Stanko Majcen. Modro lesketa se mak

i- ¦ i   • ;t
. i ...                t
!   .     i.; !.; ¦

FRIDERIK: Kako žvalaš ti konje?   Po francosko?
In kakšno sedlo je za žensko boljše:
ogrsko? turško? JOŠT:                          Saj me ne poslušaš.
FRIDERIK: Na konju plavala bo kot labod
na zibkem valu. JOŠT:                            Bedrik — kam strmiš?
FRIDERIK: Kaj govoriš? JOŠT:                                 Herič, tvoj zoprnik
pobegnil kakor zajec, bogvekod
potika se po gornjegrajskih šumah ...
FRIDERIK: Kaj — Herič? Herič?
Ah, kje je to, kje je že zame to!
Dajte mu vse nazaj — jaz nisem več
nikomur zopernik. JOŠT:                               Grešsli v puščavo?
Ta je pa dobra — ali si sam svoj?
FRIDERIK: Pusti me, prosim, kakor da me ni. Počakajte me spodaj.  Da, in to: ne zinite nikomur, kdo sem jaz.
JOŠT: Poslušam, a razume naj te vrag.                                      r
FRIDERIK: Sploh — kar odjahajte. Vas že doidem.
JOŠT odide.  VERONIKA s SIDO pride.
T^          1             ^^ •.  AJ& i*/
Stanko Majcen / Modro lesketa se mak
Sence rok, rjave rane,            Vse bi dal za eno žalost,
modro lesketa se mak,           pa je mrtva, mrtev ptič,  ,
pride noč in pride spanje,      mehko gnezdo okamenelo,
tih, prijateljski korak.             blaten angel, luči nič.
Vse bi dal za dušo eno,          Sence rok, rjave rane,
da mi topla zagori,                 tih, prijateljski korak,
vse samote so jo strle,           pride On in pride spanje,
noč upihnila oči.                  .¦ modro lesketa se mak
„tv»    j.fr. *t(Ff^f /»   ti^A ;<-¦ ri.¦¦ ^A*>-*f t