GLAS
LETO XXI. ŠT. 3 (967) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 21. JANUARJA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Ne bodimo zaprti v svoje
male sobice!
  časih smo mesecu januarju pri časopisih, kot je naš Novi glas, rekli “mesec
verskega tiska”, pred leti smo še vztrajali in vedno znova združevali vse tiste
časopise in revije, ki imamo do krščanstva poseben odnos, v skupno foto-
grafijo, sliko. Naši duhovniki so po župnijah v tem mesecu zbirali darove za
verski tisk, tudi tega pri nas ne počno več, sami smo že veseli, če sploh še pro-
dajajo naš Novi glas in sorodne časnike. Časi so se spremenili. Govoriti danes
o verskem tisku je staromodno in ne odgovarja več stvarnosti, ki so jo elektronski
mediji začeli spreminjati, popolnoma pa jo je spremenil predvsem svetovni
splet – internet. Dodajmo še podatek, da poleg svetovnega spleta, na katerem
odigravajo vse večjo težo naše spletne strani, imajo izjemno vlogo družbena
omrežja, kot sta Twitter, ki je namenjen predvsem časnikarjem in politikom,
danes vseprisotni Facebook, brez katerega te dobesedno ni več, če te na njem
ni več.
Nobene nostalgije ni v tem, ko pišemo o “mesecu verskega tiska”, saj se zave-
damo, da bo treba najti drugačno ime za mesec, v katerem Cerkev poudarja vse
tiste medije, ki služijo pričevanju in oznanjevanju evangelija. Za to namreč gre:
za pričevanje in za oznanjevanje, ki mora biti danes drugačno, kot je bilo nekoč,
o čemer je prvi jasno spregovoril papež Ratzinger, ko je ob pojavu družbenih
omrežij na spletu in vse večjem pomenu interneta zahteval od vseh nas, da
smo pričevalci Božje besede tudi v sodobnih oblikah medijskega obveščevanja
na spletu. Da nas svetovni splet, internet, še kako spreminja, ni potrebno še po-
sebej govoriti, ker to vidimo vsak dan na vsakem koraku. Sedanji papež Bergo-
glio je šel še dlje, od vseh nas, ki delamo v medijih in skušamo biti kristjani,
zahteva, da gremo na obrobje, na periferijo. Čas tradicionalne Cerkve je mimo,
danes smo kristjani tudi na Zahodu v veliki manjšini in moramo zato na obrob-
ju iskati vsakega človeka, kajti vsak človek, prav vsak, je narejen po Božji podo-
bi.
“Če je soba zaprta, se navzame zatohlosti. In če je v tej sobi zaprt človek, zboli!
Kadar je kristjan zaprt v svoji skupini, v svoji župniji, gibanju, je zaprt, zboli. Če
gre kristjan na ulice, v predmestja, ga lahko doleti to, kar se zgodi vsakomur, ki
hodi po cesti – nesreča. Veliko prometnih nesreč smo videli. A nekaj vam povem:
Tisočkrat raje imam ponesrečeno Cerkev kot bolno”! je jasen sveti oče Frančišek.
/ str. 15
V
Živahna razprava o civilnih zvezah
Z očmi otrok
  a trenutek odložimo katerakoli verska, ideološka ali
politična očala in skušajmo pretehtati vprašanje, o
katerem se v zadnjih dneh veliko razpravlja v Italiji:
vprašanje civilnih zvez. Zakaj naj bi odložili očala? Zato, ker je
tema danes preveč spolitizirana in ideologizirana. Po
nepotrebnem se razvnemajo strasti in ostri toni še naknadno
zastrupljajo ozračje. Lotimo se torej vprašanja zgolj z
antropološkega vidika: za kakšno vizijo človeka gre?
Zakonski predlog Cirinna', o katerem bo 28. januarja začel
razpravljati senat in ki v zadnjih dneh vedno bolj razdvaja tudi
vladno večino, obravnava civilne zveze, ki so, v primeru
istospolnega para, prave homoseksualne poroke. Kot so v
začetku tega tedna opozorili s Kvirinala, bi to lahko bil
problem: novi zakon bi bil neustaven, ko bi zagovarjal zvezo, ki
je preveč podobna poroki; ustavodajni očetje so namreč imeli
pred sabo družino in zakon kot naravno skupnost oseb
različnega spola.
Drug vozel zakonskega osnutka je t. i. “stepchild adoption”
(posvojitev partnerjevega otroka), ki v bistvu odpira vrata
zakonskemu priznanju t. i. nadomestnega materinstva (bolje
rečeno: maternice v najemu). Ker dva moška ali dve ženski po
naravni poti ne moreta roditi, otroka lahko kupita; seveda v
tujini, saj je to v Italiji prepovedano. Zaradi vse večjega števila
bogatih zahodnjakov, ki si to lahko privoščijo, v številnih
revnih državah že nekaj let narašča število sodobnih suženj:
deklet, ki proti skromnemu plačilu dajejo v najem svoje telo za
čas nosečnosti. Žensko telo se tako 'instrumentalizira', postane
sredstvo, orodje, inkubator. Kot bi za otroka nič ne pomenilo,
pod čigavim srcem je preživljal prve mesece svojega obstoja...
/ str. 15
Danijel Devetak
Z
www.noviglas.eu
Januar, mesec 
verskega tiska
Stolnica sv. Justa / Božični koncert ZCPZ
Trojni dogodek 
v enem
  veza cerkvenih pevskih
zborov v Trstu se je le-
tos predstavila na tradi-
cionalnem božičnem koncer-
tu v stolnici sv. Justa v svoji
najbolj slovesni preobleki. Ja-
nuarski koncert je vedno zelo
priljubljen in dobro obiskan,
letos pa so posebni aduti pri-
vabili nadpovprečno veliko
ljudi. Organizatorji so namreč
priredili trojni dogodek v
enem koncertu: v duhu po-
zornosti do domačih vrhun-
cev je uvodoma zapel mladin-
ski zbor Igo Gruden, ob vred-
notenju gostujočih skupin je
publika lahko prisluhnila
Združenemu zboru Ave, iz-
jemno pa je bilo sodelovanje
mednarodno priznane mez-
zosopranistke Bernarde Fink.
S petjem v stolnici slovenski zbori poudarjajo svojo zgodovinsko
prisotnost v večkulturnem mestu, zato je program vedno uglašen
na slovensko literaturo, po možnosti tudi na lokalne avtorje. Tako
je bilo tudi tokrat, saj so program sestavljale priredbe slovenskih
ljudskih napevov in avtorske skladbe na božično temo. Zborovodja
Mirko Ferlan in članice mladinskega zbora iz Nabrežine so imeli
čast, da so sodelovali s priznano solistko pri štirih božičnih pesmih,
še prej pa se je zbor izkazal s samostojnim nastopom, ki je odražal
skrb in trud za zelo suverene, natančne in uglajene izvedbe, pri ka-
terih pa je ekspresivnost podajanja, verjetno tudi zaradi slovesnosti
(in napetosti) trenutka, nekoliko izostala.
/ str. 10
PAL
Z
To lahko storite tudi s podporno naročnino, ki znaša 100 evrov.
PODPRITE
Mezzosopranistka
Bernarda Fink (foto IG)
Svet okrog nas
21. januarja 20162
Povejmo na glas
Brez solidarnosti se pot zapre
  53. Dan emigranta / Govor Anne Wedam
“Mi nismo samo folklora 
in muzejski material!”
ČEDAD 
  ep pozdrav (tudi v na-
rečju) vsem vam iz Kanal-
ske doline, v Italiji obrob-
ne, v Evropi pa središčne pokra-
jine!
Ukovški župnik Mario Gariup,
ki je po rodu iz Topolovega v
Benečiji, ni zaslužen samo zato,
ker je nam Ukljanom pomagal
ohraniti slovensko besedo v
cerkvi; don Mario je znan in
cenjen tudi kot strokovnjak za
kulturo, zgodovino in
običaje slovenske
manjšine v Kanalski do-
lini in drugod. Njegovo
zadnje delo nosi naslov
Un popolo in estinzio-
ne, v slovenščini Narod,
ki izumira, in podna-
slov Sloveni in Valcana-
le fra Tedeschi, Friulani
e Italiani, to je Slovenci
v Kanalski dolini med
Nemci, Furlani in Itali-
jani. Že iz podnaslova
nam postane jasno, ka-
teremu narodu je zapi-
sana najbolj nesrečna
usoda. To je slovenska
narodna manjšina. Če je
takšna naša usoda, mar
se moramo predati? Ali
se raje boriti – saj ima-
mo usodo v svojih ro-
kah?
V trenutku, ko se zavemo, da
smo manjšina, moramo takoj
vzeti v zakup, da za nas ne bo
prav nič lahko, da nam prav nič
ne bo podarjeno. Vsako stvar si
moramo izboriti dan za dnem.
Prav nič nam ne bo pomagalo
cmerjenje ali samopomilovan-
je. V Kanalski dolini se tega
prav dobro zavedamo, saj nam
je bila zgodovina mačeha! Naj-
prej Nemci in kasneje Italijani
so nas poskusili narediti sebi
enake in brisati našo narodno
različnost. Tudi v že omenjeni
knjigi se Mario Gariup značilno
obrača na svoje bralce v itali-
janščini in upravičeno ugota-
vlja, da večina Slovencev iz Ka-
nalske doline ne zna brati svo-
jega jezika. Dejansko smo v Ka-
nalski dolini, kakor tudi še dru-
god v videnski pokrajini, mno-
gi še nepismeni v svoji
materinščini. Tega se zelo do-
bro zavedajo zlasti dandanes že
redki slovensko narečje govo-
reči Diepaljani v tabeljski
občini. Njihova vas sploh ni
vključena v zaščitni zakon za
slovensko manjšino.
Za nas, slovensko manjšino, ni
sprejemljivo, da bi se porazgu-
bili v večini. Mi nismo del
večine! Imamo pa, kot ona, iste
pravice, ki jih uživamo iz dru-
gega izvora. Naše narodne ko-
renine so drugačne, naša kul-
tura je drugačna! Svojega jezika
in svojih korenin nočemo zata-
jiti in nobena oblast ne more
zatreti te dediščine, ki je samo
naša!
Pred nami je temeljni korak, ki
ga absolutno ne smemo več
odlagati: spoznati in razumeti
moramo grozečo nevarnost
brisanja narodnih razlik in ize-
načenja v večini, kar nas pelje
v izginotje.
Rada bi z vami poglobila svoje
razmišljanje. V Kanalski dolini
nam je pravkar minuli božični
L čas omogočil, da smo obnovilistarodavne običaje naših pred-nikov. Eden izmed njih je
šapanje, ki ga opravljajo nabor-
niki z vrstnicami. Pripravi se
brina – velika veja bele jelke –,
nanjo pritrdijo veliko rdeče srce
iz blaga in številne druge
voščilne predmete. Stara nava-
da veleva, naj fantje in dekleta
hodijo voščit od hiše do hiše,
zunaj pa naj pojejo pevci voščil-
ne pesmi – skoraj vedno le v
slovenščini in zelo poredkoma
v italijanščini in nemščini. Na
dan nedolžnih otrok, to je ose-
mindvajsetega decembra, ho-
dijo otroci z majhno brino
šapat starše in ostale odrasle,
katerim z recitiranjem pesmice
v slovenščini zaželijo dolgo
življenje in voščijo, da bi vsaka
iglica na veji pomenila veselo
leto. Kasneje hodijo od hiše do
hiše “Sveti trije kralji” in Pe-
hrtra Baba. Med letom pa se
obnovijo še drugi običaji; na
primer prajtelj na cvetno nedel-
jo ali v poletnih mesecih konta
in žegen.
Kaj želim s tem povedati?
Obnavljati in ponovno
doživljati stare običaje in jih
prenašati na nove rodove je do-
bro izhodišče, vendar to še ni
dovolj! Udeleževati se sloven-
ske maše in drugih v slo-
venščini darovanih ali petih
obredov je zelo pomembno in
lepo. Potopiti se v zgodovino je
navdušujoče! Vendar pa za nas
to ne more in ne sme biti do-
volj. Mi nismo samo folklora in
muzejski material! Kaj nam je
torej storiti?
Predvsem se odločimo govoriti
slovensko – zagotovo v javno-
sti, zlasti pa in predvsem v
družini – tako da se bodo naši
otroci naučili slovenščine, jo
sprejeli za svojo in bo tako po-
stala njihov materni jezik. Naši
otroci naj se ne počutijo dru-
gačne, ker so manjšina, pač pa
bogatejše, ker so poleg italijan-
ske osvojili še drugo kulturo in
se vanjo poglobili. Nikoli ne
bomo ponavljali dovolj, da je
znanje bogastvo.
Prizadevati si moramo tudi za
spodbujanje političnih in šol-
skih oblasti, naj povsod tam,
kjer je navzoča naša narodna
skupnost, olajšajo in širijo
poučevanje slovenskega jezika.
V mislih imam še posebej na v
obrobje odmaknjena območja,
to se pravi v našo Kanalsko do-
lino, kjer že dolgo časa ni
vzniknilo nič novega v zvezi s
postopkom za ustanovitev tri-
jezične šole, kaj šele v zvezi s si-
stemsko rešitvijo za poučevanje
furlanščine, slovenščine in
nemščine. Zaščitni zakon za
slovensko manjšino nam ne
ponuja pravne podlage, da bi
zahtevali trijezično šolo. Vemo
pa, da bi trijezična šola lah-
ko nastala v okviru šolske
avtonomije. Na to opozar-
jam deželno vlado Furlani-
je-Julijske krajine, da bi
podprla zahtevo družin in
upraviteljev iz Kanalske do-
line, jim stala ob strani in
omogočila nadgradnjo se-
danjih enojezičih šol v tri-
jezične. To bi sicer bilo v
skladu z večjezičnostjo
dežele Furlanije-Julijske
krajine, ki je avtonomna in
evropsko naravnana
dežela.
Poučevanje slovenščine je
pa treba podpreti in razširi-
ti tudi v Reziji – in v Terskih
dolinah, kjer je le korak
manjkal do začetka dvoje-
zičnega poučevanja, pa ga
je kratkovidnost nekaterih
zaustavila.
Izvajati moramo pritisk, tudi
na javno mnenje, da bi tisti, ki
so lahko učitelji naše kulture,
mogli govoriti, pisati in
poučevati v slovenščini ter bi
tako ohranjali in oživljali naše
korenine in zasejali v nove ro-
dove zavzetost in ljubezen do
slovenske kulture. Kot Ka-
nalčanka sem že na začetku
svojega govora omenila župni-
ka Maria Gariupa, po mojem
mnenju velikana na področju
raziskav o kulturi moje doline.
Nikoli ne bomo dovolj pohva-
lili njegovega nesebičnega in
zaslužnega prizadevanja v bran
naše kulture. Rada pa bi ome-
nila tudi Alessandra Omana,
nekdanjega župana Naborjeta-
Ovčje vasi, ki je objavil knjigo
Slovenska etnobotanika Kanal-
ske doline s posebnim poudar-
kom na slovenskih fitonimih iz
Ukev, Ovčje vasi, Žabnic in Di-
palje vasi (leta 1991), berilo v
slovenskem ziljskem narečju Pa
našem (leta 2001) in slovar slo-
venskega ukovško-ziljskega na-
rečja Naša špraha.
Če se povrnem na vprašanja, ki
se tičejo vseh Slovencev v vi-
denski pokrajini, ne morem ob
tej priložnosti molčati o dose-
danjem bistvenem neupošte-
vanju slovenske skupnosti iz vi-
denske pokrajine v okviru pre-
dlagane deželne reforme kra-
jevnih avtonomij. Že v statutih
medobčinskih unij na Go-
riškem in Tržaškem je dejansko
prišlo do restriktivne interpre-
tacije stopnje zaščite, ki je za-
jamčena po državni in deželni
zakonodaji, v videnski pokraji-
ni pa je večstoletna slovenska
prisotnost omenjena v neznat-
ni meri, če že ne na folkloren
in grotesken način. Leto 2016
se je pravkar začelo – ob neu-
poštevanju jezikoslovne stroke
v statutu Terske unije pa se še
namiguje, da se tam ne govori-
  edavno je bilo mogoče iz ust znanstve-
ne predstavnice Slovenske akademije
znanosti in umetnosti slišati mnenje,
da je Evropa zabredla v sedanjo stisko zaradi
premajhne solidarnosti. Premajhne solidar-
nosti do pribežnikov in toliko bolj do tistih
evropskih držav, ki nosijo največje breme. So-
lidarnost je na ta način postala znanstvena ka-
tegorija in ne zgolj čuteče občutje do bližnje-
ga, ki se tiče le posameznika in potemtakem
na širšo perečo problematiko nima večjega
vpliva. Stopnja solidarnosti ali nesolidarnosti
pa ima še kako velik vpliv, dovolj se je spom-
niti odločitve Evropske komisije, naj bi si po-
samezne države razdelile 160 tisoč pribežni-
kov, ki bremenijo Italijo in Grčijo. Porazdelje-
nih jih je bilo, reci in piši, 200 (!). Osupljivo
in pravzaprav zastrašujoče, saj pribežniškega
vala še ni konec in se utegne v prihodnje stop-
njevati. Verjetno je malokdo pričakoval, da se
bo v Evropi, ki velja za najstarejšo in najbolj
kulturno civilizacijo, nesolidarnost pokazala
v tako grdi luči. Res, da je orjaški val pribežni-
kov velikanska preizkušnja, ki je brez padcev
ne bi prestal nihče. Res pa je tudi, da je začetni
veličastni sprejem beguncev, vendar opozar-
jal, da od nas toliko drugačnih tujcev ne bo
lahko vključiti v naše življenje. Še bolj je res -
in to je več kot pomenljivo -, da je odmik od
solidarnosti kaj kmalu pokazal izredno ostre
zobe. Pričele so rasti žične ograje, ki naj bi bile
uperjene proti brezdomskim prišlekom, v re-
snici pa so vse bolj proti nam, domačinom:
za ograjo ali znotraj ograje smo vsi mi, ograja
v temelju spreminja naše življenje in do ne-
davnega odprte meje se vse po vrsti zapirajo.
V dramatični situaciji se je znašla celo Slove-
nija, ki je pridobila vsaj toliko, da bo v ugledni
družbi z Avstrijo in Nemčijo svoje meje dogo-
vorjeno nadzorovala. Našo pripravljenost za
solidarnost ogrožajo seveda tudi teroristični
napadi in verjetno nismo daleč od resnice, da
bi ponovitev pariškega pokola izničila schen-
gensko svobodo in nas zastražila z vojaško sa-
mokontrolo. Dejstvo je, da se v takšnem
splošnem okviru nesolidarnost preveša v ne-
strpnost in nemara že kar nasilje in tu ni nihče
izvzet, globalizacija vse bolj ukinja vsakršno
svetlo izjemo. Prizorišče zlovešče nestrpnosti
postaja tudi Slovenija, pri čemer se velja spom-
niti mazanja gradbišča islamskega kulturnega
središča v Ljubljani z odsekanimi prašičjimi
glavami. Podobno temačen je sežig knjige o
življenju Milana Kučana pred njegovim do-
mom, takole za uvod pa so pred leti poskrbeli
tisti, ki so uprizorili sežig velikega križa kot
verskega simbola. Najhuje pa je, da, če nisi so-
lidaren s tujci, polagoma nisi niti z lastnimi
ljudmi, če nisi solidaren z drugačno vero, po-
staneš neprijazen tudi znotraj svoje, in če si
nestrpen do drugačne politike, boš to ostrino
prenašal tudi v odnose med svojimi. Res, so-
lidarnost je usodno vplivna, odmik od nje
ima hude in v vsakem primeru rušilne posle-
dice.
Janez Povše
N
jo slovenska narečja, pač pa le
“slovanska”. Saj vemo, da se
nekateri krogi še vedno
ustrašijo pred izrazom “sloven-
ski”! Konkreten prikaz tega
strahu imamo v Černjeji. Tam
je ob furlanščini zaščitena tudi
slovenščina, na tabli pred vasjo
pa je ob izigravanju zakonov
napisano ime vasi samo v itali-
janščini in furlanščini. Černjeja
pa je vendarle še posebej znana
zaradi černjejskega rokopisa, v
katerem so zbrana starodavna
pisna pričevanja v slovenskem
narečju.
In osupli smo ob dejstvu, da se
v letu 2015 v Tavorjani nekateri
zgražajo ob misli, da bi bila lah-
ko občina v novem statutu
tamkajšnje Unije poimenovana
še s furlanskim in slovenskim
nazivom. Dragi upravitelji, od
vas bi pričakovali nekaj več
zdrave pameti! V vseh občinah
italijanske države govorijo le
italijansko, samo v nekaterih
občinah govorijo dva ali tri je-
zike – če že ne štiri, kot v dolini,
kjer sem jaz doma! Prav zato iz-
koriščam priložnost in vas po-
zivam: pogumno prispevajte k
temu, da postanejo vsi naši je-
ziki čim bolj slišni in vidni. Bo-
dite hkrati dovolj pogumni biti
to, kar ste, in te jezike govoriti,
če jih poznate! Župan v Nabor-
jetu-Ovčji vasi Boris Preschern
je ob odprtju sedeža slovenske-
ga združenja Don Mario Cernet
kot javni upravitelj pametno
ugotovil in glede rabe slo-
venščine izjavil: “Naša naloga
je – in jaz sem prvi za to odgo-
voren, – da si prizadevamo, da
se bo ta raba ohranila”!
Če upoštevam, da nam je
Dežela zajamčila, da bodo sta-
tuti Unij v skladu z zaščitnimi
zakoni, opozarjam na predlog
statuta Unije Železna in Kanal-
ska dolina, ki omenja zaščito
furlanščine, slovenščine,
nemščine in REZIJANŠČINE.
Tam se delajo gluhi za dejstvo,
da je jezikovna stroka že zdav-
naj rezijansko narečje uvrstila
med slovenska narečja. Ali je
mogoče, da mnenja političnih
upraviteljev postavijo pod
vprašaj mnenje priznanih jezi-
koslovcev?
Tovrstna dogajanja postopno
privedejo do “afer”, kot je tista
v zvezi z brošuro, ki jo je obja-
vila Videnska pokrajina – ki si
zatiska oči pred slovenskostjo
rezijanskega narečja. Ker pa ni-
smo zlobni, hočemo verjeti, da
je res šlo za napako, kakor so
stvar obrazložili pokrajinski
svetovalci na uradnem soočen-
ju, za nekakšen spodrsljaj. Jezi-
koslovna stroka pa nas gleda –
nevednost nikoli ne naredi le-
pega vtisa.
Iz Kanalske doline, ki je med
najbolj na rob odmaknjenimi
dolinami v deželi Furlaniji-Ju-
lijski krajini in v Italiji, čeprav
je v Evropi med najbolj sre-
diščnimi, gojim v imenu vseh
Slovencev iz videnske pokraji-
ne pričakovanje, da bo na
deželni ravni prišlo do večje so-
lidarnosti z našo manjšino. V
okviru nedavne razdelitve sred-
stev v podporo naših dejavno-
sti so slovenske ustanove v vi-
denski pokrajini prejele štiri ce-
lih devet odstotkov razpoložlji-
vih sredstev. Reci in piši le štiri
celih devet odstot-
kov! Lahko govori-
mo do onemoglo-
sti, da je strukturi-
ranost dejavnosti v
slovenskem jeziku
v goriški in tržaški
pokrajini večja, in
hkrati blebetati, da
v videnski pokraji-
ni ni dovolj spo-
sobnosti načrto-
vanja – to pa nič ne
spremeni dejstva,
da odhaja petinde-
vetdeset odstotkov
sredstev drugam.
Težave pa so že samo pri
vzdrževanju Inštituta za sloven-
sko kulturo, ki je tako primarna
ustanova le na papirju kot pa
zares, in pri vzdrževanju muze-
ja SMO.
Naj zaključim z željo, da bi nam
še kdo namenil pozitiven si-
gnal – pa ne le za to, da bi kaj
dobil v zameno. Zavračamo vse
nacionalizme; hočemo pa
ohraniti in ovrednotiti to, kar
imamo in smo – naš jezik, naše
običaje, naše značilnosti – in
vse to posredovati našim otro-
kom ter dajati pravo veljavo
osebam, ki imajo vse to na
skrbi. Da lahko naši mladi osta-
nejo tam, kjer so rojeni, in da
tam lahko postanejo uspešni –
kot se je zgodilo za člana
združenja Cernet Tadeija Pivka,
ki je postal evropski in svetovni
prvak v gorskem teku in tako
ponos vseh Slovencev v Kanal-
ski dolini in Italiji.
Naša želja je, da bi se v naših
vaseh vsak dan kaj premaknilo,
kakor se je pred nedavnim zgo-
dilo s popravilom stavbe dvo-
jezične šole in s predlogom za
večjezični licej v Špetru, za ka-
tera se je kot upravitelj pozani-
mal tudi špetrski župan Maria-
no Zufferli. Takih dejstev potre-
bujemo za prepričevanje naših
mladih, naj ostanejo doma.
Vsak dan je potrebna kakšna
dobra novica, dajajte nam jih!
Prinesite vsak dan v katero iz-
med naših številnih dolin po-
dobno pozitivno novico, da
nas v tej dobi velikih migracij
ne bo strah v bližnji prihodno-
sti ostati in živeti v teh naših
prehodnih dolinah.
Aktualno 21. januarja 2016 3
  red nedavnim je pri založbi
Mladika izšla dvojezična
knjiga 50 let naše košarke,
v kateri je zaobjeto široko razdob-
je našega košarkarskega gibanja.
Na pogovor smo povabili uredni-
ka publikacije, Branka Lakoviča,
(ki je knjigo napisal v so-
delovanju z Veroniko Sos-
sa in Nikom Štokljem), da
bi se z njim pogovorili o
tem nezamenljivem špor-
tnem dejavniku našega za-
mejskega življenja. Lakovič
pa je dejansko nositelj zgo-
dovinskega spomina
našega športa (tudi zaradi
snovanja portala Slosport.
org), tako da vsebina pogo-
vora sega tudi na širše po-
dročje zamejske športne
kulture.
Gospod Lakovič, kakšne
misli in občutki vas bo-
do prevevali vsakokrat,
ko boste na steni večna-
menskega športnega
centra pri Briščikih za-
gledali svojo fotografijo,
ki skupno z dvanajstimi
ostalimi portreti prota-
gonistov našega košar-
karskega gibanja zad-
njih pet desetletij sesta-
vlja t. i. Hall of Fame?
Seveda sem počaščen, da so me
uvrstili med trinajsterico za-
služnih košarkarskih delavcev.
Upam, da bodo mladi nadaljevali
naše delo. Sicer sem prepričan, da
bo tako, saj lahko računamo na
mlado, obetavno generacijo
igralcev ter sposobnih košarkar-
skih delavcev, ki že sedaj opravlja-
jo neprecenljivo delo ne samo za
našo košarkarsko, ampak za vse
športno gibanje med Slovenci v
Italiji.
Kakšno vlogo je odigrala
košarka v našem zamejskem
svetu? Bili so trenutki – mislim
P predvsem na sijajno obdobjeJadrana sredi 80. let, pri usta-novitvi katerega ste bili tudi vi
zadolženi –, ko je ta šport pred-
stavljal nekako stičišče življen-
ja naše narodne skupnosti.
Mislim, da je bila in je vloga
košarkarskega gibanja zelo po-
membna. Upal bi si celo trditi, da
je košarka z odbojko in nogome-
tom med najbolj prepoznavnimi
ne samo v naši deželi, ampak celo
na državni ravni. Pri tem pa mo-
ram poudariti, da so prav vse
športne panoge pomembne za
našo skupnost, saj je na dlani, da
nas velika večina italijanskih pre-
bivalcev v naši deželi in tudi na
državni ravni prepoznava prav za-
radi odmevnih dosežkov ekip in
posameznikov ter zaradi dobrega
delovanja naših društev. Zato ni
naključno, da se vključuje v naše
klube iz leta v leto vse več sloven-
sko negovorečih otrok in že for-
miranih igralcev. Če se omejim
izključno na košarko, bi dejal ta-
kole: kot za vse ostale športne pa-
noge so bili začetki organizirane
dejavnosti kar težki. Skupinica
petih-šestih obetavnih dijakov 4.
razreda Trgovske akade-
mije je nastopila na šol-
skem turnirju in na Slo-
venskih športnih igrah.
Navdušenje za košarko
med našo mladino se je
vse bolj stopnjevalo. In re-
kli smo si, zakaj ne bi usta-
novili košarkarsko sekcijo
pri ŠZ Bor in nastopali ce-
lo v prvenstvu v italijanski
košarkarski zvezi. In res:
septembra 1965 se je naša
želja uresničila. Pri Boru
smo ustanovili košarkar-
ski odsek in aprila 1966
odigrali prvo prvenstveno
tekmo v prvenstvu prve
divizije. Košarka je postala
vse bolj priljubljena med
našo mladino, ustanavlja-
li so se košarkarski odseki
tudi pri Poletu, Kontove-
lu, Bregu, Sokolu in Do-
mu. Po desetih letih
uspešnega delovanja ter
tudi kar spodbudnih re-
zultatov naših ekip in po-
sameznikov smo se košarkarski
delavci spraševali, zakaj ne bi se-
stavili združeno ekipo, ki bi nas
predstavljala na najvišji možni
ravni. Tako je leta 1976 nastal Ja-
dran, ki je z vrsto napredovanj od
najnižje do državne B-lige pone-
sel ime slovenskega športa po vsej
Italiji. Jadran je postal 'pravi fe-
nomen' ne samo zaradi odličnih
rezultatov, ki jih je dosegal, tem-
več predvsem zato, ker je postal
med našo skupnostjo simbol
enotnosti in uspešnosti. Vrhunec
vsega pa predstavlja zgodovinsko
napredovanje združene ekipe v
državno B-ligo, ko se je maja
1985 v tedaj osrednji
tržaški športni dvora-
ni na Čarboli zbralo
več kot pet tisoč naših
navdušenih navijačev
in se po tekmi skupno
z igralci veselilo veli-
kega podviga. Mislim,
da ni pretirano, če po-
stavljamo ta dogodek
ob bok zgodovinskih etap naše
skupnosti.
