časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1996).
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
H 4 7 o o 9 4
Iz urednikove beležke '
Članki v tej številki obravnavajo tri teme: skrb za uporabnike psihiatričnih služb,
težave tranzicijskega (postsocialističnega) obdobja in problematiko domov za stare
ljudi.
»Skrb za uporabnike psihiatričnih služb« pravzaprav ni čisto natančen izraz, saj
gre, kakorpokažeta članka Darje Zaviršek Vesne Švab,/?n tem prizadevanju dejansko
za to, kako se psihiatrični službi izogniti, vsaj tisti njeni obliki, ki še vedno (in
upravičeno) zaskrbljuje — to se pravi, kako se izogniti nepotrebni hospitalizaciji v
psihiatrično institucijo. Stvar zaskrbljuje iz dveh razlogov: prvič, ker psihiatrična
institucija očitno še vedno deluje po modelu iz devetnajstega stoletja, in drugič, ker je
psihiatrična hospitalizacija očitno kdaj tudi nepotrebna — seveda pa le, če obstajajo
primerne alternative.
O težavah s tranzicijo pišeta Srečo Dragoš in Magdalena Paleczny-Zapp. Prvi seže pri
obravnavanju aktualnih razmer v obdobje med obema vojnama, ko se je pri nas
konstituiralo delovanje političnih strank (vendar je to šele prvi del prispevka), druga
pa opisuje problematičen položaj žensk na Poljskem, ki so, kakor marsikje v Vzhodni
in Srednji Evropi po socializmu, potisnjene v nekakšen socialni srednji vek.
Kdorkoli obravnava domove za stare, ugotavlja, da gre za problematične institucije
— ne dosti drugače kot psihiatrične — in da bi bilo treba v njih spremeniti razmere, da
ne bi bili zgolj odlagališča za nekoristne in odvečne stare ljudi. To ugotavlja tudi Ivan
Janko Cafuta, medtem ko Stanija Ivajnšič opiše primer, ko je z določeno akcijo do takih
sprememb tudi res prišlo, čeprav te spremembe niso »sistemske« in so take akcije bolj
ali manj prepuščene iznajdljivosti in vnemi posameznikov, ki v domovih delajo.
Darja Zaviršek
KRIZNI TIM KOT OBLIKA PREPREČEVANJA
PSIHIATRIČNE HOSPITAUZACIJE
tj»|     If a man does not keep pace
with his companion perhaps
it is because he hears a different
drummer.
Let him step to the music he hears,
hoivever distant.
(Thoreau v Rack 1991:100)
. :.>^sr      UVOD .
Najpogostejša posledica psihiatrične hospi-
talizacije ni le socialna stigma, ki jo človek
ponotranji in se v skladu z njo poda na pot
vse večje odmaknjenosti od drugih ljudi,
vse manjše sociabilnosti, kreativnosti in
družbene uspešnosti, temveč govorijo ra-
ziskave o razvoju t. i. azilarne mentalitete,
ki nastane v času bivanja v bolnici, še zlasti,
če gre za osebo, ki se v ustanovo vrača po
načelu »vrtečih vrat« (nekajkrat letno skozi
dolgo obdobje) (Goffman 1987; Podvoll
1990). Azilarna mentaliteta, ki je značilna
za psihiatrične ustanove po vsem svetu,
vsebuje dolgotrajno (pogosto doživljenj-
sko) medikalizacijo, prilagoditev medicin-
skemu modelu duševnega zdravja, izgubo
osebne identitete in dostojanstva, razvoj
institucionalnega dolgočasja in izkušnje
nasilja, ki so del zaprte institucije. Nasilje,
ki ga doživi večina uporabnikov in uporab-
nic psihiatrične bolnice, sestavljajo prisilna
hospitalizacija, prisilna medikalizacija, pre-
medikaliziranje, elektrošoki, zapiranje v
izolirane prostore, zapiranje v zamrežene
postelje, vezanje na posteljo, pretepanje in
verbalno nasilje med uporabniki in upo-
rabnicami, fizično in verbalno nasilje
osebja. V Sloveniji so nekatere raziskave že
pokazale, da nasilje kot prisilna hospita-
lizacija, prisilna medikalizacija, izoliranje v
zamrežene postelje, verbalno nasilje med
uporabniki in uporabnicami in verbalno
nasilje osebja negativno vplivajo na dušev-
no zdravje osebe, ki je v hudi duševni stiski
(Zaviršek 1994; Lamovec 1995; Flaker e?. al.
1995). Skupna značilnost psihiatričnih usta-
nov pa je, da obstajata med osebjem in upo-
rabniki razkol in distanca, saj se s tem, ko
osebje ne vzpostavlja toplih in neposrednih
odnosov, brani pred kopičenjem lastne te-
snobe. Obrambni mehanizmi osebja, ki jih
podpira celotna struktura psihiatrične
ustanove, so torej branik pred bolečino, ki
jo sproži soočanje z bolečino drugega
(Menzies Lyth 1988; Zaviršek 1994). To je v
nasprotju s potrebo po toplini, bližini,
prijetnem vzdušju in občutku varnosti in
cenjenosti, ki ga oseba v duševni krizi po-
trebuje. Prav zato so začeli številni strokov-
njaki in strokovnjakinje in uporabniki in
uporabnice iskati nove modele interven-
cije, ko gre za duševno stisko, s katerimi bi
človek ohranil svoje dostojanstvo in bil
deležen toplega in spodbujajočega okolja
ljudi, ki ga podpirajo.
Taki načini podpore in zdravljenja so
znani iz mnogih tribalnih družb, kjer
skupina daje podporo za zdravljenje osebe,
ki trpi, obenem pa skrbi za dobro počutje
vsakogar v skupini. Znani so primeri t. i.
alternativnih kriznih centrov, kot je bil npr.
londonski Kingsly Hali, ki je deloval 5 let
(ustanovitelj je bil R. D. Laing), ali pa bel-
gijska vas Geel, kamor so se naseljevali lju-
dje, ki so imeli težave z duševnim zdravjem,
101
DARJA ZAVIRŠEK
V družine domačinov. Ena najbolj znanih
terapevtskih skupnosti je Windhorse v
Coloradu, ki jo je leta 1983 ustanovil psi-
hiater in psihoanalitik Edward PodvoU
(PodvoU 1990). Njegov model dela z ljudmi
v akutni duševni krizi temelji na načelih
tibetanske medicine, ki poudarja pomen
»dobrega« okolja za človekovo ozdravitev.
Beseda ivindhorse (tibetansko lung ta) po-
meni mitološkega konja, ki jaha v nebo in
je znan v vsej srednjeazijski tradiciji. Je
simbol človeške energije in discipline, ki
človeku omogoča, da v procesu prema-
govanja hude duševne krize vedno znova
aktivira svojo telesno in mentalno energijo.
i>' KRIZNI TIMl PO SVETU       -mu:x
Drugačne vrste podpore ljudem v duševni
krizi so še trdneje pokazale, da prinaša
priložnost, da človek v globoki psihični
krizi preživi krizo zunaj bolnice, številne
prednosti. Osebe, ki so preživele krizo v
znanem varnem okolju ob podpori ljudi, ki
so jim zaupale, so pripovedovale, da so
imele po krizi manj občutkov šibke samo-
zavesti in strahu pred ponovnim vstopom
v svet dela, odgovornosti, običajnih oprav-
kov in vsakdanjega druženja.
Za tako obliko popore se je uveljavilo
ime krizni tim. Krizni tim sestavljajo po-
nekod strokovnjaki in prostovljci, ponekod
samo prostovljci in uporabniki, ki so sami
preživeli podobne duševne krize, in pone-
kod samo prostovoljci. Gre za skupino ljudi,
ki se zavedajo, da sta ustvarjanje prijetnega,
blagodejnega okolja in mreža ljudi, katerih
glavna naloga je, da skrbijo za človeka po
načelu »temeljne pozornosti« (basic atten-
dance), odločilni za zmanjšanje duševne
krize in za okrevanje.
Za PodvoUa so načela »temeljne pozor-
nosti«, ki jih sestavljajo nežnost, jasnost, mir-
nost, budnost in smisel za humor, najpo-
membnejše pravilo za delo z ljudmi, ki so v
duševni krizi. Načelo temeljne pozornosti
ni pomembno le pri delu z osebo, ki je v
krizi, temveč je pravilo tudi za odnose, ki
jih imajo člani kriznega tima med seboj.
Vsak član in članica, ki je del projekta, mora
delovati po njem. Podvoll (1990: 253) piše:
Proces ozdravitve na splošno in še prav po-
sebej v primeru psihoze je odvisen od spo-
sobnosti, da ustvarimo vzdušje preprostosti,
topline in spoštovanja.
V takem okolju nastajajo »otoki jasnosti«, kot
poudarja Podvoll, to pa je pogoj, da postane
oseba toliko samozavestna, da se poda na
pot iz krize.
Načelo delovanja članov in članic kriz-
nega tima, kot ga je definiral Podvoll, je
torej »temeljna pozornost«, ki jo lahko
uresničuje vsakdo, ki deluje po omenjenih
načelih, ne da bi moral biti za to nujno
strokovnjak, saj Podvoll poudarja:
Delo »temeljne pozornosti« zahteva več kot
le to, kar nekdo ve; zahteva, da oseba uporabi
vse, kar je, in svoje načine odnosa do sveta
(1990: 265).
Projekt Windhorse, kot ga je razvil Pod-
voll, je postal model za različne skupine, ki
delujejo na področju duševnega zdravja po
svetu. V ZDA je danes najbolj znan projekt
Windhorse v Northamptnu (Massachu-
setts), ki ga vodita nekdanja PodvoUova
sodelavca Molly in Jeffrey Fortuna. Organi-
zirani so v terapevtsko akcijsko skupino, ki
podpira osebo na njenem domu ali pa v
kriznem centru, v katerem dela osebje pro-
jekta Windhorse.
V Avstriji od 1.1994 deluje Projekt Wind-
horse-Dunaj, ki ga sestavlja interdiscipli-
narni tim strokovnjakov in strokovnjakinj
(Kaufmann 1996). Njihovo delo temelji na
hipotezi, da obstaja v procesu psihoze nara-
ven tok, ki ga lahko spodbujamo z »dobrim«,
suportivnim vzdušjem, v katerem psihoza
izzveni. Če ta potek spremljajo ljudje, ki sto-
jijo človeku ob strani po načelih »temeljne
pozornosti«, potem se bo psihotični proces
v določenem časovnem obdobju končal. Če
nismo pozorni na proces, ki pelje k izhodu
iz psihotične krize, lahko pride do fiksacije
psihoze in kronifikacije. To se pogosteje
zgodi z osebami, ki doživljajo prisilno
psihiatrično hospitalizacijo. Institucional-
no vzdušje, ki namesto čustvene podpore
kopiči strah, pripelje do tega, da postanejo
ljudje z duševnimi motnjami dolgotrajni
pacienti in del strukture »vrtečih vrat«.
102
KRIZNI TIM KOT OBLIKA PREPREČEVANJA PSIHIATRIČNE HOSPITALIZACIJE
DELOVANJE KRIZNEGA TIMA
IN POTEK PODPORE
Leni, ki je bila že nekajkrat prisilno hospita-
lizirana, je v začetku poletja prišla v globoko
duševno krizo. Njena odrasla hči in mama
sta začeli brez njene vednosti organizirati
prisilno hospitalizacijo. Zato se je nekaj čla-
nic MODRE (Skupine za razikovanje in ure-
sničevanje psihosocialnih potreb žensk)
odločilo, da oblikujejo krizni tim in tako po-
skusijo preprečiti prisilno hospitalizacijo.
Glavni cilj kriznega tima je bil, da ob tem,
ko preživljamo čas ob ženski, ki je v krizi,
vzpostavimo mirno in varno okolje, jo
spremljamo in podpiramo, da v običajnem
okolju preživi krizo.
