Sine ira! i. Zadnja dneva preteklega meseca sta se pečala z nami oba naša dnevnika »Narod« in »Slovenec« v člankih »Klerikalci in učiteljstvo« v »Narodu« (30. pr. m.) in naslednjega dne pa »Slovenec« v uvodniku »Učiteljski Tovariš« kolne! Prvi razpravlja 'o nakanah, ki jih goje klerikalci do šole, kako dobiti moč nad njo in učiteljstvom in kako bi se temu godilo pod njih regimom. Članek završuje z apelom na vse napredno misleče ljudi in učiteljstvo, da naj vse moči zastavi, da se te namere nikoli ne uresničijo. Končuje "članek z besedami: »Kar stori v tem oziru učiteljstvo, stori v svojo lastno obrambo«. Dasi se z vsebino članka popolnoma strinjamo in smo prepričani, da je vse resnično, vendar nam bodi dovoljeno da tudi mi izrečemo svoje mnenje in povemo to, kar nam že dolgo leži na srcu. Pretežna večina učiteljstva je"v narodno - naprednem taboru. To je resnica, in niti na misel mu ne hodi, da bi se kdaj združilo z reakcijonarci, pri nas s klerikalci. Saj je ravno šola tisto sredstvo, ki se z njim širi napredek, omika in kultura. In komu mora biti bolj ležeče na tem, ako ne ravno učiteljstvu? In če hoče napredna stranka res biti napredna — ne samo v besedah, ne samo v listih in pri gotovih prilikah, ampak tudi v realnem" življenju — tedaj mora biti nje prva in zadnja točka — šola in zopet šola! Da pa bo šola ustrezala svoji nalogi in določenemu smotru, je treba — brez tega ni mogoča dobra šola, — dobrega učiteljstva. Dobro učiteljstvo, ki izvršuje z vnemo svoje dolžnosti, bo pa le tedaj, če bo njegovo življenje vredno človeka, če bodo njegov trud upoštevali od vseh strani in na vseh mestih. Tedaj bo učitelj gotovo brez vse mržnje posvečal vse moči šoli in le šoli, temu predpogoju vsakega napredka. Z žalostjo moramo konštatovati, da še danes ni rešeno vprašanje, kako izboljšati in izpopolniti šolstvo, kako pomagati učiteljstvu. Namesto, da bi mu vsaj moralno šli na roke, zabavljajo proti šoli in mečejo polena pod noge' stradajočemu učiteljstvu. Oproste naj nam, če odkrito povemo, da tudi v oni stranki, t. j. napredni, nimamo tiste zaslombe, ki bi jo morali imeti, in če he-mi, pa vsaj šolstvo kot tako. Žalosten pojav je za naš čas, da se v novejšem času potezajo celo napredni meščani za samostanske šole, uvažujoč le zunanjost, materijalnost, ne meneč se za duha in njega nasledke. Če smo res napredha stranka, tedaj mora izginiti vsaka omahljivost, in naj gre tu še za take legate. Tudi drugače kaj radi delajo ironične opombe o šoli, še več o učiteljstvu. Tega vidijo le o svobbdnem času, če ga kaj ima, ko si truden in izmučen išče malce okrepila. Ko večer za večerom pozno v noč sedi pri mizi, premišljujoč, kako bi postopal, da bi dosegel boljŠe uspehe pri teh pomanjkljivostih našega šolstva in kako ustregel tuintam našo usodo odločujočim, a duha sv. Birokracija navdahnjenim pismoukom. Res, priznavamo, da je napredna stranka v bistvu za šolo, in potrjamo, da je zavzeta tudi za učiteljstvo. In če tukaj povemo svoje mnenje, se ne tiče v celoti stranke kot take. Nje eksekutiva je, ki o nji ne moremo o vsem imeti najboljših misli, in odkrito povedano, jih tudi nimamo. Res je, da ne more posameznik vsega storiti in dognati. To vse priznavamo. Priznati pa ne moremo, da možje te eksekutive, ki bi morali z vso vnemo braniti šolo in učiteljstvo, to in slednje prezirajo z ignoranco, vpoštevajoč le naš svobodni čas. Tera huje mora speči nas, če o nas tako sodi član one korporacije, ki ji mora biti pred vsem ležeče na napredku in odkoder se naj izliva vir napredka po vsi deželi. A ta zastopnik, ki bi morali imeti v njem najboljšega zagovornika svojih teženj, nas sodi — po svobodnem času, kaj še, da bi povzdignil glas za naše pravol Pa kaj hočemo? Ljudje, ki sede pri polni mizi brez skrbi, ne morejo imeti in tudi nimajo srca za stradajočega trpina. Zahtevajo od nas vztrajnosti in odločnosti v boju proti nazadnjaštvu. Prav! Tudi mi priznamo, da je naš poklic, se boriti proti temi in mračnjaštvu. A gospoda, sodite nas tudi potem drugače! Da smo berači, vemo sami, krivi pa tega nismo sami, pač pa tista mačehovska skrb poklicanih faktorjev. In to beraštvo naglašati na mestu, kjer bi morali deliti pošteno zasluženo plačilo — to, gospoda, nas ne bodri na delo; to nam priliva k vsem grenkostim samo grenkost, ki nam greni že tako prokleto življenje! In če kdo, tedaj smo mi, ki čutimo, bridko čutimo resnico Prešernovih besed: »Le petica da ime sloveče!