Bili ste tesen snovalec stikov
med našim in nekdanjim slav-
nim jugoslovanskim košarkar-
skim svetom. Kakšen domet je
imel jugoslovanski ‘basket’ v
širšem kontekstu in kako je
vplival na našo košarkarsko gi-
banje? Kaj vsega in koga vsega
ste takrat spoznali?
Imel sem veliko srečo, da sem
spoznal kar nekaj košarkarskih
strokovnjakov tedanje Jugoslavi-
je, ki so se uveljavili tudi na sve-
tovni ravni. Začel bi kar pri Aci
Nikoliću, “očetu” vseh jugoslo-
vanskih trenerjev. Osebni prija-
telj sem bil z Mirkom Novose-
lom, prijatelj z Rankom Žeravico,
Bogdanom Tanjevićem in drugi-
mi, ki so osvojili olimpijske, sve-
tovne in evropske lovorike. Med
Slovenci sem sodeloval z Bori-
som Kristančičem, Mikom Pavlo-
vičem, Ivom Daneuom, da se
omejim le na starejšo generacijo.
Večina teh odličnih strokovnja-
kov je imela tudi neposreden stik
z našo košarko, s tem da je pri nas
vodila tečaje in predavanja. Naši
trenerji in igralci pa so se mudili
pri nekdanjih jugoslovanskih
klubih. V italijanskem košarkar-
skem okolju so o nas spoštljivo
pravili, da igramo “jugo košar-
ko”. Zgodovinska Jadranova ge-
neracija pa je to filozofijo “jugo
igre” najbolje uprizarjala. Clau-
dio Starc, “Tolo” za prijatelje, je z
vrtoglavim tempom prenašal
žogo iz obrambe v napad in nato
z asistencami serviral soigralce;
Boris Vitez je z odlično tehniko
meta nalagal nasprotnikov koš;
Marko Ban je bil z garaškim de-
lom v obrambi in z iznajdljivo-
stjo v napadu večkrat nerešljiva
uganka za nasprotnika. In še bi
lahko našteval.
/ str. 11
IG
Naši domovi, bogastvo ali breme? (6)
Dvorana pevskih zborov v Devinu
  Devinu imajo društva in
organizacije na razpolago
prostore v dvorani pevskih
zborov, ki se nahaja v središču vasi.
Pred letom 1988 so se posluževali
najprej župnijske dvorane, ki je
svojčas bila v grajskem objektu v
Devinu, in nato prostorov osnov-
ne šole. Septembra 1985 so pred-
stavniki zbora Fantje izpod Grma-
de in Dekliškega zbora Devin pre-
dlagali devinsko-nabrežinski
občinski upravi obnovo za-
puščenega rastlinjaka na vrtu de-
vinskega otroškega vrtca. Zgradbo
si je pristojna komisija ogledala
novembra l. 1985 in 1. septembra
naslednjega leta so na županstvu
podpisali pogodbo za 20-letno
uporabo omenjenega poslopja, če
zbori sami obnovijo ruševino.
Obnovitvena dela, ki jih je vodil
gradbeni podjetnik Franc Antonič,
oče priznanega organista in zbo-
rovodje Hermana Antoniča, so
začeli 2. januarja 1987. Pri prosto-
voljnem delu so sodelovali vsi čla-
ni in tudi nekateri prijatelji zbora.
Januarja 1988 pa so se v teh pro-
storih že začele redne dejavnosti,
13. novembra 1988 istega leta pa
je bilo uradno odprtje z blagoslo-
vom sedeža, izšla je tudi zgibanka
o obnovitvenih delih. Julija l.
1990, ko je bil župan Bojan Brezi-
V gar, je prišlo do kupo-prodajne po-godbe z občino Devin-Nabrežina,ki je nepremičnino prodala Zadru-
gi Grmada-Devin, ki je bila usta-
novljena prav z namenom, da bo
upravljala to stavbo. Nakup se je
delno financiral iz sklada za Trst
(Fondo Trieste), nekaj pa je novim
lastnikom priznala občina kot
odškodnino za opravljena dela. Ko
se je konec 90. let spremenila za-
konodaja, ki po novem omogoča
možnost lastninjenja tudi
društvom, so se člani odločili za
zaprtje zadruge Grmada-Devin.
Lastništvo dvorane pevskih zborov
pa je takrat prešlo na MoPZ Fantje
izpod Grmade, kar velja še danes.
V dvorani pevskih zborov v Devi-
nu poteka pestra kulturna in pro-
svetna dejavnost. Od vsega začetka
ima tam sedež MoPZ Fantje izpod
Grmade. Redne vaje je v njem imel
Dekliški in nato Ženski zbor Devin
ter pevski zbor Ladjica v
otroški in mladinski sestavi. V
sklopu Ladjice deluje tudi lutkar-
ska skupina. V teh prostorih imajo
tedenske sestanke slovenski skavti
in skavtinje iz Devina in okolice.
Glasbeni pouk pa poteka v organi-
zaciji Slovenskega centra za glasbe-
no vzgojo Emil Komel iz Gorice.
Navedena dejavnost pa ni edina.
Dvorana je na razpolago tudi za
druge prireditve. Večkrat so v njej
razna kulturna in družbenopoli-
tična srečanja ter predavanja. Svet
slovenskih organizacij je v dvorani
pevskih zborov vsako leto sklical
deželni svet. Stranka Slovenska
skupnost pa je imela več posvetov
in volilnih shodov. Redno so tu
potekali občni zbori slovenskih
društev in organizacij, ki svoje de-
lovanje izvajajo v občini Devin-
Nabrežina.
Dvorana in bližnji vrt zahtevata
redno oskrbo, kjer gre v glav-
nem za žive stroške, ki zadevajo
uporabo elektrike, ogrevanja in
vode. Za zdaj je lastnik oproščen
plačevanja občinskega davka na
nepremičnine, ker gre za ob-
jekt, ki je namenjen kulturni in
prosvetni dejavnosti. Prihodki
pa so v glavnem vezani na pri-
spevke krajevnih javnih usta-
nov. Nekaj pa je tudi darov za-
sebnikov. Kar se tiče manjših
obnovitvenih del, pa zanje po-
skrbijo kar s prostovoljnim de-
lom.
Dvorana pevskih zborv v Devi-
nu je tako še ena pomembna kra-
jevna narodna postojanka. Njeno
vzdrževanje omogoča reden potek
kulturnega, glasbenega, vzgojnega
in družbenopolitičnega delovanja
Slovencev na zahodni meji tržaške
pokrajine, kjer je glavna skrb na-
menjena slovenskemu jeziku in
identiteti.
Julijan Čavdek
Naši študentje v Ljubljani / Felipe Jose' Kopušar Prenz
V tistem trenutku najdem
smisel življenja!
Ime: Felipe Jose' Kopušar Prenz
Prihajaš iz: Trsta
Študiraš: Violino na Akademiji za
glasbo v Ljubljani trenutno, sicer
sem redno vpisan na Konservato-
riju Giuseppe Tartini v Trstu.
Najraje: igram violino in pojem
jazz in tango
Že tvoje ime nakazuje, da imaš
za sabo zanimivo družinsko
zgodbo. Predstavi se!
Moja mama je Argentinka, ki
se je rodila v Jugoslaviji v
Beogradu. Zaradi diktature,
ki je bila v Argentini sredi 70.
let in v začetku 80. let, sta
moj stari oče in stara mama
morala oditi. Moja mama se
tako počuti Srbkinja in Ar-
gentinka in s tega vidika sem
se jaz naučil španščine, ki je
moj materni jezik, in
srbščine. Moj oče je po krvi s
Sicilije, je oboist, a ga nisem
nikoli spoznal, ker je zapustil
mojo mamo, ko je bila no-
seča. Nov partner moje ma-
me je postal moj oče, ko sem
bil jaz star približno 4 leta, in
tako imam tudi njegov prii-
mek - Kopušar. Od njega sem
se naučil slovenščine in on mi je
odprl pot do slovenske kulture.
Kdaj si se začel ukvarjati z gla-
sbo?
Glasba je bila vedno del mene. No-
noti so vedno poslušali tango.
Vzljubil sem to zvrst in sem rad pel.
Začel sem se učiti kitaro, a samo
zato, da bi spremljal svoje petje. Ko
sem bil majhen, je bila moja prva
ljubezen nogomet. Potem pa, ko
sem bil star 14 let, sem se vpisal na
novoustanovljeno smer glasbene-
ga liceja v Trstu in, ker je bilo pre-
več kitaristov, so poklicali mojo
mamo in jo vprašali, ali bi igral vio-
lino. Mama je, ne da bi me
vprašala, rekla, da ja. Res mi je po-
stala všeč, pustil sem nogomet in
se popolnoma predal glasbi. Začel
sem s srbsko profesorico Miroslavo
Stojković iz Sežane. Ona me je po-
tem predstavila profesorju z Aka-
demije, ki me uči zdaj, to je Vasilij
Meljnikov, Rus. Od takrat sem
začel privatno pri njem do lanske-
ga leta, ko sem maturiral na Liceju
Prešeren v Trstu in se odločil, da
grem na Erasmus v Ljubljano. Se
pravi, zdaj sem tu v tretjem letniku,
ker sem se vpisal na konservatorij,
na “triennio accademico”, ko sem
bil v četrtem razredu višje šole.
Kako si z glasbenega liceja v ita-
lijanskem jeziku prišel do tega,
da si maturiral na liceju
Prešeren?
Pri 14 letih sem se vpisal na glasbe-
ni licej Giosue' Carducci. Ker je bi-
la šola nova, ni bila še dobro orga-
nizirana, zato sem po dveh letih
hotel priti v Ljubljano na Konser-
vatorij za glasbo in balet (srednja
šola o. p.). Moja ideja je bila, da bi
se v tretjem letniku vpisal na Licej
Prešeren, da bi se intenzivno uk-
varjal s slovenščino, da bi potem
lahko v četrtem letniku šel v Lju-
bljano. Žal, me niso sprejeli in zato
sem ostal na Prešernu. Želel sem
priti v Ljubljano k temu profesorju,
vse moje odločitve so bile izpeljane
v to smer.
Kaj je zate umetnost?
Najbolj objektivno vzeto, je zame
umetnost izraz emocij. Prišel pa
sem do tega, da je umetnost - po
mojem - vse. Umetnost postane tu-
di več kot življenje. V umetnosti
lahko presegaš tiste meje vsakdan-
jega življenja in presegaš tudi meje
emocij, ker hočeš doseči vedno
več. Emocij pa ne moreš kontroli-
rati. Ti vadiš vsak dan, zato da ob-
vladaš telo, tehniko, in potem to
daš skupaj s tistim, kar je nekon-
trolirano, s tistim, kar bi lahko re-
kel, da je nekakšen “bog”. Če ti to
daš skupaj, potem nastane umet-
nost. To gre po mojem preko smrti.
To je nekaj univerzalnega, to je ti-
sto, kar me privlačuje.
Kaj predstavlja za glasbenika
največji izziv?
Največji izziv za glasbenika je ta, da
imaš 80% neuspehov, 20% uspe-
hov. Teh uspehov pa ne moreš
kontrolirati. V tem smislu je to
eden izmed najtežjih poslov, ker
moraš delati ogromno tudi na svo-
jih emocijah. Zato pravim, da je za
glasbenika največji izziv biti gla-
sbenik in ostati glasbenik.
Preizkusil si tako italijanski kot
slovenski sistem. Kako gledaš na
Konservatorij Tartini, kako pa
na Akademijo?
Največja prednost v Ljubljani je
učitelj. Uči me, da se ne smeš nikoli
ustaviti, ker tako, kot je življenje en
proces, en stalen razvoj, tako mora
biti tudi tvoje igranje. V Trstu sem
imel občutek, da se nisem razvijal.
Tehniko tu pridobivam zelo hitro.
Od oktobra do zdaj sem pridobil
tisto, kar bi v Trstu pridobival dve
leti. Mogoče, kar pogrešam od
Trsta, je to, da ljudje niso tako hlad-
ni, so malo bolj odprti... V Italiji ali
vsaj v Trstu je vse dosti bolj vezano
na tradicijo. Profesorji so bili vsi
starejši in niso znali sploh igrati!
Oziroma so znali igrati, ampak ne
vadijo. To je kot neko pravilo. OK,
zdaj sem profesor na konservato-
riju, po zakonu ne smem več igrati
violine. Medtem ko tukaj so stalno
angažirani. Vsekakor najdeš sta-
rejše, a se učijo s tabo. To je popol-
noma drug svet. Recimo: orkester,
ki je na Konservatoriju Tartini, ne
bo nikoli igral v tržaškem Gleda-
lišču Verdi. Pomisli zdaj, Simfo-
nični orkester Akademije za glasbo
bo igral v Slovenski Filharmoniji,
kjer igrajo vsi najboljši svetovni
glasbeniki. Aprila bomo v Cankar-
jevem domu. Maja gremo v Za-
greb. Se zavedaš, kako je to groz-
no?
Misliš, da si je težko služiti vsak-
danji kruh z glasbo?
Seveda je težko dobiti delo, a kdaj
ni bilo tako!
Bi se raje zaposlil kot učitelj ali
bi raje koncertiral?
Mislim, da je vse povezano. V De-
vinu učim v Collegu pet dijakov in
tam sem se zavedel, da, ko ti učiš,
učiš samega sebe, in to je najlepša
stvar. Ko pa koncertiraš, ko si na
odru, ko sploh ne obstaja čas, niti
prostor, to je, kot da bi bil v ma-
gičnem oblaku. Jaz najdem smisel
življenja v tistem trenutku. Tisti tre-
nutek je tisti, v katerem si rečem
UAO! Za tisti trenutek bi se jaz učil
še dvakrat toliko!
Lucija Tavčar
  Branko Lakovič
S športom ohranimo svojo
identiteto in seveda predvsem jezik
POGOVOR 
Foto dpd
Kristjani in družba21. januarja 20164
V Odboru za človekove pravice ZN o splavu
Kaj je bolj “nečloveško,
kruto in ponižujoče”?
  etos bo minilo 50 let,
odkar je Generalna
skupščina Združenih
narodov sprejela
Mednarodni pakt o
državljanskih in političnih
pravicah. Listina med
drugim govori o
dostojanstvu, ki je prirojeno
vsem članom človeške
družine, o priznanju enakih
pravic kot temelju svobode,
pravičnosti in miru na svetu.
Navaja Splošno deklaracijo
človekovih pravic, po kateri
je mogoče doseči ideal
svobodnega človeškega bitja,
ki uživa državljanske in
politične svoboščine in je
prosto strahu in revščine le
tedaj, če so ustvarjeni pogoji,
ki omogočajo vsakomur, da
uživa svoje ekonomske,
socialne in kulturne pravice
ter svoje državljanske in
politične pravice.
Ustanovna listina Združenih
narodov seveda nalaga
državam obveznost
pospeševati splošno in
dejansko spoštovanje
človekovih pravic in
temeljnih svoboščin.
L Razumljivo, saj se govori otem, da nihče ne sme bitipodvržen mučenju ali
nečloveškemu ali
ponižujočemu ravnanju ali
kaznovanju, o tem, da nihče
ne sme biti držan v
suženjstvu, da sta suženjstvo
in trgovina s sužnji
prepovedana itd.
In vendar je Odbor za
človekove pravice (!) ZN
nedavno razpravljal o
tolmačenju 6. člena
omenjenega pakta in sestavil
poročilo, ob katerem se
vsakemu (zdravemu)
človeku naježijo lasje. Govor
je bil o tem, da ima vsak
človek “prirojeno pravico do
življenja. Ta pravica mora
biti z zakonom zaščitena.
Nikomur ne sme biti
življenje samovoljno vzeto”.
O smrtni kazni piše, da tam,
kjer še ni odpravljena, se
sme smrtna obsodba izreči le
za najhujše zločine. Ta pa se
ne sme izreči za zločine, ki
so jih storili mladoletniki, in
ne izvršiti nad nosečnicami;
kaj pomeni zadnji stavek, če
ne implicitno pravico do
Prejeli smo
Še o stisku rok med mašo
  ozdravljeni!
Čestitam za sestavek in
se pridružujem mnenju
avtorja, g. Andreja Vončine,
da pozdrav miru na sedanji
način ne sodi k obredu svete
maše. Rokovanje z 11, ob
praznikih, ko je cerkev
nabita, pa s kar 14 osebami
(v treh klopeh), je
neprimerno tudi zato, ker
poruši mir, intimno
atmosfero in ta sveti
dogodek zbanalizira. Da to
na splošno odbija, je videti
po tem, ko ti mnogi
P ponudijo le začetke prstov alipa povsem ohlapno roko inte ne pogledajo v oči, skratka
komaj čakajo, da je mimo.
Saj je res zoprno. Nikjer, niti
na sejmu, se ne rokuješ kar z
vsemi povprek! V hladnem
letnem času, ko med
obredom ljudje smrkamo v
robce, pa je ta zgrešena
novodobna praksa še
nevarna. Zato, žal, tako kot
še nekaj znancev, velikokrat
ostanem doma in spremljam
mašo prek TV ekrana.
Ko me je naš g. župnik,
Martin Šuštar (župnija
Marezige pri Kopru), pred
nedavnim pobaral, zakaj me
poredko vidi pri maši, sem o
tem odkrito spregovorila in
ga vprašala, kako bi bilo, če
bi poziv vernikom, naj si v
znak miru podajo roke,
opustil. Prejela sem odgovor,
da tega ne more, ker da je
tako po pravilih.
Še enkrat prav lepo
pozdravljeni,
Nelda Štok Vojska,
upokojena pisateljica in
kmetica
POGLED IN GLAS DOBREGA
PASTIRJA
V življenju potrebujemo bližino, pomoč in
vodstvo drugih ljudi in Boga, da ob njih raste-
mo, dobimo varnost in se razvijamo. To so naši
starši, prijatelji, učitelji, voditelji, duhovniki.
V Jezusovem času so bili farizeji učitelji in vo-
ditelji med ljudstvom. Ljudem so zapovedovali
strogo izpolnjevanje zapovedi, sami pa se tega
niso povsem držali. Pomembna jim je bila
moč, ki so jo imeli nad ljudmi. Ob njih se je Je-
zus predstavil z drugačno podobo voditelja: kot
vrata in dobri pastir. Ljudem je želel vrniti čist
in ustvarjalen pogled na življenje in skupnost.
Zato se je predstavil kot vrata, ker so po njego-
vem učlovečenju vsi človeški odnosi zaznamo-
vani z njegovo prisotnostjo in ljubeznijo. Vrata
predstavljajo njegov pogled, s katerim moremo
gledati na ljudi, sebe in Boga. V tem pogledu
dobijo ljudje drugačno podobo, ko mož na Je-
zusov način pogleda svojo ženo in delavec svo-
jega sodelavca. Tudi vsaka naša molitev gre
skozi Jezusov pogled, čeprav je le preprosta
zahvala, prošnja ali pa klic na pomoč in kre-
ganje. Jezusov pogled nam tudi pomaga gledati
v vseh tiste skrite kotičke, naše osebne, ki se jih
navadno bojimo odpreti in pogledati. V tem
pogledu dobimo spodbudo, resničnost in
upanje.
Pogled dobrega ali lepega pastirja je povezan z
ljubeznijo, ki ima moč, da pritegne druge in
jih vodi. Jezus je bil najprej Božje Jagnje, po-
slušal je Očeta, kar mu je naložil, in šele v tem
sprejel vlogo pastirja. Lažni pastirji so hinavci,
nasilni in zavajajo, Jezus pa kot resnični pastir
vodi ljudi k njihovi resnici, ustvarjalnosti in
polnemu življenju. On nas pozna do vseh glo-
bin, zato nas more klicati k našemu poslan-
stvu, da bi se uresničili. Pravi pastirji morajo
poznati ljudi, v tem, kar so, da se počutijo od
njih sprejeti in odprti za ustvarjalni odnos ra-
sti. Zato si morajo vzeti čas za ljudi, jih po-
slušati, se zanje zanimati in spoštovati. Če pa-
stirji poznajo ljudi, jih tudi ljudje poslušajo in
jim sledijo. Tako nastaja temeljna življenjska
skupnost, ki odgovarja na temeljno poklica-
nost ljudi. Beseda pastirjev je verodostojna, če
živijo to, kar zahtevajo in govorijo. V medse-
bojnem poslušanju se porodi zaupanje, ki od-
pira mnoga vrata novih možnosti in izhodov.
Pastir more tako voditi ljudi ven iz njihovih ne-
moči, strahov, stisk in težav. Če pridejo volkovi,
jih odganja in ljudi opozarja na njihove zvi-
jače. Ob dobrem pastirju se rojeva skupnost in
ljudje ga poznajo, ker hodi pred njimi ter jim
kaže pot.
Vsi ti odnosi pa dobijo svojo krono v pripra-
vljenosti pastirja, da za ljudi zastavi svoje
življenje in se ne umakne, ko pridejo težave.
Življenje je rodovitno, ko se podari. Kjer so
starši, učitelji, voditelji, duhovniki pripravljeni
podariti vse, tudi življenje, ljudje to vidijo in
začutijo. Ta ljubezen je podobna Kristusovi in
že tu na zemlji ustvarja dom pri Očetu. Te var-
nosti nam nihče ne more vzeti.
GLEDATI SKOZI POGLED (16) Primož Krečič
življenja še ne rojenega
otroka?!
No, Odbor za človekove
pravice - po novem - meni,
da se konvencija, ko govori o
pravici do življenja, ne
nanaša na pravice nerojenih
otrok. Dodaja, da prepoved
splava ne sme ogroziti
življenja mater oz. povzročiti
fizičnega ali duševnega
trpljenja. Očitno ločujejo
med “želenimi” in
“nezaželenimi” otroki. Je to
možno, ko se govori o tako
temeljni pravici, kot je
pravica do življenja?! Ni mi
znano, ali je tako
razlikovanje s pravnega
vidika sploh vzdržno, jasno
pa se mi zdi, da je s
človeškega vidika naravnost
“nečloveško” (oprostite
besedni igri). Zatrdili so celo
to, da je “nečloveško, kruto
in ponižujoče” prisiliti
mater, da rodi svojega otroka
… A je morda manj
“nečloveško, kruto in
ponižujoče” obsoditi na
smrt še nerojenega otroka,
ker naj bi bil nezaželen? /
DD
Peta številka otroške revije Pastirček
Naj bo novo leto polno
lepih doživetij!
  eliko zdravja, napredovan-
ja v modrosti in srčni kul-
turi ter seveda sreče želi ob
začetku leta 2016 vsem velikim in
malim Pastirčkovim bralcem, v
imenu uredništva in uprave, ured-
nik Marijan Markežič. V isti sapi
navdušeno vabi na praznovanje
70-letnice izhajanja Pastirčka – le
kdo bi mu prisodil toliko let? -.
Dne 10. aprila bo namreč v Kul-
turnem centru Lojze Bratuž razi-
grana prireditev ob tem častitlji-
vem mejniku na Pastirčkovi
ustvarjalni poti. Bogat program se
bo začel ob 16. uri pod lipami s sv.
mašo za žive in pokojne Pastirčko-
ve sodelavce. V dvorani bo sledil
nastop otrok, v sliki pa bo Pa-
stirček razkril svojih 70 let. Na ve-
selem popoldnevu bo tudi pode-
litev nagrad likovnega natečaja
Pastir/Pastirica, ki bo potekal od
februarja do marca 2016. Kar 16
nagrad čaka vnete risarje! Vsi si
bodo lahko ogledali male-velike
umetnine, saj bodo razstavljene v
KCLB. Ena izmed 16 nagrajenih ri-
sbic bo krasila naslovnico Pa-
stirčka v prihodnjem šolskem le-
tu. Zato, dragi šolarji, kar urno na
delo! Na Pastirčkovem prazniku
čaka vse še presenečenje …
Da bo ta dan še lepši, vabi Pa-
stirček šolarje in malčke iz vrtcev,
naj se naučijo Pastirčkovo himno,
da jo bodo poskočno vsi lahko za-
peli (zgoščenko s posnetkom bo-
do kmalu prejele vse šole). To bo
petja!!! Obeta se nepozabno praz-
novanje prvih Pastirčkovih 70 let,
katerim, upamo, da bo sledilo še
veliko, veliko drugih.
Pastirček začenja novo leto s pe-
strimi vsebinami, ki jih v sliki in
besedi živahno podarja bralcem,
da bodo ob njih doživeli veliko le-
pega in po strmem klancu zorenja
tudi ob tem branju stopili malce
višje.
Z letošnjim letom usmiljenja se
čudovito ujema zgodba iz Sv. pi-
sma o Izgubljenem sinu, ki ga je
usmiljeni oče odprtih rok sprejel
spet na svoj dom. To Jezusovo pri-
liko predstavlja Paola Bertolini
Grudina (na sliki) , ki ji je v svo-
jem dobro razpoznavnem slogu
pridala prikupno likovno podobo,
zraven pa še dodala labirint, v ka-
terega mora vstopiti sin, da bo
prišel do očeta. Ista avtorica s sim-
V patičnim zajčkom Timijem po-klanja najmlajšim Pastirčkovimbralcem dve strani, ki se nanašajo
na praznik Gospodovega raz-
glašenja. Otroci jih bodo s pere-
som in barvicami kar najlepše do-
polnili in tako izvedeli, kaj so trije
modri z Vzhoda poklonili Je-
zuščku v dar. Koledovanje, ki so
ga v zadnjih letih obudili v
marsikateri vasi na Go-
riškem, Tržaškem, pa tu-
di v Benečiji, je vezano
na praznik Sv. treh kral-
jev. Berta Golob je zve-
zila pesmico prav za
to priložnost in jo
naslovila Koledniki.
Danila Komjanc je
pa ilustrirala tri
male pevce v
kraljevskih
oblačilih. O ja-
nuarju poje pe-
smica Milana De-
beljaka, ki jo je ugla-
sbil Patrick
Quaggiato v ve-
selje vseh nav-
dušenih pevcev. Svoji pesmi-
ci, ki ji je v prvih kiticah dal liričen
ton ob poplesavanju belih
snežink, potem pa jo prežel z raz-
posajenim doživljanjem otrok, ko
drvijo po zasneženih klancih s
sanmi in smučmi, je V. Tihomir
Arhar dal naslov Čas snežink;
prisrčno jo je ilustrirala Danila
Komjanc. Prav ona kot izpolnje-
vanko predstavlja najmlajšim
bralcem znano basen o čokatem,
močnem volu in ošabni žabi, ki se
je napihovala, da bi postala velika
kot on, dokler ni počila! Krasna
vzgojna misel, ki bo bralce sprem-
ljala vse življenje. Lepi življenjski
nauki so kot vselej prisotni v stri-
pu, ki ju pripravljata Paola Berto-
lini Grudina in Walter Grudina.
Tokrat fantička v deževnem dne-
vu žge vprašanje: ali naj se pusti
zamrežiti od televizije in videoi-
gric ali naj ob branju knjige poleti
na lahkih krilih domišljije v ne-
poznane kraje, v pravljične dežele
… Kako nas televizija poneumlja,
ugotavlja celo Pacek v svojih spa-
kedranih mislih. Kot vedno ga je
iskrivo ustvaril Walter Grudina.
Mihec, protagonist pripovedi
Ptičja hišica, ki mu je tankočutno
srce vdihnila Mariza Perat, v mrzli
zimi skrbi za lačne ptičke, saj jim
nasuva vsak dan zrnje na poličko
ptičje krmilnice, ki jo je sam na-
pravil iz lesa. Peratova je tudi to-
krat nevsiljivo prišepnila, naj otro-
ci že od mladih nog vzljubijo
ptičke, ki so čudovit del božjega
stvarstva. Izpod istega natančnega
peresa se izrisuje 70 let dolga Pa-
stirčkova zgodovina. To-
krat se je Mariza Perat
zaustavila ob učiteljici,
pesnici, pisateljici in li-
kovni ustvarjalki Zori
Saksida (1921-2012), ki
je Pastirčka urejevala
dve leti. V njem se je
veliko let oglašala s
svojimi literarnimi
prispevki. Izdala je tu-
di več del; med dru-
gimi so izšle Sračje
gnezdo (1984), Bela
tapiserija (1986),
Ugašajoča sonca
(1987), Alfa in
Omega (2005).
“Gospa Zora je bila
znana kot odlična
učiteljica, katero je vse
življenje odlikovala velika ljube-
zen do slovenske besede”, je o njej
napisala Peratova.
Pastirček v tokratnem prispevku
letošnje nove rubrike Kje, kako in
zakaj, s podnaslovom Tehnologi-
ja, razkriva, kako nastajajo sladki
bonbončki, ki seveda kvarijo zob-
ke, če otroci prevečkrat segajo po
njih; včasih so bili le na kraljevih
mizah. Pastirček si je nataknil ku-
harski klobuk in si zavihal rokave
ter ob popevanju pesmice o čoko-
ladi pripravil čokoladne kocke. Re-
cept, ki sta ga zapisali Katerina in
Graziella, je na 19. strani januar-
ske številke. Sladke dobrote se zdi-
jo prav primerne za zimski čas, ko
je lepo čepeti v topli sobi in kaj
“ustvarjati”: Tatjana Ban z jasnimi
navodili prikazuje npr., kako lah-
ko otroci napravijo sankače in
vrtljivega snežaka.
V Pastirčkovi pošti se je spet na-
bralo lepo število risbic. Veronika
in Manuel, petošolca OŠ A. Grad-
nik iz Števerjana, sta poslala dopis
o zelenem tednu, pa še barvno fo-
tografijo šolskih jaslic.
Pastirček preganja zimsko sivino,
le vzemite ga v roke!
IK
Mladinski dom Gorica
Zimovanje 2015
  udi letos smo se vsi tisti, ki
preživljamo popoldneve v
Mladinskem domu, odpra-
vili na Bele izzive, ki sicer niso bili
beli, vendar pa smo kljub temu
uživali. Preden smo se v nedeljo,
27. decembra 2015, odpravili na
pot proti Trbižu, smo odšli na Sve-
to Goro in si ogledali jaslice v cer-
kvi ter razstavo jaslic. Z zaniman-
jem smo opazovali gosto meglo,
ki je pokrivala dolino, saj je bilo
nebo nad nami sinje.
Prava dogodivščina se je začela že
pred prihodom v kočo, saj so ude-
leženci, razdeljeni v dvojice, mo-
rali sami najti pot do koče z mesta,
kjer smo jih pustili. Večina jih je v
Žabnicah bila že večkrat, zato to
ni bila preveč zahtevna naloga.
