okolnost prvorazrednega
pomena, ki se je z vojaško - političnega stališča ni¬
kakor ne more puščati z vidika. Proti Nemčiji ima¬
mo okoli 200 km kopne meje. Ta meja teče od
zapada proti Vzhodu. Od naše državne tromeje,
proti Nemčiji in Italiji, teče naša meja v dolžini
približno 150 km do Reke. To je kopna meja proti
Italiji. Če se bomo bojevali proti Nemčiji radi na¬
šega stališča napram Češkoslovaški, je za nas iz¬
redne važnosti, da vemo, kakšen bo odnos Italije
proti temu našemu stališču. Izven vsakega dvoma
je, da bi bila Italija prve dni tega spopada nev¬
tralna. Toda vojna ne traja, kot vemo, le en dan
in zato ne moremo dati nič na nevtralnost, h kateri
se navadno zatekajo neke velesile v prvih dneh
vojne.

Toda za nas je to, koit smo rekli, prvorazredno
vprašanje, kajti vojno z Nemčijo si še lahko ne¬
kako predstavljamo. Toda istočasno vojne i z
Nemčijo i z Italijo si razumsko že ne moremo več
predstavljati, odnosno moramo izbegavati možnost

26

take vojne, ker bi pod sedanjimi pogoji predstav¬
ljala rušenje Jugoslavije.

■X*

Vprašanje odnosa Italije do tega morebitnega
spopada zavisi od odnošajev Italije, do Francije.
Ako se urede odnošaji med njima, je možno, da
se Italija loči od Nemčije, ker obstoja v Italiji
močno družbeno gibanje v korist tega in proti ita¬
lijansko - germanski zvezi ter prijateljstvu. Če pa
se ti odnošaji ne urede, j,e Italija bolj na strani
Nemčije, in če nastopi ta slučaj, ne moremo sto¬
piti v borbo na 200 km dolgi nemški meji, pri tem
pa nenadno dobiti novo, italijansko fronto v bok
in zaledje.

Od koga zavisi ta ureditev odnošajev? V prvi
vrsti od Francjje same. 2e skoro dve leti nima v
Rimu svojega poslanika! Ne drži ga tam iz ideo¬
loških razlogov. Velika Britanija, toliko zaposlena
v abesinskem vprašanju, ga ima, Francija ga pa
nima! Ne samo, da so radi tega francosko - itali¬
janski odnošaji neurejeni, še več: zelo slabi; ampak
radi tega tudi niso urejeni angleško - italijanski
odnošaji. Vzrok temu je uporni antifašizem fran¬
coskega zunanjega ministrstva.

Nočemo se tu spuščati v pobijanje tega stališča
in v dokazovanje njegove nepravilnosti. Predpo¬
stavili bomo, nasprotno, da je antifašizem upravi¬
čen! Stavili pa bomo vprašanje, katerega naj si
postavijo francoski antifašisti sami! Ali mislijo, da
je Nemčija sama zase tako majhen in neznaten
sovražnik, da je Franciji potrebno in koristno
vzdrževati sovražne ali neurejene odnošaje poleg
Nemčije tudi še z Italijo in preko te še s Francovo
Španijo ? Ali z drugimi besedami: ali francoska di¬
plomacija želi in omogoča vojno mesto na eni fron-

27

ti kar na treh? Francosko zunanje ministrstvo je
gotovo neodvisno v vodstvu zunanje politike. V tem
slučaju pa onemogoča, s svojim nerazumljivim
vodstvom zunanje politike, Jugoslaviji, da zavzame
proti Nemčiji, če pride do udara s Češkoslovaško,
drugačno stališče, razen strogo nevtralnega!

V nekem francoskem listu smo brali grajo Ju¬
goslaviji radi takega ali drugačnega obnašanja v
tem vprašanju. Ce pa damo Franciji vedeti to, kar
smo prej pojasnili, bo morala izostati ta graja.
Kajti, če se Francija lahko bori, po mnenju njenih
levičarjev in zunanjega ministrstva, na treh fron¬
tah, — Jugoslavija tega ne more!

*

Ponavljamo, da je naše stališče napram Češko¬
slovaški jasno! Ne samo slovanska vzajemnost
ampak tudi naša korist nas sili, da smo ji ob strani
v teh težkih dneh!! Toda Francija vodi danes tako
politiko proti Italiji, da mora Jugoslavija to vpo-
števati.

Človek je dolžan skočiti v vodo in nuditi pomoč
potapljajočemu se, če je le malo verjetnosti, da mu
bo rešil življenje, pa naj bo tudi ogromna verjet¬
nost, da se bo morda utopil tudi reševalec sam.
Toda tudi morala prepoveduje reševanje pod ta¬
kimi okolnostmi, kjer ne samo, da ni verjetnosti,
da bi bil potapljajoči se rešen, ampak, kjer je tudi
popolnoma gotovo, da se bo pogubil tudi reševalec.

GOVOR IN KRETNJA

(»Novi p ut«,  št. 33 od 18. IX. 1938.)

Poslušal sem, kakor tudi mnogi milijoni, Hitler¬
jev govor od preteklega ponedeljka. Toda za razli-

28

ko od mnogih, ki so ga poslušali, sem vsako nje¬
govo besedo spro vedel skozi njegovo delo »Mein
Kampf«.

Dasiravno je postal Hitler vodja Germanije in
vplivni evropski činitelj, je, na žalost, čitalo »Mein
Kampf« razmeroma malo ljudi, dočim je še maiij-
še število tistih, ki so to delo razumeli in zapopadli,
da spada Hitler med tiste ljudi, ki smatrajo, da
nikakor ni dovolj besede samo razsipavati, ne pri-
dajajoč jim bogzna kakšnega velikega pomena,
temveč nasprotno mislijo, da s temi besedami iz¬
ražajo svojo pravo in čvrsto namero.

Meni je bilo jasno, da je Hitler po ogromni in
genialni inscenaciji, ki ima za torišče ves svet, za
žarišče pa Niirnberg v Germaniji in Cheb v Češko¬
slovaški, v tem govoru povedal, da se ne misli za¬
dovoljiti z nikakimi začasnimi rešitvami, ampak
le z eno samo: da sudetski Nemci pripadejo Rajhu
in da se za dosego tega cilja tudi vojne ne bo ogi¬
bal! Bilo mi je jasno, da je Hitler s svojo genialno
bistrovidnostjo ugotovil, da je za uresničenje po¬
stavljenega, prej omenjenega cilja nastopil sedaj
primeren trenutek. Posrečilo se mu je pripraviti
Mussolinija do tega, da je privolil v razdelitev po¬
dročij (Rimsko cesarstvo, Germansko carstvo —
meja Alpe). Italijanska javnost s tem ni bila nav¬
dušena, — nasprotno, s strahom gleda na German-
stvo in njegovo moč, toda francoska uradna politika,
ki ji dajeta pobudo prostozidarstvo in razkolništvo,
ni napravila ničesar, da bi to izkoristila, temveč
je, nasprotno, s svojim postopanjem le še bolje pri¬
vezala Mussolinija na Hitlerja. To je pa za Hitlerja
velika korist, največ zaradi tega, ker se mu zožu¬
je bojna črta in s tem pridobiva na jačini ogromna
maneverska moč na vzhodu, kjer je ravno tudi

29

ozemlje, ki ga namerava zavzeti za svoje ljudstvo.
Italija ima zanj ravno isti pomen kot Jugoslavija,
to se pravi, da bo morala, četudi ne bi hotela,
ostati nevtralna (glej naš prejšnji članek!).

Pri vsem tem pa nacionalističnega načela, na
katerem je Hitler v svojem govoru tako vztrajal,
ne smemo vzeti v njegovem neomejenem pomenu,
to je Hitler se ne bori in se tudi ne misli boriti za
ostale narodnosti, temveč samo za svojo.

Ravno tako pa je treba vedeti, da se ostali svet
ne bi toliko razburjal nad tem, da 3,500.000 sudet¬
skih Nemcev pripade Germaniji, če bi šlo samo za¬
nje, ampak je razburjenje in nasprotovanje samo
zato, ker so znani pravi cilji germanske narodno-
socialistične politike, in je pri tem vprašanje su¬
detskih Nemcev le eno prehodnih vprašanj pred do¬
sego končnoveljavnega cilja. Res pravi Mussolini
v svojem zelo važnem članku v »Popolo dTtalia«,
da bi Hitler očitno odklonil, če bi mu kdo ponudil
3,500.000 Cehov. Toda v ta stavek ne veruje niti
Mussolini sam, Hitler ga pa ne bi nikoli izrekel,
kajti vzel bo »radi obrambe in prehranitve svojega
naroda« tudi tuja ozemlja. Drugo pa je vprašanje,
kaj bi napravil Hitler s temi 3,500.000 Cehi, in bi
morali tudi na to odgovoriti, — toda tokrat moramo
dalje.

