Kako naj učitelj goji in pospešuje domoljubje v šoli in zunaj šole? (Konferenčna razprava.) (Dalje in konec.) ¦ Gotovo je bil najveCji del čistcga domoljubja tudi v naša srca vsajen, ko smo še kot dečki in deklice sedeli na šolskih klopeh. — Ljubezen, prava, idejalna ljubezen (namreč tista, katere nam ni užč narava vsadila v sice, kakor n. pr. Ijubezen do starišev) je vedno enaka, naj uže obsega prijatelja ali osebo še bo!j ljubljeno ali pak poofebljeno reč. Kakor se vzbuja ona, tako i ta, le umreti ne niore kakor ona, namieč, kdor je svojo domovino kedaj Ijubil — ljubil jo bode vedrio. Ako torej hočemo obuditi v kom ljubezen do domovine, držimo se istih psiholoLjičnib postav, ki so lnorodajne za razvijanje ljubezeni, recirao, do kake osebe. Najlaglje se v srcu vname ljubezen do tega, kar je lepo, kar naui je dobro, kar spoštujemo, na kar smo ponosni, kar vzbuja naše sožaljenje in čeraur smo hvaležnosti dolžni. Najprvo naj torej učitelj učenceni kaže, kako krasna je naša domovina; temu se mu ponuja prilika pri zpmljepisnem pouku. Dobro, da nam ne manjka snovi za najkrasnejše sliki'. Bogata je povsodi naša domovina prirodne krasote; obrnimo se le proti severu, ali jugu, prot* vzhodu, ali zapadu. Dobro služi učitelju, ako ima dar, z govorom živo pretločiti učencem ta ali oni kraj, mesto, gorovje, jezero, morje, ravnino, dolino i. t. dNa ponioč barvanih ali ti*kanih slik se, žal, ne moreino ozirati, ker jih nimamo mej učili, torej si moramo sami pomagati. Treba je učeucem oti odpreti za naravno krasuto splob. Vender ni treba preumetnega govora v ta namen; mnogo je tu uže skoraj preveč. Domači kraj je otioku najljubši. Naj ga le učitelj opozori na lepoto rojstnega krajii, na njegovo prijetnost. Kako je vzpomladi na tem travniku lepo zeleno in koliko je lq>ih cvetic na njem, kako je v onem bližjem gozdiču hladno in kako lepo v njeni ptički pojo, kako vsako vzpomlad z onega drevesa kukavica kuka, kako veselo šumlja oni potoček, koliko je gibkih ribic v njem, kako se včasih ob solnčnem zahodu ta gora blišči v solDČnem svitu, kako lepi so bili duvi oblaki na zapadnej strani, kako je ob trgatvi prijetno, kako lepo, ko se na jesen vračajo čede s planin v dolino, kako je po zinii prijetno na onem zamrzlem ribniku, kako z onega brega sani po bliskovo po snegu zdičc i. t. d. Kolikor bolje pozna učitelj okolico šole, tem laglje bode govoril z učenci o njenih podrobnostih, tem raje ga bodo poslušali in tem bolje se jim bodo oči odpirale za lepo domačijo. Naj jim le potem pove, da je vsa širna domovina ravno tako lepa, ali še lepša, prepričani bodo, da je to res in verovali, da je naša domovina res le|>a. Celo ponosen pa bode učenec na lepoto domovine, ako mu naštejemo in kolikor mo^oče živo opišenio posebna njena naravna čuda n. pr. Cirkniško jezero, Postojinsko jamo, Blejsko jezero, solnico v Wieliczki, mogočne Alpe i. t. d. posebno še, če mu povemo, da nekaterim ni enakih na vsem svetu, kakor ravno Cirkniškemu jezeru i. dr. če razkrijeino učencu v duhu bogate zaklade rudnin, katere hrani v sebi naša zemlja, bode občudoval toliko bogastvo ter bode ob enem ponosen na to; besede »naš", nnaša", npri nas v Avstriji" i. t. d. so pri takih pogovorih prav na svojem inestu; učenec se namreč privadi, da čuti vkupno in vzajemno. Kakor ljubezen do zemlje, ravno tako lehko je obuditi ljubezen do njenih prebivalcev sodržavljanov. Ravno pri nas v Avstriji je to posebno važno, kajti tu prebiva mnogo narodov, zelo različnih po jeziku, veri in značaji. Prvo je, da učitelj uči učence in jim kaže, da moramo ljubiti ne le svoj narod, ainpak vse narode naše dotnovine. Dobra je tu prilika o očetu in njegovib otrocih. Oče ljubi vse svoje otroke, vsi otroci ljubijo tudi njega — zakaj bi se torej ne ljubili mej seboj! Vsi avstrijski narodi smo kakor otroci enega očeta cesarja, zakaj bi se ne ljubili mej seboj!? Otroke je treba učiti, da spoznajo, kako grdo je, ako se koga psuje in zaničuje zaradi njegove narodnosti. — Opozorimo učence na to, da, kadar smo bili Slovenci na južnej meji domoviDe v nevarnosti pred sosednimi Italijani ali Turki, so nani prihiteli na pomoč po volji cesarjevej Hrvatje in čehi, Nemci in