Poštnina plačana v gotovini.
Cena 2-50 Din.
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJAN11934/35
Beneški trgovec
Premijera 16. marca 1935
IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO
UREDNIK: CIRIL DEBEVEC
SEZONA 1934/35
DRAMA
Ih
ŠTEVILKA 43'
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	16.	februarja	1935
Milan Skrbinšek:
Čuvstva in razum ter igralčeva kreacija
Zavest kakšnega čuvstva v nas je zmerom jasnejša kot besedna razlaga tega čuvstva. Kako bi pač mogla beseda izčrpno razložiti, kako bi mogel razum popolnoma osvetliti, kar je rodilo življenje! Zato naj se igralec predaja v začetku ustvarjanja zmerom čuvstvuT da ga vodi na pravo pot, zakaj jasno je, da je čuvstvo primarno, a razum sekundaren. Igralec se naj upira temu, da bi mu kdorkoli čuvstvo iztrebil.
Besede, ki govore o estetično-kritičnem zakonu glede igralčevega nadvladovanja vloge, bi se morale prav za prav glasiti: čuvstvo, ki se je rodilo nehote iz igralca, ki je zatopljen v svoje ustvarjanje, se ne sme udajati vsevedočemu razumu, ki obletava iz nature vzniklo, torej nujno resnico — brez pridržka! Ko se zaupa toplo čuvstvo vodstvu razuma, naj bo zelo oprezno, da mu razumski hlad, ki je bolj potreben, da ga čuvstvo vodi, kot pa narobe, ne pogasi božje iskre.
Čuvstvo naj bo vedno močnejše od razuma in se mu naj ne umakne v manjšo intenzivnost brez psihološke upravičenosti; čisto umakniti se sme pa samo močnejšemu ali nujnejšemu čuvstvu. To je namreč v začetku študija vsega dramskega dela in v zvezi ž njim figura, ki jo naj igralec kreira, največkrat potrebno, kajti delo, ki ga ob prvem branju šele spoznava in ga obenem z vsem svojim bistvom vsrkavam v svoj čuvstveni in duhovni svet, pretrpi v meni proces kristalizacije; a v tem procesu se mi duševna struktura bitja, ki ga naj kreiram, izoblikuje v popolni jasnosti šele čisto ob koncu: da, zgodi se lahko, da se mi podoba bitja sklene šele z zadnjo besedo ter mi pokaže šele zdaj njegovih čuvstvenih in psiholoških žarkov prave smeri, ki so diktirane od ploskev njegove izkristalizirane individualnosti.
Čuvstvo in notranji glas morata biti ustvarjajočemu igralcu imperativna kažipota, razum pa naj jima bo samo potreben svetovalec.
Govoril sem prej o prvem branju in spoznavanju dela, ki ga naj režiram, ali v njem kreiram kakšno vlogo. To prvo branje in spoznavanje velja tudi za dela, ki jih že »poznam«, ki sem jih mogoče že večkrat režiral in prav tako tudi za vloge, ki sem jih že igral.
Človek je duševni nomad, ker ga vodi življenje v vedno nove
97
■čuvstveue in duhovne pokrajine. Človek ne hodi skozi življenje z nespremenljivo, ostro začrtano duševno podobo; človek, ki še ni otopel, ima dan za dnem nove doživljaje, ki se jim ne more odtegniti. Ti doživljaji se mu vtisnejo v dušo. Posebno umetniško ustvarjajoči človek se ue more zapreti hermetično v svojo dušo, v svoje ostro začrtano duhovnost in v svojo delavnico, ker živi v svetu vse spreminjajoče dinamike. Zato spoznavaš kot ustvarjajoči režiser ali igralec dele. in vlogo, ko ju spet oblikuješ, vsakokrat spet na novo. Posebno gledališki tvorec mora ostati v tem zmislu, da sprejema vse vtiske življenja živo vase, mlad in elastičen. Vsak človek se stara; a umetnik se mora starati tako, da ta beseda izgubi svoj negativni zvok. Pozitivno starati se, se pravi — zoreti, razvijati se, bogateti — duhovno, v sili svojega ustvarjanja, v estetični dognanosti. — Če se ne stara tako, odmira ustvarjanju in postaja vedno bolj dolgočasen rutiner.
Treba je biti na neprestanem begu pred svojim včerajšnjim človekom. Ne vztrajaj krčevito na že izhojenih poteh, pusti kipeči naturi, da te vodi po novih poteh, na nove izgledne višine, novim obzorjem nasproti. — Seveda je praktično promenirati sredi one in iste široke ceste, ob kateri stoji na desni in levi ploskajoče občinstvo; seveda je nevarno, to cesto zapustiti in kreniti drugam, če ne veš, ali ti bo občinstvo sledilo.
