Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38, 1991, s. 55 - 96 
GDK 587+583: 188 Abieti - Fagetum dinaricum: 228: 416.1: 48 ( 497.12 x 10) 
SPREMLJANJE RAZVOJA SESTOJEV IN ČASOVNA DINAMIKA 
PROPADANJA DREVES V JELOVO - BUKOVEM GOZDU 
David HLADNIK* 
Izvleček 
Leta 1985 smo s fotointerpretacijskim in terenskim snemanjem integralno analizirali stanje 
jelovo-bukovih gozdov na visokem krasu. Po delni ponovitvi aerosnemanja v letu 1988 smo 
oblikovali metodo za spremljanje razvoja sestojev in oceno sprememb poškodovanosti dreves. 
Rezultati parnih primerjav dreves, opravljenih s fotointerpretacijo infrardečih barvnih letalskih 
posnetkov in terenskim snemanjem v kontrolnih sestojih, kažejo, da v triletnem obdobju ni bilo 
velikih sprememb. Prevladovala so drevesa, kjer se poškodovanost ni spremenila, saj smo 
spremembo stanja krošnje določili pri 11 % jelk in smrek v v:zorcu. Razlike med sestoji nakazujejo, 
da je podoba današnje poškodovanosti tudi posledica preteklega razvoja sestojev in različne 
intenzivnosti gospodarjenja. 
Ključne besede: propadanje gozdov, f otointerpretacija, Abies alba, Picea excelsa 
OBSERVATION OF THE DEVELOPMENT OF STANDS AND 
CHRONOLOGICAL DYNAMICS OF FOREST DECLINE IN A BEECH AND 
SILVER FIR FOREST 
David HLADNIK* 
Abstract 
In 1985 the condition of forest belonging to plant association Abieti-Fagetum dinaricum on a 
karst plateau was analysed by photo-interpretation and a field survey. The aerial survey was 
partially repeated in 1988. Then a method for the observation of the development of stands and 
for the estimate of changes in damaged trees was designed. The results of a chronological 
comparative analyses of the same trees, which was performed by photo-interpretation of colour 
infrared aerial photographs and a field survey in control stands, indicate that there were no 
considerable changes in the degree of their damage in the three-year period. Changes in crown 
condition of trees were identified only in 11 % of silver tir and N orway spruce trees of the sample. 
The differencies in the condition of stands indicate that the current damage results partly also 
from the development of the stands in the past and the degree of intensity of their management. 
Key words: forest decline, aerial photographs, Abies alba, Picea excelsa 
• mag. dipl.inž. gozd., Biotehniška fakulteta, Oddelek m gozdarstvo, 
61000 Ljubljana, Večna pot 83 
56 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
1 
1.1 
1.2 
VSEBINA 
UVOD 
Ocenjevanje dinamike propadanja dreves ..................................................... . 
Cilji raziskave .................................................................................................... . 
2 OPIS OBJEKTA IN METODE DElA ........................................................ . 
2.1 
2.2 
2.3 
2.3.1 
2.3.2 
2.4 
3 
3.1 
3.1.1 
3.1.2 
3.1.3 
3.1.4 
3.2 
3.2.1 
3.2.2 
3.2.3 
3.2.4 
4 
5 
6 
K ln. .. ontro 1 sestoJt ............................................................................................... . 
Terensko snemanje .......................................................................................... . 
F . .. otomterpretactJa ............................................................................................ . 
S ml
. . . . 
pre ~anJe razv-oJa sestoJev ........................................................................... . 
Parne primerjave dreves ................................................................................... . 
Obdelava podatkov .......................................................................................... . 
REZULTATI ................................................................................................... . 
Propadanje dreves ............................................................................................ . 
Primerjava karte poškodovanosti iz leta 1985 in terenskega 
snemanja 1988 .................................................................................................. . 
Sprememba stanja dreves posameznih stopenj poškodovanosti .................. . 
Oblika krošnje in debelinska rast jelke ........................................................... . 
Poškodovanost smreke .....•............................................................................... 
Propadanje sestojev ......................................................................................... . 
Zgradba in razv-oj kontrolnih sestojev ............................................................. . 
Prostorska razporeditev poškodovanosti ....................................................... . 
Ocena mortalitete dreves v kontrolnih sestojih po letu 1985 ........................ . 
Prostorska struktura sestojnih tipov ................................................................ . 
RAZPRAVA IN SKLEPI ............................................................................... . 
SUMM.ARY ..................................................................................................... . 
REFERENCE ................................................................................................. . 
57 
58 
58 
60 
62 
62 
64 
65 
66 
66 
66 
66 
67 
70 
76 
78 
78 
81 
82 
84 
87 
92 
94 
57 
llladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
1 UVOD 
1.1 Ocenjevanje dinamike propadanja dreves 
V gozdarstvu so dolgo spremljali stanje in razvoj gozda tako, da so predvsem zbirali in 
analizirali podatke o lesnih zalogah, prirastku in strukturi poseka v ureditvenih enotah. 
Tudi ko so pričeli pri gojenju upoštevati individualnost posameznega sestoja in rastišča 
in se je deklarativno krepil pomen splošnokoristnih funkcij gozda, je klasična miselnost 
še prevladovala. Gozd so prepogosto obravnavali statično. Njegov razvoj so analizirali s 
primerjavo zaporednih slik gozda, namesto da bi bili analizirali razvojne procese 
(SCHMID-HAAS 1983). 
Kljub obilici podatkov, ki so jih gozdarji zbirali stoletja, nas je sredi osemdesetih let 
nepripravljene presenetilo propadanje gozdov. Po presenetljivih ptvih ocenah, da 
gozdovi propadajo, so v večini evropskih držav pričeli sistematično ugotavljati 
poškodovanost dreves. Ko so primerjali rezultate zaporednih snemanj, so sklepali o 
trendih propadanja drevesnih vrst (MEITENDORF in drugi 1988, SOLAR 1990). 
Temeljna problema pri ocenjevanju, kako raste poškodovanost gozdov, sta ostala 
zbiranje podatkov in odkrivanje značilnih znakov pri propadanju dreves. Najpogostejša 
znaka pri ocenjevanju poškodovanosti dreves sta vse doslej ostala deleža osutih in 
porumenelih iglic ali listov v krošnji (INNES 1990). Sprva smo ocenjena drevesa 
razvrščali v pet stopenj poškodovanosti z neenakim razmikom osutosti, ob inventurah v 
zadnjih letih pa osutost iglic ali listov ocenjujemo na 5 % natančno. Pri velikoprostorskih 
inventurah ocenjevanje opravijo številni popisovalci, zato je mogoče zagotoviti 
primerljivost rezultatov le z določitvijo standardov in skrbnim šolanjem snemalnih 
skupin. Kljub mnogim pripomočkom za ocenjevanje in že ustaljenemu šolanju 
popisovalcev je razlike med snemalnimi skupinami težko izločiti (LICK, 
KRAPFENBAUER 1986). V Švici so pri kontroli zanesljivosti rezultatov s ponovnim 
ocenjevanjem 15 % dreves v vzorcu popisa ugotovili, da sistematična razlika med 
snemalnimi skupinami vpliva na oceno, koliko je poškodovanih dreves. Presoja o 
spremembi poškodovanosti je zato nezanesljiva (MAHRER 1988). 
Ko primerjamo rezultate zaporednih inventur glede poškodovanosti, upoštevamo 
načela in omejitve, za katere pogosto niti nimamo trdnih argumentov o njihovi 
upravičenosti. Mejo med poškodovanimi in nepoškodovanimi drevesi smo določili pri 
25 % osutosti iglic ali listov v krošnji, pri oceni poškodovanosti ne upoštevamo že 
propadlih dreves zaradi domneve, da je njihov delež v sestojih odvisen tudi od tega, kako 
pogosti so sanitarni poseki. Kompleksna ocena poškodovanosti ne upošteva samo 
osutosti krošnje, zato imajo domnevni znaki propadanja dreves različno težo. Taka 
stopnja poškodovanosti je " ... matematični in izkustveni seštevek na terenu določenih in 
gr.aduiranih podatkov, ki so dodatno izvrednoteni še s stališča ogroženosti dreves" 
(ŠOIAR 1989, s.75). 
Spremembe poškodovanosti torej ocenjujemo podobno kot smo dolgo počeli pri analizi 
razvojnih procesov- s primerjavo rezultatov zaporednih inventur. Na podoben problem 
58 
Zbornik gozdarstva in l.esantva, 38 
smo naleteli tudi pri tehnikah daljinskega pridobivanja podatkov v gozdarstvu. Pomen 
fotointerpretacije infrardečih barvnih letalskih posnetkov za ocenjevanje 
poškodovanosti dreves je bil znan, še preden so pričeli gozdovi propadati (MURTHA 
1972). Zato ni presenetljivo, da smo v istem obdobju, kot so potekale inventure glede 
propadanja, razvili metodo za integralno fototerestrično inventuro v gozdarstvu 
(HOČEVAR, HLADNIK 1988). Zaradi dokumentacijske vrednosti letalskih posnetkov 
smo sklepali, da bo s to tehniko mogoče tudi rešiti navidez nerešljiv problem -
ocenjevanje resničnih sprememb poškodovanosti pri posameznih drevesih. Podobne 
raziskave so bile z zahtevno raziskovalno opremo že opravljene (AKCA 1989), zato smo 
želeli izdelati metodo, ki bi bila sestavni del sodobne gozdne inventure in bi poleg ocene 
sprememb poškodovanosti dreves dopolnila tudi oceno razvoja gozda. Zaradi velikega 
deleža poškodovanih dreves v gozdnih sestojih sta za učinkovito gospodarjenje potrebni 
zanesljiva ocena njihove poškodovanosti in prostorska razporeditev poškodb, nujen pa 
je tudi stalen nadzor propadanja dreves. 
1.2 Cilji raziskave 
Leta 1985 smo v delu gozdnogospodarske enote Podkraj-Nanos (SGG Tolmin) prvič 
ocenili poškodovanost gozdnih sestojev, in sicer s terenskim in fotointerpretacijskim 
snemanjem. Kasneje smo podobno metodo dela uporabili tudi v gozdovih na Pokljuki in 
Jelovici (HOČEVAR 1990). Z razvojem integralne fototerestrične inventure v 
gozdarstvu smo oblikovali izhodišča za spremljanje razvoja poškodovanih sestojev, 
zaradi velikega deleža poškodovanih dreves pa je bilo nujno tudi zagotoviti nadzor in 
oceno, kako narašča propadanje teh dreves v obdobju med zaporednimi gozdnimi 
inventurami. Za zanesljivo oceno glede razvoja sestojev in spremljanje poškodovanosti 
dreves je bilo potrebno v gozdu postaviti trdnejša oporišča, ki zagotavljajo analizo 
razvojnih procesov, hkrati pa so tudi točke, na katerih stalno preverjamo koncept dela v 
propadajočih sestojih. S stalnim nadzorom je mogoče opaziti nenadne spremembe pri 
poškodovanosti dreves ali celo povečano mortaliteto, spremenjenemu poteku 
propadanja pa pravočasno prilagodimo tudi naše delo v gozdu. 
Z raziskavo propadanja dreves v jelovo-bukovem gozdu smo si postavili naslednje 
osnovne cilje: 
- oblikovati metodo za nadzor propadanja gozdnih sestojev, 
- oceniti dinamiko propadanja dreves, 
- opredeliti značilne skupine propadajočih dreves, ki jih določajo znaki v njihovih 
krošnjah. 
2 OPIS OBJEKTA IN METODE DEI.A 
V gozdovih nekdaj samostojnih gozdnogospodarskih enot - Podkraja in Nadrta - smo 
leta 1985 analizirali poškodovanost drevesnih vrst in oblikovali metodo za ugotavljanje, 
59 
Hladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
kakšno je zdravstveno stanje posameznih gozdnih sestojev (ROČEV AR, HIADNIK 
1988). Enoti, v nadaljevanju ju bomo raje imenovali revirja, ležita na severozahodnem 
obrobju dinarskega gorskega masiva - na visokokraški planoti Nanosa in Hrušice. V 
obeh revirjih prevladujejo jelovo-bukovi gozdovi. V Nadrtu je jelki in bukvi močneje 
primešana smreka, medtem ko je v Podkraju v sestojih glavna drevesna vrsta jelka. V 
polnilnem sloju in le redko v strehi sestoja so primešani listavci, ki gradijo čiste bukove in 
bukovo-javorjeve sestoje le v subalpskem pasu nad 1000 m, na zgornjih nadmorskih 
višinah obeh revirjev. 
Z integralno fototerestrično inventuro v letu 1985 smo ocenili strukturo, lesne zaloge, 
proizvodne sposobnosti ter zdravstveno stanje sestojev v obeh revirjih. Ker je bilo 
poškodovanih veliko dreves in smo se bali, da drevje zelo hitro propada, je bilo potrebno 
oblikovati metodo, s katero bi ugotavljali propadanje najmočneje poškodovanih 
drevesnih vrst - jelke in smreke. Desetletna obdobja, v katerih bi z zaporednimi gozdnimi 
inventurami spremljali razvojne procese v gozdu, bi bila za nadzor propadanja sestojev 
in oceno dinamike propadanja dreves predolga. Učinkovit nadzor je mogoče zagotoviti s 
stalnim ugotavljanjem poškodovanosti dreves, ocena dinamike propadanja pa je 
objektivna le, če upoštevamo razlike med sestoji, ki so posledica preteklega 
gospodarjenja in tudi naravnih katastrof. Združiti je torej treba informacije o stanju in 
razvoju sestojev, pridobljene z zaporednimi gozdnimi inventurami, ter oceno dinamike 
propadanja, ki jo dobimo s spremljanjem stanja dreves različnih stopenj poškodovanosti. 
Zaradi velike površine obeh revirjev in prostorske razčlenjenosti sestojev smo oblikovali 
metodo za ugotavljanje propadanja le v izbranih - kontrolnih sestojih. Ti morajo dobro 
predstavljati gozdni predel, v katerem ležijo, informacije in podatke iz kontrolnih 
sestojev pa je mogoče vpeti v podobo celotnega gozda, in sicer s sestojno karto, izdelano 
ob integralni gozdni inventuri. Nadzor glede propadanja smo zasnovali tako, da bo 
mogoče spremembe stanja ugotavljati na treh ravneh: 
l. S pomočjo prostorske razporeditve poškodovanosti in z oceno, kako se spreminjajo 
sestojni tipi na celotni površini gozda. 
2. Z analizo zgradbe in ugotavljanjem, kako poteka razvoj kontrolnih sestojev. 
3. Z oceno, kako propadajo posamezne drevesne vrste v kontrolnih sestojih. 
Ko smo oblikovali metodo za oceno dinamike propadanja, smo povezali različne vire 
podatkov in informacij - terensko snemanje, fotointerpretacijo letalskih posnetkov ter 
podatke in informacije v doslej izdelanih ureditvenih načrtih. Stičišče informacijskih 
virov predstavljajo izbrani kontrolni sestoji, v katerih smo analizirali poškodovanost 
drevesnih vrst in ocenili dinamiko njihovega propadanja po letu 1985. 
60 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
2.1 Kontrolni sestoji 
Na sestojni karti iz leta 1985 smo s sistematično vzorčno mrežo izbrali pet kontrolnih 
sestojev. S kilometrsko vzorčno mrežo, ki jo določajo presečišča Gauss-Kruegerjeve 
koordinatne mreže, smo jih izbrali zato, da bi ugotavljali, kako propada drevje v različnih 
sestojnih tipih, razporejenih na površini obeh revirjev. Kontrolni sestoji so veliki od 9,5 
ha do 24,9 ha. Zaradi razčlenjenega visokokraškega sveta je njihovo lego težko opisati s 
prevladujočimi znaki reliefa, pa tudi rastiščne razmere v sestojih niso enotne. 