« To bi ne smelo biti in pred vsem v naši napredni stranki ne.] Ni res, da kar stori učiteljstvo proti klerikalizmu, stori le v svojo lastno obrambo. Res je, da stori to v bramboj narodovo, zakaj mi pojdemo, a narod ostane in le-ta bo užival sad našega truda in naše odiočnosti. Bodimo torej vsi kot močna falanga proti temu navalu! Vso skrb posvečajmo le šolstvu in njega napredku. Da bo pa to mogoče, naj posvete naši krmilarji vso skrb šolstvu, naj odstranjajo vse ovire, ki to zadržujejo in more vsak stfobodni polet duha. Širite šole in pritiskajte z vsemi močmi na odločujoče faktorje, da -j-ih ustanove tam, kjer jih še ni a bi že davno morale biti. Proč z vsako počasnostjo v tem bziru! In naj ljudstvo pretaka še toliko srčne krvi zaradi šolstva, verjemite, niti kapljice ne bQ izgubljene, ampak se vrne očiščena, obrepčana zopet v srce ljudstvu, ki mu bo dajala novih moči, nove energije k novemu življenju! Kakor že prej] omenjeno, niso pisane te vrste iz namena, da bi koga izmed naših vrst omajale. Nel Nasprotno! Oprimo se še z večjo vnemo stranke, ki jamči že s svojim geslom za napredek in svobodo duha. Če smo povedali marsikaj, kar ne bo temu ne onemu všeč, smo povedali to zaradi dobre stvari same in da pokažemo, da imamo tudi mi možgane in da nismo sužnji posameznih oseb, kar nam dan na dan oponašajo z nasprotne strani. Sprejmite in priznajte, možje, ki imate več ali manj usodo ljudskcga šolstva in učiteljstva v rokah, napake, ki ste jih do zdaj napravili in jih popravite ter nas sodite in upoštevajte po obstoječih okoliščinah. Še je čas, vse se da popraviti. Sprejmite te nasvete od gorskega, a vse početje opazujočega učiteljskega berača — sine ira! Kakor smo se nadejali, se je lotil »Slovenec« našega članka o §-u 24. ter ga je izkušal izkoristiti proti naprednemu, svobodomiselnemu učiteljstvu. Obračal in mrcvaril ga je dolgo časa, a pravega kapitala za svoj namen le ni mogel izžeti iz1 njega. Zatekel se je torej po svoji stari navadi k zavijanju in k laži. V svojem uvodnem članku z dne 7. t. m. piše med drugim: »Dopisnik ,Tovarišev', ki seje spravil nad § 24., si želi nazaj tisti čas, ko je vladala v šoli palica«. Vsakdo, ki je naš članek količkaj pazljivo prebral, mora priznati, da je to grda laž, ker je tam prav jasno rečeno, da tega nikdar nočemo. »Slovenec« nam je tukaj podt&Knil želje, ki jih goji njegor dopisnik in z njim marsikateri puhloglavi katehet. Njegov dopisnik namreč zahteva, da bi naj telesna kazen v šoli ne biia taka, po posebnih predpisih omejena izjema, temveč bi naj učitelj, oziroria katehet smel lasati, uhljati in pretepati učence vsak čas po svoji volji. On zahteva, da se izvrševanje telesne kazpi ne odvzame učitelju, ker smatra pretepanje otrok kot posebno zadostjlo za trpečega učitelja. Vidite, to je ravno tista velika razlika med vami in nami v tej zadevi. Vi se čutite osebno žaljene, če se otroci proti vam nespodobno vedejo in se hočete maščevati za to žaljenje, vi jim hočete s pestjo dokazati, kdo ste vi in kdo so oni, s pestjo jim hočete dokazati svoje nedotakljivo gospodstvo. S palico v roki hočete prisiliti učence, da mirno prenašajo vaše mnogokrat neumljive propovedi v šoli ter slepo izvršujejo vaše često več kot čudne zapovedi. Kakor v življenju sploh, hočete tudi v šoli z nasiljem vzdržati slepo pokorščino. Da, kdor je teh nazorov, ta si res želi nazaj tistih časov, ko je palica neprenehoma švigala po šoli, večkrat samo zaradi tega, ker učitelj ni vedel ničesar drugega začeti. Kdor hoče vzgojiti iz otrok plahe, neodločnej po pasje pokorne in ponižne ljudi, ki se slepo uklanjajo vsaki gospofki suknji, ljudi, ki jih morejo razne gosposke po svoji volji izkoriščati, on si želi v šoli samovladarsko palico. Kdor pa vzgaja samostalno misleče, odločne in jeklenotrdne značaje, kdor zbuja v svojih učencih krepko samozavest, njemu pa ne more biti kaznovanje, posebno pa ne izvrševanje