To je seveda odvisno od sugestivne moči tvoje umetniške nature. V tebi mora biti vera, da boš zmagal; a ta vera bo v tebi le tedaj živa, če so tvoji nameni čisti, če slediš iskreno svojemu nujnemu razvoju, ko menjavaš forme; če ninlaš namena s preračunanim, vnanje efektnim načinom svoje igre občinstvo samo — presenečati!
Fr L:	Razgovori
iv.
»Spet jubilej?«
— Da, petindvajsetletnico.
»Veder narod ste igralci, to že moram reči. Ravno zdaj, ko je toliko vaših kolegov bolnih, obhajate vesel praznik.«
— Pri nas je kakor pri železnici. Vlakovodja ima smrt v d nižini, toda brzovlak mora odpeljati natančno po sekundi.
»Gotovo je, da ste igralci poklic zase, ne skoro bi lahko rekel — posebna kasta. S posebnimi napori, s posebnimi pravicami in dolžnostmi. Razumite me prav. Ne jaz, ki mi je naše in evropsko gledališko življenje predobro znano, ne jaz, temveč povprečni meščan bi lahko rekel: Kaj pa je treba obhajati in slavnost prirejati komu, če je petindvajset let v službi?
— Povprečni meščan bi tega že ne rekel. Povprečni meščan ljubi gledališče in ima dovolj umevanja zanj in za njegove umetnike. Veste, kdo bi prvi v tem s inislu iztegnil jezik in to prav po ne nepotrebnem?
»Čakajte, bomo videli, če sem uganil. Ne povprečni meščan, temveč predvsem zastopniki tistih naših denarnih mandarinov, ki sploh
98
ne hodijo v gledališče in ki jim je kultura deveta briga, narod pa kravica, za katero se menijo samo tako dolgo, dokler še kaj mleka daje.
—	Me prav veseli, da ste natančno mojih misli. Vidite in ravno ti mandarini bi morali biti prvi pri počastitvi tolikoletnega javnega dela in to še umetniškega.
»Moj Bog, kako proslavljajo take jubileje v tujini. Sam sem bil večkrat priča takim slavnostim tam zunaj in sem nehote mislil na našo skromnost,
(Shakespeare : »Beneški trgovec")
— In ubožnost. Potem pa še kriza ...
>0 tej pa kar molčite! Če bi vsak deseti naš mandarin prispeval k jubileju vsaj toliko, kolikor on v enem dnevu na letu preveč po grlu požene, bi bil vaš jubilant lahko zadovoljen.
— O tem pa ne govorim rad. Nekaj drugega bi vam rad povedal. Če slavimo petindvajsetletnico gledališkega delovanja, slavimo petdesetletnico svojega kolega, predvsem pa je to jubilej neprestanega petindvajsetletnega napornega dela.
»Razumem vas, toda jaz grem še dalje. Z isto pravico bi morali slaviti jubileje zdravnikov, advokatov, ravnateljev ...
— Saj jih slave, nič se ne bojte!
»Počakajte prosim! Pa še kako jih slave! In kakšna »delovanja« še slave! Imamo celo jubileje vodovoda, električne napeljave in ognjegasnih brizgalnic. Vse in vsak ima pri nas jubilej. Toda, če ga kdo zasluži, ga zasluži javen umetnik v prvi vrsti. To je vedno
99
tako bilo pri vseli narodih ter v vseh časih in midva tega ne bova izpremenila.
— Ali poznate Skrbinška?
»Kdo ga pa ne pozna, ki pozna naše gledališče?«
— Jaz sem bil še gimnazijalec, ko sem ga prvikrat videl. Bilo je leta 1909. Igrali so v takratnem deželnem gledališču »Desetega brata«. Govorili in pisali so, da pride debutirat z Dunaja mlad igralec, bivši dunajski tehnik, ki je dovršil realko v Ljubljani. Torej realec!
»To je vas gimnazijce gotovo zanimalo.«
— Seveda, kaj pa mislite! Drli smo v teater in napolnili dijaško stojišče. Radovednost nas je kar razganjala. Dasi je prevladoval takratni oder Verovšek - Krjavelj s svojo kozo, je nas resnejše predvsem zanimal Martin Spak. Prvi nastop — bitka dobljena! Leto pozneje je bil že sprejet kot stalni redni član. Ta Martin Spak nam je rojil po glavi še v šoli — kar je razumljivo — in marsikateri gimna-zijček je začel takrat sanjariti o teatru. Ali ga tudi vi poznate osebno?