Preglednica 1: Podatki o kontrolnih sestojih 
ocenjene vredllcsti tablime vrednosti 
sestoj prevladujoča IIIIV(m) P (ha) starost 1)01111:idoYaoost (113 /hal (llf/ha) SI50(je/S11) SDI (m3 /bal (Jn2 /hal It 
zdru!ba let 185 188 skupaj igl list 
1 A-F dentarietOISIIII 715-810 24,9 110-140 82 74 +21 294-415 23-32 18-27 M 18 / 18 415-514 602-672 41-43 0,1 
2 A-F ~odetONI 810-880 16, 7 90-110 90 86 +14 352-466 27-35 21-JO 4-7 21 / • 457-589 529-664 40-44 0.7 
3 A-F typiCID 830-950 15,8 90-130 80 66 +42 178-315 16-27 10-22 }-7 15 / 17 llo-520 403-512 33-38 0.6 
4 A-F asperulet011111 900-980 9,5 110-140 91 75 +22 252-370 22-32 11-22 8-13 16 / 19 432-575 430-553 35-39 0.7 
5 A-f dentarietoslln 900-970 16,6 110-120 82 61 +24 267-362 25-32 16-26 5-10 16 / 17 492-624 436-549 35-39 0.8 
prevladujoea zdru!ba - podatki so prevzeti iz elaborata (t.GUall 1982) , 
1111V' - IIIIIBXSka višina, 
P - površina sestoja, 
185, 188 - indeks poilkodovaoosti jelke 
1113/ha - ocena lesne zalove, 
llf/ba - ocena temeljnice , igl - iglavci, list - temeljnica listavcev, 
S150 - rastiščni indeks jelke in Sllreke, 
SDI - število dreves na hektar pri prsnem premeru 25 cm - po Reinekeju (KOl'AR 1985), 
K - količnik med dejansko temeljnico in prilagojem tabličoo vredllcstjo. 
~ KONTROLNI SESTOJ 
95 ŠTEVILKA ODDELKA 
i 
61 
Hladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
Slika 1: Gozdarska razdelitev na oddelke v revirjih Podkraj in Nadrt leta 1985. Na 
presečiščih Gauss-Kruegerjeve koordinatne mreže so označeni izbrani 
kontrolni sestoji 
Slika 2: Aksonometričen prikaz reliefa z označenimi točkami, ki določajo izbor 
kontrolnih sestojev leta 1988. Gostota mreže digitalnega modela reliefa je 200 
x200m 
62 
Zbornik gozdatstva in lesarstva, 38 
2.2 Terensko snemanje 
V vsakem kontrolnem sestoju smo na vzorčni mreži 100 x 100 m postavili 10 stalnih 
krožnih vzorčnih ploskev s površino 10 arov. Na odmerjenih krožnih ploskvah smo 
ocenili lego in znake sestoja ter izmerili vsa drevesa znotraj radija 17,84 m. Znake v 
krošnji podraslih dreves smo ocenjevalo v manjšem vzorcu. Izbrali smo krožno ploskev s 
površino 3 arov, ki leži znotraj osnovne 10 arske, določa pa jo radij (r = 9,77 m) 
koncentričnega kroga. Izbranim drevesom smo izmerili ali ocenili naslednje znake: 
- azimut in razdaljo od središča vzorčne ploskve do drevesa, 
- drevesno vrsto, 
- premer v prsni višini ( dl,3), 
- socialni položaj ( nadraslo, soraslo, podraslo drevo), 
- utesnjenost ( ni utesnjeno, z ene, z dveh, s treh, z vseh strani utesnjeno drevo), 
- dolžino krošnje ( nad polovico debla, od četrt do polovice, krajša od četrtine debla), 
- obliko jelkinega vrha (kot, ki ga oklepajo vrh in robovi vej v zgornjem delu krošnje), 
- osutost krošnje (na 5 % natančno s pomočjo priročnika (EAFV 1986)), 
- porumenelost iglic ali listov (na 10 % natančno), 
- posebne poganjke (brez poganjkov, adventivni pri jelki, razvejanost pri bukvi, 
sekundami poganjki pri smreki), 
- delež posebnih poganjkov v krošnji (brez, posamič, v šopih, po celotni krošnji), 
- poškodbe debla (brez poškodb, poškodbe zaradi spravila, razpokana skorja, 
poškodbe zaradi gradnje prometnic, zlomljen vrh, zaradi snega ali žleda nagnjeno 
deblo ali polomljena krošnja) 
- zgornjo višino (višina 4., 5., 6. in 7. najbolj debelega drevesa na ploskvi), 
- debelinsko rast dreves - izvrtek smrek in jelk različnih stopenj poškodovanosti. 
Terensko smo pričeli snemati septembra 1988 po aerosnemanju in novembra prenehali. 
Delo na stalnih vzorčnih ploskvah smo dokončali maja 1989 pred olistanjem, tako da se 
podatki za iglavce nanašajo na eno vegetacijsko obdobje. Taka časovna razporeditev je 
bila dopustna tudi zato, ker sta listavce leta 1988 prizadela pozeba in napad rilčkarja, pri 
oceni njihove poškodovanosti pa smo upoštevali obliko krošnje in njeno razvejanost, ne 
pa količine in velikosti listov v krošnji. Izsledke raziskave smo dopolnili s terenskim 
popisom poškodovanosti, ki smo ga opravili maja in septembra 1991. 
2.3 Fotointerpretacija 
Leta 1985 je bila celotna gozdno gospodarska enota Podkraj-Nanos posneta z 
infrardečim barvnim filmom. S fotointerpretacijo letalskih posnetkov tega snemanja smo 
izdelali sestojno karto in karto poškodovanosti gozdnih sestojev (ROČEV AR, 
HIADNIK 1988). Karta poškodovanosti gozdnih sestojev je bila z letalskimi posnetki 
izhodišče za ugotavljanje, kako propadajajo sestoji, in oceno dinamike propadanja 
dreves. 
63 
Hladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
Leta 1988 je Geodetski zavod Republike Slovenije po naročilu Oddelka za gozdarstvo 
Biotehniške fakultete ponovno posnel de] obeh revirjev z infrardečim barvnim filmom, v 
arhivu zavoda pa smo našli tudi črno bele pankromatske posnetke obeh revirjev iz let 
1957 in 1975. Ti posnetki so bili vir podatkov za spremljanje razvoja sestojev in oceno 
njihovega propadanja. Prostorsko razporeditev in spremenjenost gozdnih sestojev smo 
analizirali s fotointerpretacijo letalskih posnetkov iz let 1957, 1975 in 1985. Zaporedni 
snemanji z infrardečim barvnim filmom v letih 1985 in 1988 pa sta bili osnova za oceno 
dinamike propadanja dreves v kontrolnih sestojih. 
Preglednica 2: Tehnični podatki o letalskih posnetkih, uporabljenih pri fotointerpreta-
ciji propadanja gozdov Podkraja in Nadrta 
Leto 1957 
Izvajalec: Vojnogeografski inštitut Beograd 
Sne• alna ka•era: f: 115,16 •• 
Leto 1975 
Geodetski zavO<t Slovenije, r.iklitno aerosne•anje (CA 
WJLD RC. f: 152.9R •• 
Fi l •: ~rnobeli pankro• atski. for• at l8xl8c• trnobf!l i pankro• atsld, for• at Hx2J c• 
Merilo posnetkov: M: 1 : 10000 
število uporabljenih aeroposnetkov: 5 
Leto 1985 
Izvajalec: Geodetski zavod Slovenije, 
Sne• alna ka•era: Zeiss-Jena LMK, f=305,JJ ••, 
Fil •: KODAK IR 2443, for•at 2Jx23 c• 
Merilo posnetkov:~= 1 : 6000 
število vseh aeroposnetkov: 215 
Datu• sne•anja: 24. in 26.7.1985 
!II : 1 : 17500 
11 
Leto 1988 
Geodetski zavod Slovenije, 
Zeiss-J~na LMK. f=305,l8 •• 
KODAK IR 2443. for• at 23x2J r.a 
Pl:1:6000 
19 
27.7.1988 
64 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
2.3.1 Spremljanje razvoja sestojev 
S spremljanjem razvoja sestojev smo želeli dopolniti informacijo o gospodarjenju in 
razvoju gozda v preteklih tridesetih letih. Dendrometrijske podatke ter opise 
gospodarjenja v obeh revirjih smo zbrali v goz.dnogospodarskih načrtih Soškega go$ega 
gospodarstva Tolmin; to je :načrt za te gozdove izdelalo že leta 1965, pred tem pa so na 
Gozdnem gospodarstvu Postojna leta 1952 izdelali prvi povojni gozdnogospodarski načrt. 
Domnevali smo, da bo mogoče z zaporedjem sestojnih kart od leta 1957 do leta 1985 
oceniti spremembe gostot v kontrolnih sestojih, saj so leta 1965 in 1975 v odsekih obeh 
revirjev opravili polno premerbo, s terenskim snemanjem na 10 arskih vzorčnih ploskvah 
pa smo tudi leta 1988 neposredno ocenili gostote v kontrolnih sestojih. Podatki iz let 1965 
in 1975 podajajo povprečno lesno zalogo in temeljnico na površini posameznih odsekov, 
zato je brez sestojnih kart iz preteklih obdobij nemogoče oceniti, kako se je razvijala 
gostota današnjih sestojev. Tudi z evidenco o poselob dreves ne bi mogli sklepat~ kako 
močno so se spremenili sestoji, kako se je spremenil sestojni sklep, se povečale vrzeli ali 
celo oblikovale pomladitvene površine v sestojih. Spremembe gostot je mogoče ugotavljati 
s podatki polne premerbe le, če poznamo površino sestojev z merjeno lesno zalogo. Izločiti 
je torej potrebno površino pomladitvenih jeder v sestojih, ocena gostote na preostali 
površini pa je cxlvisna tudi od homogenosti sestojev v posameznem cxlseku. 
Sestojna karta iz leta 1985 je bila izhodišče za ugotavljanje, kako so se razvijali kontrolni 
sestoji od leta 1957 do leta 1988. Pri razmejevanju in izločanju sestojnih tipov smo leta 
1985 upoštevali naslednje kriterije: 
- razvojno fazo (mladovje, drogovnjak, debeljak, pomlajenec), 
- mešanost drevesnih vrst (iglavci ~90 %, iglavci 50-89 %, iglavci 11-49 %, iglavci 
<10 %), 
- sklep krošenj (normalen ali gost, rahel, vrzelast, pretrgan). 
Na posnetkih izrisane meje sestojev smo z računalniškim razpačenjem in kartiranjem 
prenesli na gozdarsko karto v merilu 1: 10000 (HOČEVAR, HIADNIK 1988). Meje 
sestojnih tipov na tej karti smo digitalizirali in jih z računalniškim sistemom 
MONOPLOT (MOLENAAR, STUIVER 1987) prenesli na letalske posnetke iz let 
1957 in 1975. Sistem omogoča transformacijo slikovnih koordinat letalskih posnetkov ali 
kart v terenske koordinate. Tako je mogoče s pomočjo oslonilnih točk transformirati 
digitalizirane podatke s kartografskega modela v slikovni koordinatni sistem letalskih 
posnetkov, z enoslikovnim digitaliziranjem pa transformiramo tudi situacijsko predstavo 
na letalskih posnetkih v ortogonalno projekcijo karte. 
V vsakem sestoju, ki je bil razmejen leta 1985, smo na letalskih posnetkih iz leta 1957 in 
1975 ocenili njegovo razvojno fazo, mešanost in sklep krošenj v sestojni strehi. Ker je bila 
razčlenjenost sestojnih tipov v preteklih obdobjih manjša kot leta 1985, smo sosednje 
sestoje, ki se leta 1957 ali 1975 niso razlikovali, združevali v večje homogene enote. Pri 
fotointerpretaciji letalskih posnetkov iz let 1957 in 1975 smo ohranili današnje tneje 
sestojev le v tistih delih gozda, kjer so bili posamezni sestoji oblikovani že v prejšnjih 
obdobjih in so se razlikovali od sestoja, ki jih je obdaja]. Potek sestojnih meja smo 
spremenili le tam, kjer je bila sestojna zgradba v preteklosti drugačna kot leta 1985. 
65 
Hladnik D.:Spremijanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
Posebej smo izrisali tudi pomladitvena jedra, iz katerih so predvsem po letu 1975 nastale 
velike pomladitvene površine. 
2.3.2 Parne primerjave dreves 
Leta 1985 smo poškodovanost dreves na letalskih posnetkih ocenjevali s 
fotointerpretadjskim ključem (}IlADNIK 1986). Glede na delež osutih iglic ali listov v 
krošnji smo ocenjena drevesa razvrščali v običajnih pet stopenj poškodovanosti. Tako 
razvrščanje je za oceno, s kakšno dinamiko propadajo drevesa, pregrobo, saj je predvsem 
pri tretji stopnji poškodovanih dreves delež osutosti prevelik (26-6Q % osutih listov ali iglic). 
Zaradi dokumentiranega stanja na letalskih posnetkih smo lahko kljub temu ocenili 
spremembe poškodovanosti dreves od leta 1985 do leta 1988. Oceno smo izdelali tako, da 
smo primerjali poškodovanost istih dreves na letalskih posnetkih iz obeh obdobij, 
mnesljivost ocene sprememb pa smo povečali s terenskim snemanjem poškodovanosti 
dreves na stalnih vzorčnih ploskvah. 
Podobno kot meje sestojnih tipov smo z gozdarske karte prenesli na letalske posnetke tudi 
središča vzorčnih ploskev. Po prenosu lege središč na aeroposnetke smo si pri dokončni 
identifikaciji dreves pomagali z izrisanimi kartami krošenj na stalnih vzorčnih ploskvah. Za 
vsako vzorčno ploskev smo izrisali projekcije krošenj nadraslih in soraslih dreves in tako 
dobili vzorec njihove razporeditve v prostoru. S stereoskopskim opazovanjem smo ob 
točki, ki je na letalskem posnetku določala središče vzorčne ploskve, poiskali enako 
razporeditev dreves in identificirali na terenu ocenjena drevesa Dodatna pomoč pri 
identifikaciji so bili terenski opisi krošenj. Z njimi smo primerjali sliko istih dreves na 
letalskih posnetkih. Tako smo poiskali vseh petdeset vzorčnih ploskev in identificirali vsa 
drevesa v sestojni strehi. Fotointerpretirali smo z INTERPREfOSKOPOM B (Carl Zeiss 
-Jena) pri desetkratni povečavi. 
Ocenjena drevesa smo razvrščali po dveh znakih: 
- terenski oceni osutosti krošnje leta 1988 . 
- spremembi poškodovanosti krošnje po letu 1985. 
Ko smo ocenjevali spremembe poškodovanosti jelk in smrek, smo si pomagali s 
fotointerpretacijskim ključem iz leta 1985. Ta ključ podaja osnovne značilnosti dreves in 
določa znake, na podlagi katerih je mogoče drevesa razvrščati po stopnjah 
poškodovanosti. Uporabili smo ga tudi pri parnih primerjavah dreves. Pri primerjanju pa 
smo upoštevali: 
- spremembo oblike in obarvanosti krošnje, 
- spremembo oblike in obarvanosti vrha, 
- debelino oziroma olistanost vej, 
- gostoto krošnje, 
- nastanek novih odprtin v krošnji oziroma zapolnitev prejšnjih odprtin ali lukenj. 
Na podlagi teh kriterijev smo jelke in smreke v strehi sestoja razvrščali v štiri skupine: 
- drevesa z nespremenjeno krošnjo, 
66 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
- drevesa z izboljšanim stanjem krošnje, 
- drevesa s poslabšanim stanjem krošnje, 
posekana drevesa. 
Pri terenskem delu smo poškodovanost listavcev ocenjevali posredno, tako da smo 
analizirali obliko krošnje in njeno razvejanost. Fotointerpretacijski ključ za ocenjevanje 
poškodovanosti listavcev upošteva predvsem olistanost krošnje, ki vpliva na intenzivnost in 
razporeditev baM1ih tonov na infrardečem bam1em letalskem posnetku. Zaradi 
neugodnih vplivov v letu 1988 so bile krošnje številnih listavcev na letalskih posnetkih 
vrzelaste in svetlejše obarvane. če bi jih primerjali s posnetki iz leta 1985, bi jim na podlagi 
spremenjene barve, olistanosti in gostote krošnje pogosto prisodili poslabšano stanje. Taka 
ocena ne bi upoštevala, kako so se razvijala drevesa v triletnem obdobju. Zaradi 
poškodovanosti listne površine listavcev v letu 1988 bi temeljila na močno popačeni 
primerjavi. Zato nismo izdelali parnih primerjav listavcev in podajamo le oceno 
propadanja jelke in smreke. 
