UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom, • ™--- Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani. štev. 12. \r Ljubljani, 15. junija 1886. 1. XXVI. leto. Vzajemnost vzgoje in zdrastva. Fr. Gahrsek. človek se porodi na svet slab in brez zavesti svojega življenja. Moral bi kmalu preminuti, ko bi ga v svoje varstvo ne vzeli roditelji ali njih namestniki. Le-ti pa skrbe zanj v telesnem, nravstvenem in umstvenem obziru. A njih moči največkrat ne zadostujejo) da bi ga mogli sami povoljno nadalje vzrejati in vzgojevati, zato jim priskočijo na pomoč drugi činitelji, ki potem nadomeščajo njih delo in njih pomanjkljivosti. Taki činitelji so vzlasti vzgojitelji in zdravniki. Prvi skrbi pred vsem za nravstveno in umstveno razvijanje, zadnji pa za njegov telesni blagor, če ravno imajo tudi vzgojitelji ozirati se na telesni razvoj otroški. Vender je mnogo slučajev, da vzgojitelj sam ne more povoljno rešiti telesne vzgoje in to tedaj, kadar se prikažejo na telesu take bolezni, katere zahtevajo posebnega znanstva pri njih odstranjenji. Tedaj vzame človeka v svoje varstvo zdravnik, kateri torej podpira ali nadaljuje vzgojiteljevo prizadevanje. Oba činitelja sta za blagodejni razvoj človeške prirode velike važnosti, oba se pečata z istim predmetom, torej mora biti med njimi nekaka vzajemnost. Ako opazujemo otroka od prvega dne njegovega življenja, vidimo, da se le polagoma razvija. Od dni do dni postaja čvrsteji in s tem popolneji. S prva zavisi še povsem od svojih čutnih nagibov in poželenj, ne pozna še sveta, niti svoje okolice, vodi ga le čutnost, in neznani so mu vsi plemenitejši nagibi. Polagoma pa se zaveda svojega bitja, začne se ogledovati izven sebe, vidi razne predmete ter jih izpoznava. Čutni nagon se umika nravstvenim nagibom, izurijo se telesne in nravstvene sile. Življenje takega otroka je popolnem priprosto, ter je kaj lehko zadostiti njegovim potrebam. V tem stanji se razvija otrok še neprisiljeno. Ko bi ga pustili v tem samosvojem razvijanji, dosegel bi sicer tudi neko stopinjo omike, vsaj ono, na kateri se nahaja navod, h kateremu se prišteva. A najbrže bi bila ta stopinja zelo nizka, kajti znano je, da se razvija otrok tem popolnejše, čim višjo stopinjo je narod že dosegel. Iz tega se vidi, da se izobražba pojedincev naslanja na pridobitve svojih prednikov, ker moremo si okoristiti le to, kar so si že drugi pred nami dobrega prisvojili. Vpliv izobražene, izkušene starosti dejstvuje tudi na nas, naša večja ali manjša vsprejemljivost za dušne in telesne jakosti zavisi v nekaki, meri od naših iz-obraževateljev. To vplivanje je osnovano po določenem načrtu ter ima svojo določeno svrho; iz tega pa sledi potreba onega, kar imenujemo vzgojo. Prava vzgoja mogoča je še le tedaj, ko je narod prestopil najnižjo stopinjo svoje omike. Na tej podlogi se izobražuje pojedinec ter doseže stavljeno mu nalogo življenja ali popolnem, ali le na pol; večkrat pa je tudi ne doseže, in tu se vprašujemo po vzrokih tej prikazni. Ako jih najdemo, izboljšamo prejšnja sredstva, katere ležč ali v vzgojevateljih samih, ali pa v vnanjih okolnostih. Pri umstveni in nravstveni vzgoji bode mogel le vzgojitelj pravo pogoditi, ker le on najbolje pozna