Leni je gospa srednjih let, invalidsko upo-
kojena in živi sama v hiši, ki si jo deli s svojo
mamo. Ima prijeten nasmeh in tople, žive
oči. Sama zase pravi, da je odvisna od mo-
ških, ki so alkoholiki. Za domače so znaki
poglabljanja njene krize dolge ure telefoni-
ranja, zapravljanje denarja, druženje z mo-
škimi, pohajkovanje in odrezavost, s katero
se brani pred materinim vsiljvim nadzo-
rom. Včasih kakšnemu moškemu za seksu-
alne usluge plača večerjo ali mu kupi kak-
šen kos obleke. Njeni širokokrajni klobuki
in dejstvo, da tu in tam pripelje v hišo kak-
šnega moškega, so za njeno mamo višek mo-
ralnega propada. O svoji materi pripove-
duje, da ji ni nikoU pokazala nežnosti in
ljubezni. Vedno je čutila, da je materi odveč,
in vedno je negovala spomin na mrtvega
očeta, ki ga ni poznala, njeni poznejši
socialni očetje pa so jo pogosto pretepali.
V krizni tim je bilo vključenih 8 žensk,
med katerimi je bila tudi njena hči. To se je
v začetku izkazalo kot težko in obreme-
njujoče dejstvo, saj so bili pogovori med
materjo in hčerko polni obtoževanj in
vzajemne nestrpnosti. Čez mesec dni se je
odnos med materjo in hčerjo bistveno
izboljšal. Leni je sprejela sporočilo, da hči
zares skrbi zanjo. Za hčer pa je bilo pomem-
bno, da je videla mamo v odnosih z drugimi
ljudmi, ki jim je mama zaupala. Videla je
tudi drugačen model podpore v duševni
krizi, saj je dosedaj poznala le medicinski
model, ki se je začel s prisilno hospitali-
zacijo. Lenina mama in Lenina hči sta imeli
podobno predstavo o tem, kako mora živeti
ženska v njenih letih. Tisto, kar se je v
hčerinem pogledu spremenilo, je bilo, da
v materinem življenju ni več videla zgolj
simptome bolezni, temveč tudi to, da sta
razigranost in izjemna energija materini
lastnosti, ki jo spremljata vse življenje.
Moški, s katerim je imela Leni občasno
ljubezensko razmerje, ji je ukradel avto in
z njim odpeljal svojo ljubico. Od Leni je
zahteval denar in se je postavljal pred njo z
»novo« žensko. Leni je povedala, da je takrat
spoznala, da je »spet našla alkoholika, ki je
ne ljubi, ampak izkorišča«.
To je bil sprožilni dogodek njene krize.
Tako sta se prepletli njena osebna-notranja
realnost z zunanjo-družbeno. Leni je
postala moteča za druge, zlasti za najbližje.
Nevarno je prestopala meje družbenih
norm. Dovolila si je tisto, kar je prepoveda-
no zlasti ženskam, da je menjala seksualne
partnerje in se zabavala. Izzivala je spolne
stereotipe in ob tem celo uživala. Njena
norost je imela dve strani: tisto slabo, v
kateri je ostala pogosto zlorabljena, okrade-
na ali celo pretepena; in tisto dobro, v kateri
je uživala, saj ni bila nikoli sama, bila je
zabavna in je iz ljudi izvabljala njihovo
energijo in smisel za humor. Za njenimi
glasnimi poskusi, da bi pridobila čimveč
pozornosti, se je skrivala njena bolečina.
Kot članice kriznega tima smo postale
aktivne priče njenega soočanja z bolečino
in njenega ravnanja z njo.
Prvi teden 24-urnega dežurstva smo se
prostovoljke menjale vsakih 8 ur, ena pa je
bila ob njej tudi ponoči. Trdna in pomem-
bna časovna točka so bili tedenski sestanki
celotnega kriznega tima, ki so potekali v
prostorih ALTRE. Na sestanku smo obravna-
vali dogodke, ki so se zgodili v preteklem
tednu, in oblikovali dežurstva in strukturo
naslednjih dni. Dejstvo, da je Leni živela v
hiši z mamo, je oteževalo vzpostavitev
mirnega in spodbujajočega vzdušja, da bi
bilo v času krize čim manj konfliktnih
situacij. Leni je namreč večkrat odhajala v
spodnje nadstropje, kjer je živela mama, in
sta se prepirah. Včasih pa je mama hotela k
njej. Najučinkovitejši način, da je prišla do
hčerke, je bil, da ji je na stopnice postavljala
posode s pripravljeno hrano.
103
DARJA ZAVIRŠEK
Ko smo jo obiskali, je bila mama videti
jezna in obupana hkrati. Povedali smo ji o
pomenu kriznega tima in ji predlagali, da
zmanjša stike s hčerko. V joku je govorila o
svojem odnosu do hčere, z mešanico skrbi,
jeze in želje, da bi živeli v miru. Zdelo se je,
da jo je naša prisotnost razbremenila in tako
njej kot Lenini hčerki dala občutek gotovo-
sti in zavest o tem, da nista popolnoma sami.
O tem je govorila tudi hči, ko je v drugem
tednu delovanja kriznega tima prostovolj-
kam dejala: »Ker ste z mamo, se počutim
lažje, nič več nisem tako sama s tem, kar se
dogaja.«
Ob tem je bilo pomembno, da smo ohra-
nile odkrito pristranskost za Leni. Pomem-
bno je bilo, da hčerka in Lenina mama vesta,
da smo tu zaradi Leni in ne zaradi ene od
njiju. Včasih je hči rekla, da bi tudi »stara
mama potrebovala psihoterapijo«. V situaci-
jah, kjer so vključeni tudi svojci, se večkrat
zgodi, da hočejo imeti svojci osebe, ki so
prišle od zunaj, zase, ali pa poskušajo z njimi
sklepati zavezništvo proti osebi, ki je v krizi.
Na prvem sestanku smo skupaj z Leni
postavile 8 pravil in na njihovi podlagi
zasnovale začetno delovanje kriznega tima.
Poudarile smo, da so pravila spremenljiva,
če se bo izkazalo, da katero ni ustrezno:
1. Dežurstvo poteka 24 ur na dan.
2. Stanovanje se ne zapušča brez sprem-
stva članice kriznega tima.
3. Prepovedano je voziti avto.
4. Leni mora jemati tablete, ki jih pred-
piše zdravnica in ki jih sama po svojih
preteklih izkušnjah količinsko regulira.
5. Ne bo več telefonirala in na telefonske
klice se bo javljala ena od prostovoljk.
6. V času kriznega tima se ne bo družila
z moškimi in ženskami, ki lahko škodujejo
njenemu dobremu počutju.
7. Kuhala in jedla bo v svojem gospodinj-
stvu, ne bo hodila k mami, da bi preprečila
nove konflikte.
8. Porabila bo 2.000 tolarjev na dan.
Peto pravilo smo odpravile naslednjega
dne, saj se je Leni uprla in rekla, da »takega
režima« ne izdrži. Pripovedovala je o tem,
kako pomemben je zanjo telefon: »To je vse,
kar imam, če vas ni tu! Če mi vzamete
telefon, mi vzamete vse kontakte, ki jih
nujno rabim, ko sem sama.«
Pravilo je bilo slabo, ker je bilo nereali-
stično in ker je povzročalo neprestane spo-
re. Eden od ciljev kriznega tima pa je bil,
da se vzpostavi varno in nekonfliktno
vzdušje. Vztrajanje pri tem pravilu bi po-
menilo, da vzpostavljamo vedno nove
konflikte, ki lahko povečajo Lenino krizo.
Tanja Lamovec (1995) poudarja, da mora
krizni tim delovati tako, da ustvarja kar
najbolj varno in brezkonfliktno ozračje.
Revidiranje tega pravila je v naš odnos
vneslo novo dimenzijo enakovrednosti in
medsebojnega spoštovanja in zaupanja.
Čeprav je večino prostovoljk Leni poznala
in jim zaupala, so začetki dežuranja vnesli
strah in negotovost. Njena negotovost je
izbruhnila, ko je na drugem sestanku kriz-
nega tima hči začela govoriti o materi s
prostovoljkami, ko je Leni zapustila prostor.
Leni je reagirala s silovitim izbruhom
nemira in neprekinjenega, glasnega govor-
jenja. Zato smo postavile novo pravilo, da
se o vsem, kar zadeva Leni, o vseh naših
občutkih in dogodkih, pogovarjamo javno
in takrat, ko je navzoča tudi sama. Tako
izrečeno pravilo je pripomoglo k temu, da
je Leni vedela, da ne obstajajo vzporedne
realnosti, skriti dogovori, ki bi produciral
ekspertne špekulacije in ji odvzel nadzor
nad situacijo, v kateri se je znašla.
Včasih se je Lenina negotovost kazala
tako, da nas je podredila v vlogo tistih, ki
naj delamo stvari namesto nje. To ji je
omogočilo, da nam je bila nadrejena. Tanja
Lamovec (1995) poudarja, da je ljudem, ki
so v duševni krizi, skupno to, da se bojijo
izgubiti nadzor. Njeni poskusi, da ji streže-
mo, so bili po eni strani izraz potrebe po
tem, da bi kdo zanjo skrbel, in po drugi
strani potrebe po nadzoru. Včasih je bilo
težko razpoznati, kdaj je treba reči »ne« in
kdaj je tudi to del skrbi, ki jo potrebuje in
ki pelje iz duševnega trpljenja. Nekoč sem
ji rekla, naj skodelico, ki jo je imela v roki,
sama postavi na mizo, ne pa da jo podaja
meni. Spustila jo je iz rok, da je padla na tla
in se razbila. Potem je začela jokati in rekla,
da je nihče ne mara. Rekla sem, da jo imam
vseeno rada, tudi če nočem narediti vsega,
kar zahteva od mene. Opazila sem, da jo je
dogodek zelo vznemiril, sama pa sem bila
v tistem hipu jezna nanjo. Hotela sem jo
104
KRIZNI TIM KOT OBLIKA PREPREČEVANJA PSIHIATRIČNE HOSPITALIZACIJE
»učiti« O mejah. Nekaj dni pozneje sem še
bolj razumela, da je prava pomoč samo tista,
ki gre v korak s človekom, ki pomoč potre-
buje. Leni je v tistem hipu potrebovala zlasti
varnost, občutek, daje komu mar zanjo, do-
kaz, da zanjo skrbimo. V njeni krizi v tistem
hipu ni bilo prostora za učenje in spremi-
njanje, temveč ji je moje vztrajanje prineslo
le veliko vznemirjenje in nezaupanje. V
tistem obdobju je bila naša naloga, da ob
njej zdržimo. Čas je igral odločilno vlogo.
Nekega dne sem jo v času spremljanja
pripeljala k sebi domov. Na stolu je zagle-
dala mojo obleko, za katero je hotela, da jo
oblečem. Ker ni bila zlikana, sem zavrnila.
Leni pa se je ponudila, da jo zlika, če jo
potem oblečem. To je bilo obdobje, ko smo
se v času kriznega tima pogovarjale o tem,
da je pomembno, da se Leni zave tudi ljudi
okoli sebe, da začuti soodnosnost in pomen
vzajemne podpore. V resnici je bilo to
obdobje ob koncu drugega tedna najtežje;
članice smo bile izčrpane in zdelo se je, da
se nič ne premakne. Večina je imela obču-
tek, da je Leni tudi na nas prenesla načelo
konsumnosti in da nas je začela uporabljati
kot zamenljive predmete. Nekatere članice
tima so izjavile, da so se počutile kot njene
»služkinje«. Vsem se je zdelo pomembno,
da začnemo spodbujati Leni k opravljanju
vsakdanjih opravil, npr. pospravljanju in
kuhanju, kar bi omogočilo določeno stop-
njo »sinhronizacije telesa in misli«, ta pojem
(synchronization ob body and mind) je
uveljavil Podvoll kot temeljno načelo delo-
vanja projekta Windhorse. Taka sinhroniza-
cija pomeni izvajanje običajnih opravil, ki
človeka umestijo v vsakdanje, običajno
življenje, na simbolni ravni pa pomeni
»prizemljitev«, ki osebo, ki se bojuje in giblje
med različnimi svetovi, usmeri v konkretno
realnost vsakdanjega življenja.