Oceno smo dopolnili z analizo mortalitete dreves na celotni površini kontrolnih sestojev. 
Na letalskih posnetkih iz leta 1988 smo poiskali vsa propadla drevesa in jih identificirali na 
tri leta starejših posnetkih. Drevesom, ki so jih posekali ali pa so v triletnem obdobju 
propadla, smo ocenili poškodovanost na 5 % natančno s pomočjo slik referenčnih dreves 
na letalskih p~netkih iz leta 1985. To so bila preostala drevesa na stalnih vzorčnih 
ploskvah, ki smo jim leta 1988 na terenu ocenili delež osutih iglic, pri parnih primerjavah pa 
smo jim določili nespremenjeno poškodovanost v triletnem obdobju. 
2.4 Obdelava podatkov 
Podatke terenskih in fotointerpretacijskih snemanj smo statistično obdelali s programom 
SPSS in računalniškimi programi za obdelavo podatkov kontrolne vzorčne inventure, ki jih 
je pripravil dr. Milan Hočevar. Karte in interpretirano vsebino na aeroposnetkih smo 
digitalizirali z digitalnikom Graphtec KD4030, priključenim na osebnem računalniku AT 
286. S tem računalnikom smo podatke grafično obdelali in jih izrisali z risalnikom HP 7475 
A. Z grafičnimi programskimi paketi smo izrisali tudi karte krošenj na stalnih vzorčnih 
ploskvah, glavnino dela pri obdelavi digitaliziranih kart in aeroposnetkov pa smo opravili s 
sistemom Monoplot. 
3 REZULTATI 
3.1 Propadanje dreves 
3.1.1 Primerjava karte poškodovanosti iz leta 1985 in terenskega snemanja 1988 
Karto poškodovanosti smo izdelali s fotointerpretacijo infrardečih barvnih letalskih 
posnetkov, posnetih leta 1985. Takrat smo v vsakem sestoju s sistematičnim vzorčenjem 
ocenjevali poškodovanost dreves, zajetih na letalskih posnetkih s krožnimi vzorčnimi 
ploskvami. Leta 1988 smo z redkejšo sistematično vzorčno mrežo na terenu ponovili 
inventuro poškodovanosti v petih kontrolnih sestojih. Ker je fotointerpretacijski ključ, 
izdelan leta 1985, obsegal le pet stopenj, smo podatke terenskega snemanja iz leta 1988 
67 
Hladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
združili v podobne stopnje poškodovanosti dreves in nato po posameznih kontrolnih 
sestojih primerjali frekvenčne porazdelitve dreves iz obeh obdobij. 
Primerjave takih frekvenčnih porazdelitev so premalo zanesljive, da bi lahko podali ocenq 
o dinamiki propadanja jelke in smreke v triletnem obdobju. Leta 1985 smo z večjim 
vzorcem ocenili poškodovanost dreves v kontrolnih sestojih. Statistični izračuni so pokazali, 
da smo pri izdelavi karte poškodovanosti dosegli razmeroma natančno oceno sestojne 
poškodovanosti (E <5 % ). Na podlagi desetih vzorčnih ploskev v posameznem 
kontrolnem sestoju leta 1988 nismo mogli doseči tako zanesljive ocene. To potrjujejo 
izračunane ocene, koliko je poškodovanih jelk in smrek v kontrolnih sestojih. Med 
poškodovana drevesa smo uvrstili jelke in smreke v sestojni strehi, pri katerih je bilo leta 
1988 osutih 25 % iglic ali več. Ocene za jelko smo izračunali v vseh kontrolnih sestojih, za 
smreko pa le v tretjem in petem, saj je bilo v vzorcu drugih kontrolnih sestojev premalo 
dreves za tako analizo (preglednica 1 ). 
S podatki iz leta 1985 nismo mogli izračunati intervalnih ocen, zato smo prikazali le indeks 
poškodovanosti v kontrolnih sestojih. Tega smo določili kot razmerje med poškodovanimi 
drevesi in celotnim številom ocenjenih dreves v vzorcu (ROČEV AR, HIADNIK 1988). 
Zaradi majhnega vzorca so izračunane ocene za leto 1988 neprimerne za presojo o 
spremembi poškodovanosti po letu 1985. Vzorčna napaka je večja od domnevnih razlik, o 
katerih bi sklepali po primerjavi frekvenčnih porazdelitev dreves, ocenjenih v zaporednih 
inventurah. 
Podatkov o poškodovanih listavcih nismo primerjali po posameznih kontrolnih sestojih. 
Leta 1985 smo poškodovanost listavcev ocenjevali na podlagi tega, koliko so osute njihove 
krošnje. Takrat smo v vzorcu ocenili 14236 listavcev. Kar 87 % dreves je imelo 
nepoškodovano krošnjo, 12 % je bilo rahlo osutih, poškodovanih dreves pa je bilo manj kot 
odstotek. Leta 1988 smo o poškodovanosti sklepali iz oblike vej in razvejanosti poganjkov. 
Bičaste veje, ki nakazujejo slabši razvoj poganjkov, smo pri terenskem ocenjevanju opazili 
le pri eni bukvi v sestojni strehi. Take poganjke smo odkrili tudi pri bukvah pod sestojno 
streho, toda le na petih vzorčnih ploskvah, ki ležijo na pobočju in grebenu tretjega 
kontrolnega sestoja. Krošnje teh dreves so pogosto izpostavljene močnemu vetru, zato 
menimo, da je taka oblika vej tudi posledica ostrih klimatskih razmer. Pri bukvi v Podkraju 
in Nadrtu do leta 1988 nismo opazili kratkih poganjkov z zelo šibko razvejanostjo, ki bi bili 
zanesljivo nakazovali, da so drevesa močno poškodovana. Na neskladje med 
ocenjevanjem deleža osutih listov v krošnji in oceno na podlagi razvejanosti bukve 
opozarjajo tudi drugi avtorji (ATHARI, KRAMER 1989). Ko so določali poškodovanost s 
pomočjo razvejanosti poganjkov, so ugotovili, da sta bila deleža rahlo poškodovanih in 
poškodovanih dreves bistveno manjša kot pri oceni osutosti krošenj. 
3.1.2 Sprememba stanja dreves posameznih stopenj poškodovanosti 
Pravi odgovor o propadanju jelke in smreke v opazovanem obdobju je mogoče dobiti le s 
primerjanjem poškodovanosti istih dreves. Spremembe poškodovanosti smo analizirali na 
podlagi parnih primerjav iglavcev, ki smo jih s terenskim snemanjem leta 1988 ocenili na 
stalnih vzorčnih ploskvah. Ta drevesa smo identificirali na posnetkih iz let 1985 in 1988 in 
68 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
jih po parnih primerjavah razvrstili po dveh znakih - stanju po treh letih in stopnji 
poškodovanosti leta 1988. Oceno sprememb smo dopolnili s terenskim popisom leta 1991. 
· S pomočjo fotointerpretacijskega k1juča smo na letalskih posnetkih ocenili tudi 
poškodovanost dreves na stalnih vzorčnih ploskvah, ki so jih posekali po letu 1985. 
Zanimalo nas je, ali je sprememba stanja odvisna od stopnje poškodovanosti in kakšen je 
delež dreves v sestojni strehi, pri katerih so nastale spremembe. 
Preglednica 3: Sprememba poškodovanosti pri jelkah na stalnih vzorčnih ploskvah 
(Poškodovanost - delež osutih iglic v krošnji leta 1988, stanje - 1 
nespremenjeno, 2 izboljšanje, 3 poslabšanje, 4 posek) 
Poškodovanost (%) 
stanje O 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 70 75 80 85 90 95 Sk. 
1985-
1988 
1 2 14 12 27 31 20 53 31 35 30 11 17 9 16 9 6 2 2 327 
2 1 4 1 3 3 1 1 2 16 
3 1 1 1 2 2 4 4 1 2 4 2 2 26 
4 2 3 1 2 1 4 3 2 2 1 3 24 
stanje 
1988-
1991 
2 2 3 2 8 4 10 5 2 4 2 2 4 2 50 
3 1 1 1 2 2 4 3 2 2 1 1 20 
4 1 2 2 2 3 1 2 13 
reglednica 4: Sprememba poškodovanosti pri smrekah na stalnih vzorčnih ploskvah 
(Poškodovanost - delež osutih iglic v krošnji leta 1988, stanje - 1 
nespremenjeno, 2 izboljšanje, 3 poslabšanje, 4 posek) 
Poškodovanost(%) 
stanje O 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 70 75 80 85 90 95 Sk. 
1985-
1988 
1 6 11 11 13 3 5 12 13 12 6 5 4 1 1 103 
2 1 1 2 
3 1 1 1 4 2 9 
4 1 1 2 
stanje 
1988-
1991 
2 1 2 1 2 1 1 1 9 
3 1 1 2 1 1 6 
4 1 1 2 
69 
Hladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadmya dreves ... 
S parnimi primerjavami dreves na letalskih posnetkih srno določili nespremenjeno 
poškodovanost krošnje pri 89 % jelk in 90 % smrek na 10 arskih vzorčnih ploskvah. 
Visoka deleža teh dreves pričata, da se ocena poškodovanosti pri jelki in smreki v 
triletnem obdobju ni bistveno spremenila, pa tudi pri drevesih z izboljšanim ali 
poslabšanim stanjem niso nastali veliki premiki na lestvici poškodovanosti. Večje 
spremembe so nastale le pri drevesih, ki so do leta 1988 propadla. Smreka z močno 
poškodovano krošnjo v letu 1985 (60 % osutost) se je po treh letih posušila, dokončno pa 
sta propadli tudi jelki, ki sta leta 1985 vztrajali le še z redkimi živimi vejami v krošnji in 
smo jima na letalskih posnetkih iz tega leta določili 90 % osutost krošnje. Do leta 1991 se 
stanje ni pomembno spremenilo. Deleža dreves z nespremenjeno osutostjo iglic sta še 
vedno visoka (80 % jelk in 87 % smrek), izboljšanje ali poslabšanje v krošnjah pa ni bilo 
skokovito. Pri jelkah, ki smo jim ocenili izboljšanje, so prevladovala drevesa z neznatno 
spremembo osutosti - do 5 %. Osmim jelkam se je olistanost krošnje povečala za 10 %, 
le pri eni smo ocenili za 15 % večjo olistanost kot leta 1988. Tudi drevesom s 
poslabšanim stanjem smo prisodili majhne spremembe. Le pri treh jelkah se je osutost 
povečala za 10 %, vsem preostalim smo ocenili 5 % izgubo iglic po letu 1988. 
Porazdelitvi smreke in jelke v preglednicah 3 in 4 nakazujeta, da je bila sprememba 
stanja v obdobju 1985-1988 odvisna od poškodovanosti krošnje. Domnevo smo 
preizkusili s kontingenčnimi testi. Med letoma 1985 in 1988 je bilo izboljšanje ali 
poslabšanje stanja posameznih jelk odvisno od poškodovanosti krošnje (t = 7,78*). 
Test linearnega trenda deležev dreves, pri katerih smo določili spremembo stanja, 
potrjuje, da je bilo poslabšanje značilno predvsem za jelke z močneje poškodovano 
krošnjo (z = 2,32*). Z naraščajočo osutostjo se je povečal delež jelk s poslabšanim 
stanjem, naraščal paje tudi delež posekanih dreves, sajso gozdarji po letu 1985 v sestojih 
sekali predvsem močno poškodovane jelke. Posek in poslabšanje zajemata kar 67 % 
najmočneje poškodovanih jelk v vzorcu, toda ta podatek ne ponuja prepričljivega svarila, 
kako hitro propadajo. Bolj je presenetljivo vztrajanje jelk z redkimi živimi vejami, pri 
katerih tudi pri 80 % osutosti po treh letih nismo opazili sprememb v krošnji. Triletno 
obdobje sta preživeli celo dve jelki, ki smo jima leta 1988 na terenu določili 95 % osutih 
iglic v krošnji, pri parnih primerjavah na letalskih posnetkih pa ni bilo opaziti razlike med 
poškodovanostjo leta 1985 in 1988. 
Pri smrekah v vzorcu nismo uspeli potrditi značilne odvisnosti med osutostjo krošnje in 
spremembo stanja v obdobju 1985-1988. Podobno kot pri jelki smo tudi za smreko 
določili poslabšanje stanja predvsem pri močno poškodovanih drevesih, izboljšanje pa 
smo določili le pri dveh smrekah z rahlo osuto krošnjo. V obdobju 1988-1991 se 
poškodovanost ni značilno spremenila, saj so bile tudi razlike pri smrekah z ocenjeno 
spremembo osutosti majhne - izboljšanje le do 5 %, osutost pa se pri nobeni smreki ni 
povečala za več kot 10 %. 
Na podlagi ocene glede sprememb v opazovanem obdobju je napoved o prihodnjem 
razvoju poškodovanosti negotova, nakazane pa so značilnosti, ki jih bo potrebno 
upoštevati pri nadzoru o propadanju jelke in smreke. Izboljšanje ali poslabšanje 
poškodovanosti je bilo odvisno predvsem od stopnje osutosti iglic v krošnji, drugi 
70 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
ocenjevani znaki dreves ne dovoljujejo sklepanja o morebitnih vzrokih za spremembo 
stanja. Kontrolni sestoji so že močno presvetljeni, zato niti socialni položaj dreves niti 
utesnjenost krošenj verjetno ne vplivata več na razvoj dreves v sestojni strehi. S 
kontingenčnimi testi nismo uspeli potrditi značilne odvisnosti med spremembo stanja in 
socialnim položajem jelke. Izboljšanje poškodovanosti smo določili pri 12 % nadraslih 
jelk, poslabšanje pa tudi pri podobnem deležu dreves istega socialnega položaja - 8 %. 
Krošnje smrek in jelk z ocenjeno spremembo stanja so bile večinoma sproščene, saj je 
imelo kar 83 % teh dreves neutesnjeno ali le z ene strani utesnjeno krošnjo. Tudi 
mehanskim poškodbam krošenj, ki sta jih povzročila moker sneg in žled v šestdesetih in 
sedemdesetih letih, danes ni več mogoče pripisati, da vplivajo na razvoj poškodovanosti. 
Polomljeni vrhovi preostalih jelk in smrek so se obnovili tako, da izboljšanje ali 
poslabšanje poškodovanosti v triletnem obdobju ni bilo odvisno od mehanske poškodbe 
vrha v preteklosti. 
Izboljšanje stanja posameznih jelk smo ocenili v vseh kontrolnih sestojih, poslabšanje pa 
le v ptvem, drugem in četrtem sestoju, toda delež takih dreves je bil v obdobju 1985-1988 
premajhen, da bi bili na podlagi teh razlik sklepali o vplivu rastišča ali sestojne zgradbe 
na razvoj poškodovanosti. Podobno velja za smreko, ki je bila močneje zastopana le v 
treh kontrolnih sestojih. 
.. 
Tudi primerjava med vzorčnimi ploskvami ne ponuja dodatnega pojasnila o vzrokih za 
spremembo poškodovanosti. Oba tipa sprememb - izboljšanje ali poslabšanje - smo 
določili tako na vzorčnih ploskvah v sestoju kot na tistih, ki so ležale na robu 
pomladitvenih površin. Pogosto smo na isti vzorčni ploskvi določili drevesa s 
poslabšanim stanjem, v krošnji sosednje jelke ali smreke pa smo ocenili izboljšanje. 
3.1.3 Oblika krošnje in debelinska rast jelke 
Ko smo ocenjevali spremembe poškodovanosti jelke smo o izboljšanju ali poslabšanju 
sklepali s pomočjo fotointerpretacijskega ključa. Ta podaja opise znakov, na podlagi 
katerih je mogoče jelke razvrščati po posameznih stopnjah poškodovanosti. Poleg deleža 
osutih iglic v krošnji je za presojo o poškodovanosti jelke pomembna tudi oblika vrha. 
Oba znaka sta pri opisovanju vitalnosti jelke najpogostejša, hkrati pa spadata tudi med 
najznačilnejše znake (SCHUETZ in drugi 1986). Povezavo med obliko vrha, osutostjo 
krošnje in obliko debelinske rasti jelke v strehi sestojev smo kompleksno analizirali z 
modelom HILOGLINEAR (NORUŠIS 1986). Drevesa smo morali pred analizo 
združiti v skupine s širše oblikovanimi razredi posameznih znakov. Obliko vrha krošnje 
smo združili v tri skupine in jih poimenovali: 
- koničast vrh (kot < 35°), 
zaobljen vrh (70° > kot > 35°), 
- top vrh (kot > 70°). 