Vsem je uspelo najti kočo. Večer
smo začeli z večerjo in nekaj mi-
selnimi igricami, nato pa smo si
skupaj ogledali komedijo.
Drugi dan smo se zbudili v
T sončno jutroin se takoj pozajtrku odpra-
vili na pohod
v dolino pod
Poncami. V
dolini Tamar
nas je pričakal
tudi sneg, ta-
ko da smo se
lahko naužili snežnih radosti. Pri
koči smo se malo odpočili ter ime-
li kratko delavnico o orientaciji.
Sledila je igra, ki jo imamo vsi na-
jrajši – približevanje. Za ta dan se
pohodi še niso končali.
Iz Tamarja smo se vrnili v Žabnice,
vendar smo kasneje zvečer odšli s
kombijem do Trbiža in od tam na-
zaj prišli peš. Čeprav smo hodili v
temi, je bila pot prijetna in je mi-
nila zelo hitro. Ko so se “pohod-
niki” vrnili v kočo, je ta že dišala
po slastnih pizzah, ki smo jih pri-
pravili pred odhodom. Dan smo
končali z ogledom filma.
Zadnji dan smo vsi hitro pospra-
vili svoje stvari in po zajtrku odšli
v bližnjo Avstrijo, v Warmbad pri
Beljaku, kjer smo se zabavali v ba-
zenih, na toboganih in drugih
vodnih atrakcijah. Čas je hitro mi-
nil in po vrnitvi v kočo smo imeli
kosilo, potem pa sta sledila čiščen-
je in odhod v dolino proti domu.
Čeprav kratko, je bilo v treh dneh
dovolj časa za smeh, pogovor in
zanimive dogodivščine. Upamo,
da bo čim več takih.
TA
Kristjani in družba 21. januarja 2016 5
Ob svetem letu
Družina sočasno z 20 založbami
izdala papeževo knjigo o usmiljenju
  aložba Družina je 12. ja-
nuarja 2016 predstavila
novo knjigo papeža
Frančiška Božje ime je usmil-
jenje, ki je sočasno izšla pri 21
založbah v 86 državah. Po be-
sedah ljubljanskega nadškofa
metropolita Stanislava Zoreta
papež v prvi osebi pojasnjuje,
zakaj je leto 2016 leto usmil-
jenja. “Ne piše razprav, ampak
se spusti v dialog z avtorjem
dela”, je pojasnil.
Papež Frančišek v knjigi, ki
vzbuja pozornost po vsem
svetu, v pogovoru z vatikani-
stom Andreo Torniellijem
predstavi - v obliki vprašanj in
Z
odgovorov - svoje misli ter
osebni odnos in čutenje do
Božjega usmiljenja, je pouda-
ril nadškof Zore. Ob tem je
opozoril, da prevečkrat pojem
usmiljenja skrčimo na odnos
Boga do človeka. Po njegovih
besedah je usmiljenje ne-
kaj, kar živiš v odnosu z ne-
kom, zato se usmiljenje na-
naša tudi na odnos do sebe
kot tudi na medosebne od-
nose.
Človek bi moral biti po
mnenju nadškofa Zoreta
usmiljen do sebe, kar pa ne
smemo enačiti s potuho,
zagovarjanjem slabosti, na-
pačnih odločitev ali grehov.
“Brez usmiljenja otrdi srce”,
je poudaril in dodal, da mo-
ra biti usmiljenje prisotno
tako v družinah, na delov-
nih mestih kot znotraj Cer-
kve. Velika nevarnost je po-
polnost: “Tam, kjer vlada
popolnost, ni prostora za
usmiljenje”, je pojasnil.
Usmiljenje je obenem potreb-
no tudi v širši družbi. Če le to
določajo zgolj zakoni, zman-
jka prostor za človeka. Do-
ločeni ljudje ali skupine
začnejo druge posameznike
ali skupine uporabljati za svo-
jo korist. Zato je po mnenju
ljubljanskega nadškofa nujno
zakone pisati in izvajati z
usmiljenjem.
Papež v knjigi, ki jo je poslo-
venil pater Miran Špelič, po-
sebno pozornost namenja
spovedi oziroma zakramentu
sprave. “Šele ob doživetju Bo-
ga in njegovega usmiljenja se
človek lahko sreča s svojim
grehom. Dotlej ga bo bodisi
opravičeval, ga zanikal ali pa
se bo pod njim zlomil. Ob
spravi človek občuti od-
puščanje in prejme nazaj svoje
dostojanstvo”, " je dejal lju-
bljanski nadškof.
Papež spregovori tudi o brez-
brižnosti, ki je po besedah
msgr. Zoreta nasprotje ljubez-
ni. Pri sovraštvu je posamez-
nik v zelo intenzivnem odno-
su z določeno osebo, pri brez-
brižnosti pa odnosa ni, je po-
jasnil. Kot meni, bo knjiga
bralce nagovorila zaradi pa-
peževega neposrednega sloga
in preprostosti, ki pa ji ni odv-
zeta moč ali globina.
Knjigo so predstavili tudi v Ri-
mu. Na predstavitvi so poleg
predstavnikov založb - vati-
kanske in Piemme - sodelovali
še kardinal Pietro Parolin,
priznani italijanski filmski
ustvarjalec Roberto Benigni in
nekdanji zapornik Zhang Ago-
stino Jianqing.
Leto usmiljenja, ki ga je v ka-
toliški Cerkvi 8. decembra lani
razglasil papež Frančišek, bo
trajalo do 20. novembra 2016.
Ne glejte na to, kdo ste,
kako izkušeni ste in koliko znanja menite, da imate,
vedno se vzdržite obsojanja. Omogočite ostalim, da ra-
zložijo svoja dejanja.
Kar vidite, morda ni res.
Nikoli ne delajte zaključkov za druge.
Zato se ne bi smeli osredotočiti samo na površino in soditi
drugih,
ne da bi jih najprej razumeli.
Tisti, ki želijo plačati račun,
ne delajo tega zato, ker imajo polno denarja,
ampak, ker jim je prijateljstvo pomembnejše od denarja.
Tisti, ki dajejo pobude na delovnem mestu,
ne delajo tega zato, ker so neumni,
ampak, ker razumejo koncept odgovornosti.
Tisti, ki se opravičijo po prepiru,
ne delajo tega zato, ker se motijo,
ampak, ker cenijo ljudi okoli sebe.
Tisti, ki so vam pripravljeni pomagati,
tega ne delajo zato, ker bi vam kaj dolgovali,
ampak, ker v vas vidijo resničnega prijatelja.
Tisti, ki vam pogosto pišejo sporočila,
ne delajo tega zato, ker ne bi imeli česa boljšega,
ampak, ker vas nosijo v srcu.
A. K.
Ponovoletne  želje
  etošnje bratsko srečanje ob
jaslicah, ki so ga organizirali
člani Frančiškovega svetne-
ga reda iz Gorice in Nove Gorice,
je bilo nekoliko drugačno. Dne 10.
januarja so udeleženci napolnili
goriško stolno cerkev in že spet na
neviden način povezali dve mesti,
hkrati pa so naredili korak na poti
graditve mostov tudi do otrok pe-
diatrične bolnišnice v Betlehemu
(Caritas Baby Hospital) in z vsemi,
ki tam delujejo. Posebna gostja je
bila namreč s. Donatella Lessio,
“angel iz Betlehema”, ki je prinesla
svoje pričevanje prek internertne
videopovezave.
Med škofijskim romanjem v Sveto
deželo leta 2014 je goriški nadškof
Carlo Redaelli obiskal Caritas Baby
Hospital in, ko se je vrnil, je
Frančiškovim svetnim bratom
predstavil življenje te edina pedia-
trične bolnišnice v Palestini.
Frančiškove sinove je spomnil, da
je naše mesto poznalo fizične, psi-
hološke in duhovne pregrade med
poprej bližnjima skupnostima, za-
to ne more ostati brezbrižno. Da-
nes mora biti znamenje upanja za
tiste, ki še vedno živijo dramo zidu,
ki ločuje in seje smrt v mestu, v ka-
terem je bil rojen Jezus. Zato je spo-
min na postavitev prvih jaslic v
Grecciu tokrat popeljal udeležence
srečanja v Betlehem, da bi spoznali
L težave, ki jih imajo betlehemskiotroci zaradi mejnega zidu. Pome-nil pa je tudi gesto konkretne soli-
darnosti, saj bolnišnica ne preje-
ma nobenih javnih subvencij. Da-
rove, ki so jih zbrali v goriški stol-
nici (nekaj več kot 2.420 evrov!),
so organizatorji izročili predstav-
niku Caritas Baby Hospitala.
V neposrednem prenosu iz Betle-
hema se je s. Donatella,
frančiškanka elizabetinka, po rodu
iz Veneta, dotaknila src številnih.
Že od leta 2005 skrbi za sprejem in
zdravljenje otrok v bolnišnici, ki
sprejema judovske, muslimanske
in krščanske otroke. “Skupnega
imamo izkušnjo ločevanja,
trpljenja in hkrati graditve mo-
stov”, je dejala, navdušena nad go-
riško stvarnostjo. “Vi ste to dožive-
li, zidovi so bili porušeni, mostovi
zgrajeni. Pri nas tega še ni, a vaša
izkušnja daje upati tudi nam”. Bol-
nišnica je pomembna za družine
in otroke s šišega področja. Nastala
je po navdihu švicarskega duhov-
nika Ernsta Schnydriga: ko je v
božični noči 1952 hodil mimo be-
gunskega taborišča proti Betlehe-
mu, je videl očeta, ki je kopal ja-
mo, da bi zakopal otročička. Podo-
ba luknje, ki je sprejala otroka na-
mesto zibelke, ga je pretresla. Glo-
boko v sebi je začutil povabilo, da
mora kaj storiti, da zaradi poman-
jkanja zdrav-
stvene oskrbe
ne bo umrl
noben otrok
več v Betlehe-
mu, mestu,
kjer je Bog po-
stal človek.
Ob vrnitvi v
Švico je Kari-
tas takoj
začela pošilja-
ti pomoč
družinam v
Jezusovo me-
sto, počasi je nastala bolnišnica. V
njej imajo štiri oddelke, skupno 82
ležišč; čez leto zdravijo okrog
4.000 otrok, v ambulantah pa ima-
jo približno 38.000 pregledov. Za-
poslenih je 238 oseb, kristjanov in
muslimanov, ki sodelujejo brez
težav. Nimajo operacijskih sob in
za posege usmerjajo otroke v pale-
stinske ali izraelske bolnišnice. Pa-
lestincem pa ni dovoljen vstop na
izraelsko ozemlje brez posebnega
dovoljenja; postopek za pridobitev
tega pa lahko traja več ur ali dni.
“Najtežje je sprejeti dejstvo, da 8 m
visok in danes preko 700 km dolg
zid odloča o življenju in smrti
oseb, tudi otrok”. Zato so se eliza-
betinke odločile, da ta zid podrejo
z molitvijo: na kontrolni točki št.
300 v Betlehemu vsak petek moli-
jo rožni venec. Če
bo mir, bo zid pa-
del in obe ljudstvi
bosta postali eno
samo.
“Pred veliko leti je neka družina
zapustila Nazaret, da bi prišla v Be-
tlehem”; v iskanju prenočišča je
trkala na mnoga vrata... V bol-
nišnici zato od vsega začetka pri
sprejemanju otrok niso delali ra-
zlik: zanima jih le, da še naprej po-
vijajo v plenice in zdravijo mnoge
male Jezuščke, ki prihajajo k njim
vsak dan. “V Caritas Baby Hospi-
talu je vedno Božič”, je dejala s.
Donatella. Marije in Jožefi, zapo-
sleni, skrbijo za otroke, sveti trije
kralji in pastirji, romarji, ob obi-
skih bolnišnice prinašajo darove
malim bolnikom. Duhovna soli-
darnost bo odslej povezovala be-
tlehemsko bolnišnico tudi z Go-
ričani ter iz molitve naredila most,
ki gre preko mnogih zidov.
Redovnici so nato postavili nekaj
vprašanj mlada Mose’ in Lapo ter
zakonca Carlotta in Daniele. Mir
je mogoč; najprej pa moramo
zrušiti zidove v naših srcih: to je
bilo glavno sporočilo redovnice, ki
je tudi večkrat poudarila: “Kar živi-
te vi v Gorici in Novi Gorici, so
naše sanje med Izraelom in Pale-
stino. Če je uspelo vam, verjame-
mo, da se bodo te sanje uresničile
tudi za nas”. S. Donatella je tudi
povedala, da bo naslednji dan vsa-
kega izmed udeležencev goriškega
srečanja v molitvi izročila Jezuščku
v štalici: “Jutri boste vsi v Betlehe-
mu”!
Hvaležen pozdrav je prinesel Ric-
cardo Friede iz Verone, predstav-
nik združenja prostovoljcev Aiuto
Bambini Betlemme (www.aiuto-
bambinibetlemme.it), ki obstaja
od leta 1963 in podpira betlehem-
sko bolnišnico. Predstavnikoma
svetnih frančiškanov iz naših
mest, Mariu Simonetti-
ju in Stanku Šorliju, je
simbolično izročil “po-
trdilo varuhov betle-
hemskih otrok”. Povej-
mo še to, da so številni
otroci iz 15 šol naše
dežele in slovenske Pri-
morske v času pred
Božičem poslali okrog
300 voščilnic otrokom
v Betlehem.
Srečanje, ki so ga z
božičnim petjem uvedli
basbariton Eugenio
Leggiadri Gallani in v
angelčke oblečeni otročiči pod
vodstvom prof. Michele De Castro,
je povezoval Gianmarco Madeo,
potekalo pa je v italijanščini in slo-
venščini (v naš jezik je odlično pre-
vajala ga. Kristina Škibin). Dogo-
dek je kronala sveta maša, ki jo je
daroval nadškof Redaelli; v homi-
liji je poudaril, da ob spominu na
jaslice moramo živeti evangelij tu,
v Gorici in Novi Gorici, v Italiji in
Sloveniji, “z dejanji stvarne in kon-
kretne pozornosti do revnih,
trpečih, bolnih in predvsem do
otrok v težavah”. Ob nadškofu je
v imenu koprskega škofa stal g.
Aleš Rupnik, ki je tudi prinesel
pozdrav msgr. Jurija Bizjaka. Med
drugim je dejal, da se je “Jezus Kri-
stus rodil v vsakem otroku, ki trpi,
potrebuje mojo pomoč, mojo ro-
ko”. Zato pojdimo tudi mi na pot
v Betlehem z našo molitvijo, z do-
bro mislijo in darovi. / DD
(več fotografij na www.noviglas.eu)
  b 20-letnici Novega
glasa razmišljam, kaj
vse je ta časopis, ali
bolje, kaj vse so njegovi
sodelavci doprinesli k širjenju
lepote in dobrote.
Prav v začetku bi se rada prav
vsem, s spoštovanim
urednikom Jurijem na čelu,
zahvalila, da si vedno, kadarkoli
se srečamo, vzamejo čas za
dobro besedo. Preko njih samih
in njihove pisarne sem srečala
kar nekaj ljudi, ki so občutljivi
za stiske in radi pomagajo.
Z veseljem in zastonj objavijo
vse zahvale ljudem, ki so
zaupali svoj dar Karitas za
pomoč ljudem v stiski. Ko smo
zbirali za misijonarja Danila
Lisjaka, se je vedno dobila
kakšna kuverta za pomoč
'njegovim' otrokom v Afriki,
doletele so nas različne
katastrofe po svetu in doma in
spet smo skupaj poskrbeli, da je
vsak, tudi najmanjši dar dosegel
O svoj namen, pred leti je velikoljudi ostalo brez dela in spet sose dobili čuteči ljudje, ki so
darovali. Vendar vloga
sodelavcev ni bila le v tem, da
so kaj zbrali, temveč tudi v tem,
da se je v Novem glasu pojavil
članek, ki je z več zornih kotov
osvetlil problematiko in vabil k
srčnemu in konkretnemu
čutenju z ljudmi v stiski.
Umetniki za karitas so z razstavo
dobili prostor v njihovi hiši, s
predstavitvijo umetnikov
današnjega časa, kakor tudi
dobrodelne note kolonije pa v
številnih zapisih Jurija Paljka in
s fotografijami Danijela
Devetaka. Umetniške slike in
vsebina tega projekta se je Jurija
tako dotaknila, da je razstavo
spremljal v Rim, kjer je bilo
njegovo tolmačenje
nepogrešljivo, kakor tudi v
Bruselj, kjer smo se srečali z
našimi poslanci v Evropskem
parlamentu. Prav to je dokaz, da
Karitas deluje z Novim glasom z
roko v roki, zato si tudi zaradi
tega še kako zaslužijo večjo
podporo širše skupnosti na
obeh straneh meje.
In prav na koncu, čisto osebna
zahvala, da se v Novem glasu
pojavi tudi kakšen moj
komentar ali članek. Da ni to
samo črka na papirju, sem se že
večkrat prepričala, ko sem šla
po Gorici in srečala nepoznane
ljudi, ki so me prepoznali in
povedali dobro besedo o
kakšnem zapisu. Pa ne le to,
tudi na slovenski strani meje je
to časopis, katerega glas ne
pozna meje.
Hvala in srečno naprej.
Jožica Ličen
Ob 20-letnici goriškega tednika
Novi glas služi vsem …
  Od srečanja ob jaslicah do konkretnega dejanja solidarnosti 
“Jutri boste vsi v Betlehemu”!
GORICA 
R. Friede, K. Škibin, S. Šorli, M. Simonetti in G. Madeo
Na ekranu s. Donatella
Goriška21. januarja 20166
Erika Kiss Koleš na Srečanju pod lipami
Utrip iz življenja rojakov 
v Porabju
  rotagonisti Srečanja pod li-
pami v četrtek, 14. januar-
ja, so bili porabski rojaki.
Glas o njih, o krajih, kjer živijo, o
njihovem prosvetnem delu in po-
litičnih razmerah na Madžar-
skem je prinesla Erika Kiss Koleš,
dolgoletna učiteljica na več šolah
v Porabju, dejavna kulturna in
politična delavka, ki je bila na
zadnjih volitvah, kot prva kandi-
datka v zgodovini, izvoljena v
parlament v Budimpešti. Srečanje
v organizaciji Kulturnega centra
Lojze Bratuž in Krožka Anton Gre-
gorčič je tokrat vodil in povezoval
mag. Dejan Valentinčič, odličen
poznavalec in prijatelj slovenskih
manjšinskih skupnosti izven me-
ja domovine.
Na Madžarskem živi 13 priznanih
narodnih skupnosti, je začela go-
stja s svojim spevnim madžar-
skim naglasom. Že zakon iz leta
1993 je jamčil zastopanost pred-
stavnikov teh skupnosti v parla-
mentu, a dolgo ga niso ure-
sničevali. Zakon iz leta 2011 je
načelo potrdil, tako so 6. aprila
2014 prvič izvolili zastopnike
manjšin, “6. maja sem imela pri-
sego”. Večina Slovencev na
Madžarskem živi v Porabju, v do-
lini reke Rabe. To je najmanjša
narodna skupnost od trinajstih.
Sami pravijo, da jih je okrog pet
tisoč, pa čeprav podatki iz zadnje-
ga ljudskega štetja (2011) trdijo,
da jih je manj. Porabje je del skraj-
nega zahoda Madžarske. Slovenci
so ga začeli naseljevati v drugi po-
lovici 6. stoletja, 300 let kasneje
so prišli še drugi, do 12. stol. pa
je bilo redko naseljeno. Madžar-
ski kralj Bela III. je leta 1183 usta-
novil mesto Monošter in cisterci-
janski samostan; francoski redov-
niki so delovno silo iskali med
Slovenci, “tako so nastale sloven-
ske vasi”. V srednjem veku je zna-
na madžarska plemiška družina
Batthyany dobila v last veliko
zemljišč tudi na tem območju.
Slovenske vasi so večkrat požgali
Turki, ki so tudi odpeljali veliko
Slovencev. “Na Madžarskem
včasih niso marali manjšin”, je
dejala poslanka; to se je kazalo
zlasti med 17. in 19. stoletjem. Po
prvi svetovni vojni, po podpisu
trianonske pogodbe junija 1920,
P
je slovensko Porabje z 9 vasmi
ostalo na madžarskem ozemlju.
Sledili so časi revščine, ko so se
slovenski rojaki s težavo preživlja-
li; po drugi svetovni vojni je bila
pokrajina ločena od notranje
Madžarske, pa tudi od matične
Slovenije. Ta zaprtost je pov-
zročila, da so zaostali v razvoju,
hkrati pa se je slovenska narod-
nostna skupnost znotraj sebe
okrepila. Največja slovenska vas
je Gornji Senik, v listinah prvič
omenjena leta 1378. V središču
vasi je med drugim cerkev z na-
pisom v slovenskem jeziku: tudi
to je delo Janoša Küharja, duhov-
nika na Gornjem Seniku v letih
1936-1987. V tem času je versko
življenje v vasi potekalo v sloven-
skem jeziku. “Duhovniki in cer-
kev lahko veliko naredijo za
ohranjevanje jezika”. Kar 80%
prebivalstva je slovenskega, pa
čeprav “moram priznati, da
najmlajša generacija pozna slo-
vensko kulturo, jezika pa ne ob-
vlada tako, kot smo ga nekoč mi”.
Za naše rojake stoji tam med dru-
gim pomembna Küharjeva spo-
minska hiša, zraven je osnovna
šola, ena najbolj opremljenih v
pokrajini, “ker je narodnostna
šola in prejema veliko pomoči tu-
di od države”. V vasi redno delu-
jejo kulturne skupine, zlasti pev-
ski zbori in folklorne skupine.
Druga največja vas v Porabju je
Števanovci, tudi to so ustanovili
cistercijani. Monumentalna cer-
kev iz konca 18. stol. lahko sprej-
me do 2000 ljudi. Tudi v tej vasi
poteka pestro kulturno delovanje
pod mentorstvom Zveze Sloven-
cev na Madžarskem. Najmanjša,
a najbolj aktivna slovenska vas je
Andovci, ki ima okrog 60 prebi-
valcev; od teh se je za Slovence na
ljudskem štetju prijavilo 29, opra-
vljajo pa res veliko dejavnosti.
Znana turističnain kulturna zna-
menitost je Porabska domačija, ti-
pična kmečka hiša z lončeno
pečjo; na njenem dvorišču je t. i.
Mali Triglav. Sakalovci so slepa,
zaprta vas v notranjosti Porabja;
prvič je bila omenjena leta 1350.
Vsako leto je bolj aktivna, lokalna
samouprava organizira vedno več
prireditev. Dolnji Senik je bil
prvič omenjen leta 1378, šteje pa
374 prebivalcev. V vasi živijo tudi
Nemci, Madžari in Romi, Sloven-
ci so starejši. Vasi Verica in Ritka-
rovci sta se leta 1944 uradno
združili v eno vas. V njej je delal
znani ljudski umetnik in lončar
Karel Dončec. Gospodarsko in
kulturno središče Porabja je Mo-
nošter; leta 1959 so ga združili s
Slovensko vesjo, ki “še naprej živi
v posebnem okolju in vzdušju”.
Monošter ima okrog 9000 prebi-
valcev, Slovencev je približno
800; večina jih ne ohranja več slo-
venstva, so pa tudi družine, ki na
novo odkrivajo korenine.
Slovenci na Madžarskem imajo
dve krovni organizaciji: leta 1990
je bila ustanovljena Zveza Sloven-
cev na Madžarskem: to je civilna
organizacija s sedežem v Mo-
noštru, ki je veliko naredila za
ohranjevanje kulture; združuje
veliko kulturnih skupin. Pomem-
bna je njena založniška dejav-
nost. Radio Monošter, ki je letos
praznoval 15 let delovanja, pa je
v lasti Državne slovenske samou-
prave, druge krovne organizacije,
ki je lani praznovala 20. obletni-
co. Manjšinske skupnosti so po
zakonu iz leta 1993 lahko ustano-
vile svoje lokalne samouprave;
svetniki teh so kot volivci ustano-
vili Državno slovensko samou-
pravo, pravno in politično orga-
nizacijo, preko katere se financi-
rajo slovenske ustanove in orga-
nizacije, med drugimi tednik Po-
rabje. DSS od leta 2012 vzdržuje
tudi dve dvojezični osnovni šoli
in je lastnik Küharjeve spominske
hiše. Kot organizacija veliko dela
v politiki, ima stike z vlado in zato
tudi s poslanko Eriko Kiss Koleš.
Pomembni organizaciji sta tudi
Porabsko kulturno in turistično
društvo Andovci in pa Razvojna
agencija Slovenska Krajina: obe
privlačujeta vse več ljudi. Eno
najmlajših organizacij, staro niti
leto dni, je Društvo porabske mla-
dine; “tudi oni se trudijo, da bi
čimveč tradicij prinesli med
vrstnike”.
V pogovoru z Valentinčičem in z
občinstvom je poslanka povedala
še marsikaj zanimivega. Porabski
Slovenci imajo dobre stike z ma-
tično domovino, radi prihajajo
preko meje, gojijo stike s prebi-
valci ob meji, je dejala. “Hvala
Bogu se mladi z obeh strani meje
že poročajo med sabo”, ljudje
spet svobodno prehajajo mejo,
kot so to delali v preteklosti. V Po-
rabje je Slovenija veliko vložila,
in vendar “smo zelo skromni
ljudje. Nikdar nismo zahtevali
več kot to, kar je bilo najbolj nuj-
no”. Največ pomoči prosijo na
področju šolstva, a “mlini počasi
meljejo”. Kar se tiče težav pri
ohranjanju slovenskega jezika, je
gostja povedala, da nekaj se je za-
lomilo v 80. letih. Starši so začeli
se pogovarjati z otroki v
madžarščini, ker so menili, da bi
z znanjem slovenskega jezika ne
zmogli nadaljevati študijev. Lažje
je v družinah, kjer skupaj živi več
generacij; tam se porabščina bolje
ohranja. “Na tem moramo delati
vsi skupaj”.
Kot zastopnica Slovencev v parla-
mentu je Erika Kiss Koleš pre-
pričana, da lahko marsikaj do-
sežejo, saj pri izoblikovanju zako-
nov, ki se tičejo narodnostnih
vprašanj, lahko povedo svoje
mnenje, sploh pa lobirajo in pre-
pričujejo poslance s pravico gla-
sovanja. Osebno si med drugim
veliko prizadeva za vidno dvoje-
zičnost, za še več podpore šolam
in seveda za gospodarski razvoj
Porabja, da bi ustavili izseljevanje
mladih. / DD
Gostja iz Madžarske na Goriškem
Vljudnostna srečanja
  astopnica Slovencev v
madžarskem parlamentu
Erika Kiss Koleš je imela
14. januarja popoldne na Go-
riškem vrsto institucionalnih
srečanj. V spremstvu pokrajin-
skega tajnika Slovenske skupno-
sti Julijana Čavdka se je najprej
srečala s predsednikom Pokraji-
ne Gorica Enricom Gherghetto
in podpredsednico Maro Černic.
V dobro uro trajajočem pogovo-
ru je poslanka orisala stanje Slo-
vencev in narodnih manjšin na
Madžarskem ter zakonsko zago-
tovljeno zastopanost v držav-
nem zboru. Volilni zakon jamči
vsem trinajstim manjšinam za-
stopanost v glavni državni insti-
tuciji, kjer imajo tudi svoj delov-
ni odbor. Gherghetta se je po-
slanki zahvalil za obisk in po
zgledu madžarske zakonodaje
napovedal, da bo povabil enkrat
mesečno predsednika furlanske
in slovenske konzulte na zase-
danje pokrajinskega odbora.
Predsednika konzult bosta lahko
predstavila predlogo in povedala
mnenje glede sklepov, ne bosta
pa imela volilne pravice. Na kon-
cu srečanja sta predstavnika Po-
krajine Gorica izročila Koleševi
celo vrsto dvojezičnih knjig in
brošur, iz katerih je razvidno
spoštovanje pravic narodnih
skupnosti.
Drugo pomembno srečanje je
bilo na goriški občini, kjer je po-
slanko sprejel župan Ettore Ro-
moli. Srečanja sta se udeležila tu-
di občinska svetnika SSk Marilka
Z Koršič in Božidar Tabaj. Glavnatema pogovora na vljudnostnemobisku so bile pravice narodnih
manjšin na področju zastopano-
sti v državnih in krajevnih orga-
nih javne uprave; v le-teh
Madžarska zagotavlja pomem-
bno upravno avtonomijo. Ro-
moli je izrazil zadovoljstvo, da se
v Gorici vedno bolj uveljavlja
strpen odnos med italijansko in
slovensko narodno skupnostjo.
Spomnil se je tudi, da je v času,
ko je bil v parlamentu, vložil za-
konski osnutek za zaščito sloven-
ske manjšine v Italiji, v katerem
je bilo predvideno zagotovljeno
zastopstvo. Volivec, ki bi volil za
predstavnika slovenske narodne
skupnosti, pa ne bi smel voliti še
za druge stranke.
Tretje pomembno srečanje je bi-
lo s predstavnikoma Sveta slo-
venskih organizacij in Slovenske
kulturno-gospodarske zveze. Na
goriškem sedežu SSk sta se z go-
stjo pogovarjala deželni predsed-
nik SSO Walter Bandelj in go-
riški pokrajinski predsednik
SKGZ David Peterin. Glavni temi
pogovora sta bili civilna družba
ter delovanje organizacij in
društev. Ključno vlogo igrajo pri
tem podpora Urada za Slovence
v zamejstvu in po svetu ter dobri
odnosi med Slovenijo in sosed-
njimi državami. Zaradi tega je
upati, da bo prihodnje dvostran-
sko srečanje med Slovenijo in
Madžarsko na Brdu dodatno
okrepilo meddržavno sodelo-
vanje. / J
  egleno, deževno nedeljsko
popoldne, 10. januarja 2016,
je abonentom Abonmaja lju-
biteljskih gledaliških skupin Štandrež
2015, ki ga je v letošnji sezoni 15. leto
zaporedoma razpisalo zelo delavno Pro-
svetno društvo Štandrež, razgibala gle-
dališka skupina KUD Valentin Kokalj Vi-
soko (Kranj). V Štandrež je prišla drugič
v goste, tokrat s komedijo Toneta Par-
tljiča (1940) Silvestrska sprava 2000.