Madjari, pa da so tudi Slovenci uže krvaveli za iste narode. Ker smo se torej uže po krvi tako tesno zvezali — čemu bi se potem črtili in zaničevali. Dobro je, če se učencem naštejejo odličnejša svojstva posameznih narodov: Kako zvesti so nemški Tirolci svojemu in našemu cesarju, kako je bil Andrej Hofer pravi nemški Tirolec — kako omikani in hrabri so Poljaki, kako vztrajni in podjetni so čebi, kako izvrstni konjiki so Madjari, kako hrabro so se Hrvatje borili v stoletnih bojih proti Turkom. če skrbimo, da se vse to priiue mladih src, omogočili bodemo, da se uresniči izrek cesarjev »Viribus unitis". In, ako bi se tako delovalo po vseh šolah širne domovine, gotovo bi tudi, ko dorastejo naši učenci nioška leta, izginili sami ob sebi nesrečni narodnostni prepiri. Kakor gladi spoštovanje in ponos na to, čegar obstojni del smo vsi, ljubezni pot v naša srca, tako je sožaljenje sestra ljubezni. Ko smo najprej navedeni način obudili v srcih učencev veselje in ponos na domovino ter ljubezen do nje, pokažimo jim domovino tudi v njenej nesreči, katero je morala kedaj trpeti. Naslikajmo jim trpine naše pradede, kako so morali trpeti pred krutimi Turki; povejmo jim, kako je teptal našo douiovino Napoleon I. —, naslikajmo jim bedni stan cesarice Marije Terezije in naše države, ko so nju od vseh strani obkolili in nadlegovali grabežljivi sovražniki, pokažimo jim isto cesarico v državnem zboru v Požunu z malim cesarjevičem Jožefom v naročji, obdano od navdušenih, jej zvestobo prisezajočih velikašev ogrskih, — umilila se jim bode domovina — vzpodbujal jih bode lep vzgled zvestobe tedajnjih Avstrijcev, in ljubezen do domovine se bode v njih okrepila. Obstojni del pojma ,,domovinau mi je, kakor sem prej dejal, tudi ,,cesar". Kakor vse doslej navedeno, ljubiti nam je tudi cesarja — to naj vedo in verujejo učenci. Pokažinio jiiu našoga svetlega cesarja Franca Jožefa I. kot mladega junaka v bitki pri Sv. Luciji. Gotovo je junašk čin najprej sposoben pridobiti junaku ljubezen deških in dekliških sic. Naštejmo in pojasnimo otrokom ogromno število dobrot, s katerimi je obsul in še obsipa cesar nas, svoje podložnike; povejmo jitn, kolikokrat je uže olajšal težave in bedo svojih podložnih, kolikim z blagimi čini iz oči brisal grenke solze! Opomnimo, kako velikodušno je uže pomagal pogorelcem in drugim raznim nesrečnežem; povejmo jim, da nas umno vlada uže mnogo let in vodi državo izogibajoč se nevarnim potom in vrtincem. Seznanimo otroke, kolikor je mogoče, z vso blago rodovino cesarjevo, in vsejali smo v mlada srca nevenljivo ljubezen do njega. Hvaležnost pripravlja ljubezni pot do srca. — Otrokom naj se dalje razjasni pojem »države" in naj se jiin potem naštejejo dobrote, katere imamo od nje od domovine. Učencem naj se pove, da mi sami ne bi zmogli sredstev za vse potrebne naprave, katere imamo in katere se nam še obetajo, ker smo preubogi ter, da nam k temu pomagajo sosedne, bogatejše dežele. Tako obudili bodemo v njih kolikor toliko hvaležnosti do dežel — sester in bratskih nam narodov, in na ta način zopet učvrstili domoljubje. Ako ljubezen cvete, gotovo tudi lep sad obrodi. Ne zadostuje, da svojo domovino samo ljubimo, ampak to ljubezen moramo o priliki tudi dejansko kazati. Tudi to pojasnujmo učencem. Pokažimo jim o primernih povestih in črticah slavne junake, ki so se odlikovali s posebnim doraoljubjem; mnogo jih je, in učitelju je lehko izbrati si najprikladnejših mu vzgledov. Naglaša naj, kako so oni ponosno umrli za domovino, ali vsaj življenje tvegali za njo. Kaj dobro je tudi naglašati, da se more domoljubje in zvestoba pokazati ne le na bojnem polji, ampak tudi drugod. Spoštljivo bodo otroci zrli na slavnega princa Evgena in Tegetthofa, ako jim učitelj razumljivo pove, kako sta ta dva junaka v neomahljivej zvestobi do svojega cesarja odbila laskave ponudbe tujih vladarjev, skušajočih zapeljati ju k nezvestobi proti domovini in pridobiti ju za-se. Kako hraber čin je storil glasbenik Mozart odbivši ponudbo piuskega kralja Friderika Viljema II., ponujavšega mu 3000 tolarjev letne plače, ako zapusti Dunaj, kjer mu je cesar plačeval le G00 gld. na leto — in se preselil k njemu v Berolin. Odgovoril mu