Ljubljanski Zvon
o            o            o            o
"©
V svet . . .
,-Lam za goro je umiral dan, in sence in megle bele so iz dalje temne hitele črez tiho in mirno plan.
Veš še? ... Bil slovesa je dan. Glej, in midva se nisva jokala, le hladno sva roke si dala, in tiho šla vsak v svojo stran . .
In vendar, če tudi umrla je duša moja tedaj, pa pridejo ure, ko čase si tiste želim spet nazaj.
Ko v strahu te čakam in čakam, da zopet nazaj bi prišla, in s svojim poljubom vzbudila mi dušo iz težkega sna.
»Ljubljanski Zvon« 11. XXII. 1902.                                                                                                 51
722
A. Gradnik: V svet . . .
Pod noč odhajal sem, in tam ležalo je v megli neprodirni mesto belo. Ob cesti'golo drevje je šumelo in listje velo v vetru je vihralo.
Potrt in truden dalje sem korakal. Vse kraje, kjer sva se nekdaj ljubila pozdravil sem — in koder si hodila, poljubil zemljo sem in tiho plakal . . .
Tako  težko je brez tolažbe odhajati ven v svet, brez ljube, ki v trepetu čaka, kdaj bi se vrnil spet.
Nikjer mini ... Le dalje, dalje iz kraja v drugi kraj! In v prejšnji kraj in v prejšnje čase več ne povrneš se nazaj.
Gozdovi umirajo . . . Solnce zlato še z zadnjimi žarki jim sije, vetrovi šumijo jim zadnje slovo otožne pojoč melodije . . .
A s časom sred tihih teh pustih dobrav pomlad se zasmeje vesela! Le najina mrtva uboga ljubav ne bode nikdar več cvetela.
S kipečih grudij roža ti je pala
na blatna tla.
Pobral sem jo, in ti tak brez srca
in porogljivo si se nasmejala.
A jaz hitel domov sem . . . Ko v omami
sem tiščal v roki jo in trepetal,
zmeden in blazen jo poljuboval
in močil, pral jo s svojimi solzami . . .
A.  Gradnik.