List 23.
Časnikarski shod.
III.
Časnikarstvo je sad novodobnih razmer. Pravo časnikarstvo je nastalo šele tedaj, ko je ljudstvo za-dobilo neposredni vpliv na javne razmere in je proti vladarstvenim organom potrebovalo organov ljudske volje in ljudske moči. Od tedaj raste moč in pomen časnikarstva uprav čudovito. Že danes je na Francoskem, na Angleškem in v Ameriki  časopisje mero-
Stran 222.
dajno v vseh političnih in kulturnih zadevah in polagoma zadobiva taisti pomen tudi drugod.
Slovenci še nismo do tega prišli, čeprav se tudi v nas časopisje dosti lepo razvija. Toda, če hočemo, da postane tudi za nas to isto, kar je za druge narode, moramo pred vsem skrbeti, da dobimo časnikarski  stan, ki bo kos svoji nalogi.
Slovenci smo neodvisnih, materijalno dobro podprtih časnikarjev bolj potrebni, kakor katerikoli narod, ker nimamo skoro nič neodvisne inteligence. Uradniki, učitelji in duhovniki so vsi odvisni. Jedini neodvisni so advokatje, a število teh se bo čedalje bolj skrčevalo. Novi civilnopravdni red jim je na jeini strani otežil in zmanjšal zaslužek, na drugi strani jih pa tako upregel v delo, da jim ne preostaja dosti časa za javno delovanje.
Neodvisen, materijalno dobro podprt stan žur-nalistov, bi bil pri nas največje važnosti in največjega pomena za vse politično in kulturno življenje. To uvidevajo tudi tisti, ki so priredili časnikarski shod, samo da nihče ničesar ne stori, da pripomore k uresničenju tega ideala.
Obetalo se je, da se ustvari na tem shodu organizacija časnikarjev, a storilo se ni nič druzega, kakor da so bila sprejeta pravila osrednje zveze slovanskih časnikarskih društev. Slovensko časnikarstvo nima od te zaveze nič posebnega pričakovati, da, slovenski časnikarji niti člani niso te zveze, ker še nimajo svojega društva. Gosp. dr. Lampe je bil lani na shodu v Dubrovniku, vedel je torej, kaj se pripravlja, vedel, da slovenski žurnalisti ne morejo postati člani te organizacije, če si prej ne ustanove svojega društva, a vender ni ničesar storil, da se vsaj to zgodi. Samo v „Slovencua je pisal, kako velikanske važnosti je organizacija, a morda niti čutil ni, kaka b lama ž a je za slov. časnikarje, da se vnemajo za organizacijo, pa še predpogoja za pristop k organizaciji niso izpolnili. *
Slovensko časnikarsko društvo, ki bi razvilo resno delavnost po uzoru „Societe des gens des lettresa, ki bi skrbelo, da se ustvari penzijski in podporni zaklad, ki bi organiziralo reportažo in zagotovilo solidarno postopanje časnikarjev v stanovskih zadevah, bi bilo velikanske važnosti. Iz tacega društva bi se lahko razvil močan časnikarski stan, kar  bi   bilo v občno korist.
Toda prav tisti, ki so se tako silili in trgali, da so igrali na časnikarskem shodu kako ulogo, ki imajo vsled tega moralično dolžnost, da kaj store v svrho ustanovitve časnikarske organizacije, ti počivajo zdaj na svojih lavorikah, a še prsta ne ganejo, da se uresniči, kar so prej proglašali kot nujno potrebno in velevažno.
Menda bomo na slovensko časnikarsko organizacijo čakali ravno tako dolgo, kakor na — slovanski korespondenčni biro.