Ko je Leni zlikala obleko, sem spontano
rekla: »Vidiš, ko te jaz potrebujem, ti skrbiš
zame in ko ti potrebuješ mene, jaz skrbim
zate.« Opazila sem, da je na to mojo pripom-
bo molčala. To je bil za Leni nenavaden
odziv. Čez nekaj dni, na naslednjem sestan-
ku kriznega tima, se je Leni spomnila na ta
dogodek, natančno ponovila moje besede
in članicam rekla, da je bilo to nekaj
najlepšega, kar je sHšala v zadnjem času.
Govorila je o tem, kako pomemben je ob-
čutek, da lahko tudi ona »kaj da«. Tako nas
je skupna pot pripeljala do vprašanja reci-
pročnosti, ki ga v okvirih socialnih služb in
institucij pogosto spregledamo. Mnogi upo-
rabniki in uporabnice trpijo občutek pri-
krajšanosti, ker so oropani »pravice« daja-
nja, ki je eden od načinov soodvisnosti med
ljudmi. Postavljeni so v sistem, ki je naper-
jen v to, da so pasivni sprejemalci, hvaležni
za tisto, kar dobijo. Omogočiti recipročnost
osebi, ki je v krizi, je eden od elementov
opolnomočenja in širitve prostora za občut-
ke lastne vrednosti.
S tem se je končalo najtežje obdobje
delovanja kriznega tima, ki je trajalo dva
tedna. Leni je bila po eni strani ponosna na
to, da smo ob njej in da smo zanjo priprav-
ljene organizirati krizni tim, po drugi strani
pa je bila polna hvaležnosti. Enkrat je eni
od prostovoljk rekla: »Veš, kakšni ljudje
prihajajo k meni, antropologinja, urednica
založbe, znanstvenice!«
Njen ponos in občutek lastne vrednoti
sta zrastla takrat, ko je izvedela, s čim se
ukvarjajo članice tima, ki jih je slabše po-
znala. Občutki lastne vrednosti so se torej
krepili ob druženju z ljudmi, ki zasedajo
v družbi pozitivno vrednotene socialne
vloge. Na to je opozoril v 60. letih že Wolf
Wolfensberger, ki se je v svojem konceptu
normalizacije usmeril na procese deval-
vacije, ki jih prinaša psihiatrična kariera.
Devalvacija sproži novo devalvacijo in tako
se začne negativna pot stigmatizacije.
Koncept valorizacije socialnih vlog naj bi
pretrgal tok devalvacije s tem, da bi različne
psihosocialne službe minimalizirale deval-
vacijske značilnosti in namesto tega krepile
socialno ideniteto uporabnikov in uporab-
nic. Socialno identiteto lahko uporabniki,
pri katerih se je že začel proces devalvacije,
pridobijo le tako, da so deležne človeškega
dostojanstva, da prevzamejo tista dela v dru-
žbi, ki so cenjena in pozitivno vrednotena,
in da se družijo z ljudmi, ki so nosilci
pozitivno vrednotenih družbenih vlog.
Najpogostejše devalvirane vloge ljudi s
psihiatričnimi diagnozami so vloge brez-
poselne osebe, osebe, ki je invalidsko upo-
kojena ali definirana kot opravilno nezmož-
na, vloga »velikega otroka«, vloga odvisne
105
DARJA ZAVIRŠEK
osebe v instituciji itn. Devalvirani posmez-
niki morajo ponovno postati enakovredni
člani različnih skupin ne-devalviranih
posameznikov (delovnih, izobraževalnih,
prostočasnih, političnih, kulturnih). Ponov-
ni vstop v družbo pa pomeni tudi možnost
za neposredno konfrontacijo s stereotipi
(duševni bolniki so nevarni, nori, škodijo
okolju, zavirajo proces) in s preteklim ne-
zavednim družbenim imaginarijem, ki te
stereotipe reproducira (duševni bolniki =
hudič, monstrum, spaka). Živeti v skupnosti
kljub duševni stiski in opravljati pozitivno
vrednotene družbene vloge daje možnost
za razveljavitev različnih stereotipov in
negativnih družbenih pdodob o ljudeh s
posebnimi potrebami.
Včasih je Leni rekla: »Kaj sem jaz Bogu
dobrega naredila, da sem z vami? Kako vam
bom vse to povrnila?«
V takih trenutkih smo ji povedale, da
dobi vsaka od nas nekaj zase, ko se dru-
žimo z njo in smo skupaj in jo podpiramo.
Učimo se, kako organizirati krizni tim za
druge ljudi v duševni krizi, lahko pričaku-
jemo vzajemno podporo, če bo v krizi
katera od nas, in uživamo v skupnem dru-
ženju in Leninem pripovedovanju zgodb.
Zavedale smo se njene potrebe, da bi
pomoč »vrnila«, da bi nam, kot trobriandski
domorodci v sistemu »dar-vrnjeni dar«, ki
jih je v 20. letih tako imenitno opisal Bro-
nislaw Malinowski (1979), vrnila večkratno
in boljše. Včasih se je ta recipročnost kazala
tako, da nas je povabila na pijačo, ali pa nas
je zasula z opisi tistega, kar je bilo v vsaki
od nas najboljše.
Zavedale pa smo se tudi nevarnosti, ki
jo prinaša občutek »hvaležnosti« v situacijah
neplačane pomoči. Hvaležnost je pogosto
ovira za to, da se človek zave svojih pravic.
Hvaležnost lahko prinese občutke krivde
ob pridobitvi tistega, kar drugim ljudem
samoumevno pripada; hvaležnost lahko
pripelje v odvisnost.
Nekateri ljudje, ki trpijo za različnimi
prizadetostmi, čutijo hvaležnost, če se ljudje
z njimi pogovarjajo spoštljivo, kot da si
morajo sami to samoumevno spoštovanje
šele zaslužiti.
Prvi teden je Leni želela obiskati svojo
psihiatrinjo. Zdelo se je, da se hoče prepri-
čati, ali jemlje pravo količino tablet in ali se
s kriznim timom strinja tudi zdravnica. Po
drugi strani pa se je zdelo, da se želi po-
hvaliti s spremljanjem, ki smo ji ga ponu-
dile. Psihiatrinja se je strinjala, da jemlje 25
kapljic (skupaj 5 mg) Haldola dvakrat na
dan. Nam pa se je zastavilo vprašanje, ali ni
krizni tim le olepšan kvazi-medicinski okvir
ravnanja z duševnim trpljenjem, če osebo,
ki trpi, spodbuja, da jemlje psihofarmake?
Ali niso tableti, ki jih oseba jemlje v doma-
čem okolju, podaljšanje psihiatične institu-
cije v domove in v skupnost, zato da ljudje
ostanejo prilagodljivi in nemoteči?
David Goldblatt (1995) poudarja, da
zgolj dejstvo, da je kdo psihotičen, še ne
pomeni, da moramo to psihozo nemudoma
ustaviti. Nekateri izmed preživelih, ki so
krizo doživljali v domačem okolju, so
poudarjali, da so občutili manj nasilja takrat,
ko so jih namesto s psihofarmaki v trenut-
kih intenzivnih čustvenih izbruhov umirili
tako, da jih je skupina ljudi, ki so jim zaupali
oklenila s svojimi telesi. Včasih so se z osebo
znašli na tleh, drugič so se bojevali v krogu.
To je bil eden od načinov, na katerega se je
oseba na simbolni način borila, da bi našla
pot ven iz psihotičnega stanja iibid.}. Tudi
projekt Windhorse je deloval po načelu
postopnega zmanjševanja rabe psihofar-
makov. Za Podvolla so bile priprave za
zmanjševanje psihoarmakov naslednje:
postopno zmanjševanje prvotne doze (10
odstotkov na teden), sprememba dietnega
sistema (makrobiotično čiščenje organiz-
ma z lahko netoksično hrano, kot je presna
zelenjava in polnovredne žitarice, gibanje
na zraku, umivanje telesa, čisto in urejeno
okolje, udobna oblačila) in nežno okolje
(Podvoll 1990: 230).
Tudi drugi teden je Leni obiskala svojo
psihiatrinjo. To je bil čas, ko je še vedno
zahtevala od osebe, ki jo je spremljala,
veliko energije. Hotela je, da jo neprestano
vozimo po njenih opravkih in poslušamo
njene zgodbe. Potrebno je bilo veliko
potrpežljivosti, da smo bile ob njej ta naj-
težji del v delovanju kriznega tima.
Morda se je za psihiatrinjo »bolezen« iz-
boljševala »prepočasi«, saj je povečala šte-
vilo kapljic nevroleptika na 40 (dvakrat na
dan po 10 mg). Čeprav se je Leni pogajala
106
KRIZNI TIM KOT OBLIKA PREPREČEVANJA PSIHIATRIČNE HOSPITALIZACIJE
za manjšo dozo zdravil in poudarjala, da se
po zaužitju tolikšne količine prestopa z
noge na nogo, spi in se slabo počuti, je
psihiatrinja vztrajala pri odločitvi.
Leni je bila vsa iz sebe. Prosila nas je, naj
ji dovolimo, da bo jemala samo 30 kapljic
dvakrat dnevno, in dejala: »S tableti me bo-
ste nafilale in me pustile samo, ko bom de-
presivna. Prav to isto hoče moja mama, da
sedim na vrtu brez besed in kadim, ona pa
hodi okoli mene in me sekira in kritizira.
Jaz pa nočem biti depresivna, nočem biti
sama! Ko sem depresivna, me vsi zapustijo.«
Take so bile njene izkušnje preteklih
hospitahzacij. Ko je prišla v bolnico, so jo
»nafilali« s tabletami, jo umirili in pustili
samo. Ko so jo umirili, ni bilo okoli nje
nikogar več. Odpustili so jo iz bolnice, iz
katere se je mirna in »ozdravljena« vrnila k
mami. V takih trenutkih je postala nezani-
miva za ljudi okoli nje. Ostala je sama. Zdelo
se je, da govori Leni tudi o tem, da potrebuje
energijo zato, da pridobi okoli sebe ljudi,
da ni sama. Z Leni smo se zato dogovorile,
da ne bo povečala doze psihofarmakov, saj
smo verjele, da ona najbolje ve, kako vpli-
vajo tablete na njeno telesno in psihično
počutje. V nas pa so se mešali občutki
zaupanja v Leni, strahu pred tem, da je doza
»vseeno premajhna« in vsesplošna negoto-
vost, saj se je prav takrat zdelo, da se »nič
ne premakne na bolje«. V resnici pa je Leni
za svojo krizo potrebovala svoj čas, ki je
zahteval dva tedna intenzivne podpore in
druženja in tri naslednje tedne podpore, ki
ni obsegala 24-urno dežurstvo.
Po desetih dneh smo se skupaj z Leni
odločile, da bo dežurstvo potekalo samo
čez dan, tretji teden pa smo dežurstvo skraj-
šali na 6 ur dnevno. Po petih tednih inten-
zivnega spremljanja je začela Leni živeti
svoje običajno življenje brez stalne podpo-
re. Edino, kar si je želela, je bilo, da jo vsak
dan pokliče po telefonu katera od članic
tima. Na zadnjem sestanku tima smo se
odločile, da se po počitnicah spet začnemo
dobivati vsak teden, da bi nadaljevale
proces, ki smo ga začele s kriznim timom.
Ta sklep je bil posledica 5. sestanka, kjer
je Leni ponovno izpostavila problem, ki ga
ima z mamo, saj jo mama »hoče videti kot
otroka«. Ena od članic ji je odgovorila, da
se ji zdi to razmerje vzajemno. Sama spre-
jema vlogo otroka, ker ji to daje posebno
ugodje, saj mama zanjo kuha, pere in lika.