71 
Hladnik D.:Spremljanje razvoja sestojev in fasovna dinamika propa,danja dreves ... 
Osutost krošnje dreves smo prikazali v dveh skupinah: 
- neosuta ali le rahlo osuta drevesa ( osutost < 25 % ), 
- drevesa z močno osuto krošnjo ( osutost =::: 25 % ). 
Debelinsko obliko rasti smo na podlagi analize izvrtkov razvrstili v skupini: 
- enakomerna debelinska rast, 
- padec prirastka, ki ga nakazuje zgostitev branik. 
Frekvenčno porazdelitev dreves po tako oblikovanih skupinah kaže slika 3. 
80 
60 
40 
20 
N 
b C 
OSUTOST č:!!: 25% 
OSUTOST < 25% 
Slika 3: Porazdelitev jelke po skupinah z različno obliko vrha, različno osutostjo 
krošnje in različno obliko debelinske rasti v kontrolnih sestojih leta 1988: 
a) vsa drevesa b) drevesa z enakomerno 
debelinsko rastjo 
c) drevesa s padcem 
prirastka 
Dejanskim podatkom prilagojeni model HILOGLINEAR vsebuje interakcije med 
debelinsko rastjo in osutostjo krošnje, debelinsko rastjo in obliko vrha, osutostjo krošnje 
in obliko vrha (P = 0,49). Posebno pomembne so značilne povezave med: 
72 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
- močno osuto krošnjo in topim vrhom (z = 2,92**), 
- normalno ali le rahlo osuto krošnjo in koničastim vrhom, 
- močno osuto krošnjo in padcem debelinskega prirastka (z = 2,01 *), 
- normalno ali le rahlo osuto krošnjo in enakomerno debelinsko rastjo, 
- topim vrhom in padcem debelinskega prirastka (z = 2,25*), 
- koničastim vrhom in enakomerno debelinsko rastjo. 
Pri določanju oblike vrha jelke smo opazili, da je precej vrhov polomljenih (21 % jelk z 
analizirano debelinsko rastjo). Drevesa so imela dvojen vrh, nedavno zlomljen vrh je 
uspešno nadomestila stranska veja ali pa smo o poškodbi vrha v preteklosti sklepali 
zaradi krivine debla v zgornjem delu krošnje. Takih dreves nismo upoštevali pri ponovni 
analizi in tako izločili mehansko poškodbo, ki bi lahko tudi povzročila zmanjšanje 
vitalnosti. Kljub temu so pri ponovni analizi ostale vse prej navedene interakcije značilne 
komponente modela HILOGLINEAR (P = 0,41 ). 
Kompleksen preizkus odvisnosti med velikim številom ocenjevanih znakov je težko 
izvesti, zato smo ločeno analizirali povezave med drugimi znaki v krošnji. Z večjim 
vzorcem (vsa na terenu ocenjena drevesa v strehi sestojev) smo preizkusili odvisnost 
med osutostjo krošnje in obliko vrha. 
Z naraščajočim deležem osutih iglic se je značilno spremenila tudi oblika vrha 
(x2 = 106,8***). Koničast vrh smo določili pri jelkah z osutostjo, manjšo od 45 %, le 
ena jelka v tej skupini je imela močneje osuto krošnjo. Ta drevesa so se odlikovala z 
dolgimi krošnjami, v katerih smo opazili tudi adventivne poganjke, najpogosteje razvite 
posamič. S preizkusom odvisnosti med osutostjo krošnje in deležem adventivnih 
poganjkov smo potrdili domnevo, da. so ti močneje razviti na deblih in vejah 
poškodovanih jelk (x2 = 72,1***). 
Skupini jelk z zaobljenim vrhom sta nakazali razvoj oblike krošnje pri propadajočih 
drevesih. Vrh je postajal čedalje bolj zaobljen, s povečano osutostjo krošnje se je 
značilno zmanjšala tudi njena dolžina (x2 = 87,5***). V obeh skupinah so prevladovale 
jelke s krošnjo, krajšo od polovice dolžine debla. Adventivni poganjki so bili razviti 
posamič in v šopih, strnjeno so poraščali le jelko s kratko primarno krošnjo, osuto nad 
60 %. 
Slika 4: . 
73 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
a) koničast vrh (kot< 35°) b) zaobljen vrb (35° ~ kot < ·soo) 
DELEŽ DREVES (%) ----------------- POGANJKI 
40 
30 
20 
10 
2 3 4 1 
OSUTOST 
e) zaobljen vrh (500 ~kot< 700) 
DELEŽ DREVES (%) 
2 3 4 
> 0,5 
Obrez 
~posamič 
l!!lv šopih 
- • všopihin 
strnjeno 
DOLŽINA KROŠNJE 
č) top vrh (tot ~ 70°) 
------------------, POGANJKI 
50 
40 
30 
20 
10 
1 2 
--·-·- - ··--· ------- . ·-···· -··--·•--"-· ··-·••" ·------- - ·-·····----······-.... 
Obrez 
~posamič 
llv šopih 
• v šopih in 
strnjeno 
3 4 
OSUTOST 
2 3 4 DOLŽINA KROŠNJE 
Porazdelitev jelk po skupinah z različno obliko vrha, osutostjo iglic, dolžino 
krošnje in deležem adventivnih poganjkov. Drevesa v strehi kontrolnih 
sestojev leta 1988 
a) koničast vrh (kot < 35°) b) zaobljen vrh (35° s kot < 50°) 
c) zaobljen vrh (50° s kot< 70°) č) top vrh (kot ~ 70°) 
74 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
Jelke s topim vrhom so bile leta 1988 najmočneje poškodovane. Njihove krošnje so bile 
najpogosteje krajše od polovice dolžine debla in močno osute. Pri četrtini jelk iz te 
skupine smo določili osutost, večjo od 60 %. Od prvotne krošnje takih jelk je ostal le 
skelet vej, ki so ga poraščali močni adventivni poganjki. Iglice v primarni krošnji teh 
dreves so bile bolj pogosto porumenele kot pri drugih jelkah, vendar zbrani podatki ne 
dovoljujejo podrobnejše primerjave, saj smo porumenelost iglic določili le pri 4 % dreves 
v vzorcu. 
Razlike med skupinami jelk, ki jih določa današnja poškodovanost krošenj, potrjuje tudi 
potek njihovega debelinskega priraščanja. Analizirali smo letni debelinski prirastek v 
desetletnih obdobjih od leta 1946 do 1975 in v obdobju od leta 1976 do 1988. 
mm/leto a) mm/l<llo b) 
4,------------------, 4.---------------, 
-- • .... -+- 2,....... -........ , .. 
N 33 " 31 H 13 3.5 - - -•------·-·- ---------" 10 1& 
3 .. --- --- ----------------------------··-··· 
2.5 -·· · · --- -----·-- -
2 
1.15 
o,__ ___ _,__ __ ~---~ 
19411-1955 1961HHl5 190S-19715 19711-1988 
,.____ __ ...__ __ __.__ __ _, 
19411-1111515 191511-1N15 191111-1976 19711-1888 
0800BJE OBDOBJE 
Slika 5: Letni debelinski prirastek različno poškodovanih jelk ( a) in smrek (b) od leta 
1946 do 1988 
Razlike med primerjanimi obdobji smo preizkusili le pri jelkah, ki so imele leta 1988 
manj kot četrtino osutih iglic v krošnji. Pri teh drevesih smo z analizo variance za odvisne 
vzorce potrdili značilno zmanjšanje letnega debelinskega prirastka v zadnjih štiridesetih 
letih (F = 14,1 ***). Podobno se je zmanjšal tudi letni debelinski prirastek jelk, ki so 
imele leta 1988 od 25 do 44 % osutih iglic v krošnji. Prirastek pri teh drevesih je bolj 
upadel kot pri danes nepoškodovanih jelkah, razlike v priraščanju pa so nastale že v 
obdobju 1956-1965. Do leta 1988 se je ta razlika povečala, tako da st,a bili oceni letnega 
debelinskega prirastka jelk z osutostjo 25-44 % in 45-59 % v zadnjem primerjanem 
obdobju skoraj enaki. Primerjava z močneje poškodovanimi jelkami je verjetno 
popačena, ker so pri takih drevesih pogosto izpadali prirastni plašči (TORELLI in drugi 
1986). Ob upoštevanju te omejitve sklepamo, da je bila debelinska rast jelk z osutostjo 
nad 60 % slabša, kot jo prikazuje slika 5. 
Ob integralni gozdni inventuri v letu 1985 smo ugotovili, da se debelinski prirastek 
dreves manjša s stopnjevanjem poškodovanosti krošnje (HOČEVAR, HI.ADNIK 
1988). To ugotovitev smo potrdili tudi s podatki iz kontrolnih sestojev. Z analizo 
kovariance smo izločili vpliv premera dreves in v obdobju 1976-1988 primerjali vrednosti 
75 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
letnega debelinskega prirastka različno poškodovanih jelk. Kljub verjetnemu popačenju, 
ki je posledica izpadanja prirastnih plaščev, so bile razlike v priraščanju jelk značilne 
(F<0,01). Zanesljivo oceno rasti teh dreves bi bilo mogoče izdelati le z 
dendrokronološko raziskavo, toda tudi izsledki manj natančne analize nakazujejo, da je 
propadanje jelke dolgotrajen proces. 
To domnevo ·smo preverili tudi tako, da smo primerjali prsne premere jelk po 
posameznih stopnjah poškodovanosti. Srednji premer se je značilno zmanjšal z 
naraščajočo osutostjo krošnje le v drugem kontrolnem sestoju. Jelke prvega in četrtega 
kontrolnega sestoja so imele v vseh razredih poškodovanosti podobne srednje premere. 
V drugih treh sestojih je bil srednji premer močno poškodovanih jelk manjši od 
sestojnega povprečja. 
Nizki so bili presenetljivo srednji premeri nepoškodovanih dreves v tretjem, četrtem in 
petem kontrolnem sestoju. Po primerjavi premerov teh dreves sklepamo, da sta bili leta 
1988 nepoškodovani dve različni skupini jelk. Prva skupina je imela manjše premere - od 
26 do 36 cm, drugo skupino pa so sestavljale debelejše jelke, od 44 do 58 cm premera v 
prsni višini. Jelke druge skupine so verjetno ostanek najvitalnejšega dela populacije, prva 
skupina jelk pa se je prebila v sestojno streho zaradi boljših pogojev rasti, ki so nastali po 
poseku poškodovanih dreves. Tako sklepanje dopolnjuje tudi analiza odvisnosti med 
stopnjo poškodovanosti in socialnim položajem jelk v kontrolnih sestojih. 
DELEŽ DREVES a) 
100,--------,-...,~.....-...--.-...--. 
< 10'11, 10-24'11, 25-44'11, 45-69'11, t 60'11, 
POŠKODOVANOST 
DELEŽ DREVES b) 
100'11,r-T---,--,--"T"--.---.--..-~ 
76'11, 
.. 
50„ 
25'. 
o, 
< 10 1ft 10-24 1ft 25-'4 1ft t 45 '-
POŠKODOVANOST 
D NADRASLC 
l:Z:J SORASLO 
9 POORASLC 
Slika 6: Porazdelitev jelk ( a) in smrek (b) po socialnih položajih in stopnjah 
poškodovanosti. Drevesa v kontrolnih sestojih leta 1988 
Več kot polovica podraslih jelk (57%) je imela leta 1988 nepoškodovano ali le rahlo 
poškodovano krošnjo, zato je upravičena domneva o vrasti vitalnejših jelk v sestojno 
streho. Porazdelitev po stopnjah poškodovanosti nakazuje, da je mogoče tudi jelke pod 
sestojno streho razvrstiti v dve osnovni skupini. Poleg manj poškodovanih jelk so v 
76 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
sestojih ostala tudi izločena drevesa, ki kljub močni osutosti iglic vztrajajo pod sestojno 
streho. 
Porazdelitvi soraslih in nadraslih jelk sta podobni. V vzorcu petih kontrolnih sestojev so 
med nadraslimi drevesi prevladovale jelke z osutostjo od 25 do 44 %, nepoškodovanih in 
močno poškodovanih jelk je bilo malo in skoraj enako. Pri soraslih drevesih je bil delež 
najmočneje poškodovanih jelk dvakrat večji kot pri nadraslih, toda na podlagi te razlike 
ne moremo z gotovostjo sklepati o manjši vitalnosti soraslih dreves. 
Opozorilo ponuja primerjava srednjih premerov jelk po različnih stopnjah 
poškodovanosti. Kljub temu, da smo pri primerjavi srednjih premerov upoštevali le 
drevesa v sestojni strehi, so bile razlike med sestoji verjetno posledica drugačne sestojne 
zgradbe in preteklega razvoja. Po opisih v gozdnogospodarskih načrtih je bila sestojna 
zgradba v preteklosti podobna prebiralni, močno pa so jo spremenile naravne katastrofe 
in gospodarjenje po novem. Razvrščanje jelke po socialnih položajih zato ni imelo take 
teže kot pri drevesih, ki so se razvijala v enodobnih ali enomernih sestojih. 
3.1.4 Poškodovanost smreke 
Pri terenskem delu smo v krošnjah smrek ocenjevali manj znakov kot v krošnjah jelk. Po 
pregledu zbranih podatkov smo ugotovili, da s pomočjo teh znakov ne moremo določiti 
skupin, ki bi se razlikovale po obliki smrekine krošnje. Edini znak, na podlagi katerega 
smo sklepali o poškodovanosti smreke, je bil delež osutih iglic v krošnji. Porumenelost 
iglic smo določili le pri treh smrekah v sestojni strehi. Tudi z dolžino krošenj je bilo 
nemogoče opredeliti različne tipe propadajočih dreves. Večina smrek v vzorcu (84%) je 
imela krošnjo daljšo od polovice dolžine debla, pri drugih so bile krošnje dolge od četrt 
do polovice debla. Kratko krošnjo smo določili le pri eni smreki v sestojni strehi. 
Podobno kot pri jelki smo določili velik delež dreves s polomljenim vrhom tudi pri 
smreki (24% ), toda deleži osutih iglic v krošnjah leta 1988 niso bili odvisni od teh 
poškodb. 
Poškodovanost smreke smo analizirali s primerjavo debelinske rasti dreves z različnim 
deležem osutih iglic v krošnji. Podobno kot pri jelki smo primerjali srednji premer smrek 
po posameznih stopnjah poškodovanosti. V prvih dveh kontrolnih sestojih smo v vzorcu 
zajeli le osem smrek, zato smo se pri analizi omejili na drevesa v strehi 3., 4. in 5. 
kontrolnega sestoja. Srednji premer nepoškodovanih dreves je bil značilno manjši od 
premera dreves ostalih stopenj poškodovanosti (P<0,001; Scheffejev preizkus razlik). 
Najdebelejša drevesa v vzorcu so imela najmočneje osuto krošnjo, razlikovala pa sta se 
tudi srednja premera dreves z osutostjo 10-24 % in 25-44 %. V teh sestojih sem najnižji 
srednji premer izračunal tudi pri nepoškodovanih jelkah, toda povečevanje osutosti 
jelkine krošnje ob naraščanju prsnega premera ni bilo značilno v nobenem od treh 
sestojev. 
77 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
Preglednica 5: Srednji premeri različno poškodovanih smrek v 3., 4. in 5. kontrolnem 
sestoju leta 1988 (Drevesa v sestojni strehi, d1,3 - premer v prsni višini, 
interval - meje zaupanja pri 5 % tveganju, N - število dreves) 
Stopnja osutosti krošnje dl,3 (cm) Interval N 
1 ( < 10%) 34,3 30,8-37,8 15 
2(10-24 %) 44,0 39,6-48,4 27 
3 (25-44 %) 50,1 47,2-53,0 43 
4( > 45 %) 50,3 45,6-55,0 21 
Skupaj 46,4 44,3-48,5 106 
Drugačna kot pri jelki je· bila tudi porazdelitev smrek po stopnjah poškodovanosti in 
socialnih položajih•· (Slika 6b ). Odvisnost med socialnim položajem smrek• v sestojni 
strehi (sorasla in nadrasla drevesa) in poškodovanostjo njihovih krošenj v letu 1988 je 
bila značilna ( x2 = 14,7**). Nadrasle smreke v sestojih so bile bolj poškodovane kot 
sorasle. 