Poslušajoč Hitlerja sem imel jasen vtis, da je
njegov voz stekel, ne oziraje se na mnoga zname¬
nja (za katera že zdavnaj, v svojem prej omenje¬
nem delu, tudi pravi, da o njih ne bo vodil računa).
Znano pa je, da se o znamenjih, i zaradi sebe i za¬
radi drugih, mora voditi račun! Hitler je izreden
človek: genialnega duha, junaške volje, apostolske
čistoče in izredne organizatorične sposobnosti. In

30

vendar mu nekaj manjka, ker bi sicer moral vide¬
ti znamenja, mimo katerih je stekel!

Najmanj se je po tem govoru lahko pričakovalo,
da bo vtis pomirjajoč. Vsled tega so me neobičajno
iznenadile razlage našega in.tujega tiska, ki je to¬
lažil svet, »češ, da Hitler ni iznesel nobene dolo¬
čene zahteve«. — Ravno zaradi tega dejstva sem
prišel do zaključka, da njegov govor ne daje ve¬
likih nad, da bi se mir ohranil, ker ne zahteva,
razen napovedi, da bo sudetskim Nemcem, če se
jim ne da zadovoljitve, preskrbel isto sam, ničesar
določnega. Nekateri so po tem zaključili, da Hitler
ne izključuje mirne rešitve s sporazumom, še več,
da nanjo, izgleda, celo napeljuje. Toda to modro¬
vanje dejansko nima zaslombe, kajti če Hitler do¬
daja, da bo v skrajnem slučaju sudetskim Nemcem
on sam preskrbel zadovoljitev, s tem istočasno one¬
mogoča sporazum.

Poslušajoč Hitlerjev govor si je lahko vsakdo,
kdor bi se v mislih prestavil v sudetske kraje, za¬
mislil, kakšno brezumno zaupanje bo prebudil ta
govor po trgih in ulicah, kjer so zbrane sudetske
množice poslušale Hitlerjeve ognjevite besede, in
je lahko takoj predvidel krvavi zaključek tega
navdušenja; kajti te noči ni prišla z njegovih
usten niti ena pomirjevalna beseda! Ravno tako
pa je moral vsakdo vedeti, da bo Hitler uporabil
vsako mrtvo sudetsko glavo in vsakega ranjenca,

— kar je neogibno v tako izzivalnem razpoloženju

— kot nov dokaz za povzdigo glasu »proti češkim
tlačiteljem«. A odtod do vojne je manj kot korak!

Vsled tega je naravnost čudno, kako so mogle
razlage Hitlerjevega govora ugotoviti, da pušča ta
govor nade, da do vojne le ne bo prišlo!

Hitlerjeva odločna volja, njegov jasen cilj, ka-

terega je zdavnaj postavil in od katerega ni odsto¬
pil, izredno ugoden položaj Nemčije, ki je nastal
vsled Hitlerjeve osebne moči, narodnega navdu¬
šenja in nasprotnikove oslabelosti — posebno pa
Mussolinijeva navezanost in utrjena črlta na zapad-
ni fronti, vse to skupno, skupno z zelo posrečenim
izgovorom o tlačenju 3,500.000 Nemcev od 6,000.000
Čehov, vse to sili Hitlerja, naj bo brezobziren v po¬
hodu, ki je usmerjen k cilju in ki naj privede do
njegove končno vel javne dosege.

Zato sem, poslušajoč ga, videl s svtojimi očmi
prikazni vojne, čul njeno strašno grmenje, že gle¬
dal požar ter opustošenje in si bil v svesti, da bomo

vse to kmalu tudi s telesnimi čutili videli in čuli!

*

Ko pa so se drugi dan pokazali v sudetskih kra¬
jih neredi in je prišlo vsled tega do obsednega sta¬
nja, pa do sudetskega ultimata, so tudi ostali vi¬
deli, da je mir na izdihu.

In kakor gre duhovnik z Najsvetejšim kot zad¬
njo pomočjo, tako se je napotil stari Chamberlain
z avionom k Hitlerju v Berchtesgaden, da poizkusi
rešiti mir. Prepričan sem, da to Hitlerju ni bilo
prijetno. Genialni inscenator in dramaturg je vse
predvidel in dal vsakemu neko mesto v ogromni
drami, kjer tudi sam igra glavno vlogo, le za usmi¬
ljenje ni v njej predvidel nobene vloge — za tisto
usmiljenje, ki ga naziva apostol Pavel z ljubeznijo,

— brez katere človek nič ne velja, dasiravno gto-
vori vse jezike, i človeške i angelske, in ima vsa
znanja in vse tajne, — pa tudi, če razda vse svoje
imetje drugemu in izroči svoje telo, da ga sežgo,

— ker je brez ljubezni »kot zvon, ki zvoni, in kot
kraguljček, ki zvenči«. Verjamem, da se je moral
namrščiti. Hitler ni tako prazen človek, ki je poln

32

intuitivne moči, je moral občutiti, da radi pojava
starega in močnega Chamberlaina, ki je poln kr¬
ščanske ljubezni, ne prihaja sedaj njegova vloga v
senco, temveč, da se postavljata druga proti drugi
Sila in Ljubezen, v trenutku, posebno osvetljenem
s pretresljivo svetlobo.

S tem, ker sem rekel za Chamberlaina, da je poln
krščanske ljubezni, nisem hotel niti najmanj, kakor
na žalost politični ljudje običajno mislijo, reči, da
ta kretnja zalto nima visokega in globokega poli¬
tičnega smisla. Nasprotno! Ljubezen, katere je bil
poln stari predsednik Chamberlain, mu je omogo¬
čila kretnjo, posebno bogata na političnih posledi¬
cah. S tem se namreč Hitlerjeva odgovornost pred
Bogom, njegovim narodom in vsem svetom jasno
podčrtava. Toi pa ima, ponavljam, posebno globoke
politične posledice!

Dejstvo, da ta pojav ruši Hitlerjevo inscenerijo,
pa še nikakor ne pomeni, da ruši tudi njegove na¬
mere. Na noben način ne! Gotovo ne. Samo nava¬
jen, da velikih stvari ne dela brez odgovarjajoče
scenerije, je Hitler tukaj s Chamberlainovo kretnjo
v svojem delu oviran! Verjamem, da Chamberlain
ne bo uspel s svojo kretnjo, ker Hitlerju ne more
nuditi tiste dosege cilja, katerega si je postavil
zdavnaj, že pred 12 leti, in katerega udejstvitev se
mu sedaj, tako izgleda, omogoča. A Hitlerjeva
hladna in železna logika, k dosegi cilja usmerjena
volja, njegov izključni, neomajeni in popolni nacio¬
nalizem mu ne dovoljujejo, da bi se zamislil pred
zares nevsakdanjo kretnjo, ki jo je napravil Cham¬
berlain 14. septembra.

Kakor tudi mnogi, katerim poleg vseh izrednih
darov, s katerimi so obdarjeni, vendar nekaj manj¬
ka, bo verjetno tudi Hitler šel mimo tega zname-

33

nja, katerega je v poslednjem trenutku ljubezen
iznesla pred njega; razen, če bo poslabšanje sce¬
nerije privedle?, ne prisililo, Hitlerja do itega, da od¬
loži razplet svoje igre za kakšen teden ali mesec.

*

V članku »Nevama zmota« sem pokazal, da Hit¬
ler v mesecu maju ni opustil napada na Češkoslo¬
vaško radi strahu pred delno mobilizacijo češkoslo¬
vaške vojske, še manj pa radi takrat izmišljene
sovjetske pretnje, temveč zato, ker mu vojna z An¬
glijo ni šla v račun.

Poizkušal je Anglijo pomiriti, da bi mu pustila
v srednji Evropi in vzhodu pnbste roke. Odtod tu¬
di poslansltvo kapetana Weidmanna, ki je šel v
London s ponudbo za sklenitev pogodbe o zračnem
nenapadanju — strah, ki sili danes Anglijo, da ne
more več smatrati, da bi bil njen otok oddvojen
od Evrtope, kakor je to bilo pred iznajdbo in izpo¬
polnitvijo aeroplanov. Toda to poslanstvo ni uspe¬
lo! Angleži se niso mogli pomiriti, ker so si v svo¬
jem pozitivizmu vse preveč dobro zapomnili, da v
današnjem dejanskem položaju pogodbe ne veljajo
mnogo.

Brž ko je to spoznal, je imel Hitler dvojno izbiro:
ali, da udejstvitev svojega cilja opusti, dtikler An¬
glija ne pride v kakšen težek položaj, — v tem
slučaju pa, da opuslti tudi sedanjo izredno ugodno
priliko, ali, da tudi protivno Angliji začne neizbež¬
no vojno.