Leni se je strinjala, da mora stopiti na pot
odraslosti in da ne more čakati, kdaj jo bo
mama zagledala v vlogi odrasle. Pogovarjale
smo se, kaj so dobre strani odraslosti in
katere slabe ter kakšne odgovornosti odras-
lost prinaša. Na velik list papirja smo naštele
prednosti in odgovornosti odraslosti. Odra-
slost pomeni vsakemu človeku nekaj dru-
gega. V njenem primeru je pomenila, da
prevzame odgovornost za vsakdanja opra-
vila, da nič več ne izgublja stvari, da si raz-
poredi denar skozi mesec, da ima pravico
obleči obleke, ki so ji všeč, da ima pravico
pripeljati v hišo kateregakoli moškega, ki
ga hoče, da se druži z ljudmi, s katerimi ji je
dobro, da zna biti tudi sama in da poskuša
sama prepoznati nastajajočo krizo in tako
prepreči hospitalizacijo. Sredi tega pogo-
vora je začela jokati in rekla: »Nihče me ne
mara, samo moj dedek me je imel rad!«
Narisale smo majhno deklico Leni, ki je
ves čas znotraj velike 52-letne Leni. Ta
odrasla ženska ima veliko več možnosti in
izbir, med katerimi se lahko v življenju
odloča. Lahko se odloči tudi za to, da bo
imela samo sebe zelo rada in da izbira zase
med dobrimi stvarmi.
Verjetno nam je Leni takrat povedala o
sebi veliko več, kot smo lahko razumele.
Zdelo se je, da je pokazala svojo ranjeno,
zapuščeno deklico Leni, ki hoče biti ljub-
ljena. Morda nam je pripovedovala o ne-
dokončanem žalovanju in o tem, zakaj po-
trebuje svojo norost. Vendar so ta vprašanja
presegala zmogljivosti kriznega tima in
namen, zaradi katerega je nastal.
Zato smo se osredotočile na majhne ko-
rake, s katerimi lahko postaja avtonomnejša
in sama odloča o sebi. Leni si je izbrala eno
najtežjih nalog, ko je rekla: »Do naslednjega
sestanka bom pozorna na to, kdaj me mama
hoče narediti za otroka in kako reagiram
jaz.«
To je bil odločilen sestanek kriznega
tima, ki je v sebi nosil zametke nečesa no-
vega. Od takrat naprej spremljanje ni bilo
več potrebno, ostale pa so trdne vezi med
Leni in članicami tima, ki so obljubljale, da
je začeti proces mogoče nadaljevati. Tudi
107
DARJA ZAVIRŠEK
Podvoll (1990) poudarja, da se v situaciji,
ko skupina ljudi po načelu »temeljne pozor-
nosti« stoji ob strani človeku v krizi, med
njimi pogosto ustvarijo prijateljska čustva,
ki prehajajo meje pomoči. Lahko se spreme-
nijo v neplačano prijateljstvo, v odnos
soodvisnosti in medsebojne podpore.
NOVE IZKUŠNJE V MODELU RECIPROČNOSTI
Proces delovanja kriznega tima je prinesel
številne pozitivne in negativne izkušnje.
Naše delovanje nas je utrdilo v prepričanju,
da je nežno,prijazno in spodbudno okolje
odločujoče za to, da oseba premaga du-
ševno stisko. Prakticiranje »temeljne pozor-
nosti« je pomenilo, da je Leni sinhronizirala
telo, mišljenje in vsakdnje okolje. Okolje, v
katerem je živela, je bilo do nje pogosto
omejujoče, celo sovražno. Njena posebnost
ni bila sprejeta, temveč vedno znova nega-
tivno vrednotena. Delovanje kriznega tima
je pomenilo razbremenitev svojcev, ki so
bili ob naši prisotnosti manj zaskrbljeni in
zato bolj odprti za Leni v njeni človeški
enkratnosti.
Dobile smo izkušnjo, koliko časa in oseb-
ne energije potrebujemo pri takem delu.
Negativna izkušnja je bila povezana z
š^njcmzavezanosti. Po prvem tednu, ko je
bila vsaka od nas soočena z dejstvom, da
tako delo zahteva veliko našega časa in ener-
gije, so tri članice tima izginile. Morale smo
jih nadomestiti z novimi prostovoljkami.
Zato je potrebna posebna zavezanost vsake
od prostovoljk, ki se odloči, da vstopi v tim.
Ena najpomembnješih izkušenj je bila,
da je za proces pomoči izjemno pomembna
odprtost za dogodke, kise bodo zgodili, ne
da bi vnaprej določili njihov potek. Največ
napak naredimo takrat, ko »pomagamo«
tako, da imamo v glavi modele, načrte in
pričakovanja. Delo kriznega tima je znova
dokazalo, da je naša naloga omogočiti
prostor, ki ga oseba potrebuje, da v dimen-
zijah svojega individualnega osebnega
časa določa hitrost sprememb in vrste
njenih vsebin. Maths Jesperson (1995) po-
udarja, da spremljevalec ali spremljevalka
ne smeta potegniti osebe, ki je v psihični
krizi, iz pragozda, temveč se morata tudi
sama podati vanj, da skupaj najdejo pot
skozi džunglo. Ko smo se organizirale kot
krizni tim, nismo vedele, kaj nam bo to delo
prineslo in kaj bomo na poti srečale. Vedele
smo le, da je naša odkrita, spoštljiva pod-
pora, ki jo dajemo človeku v duševni krizi,
pomemben steber, ob katerega se lahko
nasloni, preden naredi naslednji korak. Biti
ob njej, spoštovati njene pravice in jo
opogumljati je že samo po sebi zdravitelj-
sko. Tudi Podvoll (1990) poudarja kot
odločilno, da se osvobodimo naših upanj
in načrtov, ki se nanašajo na dobljeni re-
zultat, bodisi da načrtujemo uspešen izid
ali da v uspešnost početja ne verjamemo.
Pomembno je, da opustimo načrte in se
namesto tega osredotočimo na »temeljno
pozornost«, ki nas skupaj z osebo, ki trpi,
pelje enkrat korak naprej in drugič korak
nazaj.
Pomoč je torej vzajemni proces, je pra-
ksa recipročnosti, v kateri oba, človek, ki
daje podporo, in oseba, ki je v duševni stis-
ki, v dvosmernem procesu dajeta in dobiva-
ta. Leni in članice kriznega tima smo ostale
v trajni povezanosti in utrjujemo prijatelj-
sko navezanost, ki se je vzpostavila med
nami v času kriznega tima. : ^.
NAČELA DELOVANJA KRIZNIH TIMOV    ■
KOT IZZIV KULTURNO SPECIFIČNEMU
RAVNANJU Z DUŠEVNO STISKO
Načela delovanja kriznih timov po svetu in
pri nas dokazujejo, da obstajata dva tipa
kriznih timov: terapevtsko-refleksijski
krizni tim in akcijsko podporni krizni tim.
Prvi temelji na kontinuirani psihoterapevt-
ski pomoči osebi v duševni stiski, drugi pa
je osredotočen na podporo v času akutne
duševne krize, dokler kriza ne izzveni in lah-
ko človek ponovno zaživi običajno življenje.
Opisani primer je primer akcijsko
podpornega kriznega tima, ki ga sestavljajo
večinoma nestrokovnjaki in ne izvaja te-
rapevtske pomoči. Njegovo delo dokazuje,
da ni nujno, da je član kriznega tima stro-
kovnjak in da so osebne izkušnje preživlja-
nja podobnih kriz dober vir učenja za to,
kaj človek v taki situaciji potrebuje. Vsak
krizni tim potrebuje nekaj temeljnih načel
108
KRIZNI TIM KOT OBLIKA PREPREČEVANJA PSIHIATRIČNE HOSPITALIZACIJE
delovanja (Lamovec 1995), izmed katerih
naj poudarim naslednje:
1. Zadostno število ljudi, ki si med seboj
porazdelijo odgovornosti in vloge.
2. Pritegnitev ljudi, ki jim človek v krizi
zaupa, jih ima rad in so med seboj čim bolj
različni. Ena oseba prevzame vlogo koordi-
natorja, ki skrbi za okvire delovanja krizne-
ga tima.
3. Upoštevanje pomena osebnega časa
in izogibanje nestrpnosti: nekateri ljudje
potrebujejo dalj časa, da pridejo iz krize.
4. Bivanje ob drugem, dajanje občutka
sprejemanja, ki se lahko kaže v molku ali v
pogovoru.
5. Ustvarjanje varnega, mirnega, spošt-
ljivega, nekonf liktnega vzdušja.
6. Dajanje podpore po načelu temeljne
pozornosti, da se v človeku okrepi občutek
samospoštovanja in zavedanje sebe.
7. Ena oseba znotraj kriznega tima mora
biti v vlogi zagovornice in mora varovati
pravice osebe po načelu zavestne pristran-
skosti.
6. Spodbujanje osebe, da živi običajno
življenje in da opravlja vsakdanja opravila.
7. Če gre za dolgotrajne uporabnike psi-
hiatričnih bolnic, ima veliko vlogo media-
torstvo med osebo v krizi in psihiatrinjo.
Človekove občasne želje, da bi iz običajnega
sveta za hip »izginil« za zidovi bolnice, je
treba spoštovati in ne tabuizirati. Praviloma
so potrebni dogovori v zvezi z medika-
lizacijo.
8. Oseba v krizi mora ohraniti nadzor
nad svojim življenjem in nad odločitvami
kriznega tima.
9. Pomembno vlogo ima medsebojno
izmenjevanje izkušenj in čustev med člani
in članicami kriznega tima in med kriznim
timom in osebo, ki je v krizi.
10. Spodbujati druženje in skrbeti za to,
da okolje sprejme človeka v krizi, čeprav je
za večino ljudi moteč.
Iz kulturno specifične perspektive je de-
lo kriznih timov radikalno, saj sta v Evropi
in ZDA najbolj kulturno sprejemljiva od-
govora na hudo duševno krizo segregacija
in medikalizacija. Kulturno sprejemljiv
odgovor na krizo je odstranitev osebe iz
običajnega življenja, »zavarovanje« osebe
pred njo samo in uporaba široke palete
psihofarmakoloških zdravil, ki naj zadušijo
duševno trpljenje. Načela, ki jih vpeljujeta
oba tipa kriznih timov, so potemtakem
neobičajna. Delo v akcijsko podpornem
tipu kriznega tima je bolj kot zahodnim kon-
ceptom pomoči ljudem podoben tradicio-
nalnim neevropskim oblikam pomoči. Gre
za tip pomoči, v katero je vpletena skupnost
in človek ni izločen iz nje, temveč dobi v
času svoje krize v skupnosti poseben status.
Prav tako neobičajen je drugi tip kriznih
timov, ki sem ga poimenovala terapevtsko-
refleksijski in ga sestavljajo večinoma stro-
kovnjaki. Take krizne time, ki izhajajo nepo-
sredno iz tradicije Windhorse, sestavlja in-
tenzivna psihoterapija (3-5 krat tedensko),
kar ni tipičen način pomoči ljudem v hudih
duševnih stiskah. Oseba v krizi lahko — tako
kot v akcijsko podpornem modelu — pre-
življa krizo na svojem domu ali v kakšnem
drugem varnem in mirnem prostoru. Poleg
že omenjenih načel delovanja kriznega tima
so za terapevtsko-refleksijski tip pomem-
bna še naslednja:
1. Člani in članice tima izhajajo iz hipo-
teze, da se ljudem z duševno motnjo njihova
duševna kriza še poglobi, če živijo v okolju,
kjer so drugi ljudje z duševnimi motnjami.
2. Zagovorniki modela Windhorse pou-
darjajo, da ljudje, ki pomagajo, ne morejo
ustvarjati mirnega, varnega in kreativnega
vzdušja in ne morejo delovati po načelih
tmeljne pozornosti, če sami ne živijo po teh
načelih. Zato je ta model dvojni izziv: če
hočemo narediti kaj za drugega, moramo
to najprej narediti sami zase.
3. Poleg sinhronizacije telesa in čustve-
nega sveta ima pomembno vlogo tudi du-
hovna raven človeškega doživljanja (medita-
cija, mohtev, duhovni obredi, homeopatska
medicina, akupresura, relaksacija).