KUD Valentin Kokalj, ki je v l. 2013 praz-
novalo 80-letnico kulturne dejavnosti
na Visokem in 60-letnico društva, ki no-
si ime po začetniku in pobudniku kul-
turnega dogajanja v tem kraju, je v se-
zoni 2010/11 obnovilo gledališko dejav-
nost in po prvi uspešni uprizoritvi z nav-
dušenjem nadaljuje gledališko ustvar-
janje. V lanski sezoni se je odločilo po-
staviti na oder delo slovenskega avtorja
in izbira je padla na Toneta Partljiča, po
čigar komedijah zelo rade posegajo lju-
biteljske gledališke skupine. Partljičeve
komedijske stvaritve so vse prežete s kri-
tično, satirično ostjo na rovaš naše
družbe in njenih težav, ki se tičejo prav
vse nas. Take priostrene strelice vsebuje
tudi komedija Silvestrska sprava 2000, v
kateri po naključju preživita skupaj sil-
vestrsko noč na domu mlade družine,
nekdanji partizan Jože, ki preživlja jesen
življenja v domu za ostarele, in nekdanji
domobranec Franc, ki je iz Avstralije, ka-
mor se je izselil, da bi ga v domovini ne
ubili, kot so mnoge druge domobrance,
prišel v “obljubljeno“ deželo Slovenijo
k nečakinji preživet božične praznike.
Ko spoznata, kako je bilo z njima v drugi
svetovni vojni, se začne ostro soočanje
idej in pogledov, kdo je bil na pravi stra-
ni. Stari narodni spori privrejo s silo na
dan, tako da bi se med njima lahko spet
vnel pravi “krvavi” boj, če ne bi posegla
čistilka Marija, ki ji ni do premlevanja
davnih zgodoviskih dogodkov. Sama
ima konkretne življenjske težave: izgu-
bila je službo, ker so zaprli tovarno.
Medtem ko se onadva kavsata zaradi do-
godkov izpred 70 let, ona ima resne pro-
bleme, kako preživljati družino, in skrbi
jo, kakšno prihodnost bosta imela njena
otroka. Zanjo so ljudje le dobri ali slabi,
ne glede na kateri politični stra-
ni so. Marija je pač predstavnica
mlajše generacije, ki je pre-
pričana, da se z nekdanjimi do-
godki morajo ukvarjati le zgodo-
vinarji. Resnica pa je sicer navad-
no vedno vmes, kakor so že mo-
dro ugotavljali stari Rimljani.
Žal, iz Partljičeve komedijske
vsebine, ki je prepredena s hu-
mornimi niansami kljub resnim
in še ne nerazčiščenim temam,
je razbrati, da sprave še dolgo ne
bo, dokler bodo še taki Jožeti in
Franci!
Igralci Frenk Kranjec, Boštjan
Omerza in Sandra Rajgelj so se
pod režijskim vodstvom Nataše
Gros izvrstno vživeli v svoje like
in ustvarili razgibano predstavo
z živahnim ritmom, ki spretno
in učinkovito osvetljuje Partljičeve kri-
tične misli. Občinstvo, ki je pozorno
spremljajo “besedni, miselni pa še pev-
ski dvoboj” protagonistov, je igralcem
prisrčno zaploskalo za prijetno in kako-
vostno gledališko doživetje.
Pred predstavo je kot vselej publiko na-
govoril Božidar Tabaj, duša dramskega
odseka PD Štandrež. Povedal je, da bo
zadnja predstava iz letošnjega abonmaj-
skega niza v nedeljo, 31. januarja 2016,
ob 17. uri. Takrat bo dramski odsek PD
Štandrež predstavil novo premierno
uprizoritev. V programu napovedano
predstavo Denar z neba Rayja Cooneyja
so žal zaradi bolezni v ansamblu morali
nadomestiti z drugo, ki zahteva
manjšo igralsko zasedbo. Izbrali
so žgečkljivo komedijo franco-
skega mojstra tega žanra George-
sa Feydeauja (Paris, 1862; Rueil
1921), Feu la me’re de Madame
(1908), Pokojna gospejina mati.
Premiera bo v soboto, 30. januar-
ja 2016, ob 20. uri v župnijski
dvorani A. Gregorčič v Štandrežu.
Mimogrede smo izvedeli še eno
lepo novico: mladinska skupina
– upati je, da se rojeva podmla-
dek dramskega odseka – pripra-
vlja igro Butalci pod mentor-
stvom Danjele Puia, ki je z otroki
že večkrat pripravila prizore za
miklavževanje ali materinski
dan, in v režiji Emila Aberška, ki
ima ogromno pedagoških in
režijskih izkušenj z mladimi, ki
jim je pri srcu gledališka umetnost. Pre-
miera bo menda spomladi.
IK
M
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2015
Sprave še dolgo ne bo …
Foto M. Brajnik
Obiskala je tudi madžarsko kapelico pri Vižintinih
Dejan Valentinčič in Erika Kiss Koleš
Goriška 21. januarja 2016 7
Vili Prinčič “na kavi s knjigo” v Katoliški knjigarni
“Spomenik našim ljudem”
  njige Vilija Prinčiča
V Brucku tabo-
rišču... 1915-1918,
ki je izšla pri ZTT-ju okto-
bra 2015, je 14. januarja
doživela svojo osmo pred-
stavitev, in sicer “na kavi
s knjigo” v Katoliški knji-
garni na Travniku v Gori-
ci.
Prinčič je kot zvest sprem-
ljevalec krajevne zgodovi-
ne rešil pozabe marsika-
teri dogodek ali osebnost,
je uvodoma povedal
Damjan Paulin. Ob kavi
PrimoAroma in piškotih je ožji
krog ljubiteljev naše preteklosti
z velikim zanimanjem prisluh-
nil avtorjevemu pripovedovan-
ju o prvi svetovni vojni na
sploh, zlasti pa o taborišču v
kraju Bruck an der Leitha
(Most na Litvi), nedaleč od Du-
naja, kamor so ljudje iz naših
krajev prvič stopili sredi okto-
bra 1915. Gre za zgodbe, o ka-
terih so nekdaj pripovedovale
zlasti none in stare tete, “dečki
smo raje poslušali zgodbe no-
notov, ki so se borili kot voja-
ki”. Te bolj “ženske zgodbe” so
zato šle skoraj v pozabo. Na
začetku 90. let pa je bilo v
Štmavru predavanje o prvi voj-
ni; na njem je Drago Sedmak
pozval navzoče, naj se lotijo
zbiranja podatkov o teh begun-
K
cih. Prinčič je najprej šel do
strica in tete ter si vse skrbno
zapisoval; nato je našel še dru-
ge pričevalce. Pogovarjal se je
z več kot 70 osebami, za prvo
knjigo o pregnanih je nastalo
66 zgodb. V vseh teh zgodbah
se je veliko pojavljalo ime
Bruck; tam je bilo “skoraj
100% slovensko taborišče oz.
zatočišče”, je dejal, saj je bilo
tam stalno navzočih od 4 do 5
tisoč ljudi. Skozi to taborišče je
šlo okrog 7 tisoč naših ljudi: v
glavnem so bili “ženske s kopi-
co otrok, zraven kakšen starček
ali pohabljen mladi, ki ga niso
vzeli v vojsko”. Moški od 18.
do 50. leta so bili vsi mobilizi-
rani... Imeli smo tri glavne vale
begunstva: do prvega je prišlo
že prve dni vojne, maja-junija
1915, ko je prišel v Gorico ves
desni breg Soče; drugi val be-
guncev je zapustil naše kraje
avgusta 1916, tretji pa poleti
1917. Oktobra je bila stoletnica
vstopa naših ljudi v taborišče,
“toda kje so bili od junija do
oktobra? Vsepovsod”. Večino
Kraševcev so poslali na Češko,
v glavnem na kmete ali v indu-
strijska mesta. Druge so razpo-
redili po vaseh nad Dunajem.
Problemov je bilo kar nekaj,
zato so oblasti pomislile, da bi
bilo bolje, ko bi vse ljudi spra-
vile v isti kraj. Najprej je to bilo
mesto barak Gmünd, kjer je bil
prostor za več deset tisočev be-
guncev različnih narodnosti.
Kmalu so izbruhnile epidemije
in “ljudje, predvsem otroci, so
začeli umirati kot muhe”. Za
ljudi se je zelo zavzel deželni
glavar Alojzij Faidutti. V Bruc-
ku je bilo veliko taborišče, ki se
je leta 1915 izpraznilo; tja so za-
to kmalu premestili naše ljudi.
Največja skupina, okrog 2000
ljudi, je prišla 22. in 23. okto-
bra 1915, v naslednjih dneh še
enkrat toliko. Prvi meseci so bi-
li zelo kruti, je dejal Prinčič. V
treh letih se je rodilo 188 otrok,
umrlo pa kar 752 oseb,
“strašna številka”! Življenjske
razmere res niso bile dobre.
Naše ženske so hodile delat, v
glavnem na madžarsko stran.
“V tovarni so se lahko najedle,
a zaradi carine niso mogle pri-
nesti nič lačnim otrokom”. Po
prvih mesecih je postal Bruck
skoraj “vzorno urejeno meste-
ce”. Poleg upravnika so življen-
je vodili župniki, “podaljšana
roka oblasti in edini intelek-
tualci”. Uvedli so šole, krožke,
Marijine družbe, imeli so tudi
množične verske praznike. Šol-
stvo je bilo vse v slovenščini,
ker je bilo med begun-
kami veliko učiteljic.
Delovalo je tudi siro-
tišče. Avstrija je bila od
1916. leta dalje na psu,
bilo je veliko revščine,
a oblasti so se vseeno
trudile, da bi ljudem
nudile vsaj minimalne
razmere za preživljan-
je hudih časov.
Leta 2001 je avtor obi-
skal Bruck in nabral še
več gradiva ter prvič
pomislil na ob-
sežnejšo objavo. V
zadnjih letih se je lotil
temeljitega raziskovanja po
časopisih, v glavnem po Slo-
vencu in Slovenskem narodu.
V Slovenca je pisal dekan An-
ton Berlot iz Kanala, nekak
vodja v taborišču. “Cenzura je
bila, seveda, a vsega niso ute-
gnili cenzurirati”. Skoraj eno
tretjino knjige sestavlja seznam
z imeni iz mrliške knjige farne-
ga urada v Brucku; razvidno je,
da so ljudje prihajali iz vsega
Posočja, od Loga pod Mangar-
tom prek naših krajev pa vse
do Devina. Računajo, da je bilo
“tedaj po svetu od 60 do 80 ti-
soč naših ljudi”.
Ob 100-letnici prvega vala be-
guncev, konec oktobra 2015, je
Prinčič srčno želel objaviti
knjigo, “manjši spomenik
našim ljudem. Tudi to je po-
memben del naše zgodovine,
ki je bil doslej slabo zebe-
ležen”. To mu je uspelo. Zani-
manje je veliko, knjiga je pošla,
v kratkem bo ponatisnjena.
Vsebuje preko 80 fotografij;
platnico je opremil Silvan
Bevčar. Spremno besedo je na-
pisala priznana zgodovinarka
Petra Svoljšak: “Zanjo sem se
odločil tudi zato, ker je ženska.
Naši begunci so bili v glavnem
ženske”.
Zanimiva je tudi “zgodba” o
naslovu V Brucku taborišču.
Tako se namreč začenja prepro-
sta in hudomušna pesmica, ki
jo je Prinčič našel v zvezčku
nekdanje begunke v Brucku,
Justine Markočič-Dornik, ki je
živela na Oslavju. Zdaj je obja-
vljena na hrbtni strani knjige,
tudi ta rešena pozabe. / DD
Obvestila
V nedeljo, 24. t. m., bo ob 16. uri
na Mirenskem Gradu peta sveta
maša v spomin na duhovnika
Davida Ožbota.
Skupnost družin Sončnica vabi na
redni občni zbor, ki bo v sredo, 27.
januarja 2016, ob 20. uri v
Močnikovem domu v ul. S. Giovanni
9 v Gorici (ob cerkvi sv. Ivana). Na
dnevnem redu bo med drugim:
poročilo upravnega odbora za leto
2015, poročilo nadzornega odbora
za leto 2015, program dela za leto
2016.
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek Anton Gregorčič vabita v
četrtek, 21. januarja 2016, ob 20.
uri v komorno dvorano Kulturnega
centra Lojze Bratuž na srečanje pod
lipami. V mesecu katoliškega tiska
bo gost mag. Božo Rustja. Duhovnik,
teolog, publicist, urednik revije
Ognjišče in knjižnih izdaj založbe
Ognjišče, avtor številnih knjig,
tiskovni predstavnik koprske škofije,
izobraženec in kulturni delavec.
Večer bo vodil predsednik Zadruge
Goriška Mohorjeva prof. Peter
Černic.
SCGV Emil Komel vabi na redni
občni zbor, ki bo na sedežu šole v
Gorici, v četrtek, 28. januarja 2016,
ob 18.30 ob 1. sklicu in ob 19.30
ob 2. sklicu. Dnevni red: odobritev
poročil o načrtovani in opravljeni
dejavnosti, odobritev proračuna in
obračuna.
PD Rupa Peč vabi na vsakoletni izlet
od 23. do 29. avgusta na
Nizozemsko in Flandrijo. Za
informacije Ivo Kovic 0481 882285.
Prispevke za Slovenski center za glasbe-
no vzgojo Emil Komel v spomin na rav-
natelja prof. Silvana Kerševana lahko na-
kažete na bančni tekoči račun: Banca di
Cividale (Via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT 30
C 05484 12402 003 570 036 225;
SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SIL-
VANA KERŠEVANA. Informacije na taj-
ništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Profesorica slovenščine išče delo
(tudi inštrukcije, učna pomoč in
varstvo otrok). Tel. št. 00386 41
256240.
Darovi
Za Novi glas: Mirella Merku' 50
evrov; Joško Rebula 200 evrov; N. N.
50 evrov.
Za misijonarja Danila Lisjaka: v
spomin na Marico Kosič daruje N. N.
100 evrov.
Za Kulturni center Lojze Bratuž: ob
32. obletnici smrti predragega očeta
dr. Antona Kacina darujeta Marija in
Metka 100 evrov.
Sožalje
Učitelji in osebje OŠ Frana Erjavca iz
Štandreža izrekamo iskreno sožalje
učiteljicama Manueli Graunar in
Ingrid Komjanc ob izgubi ljubljenih
tete oz. dedka.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 22.1.2016 do 28.1.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na
ultrakratkem valu s frekvencami za
Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo
103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko
dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu
www. radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
razen ob sobotah od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 22. januarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z
naših kulturnih prireditev - Glasba iz
studia 2.
Nedelja, 24. januarja, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem, rezijanskem
in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 25. januarja (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna in
zabavna glasba - Zborovski kotiček -
Novice iz naših krajev - Obvestila in
večerni vic.
Torek, 26. januarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 27. januarja (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet:
Žalostna zgodba o golobu selcu -
Izbor melodij.
Četrtek, 28. januarja (v studiu Andrej
Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti
iz sveta - Obvestila in večerni vic.
V sredo, 13. ja nu ar -
ja 2016, so se
mladi pevci otroš ke -
ga zbora Veseljaki iz
Doberdoba mudili v
Ronkah, in sicer v
domu za ostarele
občane Corradini.
Tamkajšnjim va ro -
vancem, med ka te -
rimi je kar nekaj do -
mačinov in bližnjih sorodnikov, so pripravili pravo presenečenje.
Pod taktirko pevovodkinje Lucije Lavrenčič so jim predstavili splet
slovenskih in tujih božičnih pesmi. Z nežnim petjem in ob
spremljavi ritmičnih glasbil so se mali pevci kar lepo izkazali. Po
koncertu so se ob prijetnem kramljanju domenili, da bodo
podobna srečanja organizirali kar vsako leto.
Veseljaki osrečili varovance doma ostarelih
  V februarju gostovanje muzikala Cvetje v jeseni
Ljubezenska povest I. Tavčarja
v glasbeno-gledališki različici
KCLB 
  ne 28. februarja 2016 bo
v veliki dvorani Kultur-
nega centra Lojze Bratuž
na sporedu muzikal Cvetje v jese-
ni, ki ga je po znani, idilični
kmečki povesti Ivana Tavčarja po-
stavila na oder mlada, zagnana
ustvarjalna ekipa v režiji Vojka
Anzeljca. Potem ko so ga nav-
dušeno, s pravimi ovacijami, spre-
jeli v Sloveniji, prihaja v goste tudi
k nam, da bi tudi tukajšnji gledal-
ci zasanjali ob njem, kot so že ob
legendarnem filmu Cvetje v jese-
ni iz l. 1973 v režiji Matjaža
Klopčiča z Mileno Župančič in
Poldetom Bibičem v naslovnih
vlogah. Produkcija tega velikega
odrskega zalogaja se je začela fe-
bruarja 2014, premiero in pet po-
novitev je doživel septembra iste-
ga leta v ljubljanskih Križankah.
Od tedaj do decembra 2015 je
imel že več kot 100 ponovitev in
si ga je ogledalo nad 80.000 gle-
dalcev. Predstava traja 120 minut
in ima vmesni 15-minutni odmor
in seveda vsebuje vse prvine dia-
loga, plesa, petja in s tem privablja
najširše množice ljubiteljev tega
žanra, pa tudi bolj izbirčne gledal-
ce. Poleg že omenjenega režiserja
D Anzeljca naj navedemo še sklada-telja Matjaža Vlašiča, avtorja libre-ta in dramskega besedila Janeza
Usenika, pa še orkestratorja
Anžeta Rozmana in koreografa
Miha Krušiča. Producent je Miša
Stanko Lukašev, izvršni produ-
cent pa Gorazd Slak. Matjaž Ro-
bavs ali Domen Križaj igrata vlo-
go Janeza, Meto pa poosebljata
Nina Pušlar ali Maja Martina Mer-
ljak; znani igralec in glasbenik Ju-
re Ivanušič je Danijel. Muzikal, v
katerem se vije poznana ljubezen-
ska zgodba iz brezčasnega Tavčar-
jevega romana med osivelim od-
vetnikom Janezom in mladim,
občutljivim kmečkim dekletom
Meto, vsebuje več kot 20 pesmi,
od katerih jih je velika večina no-
vih, avtorskih. Nekatere pa se na-
vezujejo na naše slovenske narod-
ne šege in navade. Ustvarjalci
predstave menijo, da je zgodba
aktualna in da nekateri deli, ki po-
zivajo na slovensko narodno za-
vest in vsenarodno slogo, so dan-
danes še bolj pereči.
Odziv publike je bil do sedaj
čudovit. Gotovo bo muzikal, ki je
namenjen širši publiki, lepo spre-
jet tudi pri nas.
foto dpd
Kultura21. januarja 20168
  ako zahtevna in interpretacijsko mno-
goobrazna je lirsko-poetična drama Le-
pa Vida, katere motiv je Ivan Cankar
povzel po Prešernovi priredbi balade iz ljud-
skega izročila, a ji dal samosvoj pomen in idej-
ni poudarek, se je izkazalo tudi pri njeni zadnji
uprizoritvi. Tokrat so za to “dramsko pesni-
tev”, kot jo je označil sam Cankar, združila
svoje ustvarjalne moči kar tri slovenska gleda-
lišča, Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko
narodno gledališče Nova Gorica in Slovensko
stalno gledališče Trst. Pod režijsko
taktirko Mihe Nemca, sicer igral-
ca, člana SNG Nova Gorica, ki je z
nekaj režijami - npr. Liferanti, Ro-
kovnjači, Hotel Modra opica –
nedvomno izkazal svoj pretanjeni
režijski talent in je ob sebi kot vse-
lej imel dramaturško pomoč Nej-
ca Valentija, je delo premierno
zaživelo najprej na velikem odru
v Kranju, 5. decembra 2015, nato
v Novi Gorici, 10. decembra, na-
zadnje pa v Trstu, 18. decembra
(15. in 16. decembra so si ga ogle-
dali tudi goriški abonenti SSG v
Kulturnem domu v Gorici in go-
riški višješolci, katerim je verjetno
manjkala primerna priprava nan-
jo). To svoje zadnje dramsko delo,
odeto v impresionistični pajčolan in prepoje-
no s simboli, pa tudi prežeto z dekadentnim
ozračjem ob nenehni slutnji smrti, je Cankar
zasnoval že l. 1910, končal pa l. 1912. Vodilna
nit je hrepenenje, in to motiviko je naš naj-
večji slovenski dramatik že uporabil v pripo-
vedi Nina iz l. 1906. Dogajanje je v drami po-
stavil v žalostno bivališče brezdomcev – cu-
krarno, kjer sta bolna in revna umrla tudi Ket-
te in Murn, dva velikana slovenske moderne.
V tem kraju poleg Vide in njene matere spoz-
namo še delavca Damjana, pisarja Mrvo in
življenjske moči polnega študenta Dioniza. Le-
pa Vida bi rada pobegnila iz tega kraja, kot v
ljudski pesmi, ko jo žene hrepenenje po
lepšem čez morje, a - kot tam - se pokesa svo-
jega dejanja in se vrne. Tu zapusti bogatega
Dolinarja, saj ji malomeščansko življenje ne
prinese sreče. Samo v kraju trpečih duš nepo-
tešljivo plamti hrepenenje po nečem “višjem”.
Je to beg iz realnosti, želja po odrešitvi, ki bo
zagotovo nekoč prišla, neustavljiva sla po svo-
bodi, odrešenju, smrti (?), morda pa po večno-
sti, kjer se bo vse zgladilo in kjer bodo nemir-
ne, tavajoče duše končno našle svoj mir, kot
ga najde na smrt bolan študent Poljanec, ko
izdihne? V koprodukcijski predstavi, pri kateri
se je režiser Nemec strogo držal Cankarjevega
besedila – to je lahko za zgled marsikaterim
drugim režiserjem, ki se jim zdi samoumevno,
da režejo, dodajajo, izmaličijo mojstrovine, ki
so obče veljavne za vse čase! – se je v Poljanca
s psihološko tankočutnim orisom, najprej v
hrepenečem čakanju Vide, potem pa z vdano-
stjo v bridko usodo in v bližajočo smrt, pred-
stavil Blaž Setnikar, posebno nebogljen v pri-
zorih ob prisotnosti matere (čisto cankarjan-
sko jo je izrazito podala Dušanka Ristić). Pravo
nasprotje Poljanca je mladi študent Dioniz, ki
ga je s posebno nestrpno neučakanostjo, vi-
hravo življenjsko silo odigral Matija Rupel. Li-
ku in besedam delavca Damjana, ki ga kar na-
prej nekaj žene v Ameriko, a tudi spet domov,
je primeren ton dal Borut Veselko. Zapiti pisar
Mrva, ki misli svoje življenje končati na zanki
in tava po svojih miselnih blodnjah, se je učin-
kovito izrisal iz pronicljivega opisa Blaža Va-
liča, ki je sicer na režiserjevo željo ob orisu tega
protagonista naredil tudi vrsto prevalov in kar
nekaj “kilometrov” hoje po odru, kar je me-
stoma delovalo skoraj moteče. Miha Nemec je
namreč statični drami dal izredno dinamičen
ritem. Igralci so se po odru nenehno “nevro-
tično” premikali, se bliskovito vzpenjali in se
spuščali po stopnicah do nekakšnega izvidne-
ga stolpa, poleg katerega sta bili na odru še ne-
kakšni tesni viseči “sobici” (scenografa Niki
Bonetti in Anamarija Cej), da bi na tak način
konkretno prikazali duševno vrenje in ne-
strpno pričakovanje nečesa ali nekoga, ki naj
prinese odrešenje. Lepo Vido je kot povsem
navadno dekle, ki se pojavlja, odhaja, se po-
nuja, pa spet izginja, izrisala Maja Nemec. V
njenem opisu Vide ni nič “on-
stranskega”, presežnega, prav
telesna je. Navadno si bralec o
njej napravi drugačno sliko ne-
kega eteričnega, sanjskega, ne-
dosegljivega bitja. Tu pa je pred
nami dekle, mestoma “s strastnimi” potezami,
ki se odloči za mladega Dioniza, kot pokaže
“razposajeni” svatbeni utrinek tretjega dejan-
ja. Miha Nemec, ki se je v postavitvi te drame
precej oddaljil od “tradicionalne” prostorske
”zamejenosti”, s katero se navadno vizualno
označuje to Cankarjevo delo, je morda na-
jlepši, najbolj lirični trenutek podaril v dru-
gem dejanju, ko se v čisto drugačni scenski
podobi, na nekakšni širši rampi v ospredju,
zvrstita najprej prizor z Dolinarjem in zdrav-
nikom, potem pa z Dolinarjem in
njegovo zaročenko Mileno. Sam jo
je zapustil za lepo Vido, ko se mu
je zdelo, da bo ob njej potešil svoje
neopredeljivo hrepenenje. Zdrav-
nik, v stvarni podobi Aljoše Ter-
novška, skuša prepričati Dolinarja
(natančno ga je upodobil Luka
Cimprič, še posebno prepričljiv v
izpovedovanju “bolestnih” občut-
kov), naj zapusti tisto žgočo bo-
lečino in naj zagrabi sladkosti
življenja. To Dolinar tudi naredi,
ko se spet sreča z zaročenko Mile-
no, ki jo je kristalno čisto izklesala
Alida Bevk (po dolgem času smo jo
gledalci z zadoščenjem spet ugle-
dali na novogoriškem odru). Ta
prizor sta Cimprič in Bevkova izde-
lala zelo izbrušeno in podrobno ter z njim pri-
spevala dragocen kamenček k mozaiku celot-
ne predstave, ki ob ponovnem ogledu odkriva
marsikatero podrobnost, ki ostaja ob premier-
ski izvedbi morda prezrta.
Nemec si je za svoje branje drame zamislil tri
figure (z enigmatičnimi potezami, včasih tudi
z blagim ironičnim pridihom so jih imenitno
prikazali Primož Forte, Zvezdana Novaković
in Tea Vidmar kot gostji), ki naj bi poosebljale
nekakšna zagonetna mitološka bitja - sojeni-
ce? V predstavi imajo kar precejšnjo težo tudi
kot pevke oz. “proizvajalke” včasih prav rezkih
zvokov v etnično zasnovani glasbeni zamisli
skupine Foltin. Bjanka Adžić Ursulov je pri-
spevala čudovite kostume, ki so jih uresničile
spretne roke neutrudnih šivilj z vodjo Neven-
ko Tomašević na čelu.
Lepa Vida Mihe Nemca je gotovo vredna po-
zornega ogleda in razmisleka po njem, saj ob
strogem upoštevanju Cankarjevega besedila,
podanega izredno jasno in natančno (za to
ima zasluge lektor Srečko Fišer!), ponuja zna-
no kompleksno temo z drugačnega, zanimi-
vega zornega kota.
Iva Koršič
K
  redi leta 2015 je Zavod za kulturo
in izobraževanje VITA pod ured-
niško roko sociologinje Lede Do-
brinja izdal zbornik Slovensko starosel-
stvo in Istri. Strokovni nadzor je opravila
dr. Duša Krnel Umek, lektoriranje Andre-
ja Blažič Klemenc, oblikovanje Janja Di-
candia, založništvo pa Kulturno društvo
Beseda Slovenske Istre. Zbornik šteje 226
strani s prispevki 15 avtorjev iz Slovenije
in zamejstva ter enim iz Slovaške. Na po-
dlagi novih lastnih spoznanj in dosedan-
jih odkritij venetologov Mateja Bora, Iva-
na Tomažiča, Jožka Šavlja in drugih po-
stavlja pod vprašaj uradno tezo o dom-
nevnem prihodu naših prednikov iz Za-
karpatja v 6. stoletju po Kr.
V prvem tematskem sklopu Raziskovanja
dr. Duša Krnel dokazuje v prispevku Sta-
roselci v Istri na podlagi številnih zgodo-
vinskih virov, da so bili Karni, Istri in Ve-
neti ob severnem Jadranu staroselci in
predniki današnjih Slovencev. Pri tem ci-
tira tudi ruskega zgodovinarja Jurija I. Ve-
nelina (1802 – 1839), avtorja knjige Drev-
nie i nynašnie Sloveni – Staroselski in da-
našnji Slovenci, da so namreč Rimljani
med leti 32 in 9 pred Kr. začeli napadati
“županijo Slovenijo” ter njene prebivalce
delno odpeljali v suženjstvo ali vključili
v rimsko vojsko, jih postopoma romani-
zirali ali pregnali v notranje odročne kra-
je, predvsem pa na vzhod preko Donave
na Moravsko, kjer še danes imenujejo
Slovaki svoj jezik slovenski. Tudi slovaški
raziskovalec dr. Cyril Hromnik v svojem
prispevku Slovenci, Slovaki, kje so vaše
korenine izpodbija tezo o domnevnem
prihodu Slovencev in Slovakov iz Zakar-
patja, ker bi morali v tem primeru zani-
kati vse njihove starodavne (predrimske)
kamnite najdbe na Slovaškem, v Slove-
niji, Ukrajini in na Češkem. Mirko Škibin
v sestavku Venetska srebrna ploščica, naj-
dena pred nekaj leti na Šentviški planoti
na Tolminskem, dokazuje, da napis na
tej edinstveni najdbi iz 1. ali 2. stoletja
pred Kr. dopušča edino razumno staro-
slovensko jezikovno razlago, kar potrjuje,
da so bili Veneti lahko samo stari Sloven-
ci. Viljem Kralj v prispevku Ali so staro-
selci na Braču govorili slovensko ugota-
vlja na podlagi številnih dejstev, da je v
narečju na Braču prisotno veliko slove-
nizmov, in meni, da bi morali po zgledu
Brižinskih spomenikov opraviti temeljito
in vsestransko raziskavo znanih zgodo-
vinskih otoških besedil Povaljski prag
(1184) in Povaljska listina (1250) kot ver-
jetnih mlajših spomenikov slovenskega
jezika. Leda Dobrinja v prispevku Istra -
zemlja boginje Este, na podlagi številnih
ohranjenih verovanj in poimenovanj, ki
so jih staroselci dali vodam, njivam, bre-
govom, svetiščem itn., tudi izpodbija
uradno tezo o tem, naj bi Slovenci prišli
v ta prostor šele okrog 6. stoletja po Kr.
Angel Martelanc pa pravi v svojem pri-
spevku Je naša zgodovina prava, da mu
v zvezi z uradno tezo o prihodu Sloven-
cev iz Zakarpatja ni uspelo iz-
slediti nobenih verodostoj-
nih zgodovinskih virov.