vsa vzgojna sredstva; pri telesni vzgoji zatekati se nam je pa k zdravniku, kateri predstavlja torej nekako izboljševalno napravo vzgojnega delovanja. Ta činitelj se potem soudeležuje pri rešitvi vzgojne naloge človeškega rodu. Ker oba, vzgojitelj in zdravnik, delujeta na to, da bi se človeštvo izboljšalo, mora pač zdravnik o svoji posebni izkušnji sestajati se z vzgojiteljem če prav ne v vseh, vender pa v tem ali onem splošnem pvavilu. Primerjaje oboje delovanje, najdemo v prvi vrsti, da dejštvujeta oba z določeno namero. Ta namera je vzgojitelju bistveni del, brez te nehal bi biti to, kar je. Tudi zdravniku ne more biti jednakoveljavno, pomnožujejo li rod bedneži, nebogljenci in sploh bolniki, in to še prosto in nemoteno. S tem pomnoževala bi se le beda in revščina, povečevala pa bi se tudi telesna slabost človeškega telesa, ker z vsakim rodom nastalo bi več slabotnežev, in fizična sila naroda prišla bi s časom pod nič. Sploh pa bi zadostovalo le malo ugodnih razmer, in obstoječe okolnosti človeškega telesa k raznim boleznim mogle bi se razviti v občno škodljive posebnosti. S tem bi trpeli pojedinci in rodovi tem večjo škodo, ker bi te slabosti ovirale vsakojaki razvoj človeških sil, in človek bi v svojem teženji po dobrem, pravem in lepem obstal na polu pota. Tako nagibanje človeškega telesa k raznim hibam prouzročuje potrebo, da se s pozitivnimi sredstvi zaprečijo zli učinki vseh pojavljajočih se slabosti. Taka sredstva merijo tudi na to, da se že v kali zaduše sklo-nosti človeškega telesa k slabim pojavom, in še le, če je to že zamujeno, skuša se odstraniti slabe učinke ter pojavom označiti pravo ali vsaj boljšo pot. Zato ravno namerja zdravnik, da izboljšuje fizične bolnike, vzgoja pa dela taisto na moraličnih razuzdancih, oba činitelja pa delujeta ali neposrednje, ali vsaj posrednje. Zdravnik zdravi bolnike ali doma, ali po bolnicah, hiralnicah in blaznicah, vsacega pa skuša z nova pridobiti za človeško družbo. Vzajemnost vzgojiteljevega in zdravnikovega delovanja kaže se tudi v določenem načrtu, po katerem se oba ravnata. Brez tega načrta vzgojitel ne bi mogel pohajati od lažjega k težjemu, od prostega k sestavnejšemu; brez tega tudi ne bi mogel izpoznati notranjščine otrokove, po kateri jedino le more prikrojiti svoja izboljševalna sredstva. Ves pouk in vsa vzgoja uaslanja se v veliki meri na individualnost otrok; tej se mora prilagoditi vsako postopanje. Isto tako postopa zdravjeslovje po določenem načrtu. Zdravnik pride in najprvo preišče stanje bolnikovo, jednako vzgojitelju, kateri mora pred vsem poznati posebnosti učenčeve. Oba imata vedno isti smoter pred očmi, namreč človeku pripomoči do boljšega stanja. Kakor pa niso vsi otroci jednake nravi, isto tako je telesno svojstvo vsacega bolnika drugačno. Zato si oba napravita na podlogi najdenih podatkov določen načrt, katerega se jima je pri nadaljnjem postopanji držati. To je neobhodno potrebno, kajti pri raznih boleznih je upotrebljevati raznolična sredstva. Vrhu tega učinkuje vsaka bolezen tudi na druge dele telesa, to pa vsled tega, ker je človek živ organizem, združen v celoto po raznih med seboj tesno zvezanih organih, ki imajo svoje središče in svoj določen delokrog, odvisen