Tretji izziv kulturno vajenim obrazcem
pomoči je interdisciplinarnost, ki je zlasti
nujna za ljudi z izkušnjo bivanja v psihia-
trični bolnici in dolgotrajnega uživanja
zdravil. Interdisciplinarnost pomeni zlasti
sodelovanje medicinskih in socialnih strok.
Pomeni sodelovanje med socialnimi delav-
kami, zdravnicami, medicinskimi sestrami
in psihiatrinjami in sodelovanje drugih
skrbstvenih poklicev med seboj in s prosto-
voljci. To sodelovanje je pomembno vsaj iz
109
DARJA ZAVIRŠEK
treh razlogov. Prvič, človek dobi pomoč, ki
jo potrebuje in želi (zdravila, pogovor s
psihiatrinjo, pomoč v primeru gripe ipd.).
Drugič, interdisciplinarnost krepi spoštova-
nje med strokami, ki so v zgodovini zasedale
neenak položaj. Tretjič, zaradi dominant-
nega medicinskega modela pri obravnava-
nju duševnih motenj mora biti članica
kriznega tima pogosto v vlogi zagovornice
človeka, ki krize ne želi preživljati v bolnici,
čeprav potrebuje od nje določene usluge
(glej zgodbo o Leni).
V slovenskem prostoru imamo izkušnje
z akcijsko podpornimi kriznimi timi, nima-
mo pa še izkušenj s terapevtsko-refleksij-
skimi. Če hočemo povečevati možnost iz-
bire za uporabnike in uporabnice psiho-
socialnih služb, potrebujemo tudi na po-
dročju kriznih timov različne modele in
različne vrste pomoči. Skupna točka obeh
je nasprotovanje segregacijskim oblikam
pomoči, ki so se v zgodovini izkazale ne le
neučinkovite, temveč na daljši rok tudi
škodljive.
-.,;/..;■'     Literatura        ;   . .    .
V. Bennet,W.Rippere (1985), Wt)MW<^erfi/e«/er5. London: BasiIBlackwell.     ,
D., A. & T. Brandon (1995), Advocacy: Poiver to People ivith Disabilities. London: Venture.     -
E. GoFFMAN (1987), ^sy/Mm5. London: Peregrine. , ^
— (1982), Interaction Ritual. London: Peregrine.
M. Jesperson (1995), Die Befreiung von der psychiatrischen Diagnostik durch Selbsthilfe. V: T.
BocK, D. BucK, J. Gross, E. Mass, E. Sorel, E. Wolpert (ur.),Abschied von Babylon: Verstaendigung
ueber Grenzen in der Psychiatrie. Bonn: Psychiatrie Verlag (195-200).
H. Kaufmann (1996), Das Windhorse-ModelI der Bewaeltigung psychotischer Krisen. V: R. Hutterer-
Krisch (ur.), Psychoterapie mitpsychotischen Menschen. Wien: Springer Verlag.
T. Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.       J
B. Malinowski (1979), Argonauti zapadnog Pacifika. Beograd: Prosveta. *
I. Menzies Lyth (1988), Containing anxiety in Institutions. London: FAB.
A. Mullender, d. Ward (1991), Self-Directed Grouptvork: Users take Action for Empomerment.
London: Whiting & Birch.
E. M. Podvoll (1990), The Seduction ofMadness: Revolutionary Insights into the World ofPsychosis
and a Compassionate Approach toRecovery atHome. USA: Harper CoUins.
P. Rack (1991), Race, Culture, and Mental Disorder. London: Tavistock/Routledge.
M. Urek (1995), Raziskovanje psihiatričnega oddelka Psihiatrične bolnice Polje. V: V. Flaker et. al.
Načrtovanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi stiskami na področju Republike Slovenije. Raziskovalno poročilo (VŠSD,
MDDSZ).
110
Vesna Švab
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA
OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
poročilo o raziskavi
OPREDELITEV PROBLEMA
4 leta po tem, ko smo začeli ustanavljati
skupnostne službe in organizirati skupno-
stno podporno mrežo na področju mesta
Ljubljane, so se na področju rehabilitacije
uporabnikov psihiatričnih služb zgodile
pomembne spremembe.
V organizacijo zunajbolničničnih služb
poleg psihiatričnega dispanzerja vstopajo
nekatere nevladne organizacije. Razvijajo
se zaposlitveni projekti, stanovanjske skup-
nosti, dnevni centri, skupine za samopo-
moč, zagovorništvo in številni izobraževalni
programi, zlasti v obliki seminarjev in
delavnic, ki že očitno vplivajo na boljšo
osveščenost in znanje o duševnih motnjah
in posledicah, ki jih spremljajo. Nosilke tega
dela so torej civilne organizacije, ki pa za-
radi pomanjkljive podpore in še nejasnega
družbenega in političnega položaja nimajo
možnosti za dejansko spremembo stanja na
tem področju. Gre torej za številne pobude,
ki pa so nepovezane, niso nepretrgane in
ne rešujejo perečih problemov varovanja
zdravja uporabnikov služb za duševno
zdravje na sistemski način.
Nosilec skrbi za to skupino prebivalstva
je psihiatrična zdravstvena služba. Bolniš-
nična psihiatrija je pri nas dobro razvita.
Lahko bi rekli, da je bila v Sloveniji prav
psihiatrija tista, ki je bila nosilec deinstitu-
cionalizacije, saj je po uvedbi nevroleptič-
nih zdravil naglo zmanjševala število bolniš-
ničnih postelj (danes imamo 0,8 postelje na
1000 prebivalcev) in dolžina hospitalizacije
(povprečna ležalna doba je manj kot 50
dni), ki sta sedaj na zahodnoevropski ravni
ali celo pod njo. Število osebja v psihiatrič-
nih bolnišnicah je sicer v primerjavi s so-
matsko medicino nizko, vendar pa je glede
na normative v tujih psihiatričnih bolnicah
kar zavidljivo (1 socialni delavec na 50 do
100 pacientov, 1 delovni terapevt na 20 do
30 pacientov). Psihiatrija je že v 70. letih
pri nas ustanavljala rehabilitacijske službe
za uporabnike: invalidske delavnice, dnevni
in nočni oddelek, ki sta bila namenjena
zlasti rehabiUtaciji oseb s psihiatričnimi
motnjami, delovno kolonijo na kmetih in
družinsko oskrbo — to je način nepretrgane
zdravstvene pomoči na domovih uporab-
nikov, v njihovih skrbniških družinah.
Žal se v zaostrenih ekonomskih raz-
merah te oblike skrbi naglo zmanjšujejo.
Zavarovalnica ne podpira rehabilitacijskih
programov, temveč samo medicinsko zdra-
vljenje v akutnih fazah bolezni in to kljub
temu, da psihiatrična stroka priznava in
trdi, da je stalna vzdrževalna nevroleptična
terapija do 80% preprečuje ponovitev bole-
zni ali vsaj ublažitev njenega ponovnega
zamaha ob učinkoviti psihoterapevtski in
socialni podpori (Darovec 1992: 7).
UVOD
Globoke duševne motnje uspešno zdra-
vimo z zdravili, zlasti v akutni fazi bolezni,
in so danes široko sprejeta oblika zdrav-
ljenja psihoz. Kljub njihovi učinkovitosti
zlasti v zgodnjih obdobjih bolezni pa je
jasno, da lahko najboljše uspehe dosegamo
z sestavljenimi terapevtskimi tehnikami, ki
upoštevajo tudi psihoterapevtske in so-
cioterapevtske, torej celostne pristope
(Faloon, Libermann 1983: 534-54).
111
VESNA ŠVAB
Rehabilitacija naj bi se začela že ob spre-
jemu v bolnišnico, zlasti v obliki zagotav-
ljanja varnega in spodbujajočega okolja s
tako imenovano miljejsko terapijo, ki je do-
kazano uspešna pri hitrejšem premagovaju
kriznih obdobij (Gunderson 1983).
K bolnišničnem zdravljenju nedvomno
sodi tudi delo z družinami bolnikov in je
zelo učinkovito pri zmanjševanju čustvenih
napetosti, ki se pojavijo v obdobjih kriz, saj ^■
te ne prizadenejo le bolnikov, temveč
močno vplivajo na vso družino.
Pozneje, ko je akutna faza bolezni mimo,
so potrebni za uspešno zdravljenje tudi do-
datni pristopi, in to je obdobje, ko postane
odnos med zdravljenjem in rehabilitacijo
povraten. Rehabilitacija je odvisna od zdrav-
ljenja in zdravljenje od rehabilitacije. Na
primer:
Če so rehabilitacijska prizadevanja neus-
pešna ali jih sploh ni, se posameznik po
odpustu ali še pred njim (izhodi ob koncih
tednov) vrača v enake stresne življenjske
okoliščine, ki so sprožile njegovo duševno
motnjo. Tudi če prejema vzdrževalno
terapijo z zdravili, ga bo ta premalo zaščitila
pred stresom, zato se bo ponovno psiho-
tično zlomil.
Z druge strani pa je problem ta: če
posameznik kljub temu, da so njegove
življenjske okoliščine težke ali da so se šele
začele izboljševati ali da šele postopoma
krepi svoje obrambne sposobnosti, prene-
ha jemati vzdrževalno terapijo z zdravili,
ima veliko možnosti, da ponovno zboli, kar
zaustavi proces rehabilitacije. Okolje, ki
generira stres, lahko povzroči zlom občut-
ljivega posameznika, in zdravila so eden
izmed zaščitnih dejavnikov, ki zmanjšujejo
vpliv stresa.
Povezava med vsemi udeleženci v proce-
su zdravljenja in rehabilitacije je zaradi
opisanih razlogov očitno nujna. Medseboj-
na povezanost obeh procesov je lahko
življenjskega pomena za uporabnika in za
njegove bližnje.
Da bi te povezave čim bolj okrepili, na
nekaterih področjih pa (žal) šele vzpo-
stavili, smo leta 1992 oblikovali Program
skupnostne skrbi za osebe s psihozo (Švab
1996).
SKUPNOSTMA(DRUŽBENA)SKRB
Nekateri zavzeti prostovoljci so začeli delati
z uporabniki psihiatrije na njihovem domu
ob podpori strokovnjakov iz psihiatrične in
socialne stroke. Prostovoljno so jih obisko-
vali in poskušali pomagati pri razreševanju
njihovih vsakdanjih težav. V začetku so
lahko zaradi majhnega števila uporabnikov
usmerjali tudi v psihoterapevtsko svetova-
nje k za to usposobljenim strokovnjakom,
vsi uporabniki pa so bili tudi psihiatrično
vodeni. Uspehi so bili dobri, kar smo
potrdili s pilotsko raziskavo o socialnem
delovanju, kliničnem stanju in delovni
uspešnosti nekaterih vključenih. Začetni
uspehi so navduševali, uporabniki so bili
zadovoljni in mi, ki smo poskušali izvajati
ustrezno pomoč, verjetno še bolj. Nastalo
je društvo ŠENT, ki je poskušalo reševati
vsakdanje, zemeljske težave ljudi, ki so se
vrnili iz bolnišnice. ŠENT naj bi bil nosilec
skupnostne (družbene)skrbi.
Družbena skrb je sistem služb, priprav-
ljen za definirano populacijo, ki naj z multi-
disciplinarnim timskim delom omogočijo
zgodnjo diagnozo, takojšnje zdravljenje,
kontinuiteto skrbi in socialno podporo
(Social Services Commitee 1985).
Raziskave kažejo, da je skrb za osebe s
psihozo v skupnosti uspešna (Griffiths
1988), povrhu pa tudi klinično, socialno in
ekonomsko učinkovita, ter da jo uporabniki
cenijo bistveno bolj kot samo bolnišnično
zdravljenje (Leff 1993: 526-33).
