646
Listek.
sv. Pavlina, oglejskega patrijarha, ki je pregovoril Karla Velikega, naj podjarmi Slovence, da bi jih lože k sv. veri izpreobrnil.                                         S. K.
Stanko Pirnat f. Dne 28. avgusta meseca je preminil v Mokronogu notar Stanko Pirnat, čigar ime je bilo v zadnjih petih letih večkrat citati v poročilih »Ljublj. Zvona«. Pirnat, rojen dne 7. junija 1859. 1. v Štorah na Štajerskem, od mladosti vnet glasbenik, je stopil 1. 1894. na dan kot skladatelj. »Glasbena Matica« je proizvedla rečenega leta v koncertu Pirnatov osmeroglasni mešani zbor »Žalost«, ki je izšel 1. 1895. z moškim četvcrospevom »Pomlad in jesen« vred. Sledili so v nastopnih letih mešani zbori in sicer 1. 1897.: »Vzpo-mladna pesem«, 1898. 1. pa »Naša zvezda«, »Bog je moj ščit« in »Oblaku«. Vse te skladbe je izdala »Glasbena Matica«. Letos je izdal Pirnat v Schwentnerjevi zalogi zvezek po njem za koncert harmonizovanih »Slovanskih narodnih pesmi.« Veliko število skladb je zapustil pokojnik v rokopisu. O Pirnatovih skladbah je bilo moči vsekdar le s priznanjem soditi; odlikoval se je ta skladbenik po zreli, plemenito občuteni fakturi, liriški nežni melodiki. Njegovim skladbam je vtisnjen pečat solidnosti, znak resno preudarjene izdelave. Kolikor je manjkalo Pirnatu glede invencije, je nadomeščeno z zvokovitostjo; bogatost v polno-zvočju zborovem je bilo Pirnatu sploh prvo in poglavitno načelo pri skladanju. Pri tem svojem teženju je imel Pirnat tudi vsekdar prav lepih uspehov, ki nikdar ne preminejo, nego mu ohranijo v slovenski glasbeni literaturi trajno dobro ime. Bodi v vsakem oziru simpatičnemu rodoljubu časten spomin!
—oe—
Karolina Svetla f. Dne 7. m. m. je umrla v Pragi češka pisateljica in rodoljubka Karolina Svetla, roj. Rottova. To pesniško ime si je pridela po rojstnem kraju svojega moža, prof. Petra Mužaka, ki je bil iz Svetle, vasi ob znožju pogorja Ješteda. Veselje do pisateljevanja in češko zavest je vzbudil v njej kakor tudi v njeni sestri Zofiji Podlipski poznejši njen mož, ki je v burnem letu 1848. zahajal v rodbino Rottovo kot domači učitelj. Iz tistih dob izvirajo njene prve povesti. Pozneje je pa vso svojo veliko nadarjenost obrnila v to, da je v obširnih in mojstrsko osnovanih romanih objavljala dušo naroda, biva-jočega pod Ještedom, kjer je vsako poletje preživela. Hotela je dokazati, da je tudi preprosti selški človek zmožen, sprejemati v sebe ter umevati in razširjati najvišje ideje, zlasti verske in socialne; zato je tudi v svojih glavnih romanih: »Križ pri potoku«, »Vaški roman«, »Frantina in Bogotajec« skozinskoz tenden-ciozna. — Izmed množice drobnejših povesti je omeniti »Hubičko« (Poljub), po kateri je posneto besedilo Smetanove opere istega imena. Vsled tenden-cioznosti so njeni romani cesto neverjetni in včasih nekoliko neužitni. - Karolina Svetla se je živahno udeleževala vsega javnega življenja; budila in orga-nizovala je češko ženstvo, kateremu je med drugim osnovala »Žensky vyrobni spolek«, ustanavljala izobraževalna in sokolska društva in zlasti naporno delovala za razširjanje češkega šolstva na tako izpostavljenem kraju, kakor je pod Ještedom blizu nemškega Reichenberga. V ta namen je napisala celo vrsto povesti tendenčne vsebine. Leta 1890. se je umeknila javnemu življenju in se zaglobila v študije filozofskih in mističnih spisov. — Glede na njene v resnici velike zasluge je umevna velika žalost, ki je ob njeni smrti prešinila ves češki narod.