od središča. Zdravnik ne namerja vedno, da bi že precej s prva ozdravil kako zlo ali da bi takoj pri prvem poskusu odstranil vnanje znake bolezni. Njegova prva skrb je ta, da najde stališče ali vir bolezni in da se natanko seznani z boleznijo. Zdravljenje brez načrta zakrivilo bi podaljšanje bolezni ali pa polovičarsko izboljšanje; moglo pa bi doseči tudi nasprotne uspehe. (Konec prih.) Prvo berilo in slovnica za slov. ljud. šole. (Odgovor ocenjevalčev.) (Konec.) Dalje se glasi v odgovoru: „Leskače — rezgače" pa rabi jezikoslovec Levstik; kajti tvrdka M-l je Levstik. — Mogoče, gospoda sta bližje vira nego jaz, ki sem sicer velik čestilec pisatelja Levstika, vender pa — kakor sem užč enkrat rekel — mislim, da ima v ljudskošolskih knjigah tudi ljudski šolnik besedo. Kolikor se spominjam, nisem v Levstikovih spisih, vsaj kar jih meni znanih, nikedar čital enacih besednih oblik. V svojej slovnici obdeluje Levstik glagol jako temeljito in posebno še 2. razred V. vrste, pa o tej obliki ne govori. Prav tako tudi ne Miklošič v svojej „Vergleich. Formenlehre''. Jaz si to obliko (leskače — rezgače) razlagam le takö, da se je korenov samoglasnik e, ki se trikrat ponavlja (leskečem — rezgečem), zarad lepoglasja sprevrgel v jači a. kar daje besedi tudi neko krepost v izgovoru. Temu podobno čitam v Miklošičevej „Vergleichende Stammbildungslehre" na str. 459: .... krketa: krkače (de gallina) krell . . . . razmekače (toirft umf)er) trub .... jastreb pleskače, Krell — in prav isto tudi v Šu-manovih slovnicah. Trubar in Krell sta živela pred 300 leti, slovnice namenjene v pouk materinemu jeziku na srednjih šolah popolnoma molče o glagolih 2. razreda V. vrste na — ačem *, ali je pa le navajajo kot izjemno, redkejšo jezikovo prikazen iz davno preteklega časa ** in to v osnovstvu, kojega pravi vspeh je celo na teh šolah jako problematičen, zato mislim, da je ta oblika pač važna za primerjujočega jezikoslovca in pesnika, a neprimerna za šolsko knjigo namenjeno nežnej mladini. Tako zvanega „priglasa" — pišeta gospoda — ne najdeva. Zakaj ne? pa ne povesta. Naj izvolita prečitati dotične primere v mojej oceni ter je primerjati z Op. 1. §. 14. str. 8. v Šumanovej slovnici za srednje šole, potem morda oni „priglas" najdeta. Nerazumljive 154. naloge ni v slovnici — veli odgovor. Prav resi a v prvej izdaji je bila, v drugej sta jo pa gospoda izpustila. Opustivši še nadaljnje odgovarjanje na nekatere posamnosti sklepam konstatuje, da me niti pri oceni niti pri odgovoru ni vodil naj manjši osobnostni obzir. Žaliti nisem hotel, ampak koristiti mi je bil namen. Ali sem si izvolil pravo pot, ni meni soditi. Rečem pa, da nisem poseben prijatelj onim ocenam, ki imajo namen le hvaliti. S prikrivanjem se pomanjkljivosti ne odpravljajo. Kar je hvale vrednega, naj se pripoznä. To glavno načelo sem skusil po svojih močeh vtelesiti v svojej oceni, kojo s tem odgovorom zaključujem. Ivan Mercina, c. k. vadničen učitelj v Gorici. Knjiga Slovenska T XIX. veku. Ma(cv>. Ravnikar (1802 —1864) je po književnem delovanju opisan v Je-zičniku XVI. 1. 1878 str. 1—59 in po primku Poženčan se loči ta M. Ravnikar II. od Matevža Ravnikarja I (1776—1845), o kterem glej Jezičnik XXIII (str. 4 — 6; prim. Jez. IX. XV). *) Janežičeva in druge. Ocenj. **) Šumanova po Miklošičevej primerjalnej. Ocenj. 