Pomoč pri reševanju vsakdanjih težav je
za uporabnike pogosto veliko bolj dobro-
došla kot pomoč z zdravili in celo bolj kot
zelo sofisticirani psihoterapevtski pristopi
(Švab 1996), zato je bil temelj našega dela
pragmatičen pristop. Ukvarjali smo se s
težavami pri bivanju, pomanjkanjem denar-
ja, nezaposlenostjo in posledično brezvolj-
nostjo, osamljenostjo, neurejenimi doma-
čimi odnosi, poskušali smo nadomestiti
pomanjkljivo podporo v domačem okolju,
povečevati motivacijo, zadovoljiti potrebe
po izobraževanju in skušali omogočiti čim
daljše bivanje zunaj bolnišnice.
V društvu smo z uporabniki, njihovimi
svojci in strokovnimi sodelavci oblikovali
posameznikom prilagojene rehabilitacijske
112
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
programe. Skratka, delali smo »organizacijo
skrbi«.
organizacija skrbi
je Strategija za razdeljevanje in povezovanje
različnih oblik skrbi v dobro njihovega
uporabnika. Ko govorimo o posamezniku,
je to povezava med različnimi potrebnimi
službami (za zaposlitev, svetovanje itn.). Ko
govorimo o projektih, je organizacija skrbi
metoda organizacije razdelitve uslug de-
finirani skupini uporabnikov. Ko govorimo
o programski ravni, pa je organizacija skrbi
pristop, ki omogoča zagotavljanje uslug na
podlagi potreb (Thornicroft 1992: 25).
Začeli smo z organizacijo skrbi za posa-
meznike. Organizatorji skrbi so bili v ŠENT-
u socialni delavci in delavke, nekatere med
njimi z dobrodošlo medicinsko izobrazbo.
Rehabilitacijske načrte smo sprejemali v
delovni skupini, vedno skupaj z uporabniki,
in jih prilagajali, kadarkoli je prišlo do spre-
membe okoliščin, zmožnosti, nezmožnosti
in podobno.
Ukvarjali smo se zlasti z vsakdanjimi te-
žavami (kako priti do denarja, primernega
bivališča, zaposlitve, izobrazbe, z učenjem
življenjskih spretnosti, s spodbujanjem k
večji dejavnosti, s podporo družinam) in
poskušali pomagati uporabnikom, da bi se
lahko izognili hospitalizacijam. Včasih smo
se na začetku zmotili, največkrat smo pre-
cenili svoje in uporabnikove sposobnosti,
včasih smo se zaleteli z hitrimi ukrepi in
naredili kakšno škodo, zlasti v družinskih
odnosih, in jo potem poskusili popraviti.
Dejansko je šlo za občutljivo prilagajanje
nastajajočih služb potrebam naših klientov
in tudi njihovo prilagajanje novim izzivom.
Doživeli smo dva samomora in se poskušali
tudi iz teh učiti o svojih napakah.
Na projektno in programsko raven se
nam ni posrečilo prestopiti, za program
organizacije skrbi nismo dobili finančnih
sredstev, kar je seveda onemogočilo kakr-
šnokoli načrtovanje vnaprej.
Organizacija skrbi je zahtevno delo, ki
ga človek ne bi smel opravljati sam, zato so
v ŠENTu v delovno obveznost vključili tudi
obvezno izobraževanje osebja.
izobraževanje
je potekalo v obliki rednih supervizij.
Njihovi poglavitni nameni so bili:
razbremenjevati in podpirati osebje v
številnih krizah, ki so nastopale v čustveno
zahtevnih odnosih z uporabniki,
• prepoznavati škodljive obrambne me-
hanizme osebja,
• utrjevati etična načela dela, zlasti ena-
kopravno sodelovanje, pravico uporab-
nikov do odločitve in varovanja podatkov,
ter
• razreševati napetosti in konflikte med
osebjem.
Med pogovori o delu s posameznimi
uporabniki smo predelovali tudi načine
svetovalnega dela, ki so pri delu z psiho-
tično občutljivimi ljudmi drugačni kot pri
običajnem svetovanju.
Sestanki delovne skupine za uskladitev
rehabilitacijskih načrtov so imeli ob uskla-
jevanju mnenj, učenju od strokovnjakov
(socialnih delavcev, psihiatrov, patronažnih
medicinskih sester), uporabnikov in njiho-
vih svojcev tudi pomembno izobraževalno
vrednost. Učili smo se gledati z druge stra-
ni, upoštevati mnenje skupine in večkrat o
lastni nemoči.
V 1996 letu smo prvič imeli 5-dnevni
izobraževalni program za osebje v ŠENTu
in nekatere zunanje sodelavce. Teme izo-
braževanja so bile: duševno zdravje in
duševna bolezen (osnove psihopatologije),
osnove skupinske dinamike, samoorgani-
zacija in samopomoč, pravice uporabnikov
služb za duševno zdravje in organizacija
skrbi.
Kljub začetniškim napakam, občasni ne-
usklajenosti vodij programa in pomanjka-
nju izkušenj so udeleženci program ocenili
kot potreben in uspešen.
časopis in publikacije
priključujem k izobraževanju, ker omogo-
čajo širitev izobraževalnega in informa-
cijskega procesa med uporabnike, svojce,
skrbnike in javnost. Če želimo doseči de-
janske spremembe v kvaliteti skrbi za upo-
rabnike psihiatričnih služb, je pomembno.
113
VESNA ŠVAB
da O problematiki pišemo in govorimo ter
tako povečujemo pritisk na obstoječe
sisteme, ki o tej organizaciji odločajo.
Mesečno smo izdajali časopis, ki širi krog
bralcev, in izdali smo dve informativni in
izobraževalni publikaciji: Shizofrenija -
informacija za družine (WHO 1992) in
Duševna bolezen v skupnosti (Švab 1996).
vodenje
Vodenje ŠENT-a je težavna naloga. Majhno,
komaj oblikovano društvo zanesenih posa-
meznikov hitro raste, službe se razraščajo
nad svoje dejanske možnosti, finančna
sredstva so skromna, pritisk potreb pa je
skoraj nevzdržen. Zahteve osebja in uporab-
nikov si velikokrat naprotujejo, hkrati
izražajo željo po samostojnosti in odvis-
nosti. Odgovornost je velika in strah pred
napakami, ki so lahko usodne, sproža veliko
tesnobe.
V takih razmerah je treba sestavljati pod-
poro in avtoritarno vodenje k osnovnim
ciljem društva. Delo osebja je podprto in
hkrati nadzorovano.
ŠENT živi in raste, čeprav z minimalnimi
finančnimi sredstvi. Količina narejenega je
glede na vloženo presenetljivo visoka.
pomaga k vrnitvi samozaupanja, to pa je
temelj nadalne rehabilitacije. Prednostni
pomen zaposlovanja potrjujejo tudi razi-
skave (Lovšin 1985).
dnevni center ■{
in socialni klub prevzemata vse več dejav-
nosti, ki so opisane kot pomoč pri vračanju
v običajno življenje. Za številne uporabnike,
ki so brez zaposlitve, sta kar življenjsko
okolje, ki omogoča boljšo kvaliteto življenja
in širitev socialne mreže. Prostočasovne
dejavnosti, kuhanje, učenje vsakdanjih
spretnosti, tečaji jezikov in izraznega plesa
so naleteli na dober odziv. Težave so še pri
zaposlitvenih dejavnostih in premagovanju
brezdelja in umika, ki je značilen za ljudi z
izkušnjo psihiatrične hospitalizacije in
psihotičnih znakov bolezni. Značilnost
socialnega kluba je prepoved alkohola in
drugih drog, ki je po mnenju uporabnikov
upravičena, ker izboljša varnost v medoseb-
nih odnosih in omogoča nepretrgane
dejavnosti.
Ker tudi dnevni center vodijo ljudje, ki
so globoko motivirani za svoje delo, verja-
memo, da se bo dejavnost širila.
službe i
V ŠENTu smo zaradi očitnega pomanjkanja
začeli delati na področju zaposlovanja.
Majhna šiviljska delavnica, ki jo je podprl
Zavod za zaposlovanje, je postala pravi
fenomen opogumljanja. Čeprav je le ena
izmed uporabnic, ki so se usposabljale,
postala šivilja, je bila vključitev v prilagojen
delovni proces pomembna tudi za vse
ostale: za pridobivanje delovnih navad, po-
večevanje samozaupanja, izboljšanje moto-
ričnih spretnosti, pridobivanje lastnega
denarja, druženja in dela v skupini, prilaga-
janja in učenja komunikacije. V majhni
pilotski študiji, ki smo jo opravili z vprašal-
nikom Zavoda za zaposlovanje, smo doka-
zali izredne napredke v delazmožnosti pri
nekaj uporabnicah. Tudi danes se zdi, da je
prav plačana zaposlitev tista, ki najbolj
stanovanjske skupnosti •
Številne težave, povezane z iskanjem
ustreznega bivališča, smo reševali z organi-
zacijo bivanja v stanovanjskih skupnostih.
Najemali smo cenena stanovanja, ker je pra-
viloma finančni položaj naših uporabnikov
slab. Poskušali smo dobiti neprofitna
najemniška in socialna stanovanja, kar pa
se nam do danes še ni posrečilo. Trudili
smo se za nepretrgano podporo in pomoč
pri učenju vsakdanjih spretnosti: kuhanja,
pospravljanja in predvsem ravnanja z
denarjem. Prva stanovanjska skupnost je
razpadla, ker so se uporabnice osamo-
svojile, prav tako je razpadla tudi druga, in
ta razpad ima gotovo dobre strani, saj je
uporabnica, ki je ostala v njej, samostojna
in zadovoljna s takim načinom življenja.
Ohranila se je tretja, ki potrebuje dokaj
visoko stopnjo podpore osebja, a zlasti zato,
114
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
ker imajo njeni uporabniki zelo malo sred-
stev za življenje, to pa neprestano generira
veliko stresa. Pred dnevi je ustanovljena
tudi četrta. Reševanje bivanjskih težav je
program, ki ga odločno podpira tudi
Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve.
zagovorništvo
V zadnjem času je v ŠENT vključen pravnik,
sodelavec, ki pomaga s svetovanjem pri
razreševanju pravnih težav.
skupini za samopomoč
Ena taka skupina deluje že od začetka,
druga je ustanovljena pred kratkim. Načela
so medsebojna podpora, praktična pomoč,
druženje. Nekateri uporabniki v skupini
opisujejo svoje načine obvladovanja kriznih
stanj: nekateri z uporabo zdravil po posvetu
s psihiatrom, nekateri si znajo količino
zdravil uravnavati sami, opisujejo metode
samoopazovanja, samokontrole in samo-
discipline in prepoznavanja zgodnjih
znakov krize, drugi si pomagajo z natančno
razporeditvijo dnevnih zaposlitev ali se
redno in intenzivno ukvarjajo s športom,
pogovarjajo se o razreševanju vsakdanjih
težav in podobno.
skupina svojcev
Sprva jo je vodila psihiatrinja, zdaj deluje
kot skupina za samopomoč po načelih,
opisanih v literaturi (Kovač, Švab 1995:143-
7). Izkušnje kažejo, da skupina prispeva k
zmanjševanju čustvenih obremenitev svoj-
cev in posredno uporabnikov.
Tudi tukaj so nas vsaj v začetku vodila
pragmatična načela: svojcem smo verjeli, da
so v stiski, jih poslušaH, jim poskušali po-
magati in jih podpirati, zlasti pa dati dovolj
informacij o bolezni, zdravljenju, zdravilih
in možnostih za rehabilitacijo. Potem ko je
psihiatrinja izstopila iz skupine, so vsaj
nekateri svojci poleg podpore in razbre-
menitve želeli pridobiti tudi možnosti
vplivanja na načrtovanje in organizacijo
skupnostne skrbi.
RAZISKAVA
Pri načrtovanju programa skupnostne skrbi
in pri načrtovanju raziskave smo se opirali
na tuja raziskovalna dognanja. Številne
ponovljene študije so dokazale, da je
organizacija skrbi prilagojena naravneim
okoljem uspešna (Griffiths 1988). Raziska-
va o uspehu skupnostne skrbi za dolgotraj-
ne uporabnike psihiatričnih služb, ki so bili
odpuščeni iz dveh londonskih bolnišnic, je
pokazala, da uporabniki ocenjujejo svoje
življenje kot bolj svobodno, da raje živijo v
skupnosti kot v bolnišnici in da so navezali
nekaj socialnih stikov (Muijen, Marks,
Connoly, Audini 1992:749-54). Celodnevna
skrb v skupnosti, ki je dostopna sedem dni
tedensko, ima klinične, socialne in ekonom-
ske prednosti pred bolnišnično.