Spomnil je tudi, da je na
ozemlju nekdanje Karantani-
je že pred Rimljani obstajala država No-
rik, katere prebivalce so že rimski zgodo-
vinarji imenovali Karne, Truske, Norike,
Enete in še drugače. Avtor citira tudi Ve-
nelina, ki opozarja na rusko ljudsko
izročilo, ki ohranja spomin na skupno
obdonavsko domovi-
no, ne samo ruskih ple-
men, ampak tudi dru-
gih Slovanov med Ja-
dranom, Alpami, Balti-
kom in Črnim morjem.
Drugi sklop Iz domače
zapuščine vsebuje ne-
kaj krajših priložno-
stnih sestavkov Vlada
Grželja, Nadje Rojac,
Lede Dobrinja, Ivana
Novaka, Marije Koren
in Marije Š. Jerman o
ljudskem izročilu in
raznih najdbah, o do-
mačih navadah, ki so se
ohranile skozi čas, pa
podatke o nekaterih
svetiščih ipd.
Tretji sklop Materialni ostanki vsebuje
več krajših prispevkov Lede Dobrinja o
gradiščih, svetih znamenjih/piljih, kro-
gih in svetiščih, mozaikih, skalorezih,
grmadah in ognjarah. Skupaj z Mitjo Faj-
diga in Francem Šturmom so se dotak-
nili tudi megalitskih istrskih Picugov,
umetnih skalnatih gričev pri Poreču, ki
skupaj s piramidami (v Egiptu, Ameriki
in Bosni) dokazujejo, med ostalim, tudi
obstoj visokih tehnologij za premikanje
kiklopskih kamnitih skladov, težkih tudi
6 in več ton, še v tisočletjih pred Kr.
V četrtem sklopu Od Istrov do Istranov
Andrej Šiško v prispevkih Slovenskega
naroda država ter Selitve z juga in
hrvaške ponaredbe zgodovinskih virov
opozarja, da je izraz Slovan akademski
konstrukt iz 19. stoletja in da so za pre-
bivalce na obeh straneh Donave iz zgo-
dovine znani predvsem
izrazi Sclavi, Sclavini in
Slavi. Hrvaško ime se
pojavlja šele v obdobju
med 11. in 15. stolet-
jem. Eden prvih zapi-
sov o Hrvatih naj bi bil
v dnevniku o potovan-
ju ruskega metropolita
Izidora v Firence (1437
– 1439), ko omenja, da
je slovenska zemlja do
Senja, od tam naprej v
gorah pa “žive Hervat-
je, jezik kot ruski, a vera
latinska”. Hrvaška naj
bi bila tedaj dežela, ki je
na severu mejila na
“Regnum Sclavoniae”
(Kraljestvo Slovenije), na zahodu na be-
neško obmorsko posest ob jadranski oba-
li, na jugovzhodu pa na Hercegovino, ki
je bila tedaj pretežno že pod Turki. Pod
turškimi pritiski pa so se začele selitve
balkanskih ljudstev proti severu, Hrvatov
največ po hudem porazu s Turki na
Grbavskem polju leta 1493, in to predv-
sem na otoke, Istro, Gorski Kotar in na-
prej, kar naj bi močno spremenilo demo-
grafski sestav dotakratnega slovenskega
staroselskega ozemlja. Do množične
uskoške poselitve obale severnega Jadra-
na naj bi prišlo tudi ob t. i. “uskoški voj-
ni”, ko so Habsburžani ob pomoči sen-
jskih Uskokov med leti 1615 in 1617 v do-
lini Soče porazili Benečane. Zato bi npr.
težko govorili o Istri kot zgodovinski
hrvaški deželi. Tudi sicer je Istra, kot tudi
Reka in Gorski Kotar, v času Avstro –
Ogrske dolga stoletja upravno pripadala
h Kranjski. Avtor v prispevkih opozarja
tudi na številne hrvaške zgodovinske po-
naredbe, kamor naj bi sodilo tudi
hrvaško prisvajanje Rižanskega placeta
in glagolice. Na koncu sklopa je dodano
tudi pismo Josipa Ahtika in drugih slo-
venskih koprskih narodnjakov iz leta
1904, odkrito pred nedavnim pri obnovi
hiše v Zadružni ulici št. 1, ki opisuje te-
danji zelo težak položaj Slovencev v Ko-
pru, ki naj bi tedaj “štel okrog 9.000 duš,
Slovencev in sploh zavednih Slovenov je
bilo okrog 1200 duš, nezavednih oziro-
ma že poitalijančenih pa okrog 3000”.
Knjiga s svojimi raziskovalnimi in zgo-
dovinskimi podatki, čeprav fragmentar-
nimi, daje misliti o izvoru in zgodovinski
usodi slovenstva. Opozarja namreč na
velike vrzeli v našem videnju lastne pre-
teklosti in nekoliko zamaje zgradbo, ki
smo si jo ustvarili na podlagi uradne zgo-
dovine. Čeprav deluje kaka izjava ali ko-
nec prenagljeno ali pristransko, to še ne
jemlje vrednosti dragocenim podatkom,
ki jih knjiga prinaša. Hkrati širi knjiga
naša obzorja, utrjuje našo samozavest,
nas sili h kritičnemu razmišljanju in je
tako vredna pozornega branja.
Milan Gregorič
S
Glasbeno voščilo za leto 2016
Gospodin, pomiluj
  adružna banka Doberdob
in Sovodnje nas vsako le-
to razveseli z bo ži čno-
novoletnim koncertom. Letos so
nam podarili koncert sakralne
glasbe. Izvedel ga je Zbor duhov-
nikov sanktpeterburške metro-
polije – ob ustanovitvi leta 1971
imenovan Hor duhovenstva le-
ningradskoj mitropoliji. Ker so
po razpadu Sovjetske zveze Le-
ningrad preimenovali v Sankt
Peterburg, si je tudi zbor nadel
sodobno ime. Tokrat je nastopi-
lo petnajst pevcev, čeprav je zbor
številnejši, a se pevci pri nasto-
pih menjava-
jo. Zbor ima
več dirigen-
tov. Vsi so
profesorji na
glasbeni aka-
demiji in se
na turnejah
me njavajo.
Tokrat je zbor
vodil prvi
(glavni) diri-
gent Jurij Ge-
rasimov. Po-
sebnost pri
članih zbora
je v tem, da
imajo vsi
kon čani dve
fakulteti –
pravoslavno teološko in fakulte-
to za duhovno petje. Ta zadnja
leta poleg liturgičnih pesmi
uvršča v učni program tudi ru-
ske narodne in umetniške pe-
smi. Vsi tokratni pevci, duhov-
niki in diakoni, so poklicni pev-
ci, zato niso redno nastanjeni po
župnijah, ampak samo občasno,
ker se ukvarjajo izključno z zbo-
rovskim petjem. Vse cerkvene
pesmi z njihovega sporeda so bi-
le iz ruske pravoslavne liturgije.
V skoraj poldrugi uri, brez vme-
snega odmora, so nam postregli
s paleto enkratnega petja.
Občudovali smo tako elegantni
pianissimo kot izrazito ruske ba-
se, ki so naše misli popeljali v ne-
skončne globine. Repertoar je
obsegal nekaj tudi nam pozna-
nih pesmi, kot so Večerni zvon,
Kraguljčki, Dvanajst razbojni-
kov, Na mnogaja ljeta in seveda
tudi Gruberjeva Sveta noč...
Nastopajoči so si res zaslužili
pohvalo. Ne smemo pa pozabiti,
da ruska duhovna zborovska gla-
sba hoče ekstremnost v vokal-
nem razponu, in prav to je tisto,
kar jo dela drugačno in tudi
mnogo bolj mogočno od druge
zborovske literature. To takšen
zbor, kot smo ga poslušali, dru-
gače zapoje, ker so pevci med se-
boj tudi duhovno uglašeni.
Ob koncu pa še nekaj pripomb:
- Prva točka
večera sploh
ni spadala v
koncept kon-
certnega ve -
čera. Čeprav
se je pevka
pohvalila, da
ima z zbo-
rom, ki bo na-
stopil, skup-
no samo črno
obleko, pa še
to ni držalo,
saj je njena
obleka imela
kar dvakratni
“spako”, pri
ruskih pevcih
tega ni bilo.
- Pogrešali smo tudi koncertni
list, ki bi pri takšni predstavi mo-
ral biti.
- Sam pa sem pogrešal prisotnost
naših zborovodij – vsaj tistih, ki
vodijo bolj markantne zbore, pa
tudi dirigentov. Samo po sebi je
umevno, da obstaja razlika pri
tem petju, ki smo ga poslušali,
od petja, ki ga naši zbori izvajajo,
ko pojejo ruske duhovne pesmi.
Res je, da omenjeni zbor sesta-
vljajo pevci z določenim duhov-
nim profilom, česar pri naših
zborih ni, ne bi bilo pa slabo, če
bi se tega zavedali tudi naši pe-
vovodje in vsaj včasih kaj nare-
dili tudi za duhovno formacijo
pri pevcih in ne samo za vokal-
no.
Ambrož Kodelja
Z
SNG Nova Gorica / Lepa Vida
Hrepenenje po večnosti …
Zelo zanimiv zbornik, okrepljen z zgodovinskimi raziskavami
Slovensko staroselstvo in Istri
Kultura 21. januarja 2016 9
Nagrajenca sta Arna Hadžialjević in Aljaž Jovanović
V veselih decembrskih dneh so v Škofji Loki podelili nagrade za igralske dosežke v poklicnem
gledališču. Sklad Staneta Severja, ki je bil ustanovljen v spomin na tega igralca, pravo legendo
iz slovenskega gledališkega in filmskega sveta, je že petinštiridesetič podelil te pomembne
nagrade. Komisija, ki so jo sestavljali Diana Koloini, Alen Jelen, Jaša Jamnik, Branko Šturbej
in predsednik Domen Valič, je med igralci izbrala za igralske dosežke v slovenskem poklicnem
gledališču Arno Hadžialjević in Aljaža Jovanovića. Arna Hadžialjević, članica Slovenskega
narodnega gledališča Nova Gorica, je visoko
priznanje prejela za vloge Meščanka v Zmaju,
Emma Bovary v predstavi Gospa Bovary in Vida v
Hura, Nosferatu! V utemeljitvi je komisija zapisala:
Arna Hadžialjević svojo Emmo Bovary zastavi kot
krhko, pa vendar tudi pretkano zakonsko ženo,
polno neutolažljivega hrepenenja in dolgočasja.
Vidimo, kako pripravlja ture in avanture – med
sanjarjenjem o Odrešeniku v samostanu in potem
branjem o vitezih na konjih. Arna ustvari Emmo, ki
se iz hahljave in neizkušene deklice s satiričnim
podtonom, ki
se z veseljem strinja z avtoriteto, postopoma prelevi v
žensko, nezmožno nadzorovanja lastnih čustev in hotenj.
Igralka natančno vodi svoj lik od provincialne fatalke in
krhke sentimentalke do razočarane žene, ki v svojem
neznosnem življenju vidi smrt kot edino rešitev.
Komisija je v obrazložitvi iste nagrade za Aljaža Jovanovića,
člana SNG Drama Ljubljana, med drugim zapisala: Aljaž
Jovanović v Čarobni gori prevzame zahtevno in kompleksno
glavno vlogo mladega inženirja Hansa Castorpa in
prepričljivo pelje nosilno idejo uprizoritve. Jovanovićev sveži
pristop k vlogi in celostna igralska transformacija poskrbita,
da Castorp kljub časovni odmaknjenosti Mannove
mojstrovine spregovori kot glas današnje generacije
mladih. Komisija je kot vselej nagradila tudi igralca iz
ljubiteljskih gledaliških vrst. Tokrat je nagrada šla Nejcu
Jezerniku, od l. 2013 dejavnemu članu KUD Zarja Trnovlje Celje (ta ljubiteljska gledališka
skupina je bila že večkrat gostja PD Štandrež), zaradi njegovih širokih igralskih sposobnosti.
Spomnimo naj, da sta to dragoceno nagrado l. 1999 prejela naša žlahtna komedijanta Majda
Zavadlav in Božidar Tabaj, izredno priljubljena člana dramskega odseka PD Štandrež.
Mladi Maši Grošelj je šla nagrada za študenta/tko dramske igre, in sicer za vlogo Gospe Smith
v igri Plešasta pevka.
Na svečani podelitvi nagrad 20. decembra 2015 na Loškem odru je nagrajence in publiko
nagovorila igralka Ljerka Belak, dobitnica Borštnikovega prstana 2015; leta 1987 je bila tudi
sama prejemnica Severjeve nagrade. / IK
Škofja Loka / Nagrade Sklada Staneta Severja
  ar z določeno nestrpnostjo smo,
vsaj nekateri, pričakovali izid
knjige našega upokojenega žup-
nika Stanka Sivca Skozi ogenj, saj bi
lahko dejali, da gre za določen podvig,
kolikšen, to ve samo avtor sam, mi si
lahko le predstavljamo. Vsekakor ne
more biti lahko napisati knjige na pra-
gu devetdesetega življenjskega jubileja,
kakor tudi ne po zdravstvenih težavah,
ki jih je gospod Stanko imel in ki so bo-
trovale našemu strahu, da spominov
na hude čase, ki bi nastali na njegovem
že skoraj mitičnem pisalnem stroju, ne
bomo dočakali. Konec koncev je po-
dobno mislil tudi sam, ko je bil preiz-
kušan v udbovskih zaporih, da ne bo
več videl svoje družine in svojih lepih
krajev, čudovite livške pokrajine. Po
mojem mnenju se knjigo splača kupiti
že zaradi tega prvega dela, kjer je čudo-
vit oris Stankovega otroštva in rodnih
hribov. Podroben zapis zasliševanj in
zaporov ter seveda težaškega kazenske-
ga dela smo vsi pričakovali, najbrž pa
nihče ni pričakoval takšne hvalnice
Livku in pokrajini ob njem, kakršno
lahko najdemo v tej knjigi, ki res pred-
stavlja dodatno vrednost. Dodatno
vrednost predstavljajo tudi domači
izrazi in nekaj domačih oblik stavkov.
To daje knjigi tisto človeško toplino in
domačnost, ki jo potem najdemo tudi
skozi celotno knjigo, ko ni prostora za
zamere ali zagrenjenost nad prestalim,
temveč se res vidi, da je avtorjeva
življenjska zgodba šla “skozi ogenj”, da
se je prečistila. Zares je po avguštinov-
sko preteklost prepuščena neskončno
usmiljenemu Bogu, prihodnost pa prav
tako neskončno previdnemu Bogu.
Gospod Stanko zato ob koncu svojega
zemeljskega romanja poje hvalnico
našemu Gospodu za življenje skupaj z
apostolom Petrom:
“Slavljen Bog in
Oče našega Gospo-
da Jezusa Kristusa!
V svojem velikem
usmiljenju nas je po
vstajenju Jezusa Kri-
stusa od mrtvih pre-
rodil za živo upanje,
za nepropadljivo,
neomadeževano in
nevenečo de-
diščino, ki je v ne-
besih shranjena za
vas, katere Božja
moč po veri varuje,
da boste dosegli
odrešitev, ki čaka,
da se razodene v po-
slednjem času. Bodite tega veseli,
čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v
raznih preizkušnjah, da bo preiz-
kušenost vaše vere veljala več kakor zla-
to, ki je minljivo, pa se v ognju preiz-
kuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se
bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite,
čeprav ga niste videli. Verujete vanj,
čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v
neizrekljivem in poveličanem veselju,
ko dosegate namen svoje vere, namreč
odrešitev duš”.  (1 Pt 1,3-9). Knjiga go-
spoda Sivca je knjiga starega pastirja, ki
svoje ovce, torej kristjane, želi potrditi
v veri, jim utrditi upanje, jim povedati,
da so vse
življenjske
preizkušnje, ki
jih imamo vsi,
izredno drago-
cene, ne pa, da
jih odvržemo stran, na smetišče zgodo-
vine, da bi šle v pozabo. V današnjem
preveč materialnem svetu bi vse takšne
nematerialne reči, kot so naši spomini,
preizkušnje, tudi naše molitve – in teh
v Stankovem življen-
ju, v času zapora pa še
posebej, ni bilo malo
–, radi zavrgli kot
ničvredne. Toda rav-
no včeraj sem bral o
tem, kako bi ob spre-
membi našega pogle-
da, ob spreobrnjenju,
kot temu pravimo, bili
presenečeni nad neiz-
mernim duhovnim
zakladom, ki bi ga
našli pred svojim no-
som in bi nas slepel v
oči, sestavljale bi ga pa
prav vse tiste nemate-
rialne stvari, na katere
nismo bili dovolj po-
zorni. Gospod Stanko nas opozarja na
to, da pridobivamo v življenju čedalje
bolj duhoven pogled, ki nam bo po-
magal razumeti ravno to, kakšen ne-
verjeten kapital predstavljajo vse te ne-
materialne stvari, ki jih vsebuje življen-
je, a morajo vendar skozi ogenj, da po-
stanejo resnično veljavne. Podobno,
kakor bi neveljavne kovance pretopili
in iz njih naredili kovance, trenutno
veljavne valute. In če pogledamo na vse
življenjske preizkušnje v luči vere, smo
pravzaprav lahko ljudje zelo zelo boga-
ti, seveda v duhovnem smislu.
Andrej Vončina
K
  bovškem kulturnem domu je av-
tobiografijo Skozi ogenj predsta-
vil upokojen duhovnik Stanko
Sivec. Skozi vsebino knjige in njegove
življenjske izkušnje se prepoznava usoda
velikega dela slovenske duhovščine, od
fašizma, zlasti krvave medvojne
do povojne revolucionarne “rih-
te” nekdanjega jugoslovanskega
režima, so okusili nasilje tisti, ki
so v sebi nosili neomajno ljube-
zen do resnice, naroda, domovi-
ne in vere; tisti, ki niso popustili
iz strahu, se prevzgojili iz pri-
ložnosti ali izginili telesno, dušev-
no …
Povabilu organizacije Društva Ars
Bovec se je avtor, ki je bil rojen 19.
marca 1926 na Livku in je službo-
val na Bovškem kar 28 let, 8. ja-
nuarja z veseljem odzval, saj ni
mogoče kar pozabiti časa in ljudi,
ko je gor navdušeno zaznamoval
tudi proces demokratizacije in nastajanje
strank SKD in kasneje Nove Slovenije.
Župnijska vrata so bila, za dobre namene
v skupno korist, vedno odprta. Z umir-
jeno, sočutno besedo do žrtev in od-
puščajoče - s spravnim tonom do njiho-
vih rabljev, je spregovoril skozi zastavlje-
na vprašanja zgodovinarke in pisateljice
Miroslave Cencič.
Razčlenil je nekatere vidike svojega
življenja. V Goriško malo semenišče je
stopil leta 1939 in se po opravljeni mali
maturi vpisal na ljubljansko bogoslovje,
toda teološki študij je moral trikrat pre-
kiniti, ker so ga zaprli, odpeljali na pri-
silno delo in k vojakom. Običajno vesel-
je do življenja in zorenje v zgodnji mla-
dosti so mu zatirali čas fašizma, predv-
sem kasnejši sodni procesi, zapor, prisil-
no delo, strahoten občutek zasledovano-
sti in možne ponovitve trpljenja po
krivem. Vse to so prenašali slovenski du-
hovniki zato, ker so gojili v sebi ljubezen
do domovine in vere.
V uvodu, ki ga je v knjigi podala Mira
Cencič, se življenjska pripoved primor-
skega duhovnika, doma v neposredni so-
seščini Beneške Slovenije, nekoč pa je bil
Livek del te pokrajine, začenja v času nje-
govega študija teologije. To je bil čas po-
litičnega preganjanja vsega, kar bi ute-
gnilo upočasniti nemoteno uvajanje in
uresničevanje neomejene diktatorske
komande komunistične revolucije med
drugo svetovno vojno in ob njenem
koncu v t. i. Titovi Jugoslaviji. Kot je po-
vedal avtor, je Udba natančno vedela, da
ni zakonsko ničesar zakrivil, toda šlo je
za preizkušene metode … ga odvrniti od
tega, da bi postal duhovnik, ko komuni-
stični sistem s krivičnimi obtožbami od-
tuji ljudi od duhovnih in drugih poli-
tično demokratičnih voditeljev, ki, po
njihovem prepričanju, odvračajo ljud-
stvo od edine resnice, ki jo prinaša Mar-
xov nauk: dnevna, nočna zaslišanja, sod-
ni procesi, zapor (tudi samica), prisilno
delo v taboriščih, kot je bila gradnja Li-
tostroja in stanovanjskih blokov v Tacnu,
po sistemu korenčka ali palice. Kljub vse-
mu ga niso mogli zlomiti ali odvrniti od
vztrajanja pri njegovi odločitvi za duhov-
niški poklic. Bolj kot je bilo v samici hu-
do, bolj je molil, da bi mu Bog pomagal,
zlasti da doseže svoj življenjski cilj postati
duhovnik. Le s takšnim preseganjem
svojih človeških zmogljivosti se ni zlo-
mil. Namesto tega se je začel znanemu
zasliševalcu smejati. Ta je potem opustil
vsako upanje, da bi ga pridobil zase. Da
je bila obsodba krivična, je dokazala nje-
na razveljavitev, ko je kazalo, da bodo
prijemi tega režima popolnoma odpa-
dli.
Na dan predstavitve knjige je omenil,
da so danes, hvala Bogu, drugačni časi.
Kljub temu lahko zapišemo, da zgodo-
vinski spomin ne škodi, čeprav prihaja
v Sloveniji skozi zadnja vrata, saj se o tem
v šolah ne učijo in se v javnosti skušajo
iznakaziti tradicionalna družina, kultu-
ra, vera …
Kakorkoli že ugibamo, je avtor čutil
potrebo ali dolžnost podariti javnosti
tudi te osebne, malo drugačne spo-
mine na omenjeni čas. Tako se je,
kljub prestopu v spoštljivo devetde-
seto leto, na večkratna prigovarjanja
prijateljev, tudi Mire Cencič, preudar-
no in počasi lotil obsežnega biograf-
skega dela na podlagi dragocenih la-
stnih spominov, osebnih zapisov kot
tudi dokumentov.
Doživetja so bila v njem živa in še
dolgo celo v morečih sanjah, in to je
podaril mlajšemu rodu, ki teh do-
godkov ne pozna, ker jih starejši, ne-
kateri tudi zaradi “prevzgojne” vpe-
tosti v interesno-profitne povezave,
nelagodja ali prevelike krivde sorodni-
kov, potiskajo v ozadje, poza-
bo ali jih ne znajo novim ge-
neracijam prebavljivo pred-
staviti; v nekem smislu mu je
prineslo tudi nekaj olajšanja
zase, saj je vsem mučiteljem
tudi odpustil.
Kot je poudarila Mira Cencič,
je znal čustven opis dogajanja
in podatkov utemeljiti še s ta-
kratnim načinom življenja, v
vsiljenem razdoru med ljud-
mi, z družbenimi razmerami
ter se z bralcem poglobiti v ce-
lovito doživljanje vsega tega.
“S človeško rahločutnostjo ter psiho-
loško in filozofsko razgledanostjo je
predstavil tudi doživljanje svojih sotrpi-
nov ter osebne in družbene motive kri-
vic. Znal je razumeti tudi tiste, ki niso
imeli v sebi moči, da bi vzdržali udarce
v pokončni drži. Spremljal je z razume-
vanjem in sočutjem tudi tiste slabiče, ki
so zaradi dviganja osebne samozavesti
in doseganja lažnega občutka moči in
pomembnosti stopnjevali nasilje preko
postavljene meje.
Mladi maturant Stanko bi lahko šel štu-
dirat bogoslovje v Italijo, kjer bi se izo-
gnil grozi, ki jo je doživel, toda hotel je
biti v svoji domovini, postati pastir svo-
jim ljudem in odločil se je za študij bo-
goslovja v Ljubljani, čeprav “skozi
ogenj” in l. 1955 je mašo pel v domači
cerkvi …, zdaj pa je pel biserno mašo in
vztraja na poti svojega cilja”.
“Pri Bogu ni nič izgubljenega, kar vodi
skozi trpljenje, niti čas…”, je povedal ob
teh številnih izkušnjah na predstavitvi
svoje knjige in številni poslušalci so mu
navdušeno zaželeli skorajšnje svidenje
ob naslednji knjigi.
Publikacija je izšla kot redna knjiga
knjižne zbirke Goriške Mohorjeve
družbe za leto 2016.
MM
Petkovi predstavitvi v Bovcu sta nato v
nedeljo, 10. januarja 2016, sledili še dve.
V rojstni vasi na Livku je g. Stanko Sivec
najprej somaševal pri nedeljski sv. maši
ob 9. uri zjutraj. Po maši pa se je lepa
množica njegovih sovaščanov zbrala v
prostorih osnovne šole, kjer je v pogo-
voru z gospo Miro Cencič tudi svojim ro-
jakom predstavil to svojo življenjsko
zgodbo. Okrog poldne pa je sledila pred-
stavitev v župnijski dvorani v Kobaridu.
V petek, 15. januarja, je bila zelo odzivna
predstavitev na sedežu Krajevne skupno-
sti v Prvačini, v vasi, kjer je g. Stanko Si-
vec služboval svoja zadnja duhovniška
leta, sedaj pa je še vedno tam prisoten
kot duhovni pomočnik. V nedeljo, 17.
januarja, pa je sledilo srečanje v Šempa-
su, kjer je po nedeljski sveti maši v to-
plem sprejemu vaščanov potekala pred-
stavitev kar v župnijski cerkvi. Gospod
Sivec je namreč tu opravljal svojo prvo
duhovniško službo v letih 1956-1965 in
med farani je spomin nanj še vedno živ.
Pri vseh teh predstavitvah, za katere je g.
Stanko Sivec izrecno želel, da bi bile v
župnijah, v katerih je opravljal duhov-
niško službo, velja predvsem poudariti
dejstvo, da vsi njegovi župljani, kljub te-
mu da so bili seznanjeni s tem, da je bil
njihov gospod po vojni v zaporih, niso
o tej njegovi izkušnji ničesar vedeli, ker
je moral, tako kot tudi drugi njegovi ob-
toženi sobratje, pred odhodom iz zapora
podpisati izjavo, da o vsem, kar je pre-
stajal v teh letih prisilnega dela in zapo-
ra, ne sme nikomur črhniti niti besede,
ker bi ga to stalo ponoven arest. Tega so
se vsi ti obtoženci tudi resnično držali
vse do osamosvojitve Slovenije, ko je
začela pronicati v javnost marsikatera re-
snica o dogodkih, katerih žrtve so bili
prav duhovniki. Na isti osnovi sta že
pred leti nastali dve knjigi s strani iste
skupine obtožencev, tj. knjiga Ljuba Mar-
ca z naslovom Črepinje ter knjiga Jožka
Kraglja, tedanjega livškega župnika, z na-
slovom Moje celice. Sivčeva knjiga Skozi
ogenj nekako sklene to obdobje 'tolmin-
skih obtožencev'; g. Sivec je edini iz te
skupine, ki ga je Nebeški Oče še ohranil
pri življenju, zato knjiga Skozi ogenj
predstavlja še toliko bolj njegovo bogato
duhovno oporoko, ki je namenjena v
prvi vrsti vsem njegovim župljanom, pa
tudi vsem drugim bralcem in mlajšim
rodovom, da bi spoznali “veličino ljudi,
ki so imeli v sebi toliko moči, upanja,
ljubezni in razumevanja, da so ostali po-
končni, v zgled vsem nam in prihod-
njim rodovom”, kot je v spremni besedi
napisala zgodovinarka Mira Cencič.
MS
V
Pri Bogu ni nič izgubljenega, kar vodi skozi trpljenje
Težki križ skozi ogenj
in odpuščanje
Arna Hadžialjević kot Emma Bovary
Aljaž Jovanović v
predstavi Čarobna gora
Predstavitev v Prvačini
Stanko Sivec in Mira Cencič v Bovcu
Ob rob knjigi “Skozi ogenj”
V ognju prečiščeno zlato
Tržaška21. januarja 201610
Študijske nagrade SDD
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu je podaljšalo rok za
oddajo prošenj za študijske nagrade Mihaela Flajbana, ki so
namenjene univerzitetnim študentkam in študentom slovenske
narodnosti iz Furlanije Julijske krajine, do 31. januarja 2016.
Prosilci morajo poslati po navadni pošti ali predložiti na sedežu
Slovenskega dobrodelnega društva (ul. Mazzini 46, 34122 Trst,
tel. 040-631203; uradne ure so ob četrtkih od 16.00 do 18.00)
te dokumente: a) prošnjo, naslovljeno na SDD, ki naj vsebuje
osebne podatke, število družinskih članov, izčrpno sliko o
opravljenem študiju, o kulturnem in športnem udejstvovanju
ipd.; b) potrdilo ISEE; c) potrdilo o opravljenem zrelostnem izpitu
z oceno in potrdilo o vpisu na univerzo (to velja za “bruce”,
ostali naj priložijo potrdilo o predpisanih in opravljenih izpitih,
fotokopijo prve strani univerzitetne knjižice (indeksa) in potrdilo
o plačilu univerzitetnih pristojbin za leto 2015-16); č) navedbo
lastne telefonske številke in elektronskega naslova.
Razpis treh študijskih štipendij iz Sklada
Albina Ločičnika
Slovenska prosveta razpisuje štiri študijske štipendije iz Sklada
Albina Ločičnika za slovenske univerzitetne študente in
študentke inženirstva s stalnim bivališčem v Furlaniji Julijski
krajini, ki so se v študijskem letu 2015/16 vpisali na študij
omenjene smeri. Prošnje je treba nasloviti na Slovensko
prosveto, ul. Donizetti 3, 34133 Trst do 15. februarja 2016.