je: „Ali naj zapustim svojega dobrega cesarja? Ne!" — Najbolje pa se bode prijelo mladih src naših po večini kmetskih otrok, ako bodo čuli, da je tudi priprost kmet, vojak prostak in enaki večkrat v položaji in zmožen storiti za svojo domovino kaj častivrednega. Kaj primerna je v tem oziru v Drugem Berilu nahajajoča se povest nLjubezen do domovine", ki nam pripoveduje o velikodušnem dokazu domoljubja priprostega kmetiča. Isto tako lep vzgled nam daje kmetič, o katerem se pripoveduje, da je trdno branil se kazati sovražnej četi skrivno bližnjico za hrbet avstrijskej vojski — ne strašeč se vanj nastavljenega samokresa, ne omamljen od polne mošnje ponujanih mu zlatov. Takih in enakih prizorov iz domače in tuje povestnice nabere si učitelj lehko dovolj po raznih knjigah in naj jih v šoli uinno rabi. To so živi vzgledi, kateri srca niočno vlečejo k posnemanju. Otroci pa naj tudi izvedo, kako more vsak državljan brez posebnega povoda skazovati svoje domoljubje, nanireč s spoštovanjem postav, častenjem cesarja, ljubeznijo do sodržavljanov in z voljuiiu prenašanjem bremen, ki jih naklada denarni in krvni davek. Odgovarjati mi je še vprašanju: »Kedaj naj učitelj posebno deluje v prebujenje in učvrščenje domoljubja pri učencih? Odgovor jekratek: Neprestano, o vsakej ponujajočej se priliki. Take prilike so: kadar se čitajo berila, s katerimi se lehko spoji pogovor o domovini in dotnoljubji, šolske svečanosti, posebni važni dogodki, kakor n. pr. jubileji ali smrt odličnih domoljubov, obletnice važnib dogodkov, ko se pokaže kaka podoba v šoli. Posebno rodovite so razlage domoljubnih pesmi in sploh gojenje takega petja. Ni treba dolgih govorov, kratki pa umljivi in jedrnati stavki zadostujejo, tako da se takorekoč mimogrede v tej nameri raore mnogo, mnogo doseči. Naštel sem mnogo, tako, da mi bode morebiti kedo ugovarjal: Kje dobim dovolj časa za vse to? A ni tako. V kratkih na vsak način potrebnih oddihljejih mej poukom se lehko stori in doseže največji del tega, kar sem priporočal. Pa, ko bi se za to tudi nekoliko več časa porabilo, 17* nego se ga more pritrgati raznim učnim preduietom, naj se. Kdor ravna umno in preniišljeno, ne bode namenu ljudske šole nikakor škodoval, raarveč pospoševal ga bode, ker bode gojil mladino v zavedne domoljube in s tem storil domovini necenljivo uslugo. če tudi v kasnejih letih izpuhti en del mladostnega navdušenja in idejalizma, nekaj bode ostalo, kar nikdar ne umre, česar noben vibar ne uniči in kar bode moža vodilo po pravem potu, narareč zavcst in ponos, da nAvstrijanec sem!" Žal, da o drugem delu svoje naloge, namreč o pospeševanji domoljubja zunaj šole ne morem tako obširno govoriti, kakor o prvem, preveč se mi je uže ta raztegnil — torej le nekaj malega. Ista psihologična načela kakor v šoli, vodijo naj učitelja tudi zunaj šole. Le glede priložnosti je tu drugače. Kjer se priprosti narod zanima za dogodke dneva, morebiti kak časnik čita, tam naj izkuša učitelj mirno in brez pretirovanja pojasnjevati čitateljem tek politike, mirno in pomirljivo naj jim pojasnjuje dogodke v post*vodajnih zborih ter poučuje o resnici one, ki vedno kričijo zoper davčna breinena. Piilike najde učitelj ob raznih slovesnostih in veselicah po društvib, — vender bi v tem oziru učitclju raje nasvetoval, da je bolj malomaren, kajti po izkušnji sodirn, da je to nehvaležno ali cel6 nerodovito polje vsled dejanskih raznaer, kakeršne so merodajne skoro izključno po vseh krajih, ki so mi znani. Povrnem se konečno še enkrat k prvemu delu svoje razprave. Mlada srca z vsemi svojimi nepokvarjenimi čutstvi so ono testo, iz katerega moremo ugnesti to, kar domovina od nas zahteva, vrle državljane. Glede doinoljubja je naloga vzgojiteljeva najlepša in pri tem najhvaležnejša; z ozirom na prihodnost pa je tem važnejša, ker s svojim delovanjem določujemo prihodnost in osodo mile domovine. Ako vzgojimo mladenčev in raož, deklet in žen, napojenih s pravim in čistim doraoljubjem, osigurali stno doraovini srečen obstanek, cveteč razvoj in neminljivost njene stare slave! Ako s svojim delovanjem to dosežemo, hvaležna nam bode naša ožja domovina ter naša splošna domovina — mila nara Avstrija. Fr. Ivanec.