12* Stanko "Vraz (izvirno Jakob Frass), r. 30. jun. 1810 v Cerovcu v občini Žerovinski župnije Svetinjske blizo Ljutomera na Štajarskem, učil se v šoli Svetinjski in Ljutomerski, latinščine v Mariboru, modro- in pravoslovja v Gradcu, preselil se v Zagreb 1. 1838, bil urednik Kola, tajnik Ilirski Matici, u. 24. maja 1851 v Zagrebu. — Vraz postal je „Prešern Ilirski", in za njim je naš Prešern izpustil sršena: Naróbe Katón. Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski, Lakota slave, blagá, vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stánko Slovéncov vskók, Vráz si naróbe Katón. Kakor je namreč Katon trdo držal se maternega jezika — latinščine nasproti mej olikanimi priljubljeni grščini; tako je zlahkoma Vraz — pustivši materinščino slovensko — poprijel se književne ilirščine. — Slovencem postavil se je Vraz po knjigi: 1) Narodne Pésni Ilirske, koje se pévaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. Skupio i na svét izdao Stanko Vraz. Razdélek I. U Zagrebu 1839. 8. XXII. 204. — Da II. Razdelka ni bilo na svetlo, vzrok je povedan v predgovoru („Ahacel svoju svarhu postigo" str. XVI), kajti Slovenci — čisti in resni — prezaljubljenih niso marali tedaj in jih v istini ne marajo sedaj. — O teh pesnih sem pisal v Jezičniku XVI. 1878. str. 5 — 10. 2) Po nekterih drugih pesnih slovenskih in po mnogih pismih raznim slovenskim rojakom ter po umotvorih svojih ilirskih ali jugoslovanskih, ki so pa vira ali duha slovenskega. — Matica Hrvatska je poslavila njega in sebe, da je izdala „Déla Stanka Vraza" v V. zv. od 1. 1863— 1877, prepustivši nektere slovenske zbirke Matici Slovénski, ktera je teh stvari nekaj vže tudi priobčila (vid. Letopis 1875. 1877; Črtice, sest. dr. J. Pajek 1. 1884), nekoliko jih o priliki še bode, nekoliko jih pa ne bode, ker jih ne more — iz povedanega vzroka. — Sicer je pa Stanko (t. j. Stanislav) Vraz po slovenskih časopisih opisan dokaj bodisi kot pesnik in pisatelj slovénski — tudi po slovstveni zapuščini, bodisi kot rodoljub itd., da zadostuje, ako tukaj naštejem le nektere vire v ta namen na pr.: Slov. Bčela 1. 1851. II. I. — Novice 1. 1853. 1854 (iz Gradca, iz zlatnega Praga, iz Štajerske). — Bleiweisov Koledarček 1. 1855 (s sliko), popisal Dav. Terstenjak. — Zora 1. 1876, 1877. Kres 1883. 1885. sp. Andr. Fe-konja. — Kres 1883. Dr. J. Pajek. — Neven. Vienac. — Knjiž. Zgod. sp. J. Macuñ 1. 1883 str. 90—108 itd. itd. — Na primer o slovenski prozi in poeziji njegovi bodi a) pisemce, ktero je poslal 1. 1837 predragemu prijatelju Muršecu (Déla St. Vraza V. 1877 str. 158—161): .... Včera smo se nas je trojica Slovencov po šetališi sprehajalo; mi smo si nekaj govorili od Slavenov, si nekaj spominjalo od veselega knižnega stališa Rusov ino Poljakov, ino si v duhi na marlivost Čehov ino Horvatov, kteri zdaj polje narodnega znanja tak nevtrudno obdelvaaju, ter naši oči obernolo na nas Slovence — o kakšna žalost nas je obišla! eden si sdehne: Kde si Ti nam zaostala jedina kči našega vročega zavupanja ? — Po tem vse vtihne kak v cirkvi kder ga ljudi ni — samo naši stopaji so po tlah hrumili