Slovensko gledališče. Ob zaključku lanjske sezone se je bila vnela po časopisih živahna polemika glede našega gledališča.   Puščice so letele  semintja,
Listek.
647
in izgovorila se je marsikatera ostra in tudi krivična beseda. Kakor vselej ob taki priliki se je reklo tudi tukaj lahko: »peccatur intra in extra muros!« Na obeh straneh so se trdile resnične in napačne reči, in tu kakor tam se je mahnilo nekoliko preko meje.
Mi smo bili vedno pri tistih, ki so zahtevali, da neguj naše gledališče pred vsem dramatiške proizvode naših domačih pisateljev, in še vedno smo odločno zoper to, da bi smel pobrati kamen vsakdo ter ga vreči v pisatelja, čigar izvirno delo ni morda našlo milosti pri našem občinstvu. Tudi mi trdimo, da se je za našo dramo še vedno premalo storilo, kajti ako vprašamo, koliko je šlo onih osemnajsttisoc goldinarjev, ki jih je porabilo minolo sezono naše gledališče, za nagrade izvirnim delom, zvemo za tako minimalen znesek, da nam najbrže sramote šine kri v lica. Dobro vemo, v kakih gmotnih stiskah je inten-danca našega gledališča od nekdaj, in nikakor nismo hoteli reči, da bi se bilo moralo onih tisočakov, ki so bili na razpolago, potrošiti več v podporo domačih pisateljev, temveč samo pokazati smo hoteli, kako ubogo malo se pri nas v istini stori za razvoj dramatiškega slovstva, in da bi morali odločilni faktorji vendarle skrbeti za to, da dobodo kaj denarja tudi v omenjeno   svrho.
Navzlic temu pa, da nam je bil razvoj naše drame vedno pri srcu, se nikakor nismo mogli ogreti za predlog tistih, ki so svetovali, da naj se opera opusti ter z dotičnimi sredstvi pospešuje drama. Res je: ako bi se vsa podpora, ki jo uživa naše gledališče, naklonila drami, potem bi se dalo brez dvojbe kaj doseči, in naše dramatiško slovstvo bi se gotovo obogatilo. Toda tu moramo pritegniti onim, ki poudarjajo politiški moment gledališča. Razmere v Ljubljani so še zmerom take, da moramo gledati kolikor toliko tudi na zunanji uspeh, a kdor noče zavijati resnice, mora priznati, da smo nasprotnikom in tujcem dozdaj imponirali samo z opero, a ne z dramo. Zato ne smemo imeti samo kulturnega, temveč tudi politični pomen našega gledališča v čislih, a naloga in sicer nelahka naloga intendance je, da primerno uvažuje oba ta momenta in da vsakemu nakloni, kar mu gre.
Ne da se tajiti, da se je v prejšnjih časih grešilo v tem oziru, da se je kulturni, torej važnejši moment podrejal političnemu, a da se misli resno na to, da se ta nedostatek odpravi, o tem nas je uveril program, ki ga je izdalo vodstvo našega gledališča za bodočo sezono.
Intendanca našega gledališča je prešla deloma v nove roke. Gospodje, ki so prej celo vrsto let nosili težko breme gledališkega vodstva, so se rado-voljno umeknili novim silam, a ostali so navzlic temu v odboru, hoteč le-te podpirati s svojim svetom, ako bi bilo treba. S tem so pokazali jasno, da jim je šlo vsekdar za stvar, a ne za slavo, pa da jim je prav, ako se posreči drugim, kar se njim ni posrečilo.