Hitler se je priključil tej drugi izbiri, — zato pa
je začel utrjevati svojo črto proti Franciji s tem,
da je zgradil v globino 50 km petkratne utrjene
črte. Kakor hitro se je za to odločil, je dal mobili¬
zirati stotisoče delavcev, poleg znatnega števila
efektivne obvezne delovne službe, in nekoliko divi-

34

zij redne vojske. In vsa ta 'ogromna armada se je
vrgla na pospešeni posel, tako da bo po njegovih
besedah ta utrjena črta gotova še pred zimo. S tem
odbija nevarnosti napada francosko - angleških čet
in dobiva možnost, da z ogromnimi silami hitro
doseže visoke cilje!

Ne verjamemo, da gre tukaj samo za sudetske
Nemce, če bo Hitler začel kedaj vojno, bo zaradi
golega gospodarstva gledal na to, da bo takrat
udejstvil tudi ostale cilje. Tto pa bo dovedlo do dveh
stvari: do obsežnega spopada na eni strani, — in
do vmešanja tudi drugih sil, ki niso neposredno
prizadete, v vojno!

POSLEDNJI ZUNANJI DOGODKI
(»Novi p ut«,  št. 34 od 25. IX. 1938.)

Mnogi vpijejo na Francijo in Anglijo, da sta za¬
pustili Češkoslovaško. Zanimivo je, da ne čujemo
istega proti sovjetom, dasiravno so isti tovariši
malo prej trdili, da bodo sovjeti Češkoslovaški po¬
magali in jo branili, o čemer pa ni sedaj ne duha
ne sluha.

Tokrat sem primoran govoriti v prilog Francije
in Anglije!

-X-

Chamberlain je državnik največjega stila. Sin
velikega Josepha Chamberlaina je v resnici vreden,
da je to, kar je. Anglija danes bržkone ni mogla
imeti boljšega in večjega državnika, kakor je on.
Spoznal je, da mora tukaj, po znanem strateškem
pravilu, »kdor vse zahteva, lahkb vse izgubi«, po¬
pustiti in je torej izločil vse tisto, kar mu je ne¬
mogoče zahtevati, in to predal brez borbe, je pa
zato sklenil ostalo uporno braniti.

35

Že to je genialno. Toda nič manj ni genialno ti¬
sto, kar je izbral, da odstopi, niti ono, kar je sklenil
braniti. Najmočnejše Hitlerjevo orožje je načelo
samoodločbe narodov. Kako naj Anglija spravi v
gibanje skoro popolnoma neodvisne dele svojega
carstva: Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo, Južno
Afriko, (da o Irski, ki je popolnoma ločena država,
niti ne govorimo), če jih potegne v vojno, da bi
trije in pol milijoni Nemcev ostali v Češkoslovaški?
To pa je vsekakor važna stvar za vladnega pred¬
sednika Britanskega carstva! Zalto se s Chamber-
lainovim predlogom, katerega je sprejela tudi Fran¬
cija, pušča Hitlerju, da vzame zelo velik del sudet¬
skih Nemcev. Od njega pa se pri tem zahteva jam¬
stvo za nedotakljivost ostalih mej Češkoslovaške.

To pa je za Hitlerja skoro nemogoča stvar! Če
to sprejme, bo prišel najprej v nesoglasje z Musso¬
linijem, Madžarsko in Poljsko, — kar v današnjih
razmerah ni mala stvar. Drugič, pa bo Hitler, če
to sprejme, samemu sebi zaprl vralta, ki jih mora
imeti odprta za nadaljnje prodiranje v pokrajine,
ki jih je označil pred 12 leti v knjigi »Mein Kampf«
za predele, ki morajo pripasti nemškemu Rajhu,
če pa te ponudbe ne bo sprejel, bo izgubil svoj naj¬
močnejši dokaz, na katerem je vztrajal do sestan¬
ka s Chamberlainom od 14. septembra, — da su¬
detski Nemci pripadajo Rajhu po pravu samoodloč¬
be, in bo s tem pokazal vsemu svetu, da je to de¬
jansko samo izgovor. To ga pa prikazuje kot izzi-
vača in napadalca, pred čemer beži vsak pameten,
kakor mačka od vrele kaše.

Treba je zato razumeti Chamberlainov glas ne
kolt nekako zapuščanje Češkoslovaške, dasiravno
izgubi baš ona znatno pri tem, temveč, po sred¬
stvih in pogojih, dejansko samo kot najboljšo re-

36

šitev ne le za ostali svet, ampak tudi za Češko¬
slovaško samo.

*

Da to ni enostavno zapuščanje Češkoslovaške,
se vidi po razgovorih v Godesbergu, ki so se začeli
22. septembra, a še niso končani.

Če bi bil ta načrt Hitlerju tako prijeten, bi ga
sprejel v petih minultah, ne pa da se pogajanja
vlečejo, glejte, že več kot 30 ur! Hitlerju sedaj ni
mogoče zahtevati od Chamberlaina i poljskih i
madžarskih zahtev, ker jih ni iznesel na prvem se¬
stanku; današnje vesti pa kažejo, da jih je ven¬
dar iznesel, Chamberlain pa jih je odbil, proseč ga,
naj se sproženo vprašanje ne zapleta. Kajti Češki
ne preti nevarnost od Madžarov in Poljakov, tem¬
več zato, ker so te zahteve prišle sedaj, ko še nem¬
ške niso rešene!

*

Kaj bo ? — Težko je Hitlerju načrt sprejeti, rav¬
no tako težko pa mu je, da bi ga odkrito odbil. —
Ne vemo, na katero stran se bo nagnil!

Težko mu je sedaj postavljati nove zahteve, kaj¬
ti Chamberlain ima polovico reči, da je osebno pri¬
šel, da spozna nemške zahteve, — da je na tej
podlagi dobil pristanek Francozov, t. j. Francije,
— nadalje so prisilili Češkoslovaško, torej sedaj ni
mogoče otežkočati stvari z novimi zahtevami. A
Chamberlain ima predvsem svetom pravico, da
smatra tako obnašanje kot prekimbo razgovorov,
očividno odbijanje predloga, s katerim se popolno¬
ma usvaja Hitlerjevo stališče samo. Vsled tega bo
tudi težko prišlo do Hitlerjevega umika.

Toda na vidiku je druga stvar! — Brž ko se je
češkoslovaška vlada dr. Hiodže odločila, da odstopi
nekatera ozemlja Nemčiji, je danes, kakor izgleda,

37

večji del tega ozemlja zapusitila, tako da so ga
zavzele sudetske udarne čete. Spremenila pa se je
vlada, spremenilo se je tam tudi stanje, tako da so
se češkoslovaške čete vrnile, in imamo zato sedaj
že na mnogih krajih borbe s sudetskimi dobro-
voljci. Cisto lahko je možno, da do napovedi vojne
sploh ne bo prišlo, kajti ta način predstavlja sedaj
neko mednarodno moralo ali nemoralo. Bojujejo se
brez objave vojne! Ta oblika pa Hitlerju tudi omo¬
goča, da Chamberlainavih predlogov ne odbije,
temveč jih morebiti podaljša. Pod Itakimi pogoji
borbe ni težko voditi dolgih diplomatskih raz¬
govorov !

Nemčija bo potemtakem težko izgubila živce in
se pokazala napadalca. Prej' bodo v tem slučaju
težave z Anglijo in Francijo, — če ne vzame stvari

v svoje vešče roke Društvo narodov!

*■

Ta članek smo napisali pred razhodom Hitler -
Chamberlain v Godesbergu. — Razhod nam je dal
prav! Članek pa ima svojo vrednost zato, da raz¬
jasni, zakaj je prišlo dio ločitve, odnosno do odklo¬
nitve Chamberlainove ponudbe s strani Hitlerja.

Toda človek mora biti obupan, ko naleti danes
na tako kretensko nepojmovanje položaja. Dovolj
je bilo samo, da je ptostavil Hitler nek proti pred¬
log, pa se je ves svet oddahnil. Listi pišejo: »Na¬
petost popušča!«, — nek povsem resen človek pa
mi je dejal: »Hitler popušča!«. Ko pa razčlenimo
ta Hitlerjev protipredlog, vidimo, da je naravnost
brezobzirno grob, ker zahteva takojšnjo predajo
vsega, kar se mu nudi s Chamberlainovim načrtom,
ne prevzema pa nikake obveze iz drugega dela na¬
črta, temveč se bodo razgovori o tem nadaljevali,
ko bo vzel Hitler iz češkoslovaških rok tisto, kar je

38

zahteval; rok za pristanek in odstbpitev je do 1.
oktobra. In to imenujejo resni ljudje popuščanje!