kak šterkanje turne vure po tihi noči. — Ter si Miklošič zgolči kak pa mi nebi mogli, da nam Čbelica zaostaje, v naše zrake kaj drugega poslati, kaj bi želeče oči naših Slovencov za sobo vodil. Ino vsi skriknemo: Metuljička! zlatoperotnatega ljub-čeka rož! — Dobro! Metulja! Stvorili še ga bi. Ti mu daš, mi Miklošič reče, gobec; g. Terstenjak noge; jaz drugo truplo; Dr. Prešern nam more peroti poslati; — samo jedno: zdaj je metulj gotov; ali kde pa je sonce, na kterem bi baklo nažgalo, ktero bi mu dušo^— življenje pernesli: mertve peroti ne letijo — kde so penezi za tiskanje, zakaj tega niti Ferštel niti kdo drugo v zalogo ne vzeme. Brez penez se v naših časov nič ne da opraviti. — to je sonce; penezi su zdajni bog. Jeden reče: Jaz dara pet ranjški; drugi: Jaz deset; tretji: Jaz tudi deset; ter pali pervi: Jaz se nedam v sramoto: Jaz tudi deset! — Dobro zdaj trideset ranjških mamo; koliko pa velja tiskanje? Šestdeset. — Dobro! kdo še bi drugi znal pristopiti. Najpervle pogodimo Vas, ter Dr. Kočevara ino Matjašiča, kteri bi tudi tolko morti priložili. Če Vi trije dovoljite, bomo si g. stajar-kontroleura Dominkoša za kassiera (penezničara) postavili, zakaj mi nismo za taj posel, da smo študenti, ino g. Dominkoš je dober Slovenec, ino bo to sad na se vzel. Kaj za knige dobimo bomo si med sobo razdelili. Zna g. Ferštel za prestavljene reči od arha 5 fl. platiti, ino še poleg nekšnega dobička spraviti, mislim kaj tudi mi ne bomo naših talentov v Dravo ili Muro hitili. Pište mi na skorem al ktemu privoljite, ino shirajte tudi prenumerante, mi mamo za pervi zvezek že na zvoljo perneskov pisevnih, ali če nam kakšno pesmico znate preskerbeti, bo nam za ljubo. Samo zdaj še je edno pitanje: V kakšnem alfabeti (pravopisi)? Po bohorčici ali po čehoilirčici? Mi vsi smo za zadnjo, tudi g. professor Kvas jo močno ljubi; samo g. baccalaver Miklošič se močnima rokama bohorčice derži. Jega s čehoilirčici pobratiti je šmetna reč, zakaj on je mož — tenacissimus propositi. Jaz mislim da bo naj bolje če se mi vsi za boljši novi pravopis odločimo; če bo vidil kaj bomo vsi za njega, se ne bo vendar več šošoril, zakaj on je jako čeden ne terdoglav, bo se dal dopovedati, če bomo mu kazali, kaj g. Šafarik nas opominja kaj bi ga poprijeli; kaj ti Ruski dvorni svetvavec vučeni g. Koppen naje je, kaj bodo ga tudi po časi Rusi obinoli. Danec Rask pravi, kaj je to naj čedniši pravopis ne samo zmed pravopisov Slavenskih, temoč zmed pravopisov celega sveta. Pište mi Te zatorej poleg če privoljite; kaj samo s tim pogodkom privoljite, če bodo se za te peneze knige v novem pravopisi na svetlo da vale. Jeli ste dobili č b e 1 i c e ino K e r-ste, ki sem Vam jih jaz ob vuzmi poslal? če kaj s g. Simičom od svete Barbare skup pridete, povedte mu, kaj ga jaz lepo prosim, al mi nebi on nekoliko narodnih pesmi s tistih krajev zebravši poslal, posebno pa en dvojospev, ki se pre tak nekak popevlje, kak so mi g. Dominkoš pravili, kaj so jo v Zaveršji slišali: Rybiči. O deklice ljubljene, — al nas Vi ljubite? — Deklici. Hm — hm, ja — ja, — z serdca pravega itd. Če kaj k svetemu Vidi pridete, priporočite me tamdajšnemu besedničari ino abe-cedari lepo t. j. visokovrednemu g. farmeštru. Prosim tudi opravte moj ponižen poklon vašemu visokočestitnemu ino naj visokovrednejšemu g. Okrožnemu dehantu. Bog Vas sprimi! Mislite si radi na TT , .. . .. Vašega vernega prijatelja V Gradcu na dan svetega Jurja 1837. Jakoba F. Cerovčana. Na razgled bodi b) pesmica, ktero je zložil 1. 