Krošnje nadraslih in soraslih dreves so bile leta 1988 sproščene, saj smo določili 
utesnjenost z dveh ali več strani le pri 13 % smrek v sestojni strehi. Kljub temu sklepamo, 
da so bile nadrasle smreke močneje izpostavljene vplivom iz okolja kot sorasla ali 
podrasla drevesa. To domnevo potrjujeta večja osutost najdebelejših smrek in značilno 
zmanjšanje osutosti pri tanjših smrekah v sestojni strehi. Tudi pri drevesih pod sestojno 
streho so prevladovale smreke z nepoškodovano ali le rahlo poškodovano krošnjo. 
Oceno glede propadanja smreke smo dopolnili z analizo, kako so priraščala drevesa po 
posameznih stopnjah poškodovanosti krošenj v letu 1988. Potek letnega debelinskega 
prirastka smo ocenili v enakih obdobjih kot pri jelki - od leta 1946 do leta 1988 ( slika 5b ). 
Med leti 1966 in 1975 je pričel strmo upadati letni debelinski prirastek smrek, ki so imele 
leta 1988 močno poškodovane krošnje ( osutost >45 % ). Zaradi majhnega vzorca močno 
poškodovanih dreves smo pri analizi variance za odvisne vzorce združili smreke, ki so 
imele leta 1988 nad četrtino osutih iglic v krošnji. V primerjanih obdobjih se je 
priraščanje teh dreves značilno razlikovalo (F = 3,3*), zato je utemeljena domneva, da 
se je zmanjšal debelinski prirastek poškodovanih smrek. Prirastek smrek z osutostjo do 
25 % je pričel upadati šele v zadnjem primerjanem obdobju - od leta 1976 do 1988. V 
tem obdobju je upadel podobno kot letni debelinski prirastek močno poškodovanih 
smrek. Zmanjšanje prirastka nepoškodovanih ali le rahlo poškodovanih smrek od leta 
1975 do leta 1988 ni bilo tako veliko, da bi se priraščanje teh dreves v posameznih 
obdobjih značilno razlikovalo. 
Razlike v priraščanju treh opisanih skupin niso le posledica njihove različne razvojne 
starosti, kot bi bilo mogoče sklepati po analizi odvisnosti med premerom dreves in 
78 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
stopnjo poškodovanosti v letu 1988. Po izločitvi vpliva premera smo potrdili domnevo, 
da se je priraščanje poškodovanih smrek v obdobju 1976-1988 značilno razlikovalo 
(F <0,05) od manj poškodovanih ali nepoškodovanih. 
3.2 Propadanje sestojev 
3.2.1 Zgradba in razvoj kontrolnih sestojev 
Ko smo ocenjevali spremembe pri poškodovanih smrekah in jelkah od leta 1985 do leta 
1988, smo primerjali le stanje posameznih dreves, pravo podobo o dinamiki propadanja 
pa je. mogoče oblikovati le z upoštevanjem zgradbe sestojev in njihovega preteklega 
razvoJa. 
S podatki iz terenskih vzorčnih ploskev smo izračunali ocene gostot v kontrolnih sestojih 
in ocenili vrednosti rastiščnih indeksov Slso, ki podajajo zgornjo višino sestojev pri 
petdesetih letih starosti (Preglednica 1 ). Za vsako vzorčno ploskev smo izračunali ocene 
rastiščnih indeksov na podlagi starosti, višine in premerov vladajočih dreves, ki niso 
imela vidno poškodovanih vrhov (ROČEV AR 1990). Na podlagi rastiščnih indeksov 
smo za vsako vzorčno ploskev izračunali prilagojene tablične vrednosti temeljnice in 
lesne zaloge. Ker nismo analizirali čistih sestojev posameznih drevesnih vrst, smo pri 
izračunu upoštevali deleže smreke, jelke in listavcev v skupni temeljnici 10 arske ploskve. 
Prilagojeni vrednosti sta seštevek tabličnih podatkov za jelko, smreko in listavce, 
tehtanih z deležem posamezne drevesne vrste v skupni temeljnici vzorčne ploskve. 
Rastiščnih indeksov za listavce v kontrolnih sestojih nismo ocenjevali, ker so se do leta 
1988 s krošnjami le redko prebili v vladajoč položaj v sestojni strehi. Pri izračunu 
prilagojenih tabličnih vrednosti smo delež listavcev izračunali s podatki za bukev pri 
SI50= 15. Uporabili smo računalniški paket za obdelavo podatkov na stalnih vzorčnih 
ploskvah (HOČEVAR 1990). 
Kljub širokim intervalom zaupanja so bile prilagojene ocene tabličnih gostot v vseh 
kontrolnih sestojih višje od ocen dejanskih vrednosti. Ocene zgornjih višin dreves pri 
petdesetih letih starosti smo izračunali na podlagi preostalih najdebelejših jelk in smrek v 
sestojih. Te vrednosti so verjetno nižje od ocen, ki bi jih izračunali v ohranjenih sestojih. 
Le na štirih vzorčnih ploskvah ocena temeljnice ni bila manjša od prilagojene tablične 
vrednosti. Največje razlike smo ugotovili v tretjem kontrolnem sestoju, kjer sta oceni 
lesne zaloge in temeljnice v letu 1988 dosegli le 60 % tabličnih vrednosti. Podobno kot 
pri gostoti glede na število dreves (SDI) smo tudi pri primerjavi s tablično temeljnico 
ocenili, da je bil najbolj ohranjen peti kontrolni sestoj. Ocena temeljnice v tem sestoju je 
leta 1988 dosegla 80 % tablične vrednosti. 
V tem letu so bili vsi sestoji podobni enomernim, izrazite vertikalne razgibanosti ni bilo 
več opaziti. Ob izračunu gostot v kontrolnih sestojih smo preverili smiselnost odločitve, 
da bomo pri analizi posameznih tipov dreves, ki propadajo, upoštevali le drevesa v strehi 
sestojev. Na petdesetih vzorčnih ploskvah, ki skupaj predstavljajo površino petih 
79 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
hektarov, smo izmerili in ocenili 1901 drevo. Temeljnica jelk pod sestojno streho v 
nobenem sestoju ni bila večja od petine skupne temeljnice te drevesne vrste. Večina 
ocenjenih jelk je imela krošnje razvite v strehi sestojev. Tudi pri smreki so sorasla in 
nadrasla drevesa predstavljala glavnino temeljnice v vzorcu. V sestojno streho so se 
prebili tudi bukev in redki plemeniti listavci, predvsem gorski javor. Delež drugih 
listavcev je bil zelo majhen, saj smo na vzorčni površini petih hektarov odkrili 46 brestov 
ter posamezne jerebike in mokovce v polnilnem sloju. Zaradi vrzelastega sklepa krošenj 
je bukev vztrajno prodirala iz polnilnega sloja v sestojno streho. Najmočneje je bila 
zastopana v sestojni strehi četrtega kontrolnega sestoja, v drugih sestojih pa je rasla 
predvsem v polnilnem sloju. 
Krošnje soraslih j_n nadraslih dreves so bile . le redko utesnjene. Pri terenskem 
ocenjevanju smo le na erti xzo,rčni ploskvi določili rahel sklep krošenj, drugod so 
prevladovali vrzelasti _ sestoji in sestoji. s j>i:etrganim sklepom. Pri jelki je imelo 79 % 
dreves v sestojni strehi neu_tesrtjeno ali' le z ene strani utesnjeno krošnjo. Še večji je bil 
delež takih krošenj pri smr~Jd (87% ). Listavci so bilfv sestojni strehi bolj utesnjeni. Le 8 
% dreves je ime]o neutesnjeno krošnjo, z dveh ali več strani pa so bile utesnjene krošnje 
60 % dreves v vzorcu. Večja utesnjenost je posledica vraščanja listavcev v sestojno 
streho, v kateri so številne vrzeli nastale zaradi sanitarnih posekov propadajoče jelke, v 
preteklosti pa sta sestojno zgradbo razbili naravni katastrofi v letih 1965 in 1975. 
O poškodbah zaradi mokrega snega in žleda še danes pričajo tudi drevesa, zajeta v 
vzorcu kontrolnih sestojev. Poškodovana so bila drevesa vseh socialnih položajev. Leta 
1988 je imela petina dreves v vzorcu kontrolnih sestojev polomljen vrh, nagnjeno deblo 
ali poškodbe v krošnji. V vzorcih drugega, tretjega in četrtega kontrolnega sestoja smo 
mehanske poškodbe določili pri četrtini dreves. Nižja deleža dreves z mehanskimi 
poškodbami smo določili v prvem (19%) in petem sestoju (14% ). Najmočneje je bila 
poškodovana jelka (26 % dreves v vzorcu), deleža poškodovanih smrek in listavcev pa 
sta bila manjša (18 % ). 
Zaradi naravnih katastrof in propadanja jelke so današnji sestoji Je boren ostanek 
nekdanjih jelovo-bukovih gozdov. Njihovo propadanje potrjuje tudi analiza, kako so se 
razvijale lesne zaloge od leta 1965 do leta 1988, ki smo jo izdelali s primerjavo podatkov 
iz gozdnogospodarskih načrtov in . terenskega snemanja v kontrolnih sestojih. V 
gozdnogospodarskih načrtih nismo našli podatkov o temeljnici sestojev v vseh 
desetletnih obdobjih, lahko pa smo primerjali hektarsko lesno zalogo in deleže lesne 
zaloge po debelinskih razredih. Podatke o hektarski lesni zalogi iz let 1965 in 1975 smo 
korigirali s pomočjo sestojnih kart, izdelanih s fotointerpretacijo letalskih posnetkov. 
Hektarska lesna zaloga se je do leta 1988 zmanjšala v vseh kontrolnih sestojih, 
spremenila pa se je tudi struktura lesne zaloge po debelinskih razredih. V prvih štirih 
sestojih je bil razvoj podoben, peti kontrolni sestoj pa se od vseh razlikuje po 
najmanjšem padcu lesne zaloge. V tem sestoju je bila najmanjša tudi razlika med 
ocenama tablične in sestojne temeljnice. Značilno zmanjšanje lesne zaloge iglavcev po 
letu 1975 smo odkrili v prvem, tretjem in četrtem kontrolnem sestoju. Leta 1988 je bila v 
80 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
teh sestojih zgornja meja ocene lesne zaloge pri 5 % tveganju manjša od lesne zaloge 
iglavcev v letu 1975, ko je bila zadnjič v celoti opravljena polna premerba po odsekih. 
m3/ho 
500-.--------------------. 
1 - IGLAVCI c:J LISTAVCI 1 
,400 
300 
200 
100 
o 
65 75 ee 65 75 ee 65 75 ee t5 75 ee 65 75 ee 
1.SESTOJ 2.SESTOJ 3.SESTOJ 4.SESTOJ 5.SESTOJ 
Slika 7: 
Razvoj lesnih zalog v kontrolnih sestojih od leta 1965 do leta 1988 
65 75 88 
1.SESTOJ 
- ~ 50 cm CZZl 30--49 cm D 10-29 cm 
65 75 88 
2.SESTOJ 
65 75 88 
.3.SESTOJ 
65 75 88 
4.SESTOJ 
65 75 88 
5.SESTOJ 
Slika 8: Deleži lesne zaloge iglavcev po debelinskih razredih v kontrolnih sestojih od 
leta 1965 do leta 1988 
81 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
Struktura lesne zaloge iglavcev se je v vseh kontrolnih sestojih močno spremenila. 
Povsod se je povečal delež lesne zaloge dreves, debelejših od 50 cm. Največja deleža teh 
dreves sta bila v lesni zalogi prvega (52 %) in drugega kontrolnega sestoja (58 %), v 
drugih sestojih pa je bil ta delež manjši od polovice. Delež lesne zaloge prvega 
debelinskega razreda se je navkljub urejevalčevi želji po prebiralni strukturi zmanjšal že 
pred katastrofalnimi poškodbami sestojev pozimi leta 1975. čeprav je sestojni sklep 
postal vrzelast, ·pogosto celo pretrgan, se delež lesne zaloge pivega debelinskega razreda 
do leta 1988 ni povečal v nobenem kontrolnem sestoju. 
3.2.2 Prostorska razporeditev poškodovanosti 
Ko smo analizirali, kakšne spremembe so nastale pri poškodovanih drevesih v triletnem 
obdobju, smo izračunali pri oceni deležev poškodovanih jelk in smrek v kontrolnih 
sestojih veliko vzorčno napako. Poškodovanost obeh drevesnih vrst je bila v prostoru 
zelo heterogena. Na posameznih vzorčnih ploskvah smo pogosto od.krili drevesa skrajnih 
stopenj poškodovanosti, od nepoškodovanih jelk z močno razvito krošnjo do propadlih 
jelk, ki so vztrajale le še z redkimi živimi vejami v krošnji. Kljub temu smo domnevali, da 
bo zaradi velikega števila vzorčnih ploskev mogoče vsaj grobo oceniti razporeditev 
poškodovanosti v prostoru. To oceno smo izdelali na podlagi izračunanih vrednosti 
posameznih vzorčnih ploskev. Na vsaki 10 arski vzorčni ploskvi smo za smreko in jelko v 
sestojni strehi ločeno izračunali dva kazalca poškodovanosti: 
- povprečno osutost dreves, 
- indeks poškodovanosti, ki ga določa razmerje med deležem poškodovanih dreves 
( osutost > 25 % ) in celotnim številom jelk ali smrek na vzorčni ploskvi. 
Pri izračunu obeh kazalcev nismo upoštevali sušic. Ploskovne vrednosti za jelko smo 
izračunali v vseh kontrolnih sestojih, za smreko pa le v tretjem in petem sestoju. V drugih 
sestojih je bil delež smreke premajhen, da bi bili lahko izračunali vrednosti obeh 
kazaJcev za posamezne vzorčne ploskve. 
Preglednica 6: Srednje vrednosti indeksa poškodovanosti (1) in povprečne osutosti 
(PO) jelke in smreke v kontrolnih sestojih leta 1988 (N - število vzorčnih 
ploskev, KV -koeficient variacije) 
Jelka Smreka 
sestoj KV% PO KV% N KV% PO KV% N 
1 75 29 36 23 10 
2 85 16 38 22 10 
3 75 47 44 46 9 64 54 30 43 9 
4 76 30 38 29 10 
5 60 43 30 39 10 49 78 23 50 9 
82 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
Kontrolni sestoji se med seboj niso značilno razlikovali glede na oceno srednjih vrednosti 
indeksa poškodovanosti (Kruskal-Wallisov test). Tudi pri primerjavi povprečnih osutosti 
pri jelkah na vzorčnih ploskvah nismo odkrili značilnih razlik med sestoji. Podobno velja 
za smreko v petem in tretjem kontrolnem sestoju. Visoki koeficienti variacije nakazujejo 
velike razlike med vzorčnimi ploskvami v posameznih kontrolnih sestojih. 
Vrednosti povprečnih osutosti in indeksov poškodovanosti na petdesetih vzorčnih 
ploskvah smo analizirali tudi glede na: ocenjeno globino tal na vzorčnih ploskvah, obliko 
reliefa, nagib terena, nadmorsko višino, ekspozicijo, lego vzorčne ploskve v sestoju ( na 
robu pomladitvene površine, v strnjenem sestoju). Značilne koncentracije poškodb smo 
odkrili le pri različni globini tal na vzorčnih ploskvah. Na globokih tleh je bila povprečna 
osutost jelke manjša kot na plitvih skeletnih tleh (P < 0,01; Mann-Whitneyev test). 
Visoke povprečne osutosti pri jelkah smo izračunali tudi na vzorčnih ploskvah, ki ležijo 
na pobočju ali grebenu hriba. Ta ugotovitev dopolnjuje domnevo o vplivu različne 
globine tal na poškodovanost jelke. Globoka tla so razvita predvsem na ravnicah, v 
kotanjah in tudi na prelomih pobočja, zato je bila povprečna osutost jelke na takem 
terenu manjša. Na pobočjih so talne razmere skromnejše, večja pa je tudi izpostavljenost 
neugodnim klimatskim razmeram. 