Pregled zadovoljstva uporabnikov s
skupnostno skrbjo v Britaniji kaže, da so
uporabniki z njo bolj zadovoljni kot z
bolnišnično skrbjo, čeprav je dialektični
proces vrnitve v skupnost pravzaprav šele
na začetku (Lamovec 1996: 198).
Ker smo službe šele ustanavljali in smo
to skušali delati na podlagi potreb, smo se
odločili, da bomo najprej poskušali ugoto-
viti, kakšne so potrebe uporabnikov naših
služb, in šele potem ugotavljati, kako so
zadovoljene. Tako smo se lotili dela z vpra-
šalnikom o potrebah in čez 6 mesecev oce-
nili njihovo zadovoljitev.
Pričujoča raziskava je tako evalvacija
prvega obdobja delovanja Slovenskega
združenja za duševno zdravje ŠENT, ki se
ukvarja z rehabilitacijo uporabnikov psihia-
tričnih služb.
metodologija
Problem smo osvetljevali z naslednjo me-
todologijo:
115
VESNA ŠVAB
OPIS RAZISKOVALNEGA VZORCA
1. Diagnoza (kriteriji DSM-IIIR):
shizofrenija in shizoafektivna psihoza
bipolarne psihoze in velika depresija
paranoidna psihoza
2. Trajanje
vsaj eno leto po začetku bolezni
3. Zmanjšane sposobnosti
Dovolj zmanjšana sposobnost, da resno
zmanjšuje funkcioniranje na najmanj enem
od naštetih področij: 4
• zaposlitev
• družinske odgovornosti
• bivanje (stanovanje).
Skupini sta torej šteli po 20 bolnikov.
Prva skupina, ki je bila opazovana, je bila
izbrana med uporabniki, ki so bili najmanj
šest mesecev vključeni v njim prilagojen
rehabilitacijski program.
HIPOTEZA /
Predvidevali smo, da so potrebe uporab-
nikov skupnostnih služb, ki smo jih ocen-
jevali v raziskavi, v času šestih mesecev
zadovoljene bolje kot potrebe v kontrolni
skupini, ki v skupnostne službe ni bila
vključena.
IM      identifikacija potreb
in začetna evalvacija služb
Uporabljali smo vprašalnik Cambervv^ell
Assessment of Need (CAN), ki je prirejen
našim razmeram. To je priznan vprašalnik
raziskovalne skupine Psychiatric Research
Instrument Service Measurement (PRISM)
z londonskega Psihiatričnega inštituta.
Vprašalnik, ki vsebuje 22 vprašanj, spra-
šuje o težavah pri zadovoljevanju potreb na
naslednjih področjih: stanovanje, hrana,
gospodinjske spretnosti (skrb za gospodinj-
stvo), skrb zase (osnovna higiena in ureje-
nost), zaposlitev in dnevne dejavnosti, tele-
sno zdravje, psihotični simptomi, informi-
ranost o stanju in zdravljenju, psihološka
stiska (tesnoba, žalost, skrb), osebna var-
nost (kako velika je nevarnost samomora),
varnost za druge (kako velika je nevarnost
poškodbe drugih), alkohol (ali so težave z
odvisnostjo od alkohola), droge (ali so
težave z odvisnostjo od drog), družba,
zasebni odnosi, seksualno izražanje, skrb za
otroke, osnovna izobrazba (branje, pisanje,
računanje), telefon (dostop do telefona),
prevoz (dostop do javnih prevoznih sred-
stev), denar, ugodnosti.
Podatki so bili zbrani s pomočjo opisa-
nega vprašalnika z ustnim anketiranjem.
116
V raziskavo smo vključili skupino 20
oseb, ki so se iz različnih razlogov vključile
v skupnostne službe (ŠENT). Vsaka vklju-
čena oseba je imela svojega organizatorja
skrbi.
V ŠENT so se vključili uporabniki, ki so
dobili informacije o nastajojočih službah in
so ocenili, da bi jim te službe koristile. Ne-
kateri so dobili informacije na psihiatričnih
oddelkih od bolj obveščeni ali bolj zavzetih
psihiatrov ali medicinskih sester, drugi na
centrih za socialno delo in tretje so v ŠENT
usmerili svojci, ki so preko medijev ali
drugače prišli do informacij. Od začetka je
bilo jasno, da so potrebe po vključitvi v
skupnostne oblike skrbi veliko večje od
zmožnosti nastajajočih služb. Kriterij za
sprejem je bila pravzaprav dovolj dobra
informiranost uporabnikov, ki pa ni bila
odvisna od njihovih sposobnosti, klinič-
nega stanja in podobno, temveč bolj od
tega, da so bili ob pravem času na pravem
mestu.
Sprva smo želeli v raziskavo in v ŠENT
vključiti le osebe iz določenega območja
(občina Moste Polje), vendar se je to kmalu
izkazalo za nemogoče. Načelo sektorizacije
smo morali opustiti zaradi prevelikega pri-
tiska uporabnikov, ki je posledica splošnega
pomanjkanja rehabilitacijskih služb.
Vzorec je sestavljalo 12 moških in 13
žensk v opazovani in enako število v
kontrolni skupini. Starost anketiranih je
bila med 20 in 45 letom. Vsi bolniki so
zadovoljevali kriterije za kronično, resno
duševno bolezen (Goldman 1981).
Tabela 1
Kriteriji za kronično in resno
duševno bolezen
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
obdelava podatkov
Baza podatkov za statistično obdelavo je
oblikovana s pomočjo računalniškega
programa Statistica for Windows. Opisne
statistike in grafični prikazi so bili izdelani
v računalniškem programu Statistica for
Windows in Excel for Windows. Od statis-
tičnih metod smo uporabili frekvenčno
distribucijo in c^
OPIS ŽIVLJENJSKIH ZGODB o
Vse vključene uporabnike smo spraševali
o njihovih življenjskih zgodbah. Opisujemo
jih posebej podrobno v obdobju vključitve
v skupnostno skrb ter glede spremembe v
kvaliteti življenja, ki jih je ta vključitev
prinesla.
Intervjuje in testiranja smo izvajali le s
pisnim pristankom uporabnikov.
,.; -;-,o*- V-.- ■ ■   -   ..A.,: -     -
' ..u..  :   rezultati     ... r ... .
Primerjamo oceno težav pacientov pred
vključitvijo v program in po njej.      t> r
3n.t;     OCENA PACIENTOV
(Slika 1, 2, 3)
Najhujše težave uporabnikov so na
področju zaposlovanja, psihološke stiske in
na področju druženja, kjer se kažejo tudi
statistično pomembne razlike v času.
Informiranost o bolezni in zdravljenju je
skoraj statistično pomembna.
OCENE ORGANIZATORJEV
(Slika 4, 5, 6)
Primerjava kaže, da se ocen organi-
zatorja in pacienta statistično pomembno
ne pokrivajo na področjih gospodinjskih
spretnosti, psihološke stiske, informi-
ranosti, osebne varnosti, odvisnosti od
alkohola in drog.
Na vseh teh področjih so organizatorji
opazili bolj pomembne razlike v času, razen
pri druženju, ki so ga pacienti ocenili kot
bolj pomembno pozitivno spremenjeno
kot organizatorji skrbi. Vse ostale vrednosti
korehrajo.
Z rezultati lahko naredimo indeks.
Tabela 2
Najpogostejše težave
PRIMERJA VA S KONTROLNO SKUPINO i
V primerjavi s kontrolno skupino so bile
statistično pomembne razlike na področjih:
gospodinjskih spretnosti (hi kvadrat =
7.02): več težav ima opazovana skupina
zaposlitve in dnevnih aktivnosti (hi
kvadrat = 7.22): več težav ima opazovana
skupina (slika 7)
družbe (hi kvadrat = 5,12): več težav ima
kontrolna skupina
seksualno izražanje (hi kvadrat = 17):
več težav ima kontrolna skupina
ugodnosti (hi kvadrat = 20,96): več težav
ima kontrolna skupina (slika 8)
ZGODBE
Zgodbe uporabnikov, vključenih v ŠENT, so
opisane drugje (Švab 1996). Na tem mestu
117
VESNA ŠVAB i
bi opisala le nekatere ponavljajoče se ugo-
tovitve uporabnikov.
Le malokdo je opazil po vključitvi v
društvo pri sebi hitre ali zelo velike spre-
membe v vedenju ali pri delovni učinko-
vitosti. Postopoma pa vendarle opažajo
spremembe v odnosu do sebe in drugih in
postopno povečevanje sposobnosti za delo,
ki pa večinoma niso dovolj velike, da bi se
lahko zaposlili zunaj ŠENT-a.
Nekateri so opazovali zmanjševanje
obupa, umika, slabe motivacije in čustvene
otopelosti.
Nekateri so se vračaH v bolnišnico v času,
ko so sodelovali v ŠENT-u, vendar so bile
pri večini teh vrnitve redkejše.
Nekateri opisujejo načine spoprijemanja
s psihičnimi motnjami in njihovega obvla-
dovanja, zlasti prek zaposlitve in druženja.
Številni so zmanjšali visoka pričakovanja
glede zaposlitve, šolanja ali druženja z
uspešnimi vrstniki.
Nekateri so se želeli izogniti drugim
ljudem z duševnimi motnjami in se družiti
z »zdravimi« vrstniki.
RAZPRAVA
Rezultati začetnega dela raziskave o uspeš-
nosti družbene skrbi za osebe s psihozo
kažejo, da so se pomembno spremenila
številna področja življenja uporabnikov.
Stanovanje. Stanovanjske probleme smo
pomagali reševati v obliki stanovanjskih
skupnosti samo manjši skupini uporab-
nikov, ki imajo za to vsaj osnovna lastna
sredstva. Zaradi nizkih pokojnin, socialnih
podpor in nadomestil za delo med usposab-
ljanjem je bivanje v naših stanovanjskih
skupnostih zelo revno. Stroški za stanova-
nje so tako visoki, da ostaja le še za hrano
in cigarete. Pomagamo si s karitativnimi
ustanovami, vendar je breme revščine
nedvomno težko in pospešuje brezvoljnost
in demoralizacijo. Kljub temu je urejanje
bivanja eden izmed programov, ki imajo
vsaj zagotovljeno vladno podporo.
Očitno v svoje službe še ne zajemamo
tistih skupin uporabnikov, ki so brez doma
in živijo v še težjih socialnih okoliščinah. V
Ljubljani je po podatkih Zavetišča za
brezdomce 200 do 300 brezdomcev, med
katerimi so gotovo številni z resnimi te-
žavami z duševnim zdravjem (ameriške
študije dokazujejo, da je teh 40-90%).
Hrana in obroki. Večina naših uporab-
nikov se je ustrezno prehranjevala že pred
vključitvijo v službe za skupnostno skrb.
Podobno kot zgoraj kaže, da v skrb nismo
zajeli najbolj depriviranih skupin, ki nimajo
niti osnovnih sredstev za življenje.
Gospodinjske spretnosti. Izboljšanje
spretnosti v gospodinjstvu vidijo zlasti
organizatorji skrbi in so nastale verjetno
zaradi učenja vsakdanjih spretnosti na
domovih uporabnikov in na račun uspešne
socializacije. Sprememb v svojem vedenju
uporabniki večkrat niso opazili, ali pa so
se jim zdele nepomembne.
Primerjava z kontrolno skupino kaže, da
opazovana skupina bolje deluje v gospo-
dinjstvu, kar potrjuje, da se to področje
življenja ob ustrezni organizaciji skrbi lahko
izboljša.