telesne kazni nobeno zadoščenje. Pravi vzgojitelj se n. pr. pri neposlušnosti posamezni otrok ne čuti osebno žaljenega, on vidi le otroka na slabem potu in ga izkuša od tam odvrniti. V to svrho uporabi najprej vsa mogoča sredstva, ki mu jih dajeta pouk in občevanje z otroki, preden poseže po kazni. On je vesel, če ]6 svoj namen dosegel s prijazno besedo, a če mora uporabiti kazen, je žalosten. Kaznovanje učencev ne more biti pravemu učitelju nikakršno zadostilo, ono mu je temveč velika inuka. V normalnih razmerah, kjer starši mirno in pošteno žive ter svoje otroke vestno vzgajajo in kjer ni posebnih hujskačev proti šoli in proti učiteljstvu, se navadno tudi izhaja brez mnogih kazni. A ponekod so izredne razmere, tuintam je kak porednež tako izprij.en, oziroma tudi nahujskan, da se sedaj dopuščenih kazni ne boji, da nalašč in s premislekom uganja stvari, ki bi naj učitelja ujezile in ga, ako le mogoče, spravile v sodnijsko dvorano. Taki pomilovanja vredni otroci, take nesrečne žrtve brezvestnih hujskačev so izjeme in zanje naj bi veljale tudi izjemne kazni. In samo za te naj bi se uvedla telesna kazetf, da se tako prisilijo na pravo pot, ne pa v »zadostilo trpečemu učiteljstvu«. A da se strogost te izjemne kazni poveča in da se učitelju odvzame vsaka prilika, da bi isto v prvi jezi morebiti nepremišljeno in prepogosto uporabljal, oziroma zlorabljal, naj se natančno omeji in naj je ne izvršuje učitelj. Na ta način se postavi ta stroga in poniževalna kazen tudi pod nadzorstvo drugih organov, česar se dobremu in vestnemu učitelju ni bati. Ce se pa »Slovenčevi« pristaši boje takega nadzorstva, pač niso dobri in vestni učitelji. Naj se gredo učit poštenosti, potrpežljivosti, psihologije, logike, pedagogike in metodike, pa jih bo ta strah minil. In končno še dve tri o zofističnem zavijanju in tolmačenju opazke našega uredništva. »Slovenec« se iz iste norčuje in jo nalašč tako zavija, kakor bi učitelji res želeli pretepa*ti zar "_:rne starše. Staršem takih palic (leskovih) nikakor ne želimo, ker so to največ neuki, nesamostalni, vsakovrstnim vplivom dostopni ljudje, ki še ne poznajo pomena in koristi šole in ne vedo, kako se pregreše zoper svoje dolžnosti, ako šuntajo svoje otroke proti šoli in učiteljstvu. O takih lahko rečemo: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«. A od srca bi privoščili prav žarke palice tistim blagoslovljenim »prijateljem ljudstva«, ki zlorabljajo svoje vzvišeno stališče za hujskanje proti šoli in njenim odredbam. Saj so ravno oni krivi, da ne more šola povsod mirno izvrševati svoje svete naloge, oni šuntajo ves čas naše ubogo ljudstvo proti šoli, delajo prepade med učiteljstvom in med narodom, oni podpirajo vse tiste, ki s šolo niso povsem zadovoljni. To so pravi hujskači, ki vedo, kaj delajo, ki pa ne delajo tega iz Ijubezni do naroda, atnpak le iz ljubezni do lastnega žepa. Tem bi pa nikakor ne škodilo, ako bi jih položili na klop Na naš članek pa je odgovoril tudi — »Rdeči Prapor« z dne 14. t. m., torej dober mesec pozneje, ko smo ga mi priobčili. Iz odgovora »Rdečega Prapora« pa razvidimo, daniso prečitali našega članka, nego da so napisali odgovor na podlagi »Slovenčevega« zavijanja, sicer bi nas glasilo jugoslovanske socijalne demokracije sodilo drugače, ko smo vendar v svojem članku pred vsem konštatovali pomanjkljivost § 24. šolskega in učnega reda ter §§ 413. in 420. kazenskega zakona ter naposled povedali, kaj misli glede tega »Nemško-avstrijska učiteljska zveza« in ravnatelj Drescher. V tistem članku smo tudi natisnili z debelimi črkami stavek, ki pravi, da smo odločno proti temu, da bi zopet dobila palica nekdanjo neomejeno pravico v šoli. »Rdeči Prapor« je s »Slovencem« vred prezrl vse to in s »Slovencem« vred zavihtel debelo gorjačo proti nam. Nas to ne boli, ker imamo zavest, da nismo grešili proti nikomur in ničemer. Umevno je, da ni »Slovencu« po volji, če svobodno izražamo svoje misli, a »Rdeči Prapor« bi nam vsaj te pravice ne smel kratiti. Povemo samo še to: »Rdeči Prapor« je krenil na nanapačno pot, ako jo je zavil po informacije v redakcijo ljubljanskega »Slovenca«. Vrhutega pa .dela tudi slabo uslugo samemu sebi!