Pomen tega protipredloga je sledeč: daj, da vza¬
mem brez borbe ono, kar mi nudiš; tistega, kar
zahtevaš od mene, ti ne morem dati, toda to ti btom
povedal šele takrat, ko bom vzel naprej tisto, kar
mi sicer nudiš!

Chamberlain je to razumel. Sprejel je Hitlerjev
predlog, da ga dostavi Prahi in o njem razgovarja
v Londonu in s Parizom; kajti ni mogel prevzeti
sam nase (odgovornosti, da bi takoj rekel ne, ker
bi to pomenilo takojšnjo vojno. Toda ta Hitlerjev
predlog je takšen, da ni izgledov, da bi ga mogld
Češkoslovaška sprejeti niti da bi mogla Francija
in Anglija vršiti pritisk nanjo.

Vse to je znano tudi Hitlerju. Zakaj pa mu je
billo potemtakem potrebno odlagati vojno za teh
šest dni? — Zato, da se ne pokaže napadalca. Iz¬
zveneti mora, da on ni odbil Chamberlainovega
predloga, le ničvredna Češkoslovaška je to za¬
vrgla, — in zato je prišlo do vojne!

Hitler je poleg vseh svojih velikih sposobnosti
(genij, apostol, heroj in organizator) še drama¬
turg, inscenator. Za bodočo vojno je potrebna in¬
scenacija, s katero naj se pokaže, da on sam ni
kriv vojne.

•3f

Zato je tako popustil. Namesto, da odbije, je
privabil Chamberlaina, ga sprejel in mu potem pre¬
dal svoj predlog, da ga Chamberlain (ki na to ni
mogel pristati) ponese in preda Čehom, »ker je to

skrajna meja, do katere lahko popusti Nemčija«.

*

Ali bo Hitler uspel v tem? Zakaj ne bi? Saj so
ljudje tako površni, tako malo vedo, ker tako malo

39

mislijo, da se z dobro inscenacijo lahko mnogo na¬
pravi.

DVA GOVORA

(Novi p ut«,  št. 35 od 2. X. 1938.)

Hitler je ptonovno govoril v ponedeljek 26. sep¬
tembra — tokrat v Berlinu. Vse tisto, kar smo
rekli o njem že preje, ostane tudi nadalje, — in
vse, kar smo povedali o njegovem odnosu do češko¬
slovaškega vprašanja, ostane ravno tako tudi vna¬
prej nespremenjento. Genialni inseenator in drama¬
turg ni govoril tako, kakor bi odgovarjalo nepri-
;  stranski in splošni resnici (katere ne priznava),
ali pravici (ki je ravno tako ne priznava) in lepoti,
temveč tako, kakor mu je potrebno za dosego po¬
stavljenega cilja!

In zato je treba njegov govor, i oni v Niimbergu
i ta poslednji, ocenjevati samo v zvezi s postavlje¬
nimi Hitlerjevimi političnimi cilji, ne pa v luči re¬
snice niti pravice nilti lepote. Ker pa togromna ve¬
čina ljudi (in to čustvenih, pa tudi takih, ki uprav¬
ljajo države in odločajo usodo narodov (tega ne
zna, tudi niso sposobni razumeti Hitlerjev govor.

Tudi tokrat so bile razlage drugega dne obupno
neumne: »Hitler ni zaprl vseh vrat!« Po mišljenju
teh zabitežev ali nepoštenjakov, ki uravnavajo sve¬
tovno »javno mnenje«, bi zaprl Hitler vraita šele
takrat, ko bi objavil vojno in rekel: »Od tega tre¬
nutka dalje sem v vojni!« Toda Hitler, razumljivo,
dasiravno se je za vojno že odločil, ji določil za¬
četni dan, zraven pa tudi vse tisto, kar za tem pri¬
de, ni neumen, da bi tako »zaprl vrata«. Dobro ve,
da bo vojna in jo tudi želi pod sedanjimi razmera¬
mi, za njegov narod, z ozirom na postavljene cilje,
najugodnejšimi. In zato, ker zna, kakšne ima zabi-

40

teže na važnih mestih v svetu, tudi govori tako, da
izgleda, kakor »bi pustil odprta vrata«!

Da Hitler, pod sedanjimi razmerami, želi vojno,
nam je dokaz:

a) Ker ne sprejema Chamberlainovega predloga,

— ki brez vojne v največji meri, skoro popolnoma,
predaja sudetske Nemce Rajhu;

b) temveč namesto tega postavlja svoj proti-
predlog, s katerim jemlje takoj za Rajh celo več,
kakor je nudil Chamberlainov predlog, pri tem pa
ne daje nikakih jamstev za bodoče osiguranje če¬
škoslovaškega obstanka, dočim so ta jamstva se¬
stavni in nerazdvojni del Chamberlainovega načrta;

c) vedoč pa, da tega češkoslovaška ne more
sprejeti, niti ne more kaj takega kdorkoli od nje
zahtevati, — pušča rok do 1. oktobra, v katerem
se mora to sprejeti brez razpravljanja;

č) pri tem pa pred svoj narod ne iznaša dejan¬
skega stanja, temveč iznaša neprestano, kakor da
bi bilo to še sporno, vprašanje sudetskih Nemcev,

— katere mu je voljna odstopiti tudi Češkoslovaš¬
ka sama — ne iznaša pa, da je v času med prvim
sestankom v Berchtesgadenu in drugim v Godes-
bergu, pod vplivom Mussolinija, Madžarske in Polj¬
ske, razširil svojo zahtevo, ko je izjavil, da bo
Rajh jamčil za meje preostale Češkoslovaške le,
če bosta na to pristali tudi Poljska in Madžarska;

d) dočim je njegov govor z vso jezo in besom
uperjen na Češkoslovaško, je obziren in blag na-
pram Franciji in Angliji.

Poslednji dve okolščini sta morali pazljivega po¬
slušalca in misleca naravnost presenetiti. Da se
Hitler poslužuje neresnice kot sredstva v svoji
propagandi v Nemčiji, sledi iz tistega, kar smo na¬
vedli pod č). Če bi delal drugače, bi moral pove-

41

dati vso resnico; a Hitler je isto povedal kot vodja
nemške delavske narodnosocialistične stranke pred
12 leti v svojem delu »Mein Kampf«, sedaj je pa,
kot vodja in kancelar Rajha, ne bi mogel in tudi
ne smel reči. Zato se v češkoslovaškem problemu
iznaša neresnica! Potrebno je nemški narod ogor¬
čiti, povzročiti, da postanejo Nemci kot besne ka¬
če, ker Beneš ne da 3,500.000 sudetskih Nemcev,
temveč 'jih hoče še dalje tlačiti, a to skriva z raz¬
nimi obljubami, v katere se, »kakor tudi ne vsemu
ostalemu, kar je obljubljal«, ne more verjeti. Hit¬
ler bi pri svojem narodu dosegel ravno isto, če bi
iznesel vso resnico, ne samo o češkoslovaškem
problemu, temveč tako, kakor je to napravil v
knjigi »Mein Kampf«. Toda takrat bi imel za seboj
resnično vse Nemce, ne bi pa imel proti sebi samo
Češkoslovaške, temveč tudi mnoge druge narode,
za katerih usodo gre. In zato govori samo o Čehih
in o Benešu, — vendar ne tako, kakor je dejansko,
ker bi postale množice osupnjene (zakaj potem¬
takem vojna?), temveč tako, da bi sprejele mno¬
žice vojno kot delo pravice!

Značilno je v zadnjem govoru nenapadanje na
Anglijo in Francijo. Mnogi vidijo v tem tista »od¬
prta vraita«, vendar pomeni to nekaj povsem dru¬
gega. Hitler ve, da se bosta Anglija in Francija
bojevali, če napade Češkoslovaško (in je zato zgra¬
dil Siegfriedovo črto na zapadu), vendar jih ne na¬
pada, temveč povdarja neprestano, da od njih ne
zahteva ničesar, ampak zahteva samo sudetske
Nemce, to pa od Beneša in Čehov. To nenapadanje
pa ni zato, ker bi hotel »odprta vrata«, saj mu je
dobro znano, da sp dejansko vrata zaprta, tem¬
več zaito, ker je tudi to potrebno »zaradi propa¬
gande«, — ki igra, kakor se lahko vidi, v njegovi

42

stranki v Rajhu ogromno vlogo. Potrebno je, da,
ko jutri Angleži in Francozi vendarle padejo v
vojno, ves nemški narod zarjove kakor'ranjeni lev:
»Kaj vendar hočejo ti Angleži in Francozi? Zakaj
so nas napadli? Ne dado nam živeti! če je pa tako,
se bomo bojevali, toda zapomnili si nas bodo!«

Toda tudi po tem govoru zelo mnogi ljudje, —
in to zopet inteligentni ljudje — ne verjamejo
v možnost vojne. Pravijo: »Kaj ni Hitler znorel!
Saj ga je vendar moralo 1918. leto nečesa naučiti!
Ali ne ve, kaj so Anglija, Francija, Amerika,
Rusija?«

S svojega stališča je Hitler v pravu. Druga stvar
pa je, ali je samo to stališče točno! O tem smo že
pisali in dokazali njegovo netočnost (»Naš nacio¬
nalizem«, »Govor in kretnja«). Vendar pa moramo
zaenkrat računati s Hitlerjevim stališčem, ker do¬
bro pozna svojo moč in slabost druge strani.