1838 iskrenemu drugu Dav. Terstenjaku, ko se je ločil od njega in Gradec zapustivši se v Zagreb podal. „Rekel mi je, da neče več v slovenskem narečju pisati, ker je slovenski narod še premlačen za slovstvene dela v narodnem jeziku. Na Horvatskem sveti že „Danica", in skoro bode beli dan. Kakor je sklenil, tako je storil. Prosil sem ga ob ločitvi za spomin, in dal mi je sledečo romanco: Slovenski pisavnik. 1. Slovenka sina je rodila, Ob noč in dan si lomil glavo Si sama ga nadajala, Za njeno srečo, njeno slavo, Na rokah z ljubavjo nosila, Postal za mater je pisavnik, — S solzami v svet odposlala, — Al joje, joje in prejoj! In sin tam Nje ni pozabil, Oj ni, Slovenska! čas še Tvoj. Jo v sercu nosil, kjer kol bil, 2. Ko v družtvu se od knižtva pravi, Žalostno misli mlad pisavnik: Joj, j oje, joje, in prejoj! Tu ni, Slovenska! čas še Tvoj. On knigo pervemu poda, Ta berž očali na nos vstavi, Al ker čerk njegovih nema, Prečeden jo na stran položi, Od knig slovenskih tak zakroži: „Jim zlati časi prešli že, Ko Truber, Gutsman pisal je": 3. Ko prišel kam med mlade ljudi, Kjer bil od narodov govor, In fant velel: „Slovensk je hudi, Slovenec len, nečist, gerd, nor . .1 Je skočil on ko ogenj živ, Da brani narod, ki ne kriv; Al fant je s smehom odgovoril: „Kaj mislite? Ta je obnoril!" Žalostno zdihnul mlad pisavnik: >tt « Oj, joje, joje, in prejoj ! Tu ni, Slovenska! čas še Tvoj. 4. Kar doma spisal, v mesto nesel Ter tam ponudil knigarji, Knigar nemilo z glavo tresel Delaje 'z knig zavitke si, Ter piscu tak slovenšino hvali: „To, glej, so tehanti pisali, Al skor še ni pri men' sto ur Že mora bit' makulatur, 5. Tak se pisavniku godilo, Cul, vidil psovat mater je, Dostkrat oko se mu zalilo, Zlo zabolelo ga serce, Krepost terpet' po sveti ima, Slovenska! upaj u Boga. In ko misleč u nebo žira, Glej Danica nov dan odpira, Vesela bodi! Sliš' . . . Oj, oj! Slavenska! bliža se čas Tvoj. Bes vas naj s pismami vred vzeme!' Oj, joje, joje, in prejoj! Oh ni, Slovenska! čas še Tvoj. i« Prebravši te verste sem mu rekel: „Božja pomoč, brate! Idite v beli Zagreb in delajte za duševno srečo naroda. Res je, da na Slovenskem je še malo narodnega duha in dosti enostranosti in sebičnosti na Štajarskem, Kranjskem in Koroškem, ali upati hočemo v Boga, da bode bolje. Jaz hočem se pripravljati za službo narodnega slovstva, podpirajte „Danico" s svojimi lepimi duševnimi darovi, da bode zmiraj jasneje svetila, dokler ne vstane solnce, ktero bode tudi Slovence ogrelo." Tako je pisal D. Terstenjak v Novicah 1. 1854 str. 91. Da se značaj njegov tem bolje spozna, evo nekoliko iskric še iz pisem njegovih na pr. iz Ljubljane 1. 