Pri smreki smo o prostorski razporeditvi poškodovanosti sklepali na podlagi vzorčnih 
ploskev v tretjem in petem kontrolnem sestoju. Število ploskev in delež smreke v vzorcu 
sta bila premajhna, da bi bili lahko oblikovali trditev o vplivu rastišča ali različnih leg 
vzorčnih ploskev na poškodovanost smreke. Na pobočju in grebenu hriba v tretjem 
kontrolnem sestoju so bile smreke močneje poškodovane kot v manj izpostavljenih 
legah. Ostre klimatske razmere in obe naravni katastrofi so bili verjetno odločilnejši od 
talnih razmer, izpostavljenost na pobočju ali grebenu pa usodnejša od razlik, o katerih bi 
sklepali s primerjavo nagibov terena ali oblike reliefa. 
3.2.3 Ocena mortalitete dreves v kontrolnih sestojih po letu 1985 
Zanesljivo oceno o mortaliteti dreves v jelovo-bukovem gozdu bi bilo mogoče podati le v 
sestojih, ki so bili prepuščeni naravnemu razvoju. V gospodarskem gozdu je ta ocena 
popačena zaradi sanitarnih posekov, pri katerih v sestojih sekajo poškodovana in 
propadla drevesa. Z zaporednim snemanjem smo o mortaliteti dreves v kontrolnih 
sestojih sklepali na podlagi deležev propadlih dreves v dveh časovnih presekih. 
že pri izdelavi karte poškodovanosti gozdnih sestojev leta 1985 smo ocenili, da se sestoji 
razlikujejo tudi po deležu sušic. Takrat smo v oddelku 92, v katerem leži prvi kontrolni 
sestoj, v vzorcu 823. dreves jelke in smreke odkrili le eno sušico. V oddelku 129, kjer smo 
postavili peti kontrolni sestoj, smo ocenili 765 jelk, kar 2 % dreves v vzorcu pa je bilo 
sušic. 
83 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
Na podlagi parnih primerjav na letalskih posnetkih iz let 1985 in 1988 smo ugotovili, da 
je bila v tem obdobju intenzivnost sanitarnih posekov v sestojih različna. Na stalnih 
vzorčnih ploskvah smo le v treh kontrolnih sestojih odkrili po letu 1985 posekana 
drevesa. V tretjem in četrtem sestoju nismo odkrili posekanih dreves na nobeni od 
desetih ploskev, v drugem in petem sestoju smo jih odkrili na eni, v prvem pa kar na 
sedmih vzorčnih ploskvah. Kljub sanitarnim posekom smo v petem kontrolnem sestoju 
na treh vzorčnih ploskvah na letalskih posnetkih iz leta 1985 in 1988 odkrili iste sušice 
jelke. Na podlagi trenutnega stanja v sestojih bi bilo sklepanje o mortaliteti dreves 
varljivo, boljšo oceno je mogoče oblikovati le s stalnim spremljanjem propadanja dreves. 
Na stalnih vzorčnih ploskvah smo odkrili le tri drevesa, ki so propadla po letu 1985, zato 
smo oceno mortalitete raz.širili na celotno površino kontrolnih sestojev. 
Preglednica 7: Število sušic v kontrolnih sestojih leta 1985 in 1988 in ocena 
poškodovanosti dreves, ki so propadla po letu 1985 (Poškodovanost 
1985 - ocena osutosti krošnje v%, P - površina sestoja, stare sušice -
drevo je propadlo že pred snemanjem 1985, vendar je ostalo v sestoju 
do leta 1988) 
Poškodovanost 1985 Sušice 
sestoj P(ha) 30-39 40-49 50-59 60-69 70-79 80-89 >90 1988 1985 stare 
1 24,9 1 1 8 o 
2 16,7 4 4 2 10 5 o 
3 15,8 1* 3,2* 1 1 1 15 13 6 
4 9,5 1 1 1 1 4 4 o 
5 166 1* 2* 1 3 6 7 65 55 45 
* ocena poškodovanosti smreke, drugi poda.tki. so ocene za jelko. 
V prvih štirih kontrolnih sestojih je bilo sušic v obeh letih malo, povprečno niti ena na 
hektar površine. Izstopal je peti kontrolni sestoj, kjer smo na letalskih posnetkih iz leta 
1985 našli 55 sušic, leta 1988 pa je bilo v sestoju že 65 propadlih dreves - povprečno 4 
sušice na hektar. 
S parnimi primerjavami dreves na letalskih posnetkih iz leta 1985 in 1988 smo ovrgli 
domnevo, da jelke in smreke v tem kontrolnem sestoju propadajo hitreje kot v drugih. 
Kar 45 sušic iz leta 1988 je propadlo pred več kot tremi leti, saj smo na starejših 
posnetkih opazili, da so bila ta drevesa smreke in jelke suha že leta 1985. Na posnetkih iz 
tega leta smo odkrili tudi 1 O sušic, ki jih po treh letih ni bilo več mogoče opaziti. Drevesa 
v bližini ceste so gotovo posekali, druge sušice so se verjetno podrle ali so jih zastrle 
krošnje preostalih dreves. Podatek, da se je v petem kontrolnem sestoju po letu 1985 
posušilo 20 dreves (17 jelk in 3 smreke), ne dovoljuje sklepanja o večji mortaliteti dreves 
v tem sestoju. Zaradi težje dostopnosti so sanitarno manj pogosto sekali. Edina vzorčna 
ploskev v petem kontrolnem sestoju, na kateri smo pri terenskem delu opazili sveže 
panje posekanih dreves, je ležala blizu gozdne ceste. Sušice, starejše od treh let, smo 
odkrili še v tretjem sestoju, toda tudi tukaj so ostale le na težko dostopnih mestih. Dve 
tretjini sušic smreke in jelke v tem sestoju smo odkrili na grebenu hriba. V delu 
84 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 38 
kontrolnega sestoja, ki leži na pobočju in v dolini, smo odkrili le pet propadlih dreves. V 
drugih sestojih so sušice. pogosteje sekali, saj v nobenem nismo odkrili dreves, ki bi 
propadla že pred letom 1985. V petem kontrolnem sestoju v triletnem obdobju ni bilo 
sanitarnih posekov, ki bi bili spremenili podobo poškodovanosti, zato ponuja ta sestoj 
dobro oceno o mortaliteti dreves po letu 1985. Na površini 16,6 ha so v triletnem 
obdobju propadle le jelke z močno poškodovano krošnjo. To se je zgodilo tudi s tremi 
smrekami, vendar je po oceni, koliko so bile poškodovane njihove krošnje leta 1985, 
težko sklepati o vzrokih za propad. Zaradi sanitarnih posekov je bilo leta 1988 v drugih 
sestojih malo propadlih dreves. Na podlagi preostalih sušic v letu 1988 sklepamo, da so v 
teh sestojih propadle predvsem močno poškodovane jelke. 
Več kot tri četrtine propadlih jelk (78%) je imelo že leta 1985 nad 70 % osutih iglic v 
krošnjah. Propadle so tudi manj poškodovane jelke, toda po oceni poškodovanosti na 
letalskih posnetkih ne moremo sklepati o vzrokih. V petem kontrolnem sestoju, kjer je 
bila ocena mortalitete najmanj popačena, nismo odkrili jelk z majhno osutostjo, ki bi 
propadle v triletnem obdobju. 
3.2.4 Prostorska struktura sestojnih tipov 
S pomočjo sestojnih kart smo vpeli informacije iz kontrolnih sestojev v podobo celotnega 
gozda. Na podlagi karte, ki prikazuje spremenjenost prostorske strukture sestojnih tipov 
v letu 1985 (Slika 9 c) sklepamo, da kontrolni sestoji jasno kažejo, kako propadajo 
drevesa in sestoji v gozdovih obeh revirjev. Prvi trije kontrolni sestoji delijo usodo nekdaj 
strnjenih jelovo-bukovih gozdov v Podkraju. Leta 1957 so na vsej površini tega revirja 
prevladovali sestoji jelke z majhno primesjo smreke, bukev je bila potisnjena v polnilnem 
sloju in se je le redko prebila v sestojno streho. Listavci so bili močneje primešani na 
grebenih, čiste sestoje drogovnjakov so gradili v oddelku 95 in v višjih nadmorskih višinah 
v oddelkih 81, 82 in 93. Značilne razčlenjenosti po posameznih sestojnih tipih v tem 
obdobju še ni bilo (Slika 9 a ). Edina pomladitvena površina je nastala v nekdanjem 
utrdbenem pasu italijanske vojske. Tu so se pomladili listavci, smreka in jelka. Zaradi 
prebiralnega gospodarjenja so bili sestoji jelke vertikalno razgibani. Ocenjevanje 
sklenjenosti krošenj bi bilo v takih sestojih nesmiselno, zato smo na karti iz leta 1957 
posebej označili vrzelast sklep krošenj le v tistih sestojih, kjer je bila vertikalna zgradba 
manj izrazita in se je streha sestojev že oblikovala. Prostorska razporeditev sestojnih 
tipov v Nadrtu je bila v tem obdobju bolj pestra. četrti kontrolni sestoj predstavlja 
vzhodni del revirja, kjer so bili jelki in smreki močneje primešani listavci. Proti zahodu je 
v višjih legah in. zaprtih dolinah prevladovala smreka. Njeno propadanje smo ocenili 
predvsem v petem kontrolnem sestoju. 
Do leta 1975 se prostorska struktura sestojnih tipov ni spremenila. Na karti iz tega 
obdobja (Slika 9 b) smo posebej označili le sestoje, v katerih so se povečale vrzeli v 
sestojni strehi. Na posnetkih iz leta 1975 ni bilo več mogoče opaziti poškodb, ki jih je 
povzročil v sestojih moker sneg v prejšnjem desetletju. O poškodbah smo sklepali 
posredno - na podlagi prvih večjih odprtin v sestojih in povečanega deleža vrzelastih 
sestojev. 
85 
Hladnik D.: Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves .•. 
a) 
KARTA GOZDNIH SESTOJEV V PODKRAJU IN NAORTU 
LETA 1857 
o 
Slika 9a 
b) 
2km 
SPREMEMBE Y PROSTORSKI STRUKTURI SESTOJNIH TIPOV 
P00KRAJ, NADRT 1975 
o 2km 
Slika 9b 
ED mtadovle 
II droQOVnjek 
• debeljak 
mlvrze1„t/ / 
~ prlmee listavcev 
• pomladit ..... povrilne 
~ 
~ 
• 
pcwetanje vrzeli 
vrast llat-
nespremenjeno po 
letu 1957 
Najmočneje so bili poškodovani sestoji v Nadrtu, ker paje sneg lomil predvsem drevesa 
nižjih debelinskih stopenj, so bile poškodbe sestojev po desetih letih na posnetkih manj 
opazne. V delu nekdanjega utrdbenega pasu so izsekali listavce in posadili smreko. Te 
površine in pomladitvena jedra v drugih sestojih smo označili na karti iz leta 1975. 
86 
Zbomik gozdarstva in lesarstva, 38 
c) 
SPREMEMBE V PROSTORSKI STRUKTURI SESTOJNIH TIPOV 
PODKRAJ, NADRT 1985 
o 2km 
Slika 9c 
• pomledll- povrllnll 
~ 
~ 
O ,,.,,.... __ ..,.njene) po 
letu 11115 
Podoba gozda se je povsem spremenila po letu 1976 (Slika 9 c). Zaradi poseka dreves, ki 
jih je polomil žled, so nastale velike pomladitvene površine. Leta 1985 ni bilo več 
ohranjenih jelovo-bukovih sestojev. Postali so vrzelasti, njihovo propadanje pa je 
dokončno sklenilo tudi sušenje jelke. V sestojih, kjer je bila bukev razvita v polnilnem 
sloju, se je do leta 1985 povečal delež listavcev v sestojni strehi. 
Tudi v redkih preostalih sestojih, kjer nismo določili povečanja vrzeli v sestojni strehi ali 
vrasti listavcev, se je gostota iglavcev zmanjšala zaradi propadanja jelke. O tem pričajo 
številne sušice in močno poškodovane jelke, ki smo jih ocenili leta 1985 ob izdelavi karte 
poškodovanosti gozdnih sestojev. V teh sestojih so bile spremembe verjetno manjše kot 
v drugih, zato sklepamo, da je bil njihov razvoj do leta 1985 podoben razvoju petega 
kontrolnega sestoja. 
Sestoji so močno spremenjeni, zato je verjetno nesmiselno govoriti o takih njihovih 
lastnostih, kot jih določamo v ohranjenih enodobnih ali enomernih gozdovih. 
Drogovnjaki listavcev v Podkraju in Nadrtu so bili močno poškodovani ob obeh naravnih 
katastrofah, pravih sestojev v optimalni fazi pa leta 1985 ni bilo več. Med pomlajence 
Brno leta 1985 uvrstili vse tiste odrasle sestoje, pri katerih je bil sklep krošenj pretrgan. 
Toda tudi sestoji debeljakov z rahlim ali vrzelastim sklepom so bili močno spremenjeni 
in so le slabo izkoriščali proizvodno sposobnost gozdnih rastišč. Gospodarjenje v 
propadajočih sestojih ne more upoštevati klasičnih modelov, saj so na trajnost gozda 
doslej bolj vplivale naravne katastrofe in propadanje jelke kot pa gozdarjeva 
prizadevanja. 
87 
Hladnik D.: Sprmljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
4 RAZPRAVA IN SKLEPI 
Propadanje jelke na Slovenskem spremljamo že od sredine petdesetih let. V prejšnjem 
desetletju nas je presenetilo tudi propadanje drugih drevesnih vrst, za jelko pa smo v tem 
obdobju ocenjevali, da je njen nadaljnji obstoj resno ogrožen. V delu 
gozdnogospodarske enote Podkraj-Nanos smo skušali oceniti dinamiko propadanja 
jelke in smreke prav v obdobju največje negotovosti o nadaljnjem razvoju 
poškodovanosti gozdov. Pri oceni dinamike se opiramo predvsem na rezultate parnih 
primerjav dreves na infrardečih barvnih letalskih posnetkih, posnetih leta 1985 in 1988. 
Propadanje se v tem obdobju ni bistveno spremenilo, saj deleža jelk in smrek z ocenjeno 
spremembo v poškodovanih krošnjah ne dovoljujeta domneve o splošnem izboljšanju ali 
poslabšanju poškodovanosti. Nespremenjeno stanje smo določili pri 89 % jelk in 90 % 
smrek na 10 arskih vzorčnih ploskvah. Izboljšanje ali poslabšanje stanja obeh drevesnih 
vrst je bilo odvisno od stopnje poškodovanosti krošnje. Na podlagi oblike jelkine krošnje 
in analize debelinske rasti smo oblikovali tri skupine propadajočih dreves, · ki so se 
razlikovala tudi po dinamiki propadanja v triletnem obdobju. Postavljanje meja med 
skupinami je nesmiselno, saj na rast vplivajo številni dejavniki, toda s sistematičnim 
opazovanjem znakov dreves je mogoče sklepati o njihovem dosedanjem razvoju in 
možnostih za ohranitev jelke v sestojih. Učinkovitost takega dela potrjujejo tudi ~ledki 
podobnih raziskav v raznodobnih gozdovih (ARRIAGA in drugi 1988). 
V prvo skupino smo uvrstili jelke, pri katerih smo ocenili enakomerno debelinsko rast. 
Zanje je bil značilen koničast vrh, delež osutih iglic v krošnji pa je bil manjši od tretjine 
asimilacijske površine, ki bi jo pripisali normalno olistanim jelkam. V triletnem obdobju 
smo izboljšanje v krošnji določili predvsem pri jelkah te skupine, do poslabšanja stanja 
pa je prišlo pri jelkah z močneje osuto krošnjo. Kljub dobro razviti krošnji, se je letni 
debelinski prirastek najvitalnejših jelk v zadnjih štiridesetih letih značilno zmanjšal. 
Drugo skupino jelk določata· večja osutost iglic in zaobljen vrh krošnje. Krošnje teh 
dreves so bile pogosto krajše od polovice dolžine debla, o manjši vitalnosti pa smo 
sklepali tudi na podlagi močnejšega upadanja debelinskega prirastka kot pri jelkah prve 
skupine. V triletnem obdobju smo določili izboljšanje v krošnjah jelk, ki so imele leta 
1988 do 45 % osutih iglic v krošnji. Mejna stopnja poškodovanosti, pri kateri bi bilo 
pričakovati izboljšanje ali poslabšanje, ni bila izrazita, saj smo povečano poškodovanost 
določili tudi pri jelkah z majhnim deležem odpadlih iglic (30 % ). 