1)  Njegova moč je kinetična, a moč druge strani
je potencialna. To se pravi: ono, kar ima, lahko
Hitler 'tudi v večjem obsegu takoj spravi v giba¬
nje. Oni drugi pa imajo mnogo več kot on, vendar
pa je toliko časa, dokler vsega tega ne razvijejo,
mnogo jačji od njih, — do tedaj pa upa na povo-
Ijen razplet spopada za sebe. On je vso svojo dr¬
žavo skrpal v sno samih misel, voljo in navdušenje,
jo opremil in izvežbal. — Oni drugi so neurejeni,
oslabljeni in brez navdušenja.

2) Vsa ta Hitlerju nasprotna moč (razen So v je¬
tije) se nahaja na zapadni fronti. Tja pa on zaen¬
krat niti noče, niti mu ni treba iti. On gre na
vzhod! Tu pa je njegova moč brez vidnega, po moči
mu enakega nasprotnika. In ko se bo moč njegovih
nasprotnikov razvila, se ne bo, kakor vse kaže,
uporabljala na vzhodu, na zapadu pa bo Hitler

43

ostal za Siegfriedovo črto v defenzivi, kolikor časa
bo hotel; če pa osvoji na vzhodu, kar si je postavil
za cilj, lahko vzdrži vojno tudi dalje kakor na¬
sprotna stran! To ne izgleda kot 1914. leta, kajti
takrat je obstojala na vzhodu ogromna sila Ru¬
sije, — katere sedaj ni in katera lahko igra v tem
spopadu, četudi se vmeša, najverjetnejše, samo
vlogo pomagača z avioni in drugim materialom.

Zato je Hitler v pravu. Stoječ na stališču abso¬
lutnega nacionalizma, neobstojanja nepristranske,
občečloveške resnice in pravice, — Hitler pozna le
nemško pravico — in smatrajoč, da je nemška rasa
največja človeška vrednost, gre za njeno suprema-
cijo, nadmočjo na svetu, — to k njeni prvi etapi:
»preskrbljenje nemškemu narodu, za njegovo šte¬
vilo, za dobo 300 let, dovolj ozemlja za njegovo
obrambo in prehranitev.«

Njegova trditev, da, ko se reši to (sudetsko)
vprašanje, bo to »poslednja teritorialna zahteva
Nemčije v Evropi«, je težko sprejemljiva, — ker
se je proti njej boril isti Hitler dvanajst let mlaj¬
ši, pišoč svoje, tukaj že tolikokrat omenjeno delo
»Mein Kampf«. Če bi bilo to točno, bi pomenilo, da
Hitler noče dalje na vzhod, da zasigura Nemčiji
potrebna ozemlja, temveč da hoče v kolonije. To
pa bi Anglijo in Francijo vsekakor manj pomirilo!
Pač pa je v tem delu rekel, da si bo Rajh pridobil
nravstveno pravico do kolonij šele takrat, ko bo
z osvajanjem ozemlja na vzhodu nasičen, da ne bo
imel več možnosti niti potrebe iti v tej smeri dalje.
Ker pa to zaenkrat še ni izvedeno, bomo morali
prej verjeti Hitlerju iz »Mein Kampf-a«, kakor pa
vodji in kancelarju Rajha, — toliko prej, ker na¬
loge, ki jih je postavil v tem sVojem delu od pred
12 leti. Rajh pod njegovo upravo stalno in nepre-

44

stano drugo za drugo dosega. Vsled tega moramo
z gotovostjo (izvzemši posebnega nepredvidenega
vmešavanja Božje milosti) zaključiti, da je vojna
med Nemčijo in Češkoslovaško neizbežna (razen,
ako Češkoslovaška sprejme vse postavljene za¬
hteve).

*

Sinoči, 27. septembra, je govoril tudi Chamber¬
lain. Govoril je kratko, iz svojega kabineta, ne pred
veliko množico in skromno. In istočasno, ko je go¬
voril Hitler v Šport - Palače - u, po Goebelsovih be¬
sedah, — vsej Evropi in vsemu svetu, je govoril
Chamberlain »ljudem in ženam v Veliki Britaniji
in v Britanskem imperiju s tem namenom, da me
bodo morda poslušali tudi v drugih državah«.

Njegov govor je bil topel, ožarjen z ljubeznijo
in poln bojazni. Toda kot govor državnika ima ve¬
liko politično vsebino.

Na obziren način, primeren angleškemu duhu in
duhu angleškega jezika sploh, ruši reinscenacijo,
katero je bil Hitler, po Niirnbergu in po Chamber-
lainovem obisku od 14. septembra, prisiljen napra¬
viti. On postavlja stvari na svoja mesta; ugotav¬
lja, da je svojo stvar in načrt napravil po razgo¬
voru v Berchtesgadenu in na osnovi zahtev, ki mu
jih je Hitler takrat predložil, in iznaša svoje pre¬
senečenje v Godesbergu, ko je videl, da je osnova,
na kateri je načrt delal, spremenjena. Razume, da
Češkoslovaška država ne more sprejeti pogojev, ki
jih je Hitler postavil v svoji spomenici. Pa vendar
Anglije ne more potegniti v vojno zaradi Češko¬
slovaške. Toda Anglija bo, ob priliki Češkoslovaš¬
ke, šla v vojno, če se pri tem vprašanju pokaže,
»da se je katerikoli narod čvrsto odločil priboriti
si s strahovanjem in silo oblast nad vsem svetom«.

45

Sudetski spor smatra v načelu rešen in je zato
mnenja, »da je, kakor vsa kaže, skoro nemogoče«,
•da bi tak v načelu rešen spor mogel biti vzrok
vojne«.

Vsled tega, če pride do vojne, ni prišlo zbog spora
o sudetskih Nemcih, temveč vsekakor zbog nečesa
drugega. To drugo pa, česar Hitler ni povedal, da
ga priganja v vojno, kar pa ga v resnici tja vodi,
(in to se bo tudi pokazalo, če do vojne pride) je
volja, da si »pribori oblast nad vsem svetom« s
strahovanjem in s silo. Takrat pa, četudi smatra
Chamberlain, da je tako ravnanje, ki dovaja do
vojne »nerazumljivo«, — četudi je Chamberlainu
spopad med narodi mrzek, bi kljub vsemu temu na¬
stopilo pri njem prepričanje, da je treba narodu,
ki si hoče priboriti tako oblast, dati odpora, ker bi
»narodi, ki verujejo v svobodo, pod tako oblastjo
ne mogli živeti, saj bi tako življenje ne imelo no¬
bene vrednosti«.

Chamberlain bi, tako pravi, tudi tretjič obiskal
Hitlerja, če bi mislil, da bi imelo to »kakršnokoli
korist«. Toda v tem trenutku, nadaljuje, ne vidi,
kaj bi mogel še koristnega »napraviti v pravcu po¬
sredovanja«. So pa nekatere stvari, katere bi mogli
in bi jih bilo treba napraviti doma, ker so potreb¬
ni »prostovoljci za obrambo pred napadi iz zraka,
za gasilske čete, za policijo, kakor tudi za kopne
vojne edinice«.

Govor je v vsej svoji preprostosti veličasten. To
veličastnost mu daje tragičnost trenutka, kakor
tudi osebnost človeka, ki je zares vse napravil, da
ne pride do vojne. Ko se bo ugotavljala odgovor¬
nost za novo vojno, bo najtežja obtožba proti Hit¬
lerjevi Nemčiji pričevanje Neuvillea Chamberlaina,
podano v tem govoru!

*

46

In tako izhaja, po vsej priliki, iz teh dveh govo¬
rov, da bomo imeli še morda koncem tedna vojno,
če ne pride vmes kaj nepredvidenega. To pa ne sa¬
mo med Nemčijo in Češkoslovaško! Gotovo je, da
se bosta v njo takoj vmešali Francija in Anglija,
z ozirom na Mussolinijeve govore tudi Italija.

Hitlerjev račun je dober, celo odličen, in baš to
ga tako priganja v vojno. Samo: »poletel je mimo
znamenj«, on, borec proti Zidom in marksistom, in
niti ne sluti, kakšno igro, koristno za judovsko -
komunistične interese igra tukaj.

Toda o tem bomo več spregovorili drugič, afco
Bog da!