Prošnji je treba priložiti:
- kratek življenjepis (s podatki o dosedanjem šolanju in
sodelovanju v slovenskih organizacijah)
- potrdilo o vpisu v prvi letnik oziroma potrdilo o opravljenih
izpitih za naslednje letnike
- potrdilo ISEE
Razpis je objavljen tudi na spletni strani Slovenske prosvete:
www. slovenskaprosveta. org
Kratke
S 1. strani
Trojni dogodek ...
  a mlade ustvarjalce je bil
stik z umetnico dragoce-
no doživetje, kot nam je
povedal Mirko Ferlan: “Gospa
Finkova je zelo prisrčna in pre-
prosta oseba. Ob prihodu na
vaje smo bili malo napeti,
predvsem jaz, ker nisem vedel,
kakšen pristop bo imela k
našemu delu. Prijazno pa se je
prilagodila in se ni nič pri-
toževala, če je bilo treba katero
skladbo večkrat vaditi. Z zbo-
rom je bila zelo zadovoljna.
Rekla je, da lepo zvenimo in
da interpretiramo te pesmi
prav tako, kot je njej všeč. Tudi
med vajo in po koncertu je
zbor večkrat pohvalila. Ob
prvem stiku so bile pevke ma-
lo zmedene in so tudi pele ze-
lo zadržano. Med vajami pa
smo se vsi bolj sprostili. Zave-
Z dali smo se pomembnosti do-godka in moram pohvalitipevke, ker so pristopile zelo re-
sno in zrelo. Vesel sem za
vložen trud in sem prepričan,
da so ob tej priložnosti umet-
niško zelo napredovale, oseb-
no pa bi se rad zahvalil ZCPZ
in predsedniku Marku Tavčar-
ju, da mi je zaupal in mi dal
priložnost, da delam s pevko
svetovnega slovesa. To je zame
veliko zadoščenje”.
Organist Tomaž Simčič, ki je
bil tudi eden glavnih akterjev
pri realizaciji tega lepega kon-
certnega dogodka, je spremljal
solistko, godalni kvartet s flav-
to pa je ponudil instrumental-
no podporo pri izvedbi skladb
v kombinaciji z mladinskim
zborom.
V Buenos Airesu rojena mez-
zosopranistka je razvila sijajno
mednarodno kariero, nastopi-
la pod vodstvom najslavnejših
dirigentov in v sodelovanju z
najbolj znanimi orkestri, dva-
krat je prejela nagrado Prešer-
novega sklada in se lahko po-
naša z dolgo vrsto dosežkov in
častnih priznanj. Svojim slo-
venskim koreninam je ostala
vedno zvesta; s to ljubeznijo je
pristopila tudi k povabilu
ZCPZ. Njene izvedbe so
odražale dolgoletno izkušnjo
z umirjenim pristo-
pom, izjemno to-
plino v podajanju
spevnih melodij in
besedil, ki jih je
ovrednotila zelo
čista izgovarjava.
Poleg skladb Želez-
nika, Jobsta,
Vremšaka, Ger ži -
niča in Mihelčiča
je pevka izvedla tu-
di Božično Brede
Šček v priredbi
Tržačana Aljoše
Tavčarja.
Razkošje bogatega
in zlitega zvoka
glasov kultiviranih
pevcev je v drugem
delu programa zaz-
namovalo nastop
priložnostnega Združenega
zbora Ave, ki je pod vodstvom
svojega ustanovitelja
Andraža Hauptmana
zapel del svojega praz-
ničnega koncertnega
programa. Ob orgelski
spremljavi Tilena Bajca
je zbor upošteval tudi
tržaško literaturo in
skladbo, ki je na pose-
ben način vezana na
zgodovino in prizade-
vanja Zveze, kot je spo-
ročilna Bila je noč Ubal-
da Vrabca. Šestde-
setčlanska zasedba je
končala svoj koncert
pred oltarjem z izvedbo
Renerjeve Božične noči
s solo nastopom Finko-
ve.
Jadranka Cergol se je v pri-
ložnostni besedi dotaknila raz-
nih iztočnic: začela je pri
občutku, da so Slovenci doma
v tržaški stolnici, kjer je tudi
Trubar pridigal, nato je preple-
tla osebne in bolj splošne mi-
sli, vezane na begunsko krizo,
a tudi na stisko, ki nas v teh
problematičnih časih obdaja
na mnogih področjih, spod-
bude papeža Frančiška in
krščanske verske temelje ter
sporočila letošnjega svetega le-
ta. Božič, ki je za nami, naj bi
bil v prvi vrsti trenutek, ko ra-
zumemo, kaj je resnično bi-
stveno v življenju, kar pomeni
   alo izkušenj iz
svojega prete-
klega športnega
jadranja sem prenesla v pre-
kooceansko plovbo. Prav zato
čutim, da imam več skupnega
z ribičem kot s športnim jadral-
cem”. Tako je Jasna Tuta skle-
nila nastop ob predstavitvi svo-
je knjige Moj svet sredi oceana
- 32 dni jadranja v soncu in
dežju, v strahu in smehu, ki je
bila v konferenčni dvorani ZKB
na Opčinah v četrtek, 14. ja-
nuarja 2016. Avtorica, po rodu
iz Sesljana, v njej zgošča svoj
zadnji največji podvig – eno-
mesečno plovbo v dvoje iz Me-
hike do Polinezije na 11-me-
trski jadrnici Calypso. Knjigo
je napisala v obliki dnevnika
in v njej je zajela svoje intimno
doživljanje plovbe čez največji
ocean. Ciljna publika knjige
niso le jadralci, saj to ni zgolj
zgodba o športnem podvigu.
Bistvo knjige so izzivi, majhne
sreče, odločitve, stiske in stra-
hovi, s katerimi se srečujemo
povsod, ne samo na morju.
Predstavitev knjige je v nabito
polni dvorani priredil Jadralni
klub Čupa iz Sesljana, pri kate-
rem – kot je uvodoma poudaril
predsednik kluba Roberto An-
toni – je Jasna Tuta začela svojo
'plovbo' najprej kot športnica,
nato kot trenerka. Z njo se je
pogovarjal publicist Mitja Tret-
jak: oba veže večdesetletno pri-
jateljstvo. V sproščenem kram-
ljanju je Jasna najprej obra-
zložila nekaj tehničnih koordi-
nat, ki zadevajo samo jadrnico.
Gre za model Union 36, zgra-
jen iz stekloplastike v ZDA v
prvi polovici 80. let prejšnjega
stoletja. Je odporna barka, za
nalašč narejena za prekoocean-
ske plovbe. Jasna in njen so-
potnik sta si jadrnico nabavila
v Mehiki. Obrazložila je, da se
veliko Američanov odpravi na
pustolovsko plovbo, a se v
višini kalifornijskega polotoka
v Mehiki že
naveličajo,
kar privede
do tega, da
si v tem kra-
ju lahko na-
baviš jadrni-
co, “zgraje-
no po ameriških standardih, za
mehiško ceno”. Jadralka je dal-
je govorila o tehnični opremi:
od gps-jev in kratkovalovnega
radia do nezamenljivega krmi-
la na veter, sončnih celic in ve-
trnega generatorja. Sama elek-
tronika pa ni dovolj, saj se na
tako dolge plovbe moraš od-
praviti s temeljitim arhivom
navtičnih kart.
Calypso je mehiško izhodiščno
obalo po popravilih (“na taki
barki je del še in še, sam se jih
moraš lotiti, saj ti sredi oceana
nihče ne pomaga”) zapustila
marca 2014. Občutki so bili
polni upanja in tudi strahu.
Vse to je Jasna prelila na papir
in se zato knjiga razlikuje od
njenih drugih zapisov bolj teh-
nične narave, s katerimi se na-
vadno oglaša v našem medij-
skem okolju. Prostranost ocea-
na je ob lepem vremenu
občasno botrovala tihi medita-
ciji (“časa za sončenje pa ni bi-
lo”!), ob nenaklonjenih me-
teoroloških okoliščinah pa te-
meljitim jadralnim potezam in
disciplini: “Vsak večji val je bil
kot klofuta”! Skratka, stalno
delo, ki sta si ga sojadralca raz-
delila po šesturnem dežurstvu.
Govor je bil tudi o zakonitostih
vsestranskega življenja na mor-
ju, o prednostih in slabih pla-
teh. Nedvomno je potrebno
pred začetkom potovanja do
podtankosti napolniti shram-
bo (“zelenjava mora trajati več
dni... ”), štediti pri pitni vodi
(“deževnica je še kako užit-
na”). Zgodi se, da se toži po do-
mačem kraju (“doma so me
vedno podpirali”) in prijatel-
jih. Gre skratka za globok izziv
s samim sabo, še zlasti če se ta
izkušnja prišteje že večletnemu
križarjenju, pardon, plovbi po
južnih morjih. Veliko ljudi iz-
bere tako življenje, “srečala
sem ničkoliko Italijanov, An-
gležev, Nizozemcev in Franco-
zov, ki so svoje bivanje zaupali
morju. Tako živi tudi veliko
družin, otroci katerih se izo-
bražujejo doma”. Doma na ja-
drnici!
Še ključen podatek: posadka se
je končno 4. maja srečno iz-
krcala na polinezijskih otokih!
IG
“M
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST
v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. JERNEJA AP. NA OPČINAH
vabi na koncert
POKLON PAVLETU MERKUJU
ob prvi skladateljevi obletnici smrti
Izbor iz sakralnih del v izvedbi priložnostnega MePZ ZCPZ 
pod vodstvom Mirka Ferlana
nedelja, 24. januarja 2016, ob 17. uri 
župnijska cerkev na Opčinah
  Predstavili so knjigo Jasne Tuta
“Več skupnega imam z ribičem
kot s športnim jadralcem”
DVORANA ZKB NA OPČINAH 
tudi odpreti jubilejna vrata
usmiljenja, vživeti se v vlogo
izgubljenega sina, opustiti na-
puh in sebičnost, spremeniti
odnos do življenja v časih, ki
zahtevajo aktivno solidarnost
in sočutje, saj veliko ljudi po-
trebuje našo pomoč, tolažbo
in bližino.
Besede Cergolove je podprl
tržaški škof msgr. Giampaolo
Crepaldi, ki je pohvalil tudi
umetniško vrhunskost koncer-
tnega dogodka. Predsednik
ZCPZ Marko Tavčar pa se je
zahvalil vsem sodelujočim za
oblikovanje izrednega
božičnega koncerta, ki ga je
publika nagradila z dolgim in
navdušenim aplavzom. Skoraj
dvourni dogodek z neposred-
nim radijskim prenosom je
sklenila skupna pesem, Gru-
berjeva Sveta noč, ki je
združila glasove množice zbra-
nih.
Zveza cerkvenih pevskih zbo-
rov pa se ne bo odpočila po ta-
kem podvigu, saj bo v nedeljo,
24. januarja, na sporedu že na-
slednji dogodek, koncertni
poklon Pavletu Merkuju, ki ga
bo v cerkvi na Opčinah (s
pričetkom ob 17.00) oblikova-
la priložnostna pevska skupina
pod vodstvom Mirka Ferlana.
Bernarda Fink z zborom Združeni Ave 
pod vodstvom Andraža Hauptmana (foto IG)
Bernarda Fink z MlPZ Igo Gruden pod vodstvom Mirka Ferlana
in spremljavi instrumentalne komorne skupine (foto damj@n)
Skupinska Sveta noč združenega zbora (foto IG)
Jasna Tuta in Mitja Tretjak (foto damj@n)
Tržaška 21. januarja 2016 11
Darovi
Ob deseti obletnici smrti
duhovnika Franceta Zlobca
daruje Ida Klarič 50 evrov za
Marijin dom pri Sv. Ivanu.
Za rojansko glasilo Med nami
darujeta Ivan in Ana Buzečan
30 evrov, Lizeta Janežič 20
evrov.
Za rojanski cerkveni pevski
zbor daruje NN 20 evrov.
  o prazničnem premoru so v
ponedeljek, 11. januarja
2016, ponovno zaživela te-
denska srečanja Društva sloven-
skih izobražencev. Ponedeljkov
večer je bil tokrat namenjen spoz-
navanju novega dela o slovenski
literaturi za Italijane, ki ga je pri-
pravila prof. Marija Pirjevec. Zbirka
trinajstih esejev z naslovom Que-
sta Trieste... Pahor, Rebula,
Košuta e altri saggi sulla let-
teratura slovena (Ta Trst...
Pahor, Rebula, Košuta in
drugi eseji o slovenski lite-
raturi)  (Mladika) nesloven-
skemu bralcu razkriva zgo-
dovinske, kulturne in poli-
tične sledi slovenske prisot-
nosti v tržaškem mestu,
predstavi nekatere sloven-
ske avtorje iz Trsta in take,
ki so bili v stiku s tržaškim
svetom.
Večer v Peterlinovi dvorani,
ki ga je vodila prof. Magda
Jevnikar, je bil tudi pri-
ložnost za razmislek o ved-
no odprtem vprašanju v
zvezi s slovensko-italijanskimi od-
nosi zlasti na kulturni in posle-
dično družbeni ravni: zapisali smo
odprto vprašanje, ker je ta temati-
ka vedno bila in najbrž tudi bo
ostala, zaradi spreminjajočih se so-
cialnih okoliščin odprtega značaja,
nanjo so namreč vplivali pozitivni
in negativni zgodovinski sunki,
pogumni koraki v smer dialoga, pa
tudi še vedno obstoječa ravno-
dušnost pretežnega dela so-
meščanov italijanskega porekla.
Splošno gledano pa ostajamo pri
tem, kar je v uvodu k večeru izpo-
stavil predsednik DSI Sergij Pahor,
P in sicer, da italijanski Trst še vednopotrebuje posrednike, ki našoknjiževnost in razglabljanja v zvezi
z le-to posredujejo v večinskem je-
ziku, saj večina (da ne rečemo ce-
lota italijanskih Tržačanov) slo-
venščine ne pozna in težko je mi-
sliti, da se bo ta položaj v prihod-
nje spremenil. Prav zato gre zbirko
esejev Marije Pirjevec presoditi v
tej luči, saj bodo someščani itali-
janskega porekla preko knjige
spoznali ključne zgodovinske mej-
nike in osebnosti slovenskih
književnikov, Tržačanov po rodu
ali pa takih, ki so bili z zalivskim
mestom tako ali drugače poveza-
ni.
Kot je poudarila prof. Jevnikar, av-
torica v prvem delu knjige, ki ji je
spremno besedo napisal italijanist,
prof. Elvio Guagnini, obravnava
pisateljsko delo Borisa Pahorja,
Alojza Rebule, Srečka Kosovela,
Miroslava Košute in Edvarda Koc-
beka ter predstavi družbeno-kul-
ko vključila še veliko vsebine (na
primer o vplivih italijanske
književnosti na slovensko, o odno-
sih med slovenskim in romanskim
svetom), za to pa naj poskrbijo
mlajše slovenske raziskovalne sile.
Predsednica Slavističnega društva
Trst Gorica, ki 5. in 6. maja pripra-
vlja dvodnevni simpozij o ženski
literaturi v FJK, je na vprašanje
Magde Jevnikar, ali ima težave se
soočati s še živečimi avtorji, dejala,
da nikakor, saj jo na te večkrat veže
prijateljski odnos, kot na primer z
Miroslavom Košuto (čigar verz je
uporabila za naslov študije).
Magda Jevnikar je omenila po-
srečeno potezo, po kateri je Pir-
jevčeva za uvod v nekatere študije
izbrala pomenljive citate italijan-
skih kulturnikov, kar potrjuje dej-
stvo, da snovanja med obema kul-
turama in poznavanje ter spreje-
manje drug drugega potekajo, si-
cer pa na visoko intelektualni rav-
ni. Jevnikarjeva je ugotavljala, da
se tovrstni dialog med Slovenci in
Italijani na določenem nivoju pre-
trga. Kot primer je omenila lanski
Slofest, na katerem so knjigo pred-
stavili: ciljne italijanske publike ob
tej priložnosti ni bilo! Avtorica je
priznala, da citati pripadajo izjem-
nim osebnostim (Magrisu, Rumi-
zu, Stuparichu), ki z drugačnimi
očmi gledajo na kulturo in na svet.
Večina someščanov je namreč
povprečnega značaja in gotovo ni-
majo istih nagnjenj in potreb kot
omenjeni kulturniki. Podobno
razmerje do slovenskega jezika in
književnosti je prof. Pirjevec
občutila na univerzi, kjer je dolgo
let poučevala najprej na filozofski
fakulteti, nato na Visoki šoli za pre-
vajalce in tolmače. Bilo je sicer ne-
kaj redkih izjem (med temi kultur-
na delavka Patrizia Vascotto, Paolo
Privitera, prevajalka Martina Cle-
rici), kar pa žal dejanskega stanja
ne spreminja. Morda se za temi od-
nosi skriva premajhna kohezija
S 3. strani
S športom ohranimo ...
Poznamo vas kot enega naj-
večjih strokovnjakov na špor-
tnem področju. To znanje in
ljubezen do poročanja o špor-
tnem dogajanju ste pred leti
vložili v projekt slosport. org.
Na novoletni tiskovni konfe-
renci Združenja slovenskih
športnih društev v Italiji ste
predstavili prenovljeno spletno
stran slosport. org. V čem se no-
va verzija tega slavnega portala
razlikuje od prejšnje?
Z našo prenovljeno spletno stran-
jo imamo kar nekaj tehničnih
težav in upam, da jih bomo čim
prej odpravili. Priznam, da sem bil
in sem še vedno bolj navezan na
star portal slosporta.
Zavedam pa se, da se moderna
tehnologija in s tem tudi spletne
strani bliskovito razvijajo in zato
smo se morali tudi mi, po dolgih
petnajstih letih, prilagoditi temu
razvoju. Nova stran je gotovo obli-
kovno lepša, dostopna je sodobni
tehnologiji. Glede vsebine pa nas
čaka še ogromno dela.
Koliko dela vlagate in ste vložili
v ta projekt?
Ne pretiravam, če povem, da mi
spletna stran jemlje ogromnega
časa. Skratka, skoraj nimam časa
za druge dejavnosti. Pri tem pa ne
morem mimo tega, da se ne bi
zahvalil vsem, ki so mi v teh letih
priskočili na pomoč, predvsem
ožjima sodelavcema Albertu Von-
cini, ki skrbi za prevod v itali-
janščino in angleščino, svojemu
sinu Igorju, ki skrbi za tehnično
upravljanje strani, ter seveda
Združenju slovenskih športnih
društev v Italiji, ki nam nudi naj-
večjo finančno pomoč, brez kate-
re bi ta spletna stran, vsaj v takšni
obliki, težko obstajala.
Zakaj se je svojčas porodila za-
misel portala slosport. org?
Stran www. slosport. org smo
registrirali septembra leta 1999.
Poleti tistega leta nas je izvede-
nec za spletne strani in soliden
nogometaš Sovodenj Paolo
Hmeljak prepričeval, da je zares
škoda, da ogromno podatkov
in slik, ki smo jih objavljali v
Zborniku slovenskega športa v
Italiji, ne “prenesemo” tudi na
spletno stran. S sinom Igorjem
sva zpoznala, da bi vso stvar za-
res lahko izpeljali, in tako je zagle-
dal luč naš športni portal.
Kako se spominjate začetkov te-
ga temeljitega ‘spletnega po-
ročanja’ športnega dogajanja
pri nas?
Kot pri vsakem delu je bil začetek
zelo težaven, saj je bilo spletnih
strani med Slovenci v Italiji in tudi
v naši deželi bore malo, tako sko-
raj ni bilo izvedencev, s katerimi
bi se lahko posvetovali. Če pogle-
damo našo staro spletno stran, bi
jo lahko oblikovno primerjali s
starim avtomobilom, na primer s
Fiatovim topolinom. Pa vendar so
se naši obiskovalci nanjo tako pri-
vadili in upam si trditi, da so se
nanjo tudi navezali, saj drugače si
ne znam razlagati, da smo od
14.817 leta 2000 zabeležili v letu
2015 skoraj 30 milijonov stikov. V
začetku sem si našo spletno stran
zamislil povsem drugače. Portal
naj bi bil nekakšen server za naša
športna društva, ki naj bi medtem
imela svoje spletne strani. Ne sa-
mo, bil sem zelo navdušen nad
pobudo, naj bi naš portal postal
server za ostale spletne strani vseh
Slovencev po svetu, ki se ukvarjajo
s športom. Ko sem se pred leti za-
radi zdravljenja mudil v Kanadi,
sem tudi navezal stike s Slovenci
v Torontu. Na Opčinah me je obi-
skala skupinica predstavnikov
dveh slovenskih društev v Avstra-
liji. Navezal sem stike s Slovenci v
Clevelandu in New Yorku. Po
začetnem navdušenju je vsa zade-
va zamrznila, tako da imamo na
starem portalu nekaj novic o Slo-
vencih po svetu le za spoznanje. V
začetku sem si tudi zamislil, naj bi
bila naša spletna stran obsežen ar-
hiv, iz katerega bi naša društva in
tudi “navadni” obiskovalci lahko
črpali podatke, statistike in predv-
sem slike. Tako smo uvedli rubrike
Naši reprezentanti, Prvoligaši,
Prvaki, Podvigi, Literatura itd. Vse
to je terjalo ogromnega dela. Ko
sem se upokojil, sem si nabavil
malo boljši fotografski aparat in
začel okorno slikati vse prek, in ko
sem prinašal sinu fotografije, da
jih “popravi in stavi na internet”,
me je pomilovalno pogledal in de-
jal, da fotografiranje zares ni za-
me. Zavedal pa sem se, da je splet-
na stran brez slik povsem nezani-
miva. Zato se iskreno zahvaljujem
vsem, ki nam pošiljajo slike raznih
ekip in posameznikov, in upam,
da nam bodo tudi v prihodnje
pošiljali slikovni material.
Glede na dolgoletno izkušnjo
na novinarskem področju –
dolgo let ste nam-
reč pri Primorskem
dnevniku urejevali
športne strani – bi
nam lahko začrtali
neki zgodovinski
prerez zamejskega
športa v Italiji in iz
te analize izluščili
njegove osrednje
mejnike?
Kot lahko berete na
starem portalu pod
rubriko Zgodovina, smo športno
dejavnost ali bolje, kot pravilno
poudarja Aldo Rupel, telesno kul-
turo med Slovenci v Italiji, razde-
lili na pet obdobij: 1. od Južnega
Sokola do 1. svetovne vojne; 2. po
prvi svetovni vojni do leta 1927,
ko je fašizem nasilno prekinil vsa-
ko slovensko dejavnost; 3. dejav-
nost v ilegali; 4. povojno obodbje
1945-1958; 5. moderno obdobje,
ko so športni odseki naših pro-
svetnih društev priredili športni
dan, in od ustanovitve ŠZ Bor, ki
je začelo delovati v okviru CONI.
Ne bi želel tu obnavljati zgodovi-
ne našega športa, pa tudi mejni-
kov ne, saj so za vsako naše
društvo in za slehernega našega
športnika in športnega delavca
“mejniki” tisti, ki jih je sam po-
doživljal in spremljal. Moji osred-
nji mejniki pa so bili: Slovenske
športne igre (“Tako množičnega
gibanja, kot ga je šport spodbudil
leta 1958 in kasneje, odslej zamej-
ski Slovenci nismo več imeli”, je
zapisal oče našega mednarodnega
športa Bojan Pavletič); mogočna
manifestacija STEDO; prva sre-
brna kolajna, ki jo je na olimpij-
skih igrah v Tokiu leta 1964 osvojil
Goričan Jurij Uršič; Borova ženska
odbojkarska ekipa, ki je kot prva
nastopila v italijanski A ligi; leta
1970 ustanovitev prepotrebne
krovne organizcije ZSŠDI; leta
1985 napredovanje Jadrana v B li-
go, ko se je v športni dvorani na
Čarboli več kot 5.000 navdušenih
navijačev skupno z igralci veselilo
velikega podviga; nastop Krasovih
nogometašev v D ligi na tržaškem
stadionu Nereo Rocco.
Kakšno vlogo pa je šport odi-
gral pri krepitvi narodne pri-
padnosti naše skupnosti?
Šport je pri tem imel in še ima
izredno pomembno vlogo. Ukvar-
jamo se s športom, da ohranimo
svojo identiteto, svoj jezik. To
načelo me je spremljalo, že ko sem
se kot mulc podil za nogometno
žogo in nato kot igralec in trener
košarke okusil marsikatero krivi-
co, ker sem pripadal slovenski
skupnosti. Na nas so letele psovke,
ozmerjali so nas z neokusnimi pri-
pombami. Vse to pa nas ni dotol-
klo, nasprotno: spodbudilo nas je,
da še bolje treniramo in na tek-
mah dokažemo, kaj zmoremo.
Časi so se spremenili. Okolje, tako
na Goriškem kot Tržaškem, je do
nas prijaznejše. Zdi se čudno, a tu-
di zato smo se novim časom pre-
več “prilagodili”, in predvsem pri
mlajši generaciji čut pripadnosti
naši skupnosti nekoliko šepa.
Kot je na novoletnem tiskov-
nem srečanju poudaril pred-
sednik ZSŠDI Ivan Peterlin, bo
letos naša športna krovna orga-
nizacija začela udejanjati temel-
jito jezikovno politiko na tere-
nu: ZSŠDI bo na podlagi poseb-
nega športnega tekmovanja
spodbudila učenje slovenskega
jezika člane društev italijanske-
ga porekla in nagradila društva,
ki se zavzemajo za uporabo slo-
venščine pri svojem delovanju.
Kako ocenjujete to potezo
ZSŠDI in kakšno vlogo zavze-
ma danes naš materni jezik v
sklopu zamejskega športnega
gibanja?
S predsednikom ZSŠDI Ivanom
Peterlinom se popolnoma strin-
jam in pobude ZSŠDI v tej smeri
podpiram. Kot sem že prej ome-
nil, je bil in mora biti cilj vseh
naših društev ta, da se naša mla-
dina lahko s športom ukvarja v
slovenskem okolju. S tem ne zapi-
ramo vrat slovensko negovorečim
športnikom, ki želijo pristopiti k
našim društvom, toda ti se morajo
zavedati, da se vključujejo v klube,
kjer je pogovorni jezik slovenski.
Kako se je v času spremenila je-
zikovna podoba naših sloven-
skih društev in kaj lahko
pričakujemo v prihodnje?
Kot je pokazala zadnja raziskava
ZSŠDI, jezikovna podoba v našem
športu ni preveč spodbudna. Prej
nasprotno. Mlajšo generacijo
športnih delavcev čaka, glede te-
ga, ogromno dela. S tem da stre-
mimo le po odmevnih rezultatih,
večkrat, prevečkrat pozabljamo na
primarni cilj, ki so si ga zadali že
Sokoli, da se Slovenci ukvarjamo
s športom, da ohranjamo svojo
identiteto in seveda predvsem je-
zik.
Javni sklad Republike Slo -
venije za kulturne dejavnosti
(JSKD) je pred kratkim
nagradil skupino slovenskih
kulturnikov, ki so s svojim
delovanjem ovrednotili kul -
turno dediščino na različnih
področjih. Med temi je Sklad
s srebrno plaketo odlikoval
zamejskega zborovodjo
Janka Bana za ustvarjalno in
organizacijsko delo na
področju zborovske glasbe
ter prizadevanje za vred no -
tenje opusov zamejskih skla -
dateljev.
Janko Ban – piše v uteme -
ljitvi - je s svojim delom po -
memb no vplival na slovensko glasbeno kulturo v deželi Furlaniji-
Julijski krajini. Študiral je violino, tolkala, muzikologijo, solopetje
in dirigiranje. Poklicno je bil glasbeni urednik na slovenskem Radiu
Trst A in režiser televizijskih glasbenih snemanj na RAI v Trstu. V
prostem času je bil profesor glasbene zgodovine, publicist in
predavatelj, odbornik pri Glasbeni matici in Slovenskem Ce -
cilijinem društvu, koordinator in eden od zborovodij projekta
Gallusovo zvočno bogastvo ob Gallusovem letu 1991, član sveta
festivala Kogojevi dnevi in sodelavec JSKD.
Že skoraj petdeset let je zborovodja pri različnih zborih. Z zborom
Jacobus Gallus je na tekmovanju Naša pesem dvakrat prejel zlato
in trikrat srebrno plaketo mesta Maribor. Bil je tudi umetniški
vodja znamenitega Tržaškega okteta. Od leta 1974 sodeluje s
cerkvenim zborom Sv. Jernej na Opčinah, s katerim je dvakrat
prejel prvo nagrado na natečaju cerkvenega petja Bogomir in
Mirko Špacapan v Podgori pri Gorici. Zadnja leta uspešno vodi
tudi zbor Igo Gruden v Nabrežini. Poleg tega Janko Ban tudi svetuje
pri sestavljanju koncertnih programov, redigira rokopisne skladbe
in ureja glasbene zbirke.
Javni sklad RS je odlikoval Janka Banaturni razvoj sloven-
ske narodne skup-
nosti v Italiji od
začetkov, in sicer od
delovanja Primoža
Trubarja do da-
našnjih dni. V dru-
gem delu knjige obravnava avto-
rica pojem populizma in kozmo-
politizma v nekaterih slovenskih
avtorjih 18. in 19. stoletja, piše o
italijanskih odzivih na prevode
Prešernovih del v italijanski jezik,
poroča o stikih med slovensko in
italijansko kulturo med 17. in 18.
stoletjem (obravnava predvsem
stike med slovenskimi in italijan-
skimi akade-
mijami), ra-
ziskuje od-
nos italijan-
skega pisa-
telja Ippolita
Nieva do
Slovencev v
Benečiji, o
katerih piše
v svojem ro-
manu Il
conte peco-
raio, ter iz-
postavlja po-
men antolo-
gije sloven-
skih avtor-
jev, ki jo je
leta 1951 v Rimu izdal italijanski
slavist Luigi Salvini.
“Knjiga prinaša toliko podrobnosti
o vsem mnogem, kar je bilo slo-
venskega v Trstu, da bi bili še pred
italijanskimi bralci nad vsebino
knjige šokirani Slovenci iz matične
domovine”, je laskavo ocenila de-
lo Marije Pirjevec sogovornica, ki
je bila svojčas tudi njena študen-
tka. Poudarila je, da so bili nekateri
eseji že objavljeni, sicer v ožjem
krogu strokovnih revij, njihovo
snovanje pa obsega več kot
četrtstoletno obdobje. Marija Pir-
jevec je zaupala, da bi v knjigo lah-
  Knjiga za italijanske bralce
Še vedno potrebujemo
posrednike …
DRUŠT VO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV 
slovenske narodne skupnosti, ki ni
strnjena v iskanju tvornejšega dia-
loga z italijanskim Trstom.