V triletnem obdobju se je stanje poslabšalo predvsem pri jelkah, ki jih glede na ocenjeno 
vitalnost uvrščamo v tretjo skupino. Krošnje teh jelk so bile močno spremenjene. 
Pravega vrha ni bilo več opaziti, na deblu in vejah kratke krošnje pa so bili razviti močni 
adventivni poganjki. Značilne odvisnosti med topim vrhom, močno osuto . krošnjo in 
zmanjšanjem debelinskega prirastka potrjujejo, da so te jelke najmanj vitalne, njihovo 
propadanje pa je dolgotrajno. V triletnem obdobju so se posušile predvsem jelke iz te 
skupine, toda obseg propadanja ni bil tako močan kot smo ocenjevali po prvih 
inventurah poškodovanosti dreves. Jelke z močno poškodovano krošnjo dolgo vztrajajo 
88 
Zbornik gozdarstva in lesrstva, 38 
v sestojih, saj so triletno obdobje preživela celo drevesa, ki smo jim na posnetkih iz leta 
1985 ocenili nad 80 % odpadlih iglic v krošnji. 
Ugotovitev je nasprotna prvim poročilom o propadanju jelke na Slovenskem, ko so 
ocenjevali da je odmiranje zelo hitro - od 5 do največ 7 let, izjemoma tudi 1 O let 
(BRINAR 1964). Takrat so se močno oslabele jelke sušile posamezno in skupinsko 
vsako leto po kratkotrajnem hiranju. O propadanju so sklepali na podlagi podobnih 
sprememb v krošnji, kot jih oceniujemo danes - redke presvetljene krošnje, gnezdast vrh 
in nezdrava barva iglic (MLINSEK 1964). Mogoče je bilo propadanje v takratnem 
obdobju bolj silovito, toda spremembe v krošnji so gotovo nastajale dalj časa. O 
gnezdastem vrhu in propadanju jelke na logaški in rakitniški planoti je poročal Wraber 
že pred štiridesetimi leti (WRABER 1948). 
Novejše raziskave potrjujejo, da je iz znakov v krošnji mogoče sklepati o vitalnosti jelke. 
Najpomembnejši so: oblika vrha, osutost krošnje in število olistanih poganjkov na vejah 
(SCHUETZ in drugi 1986). Debelinska rast poškodovanih dreves se zmanjšuje hitreje 
od nepoškodovanih ali le rahlo poškodovanih, saj je na izvrtkih mogoče opaziti zelo hitro 
upadanje, ki smo ga poimenovali preskok prirastka. Pri takih drevesih so odkrili 
nesklenjene oziroma manjkajoče prirastne plašče, usihala pa je tudi njihova višinska rast 
(TOREILI in drugi 1986). 
Spremenjena oblika jelkine krošnje je posledica dolgotrajnega procesa. Zelo hitro se 
lahko osuje krošnja, toda zaobljen ali celo top vrh, kratka krošnja neutesnjenih dreves in 
številni adventivni poganjki, najmočneje razviti na močno poškodovanih jelkah, so znaki, 
ki se gotovo ne morejo razviti v kratkem obdobju. Primerjava srednjih premerov močno 
poškodovanih jelk ( osutost 60 % ) in jelk z manj osuto krošnjo (25-59 % ) odpira temeljni 
vprašanji glede raziskovanja propadanja dreves: 
- ali se je debelinska rast zmanjšala zaradi propadanja jelke, 
- ali je propadanje dreves le posledica njihovih slabših genetskih osnov, slabše 
preskrbe s hranilnimi snovmi, manjše konkurenčne sposobnosti in tudi nepravilnega 
gospodarjenja ? 
Novejše raziskave kažejo, da je bi1a debelinska rast danes močno poškodovanih dreves 
že v pretekJih obdobjih slabša kot rast dreves z nepoškodovano ali le rahlo poškodovano 
krošnjo (KENK 1990, SCHMID-HAAS 1990). V raziskavi o propadanju jelke na 
Slovenskem (TORELLI in drugi 1986) so na podlagi terenskih opazovanj oblikovali 
hipotezo, da se vitalnost jelke spreminja v skladu z mikrorastiščnimi razlikami. Zaradi 
pospeševanja jelke v preteklosti je ta zasedla širok mikrorastiščen spekter; to je 
povzročilo ostro vitalnostno diferenciacijo. Neposredne zveze med propadanjem jelke in 
floristično označenimi rastiščnimi skupinami niso dokazali. Velika variabilnost na 
vzorčnih ploskvah v kontrolnih sestojih potrjuje gornjo hipotezo. Ko smo primerjali 
povprečno osutost jelk ali srednje vrednosti indeksa poškodovanosti, nismo odkrili 
značilnih razlik v poškodovanosti med sestoji, čeprav so se rastiščno razlikovali. Na 
podlagi odvisnosti med obliko krošnje in debelinsko rastjo močno poškodovanih jelk 
89 
llladnik D.: Sprmljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
sklepamo, da je propadanje teh dreves predvsem posledica vitalnostne diferenciacije. V 
podobnih raziskavah ugotavljajo, da pri drevesih z osutostjo, ki je manjša od 20-30 % ni 
prišlo do reakcije debelinskega prirastka. Upadal je le pri močneje osutih drevesih, 
vendar zmanjšanja ne pripisujejo današnji osutosti krošnje (KONNERT, 
METIENDORF 1990). Na podlagi raziskave prirastka poškodovanih jelk in "modelne" 
rasti referenčnih dreves v Baden-Wuerttembergu sklepajo, da so razlike v priraščanju 
različno poškodovanih dreves posledica naravne diferenciacije (GERECKE 1990). 
Opazovanja med leti 1985-1991 ne dovoljujejo sklepanja o trendih ali celo različni 
hitrosti propadanja različno poškodovanih jelk. Zanesljivo je bilo ugotovljeno le 
propadanje močno poškodovanih jelk, čeprav hitrosti njihovega propadanja ni mogoče 
opisati na podlagi jasne odvisnosti med obliko krošnje ali s preprostim stopnjevanjem 
poškodovanosti. Ob presenetljivem vztrajanju jelk z nekaj živimi vejami v vrhu drevesa 
je bilo mogoče odkriti tudi jelke, ki so imele ob začetku opazovanja manj kot 60 % osutih 
iglic v krošnji, pa so v kratkem obdobju vseeno propadle. Kljub domnevi o vitalnostni 
diferenciaciji ostaja nepojasnjeno propadanje jelk, ki predstavljajo glavnino današnje 
populacije. To so drevesa, ki smo jih glede na obliko krošnje uvrstili v drugo skupino -
jelke z zaobljenim vrhom in osutostjo iglic večjo od 25 %. Potek njihovega propadanja bo 
mogoče pojasniti šele z daljšim opazovanjem, kajti pri ocenjevanju poškodovanosti 
njihovih krošenj od leta 1985 do danes ni bilo mogoče opaziti velikih sprememb. 
Na podlagi dreves v vzorcu sklepamo, da propadanje smreke poteka drugače kot pri 
jelki. Propadanje smo ocenjevali s pomočjo deleža osutih iglic v krošnji, ki je kljub 
nekaterim pomislekom ali nasprotovanjem (KANDLER 1988) pri ocenjevanju 
propadanja smreke najpogosteje uporabljeno merilo. Povezanost debelinske rasti in 
poškodovanosti krošnje pri smreki ni bila tako izrazita kot pri jelki. Letni debelinski 
prirastek poškodovanih smrek je pričel upadati med leti 1966 in 1975. V vzorcu smo 
potrdili značilno zmanjšanje tega prirastka Je pri smrekah, ki so imele leta 1988 nad 
četrtino osutih iglic v krošnji. Najmočneje je upadel letni debelinski prirastek smrek z 
osutostjo nad 45 %. V podobni raziskavi smreke na Pokljuki se je debelinski prirastek 
zmanjšal pri drevesih z osutostjo, ki je bila vega od 35 % (HOČEVAR 1988), s 
podrobno dendrokronološko analizo smreke v Saleški dolini pa so značilne razlike 
ugotovili šele pri zelo močno poškodovanih drevesih z osutostjo nad 60 % (FERLIN 
1990). Zmanjšanje priraščanja poškodovanih smrek očitno ni posledica vitalnostne 
diferenciacije o kakršni sklepajo pri močno poškodovanih jelkah na podlagi analize 
debelinske rasti. Najdebelejše smreke v vzorcu so imele tudi najmočneje osuto krošnjo. 
Podobne zakonitosti so odkrili tudi v smrekovih gozdovih, ki niso bili neposredno 
izpostavljeni onesnaževanju (FERLIN 1990). V rahlo ogroženih sestojih posrednega 
imisijskega območja so bila najbolj poškodovana drevesa prvega socialnega razreda, 
torej najvitalnejši deli populacije. Ta drevesa so bila zaradi večje izpostavljenosti 
zunanjim vplivom najbolj občutljiva. Podobne izsledke navajajo tudi na podlagi 
raziskave v sestojih smreke in jelke (METIENDORF 1988). Dominantna drevesa 
smreke so imela močneje osuto krošnjo kot jelke. Očitno so v podobnih razmerah rasle 
tudi najdebelejše smreke v Nadrtu. Do leta 1975 so gozdarji v teh gozdovih skušali 
obdržati ali ponovno oblikovati prebiralno strukturo. Po poškodbah zaradi žleda so 
90 
Zbornik gozdarstva in lesrstva, 38 
sestoji postali vrzelasti, v gozdu pa so nastale velike pomladitvene površine. Leta 1988 so 
bile krošnje večine smrek v vzorcu neutesnjene, težko pa je bilo tudi ocenjevati socialni 
položaj dreves. Nedvoumno smo ga dqločili le pri podraslih drevesih, pri vseh drugihraje 
uporabljamo oznako sestojna streha. Med drevesi gotovo ni bilo takih konkurenčnih 
odnosov, o kakršnih poročajo na podlagi prirastoslovnih raziskav v enomernih in 
enodobnih smrekovih gozdovih (KOIAR 1989). 
Za zanesljivo oceno današnje rasti smreke je primerjava med desetletnimi ali celo 
daljšimi obdobji pregrobo orodje, saj raziskave kažejo, da določitev referenčnih obdobij 
pomembno vpliva na izsledke takih primerjav (SPELSBERG 1987). Z daljšim 
spremljanjem bo potrebno analizirati tudi mortaliteto smreke in potek njenega 
propadanja. Spremembo poškodovanosti krošnje smo določili pri 1 O % dreves v vzorcu, 
razlike med letom 1985 in 1988 pa niso bile skokovite. S podobno raziskavo smreke v 
Ardenih so v obdobju od leta 1983 do 1985 ocenili spremembo pri večjem deležu smrek 
(30 % ), toda spremenjenost je bila najpogosteje posledica različne porumenelosti iglic v 
primerjanih letih (F ARCY 1989). Poslabšanje stanja smreke smo podobno kot pri jelki 
določili predvsem pri drevesih z močno osuto krošnjo. Kljub velikemu deležu dreves z 
mehanskimi poškodbami krošnje ne moremo trditi, da je poslabšanje le posledica teh 
poškodb. Delež propadlih smrek je bil v primerjavi z deležem jelk neznaten, zato je na 
podlagi podatkov v vzorcu nemogoče sklepati o odvisnosti med stopnjo poškodovanosti 
smreke in dinamiko njenega propadanja. 
O vplivu sestojne zgradbe na obseg poškodovanosti je težko sklepati zaradi naravnih 
katastrof v preteklosti in različne intenzivnosti sanitarnih posekov v sestojih. Primerjava 
med petimi kontrolnimi sestoji je pregroba, da bi lahko na podlagi njihove današnje 
zgradbe z gotovostjo sklepali o tipu sestoja, ki najuspešneje kljubuje propadanju jelke ali 
ga celo zavira. Kljub temu razlike med sestoji nakazujejo, da jelke ne propadajo povsod 
enako. Pri primerjavi kazalcev, s pomočjo katerih smo sklepali o poškodovanosti dreves 
v sestojih, je izstopal peti kontrolni sestoj. Ta je v zadnjih 25 letih doživel najmanjše 
spremembe, saj so preostali današnji sestoji najpogosteje le boren ostanek nekdanjih 
jelovo-bukovih gozdov. Njihove gostote so se zmanjšale, spremenila pa se je tudi zgradba 
sestojev. Po treh zaporednih snegolomih sredi šestdesetih let in žledu leta 1975 je gozd 
doživel drastične spremembe. Ko so posekali polomljena drevesa, so nastale velike 
pomladitvene površine, preostali sestoji so postali vrzelasti, sklep krošenj se je čedalje 
bolj odpiral tudi zato, ker so sekali propadajoče jelke. Krošnje jelk in smrek v sestojni 
strehi so postale sproščene, saj bukev ni zmogla zapolniti nastalih vrzeli. Take 
spremembe so gotovo vplivale tudi na rast jelke in smreke. Že v prvih raziskavah 
propadanja jelke na Slovenskem so opozorili, da je bilo sušenje te drevesne vrste 
površinsko najbolj razširjeno v sestojih, kjer so v preteklosti močneje sekali (MLINŠEK 
1964). V sočasno nastali študiji so poseben pomen prisodili neugodnemu klimatskemu 
odmiku h kontinentalnosti, jelka pa naj bi se umikala močnejši bukvi tudi zaradi 
mikroklimatskih sprememb, ki podpirajo menjavo vrst (BRINAR 1964). Novejše 
raziskave v prebiralnih gozdovih jelke in smreke v Schwarzwaldu potrjujejo domnevo o 
vplivu premočnih posekov na rast dreves (SPIECKER 1986). V sestojih, kjer so močneje 
sekali, se je prirastek dominantnih dreves zmanjšal. Ta se je sicer povečal pri razvojno 
91 
Hladnik D.: Sprmljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
mlajših drevesih (vzpenjači), toda premočni posegi v sestojih so očitno kvarno vplivali na 
rast preostalih dreves v sestojni strehi. 
Zaskrbljujoče je vprašanje, kako bi spremenjeni sestoji kljubovali podobnim naravnim 
katastrofam, kot sta jih prizadeli v šestdesetih in sedemdesetih letih. Kako so okrnjene 
splošnokoristne funkcije visokokraškega gozda, v katerem se je spremenila zgradba 
sestojev, zazevale pa so tudi grozeče vrzeli, ne znamo niti oceniti. Doslej smo se pri oceni 
propadanja omejili predvsem na izgube, ki jih je utrpela lesnoproizvodna funkcija 
gozdov. Z integralno foto-terestrično inventuro v letu 1985 smo ocenili, da se je zaradi 
visokega deleža poškodovanih jelk in vrzelaste zgradbe sestojev proizvodna zmogljivost 
zmanjšala na 57 % prirastka zdravega jelovega gozda na istem rastišču (ROČEV AR, 
HI.ADNIK 1988). Jelke ne bo mogoče v celoti nadomestiti s smreko, čeprav raziskave 
kažejo, da bi ta lahko imela pomembno vlogo pri ohranitvi gospodarskega gozda na 
visokem krasu (PERKO 1989). Verjetno ni mogoče preprečiti, da jelka in smreka ne bi 
propadali, toda razlike med sestoji opozarjajo na pomen gospodarjenja pri ohranitvi 
obeh drevesnih vrst v sestojih. Ob širjenju pomladitvenih površin izginjajo tudi 
najvitalnejša drevesa. Tam, kjer sestoji niso že povsem izvotljeni s številnimi 
pomladitvenimi jedri, bi bila primernejša drugačna umetna obnova. Redke, stare jelove 
sestoje, ki se naravno ne obnavljajo in ne izkoriščajo rastiščnega potenciala, je bolje 
obnoviti s podsadnjo (PERKO 1989). Pri tej obliki obnove v sestojih posekamo vsa 
močno poškodovana drevesa, ohranimo pa jelke, ki kljubujejo propadanju. 