■X-

Zaključil sem ta članek, pa mi javljajo, da je
na pobudo vlade Rajha sklicana za 29. septembra
zjutraj konferenca Hitler — Mussolini — Cham¬
berlain — Daladier.

To konferenco smatram samo za Hitlerjev po¬
skus, da popravi vtis, ki ga je moral imeti Cham¬
berlainov govor. Kakor vse kaže, ni mogoče pred¬
videti dejanske koristi, ki jih bo imel ta novi se¬
stanek za svetovni mir. Težko je verjetno, da bo
Hitler odstopil od svojega stališča in zahtev, ravno
tako pa je nemogoče verjeti, da bosta Anglija in
Francija to njegovo stališče in zahteve sprejeli.
Mussolinijeva navzočnost lahko izzove, poleg nere¬
šenega češkoslovaškega še nove probleme, kar bi
pa Hitlerja zopet dovedlo do novih odlaganj, kajti
on bi lahko čakal le, če bi verjel, da mu bo to
odlaganje prineslo tudi večjih koristi. Poslednje
pa zopet ni verjetno, da bosta lahko sprejeli Angli¬
ja in Francija.

47

MONAKOVSKI SPORAZUM

(»Novi p ut«, št. 35 od 2. X. 1938.)

Članek »Dva govora« sem zaključil s trditvijo,
da sporazum v Miinchenu ni mogoč.

Medtem pa je, dasiravno članek ni še niti tiskan,
četverna konferenca »uspešno« dovršila svoj posel,
ko je podpisala zapisnik »sporazuma«. — Začudil
sem se, ko sem izvedel za to vest, ker nikakor ni¬
sem mogel razumeti, na kakšni formuli je spora¬
zum dosežen, saj sem predhodno ugotovil, da Hit¬
ler ne bo popustil, a iz Chamberlainovega govora
pa zopet videl, da niti Chamberlain sam ne smatra,
da bi Češkoslovaška lahko popustila. Zato sem z
nestrpnostjo pričakoval, da izvem za to magično
formulo, s katero je sporazum vendarle dosežen.

Naravnost zaprepaščen sem nad tem »sporazu¬
mom«. Hitler ne le, da ni ničesar popustil, ampak
je svoje stališče še celo poostril, — Francija in
Anglija sta pa tudi to sprejeli!

Ne morem razumeti, zakaj nista sprejeli povolj-
nejše Hitlerjeve spomenice? Saj je ta spomenica
dovoljevala Češkoslovaški, da z odstopljenega ozem¬
lja odvzame popolnoma vse, kar pripada Češkoslo¬
vaški državi, utrdbe pa, da uniči! S tem »spora¬
zumom« pa se zabranjuje Češkoslovaški kvarje¬
nje kakršnekoli naprave, in vsled tega ne more
izvleči iz utrdb, v katerih je instaliran, vgrajen,
niti enega topa, niti enega mitraljeza, niti enega
telefona; a kraJtek čas ne dopušča, da bi izvlekli le
en naboj municije.

Toda Hitler se je s tem »sporazumom« izognil
tistemu, kar je bilo zanj najvažnejše: dajanju jam¬
stev! Brez borbe in brez vojne jemlje tisto, kar se

48

mu daje, toda v zameno hoče dati jamstva za osta¬
nek Češkoslovaške.

Razjasnili smo tudi, zakaj! — Ravno zaradi te¬
ga je nastopilo največje nasprotstvo v Godesbergu.
Ostala vprašanja niso bila tako bistvena in odlo¬
čilna, kakor je bilo to. Hitler je ostal tudi tukaj
pri svoji trditvi: jamstva za ostanek ne da toliko
časa, dokler se ne zadovoljijo Poljaki in Madžari!
Ker se pa oni ne bodo zadovoljili, ni jamstva niti
za ostanek, — četudi bodo i prirodne i umetne
utrdbe predane brez borbe v Hitlerjeve roke.

In na vse to sta pristala Daladier in Chamber¬
lain. Ni nam sicer jasno, ali je Češkoslovaška
pristala in kako misli pristati, toda verjetno je, da
je pristala, oziroma, da bo pristala, ko bodo pri¬
tisnile »velike demokracije«!

*

Ko vse to vidimo, lahko sodimo o veliki oslabe¬
losti demokracij. — Zakaj vendar niso v Godesber¬
gu sprejeli, kar je Hitler zahteval? Rešili bi vsaj
tisto municijo in orožje, ki je nakopičeno v utrd¬
bah, te pa porušili, tako pa mu bodo pustili vse
nedotaknjeno!

*

Po vsem tem, kar sedaj vemo, in kar nam od¬
kriva ustavno slabost demokracij Anglije, Francije
in 1  Sovjetije, — moram dokončati ta članek z ugo¬
tovitvijo: da je Hitler zelo zmeren človek!

Kajti, ker je sam toliko močan, ti njegovi zu¬
nanji nasprotniki pa tako slabi, je pravo čudo, ka¬
ko se je mogel obvladati in vzeti samo toliko.

Vendar ni še konec tega!

49

ZNAČILNO PISANJE MOSKOVSKE
»PRAVD E«

(»Novi pult«, št. 35 od 2. X. 1938.)

Istočasno, ko pri nas ogromno število ljudi ve¬
ruje v neko Rusijo (katere ni, kakor smo to doka¬
zali v nekem drugem članku, ker obstoja samo
Sovjetija), boste našli, če odprete moskovsko
»Pravdo«, uradno Staljinovo glasilo, sledeče zna¬
čilne stvari:

1)  grajo Češkoslovaški, ker je popustila pred
Hitlerjem;

2) niti sledu kakšne izjave o pomoči Češko¬
slovaški;

3) vrsto vsakodnevnih člankov »Tečaj notranje
zgodovine komunistične stranke«.

Vedeti je treba, da imajo članki v moskovski
»Pravdi« ogromen pomen v sovjetskem življenju,
ker se smatra, da izražajo poglede in želje Stalji-
na samega. Po ustavi Sojuza Sovjetskih Socialistič¬
nih Republik (kakor se Sovjetija imenuje uradno)
nima Staljin (Josif Visorionovič Džugašvili) nobe¬
nega uradnega položaja, ampak je samo član vr¬
hovnega sovjeta S. S. S. R., kakor so tudi toliki
drugi. Toda, četudi ne zavzema nobenega z ustavo
predvidenega položaja, je dobro znano, da je Sta¬
ljin neskončno močnejši, kakor je to bil »blagega
spomina car in samodržec vserusijski Nikolaj II.«.
Zato v Sovjetiji čitajo »Pravdo« pazljiveje, kakor
pa berejo ustavo, zakone ali kakršnokoli oblastveno
naredbo, kajti lahko izgubiš glavo tudi poleg vsega
znanja ustave, zakonov in oblastvenih naredb, če le
ne poznaš v danem trenutku »staljinovske smeri«!

Kaj pa lahko sklepamo iz prej iznesenih dejstev?

50

Iz prvega dejstva lahko sklepamo, da Staljin ne
želi miru. Vsi prijatelji miru, četudi so prijatelji
Češkoslovaške, smatrajo, da je dobro, ker je Če¬
škoslovaška popustila in sprejela Chamberlainov
predlog, kajti: »Vse braniti, pomeni, vse izgubiti!«
Tisti pa, ki miru ne želijo, lahko resnično govorijo
kot Staljin, odnosno moskovska »Pravda« in oči¬
tajo Češkoslovaški, zakaj je popuščala in tudi po¬
pustila.

Iz drugega dejstva lahko spoznamo tisto, o če¬
mer smo že zdavnaj pisali, namreč, da se Sovjeti,ja
ob priliki Češkoslovaške ne želi vmešati v vojno.
Kadar nekdo (prvo dejstvo) očita Češkoslovaški,
zakaj popušča, bi bilo logično, da nato izjavi, da
ji bo pomagal z vso silo. V tem pogledu je pisanje
moskovske »Pravde« značilno zato, ker manjka
vsaka napoved, ki bi kazala na to, da bodo sovjeti
pomagali Češkoslovaški. Ce pride do vojne, sem
prepričan, da ji bodo pomagali samo s tehničnimi
četami in z aviacijo, — a z vso močjo niti ne morejo
niti nočejo, ker nimajo interesa. — Tudi o tem
smo že pisali!

Tretje dejstvo nam razjasnjuje, zakaj noče po¬
magati. »Pravda« je začela z 9. septembrom (tri
dneve pred Hitlerjevim govorom v Niirnbergu)
vsak dan objavljati »Tečaj notranje zgodovine ko¬
munistične stranke«. Ta tečaj zavzema določen del
lista (tri do štiri strani). In od 9. septembra dalje
prinaša »Pravda« to vsak dan, razen enega edine¬
ga, 16. septembra, ko ta tečaj ni bil objavljen.