1841: „..Ime Ljubljana spominja me svakdan na ono, što mi je ljubo i drago . . — Ovdč ti ima božji svet znamenitih stvarih. Što se mi pak čini najznamenitije bilo je eto ovo. — Prekojučer pokuca nčtko u jutro na vrata. Kazivši naš „Slobodno" unidu tri Ljubljanski bogoslovci, koji nas lepo ilirskim jezikom pozdrave. Ja sam scenio, da su oni rodjeni Dalmatinci, koji tu nčkakvim slučajem, koj Slavjanima vlada, u ovdešnju školu odnešeni. Nu oni me uvčravaju, da su rodjeni Kranjci, jeden Gorenac, drugi Dolenac, a tretji Nutranjac. Umoliše nas, da jih posž-timo u semeništu, što i mi učinismo. Tamo nas okupi sila mladih ljudih, koji svi za Ilirštinu dišu i živu te i više manje dobro ilirski govore i pišu itd. (Dela V. str. 217). — Iz Zagreba 1. 1842 Kukuljeviču nasproti nekemu dopisniku Gj. Petroviču iz Beča u Srbskom N. Listu: „Etomadne metnuo je mudrakovič Slavenac mesto Slovenac. Sla-venac i Slovenac nije synonymon ili ono isto. Slavenac neznam šta je (valjda genus Slawe?), nu znadem od moje pokojne majke, da je Slovenac species t. j. Wende (inneroesterreicher Slawe), u koju vrstu i ja po rodnom mestu spadam, a ne (kao što sudi g. Petrovič) u Kranjce, koji su species — speciei t. j. oni Slovenci, koji u predelu Kranjska (Carniolia) prebivaju. Kaži to g. P. aber darum keine Feindschaft. — Jesi-li bio s Miklošičem ? Šla radi ta moj stari prijatelj i drug? Ti znaš koliko nam krvavo tršba dobrih glavah i veštih perah. Nagovori ga neka se i on čim brže opet uhvati u kolo naše. Bit če mu slava a domovini dika. Naše Kolo mu stoji na službu otvoreno itd. (str. 304)." — Iz Zagreba 1. 1843. Macunu na pr.: ... „A. šta čemo mi kukavice Slovčnci slabii i po broju i uplivu? Tu neima drugoga izbora, nego li se složiti duševno (književno) sa jačimi bližnjimi granami, ili propasti u tudjem elementu kao vlastit i značajan narod. A gdš imamo opet bližnjega i srodniega elementa, nego li što su južno-slavenske ostale grane osobito štokavska, koja je po broju, po dogodovštvenih uspomenah i književnih dragocenostih stariih i noviih jaka . . . Znajte Zagreb stoji na slovčnskom zemljištu. Ako Zagreba govori prost puk čisto slovanski. Samo višnja izobražena vrsta naroda govori ilirski, premda i prosti čovčk razumi svojega gospodina i suseda varošana. Zemljište je dakle naše, neka bode i ta slava naša, da smo i zidari bili večinom mi. Ja sam mnoge mlade, ljude kod nas nagovarao, da se uče ilirski itd. (str. 332)." — Iz Podčetrtka na Štajeru 1. 1842 Erbenu na pr.: „Moram Vam istinito kazati, da se več davno nepouzdajem u mudrost mudracah, nego u milost i pravednost Boga, koj nosi srčču narodah u ruci, i koj neda propasti narod dobar i nedužan, makar njegove vodje od mahnitosti in oholosti po glavi hodili. I naš je največi domorodac, Mecen, vodja itd. Bog, jerbo da neima njega, več davno bi bili nagazili i propali (str. 312) itd." Lepo in radostno se čita, kar pišejo o njem p. Fr. Markovič, F. Petračič, dr. B. Stanko Vraz. Je i vaš, je i naš . . . Slovenci, vi ste njemu zibku dali, Hrvati daše Stanku slavnu raku . . . Slovenac, Hrvat klikče: On je naš itd. Dr. Janez Blei weis je o slavnosti njegovi 1. 1879 nasproti Prešernu vpisal sicer v Vrazov Album : „Nisi ne bil, Stanko, Slovencem vskok, Kazal si le dejansko Slovencem vzajemnost slovansko". A — glede na to, da Hrvati niso jednako gojili vzajemnosti slovenske ter da so Iliri zavozili jo v štokavštino itd. — zdijo se mi bolj istinite besede J. Jurčičeve (Slov. Nar. XII. 294): ITIilan K<>!•>