Po oceni sprememb v triletnem obdobju sklepamo, da jelke ne propadajo tako hitro, kot 
smo ocenjevali po prvih inventurah poškodovanosti gozdov. Na podlagi trenutnega 
stanja poškodovanosti dreves v sestojih je bilo nemogoče predvideti potek njihovega 
propadanja, nezanesljiva pa je bila tudi ocena mortalitete. To potrjuje tudi raziskava 
mortalitete dreves v Avstriji (NEUMANN, STEMBERGER 1990). S primerjavo 
rezultatov zaporednih inventur glede poškodovanosti gozdov in podatkov s 
prirastoslovnih ploskev ne morejo potrditi, da se je propadanje dreves v zadnjih letih 
povečalo. 
Za objektivno oceno, kako drevesa propadajo, bo potrebno daljše opazovanje, nujna pa 
je tudi natančnejša opredelitev znakov, s katerimi opisujemo propadanje posameznih 
dreves. Ti znaki morajo biti primerljivi, saj bo le tako mogoče vzporejati izsledke 
podobnih raziskav. Na podlagi ocene sprememb med leti 1985 in 1991 menimo, da niso 
potrebne pogoste inventure poškodovanosti. Ocena stanja in razvoja poškodovanosti 
mora postati sestavni del gozdne inventure. Le tako bo mogoče oblikovati pravo podobo 
o ogroženosti gozdov. S postavitvijo kontrolnih sestojev je mogoč učinkovit nadzor 
propadanja dreves. Z vsakoletnim terenskim pregledom referenčnih dreves, za katera 
imamo natančne opise njihove poškodovanosti v preteklih letih, je mogoče pravočasno 
opaziti nenadne spremembe v poteku propadanja. Ocene teh sprememb so koristne pri 
delu v propadajočih sestojih, večja pa je tudi zanesljivost tako pridobljenih informacij. Z 
oblikovanjem metode nismo želeli nadomestiti ali odklanjati klasičnega dela pri 
ocenjevanju razvojnih procesov v gozdu, saj bo težišče našega dela v njem ostalo trdno. 
Posebno tedaj, kadar spremljamo propadanje dreves in gozdnih sestojev, pa je 
92 
Zbornik gozdarstva in lesrstva, 38 
doku!°entacijska vrednost letalskih posnetkov pomembnejša od razlile, ki jih zaradi 
preslikav~ podo?e gozda na posnetkih ne uspemo razbrati. Ko ocenjujemo dinamiko pri 
propadanju, veIJetno ne bodo usodne drobne spremembe v krošnji ocenjevanih dreves. 
Za prihodnje gospodarjenje bo odločilnejši učinkovit nadzor propadanja gozdnih 
sestojev, spremljanje poškodovanosti dreves in ocena razvoja gozdnih sestojev pa bosta 
morala postati del sodobne gozdne inventure. 
5 SUMMARY 
OBSERVATION OF THE DEVEWPMENT OF STANDS AND 
CHRONOWGICAL DYNAMICS OF FOREST DECLINE IN A BEECH AND 
SILVER FIR FOREST 
In 1985 the decline of trees and forest stands belonging to the plant association 
Abieti-Fagetum dinaricum in Podkraj and Nadrt (Slovenia) was studied by 
photo-interpretation and field survey. As darnage to silver fir and Norway spruce is well 
advanced, it is essential to assess dynamics of stands decline and ensure its continuous 
evaluation. 
The aerial survey with infra-red photographs was in part repeated in 1988. On the basis 
of photo interpretation and a field smvey, a method for the evaluation of silver fir and 
sptuce decline was designed. In control stands, damage was assessed in the field and 
rneasurernents were carried out to form a basis for an evaluation of damage and an 
analysis of decline dynamics. Canopy silver fir and spruce populations assessed in the 
field were compared with aerial infra-red photographs taken in 1985 and 1988. 
Additional information was gathered by an estimate of mortality in the whole area of 
control stands as well as by repeated field survey in 1991. The comparison of the 
condition of trees with aerial infra-red photographs revealed no significant changes as to 
the scope of damage between 1985 and 1988. This applies to 89 % of silver fir population 
and 90 % of spruce populations on sample plots of 10 ares each. The same is trne of the 
1988-1991 period. In 1991 the percentage of trees with no significant changes in needle 
loss was stili high (80 % of silver fir and 87 % of Norway spruce) but neither recovery nor 
deterioration was found to be rapid. Silver fir and Norway spruce trees with only minor 
changes in needle loss ( up to 5 % ) were considered to be recovering. Minor changes 
were also found in trees with progressive deterioration as needle loss did not exceed 1 O 
%. 
According to the shape of crown and the analysis of their diameter increment, damaged 
silver fir trees were categorized into three groups, the decline dynamics of which varied 
in the 1985-1988 period. The first group consists of trees with a uniform diameter 
increnment. They have a typical pointed crown and a needle loss of up to 25 %. For the 
3-year period, recovery was established primarily far trees of this group, whereas further 
deterioration was found in trees with a more severe needle loss. Despite their well 
93 
Hladnik D.: Spnnljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
developed crown, annual diameter increment of most vigorous trees bas decreased 
distinctly over the last forty years. 
The second group comprises trees with a higher needle loss and a spherical crown. The 
crown is as a ru]e shorter than half of the length of the stem. These trees were regarded 
as less vigorous on account of higher decrease in diameter increment than trees of the 
first group. For the 3-year period, recovery was found in trees with up to 45 % of needles 
in the crown. Borderline extent of damage, at which either recovery or deterioration 
could be expected, was not pronounced as an increase in decline was established also in 
trees with a smaller percentage of needle loss (30 % ). 
During the 3-year period the condition of trees of the third group declined the most of 
ali, according to an evaluation of their vigour. Their crowns are considerably changed so 
that they have no real tops. Also, strong adventive shoots on the stem and branches of a 
short crown were noted. The characteristic correlation between a pointless top, severe 
needle loss and a decrease in diameter increment indicates that these trees are the least 
vigorous of ali and that their decline is slow. In the 3-year period, especially trees of this 
group died but the scope of decline was not as extensive as we expected according to the 
first inventory of damage assessment. Fir trees with a severely damaged crown tend to 
persevere far a Jang tirne in a stand as even trees with over 80 % needle loss survived the 
3-year period. 
Silver fir decline, however, differs from Norway spruce decline. In 1988, crowns of 
dominant spruce trees were most severely damaged, which may be attributed to a 
greater exposure to environmental impact. Their annual diameter increment already 
started decreasing between 1966 and 1975. The diameter increment of less damaged 
spruce trees started to decrease later but the decrease of the 1976-1988 period was not 
as high as that of severely damaged trees. Since 1985, only individual spruce trees have 
died in control stands, while deterioration was found particularly in trees with a needle 
loss of over 30 %~ Some changes in the damage of both silver fir and Norway spruce were 
found in all control stands, but the percentage of such trees was not high enough in the 
3-year period that the relationship of growth rate or stands composition to decline could 
be determined. Besides, no typical concentrations of damage within a stand or in 
different locations in a forest were found but it was observed that si]ver fir trees in deep 
soils were less damaged that those in shallow soils. 
An identification of the efffect of the composition of a stand on the scope of damage 
encounters some difficulties on account of natura] disasters that occured in the past and 
varying degrees of intensity of management. Photo interpretation of aerial photographs 
taken in 1957, 1975 and 1985 was followed by an analysis of the structure and 
deve]opment of control stands with stands charts in the whole area of both locations. The 
present stands are rather scanty remains of former silver fir-beech forests. Not only bas 
their density decreased but also the structure of stands bas changed. Productivity bas 
decreased in aU stands, not on]y in those with smaller or larger gaps. Considerable losses 
in stand pructivity are due to silver tir decline. In recent decades, the diameter increment 
94 
Zbornik gozdarstva in lesrstva, 38 
of damaged Noiway spruce bas also started decreasing. The decline of severely damaged 
silver fir and Nmway spruce cannot be reversed. But continuous assessment of damage 
dynamics of the two species is of vital importance for an efficient management of 
deteriorating stands as well as efficient measures for preservation of silver fir on karst 
plateau. 
6 REFERENCE 
AKCA, A, 1989. Permanente Luftbildstichprobe. Allg. Forst- u. J.-Ztg., 160, 4, str. 65-
69. 
ARRIAGA, L, FRANCO, M., SARUKHAN, J., 1988. Tree classification in uneven-
aged forests. The Journal ofEcology, 76, 4, str. 1092-1100. 
ATHARI, S., KRAMER, H., 1989. Problematik der Zuwachsuntersuchungen in 
Buchenbestaenden mit neuartigen Schadsymptomen. Allg. Forst- u. J.-Ztg., 160, 1, 
str. 1-8. 
BRINAR, M., 1964. Življenjska kriza jelke na slovenskem ozemlju v zvezi s klimatičnimi 
fluktuacijami. Gozdarski vestnik, Ljubljana, 5-6, str. 97-137. 
EAFV 1986. Kronnenbilder mit Nadel-und Blattverlustprozenten, 98 str. 
FARCY, C., 1989. Photographie aerienne et appreciation de l'evolution du deperisse-
ment de l'epicea en Ardennes. Ann. Sci. For. 46, str. 155-171. 
FERLIN, F., 1990. Vpliv onesnaževanja ozračja na rastno obnašanje in rastno 
zmogljivost odraslih smrekovih sestojev. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakul-
teta, gozdarstvo. Mag. naloga, 142 str. 
GERECKE, K.L, 1990. ''Tannensterben" und "Neuartige Waldschaeden" - Ein Beitrag 
aus der Sicht der Waldwachstumskunde. Allg. Forst-u.J.-Ztg., 161, 5, str.81-95. 
HI.ADNIK, D., 1986. Ocena zdravstvenega stanja jelovo-bukovih gozdov na visokem 
krasu. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, gozdarstvo. Dipl. naloga, 70 str. 
HLADNIK, D., 1990. Spremljanje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja 
dreves v jelovo-bukovem gozdu. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, goz-
darstvo. Mag. naloga, 112 str. 
HOČEVAR, M., 1988. Ugotavljanje in spremJjanje propadanja gozdov z aerosnemanji. 
Gozdarski vestnik, Ljubljana, 2, str. 53-66. 
HOČEVAR, M., HLADNIK, D., 1988. Integralna foto-terestrična inventura kot osnova 
za smotrno odločanje in gospodarjenje z gozdom. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 
Ljubljana, 31, str. 93-120. 
HOČEVAR, M., 1990. Brauchbarkeit der Daten von grossraeumigen Waldschaedenin-
venturen fuer die Schaetzung dendrometrischer Paramether. International Sym-
p:Jsium on Forest lnventories in Europe with Special Reference to Statistical 
Methods (IUFRO S4.02/S.6.02), Birmensdorf, May 14 to 16, 1990. 
INNES, J.L, 1990. Some problems with the interpretation of international assessments 
of forest damage. IUFRO XIX World Congress, Proceedings, Montreal, 5-11 Aug., 
str. 380-387. 
95 
madnik D.: Sprm[janje razvoja sestojev in časovna dinamika propadanja dreves ... 
KANDLER, O., 1988. Epidemiologische Bewertung der Waldschadenserhebungen 
1983 bis 1987 in der Bundesrepublik Deutschland. Allg. Forst- u.J.-Ztg., 159, 9/10, 
str. 179-194. 
KENK, G.K., 1990. Effects of air pollution on forest growth in soutwestem Germany-
Hunting for a phantom? IUFRO XIX World Congress, Proceedings, Montreal, 5-
11 Aug., str. 388-395. 
KOIAR, I., 1989. Umiranje smreke v gozdovih Šaleške doline. Zbornik gozdarstva in 
lesarstva, Ljubljana, 34, str. 121-198. 
KONNERT, V., METIENDORF, B., 1990. Beobachtungsflaechen zu den "neuartigen 
Waldschaeden" an Tanne in Baden-Wuerttemberg: Nadelverlust, Klima, Zuwachs 
und Emaehrungssituation. Allg. Forst- u. J.-Ztg., 161, 6n, str. 116-123. 
KOTAR, M., 1985. Povezanost proizvodne zmogljivosti sestoja z njegovo gostoto. Zbor-
nik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 26, str. 107-126. 
LICK, E., KRAPFENBAUER, A, 1986. Terrestrische Waldzustandsinventuren und 
Probleme einer Objektivierung. Cbl. ges. Forstw., 103, 4, str. 227-241. 
MAHRER, F., 1989. Problems in the determination and interpretation of needle and 
leaf loos. Air Pollution and Forest Decline. Proc. 14th lnt. Meeting far Specialists in 
Air Pollution Effects on Forest Ecosystems, IUFRO P2.05, Interlaken, Switzerland, 
Oct. 2-8, 1988. Birmensdorf, 1989, str. 229-231. 
METTENDORF, B., SCHROETER, H., HRADETZKY, J., 1988. Analysenergebnisse 
zur Schadensentwicklung auf Tannen- und Fichten-Dauerbeobachtungsflaechen in 
Baden-Wuerttemberg. Allg. Forst- u. J.-Ztg., 159, 8, str. 171-177. 
MLINŠEK, D., 1964. Sušenje jelke v Sloveniji - Prvi i~ledki. Gozdarski vestnik, 
Ljubljana, 5-6, str. 145-159. 
MOLENAAR, M., STUIVER, J., 1987. A PC digital monoplotting system far map up-
dating. ITC Joumal, 4, str. 346-350. 
MURTHA, P.A., 1972. A guide to air photo interpretation of forest damage in Canada. 
Canadian forestiy service, No. 1292, 63 str. 
NORUŠIS, M.J., 1986. Advanced Statistics, SPSS/PC+ for the IBM PC XT/AT, 
SPSSinc., Chicago. 
NEUMANN, M., STEMBERGER, A., 1990. Ueber Ausmass und Verteilung der Mor-
talitaet: Gegenueberstellung von Ergebnissen der Waldzustandsinventur mit 
frueheren Untersuchungen. Cbl. ges. Forstw., 107, 2, str. 63-99. 
PERKO, F., 1989. Ekološka niša in gospodarski pomen smreke na jelovo-bukovih 
rastiščih Visokega krasa. Gozdarski vestnik, Ljubljana, 9, str. 353-379. 
SCHMJD-HAAS, P., 1983. Swiss continuous forest inventoiy. Twenty years experience. 
Renewable Resource Inventories for Monitoring Changes and Trends. Corvallis, 
OSU, College of Forestiy, str. 133-140. 
SCHMID-HAAS, P., 1990. Kronenverlichtung und Wa]dwachstum. Schweiz. 
Z.Forstwes., 141, 3, str. 189-209. 
SCHUETZ, J.P., GRUNDER, K., MANDALI.AZ, D., 1986. Die Vitalitaet von 
Weisstannen und ihre Abhaengigkeit von bestandesstrukturellen, 
ertragskundlichen, emaehrungskundlichen und waldbaulichen Variablen. Forstw. 
Cbl., 105, 5, str. 406-420. 
96 
Zbornik gozdarstva in lesrstva, 38 
SPELSBERG, G., 1987. Zum Problem der Beurteilung des Zuwachses in geschaedigten 
Bestaenden. Allg. Forst- u. J.-Ztg., 158, 11/12, str. 205-210. 
SPIECKER, H., 1986. Das Wachstum der Tannen und Fichten auf Plenterwald- Ver-
suchsflaechen des Schwarzwaldes in der Zeit von 1950 bis 1984. Allg. Forst- u. J.-
Ztg., 157, 8, str. 152-164. 
ŠOIAR, M., 1989. Poškodbe gozdov - slovenske posebnosti. Zbornik gozdarstva in 
lesarstva, Ljubljana, 34, str. 71-97. 
ŠOIAR, M., 1990. Stanje slovenskih gozdov v letu 1989 in gibanje njihove 
poškodovanosti v obdobju 1985-1989. Gozdarski vestnik, Ljubljana, 2, str. 85-90. 
TORELLI, N., ČUFAR, K., ROBIČ, D., 1986. Nekateri ksilotomski, fiziološki in gozdno 
gojitveni vidiki umiranja jelke v Sloveniji. Les, 11-12, str. 297-301. 
WRABER, M., 1946. Vzroki hiranja jelke na Logaški in Rakitniški planoti. Gozdarski 
vestnik, Ljubljana, 7, str. 201-203. 
ŽGAJNAR, L, 1982. Gozdne združbe in rastiščnogojitveni tipi v GE Nanos-Podkraj. 
IGLG, Ljubljana.