Vsekakor je dobro, da nastopajo tudi nove sile, in kolikor se da presoditi dozdaj, je dramatičnemu društvu le čestitati, da sta mu posvetila svoje moči dva tako odlična moža, kakor sta gospod Hubad in gospod Milčinski. Prvi se je zavzel z vso vnemo za opero, drugi za dramo. Baš požrtvovalnost, s katero sta se lotila svojega posla, pa je nam najboljši porok za končni uspeh, in trdno se nadejamo, da je baš zdaj prišel tisti čas, ko bode slovensko občinstvo s svojim gledališčem lahko zadovoljno. Iz programa je razvidno, da hoče nova intendanca zadostiti enemu poglavitnih postulatov, ki so se doslej stavili do   vodstva  našega  gledališča:   uprizarjati   hoče  pred  vsem   slovenske,   potem
648
Listek.
slovanske in šele na tretjem mestu tuje proizvode. A med tujimi nam obeta dela tako slavnih pisateljev, kakor so Ibsen, Hauptmann, Langmann in izmed starejših Grillparzer — sama imena, ki jih dozdaj nismo čitali na naših gledaliških listih. Slovenskega občinstva čaka torej letos izreden užitek, in vsakdo, kdor je količkaj navdušen za zavod tako eminentnega pomena, bode z veseljem zahajal v naše gledališče.
Naposled le še par besed glede naših kritik. Mnogim so naše kritike premalo rezke, premalo odločne, premalo krepke. Le-ti naj blagohotno pomislijo, daje dramatika najnežnejša cvetka na vrtu našega slovstva, in zato je po našem mnenju treba z njo ravnati jako previdno. Dalje naj pomislijo, da kritika ne sme nikdar voditi strast ali pristranost. Prvi pogoj vsake kritike je, da nima svojega vira niti v prijateljstvu niti sovraštvu, ne v simpatiji ne v mržnji. Mi ne pišemo niti na priporočilo niti ne vsled kake prošnje, in zato ni v naših kritikah tistega brezpogojnega in pretiravanega hvalisanja, ki smo ga že nekaj časa navajeni, pa tudi ne tistega oblastnega in prepotentnega zadiranja in pobijanja s kolom, s katerim izkušajo nekateri spraviti sebe na površje. »Vsakemu svoje!« je naše gaslo. Kar se nam zdi hvale vredno, hvalimo, kar se nam zdi graje vredno, grajamo. Pri tem se pa nikakor ne smatramo za nezmotljive. Za to, kaj je lepo, ni absolutnega merila; to se da samo čutiti, slutiti. V toliko so torej tudi naše kritike subjektivne, a v vsakem drugem oziru so objektivne, nepristranske, kolikor je to sploh mogoče. Take bodo tudi poslej.
Emil Korytko — kdaj je prišel v Ljubljano? To vprašanje se je preteh-tovalo v osmi številki »Ljubljanskega Zvona« v tem zmislu, da je pritegniti Kolbergovi letnici 1834 ali 1835, a ne Vrazovi 1837. — V prilog Vrazovi trditvi bi se vendar morda dala tolmačiti sledeča okolnost. Svojo poljsko pesem »Na lepe Ljubljančanke« ') je zložil Korvtko »dnia 4§^ kwietnia 1837 u Lub-lanie« in ji prideial opombo: »Estne earum autem magna quantitas ? — Nescio!« Iz te opombe bi se morda smelo sklepati, da pesnik tedaj ni še dolgo bival v Lubljani, ker se je v opombi tako dvomno izrazil o kolikosti (množini) ljubljanskih lepot, ki jih je v pesmi sami s tako domišljivim navdušenjem slavil in opeval. — Ali si ni najlažje to tolmačiti tako, da je prišel v Ljubljano šele prve mesece leta 1837., da torej 4. aprila Ljubljane v celoti ni še dosti poznal —? V nagrobnem napisu, ki ga je za Korvtka zložil Prešeren, je treba v drugem granesu ločilo postaviti pred ne za besedo »fortan«, tedaj se glasi:
Der Mensch muss untergehen,
Die Menschheit bleibt; fortan
Wird mit ihr das bestehen,
Was er fur sie gethan. —
L. P. Popravek.    V »Mojo sonato«   se je vrinil disakord.  V 2. pesmi se mora glasiti  drugi  verz:   »v najlepšem   cvetu  sredi plodnih lek«,   a ne: »v najlepšem cvetu sredi plodnih let«.
J) Prešeren je to Korytkovo navdušenko iz poljščine preložil na slovenščino. —