V razpravi je bilo ugotovljeno, da
si Italijani prilaščajo slovenske vel-
jake le te v primeru, da so elitni
(primer Boris Pahor je zgovoren!).
Ironično pa je Marija Pirjevec ugo-
tavljala, da je “to najmanj, kar jim
lahko očitamo…”
IG
Marija Pirjevec in Magda Jevnikar (foto damj@n)
Foto IG
Videmska / Aktualno21. januarja 201612
  podboneški občini je zadnji dan
leta oživela 'koleda', stara tradi-
cija, ki jo še nadaljuje otroci in
odrasli v Ščiglah in Bijačah. Vprašali
smo Bepolna (njegovo pravo ime je
Giuseppe) Chiabudinija, doma iz
Ščigel, ki zelo dobro pozna domače
ljudske tradicije in pesmi, saj vodi
moški pevski zbor Nediški puobi, naj
nam razloži stare navade iz
svoje rojstne vasi.
“Moram reči, da koleda ni
samo za otroke. Zadnji dan
starega leta se zjutraj zbere-
jo otroci in hodijo okrog po
koledo. Zvečer pa so nekoč
hodili okrog odrasli fantje
ali pa “strici”, se pravi
moški, ki niso bili oženjeni.
Ta navada se je danes ohra-
nila le z otroki, tudi če je
danes malo otrok, a priha-
jajo skoraj iz vseh občin.
Otroci grejo od hiše do hiše
po koledo in pojejo 'Dobro
jutro gaspodinje an gaspo-
darji po koledo smo paršli,
zdravje an veseje smo vam
parnesli. An to sveto novo
leto an ti sveti trije kraji,
kier so Jezusa darovali, ob-
darujte tudi nas …'”
Chiabudini je povedal, ka-
ko se je ta tradicija ohranila
do današnjih dni. “Ko smo
bili majhni, je gospodinja vrgla z bal-
kona vse, kar je imela, kakšno poma-
rančo, jabolko, tudi kokoš, in mi smo
jo lovili. Sedaj pa je vse bolj moderno,
se še najde kdo, ki kaj vrže z balkona, a
največkrat dobijo otroci 'bušto', v ka-
teri je kakšen evro. Nekateri pa gredo
okrog s košarami in poberejo in dobijo
kakšno salamo ali kakšno drugo dobro-
to in se nato v ja-
nuarju zberejo
kakšen večer in se
skupaj poveselijo.
To je navada od ko-
lede, ki je še živa”.
Glede drugih na-
vad, ki so povezane
z novim letom, se
Chiabudini spo-
minja iz otroških let, “da je zadnji dan
leta gospod župnik blagoslovil vodo in
vsaka družina je nalila to vodo v stekle-
nico in jo nesla domov. Nato smo jo da-
li nekaj v lonček in smo hodili po naših
travnikih in njivah in jih blagoslovili.
Za Svete tri kralje pa smo zakurili kreso-
ve, ki smo jih naredili iz 'siršča' in se
veselili okrog tega ognja”.
Kaj pa za Božič? “Na božično vigilijo se
ni smelo jesti mesa in mama je, kot v
vsaki družini v vasi, pripravila 'bakala',
skuhala polento in štruklje. Ko smo vse
to pojedli, je tata vstal in zapel “Jožuf
rajža, rajža v miesto, notre u miesto Be-
tlehema…”. Moji bratje so hodili po
hišah in zapeli to pesem o rojstvu Jezu-
sa. V Lazeh ni bilo maše opolnoči, so
pa bile tri maše na Božič, prva zelo zgo-
daj zjutraj, druga ob osmih in tretja ob
desetih. Pri tej zadnji maši smo nesli
ofer gospodu župniku in smo peli
božično pesem Te dan je vsega veseja.
To navado imajo še v Gornjem Barnasu,
kjer pojejo to pesem po stari navadi”.
V Kanalski dolini je koledovanje ob
koncu in začetku leta – ko grejo od hiše
do hiše in s petjem ali igranjem želijo
srečo – še vedno ukoreninjena navada.
Precej priljubljeni sta koledovanje ob
dnevu nedolžnih otrok (28. decembra)
in koledovanje ob Svetih treh kraljih.
Tepežkanje ob dnevu nedolžnih otrok,
ki se v domači slovenščini imenuje šip-
šap, v nemščini pa Schip-schiap, je še
vedno ohranjeno v Ukvah, Žabnicah in
Ovčji vasi. S tepežkanjem se namerava
voščiti srečo in očistiti; ženskam in pol-
jem pa pričarati rodovitnost. Na dan ne-
dolžnih otrok hodijo otroci z majhno
brino (vejo bele jelke) 'šapat' starše in
druge odrasle, katerim z recitiranjem
pesmice v slovenščini zaželijo dolgo
življenje in voščijo, da bi vsaka iglica na
veji pomenila veselo leto. V Ukvah gre-
do naborniki že 27. decembra zvečer v
sprevodu po vasi z večjo brino, na kateri
so obešeni različni voščilni predmeti.
Fantje in dekleta hodijo voščit od hiše
do hiše, zunaj pa pevci pojejo voščilne
pesmi – pretežno v slovenščini. Fantje
gredo z brino voščit po vaških gostilnah
tudi 1. januarja.
Koledovanje Svetih treh kraljev je v slo-
venščini močno ukorenin-
jeno v Ukvah in Žabnicah.
V Ukvah poteka za Kristu-
sovo razglašenje (6. januar-
ja). V okviru te navade se
takoj po kosilu osem tam-
kajšnjih otrok obleče v
kralje. Potem se razdelijo v
dve skupini: z enim pastir-
jem in tremi kralji (Gašpar,
Melhior in Baltazar) in gre-
sta vsaka po svoje po vasi.
Pomen koledovanja dveh
skupin je prinesti srečo po
krajevnih hišah. Da se pri-
pravijo, se zberejo že mesec
ali malo prej pred 6. januar-
jem; ob tej priložnosti tisti,
ki že znajo, pomagajo ti-
stim, ki so novi. Otroci ho-
dijo od hiše do hiše, zapo-
jejo pesmico, in za to ved-
no dobijo nekaj denarja.
Nad vrata hiš s kredo na-
pišejo začetnice imen treh
kraljev in leto (letos velja
na primer: G. +M. +B. + 2016). Vsaka
družina čaka na prihod treh kraljev in
denar, ki ga otroci zberejo, je potem na-
menjen cerkvi in le delno samim otro-
kom.
Navada v glavnem podobno živi tudi v
Žabnicah, z razliko, da tam prevladuje
danes med domačini petje pesmi v ita-
lijanščini. Nekateri Žabničani se vseka-
kor še vedno ponosno pozanimajo za
petje pesmi v slovenščini. V sprevodu s
svetimi tremi kralji gresta v Žabnicah še
angel in zvezda. Otroci začnejo sprevod
po vasi ob 17. uri, ob 18. uri se v cerkvi
svetega Egidija, kjer duhovnik blagoslo-
vi vse otroke, spet oblečejo v kralje in
po maši nadaljujejo svojo pot.
Larissa Borghese
Luciano Lister
V
  ponedeljek, 11. januarja 2016,
je v poznih popoldanskih urah
potekalo v prostorih nižje sred-
nje šole v Reziji, ki deluje v sklopu
večstopenjske šole iz Trasagisa, srečan-
je staršev otrok, ki obiskujejo peti ra-
zred osnovne šole in bodo s prihod-
njim šolskim letom vstopili v prvi ra-
zred nižje srednje šole.
Namen srečanja, ki sta ga vodila dva
predstavnika učnega osebja iz rezijan-
ske šole, je bil predstaviti potek teden-
skega urnika in didaktičnih ter orga-
nizacijskih ponudb šolskega sedeža v
Reziji.
Že nekaj let predstavlja to letno srečan-
je, glede na nizko število osnovnošol-
skih otrok v občini, precej negotovosti,
ker se že nekaj časa čuti bojazen, da bi
lahko prišlo do morebitnega zaprtja
šole. Tudi letos, kot minulo leto, so v
občini le trije otroci, ki bi morali obi-
skovati prvi razred njižje srednje šole,
in ob tako nizkem številu, glede na vel-
javne normative, je strah več kot ute-
meljen. Med sejo je na srečo prišlo na
dan, da tudi za šolsko leto 2016/2017
ni v Reziji bistvenih sprememb in tudi
osebje ostane na istem mestu.
Te naklonjene situacije ne gre vseka-
kor pripisati kakšni posebni odprtosti
do naše skupnosti, ampak, kot je pou-
daril odgovorni šolnik, gre za poziti-
ven učinek izvajanja zakona za zaščito
slovenske manjšine, v katerega je
vključena tudi občina Rezija, kar tudi
omogoča dijakom, da lahko med šol-
skim poukom poglabljajo nekatere vi-
dike rezijanskega kulturnega izročila.
V več okoliščinah je prišlo do izraza,
kako je prisotnost šole v samem kraju
bistvenega pomena, da se družine, ki
se zaradi služ -
benih dolžno-
sti že itak mo-
rajo stalno vo-
ziti, odločijo,
da njihovi
otro ci nadalju-
jejo vzgojno
pot v tej nelah-
ki gorski stvar-
nosti, ki pa je
istočasno bo-
gata s tistimi
vrednotami, ki
so morda dru-
god že kar oslabljene.
V zadnjih letih se je kar nekaj otrok iz
sosednjih občin odločilo za šolanje v
Reziji, za kar gre zasluga tudi občini
sami, ki stalno vlaga v izboljšanje
strukture kot tehnične opreme šolske-
ga zavoda, pa tudi zaradi urnika, ki
predvideva na petih dneh tedenskega
pouka kar trikrat popoldanski pouk.
To omogoča večjo izobrazbeno kako-
vost z dodatnimi aktivnostmi v labo-
ratorijih in dodatnim poukom ter s
pospeševanjem učenja, kar je težje iz-
vedljivo v zavodih z manjšim teden-
skim urnikom in večjim številom di-
jakov.
Z lanskim letom je občinska uprava
uvedla šolabus iz furlanske Bile (Re-
siutta) do Rezije in tako pomagala
družinam, ki ne živijo v Reziji. Nak-
nadno je tudi znižala stroške šolske
malice, kar je bilo še zlasti dobro spre-
jeto, tudi zato,
ker so obedi
neposredno
pripravljeni v
domači šolski
menzi. V po-
zitivnem smi-
slu je treba tu-
di podčrtati
sodelovanje
med rezijan-
sko šolo in
Deželnim par-
kom Julijske-
ga predgorja,
ki omogoča, da potekajo na terenu de-
javnosti naravovarstvene vzgoje z vi-
soko kvalificiranim osebjem, kar tudi
sami dijaki zelo cenijo.
Sandro Quaglia
V
  epo število poslušalcev se je
na god sv. Štefana, prvega mučen-
ca, 26. decembra 2015, zbralo v
goriški stolni cerkvi, da bi prisluh-
nili božičnemu koncertu, katerega
korenine segajo v daljna 50. leta
prejšnjega stoletja, ko ga je v svojih
zmeraj novih zamislih zasnoval
izredno dejaven glasbenik, pevo-
vodja, duhovnik, prof. Mirko Filej.
Sedaj pa že vrsto let to glasbeno
srečanje po Božiču prireja Združenje
cerkvenih pevskih zborov iz Gorice,
ki mu kar precej časa že predseduje
Dario Bertinazzi, sam zelo aktiven
pevovodja in pevec. Ta božični gla-
sbeni dogodek je druga priložnost
v vsem letu (poleg velikonočne
vstajenjske svete maše), ko se v go-
riški stolni cerkvi zaslišita slovenska
molitev in petje, potem ko so bili
pred leti v
njej redno
nedeljski
shodi Mariji-
ne družbe,
zgodnja ju-
tranja ne -
delj ska sv.
maša, zornice in jutranje šmarnice v
maju. Takrat so se vselej oglašale orgle,
pri katerih je zvesto sedela prof. Lojzka
Bratuž. Vse mineva in sčasom se v go-
riških Božjih hramih zmeraj bolj redči
slovenska prisotnost.
Tokratni koncert je izzvenel nekoliko
drugače, kot je navada. Na njem se je
namreč zborovsko petje prepletalo z or-
gelskimi skladbami in s toplimi spo-
ročilnimi vsebinami v vezani in neve-
zani besedi. Na koru je na orgle ubiral
melodije Silvan Zavadlav, štandreški or-
ganist, ki je izbral skladbe Petit Offer-
toire Cesarja
Francka, Elegy
Carla Reinecke-
ja in Largo G. F.
Händla. Pred
oltarjem v brez-
biteriju pa so se
zvrstili zbori.
Prvi se je pred-
stavil MoPZ
Štmaver, ki je
pod vodstvom
Nadje Kovic in
ob spremljavi
Zulejke Deve-
tak zapel štiri,
čustev polne
božične pesmi,
med katerimi sta bili tudi Rajske strune
Valerija Štoclja v priredbi Gabrijela De-
vetaka, ki je dolga desetletja bil pevo-
vodja štmavrskih pevcev, in Blešče se
zvezdice nocoj Ivana Laharnarja. Žen-
ska vokalna skupina Jezero Doberdob
je s pevovodjem Dariom Bertinazzijem
in ob spremljavi Franca Antonuttija
ubrano zapel prav tako štiri pesmi.
Mednje je uvrstil tudi nežno Počivaj,
milo Detece P. Franceta Ačka v priredbi
mladega goriškega glasbenika Patricka
Quaggiata, pa še pesem, ki jo je zapel
tudi štmavrski zbor, Ta stara božična
pejsen v priredbi Janeza Močnika, ki
nas vedno očara s svojim dragocenim
nadihom iz davnih dni. MoPZ Mirko Fi-
lej je skoraj stalni gost tega koncerta na
Štefanovo. Pod vodstvom svojega dol-
goletnega dirigenta in ustanovitelja se-
stava Zdravka Klanjščka je pozornim
poslušalcem poklonil štiri pesmi: kar
dve v priredbi oz. harmonizaciji Fran-
ceta Cigana, Tiho vlada sveta noč in Ve-
seli se srčece moje. Nežnim slovenskim
melodijam, prepojenim s toplimi
čustvi, ki ogrejejo še tako zakrknjena
srca, so nudila prisrčen in pomenljiv
okvir s svojimi temami izbrana besedi-
la, ki sta jih interpretirali Martina Ge-
reon in Tiziana Zavadlav; obe se že od
mladih nog ukvarjata z glasbo, tudi na
domačih korih. Pristno so zazvenele
misli o sreči Toneta Pavčka, o usmiljen-
ju in miru (“nasmej se vsaj 5-krat ta-
kim, katerim ne bi se nikoli!) Chiare Lu-
bich, o zvezdi, ki se ni zmotila ustaviti
se na pravem mestu, Matere Terezije, o
srcu, ki se je poklonilo Detetu, Klausa
Hemmerleja in o prekrasni noči Karla
Rahnerja. Lepemu doživetju v pesmi in
besedi je sledil blagoslov s petimi lita-
nijami Matere Božje. Ob orgelski sprem-
ljavi Silvana Zavadlava so na stolniškem
koru peli nastopajoči pevci, pa še drugi
so se jim pridružili. Obred z blagoslo-
vom Najsvetejšega sta vodila dekan in
štandreški župnik Karel Bolčina ter upo-
kojeni nadškof Dino De Antoni, ki se je
v kratkem nagovoru navezal na Sveto
leto usmiljenja. Med drugim je opozo-
ril, da ne vstopamo le skozi sveta vrata,
ampak moramo vstopati predvsem sko-
zi vrata svoje vesti in izvajati dela usmil-
jenja. Po mogočni pesmi Hvala večne-
mu Bogu je milo splavala po cerkvenih
ladjah še prelepa Sveta noč.
IK
L
Notranjost goriške stolnice
Navade v Nediških dolinah in Kanalski dolini
Koledovanje med Slovenci
v videmski pokrajini
Rezija
Nižja srednja šola odprta po
zaslugi zakona za Slovence
Božični koncert ZCPZ v goriški stolnici
Preplet blagozvočnih
melodij in iskrenih misli
Slovenija 21. januarja 2016 13
V pokojninskem sistemu še vedno upravičenci iz španske državljanske vojne
Ljudje so čedalje bolj zmedeni 
in politično razdeljeni!
  Sloveniji oblast še nikoli
v celotnem osamosvojit-
venem obdobju ni toliko
kot v začetku tega leta pozivala k
strnjenosti in enotnosti prebival-
stva oziroma državljank in
državljanov, ne da bi hkrati pred-
stavila jasno in prepričljivo vizijo
o pričakovani pri-
hodnosti države.
Politična razdelje-
nost Slovencev je v
letu 2016 popolna
in zdi se, da je nič
na svetu ne more
spremeniti. Država
je postala prizo-
rišče splošnega ra-
zočaranja in obu-
pa, vendar še zme-
raj delujejo skupi-
ne ideološko in po-
litično motivira-
nih ljudi, ki imajo
svoje poglede in
predloge za prema-
ganje težav in
splošnega turobnega vzdušja.
Stranke demokratične levice z
Luko Mesecem na čelu javnost
prepričujejo o svoji viziji socialne
in vsem pravične države, ki pa se
je s politično katastrofo v njihovi
vzorčni državi, Venezueli, izjalo-
vila. SLS, stranka, ki ima v slo-
venski politiki najdaljšo tradicijo,
si poskuša potrditi nekdanjo moč
in delež v političnem sistemu z
grožnjo, da bo začela organizirati
javne demonstracije zoper vlado.
V neki oddaji komercialne TV
postaje v Mariboru je bila prvič
izrečena grožnja, da bi gledalke
oziroma gledalci organizirali
vpad v parlament in s to demon-
stracijo preprečili delovanje vla-
de. Sicer v oddaji poudarjajo, da
je vlada s svojimi ukrepi začela
odpravljati celo etiko in moralo,
ki bi morala biti temelja sleherne
demokratične države, torej tudi
Slovenije.
Vse naštete in podobne grožnje
in zamisli o nasilju pa je za zdaj
videti zgolj kot kazanje mišic ozi-
roma ceneni populizem, saj v
državi v tem trenutku zagotovo
ni nikogar, ki bi večje število ljudi
pripravil do tega, da bi šli na uli-
ce in z nasiljem zahtevali spre-
membo političnih razmer ali ce-
V lo zahtevali razpis novih volitev.Ker pa je v politiki vse mogoče,nekateri menijo, da tudi
predčasne volitve niso iz-
ključene. Predsednik SDS Janez
Janša je pred dnevi dejal, da ima
ta stranka že pripravljen seznam
kandidatov za poslance, za vsak
primer, če bi vlada Slovenijo pre-
senetila z napovedjo novih
predčasnih parlamentarnih voli-
tev.
Seveda pa bi slovensko politiko
in državo vendarle moralo naj-
bolj skrbeti vse, kar se dogaja s
prihajanjem beguncev. Celotna
problematika množice nezaželje-
nih prišlekov se namreč še naprej
zapleta in kaže, da bo bremena
morala nositi vsaka država pose-
bej. Kaj se bo še dogajalo z be-
gunci, je skratka tema, ki bo
državo tudi v prihodnje zelo
obremenjevala. Premier Miro Ce-
rar bi moral predvsem na tem
področju iskati enotnost med po-
litičnimi strankami in civilno-
družbenimi gibanji v Sloveniji.
Slovenijo, kakršna je v začetku le-
ta 2016, je pronicljivo ocenil sta-
rosta slovenske politične in na-
rodne misli, 102-letni akademik
Boris Pahor iz Trsta. V pogovoru
za mariborski časnik Večer je me-
nil, “da je Slovenija na žalost po-
stala nekakšno skrpucalo, za ka-
terega se ne ve, kaj bo z njim in
kaj bo od njega ostalo. Je pa
država, ki je še vedno v rokah
nekdanje levice”.
Glede na splošni vtis se zdi, da
politično življenje poteka predv-
sem na sejah vlade, kjer o vsem
odloča premier Miro Cerar. On
se je tudi značajsko in osebno-
stno spremenil, saj je svoja naj-
pomembnejša življenjska načela
preusmeril v čisti politični prag-
matizem, ki bi ga morali po nje-
govem sprejemati vsi Slovenci.
Politični
oporečni-
ki pa koa-
liciji od-
govarjajo
in utemel-
jujejo svo-
ja stališča
za ustvari-
tev demo-
kratične
in pravne
države na
zborovan-
jih, ki jih
redno pri-
rejajo - in
jih bodo
tudi v letu
2016 - pred poslopjem Vrhovne-
ga sodišča Slovenije.
Ob tem navajamo, da mora koa-
licijska večina po ustavi, zakonih
in poslovniku državnega zbora
sprejemati v postopek in obrav-
navo obilico gradiva z najra-
zličnejših področij, ki jih neu-
morno vlaga opozicija, toda vse
njene zahteve pri glasovanju za-
vrača. Tako je videti slovenska ra-
zličica parlamentarne demokra-
cije. Opozicija, vključno z Jane-
zom Janšo, spoznava, da se je hu-
do zmotila, ker je za svoje poli-
tično delovanje in strategijo
pričakovala vsaj delno pomoč in
solidarnost sestrskih strank v
evropski povezavi.
Vladna koalicija je s svojo večino
poslanskih glasov v državnem
zboru ubranila skupino dekanov,
dekank in univerzitetnih profe-
sorjev, ki so pod izgovorom o
nujnosti stalne delovne pripra-
vljenosti nezakonito dalj časa
prejemali milijone evrov iz jav-
nih skladov, zdaj pa nočejo od-
stopiti s svojih položajev, kar zah-
teva ogorčena slovenska javnost,
pa tudi ne vrniti vsega na omen-
jeni moralno sporen način pri-
dobljenega denarja. Koalicija za-
gotavlja, da bo s svojo glasovalno
večino ponovno preprečila od-
stavitev zunanjega ministra Karla
Erjavca. Njegovo odstranitev za-
radi domnevne nesposobnosti
zahtevata opozicijski stranki No-
va Slovenija, Krščanski demokra-
ti, in SDS. Koalicija napoveduje
polno podporo kandidaturi dr.
Danila Türka za novega general-
nega sekretarja Organizacije
združenih narodov. Zoper to
kandidaturo je v državi veliko na-
sprotovanj in nasprotuje ji tudi
katoliška Cerkev.
Literat Brane Senegačnik je poli-
tične razmere v Sloveniji poisto-
vetil s Karlom Marxom, ki po nje-
govem še vedno “straši” v Slove-
niji. To je pošast komunizma, ki
jo spremlja laž. David Tasič, so-
obsojenec Janeza Janeza Janše na
procesu proti četvorici leta 1988,
ki je bil pred kratkim izvoljen za
predsednika Društva političnih
zapornikov in drugih žrtev ko-
munističnega nasilja, pa “se čudi
Slovencem, res se čudi, da so tako
pohlevni, da so tako vdani v uso-
do, da niso sposobni uvideti očit-
nih stvari, vstati in reči: Dovolj
je. Dosti imam”.
Z mnogimi dogodki in dejstvi, ki
se v začetku leta 2016 v okviru
bogate in raznolike kronike do-
gajajo v Sloveniji, seveda lahko
soglašamo, se z njimi strinjamo.
Spet druge pa imamo pravico in
nemara celo dolžnost zavrniti.
Mislimo na primer, da ni prav, da
v časniku Delavska enotnost, gla-
silu Zveze svobodnih sindikatov
Slovenije, ob objavi pokojninske
zakonodaje, niso niti z besedo
kritizirali tega, da imajo v Slove-
niji pravico do starostne pokoj-
nine tudi udeleženci španske
državljanske vojne. Kdo so ti, ki
so preživeli, saj je španska
državljanska vojna potekala med
leti 1936 in 1939.
Sicer pa napredek v gmotnem in
vseh drugih pogledih tudi pri
nas vedno, torej tudi v letu 2016,
zagotavljajo delavci in tisoči dru-
gih udeležencev v delovnih pro-
cesih. Zgolj od njih, ali predvsem
od njih, sta odvisna tudi usoda
in prihodnost vsake države. Tudi
naše preljube Slovenije v letu
2016.
Marijan Drobež
Manj novorojenčkov kot leto prej
Lani v Sloveniji dobrih 20.000 porodov, skoraj
tretjina v ljubljanski porodnišnici
  slovenskih porodnišni-
cah je bil lani neuradno
20.001 porod, kar je 610
porodov oz. tri odstotke manj
kot v letu poprej. V ljubljanski
porodnišnici se je rodilo skoraj
6000 novorojenčkov. Največjo
gnečo so v Ljubljani imeli 5.
februarja, ko je rodilo 30
žensk, medtem ko so lani ime-
li v povprečju 16 porodov na
dan.
Končno število rojenih otrok
lani še ni znano, a glede na to,
da so dobri trije odstotki otrok
rojeni po večplodni nosečno-
sti, na Nacionalnem inštitutu
za javno zdravje (NIJZ) ocen-
jujejo, da se je lani rodilo nekaj
več kot 20.300 novorojenčkov.
Odkar na NIJZ spremljajo po-
datke, se je najmanj otrok ro-
dilo leta 2003, in sicer le
V 17.160. Od takrat pa do leta2010 je število rojenih otroknaraščalo. Od leta 2011 število rojenih otrok upada. Lani ještevilo porodov v primerjavi zletom 2014 upadlo v 12 izmed 14 porodnišnic, le v dveh po-rodnišnicah so zabeležili po-rast števila porodov.
V Univerzitetnem kliničnem
centru (UKC) Ljubljana so za
STA povedali, da se je v njihovi
porodnišnici lani rodilo 5927
otrok. Od tega se je rodilo 177
parov dvojčkov in dvakrat
trojčki, 3071 dečkov in 2969
deklic. Najlažja deklica je bila
težka 370 gramov, najtežji
deček pa 5730 gramov.
V 89 odstotkih so bili v Lju-
bljani otroci rojeni s porodno
težo med 2500 in 4499 gra-
mov. En odstotek jih je imelo
manj kot kilogram. Zadnji no-
vorojenček v letu 2015 se je ro-
dil ob 22. uri in 56 minut, na
svet je prišla deklica, težka
3390 gramov, so še sporočili za
STA.
Pisma iz druge Gorice
Mesto in njegova
vizija
  stopamo v 70. leto
življenja Nove Gorice.
Naslednje leto, 2017, bo-
mo organizirali proslave, dogod-
ke, posvete, verjetno bomo izdali
tudi kakšno posebno zgibanko,
ki bo verjetno tudi lepa na po-
gled. In najverjetneje bomo to
počeli zadnjo minuto, tik pred
zdajci si bodo na občini posku-
sili izmisliti, kaj sploh predsta-
vljamo in kako bomo to predsta-
vili. Poskusili bomo domisliti
slogan, celostno grafično podo-
bo, nekaj slik bomo na hitro poi-
skali v arhivu, nekaj teksta bo
potrebno dodati, kjer bomo go-
vorili o Novi Gorici kot mladem
mestu, mestu prihodnosti.
Saj ne, da bi dvomil o dobrona-
mernosti občinskega vodstva.
Vendar je mogoče, da se za temi
last minute projekti, nenehnim
porajanjem novih sloganov in
maničnim sprejemanjem večlet-
nih strategij, ki so si medseboj
mnogokrat celo navzkrižne, skri-
va več kot le nerodnost ali naiv-
nost lokalnih odločevalcev. Zdi
se mi, da je problem večji. Izgle-
da, kot da “mesto prihodnosti”
pač nima prihodnosti. Prihod-
nosti pa nima, ker nima sedan-
josti in ker nima preteklosti.
Seveda ne mislim s tem reči, da
Nova Gorica nima neke objek-
tivne preteklosti. Delovne briga-
de, ki so udarniško gradile to
mesto, so nedvomno zanimiv
dogodek, vreden spominjanja in
obeleževanja, vendar so te le
način, kako se je gradila Nova
Gorica, niso pa razlog, zakaj se
je rodila. Zakaj je bilo tako nuj-
no, da mesto nastane točno na
tem območju in točno s tem
imenom, kakim potrebam je od-
govarjala, na kaj se je njen raison
d'etre naslanjal – to je prava zgo-
dovina našega mesta.
Ko pravim, da mesto nima se-
danjosti, tudi ne mislim reči, da
živimo v nekem turobnem, obu-
panem kraju, kjer ni ne kulture
ne prava in kjer ni prav nič kaj
početi. Čeprav mnogo statistik
kaže, da je naš prostor glede ne-
zaposlenosti mladih do 35 let na
samem vrhu slovenske lestvice,
je treba vseeno priznati, da je
življenje tu – mogoče zaradi lege,
mogoče zaradi podnebja, mo-
goče zaradi neke podedovane
blaginje – še vedno boljše kot v
marsikaterem slovenskem me-
stu. Večji problem pa je poman-
jkanje refleksije o danostih, de-
javnostih, institucijah in oseb-
nostih, ki so v tem mestu že pri-
sotne, ter možnostih in proble-
mih, ki se ga dotikajo. Če to po-
vemo enostavneje: bili bi radi
hkrati vse, vendar za nič se ne bi
radi potrudili. Hkrati smo igral-
niško mesto in hkrati smo uni-
verzitetno mesto in hkrati je
občina v sporu z obema. Radi bi
bili turistično mesto, vendar ni-
mamo nikakršnega programa, s
čimer bi turiste k sebi privlekli
(pojdite si ogledat, kaj ponuja
novogoriški turistični informa-
cijski center). Ne cenimo ne sta-
rih stavb (kot je železniška posta-
ja) niti dediščine modernizma
niti postmoderne arhitekture.
Radi bi vodili športni turizem,
vendar še vedno ne znamo do-
končati niti ene kolesarske steze.