»Da, dasi živim jako malo v domovini. Nekoč sem se vozil poleti iz Ljubljane proti Čakovcu. Sedel je v istem kupeju in čital. Ko smo pa zapustili Celje in se je v jasni noči pokazalo naše lepo Pohorje, kjer sem tudi sam preživel najlepša leta svoje mladosti — tedaj je Skrbinšek zaprl knjigo in stopil k oknu. Prižigal si je cigareto za cigareto in strmel v gore.
— No in tedaj ste ga nagovorili.
»Ne, saj to je tisto. Sploh ne vem, kdo je začel. Oba sva gledala na pogorje in sanjarila vse do Pragerskega. Ko pa smo se bližali Ptuju, mi je začel praviti o svoji lepi rodni vasi Hajdini, o reki in pašnikih njenih, o ljudeh in mladosti svoji... Zdelo se mi je, da si je skrivoma otrl solzo.«
— Da, tudi jaz ga poznam s te strani. Včasih, kadar ga gledam v kakih demonskih eksotičnih vlogah, si nehote mislim, da se začno njegove prave kreacije šele vzhodno od Carigrada. Kar je zapadlo in tostran tega mesta, mu je tuje. In vendar nam je ravno Milan Skrbinšek med prvimi dosedaj igral in režiral največ Cankarja.
»Ne, umetnik, ki je tako povezan z vso dušo z našo zemljo, je naš. In če tako ljubi naše ljudi, mora postati močan in izrazit pred-stavljalec ljudi tako kot je močan in izrazit Milan Skrbinšek. Hvala vam v njegovem imenu!
Proslava Skrbinskove 251etnice preložena.
Glede na to, da smo morali zaradi neprestanih bolezni večine sodelujočih, predstavo »Beneškega trgovca« dvakrat odložiti in ker jn čas za proslavo že nekoliko pozen,	je uprava sporazumno z
g. slavljencem	Milanom Skrbinškom	sklenila preložiti	proslavo	na
začetek prihodnje sezone.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič.	Urednik: Ciril Debevec.	Za	upravo: Karel	Mahkota.	Tiskarna Makso Hrovatin.	Vsi	v Ljubljani.
100
KOLINSKA CIKORIJA
je naš
pravi
domači izdelek
Priporoča se Vam
»SLAVI JA«
Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani
za zavarovanje
proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč itd. na zgradbah, opremi, tvornicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju
Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb,Osijek, Novi Sad, Split
Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ulica 12
Telefon štev. 2176 in 2276
Beneški
Igrokaz v petih dejanjih (13. slikah). SP Shakespeare. Poslovenil Oton Župančič.
Beneški dož .... Kraljevič Maroški . . Kraljevič Aragonski . . Antonijo, beneški trgovec Bassanio, njegov prijatelj Solanio
Salarino prijatelji Antoniju Graziano
Lorenzo, ljubimec Jessike .	.
Shylock, žid........................
Debe^ Cesar Sanci" Levar Greg0 Pian^ Dren<> Jerin*1 Jan Skrbi*
Godi se deloma v Benetkah,
Scenogrs
Blagajna se odpre ob pol 20.
trgovec
Režiser: Ciril Debevec
tubal, žid, njegov prijatelj...................
Lancelot Gobbo, Shylockov sluga Stari Gobbo, Lancelotov oče ....
Salerio, sel iz Benetk.........................
Leonardo, Bassanijev sluga.....................
Baltazar, sluga Porzije........................
^orzia, bogata dedična.........................
Nerissa, nje družica...........................
Jessika, Shylockova hči........................
Beneški senatorji in strežaji. “elmontu, Porzijinem letovišču.
E. Franz.
Lipah
Daneš
Plut
Potokar
*
* * Crnobori Boltarjeva V. Juvanova M Danilova
tftčeftek ob 20.
Konec pred 23.
Parter: Sedeži	I. vrste .	.	.	.	Din	28 —
11. - 111. vrste	.	.	26'—
„	IV. - VI................24--
V11.-IX.	....	..	22--
..	X. • KI.................... 20 -
„	XII.-XIII................18-
arte' '*)
Lote v pai
. balkon*!*)
r e (l
Dodatni Iožd>
VSI
Predpisana taksa za P*
■> Din 100-100-70-
lu
•ki
20 -20-15 -
Balkon: Sedeži I
„ 1!.
Galerija: „ I.
n.
„ m.
vrste
Galerijsko stojišče Dijaško stojišče .
Din
20-
16-—
14-
12-
10--
2-50
5-
D
, t
Je vračunana v cenah
tl 1. in od 3. do S. ure
PRAŽENO LE
DOBITE
PB/ TVa B.MCTCH
uudiu/u. vomcov ma s.
99
V. BIZJAK
dvorni dobavitelj
keksi in biskviti
so
prvovrstni!
C*