Kaj pa beremo v tem tečaju?

1) Prezirljivo pisanje o velikih demokracijah
(Angliji, Franciji in Ameriki). To pa je tudi pov¬
sem naravno — in zares pravično. Kaj pa tudi za¬
služijo boljšega razen prezira, te velike demokra-

50 .

cije, ki so na eni strani dovolile, da si je podrta
in okovana Nemčija tako opomogla in se tako dvig¬
nila, na drugi pa dovolile in dovoljujejo dnevno,
da jih vlečejo boljševiki za nos s pripovedovanjem
o svoji demokratičnosti, o »ljudskih frontah« itd.?

2) Potrebo izkoriščanja vojnih razmer na svetu
v smislu lenjinovske smeri. Nikoli ne smemo poza¬
biti, da se imajo zahvaliti sovjeti vojni, da so za¬
vladali v Rusiji. Nikoli ne smemo pozabiti, da je g.
Dimitrov, glavni' itajnik kominterne, rekel na zad¬
njem kongresu III. internacionale (Moskva, avgu¬
sta 1935.):

Cilj kominterne je svetovna socialistična revo¬
lucija!

Tega pa ne bo brez svetovne vojne!

Toda pred tem je treba razmrcvariti družbene in
politične skelete buržujskih držav!

Vsled tega je potrebno, da komunistične stran¬
ke buržujskih držav sodelujejo z vsemi demokrat¬
skimi elementi, da prilagodevajo svoje stvari in
svoje stališče razmeram, stvarjajoč ljudske fronte.
(Od tega časa imamo dejansko pojavo ljudskih
front, združenih opozicij itd.) V vseh buržujskih
državah morajo priti na vlado ljudske fronte, pri
čemer pa komunistična stranka ne sme iti v vlado,
temveč mora s svojim vplivom na to vlado povzro¬
čati, da vodi ta vlada takšno politiko, da pride do
oslabljenja družbenega in političnega skeleta tiste
države.

Nato je treba izzvati svetovni spopad. Sovjetija
vse tako dolgo ne bo vstopila aktivno, dokler se
vojna dovolj ne razgori in dokler vsaka teh držav
ne bo prepojena s komunističnim kvasom, tako da
se lahko razplamti požar revolucije. Šele takrat se

52

bodo pojavili sovjeti, da izvršijo svetovno socialis¬
tično revolucijo!

Zato prihaja ta tečaj notranje zgodovine komu¬
nistične stranke ravno v tem času, tri dni pred Hit¬
lerjevim govorom v Niirnbergu, da naglasi sovjet¬
skim funkcionarjem in članom komunistične stran¬
ke neodstopno »generalno linijo«, — potrebo bo¬
doče vojne in njenega izkoriščanja, vse to pa radi
tega, da se izzove svetovna socialistična revolucija!

*

Vedno smo mi to vedeli! Vedno tako pisali in go¬
vorili! — Tukaj naj le, ravno v sedanjem času,
ponovno obrnemo pažnjo na značilno pisanje mo¬
skovske »Pravde«, neuradnega Staljinovega glasila.

53

Namesto zaključka

DEMOKRACIJA

(»Novi p ut«, št. 34 od 25. IX.1938.)

Ko sem se drznil, decembra 1935. leta v nekem
javnem predavanju (»Socialno - politične osnove
sodobne Jugoslavije«) trditi, da je demokracija
nesposobna zmoči probleme, katere ji vsiljuje seda¬
njost, so mi z vseh strani metali primer Anglije,
Francije in Češkoslovaške, — s katerimi naj se
pokaže, da je moja trditev napačna.

Pri tem pozabljajo moji nasprotniki, da Anglija
dejansko sploh ni demokracija, — marveč aristo¬
kratska plutokracija, ki ima samo videz demokra¬
cije, pri čemer je dejanskim vlastodržcem važno
samo 'to, da pridobijo zase javno mnenje; ta posled¬
nji razlog pa je istočasno tudi vzrok njene neso¬
dobnosti.

Kar se pa Francije in Češkoslovaške tiče, smo
pri tem takoj opozorili naše poslušalce, da se za
šarastim pročeljem razvijajo procesi, ki bodo kaj
hitro dokazali, da demokracija v današnjem času
ni zmožna rešiti osnovnih narodnih problemov.

Zbog nepoznavanja dejanskih francoskih in če¬
škoslovaških razmer s strani naše takozvane inteli¬
gence je bila to v tistem času presenetljiva sme¬
lost. Spominjam se, da so mi povedali, kako je ne¬
ki francoski dopisnik zapustil to predavanje in celo
protestiral proti tej moji trditvi pri nekih mojih
prijateljih.

Toda, evo, pred našimi očmi se izkazuje, da de¬
mokracije nosijo v sebi ustavno slabost in da so v
spopadu z nedemokratskimi državami mnogo na

54

slabšem. Nismo tega navajali iz prijateljstva do
Španije in Nemčije ali do kakšne druge slične dr¬
žave, pa iz sovražnosti do Francije, Anglije, Češko¬
slovaške ali zopet kakšne druge države, temveč
le zaradi neke druge ljubezni in zaradi neke druge
mržnje: iz ljubezni do resnice in iz mržnje do zmote!

Naše stališče je izzvaio precejšnje število na¬
sprotnikov. Mnogokrat so nam zaradi tega vpili:
»Dol!« Pa bilo je tudi hujše kakor to, saj so bili
naši prijatelji in jaz sam, čestokrat napadeni tudi
dejansko, da se je bilo treba braniti z gorjačami in
celo z revolverji. To je razburjalo naše nasprotnike;
vsled tega so nas imenovali nasilnike, četudi smo
se samo branili pred njihovim nasiljem in jim ta¬
ko pokazali, da ni za napadalca, kadar gre za
ZBOR, nikoli koristno, če uporablja silo.

Nadaljevali smo svoje delo: prebujali ljudi in
jim govorili, da pomeni demokracija slabost in bo¬
lezen, uverjeni, da bo, na žalost, kakor tudi v dru¬
gih stvareh, hitro prišel dan, ko bodo nenadoma
probujeni ljudje občutili to na lastni koži.

In, evo: prišel je ta čas! Koliko smo morali še
včeraj dokazovati, da ne more biti niti govora o
neki sovjetski vojaški praktični sili: Rusija nima
moči, da bi stopila v vojno, a nima niti interesa,
da bi se v njo vmešala! Če bi to govorili pred ka¬
kim dnevom, bi bili ljudje, tudi pametnejši (to sa¬
mo kaže, kako globoko je zlo) enostavno besni:
»Kako ne more? Kako nima? Rusija je vendar sila!
Saj ima 6.000 avionov, mobilizira pa lahko 18 mi¬
lijonov vojakov!« (Naravnost obupno je, kako tudi
najbolj prosvetljeni ljudje ne znajo nič, pa morate
začeti pri njih s politično abecedo kot pri majhnih
otrocih.)

Prvič, Rusija ne obstoja, jim boste rekli. Ni je v

55

seznamu vseh svetovnih držav! Neka druga je na
njenem mestu: S, S. S, R. ali po francosko U. S. S. R.
kar pomeni Sojuz Sovjetskih Socialističnih Re¬
publik. Ni torej Rusije in baš to, da je ni, je tudi
vzrok vsega zla!

To je vseeno, odgovarjajo zaneseni in uporni,
to je vseeno!

Kako vseeno? Kaj mislite, da je le slučajno iz¬
ostalo rusko ime iz naslova te države, ki je bila
nekoč Rusija? Ljudje običajno pazijo, da z beseda¬
mi označijo dejstvo samo, in če ni Rusije, je vsled
tega — in ne slučajno — izostalo njeno ime iz
naslova te države!

Drugič, sovjeti nimajo interesa, da bi vstopili v
vojno, kakor tudi ne, da bi jo preprečevali. Na¬
sprotno, njihova korist je, da vojna nastane, in to
čimpreje! Želeli so, da bi bila 1935. (Abesinija),
1936. (Španija), 1937. (Kitajska), 1938. (Češko¬
slovaška), — toda brez njih. Želeli so in še želijo,
in to silno, da bi nastala, in sicer ne lokalizira¬
na, ampak splošna, le brez njih, kajti edino to je
njihova rešitev. Pa dolgo naj traja, toliko časa,
dokler v ozadju vojskujočih se sil posejani kvas
boljševizma, ne da dobre in krvave žetve. Takrat
pa, ko bo revolucija povsod zaigrala svojo krva¬
vo orgijo, takrat se bodo zmagoslavno pojavili sov¬
jeti, da z udarom svojih moči polomijo še kakšno
državno zgradbo, ki je ni uničila notranja revolu¬
cija, in da na razvalinah vseh tako podrtih držav
proglasijo S. S. S. R. vsega sveta ali vsaj Evrope,
Azije in Afrike, — puščajoč Ameriko in Avstralijo
za bodoči naskok.