Socializem je preblizu in prva
svetovna vojna predaleč, da bi ju
prodajali. Radi bi bili regionalni
center, vendar se nočemo niti
pogovarjati s sosednjimi občina-
V mi, kaj šele, da bi ustvarjali skup-ne razvojne stategije. Radi bi sečezmejno povezali, vendar bi
nam krona z glave padla, če bi
vzpostavili skupen projekt. Radi
bi se hvalili s posamezniki in
skupinami, ki delujejo na tem
območju, vendar jih vsako leto
mučimo z neskončno birokraci-
jo. Zato pa se pišejo in pišejo
strategije, a jih sproti ignorira-
mo. Določene stvari bi pa radi
kar pozabili. Radi bi pozabili na
bordele, na prazne in razpada-
joče stavbe v mestu, radi bi po-
zabili na narkomane in odvisni-
ke od iger na srečo ter na to, da
sploh nimamo stanovanjskega
programa in da prebivalci živijo
pri starših vse do štiridesetega le-
ta. Življenje zato v tem prekra-
snem prostoru teče po neki iner-
ciji, po neki resigniranosti, da ta-
ko pač je in takšni pač smo. Tako
zapiše Adam Michnik, eden naj-
večjih sodobnih poljskih inte-
lektualcev: “Dolgčas je zmago-
slaven tedaj, ko resničnost vidi-
mo kot nespremenljivo in spre-
memb nevredno. Tedaj se re-
sničnost pokaže kot vrtiljak lutk
– svet brez ideje, v katerem ka-
rieristi svojo usodo pišejo s slino,
odrinjeni in poraženi pa – z
žolčem”. Besede, ki nedvomno
dobro opisujejo tudi naše mesto.
Iz teh naštetih razlogov tudi ni-
mamo prihodnosti. Natančneje,
nimamo neke jasne vizije, kaj
sploh je vloga našega mesta,
konkretne vizije, kaj bi radi, da
čez 5, 10, 50 let to mesto posta-
ne.
Dandanes se zdi, da vsak politik
vlači po ustih besedo vizija. Ven-
dar velik problem je, da politiki
in z njimi večina ljudi, ki upora-
bljajo slovenske medije, sploh ne
razumejo, kaj vizija pomeni. Lep
primer tega je gotovo bil nastop
Alenke Bratušek pred evropskim
odborom, ko je bila kandidirana
za komisarko za energetiko, po
tem ko je že neslavno končala
predsedovati vladi. Ko so jo
spraševali o viziji, ni zmogla po-
vedati nič jasnega, le floskule,
abstrakcije in sajenje rožic v
oblakih – tako se je pač pri nas
naučila. Ko so jo spraševali o
konkretni viziji, pa je pobuljila,
kot da bi ji predočili neki para-
doks, neko leseno železo in
okrogel kvadrat. Vendar vizija je
lahko le konkretna, ostalo so le
blodnje. Vizija zahteva najprej
imeti jasno zavest o sebi, o svojih
danostih, o svojem trenutnem
stanju in problemih ter jasno za-
vedanje, v čem se neki prostor
loči od drugih. Ko to imamo, pa
lahko začnemo znotraj poli-
tičnega procesa, ki ne vključuje
le liste enomandatnice, temveč
celotno civilno sfero, razmišljati,
kako bo naše mesto izgledalo in
kakšna bo njegova vloga v
širšem kontekstu tako dolgo-
ročno kot kratkoročno. In ko pri-
demo do tega, je potrebno sesta-
viti strategijo, kako bomo to vi-
zijo implementirali.
Nova Gorica takšno vizijo krva-
vo potrebuje, ne le, če želi prite-
gniti kakšnega študenta ali inve-
stitorja, da se vseli v to mesto,
ampak tudi, če hoče obdržati
svoje prebivalce v njem. Za tre-
ning bi lahko poskusili narediti
enoletno vizijo, kako sploh
hočemo, da se bo naslednje leto,
ob svoji 70. obletnici, predstavi-
la.
Miha Kosovel
Aktualno21. januarja 201614
NATUROPATSKI NASVETI (94)Erika Brajnik
TELO - MOZAIK REAKCIJ
Vsako telo je kozmos zase, vsako telo je emocija
zase, vsako telo deluje na svoj način, vsako telo
čuti na svoj način, vsako telo razume na svoj
način.
Vsako telo je vredno individualne obravnave,
spoštovanja, vsako telo je vredno, da se zanj po-
trudimo, ga
negujemo, ga
krepimo - ga
imamo prepro-
sto radi!
Kako težko se
imamo danda-
nes radi, ko
nam tempo
življenja veleva
več kot 8-urni
delavnik, ko
nam hišna
opravila ne pu-
stijo, da bi legli
k počitku pred
24 uro, ko
nam obveznosti kradejo čas za dostojen obed.
Kaj storiti? Sledite preprostim pravilom, zapišite
si jih doma. Sledite jim.
1. Ne išči izgovorov, vzemi življenje v svoje roke
in začni delati – pri prehrani!
2. Vse se da, samo organizirati se je potrebno,
izgovor - ni časa - ne obstaja!
3. Več kot je stresa v življenju, bolj pravilno in
dosledno se prehranjuj in počivaj.
4. Jej 5x na dan, s tem da si vedno privoščiš kral-
jevski zajtrk, večerja pa naj bo siromašna eno-
lončnica.
5. Lezi k počitku vsak dan pred 24. uro!
6. Vstajaj vsak
dan med 5.00
in 8.00.
7. Obroki naj
bodo redni,
vsak dan ob isti
uri, zajtrk do
9.00, kosilo
okrog 13.00,
večerja med
18.00 - 19.00.
8. Če si prespal
zajtrk, si ga pre-
spal, ne razva-
jaj telesa in bio-
ritma s pozni-
mi zajtrki. Isto
velja za ostale obroke!
9. Trikrat na teden si prizadevaj izvajati telesno
aktivnost vsaj 20 minut.
10. Smej se vsak dan vsaj 1x!
Iščimo zdravje!
www.saeka.si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 19. januarja, ob 14. uri
  eadville v Koloradu, dru-
go najvišje mesto v ZDA,
je v ameriški javnosti
znano predvsem kot kraj z naj-
višje ležečo opero na svetu, v
kateri je nastopil celo Oscar
Wilde. A 3.094 metrov visoko
mestece zaznamuje tudi zelo
izrazita slovenska skupnost,
zato velja tudi za navišje ležeče
slovensko mesto na svetu. Raz-
voj kraja se je začel okoli leta
1860, ko so tukaj našli zlato. A
tega so kmalu izčrpali ter
začeli kopati srebro. Takrat,
okoli leta 1880, so se sem
začeli naseljevati tudi Sloven-
ci. Kasneje so tukaj delovali tu-
di rudniki svinca in cinka, v
katerih so za preživetje garali
in svoje zdrav-
je izgubljali tu-
di številni roja-
ki. V naj-
boljših časih je
le en rudnik
zaposloval
3.000 ljudi,
danes pa celo-
ten kraj, ki je
pravi živi mu-
zej na pro-
stem, ko se
sprehodiš po
glavni cesti, se
počutiš kot v
kakšnem ve-
strnu, šteje
3.500 ljudi. Po
zaprtju rudni-
kov tudi služb
ni bilo več in
L
Še o Slovencih v Ameriki (1)
V najvišje ležečem
slovenskem mestu na svetu
ljudje so se začeli izseljevati.
To je prizadelo tudi slovensko
skupnost, katere življenjske
moči danes pojenjajo.
Čeprav se je izsel-
jevanje iz sloven-
skih dežel v Lead-
ville nadaljevalo
tudi še v 20. sto-
letju, danes v kra-
ju ne najdemo
več pripadnikov
prve in skorajda
tudi ne druge ge-
neracije, ti so že
pomrli, ampak le
še potomce, ki se
spominjajo zgodb
iz “starega kraja”,
kot so jih
pripovedo-
vali stari
starši, za
katere pra-
vijo, da se
nikoli niso
naučili an-
gleško in
tudi še za
njihove
starše je bil
to bolj tuj jezik. Še v
tretji generaciji najde-
mo posamezne primere
takšnih, ki tekoče govo-
rijo slovensko (in se
med seboj tudi še slo-
vensko pogovarjajo!), še
veliko več pa je teh, ki
jim tekoči pogovor sicer
ne gre več, zakladnica
slovenskih besed pa je
še vedno impresivno
bogata.
Najbolj znan leadvillski
Slovenec je brez dvoma
Jurij Trunk, eden izmed
kopice slovenskih župnikov v
Leadvillu. Leta 1870 v Bačah
na (danes) avstrijskem Ko-
roškem rojen duhovnik je v
Leadville prispel leta 1924, po
treh letih delovanja med
nemškimi verniki v Severni
Dakoti. Koroške si nikoli ni
želel zapustiti, a so se zaradi
njegove neomajne narodne
zavednosti že vse od njegove
posvetitve leta 1895 vanj za-
ganjali nemškutarji. Med prvo
svetovno vojno je bil zaradi
domnevnega vohunstva zaprt,
po vojni pa član jugoslovanske
delegacije na mirovni konfe-
renci v Parizu. Po neuspelem
plebiscitu mu je bil izročen
odlok, da mora v treh dneh za-
pustiti domačo občino. Ker
mu je bilo delovanje
v domovini onemo-
gočeno, se je odzval
vabilu, naj pride v
Ameriko. Njegovo
začasno zdomstvo čez
lužo, do spremembe
razmer na Koroškem,
kot je ob selitvi
pričakoval, je trajalo
52 let, do smrti leta
1973. Ameriko je kot
popotnik sicer obiskal
tudi večkrat prej in
med drugim izdal tu-
di knjigo Amerika in
Amerikanci, ki jo lah-
ko štejemo za nič
manj kot temelj izsel-
jenskih študij.
Jurij Trunk je v Lead-
villu ostal do leta
1946, ko se je preselil
v San Francisco, in v
visokogorskem me-
stecu pustil neizbri-
sne sledi. Še danes je
spomin nanj zelo živ.
Bogate niso bile le du-
hovne sledi, ampak tudi snov-
na dediščina.  (Nekoč) sloven-
sko cerkev sv. Jožefa še danes
krasijo freske in slovenski
križev pot, oboje delo duhov-
nika Trunka.
Na jasne slovenske sledi v me-
stu še vedno kaže ena izmed
ulic, poimenovana Marija Po-
magaj. A tudi po cestah na
drugih pročeljih zgradb se naj-
dejo slovenski napisi. Koliko
pa je danes še živo slovenstvo?
Narodni dom so morali žal za-
radi pomanjkanja interesa za-
preti že pred štirimi desetletji.
Nekajkrat letno imajo še ved-
no polka plese v občinskem
domu. Bolj kot v skupnosti pa
slovenstvo živi po domovih
posameznikov. Kot povsod je
najbolj izrazita ostala hrana:
potica, štrudelj, kislo zelje,
klobase in polenta, to so jedi,
ki so v številnih domovih še
vedno na dnevnih menijih.
Veliko je tudi še spominov in
gradiva o prednikih. Ko listaš
pisma, v katerih so se izseljen-
ci dopisovali z domačini,
pošiljali domov pakete ter spo-
ročali o smrti preštevilnih
mladih mož, ki so zaradi dela
v rudnikih tako mladi zboleli
in zapustili družine, se člove-
ku odpre pogled v njihov svet
in ga pošteno stisne pri srcu.
Tudi župnija sv. Jožefa danes
ni več slovenska etnična žup-
nija. Tako zaradi pomanjkanja
slovenskih duhovnikov kot
postopnega izgubljanja jezika
so morali preiti na angleščino,
nato pa zaradi pomanjkanja
vernikov še župnijo združiti z
irsko faro. Kako ironična je
včasih zgodovina. Nekoč pre-
vladujoči etnični skupnosti,
slovenska in irska, sta naselili
vsaka svoj del mesta, če je kdo
prestopil mejo (posebej med
mladimi fanti), je neizogibno
sledil pretep. Leta kasneje pa
je bilo potrebno stopiti skupaj,
da so sploh lahko preživeli.
Ena izmed župljank mi je z
grenkobo dejala, da so to ta-
krat šteli za šok. A pravi šok,
da je prišel šele kasneje. V
bližini Leadvilla je več monde-
nih smučarskih centrov. Pogo-
sta delovna sila so priseljenci
iz Mehike, ki pa se zaradi ce-
nejših hiš naseljujejo tudi v
Leadvillu. Tako so prišli tudi v
župnijo in postopoma je upra-
vljanje župnije prevzel me-
hiški duhovnik. Ko duhovniki
niso bili več Slovenci, je bil je-
zik bogoslužja angleščina, a
ohranili so vse slovenske na-
vade. To se je spremenilo s pri-
hodom mehiškega duhovni-
ka. Ukinil je slovenske tradici-
je in uvedel mehiške. Slovenci
kot številčno podrejena skupi-
na proti temu niso mogli
ničesar. Z dodatno grenkobo
povejo, da župnija pa vendarle
še vedno živi od njihovih da-
rov, le besede nimajo nobene
– v ZDA cerkve podpirajo ver-
niki, v Latinski Ameriki pa
država. Tako novi priseljenci
niso navajeni darovanja, in to
ostaja v domeni Slovencev.
O tem, da se na vprašanja, po-
vezana s priseljenci iz Latinske
Amerike, med Slovenci gleda
tudi drugače, pa v naslednjem
javljanju.
Dejan Valentinčič
Slovenski križev pot
Cerkev sv. Jožefa od zunaj
Ena izmed fresk v cerkvi sv. Jožefa, poslikava Jurija Trunka
Slovenski duhovniki v Leadvillu Spomin na Jurija Trunka je še zelo živ
Aktualno 21. jnauarja 2016 15
  an je siv. Ko bi snežilo,
bi bilo lažje, a je samo
skrajno turobno, žalo-
stno, kot smo žalostni vsi. Prav-
zaprav ni niti zimski niti jesenski
dan, samo siv je, da kaplja z nje-
ga. In z nas. Pomislim, da je rav-
no takega turobnega dne verjet-
no nastal tisti slovenski rek, tista
navada, da rečeš... še nebo je jo-
kalo. Še nebo je jokalo, še kamni
so trgali mojo dušo, še dež je re-
zal bolečino. In pot je bila siva
kot vse nad njo.
Koliko let nisem tu, na tem delu
Krasa, ki mi je bil nekoč dom.
Štejem, računam, morda pet-
najst, morda dvajset, morda celo
več. Tu, da bi se ustavila, raz-
mišljala, čutila. Kako gremo
včasih, odločno, po tisti poti, ki
ji pravimo življenje, in puščamo
za sabo preteklost. Kot krik, ki
počasi onemi. A odmev ostane,
še dolgo, morda za vedno. Kako
gremo včasih, ne da bi se zave-
dali, da bo bolelo. Čutim vsak
kamen, ki je bil moj, vsako pot,
ki sem jo prehodila, vsak oblak,
ki sem ga izsanjala, vsak dan, ki
sem ga izživela. Nekoč tu, danes
povsem drugje. Človek brez ko-
renin sem. Tega nekateri ne ra-
zumejo. Meni se zdi samoumev-
no, a večkrat vseeno začutim, ka-
ko me je iztrgalo. In da je nekaj
ostalo tam. Kot koreninica.
Mrliška vežica je polna, ljudi in
tišine, še joka ni slišati, samo zaz-
navam ga. In me je strah, ko sem
na vrsti, da stisnem roko ženi in
D
otrokom.
Molčim, nikoli
nikomur ne re -
čem tiste običajne
fraze, moje sožal-
je. Ne znajdem se
v besedah. Njih pomen se mi zdi
plehek in prazen pred neiz-
mernim breznom bolečine.
Samo objamem, stisnem.
Ljudje se tako težko objema-
mo, ko nam je lepo. Nekako
zadržani smo. V svoji lupini
blagostanja. Bolečina nas
sprosti, zbliža, da iščemo in
dajemo toplino. Da bi izbri-
sali žalost.
Oziram se po obrazih okoli
sebe, nikogar ne poznam več.
Samo žalostni, osiveli pogle-
di. Tudi mene malokdo poz-
na, razumem, da sem se spre-
menila. Verjetno postarala.
Čas. Ta prekleti čas. Pred
očmi so leta, ko sem živela tu.
Spomine je obudilo čisto
običajno vprašanje. Kje ste
parkirali avto? Tam, kjer ne-
koč, sem odgovorila, na Mou-
zarju. In me je strah tiste be-
sede nekoč, ne maram je. In
na Mouzar sem se komaj
spomnila.
Tole vas sem imela rada zaradi
neskončnih borovih gozdov.
Prva divjina v mojem življenju,
prvi pravi gozdovi, ki se končuje-
jo nekje v neznanem. Ker je bila
tedaj meja, ki je nisem smela
prečkati. A sem jo, večkrat, zaradi
gob.
Prav na poti k Mouzarju, kjer se
je začenjal gozd, smo srečevali
Valterja. Skoraj vsak dan. In
večkrat preskočili sprehod. Zara-
di klepeta. Toliko smo si imeli
povedati. Vsak človek pusti v nas
sled. In sled je vedno tisto, kar je
najlepšega. Največkrat je sled lju-
bezni. Vsakič, ko najdem ranje-
no ptico, se spomnim, da me je
Valter učil, kako naj ravnam z
njo. Vedel je vse o pticah in one
so mu zaupale. Ko jih je božal, so
se zatekle v njegovo dlan. Najprej
ji daj piti, mi je govoril, zaradi
šoka potrebuje vodo. Včasih sa-
mo vodo. In že leta dajem ranje-
nim pticam piti, včasih je že to
dovolj, da se vrnejo v nebo. In
vsakič se spomnim, kako rad jih
je imel Valter.
Tisti, ki ljubijo živali, so usmilje-
ni tudi do ljudi. Tako pravijo in
vem, da je res. Domov iz službe
je prinašal bolečino vseh tistih,
ki jim je skušal pomagati. Ti ubo-
gi starčki, je pripovedoval, včasih
jim je dovolj pogled, stisk roke.
Jaz bi zanje storil vse. Nekoč mi
je povedal o bolniku, ki je počasi
odhajal. Iskal je svetlobo, z zad-
njimi močmi se je obrnil k oknu.
Vsi iščejo svetlobo, ko odhajajo.
Kot bi bila v svetlobi pot.
Sprašujem se, koliko mu je bilo
hudo. Ko je zapuščal otroke. On,
ki je ljubil življenje in ljudi in pti-
ce in družino. Upam, da je našel
pot k svetlobi in da je sedaj v njej.
Med pticami, visoko na nebu.
Vsak človek pusti v nas sled. V
vsakem kraju, ki smo ga izživeli,
puščamo sled in del svojega srca.
Ne bi se smeli srečati tu, po toli-
ko letih... mi reče njegov brat,
preden mi stisne roko in me ob-
jame. Morali bi biti skupaj pri
mizi, ne danes, veliko prej, pravi
njegova žena. Vem. Vsi si oblju-
bimo, da se ne bo več ponovilo.
Vsaj mi, ki smo tu, vsaj mi, ki
smo živi. In pomislim na vse ti-
ste prijatelje, ki čakajo, da se vi-
dimo, da se srečamo, da pridemo
drug do drugega. VZEMI SI ČAS
ZA PRIJATELJE, DA TI NE BO ČAS
VZEL PRIJATELJEV, sem prebrala
nekje na spletu, ravno tiste-
ga dne, ko je odšel Valter.
Ravno tistega dne. Ne vem,
če verjamem v naključje.
Tako čudno mi je pri srcu,
ko grem po poteh, ki niso
več moje. Ječi kamen,
tišina me duši, razmišljam,
kaj je preteklost. Nekaj, kar
ostane za vedno. Včasih se
zdi tako enostavno, da greš
in začneš na novo. Ampak
nikoli ne začneš na novo,
vse je samo nadaljevanje.
Del srca pustiš za sabo, na-
smeh tudi, toplino tudi.
Nekaj je izgubljenega. Kot
bi me trgalo, se mi zdi.
Iščem sebe v sedanjosti, a
se znajdem v preteklosti.
Daleč je, a danes jo živim.
Tu med kamni. Sprašujem
se, kaj so tiste stvari, ki osta-
jajo. Nekateri trenutki gre-
do, drugi ostajajo v nas,
četudi skriti. Obudi jih lahko pe-
sem, predmet, dogodek. In smrt.
Smrt največkrat.
Po stezah, ki se jih komaj spo-
minjam, se vračam na dom ne-
koga, ki ga tam ne bom našla. To
je obenem dom, kjer sem
preživljala večere, kjer smo se za-
pili ob klepetu. Ravno tu pred
računalnikom imam sliko, na ka-
teri sva jaz in Elvio. Ne vem, kdaj
jo je posnel Valterjev brat Emil.
Pri njih doma. Vidim le, da sva
mlada in muce, ki jo drživa v na-
ročju, že zdavnaj ni več. Mafalda.
Sedaj se tako imenuje muca, ki
jo imam na novem domu. Spo-
mine nosiš s seboj in jih zlivaš
celo v malenkosti. Na sliki je še
miza s teranom in kruhom. Tako
kot danes, samo da danes pijemo
briško, belo vino. Nekje od tam
prihaja, kjer sva sedaj midva do-
ma. Prehajanje. Minevanje.
Prijateljstvo. Ravno včeraj mi je
nekdo rekel, da je težko ločevati
med prijateljstvom in znan-
stvom. Ne vem, če je težko. Prija-
teljstvo čutiš. Prijateljstvo potre-
buješ. K prijateljstvu se vračaš.
Nekje na spletu sem prebrala, da
se je treba izogibati tistim, ki
nam težijo s svojimi problemi.
Živimo v času, ko imamo nam-
reč natisnjen vljudnostni na-
smeh in ko je treba skrivati bo-
lečino. Ne vem, če prijateljstvo
dojemam tako. Ko me kdo
poišče, ker mu je težko, ko me
kdo pokliče, ker bi rad govoril z
menoj, razumem, da gre za pri-
jateljstvo. V bolečini iščeš samo
tisto, kar je pravo, resnično. V bo-
lečini potrebuješ zaupanje.
Nekoč mi je neka soseda rekla,
naj pridem na kavo, naj priha-
jam vsak dan, da bova prijateljici.
Nisem šla, to, da se dobivaš na
kavi, ker nimaš kaj početi, in
vsak dan opravljaš okolico, ni
prijateljstvo. Prijatelja ne srečuješ
vsak dan. Čutiš ga ob sebi, v srcu
ga imaš. Ne vem zakaj, a veliko
ljudi gre skozi tvoje življenje, ne
da bi pustilo sled. Nekaj jih je, ki
narišejo pot. Včasih pozabiš nan-
jo, zaideš, mimo greš. A na kon-
cu jo vedno najdeš. In te pripelje
za tisto mizo, kjer so kos kruha,
kozarec in spomini. In še veliko,
veliko več...
Suzi Pertot
  ijaki tretjega razreda klasičnega li-
ceja Primož Trubar iz Gorice so
pred dobrim mesecem opravili
pravi podvig. Potem ko so si med poukom
umetnostne zgodovine pod mentorstvom
prof. Ivana Žerjala ogledali dokumentarec
o zametkih fotografije, so se sami od sebe
- med razrednim zborovanjem - lotili izde-
lave prave camere obscure. V “temno so-
bo” so spremenili nič manj kot lastno učil-
nico! Okna so prekrili s časopisi in drugim
materialom, pustili so samo majhno od-
prtino. Na nasprotni steni so z začudenjem
ugledali obrnjeno sliko, projekcijo zunanje
stavbe in drevesa. S svojim poskusom so di-
jaki seveda očarali in navdušili tudi sošolce
in profesorje. Rezultate eksperimentiranja
bodo v prihodnjih mesecih predstavili na
znanstvenem tekmovanju Scatti di scienza.
Tu pa objavljamo vtise, ki so nam jih po-
slali, in se jim zah-
valjujemo za pri-
jaznost.
Anna M.: “Ni se
mi zdelo res, da
nam je uspelo, ker smo vse naredili sami.
Rezultat je bil zame pravo presenečenje”.
Cristian V.: “Kar mi je najbolj ostalo neiz-
brisano v spominu, je lahkota, s katero smo
izvedli projekt; uporabili smo namreč eno-
stavne elemente, kot so plakati, jope ipd.
To je dokaz, da se znanstvenih preizkusov
in dokazov lahko loti kdorkoli, tudi dijaki
klasičnega liceja”.
Ivana R.: “Vsi smo bili zelo navdušeni nad
tem poskusom camere obscure. Potem ko
smo z velikim trudom prekrili vsa okna,
sem čutila v sebi veliko zadoščenje, da nam
je poskus uspel. Kot klasiki se navadno ne
ukvarjamo veliko s fiziko, in vendar smo
tokrat opravili pravi fizikalni poskus in s
tem dokazali, da se znamo ukvarjati tudi s
tem”.
Jure K.: “Izkušnja je bila brez dvoma zani-
miva in nepozabna, še posebej, ker nihče
od nas ni pričakoval takšnega rezultata in
odmeva. Dokazali smo si, da se z malo tru-
da, skupnega dela in inovativnosti da do-
seči cilj”.
Lara R.: “Kar nas je navdušilo za odločitev
izvedbe camere obscure, je bil dokumen-
tarec, ki smo si ga ogledali pri pouku umet-
nostne zgodovine. Obravnaval je tematiko
začetka fotografije. Spomnim se, ko je bil
v dokumentarcu govor o cameri obscuri in
sva se s sošolcem začudeno pogledala.
Nihče izmed nas ni prej videl česa takega:
projiciranje zunanjega sveta - s pomočjo
pronicanja svetlobe skozi edino špranjico -
na steno popolnoma
zatemnjene sobe.
Vsak izmed nas je
ostal očaran in prav
zato smo se odločili,
da bomo v živo tudi
sami preizkusili. Po-
skus smo opravili
med razrednim zbo-
rovanjem. Moram
reči, da smo bili pri
tem uspešni in da je
bila to res lepa iz-
kušnja”.
Matej H.: “Doku-
mentarec, ki smo si
ga ogledali s profe-
sorjem zgodovine
umetnosti, nas je
navdušil. Zaradi tega
smo se odločili, da
bomo en dan med
razrednim zboro-
vanjem posvetili te-
mu projektu. Niti sa-
mi nismo pričakova-
li takega rezultata,
ampak uspeh je pri-
jetno presenetil bo-
disi nas kot ostale
profesorje, tako da mislim, da bo ta iz-
kušnja ostala globoko zasidrana v spominu
vseh nas”.
Veronika D.: “Ta izkušnja ima zame pose-
ben pomen. Sami sebi, pa tudi vsem na šoli
smo dali možnost, da so z lastnimi očmi
spoznali to, kar se ponavadi bere samo v
knjigah. Poskus nas je zelo navdušil, tudi
ker je pobuda prišla z naše strani, in mora-
mo reči, da je zelo uspel”!
(več fotografij na www. noviglas. eu)
D
V spomin na prijatelja Valterja
Čas
S 1. strani
Ne bodimo ...
  udi v našem okolju smo
imeli in imamo zaprte,
vodotesno zaprte, samo-
zadostne skupine, ki se imajo za
krščanske skupnosti, a to niso,
kvečjemu ljudi z obrobja, kate-
rim bi morali biti kristjani
pričevalci evangelija, s svojo ne-
sramno zaprtostjo in samoza-
dostnostjo odbijajo. Čeprav ne-
sreče ne bodo doživele te skupi-
ne v resničnem življenju, kot
pravi papež Frančišek, Cerkev to
niso, saj niso odprte življenju in
ne drugim, drugačnim. Papež
Frančišek zahteva od nas verni-
kov, da smo odprti, veseli, de-
javni, da z dejanji pričujemo in
tako na edini možni način tudi
oznanjamo Kristusov evangelij.
Pri Novem glasu si prizadeva-
mo, da bi na vseh ravneh, s ti-
skano besedo, s prisotnostjo na
svetovnem spletu in z javljanji
v elektronskih medijih, pričeva-
li o življenju naše narodne
skupnosti in nas kristjanov v
njej. Ne sme nas motiti, da smo
manjšina v manjšini, to je da-
nost, ki je lahko prej priložnost
kot pa ovira, le zatohli, vase in
v lastne majhne sobice zaprti, v
njih zajedljivo prazni in poraz-
ni, ne smemo biti!
T
  O civilnih zvezah
Z očmi otrok
S 1. STRANI 
  aj bo jasno: nisem proti pra-
vicam nobene osebe. Isto-
spolna partnerstva naj bo-
do registrirana in priznana. Prav je,
da imajo manjšine svoje pravice.
Vendar zaradi tega še ni potrebno
sprevračati osnovnih civilizacijskih
vrednot in naravnih zakonov. Eno je
istospolna zveza, drugo je zakonska
zveza. Priznavanje različnosti ne po-
meni diskriminacije. S svojim (!)
življenjem naj vsakdo dela, kar hoče.
Ker pa se vsak otrok rodi le od enega
očeta in ene mame, ima pravico do
svojih staršev, ima biološko pravico
do lastne osebne identitete, do svo-
jega izvora. Je pomembnejša želja
dveh oseb, ki bi radi imeli otroka, ali
pravica otroka do lastnih (edinih!)
staršev? Če nam besedi “živeti” in
“življenje” kaj pomenita, potem je
tudi jasno, da ljudje nismo stvari. In
otroci niso proizvod.
Hvala Bogu so v Italiji še ljudje, ki se
mobilizirajo, ko gre za tako občutlji-
ve teme, za obrambo najšibkejših, v
tem primeru za obrambo in dosto-
janstvo žensk ter otrok. Zanimivo je,
da so med njimi ljudje različnih ve-
roizpovedi, političnih prepričanj in
svetovnih nazorov, verni in neverni,
heteroseksualci in homoseksualci.
Številna združenja bodo v soboto,
30. januarja, pod vodstvom odbora
Difendiamo i nostri figli (Branimo
naše otroke), ki je 20. junija 2015 v
Rimu že organiziral milijonski shod,
množično preplavila rimske ulice in
v sprevodu šla do trga sv. Janeza.
Izrecno so poudarili, da bodo mani-
festirali za pravice najšibkejših in vse-
kakor proti nikomur. Protimanifesta-
cija t. i. mavričnih družin bo teden
prej potekala v različnih italijanskih
mestih.
Ljubezen je ljubezen, pravijo tisti, ki
zagovarjajo izenačitev homoseksual-
ne in zakonske zveze. Ko bi šlo za re-
snično ljubezen, bi bile v ospredju
pravice otrok, ne pa želje odraslih.
Zato, ko razmišljamo o teh zadevah,
si nadenimo naočnike otrok.
N
Podvig dijakov 3. liceja Trubar iz Gorice
Učilnica “obscura”
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko
Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2016 
- Danijel Čotar: PTIČJE KVATRE - ilustriral Matej Susič
- Mira Zelinka: KRALJESTVO MORJA - ilustrirala Jasna Merku’
- Stanko Sivec: SKOZI OGENJ 
NAROČNINA ZA LETO 2016 ZNAŠA:
za Italijo 50,00 evrov
za Slovenijo 50,00 evrov
za inozemstvo 100,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00 evrov