500
KONEC FEBRUARJA
Lojze  Krakar
Še vedno sonce ni prižgalo sveč
pred oknom, polnim daljnih rož, še vedno
prihaja pozno in gre zgodaj leč
in je bledo kakor mrlič sred sveč,
da včasih zdi se kot mrtvo za vedno.
Še vedno ptiči hodijo beračit drobtinice, ki jih skopo delimo, in vsi, o bog, smo z njimi vred berači za ščep toplote pred to mrzlo zimo, pusti, čeprav je pust že zdavnaj mimo, in polni sanj, da bo še kdaj drugače.
Še vedno je, ko da nikjer nikoli
bilo ni sonca, rož in ne pomladi,
ko da na vek so mrtvi zvezd zakladi
in ko da mlad ni bil nihče nikoli,
ko da nikoli niso se ljubili
ti mrtvi ptiči, ki čeme tu sami,
tak daleč preč od toplih rodnih gnezd.
O težko mu, kdor zdaj je sam na svetu, kdor v svojem kotu kot berač drobtine drobi spomine, da od njih živi, in bolj ko mraz mrazi ga strah, da dni te žalostne bo sam morda i k letu,
o grenko mu, kdor zdaj v samoti umira,
a smrti ni; težko mu, kdor zboji
se v ječi jutra zdaj že za večera
in v njem kot luč življenja ugaša vera
v rešitev, ki je kdaj tak dolgo ni — —
Zato stecite se, ve temne ure,
in vstani, sonce, da tvoj žar prižge
te mrtve sveče, o sklenite, ure
in muke, se mu, kdor v temnici mre,
naj tudi ptica skoraj spet na cvetu
osntem zrn in v zemlji črvov uzre,
in kdor zdaj sam je, žalosten na svetu,
spet zve za up, da gre in mine vse.
501