Kdo vam pravi, da je to njihov interes? vpra¬
šujejo zaneseni in uporni.

Najprej nam pravi to razum, ker ima S. S. S. R.

56

življenjski interes na tem, da izenači življenjske
pogoje svojih narodov s pogoji tistih narodov, ki
žive v neboljševiški in nemarksistični družbi. Kajti,
če živijo ti drugi narodi boljše, imajo več svobode,
boljše delovne in življenjske pogoje, kakor narodi
S. S. S. R., bodo sovjeti kmalu padli; podrlo jih bo
prepričanje njihovih lastnih narodov, da živijo pod
režimom, zasnovanim na zmoti. Potem mi pravi to
kongres kominteme od avgusta 1935. leta, na ka¬
terem je Dimitrov, glavni tajnik kominteme, vse
to od besede do besede rekel in iznesel; za dosego
tega cilja je tudi priporočil snovanje ljudskih front
na vsem svetu, to pa vsled tega, da postanejo ko¬
munistične stranke glavne gonilne sile teh vpreg.
In, glejte, zares so se začele kmalu za tem pojav¬
ljati razne ljudske fronte in združene opozicije v
tistih državah, kjer so prikrito ali javno obstojale
komunistične stranke.

A tretjič, moči S. S. S. R. sploh ni! Ce hočete
imeti moč, je treba, da vlada v neki državi za to
povoljni režim. Ce hoče biti človek zdrav, je po¬
trebno, da živi po režimu, s katerim se čuva zdrav¬
je. Kaj mislite, da narodi lahko živijo, kakor ho¬
čejo? Morejo, toda nosili bodo tudi posledice svo¬
jega načina življenja: če so živeli pod režimi, ugod¬
nimi za zbiranje moči, bodo močni; če pa so živeli
pod obratnimi pogoji, bodo slabi!

Sovjeti živijo pod diktaturo ene stranke: komu¬
nistične, ki šteje komaj milijon članov, dočim je
pod sovjeti 180,000.000 ljudi. Ce bo izvršena jutri
mobilizacija, zlasti pa, ko bo prišlo še do vojne, pa
bodo milijoni, ■— ki niso komunisti, katere pa je
komunistična stranka dvajset let upravljala, ne da
bi merila in štedila kri, solze in znoj, medtem ko
je merila in štedila grižljaje hruha, ki so ga v tem

57

času jedli, — dobili v roke orožje, je skončano s
sovjeiti. Revolucija bo izbruhnila najprej tam!

Sovjeti imajo 6.000 aeroplanov, večji pa so skoro
stokrat od Jugoslavije. Po tem razmerju bi mora¬
la imeti Jugoslavija 60 aparatov; a Jugoslavija ima
mnogo več aparatov, pa vendar ne misli, da je do-
voljno preskrbljena z njimi. Poleg tega so sovjeti
v vojski tako dobro izvrševali svoja periodična
»čiščenja in odstranjevali vohune, tuje agente in
defetiste, — kakor je znano — da so jo skoro do
krvi ostrugali, istočasno pa jo tudi obglavili in bili
na ito prisiljeni, da so vzeli v kader mnoge, ki niso
niti dovolj pismeni, kaj šele vojaško podkovani, ta¬
ko da sedaj boljševiški krogi sami govorijo o kri¬
zi starešinskega kadra.

Sovjeti pa tudi nimajo prevoznih sredstev za voj¬
no v množicah, brez tega pa nimamo vojne, v kateri
naj bi sodelovale množice. Samo 6 do 7 krat več
železniških prog imajo kot Jugoslavija na skoro
stokrat večjem ozemlju, zato pa je bilo v 1937.
Jetu 67.500 slučajev trčenj in iztirjen j!

Potem pa Francija!

1918. leta še velika, bogaita in vojaško močna dr¬
žava je šla polagoma, toda stalno navzdol; nepre¬
stano je padala iz slabega režima v drugega še
hujšega, tako da je 1936. dočakala nastop kabineta
ljudske fronte, kateremu je načeloval Žid Leon
Blum, »človek, ki na usnju svojih čevljev nima
francoske zemlje«, kakor mu je to bilo vrženo v
obraz sredi francoskega senata. Država, v kateri
vlada »slabost duha«, bolezen, o kateri sem že pisal
v nekem članku »Otadžbine«, — to je Francija!

Kako naj bi se sicer imenovalo stanje, v kate¬
rem dopusti tako velik narod, da njega in njegovo
usodo upravlja ministrska skupina, v kateri je od

.58

90 članov 40 ministrov, podtajnikov, načelnikov od¬
delkov in šefov kabinetov Židov, a 40 masanov, ka¬
terih tesne zveze z Židi so v Franciji dobro znane! ?

Kako naj bi se imenovalo stanje, v katerem je
velik narod, če dovoli, da mu je minister narodne
vzgoje neki Jean Sey, Žid, ki je nekaj let prej'pel
francoski narodni zastavi pesem in jo v njej na-
zival krpo za brisanje zadnjice! ?

Kako naj bi se imenovalo stanje nekega naroda,
ki dopusti, da je na kongresu največjega učitelj¬
skega združenja, ki ima preko 80.000 članov, sko-
ro soglasno postavljen sklep, v katerem se 1936.,
meseca avgusta, tri leta po Hitlerjevem nastopu,
v dobi stalnega in vse večjega oboroževanja Nem¬
čije, zahteva, da začne Francija, takoj z razorožit¬
vijo in da je dolžnost francoskega učitelja, da na
tej razorožitvi dela, in sicer takoj, ne oziraje se
na to, ali bo to hotela in izvajala tudi druga stran,
— če pa nastopi Hitler s svojimi četami, mu bodo
namesto z naboji, zasuli vojsko z letaki! ?

Kako naj bi se imenovalo stanje nekega velikega
naroda — če ne slabost duha — ako dopusti ta
narod, da se v njegovih vrstah razšopiri nauk Žida
Marksa, da je ves narod sestavljen iz samih so¬
vražnikov in da je delavčeva dolžnost, da stavka,
zapravlja čas, ne dela, zahteva pa vse večjo na¬
grado!?

Kako naj bi se drugače nazvalo to stanje, če ne
slabost duha, ako neki narod dočaka, da mu pred¬
sednik vlade pred nekoliko dnevi sporoči takšne re¬
zultate razvijanja in razcvetanja te bolezni v nje¬
govih nedrjih:

Nemci napravijo avion v 8.000 delovnih urah;
Francozi napravijo ta isti avion v 10.000 delovnih
urah.

59

Italijane stane 1.000 kg oklopnih avtomobilov
samo 7.000 frankov; Francoze stane 1.000 kg ta
istih oklopnih avtomobilov 20.000 frankov.

Kako naj se imenuje ta bolezen, če ne slabost
duha!?

Francozi pa nimajo boljših delovnih pogojev ka¬
kor Nemci, pa niti ne kakor Italijani! Toda, re¬
cimo, da imajo tudi boljše delovne pogoje. Jutri,
med vojno, bodo imeli Nemci štirikrat več avionov,
Italijani štirikrat več oklopnih avtomobilov, pa bo¬
do takrat Francozi v štirikrat hujšem položaju,
kakor so njihovi »fašistični« nasprotniki. In kaj bo
takrat s Francijo, Francozi in njihovimi delovnimi
pogoji ?

*

Vsled tega naj se nihče ne čudi, ako vpijejo me¬
ščani po praških ulicah: »Dol demokracija!« in za¬
htevajo vojaško diktaturo, ker hočejo vlado, ki bo
izvajala ne majhno, drobno, strankarsko politiko,
temveč veliko, občeljudsko in občedržavno politiko!

In poslednja sprememba vlade v Češkoslovaški
je prišla ravno kdt reakcija najširših množic pred
propadom demokracij!

LJUDSTVO: KDO TI JE LAGAL IN KDO GOVO¬
RIL RESNICO?

60

Kazalo

Stran

Namesto uvoda ..3

Naš nacionalizem.4

Češkoslovaška žaloigra.10

Mednarodni položaj.10

Nevarna zmota.17

Slučaj Češkoslovaške.22

Naše stališče o češkoslovaškem vprašanju 24

Govor in kretnja.28

Poslednji zunanji dogodki.35

Dva govora.40

Monakovski sporazum..48

Značilno pisanje moskovske »Pravde« . . 50

Namesto zaključka.54

Demokracija. * . 54

ladaja konzorcij (Prelog Miloš). Odgovorni urednik
Cergol Dore. — Tiska »Zvezna tiskarna« (Milan
Cetina). Vsi v Celju.


UNiUERZITETNR KNJIŽNICO MRRTBOE|

ZA ČITALNICO