Skrb zase in predstava o njej. Pomanj-
kljiva skrb zase je samo eden izmed znakov
brezvoljnosti in obupa, ki se lahko polastijo
posameznika po psihotičnih doživetjih in
po dolgotrajnem bivanju v bolnišnici, kjer
skoraj vso skrb za posameznega bolnika
prevzema osebje. Ponovno prevzemanje te
skrbi nase je velikokrat pomemben pre-
obrat, ki pomeni ponovno rast samo-
spoštovanja, vendar ga uporabniki pri sebi
večinoma niso opazili, ali pa morda niso
hoteli, ker bi s tem spet ranili svoje samo-
spoštovanje.
Zaposlitev in dnevne aktivnosti. Razlike
med kontrolno in opazovano skupinopret^
vključitvijo v program se kažejo na podro-
čjih zaposlovanja — v ŠENT se je očitno
vključila skupina, ki je imela posebej hude
težave z brezdeljem. Verjetno je k taki
selekciji prispevalo tudi to, da so bile ŠENT-
ove službe na začetku zlasti za usposabljanje
in zaposlovanje, medtem ko so se druga
področja dela šele razvijala. Konkreten cilj
zaposlitve je pridobivanje sredstev in izhod
iz revščine, to pa je gotovo tudi tisti, ki
najmočneje motivira posameznike za vklju-
čitev v društvo. To potrjujejo tudi dolge
vrste čakajočih na zaposlitev ali usposab-
ljanje pri ŠENT-u, enem redkih invalidskih
118
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
podjetij, ki se ukvarja z zaposlovanjem
uporabnikov psihiatričnih služb, in menda
sploh edino, ki se ukvarja izključno s to
populacijo.
Večina uporabnikov je vključena v de-
lovni proces, ki ga poskušamo prilagoditi
njihovim potrebam in zmožnostim. Tisti, ki
ne delajo, preživljajo del dneva v dnevnem
centru, kjer so zaposleni z ustvarjalnimi in
rekreacijskimi dejavnostmi. Strukturirana
dnevna aktivnost je očitno pomemben pre-
obrat v njihovem življenju, ki — tako ocenju-
jemo — pomembno vpliva tudi na druga po-
dročja njihovega življenja. Pomen zaposlo-
vanja se kaže tudi v zgodbah uporabnikov.
Telesno zdravje. Večina naših uporab-
nikov je še mladih ljudi, ki niso imeli resnej-
ših telesnih bolezni. Starostnikov in ljudi z
resnejšimi težavami v telesnem zdravju
naše službe ne zajamejo, čeprav so prav
tukaj potrebe po skupnostni skrbi največje.
Domovi za starejše občane so prenapol-
njeni, v zaprtih oddelkih so navadno starejši
ljudje s psihotičnimi motnjami, ki so vsaj
deloma posledica starostnih sprememb v
osrednjem živčevju ali telesnih bolezni. V
domovih je število osebja praviloma še
dosti nižje kot v bolnišnicah, zato je kvali-
teta in humanost dela vprašljiva. Organiza-
cija skupnostne skrbi za starostnike je
zahtevna naloga, ki potrebuje jasno oprede-
ljeno povezavo med zdravstvenimi in social-
nimi službami in presega cilje društva.
Psihotični simptomi. Organizatorji skrbi
ocenjujejo, da imajo uporabniki manj
psihotičnih simtomov kot pred vključitvijo,
kar potrjujejo tudi rezultati kontrolne
skupine. Ugotovitev je presenetljiva, ker
podatki iz literature kažejo, da pride v skup-
nosti do povečevanja psihotičnega doživ-
ljanja zaradi večjih obremenitev, ki so jim
izpostavljeni uporabniki.
Razlogi za tak rezultat so lahko:
• Boljše sodelovanje v zdravljenju
• Organizatorji skrbi precenjujejo izbolj-
šanje zdravja.
• Zaposlitev in druženje zmanjšujeta
ukvarjanje s psihotičnimi simptomi, ki se
zdijo v procesu rehabilitacije uporabnikom
in zlasti organizatorjem manj pomembni.
Informacije o stanju in zdravljenju. Če-
prav organizatorji skrbi niso usposobljeni
za dajanje informacij o bolezni in njenem
zdravljenju, so v pogovorih z uporabniki pri
teh očitno dosegli občutek boljše informi-
ranosti, ki ga sami niso opazili. To potrjuje
tudi primerjava s kontrolno skupino, ki
kaže trend boljše informiranosti opazovane
skupine.
Psihološka stiska. Organizacija skrbi za
posameznega uporabnika pomeni tudi
osebno skrb za posameznika. Socialni
delavci v ŠENT-u so vstopali v čustveno
pomembne odnose z uporabniki. Delova-
nje skupin za samopomoč in razbreme-
njevanje svojcev so samo nekateri dejav-
niki, ki so lahko vplivali na zmanjševanje
tesnobe, prestrašenosti in žalosti uporab-
nikov v opazovani skupini v obdobju po
vključitvi v družbene službe. Ocenjujemo,
da je najpomembnejši tisti del skrbi, ki ga
omogoča organizator skrbi: podpora, pri-
sotnost, spodbuda k aktivnosti in druženju.
Osebna varnost. V programu družbene
skrbi nimamo posebej opredeljenega
varstva pred samomori. Predvidevamo, da
dostopnost služb (skrbi), razširitev socialne
mreže ter senzibilizacija osebja in uporab-
nikov o samomorilni nevarnosti zmanj-
šujejo verjetnost samomorilnih poskusov,
kar potrjujejo tudi tuje raziskave (Hyden
1996: 442-446}. Dostopnost svetovalca v
primerih krize (organizator skrbi aktivno
išče uporabnika, ki se umakne iz služb)
lahko morda pomembno zmanjšajo nevar-
nost ali celo pogostnost samomorov pri
uporabnikih psihiatričnih služb.
Varnost za druge. Naši uporabniki niso
opisovali napadalnosti do drugih ne v pre-
teklosti ne v obdobju vključitve v družbene
službe. Problemi heteroagresivnega vede-
nja ostajajo vezani na zavode in na foren-
zično psihiatrijo.
Alkohol. Ocenjujemo, da imajo nekateri
naši uporabniki težave z občasnim pretira-
nim uživanjem alkohola in da je ta težava
večja po vključitvi v družbene službe (dru-
ženje, manjši nadzor staršev).
Droge. Problem zlorabe drog (zlasti
nepredpisanih psihiatričnih zdravil) je
pomemben, vendar se ga v ŠENT-u nismo
lotili s posebnim programom. Droge so
problem tudi v bolnišnicah, zavodih in pri
pacientih v ambulantni obravnavi (Mene-
119
VESNA ŠVAB
zes, Johnson, Thornicroft et al. 1996: 612-
619). Rešuje se individualno, velikokrat z
majhnimi uspehi.
Družba. Iz mnenj uporabnikov, organi-
zatorjev in v primerjavi s kontrolno skupi-
no so razvidne pomembne pozitivne spre-
membe v druženju. Zlasti pomembno k te-
mu uspešnemu rezultatu prispevata samo-
organizacija in samopomoč uporabnikov.
Zasebni odnosi. Partnerstvo in vzdrže-
vanje bližnjih odnosov je pogosto izrazita
težava naših uporabnikov. Težko je oprede-
liti, na kakšen način lahko družbene službe
vplivajo na te odnose: morda s krepitvijo
samospoštovanja, pridobivanjem dohodka,
večjo neodvisnostjo in spremenjeno samo-
podobo. V zgodbah uporabnikov najdemo
sporočila o »čustvenem prebujanju«, ponov-
ni zmožnosti navezave čustvenih odnosov
po dolgotrajni otopelosti.
Seksualno izražanje. Težave pri seksual-
nem izražanju so lahko povezane s težavami
pri partnerskih odnosih in z zmanjšanim
libidom, ki je posledica jemanja zdravil.
Dejanska vrednost podatkov je vprašljiva,
ker večina uporabnikov ni želela govoriti o
svojem seksualnem izražanju. Tudi mnenja
organizatorjev so večinoma izraz predvide-
vanj, ne pa dejanskih podatkov. Primerjava
s kontrolno skupino kaže na pomembno
razliko, ki si je ne znamo razložiti.
Skrb za otroke. Večina uporabnikov,
vključenih v naše službe, nima otrok ali
zanje ne skrbi. Zato rezultati niso pomem-
bni. Dejansko ne vključujemo skupine
uporabnikov, ki se s temi problemi resneje
ukvarja, in zato tudi nimamo razvitih
ustreznih dejavnosti. Močnejša povezava s
centri za socialno delo in skupinami za reše-
vanje problemov ob razvezi in za pomoč
pri varstvu in skrbi za otroke v času krize
in po odpustu iz bolnišnice bi nam omogo-
čila vključitev te skupine uporabnikov. Tudi
za to razširitev dejavnosti bi potrebovali več
državne podpore.
Osnovna izobrazba - pismenost. Ne
vključujemo zelo depriviranih skupin:
duševno manj razvitih s pomanjkljivo
osnovno izobrazbo in socialno povsem
zanemarjenih. Tudi ta skupina je vezana na
zavode in na družinsko oskrbo v okviru
državnih institucij.
Telefon. Uporabniki imajo dostop do
telefona in ga znajo uporabljati. Tudi za to
spremenljivko velja, tako kot za zgornje, da
kaže na relativno dobro delovanje skupine,
vključene v družbene službe.
Prevoz. Naši uporabniki so znali uporab-
ljati sredstva javnega prevoza že pred
vključitvijo v družbene službe. Lastnega
prevoza večina nima.
Denar. Vprašalnik odgovarja na zmož-
nost plačevanja osnovnih življenjskih
potreb. Ta finančna varnost je večini naših
uporabnikov zagotovljena, tudi zaradi pod-
pore staršev. Večjih potreb, kot so počitni-
ce, nakup stanovanja, avtomobila ipd., pa
očitno ne zmorejo. Marsikdo si ne more
kupiti kave in cigaret, ki se mu zdijo nadvse
potrebne. V taki finančni situaciji je osa-
mosvojitev za marsikoga povsem nerealna.
Ugodnosti. Uporabniki dejansko dobi-
vajo vso ali skoraj vso podporo, ki jo daje
država. Dejstvo pa je, da je ta podpora skro-
mna in večkrat celo nezadostna. Izboljšanje
svojega položaja (več ugodnosti) vidijo
nekateri v upokojitvi, ki bi jim prinesla
stalen vir dohodkov. Možnosti zaposlitve v
prilagojenih programih dela so pri nas še
zelo skromne.
Na koncu razprave poudarjamo še izrazit
dvig samospoštovanja, ki ga opisujejo
uporabniki v svojih zgodbah. Samopomoč,
zaposlitev, pomoč drugim in ponovna
izkušnja običajnega življenja gotovo vpli-
vajo na odnos do sebe in na ponovno
čustveno polnejše doživljanje okolja.
SKLEP
Ko smo začeli organizirati skupnostno
mrežo, smo želeli dati vsakemu posa-
mezniku, ki se je vključil v naše službe,
boljše možnosti za naprej. Izkoriščali smo
svoje teoretsko znanje, človeške potenciale
in organizacijske sposobnosti, v upanju, da
bomo lahko s svojim primerom in delom
izboljšali kvaliteto zunajbolnišnične skrbi
za vsakega posameznika. Danes postaja vse
bolj jasno, da prostovoljna organizacija, ne
glede na svoje kvalitete, način vodenja ali
usmeritve, ne more prevzemati strokov-
nega in kontinuiranega spremljanjanja.
120
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
vodenja, še manj pa odgovornosti za
rehabilitacijo posameznih uporabnikov.
Pričakovanja, da bodo civilne organizacije
prevzemale levji delež skrbi za uporabnike
služb za duševno zdravje zunaj bolnišnic in
azilov, so nesmiselna in neodgovorna. Če
bomo hoteli dejansko izboljšati kvaliteto
skrbi zanje, bodo v te napore morale odgo-
vorno vstopiti tudi državne medicinske in
socialne institucije, saj je za organizacijo
služb potrebna njihovo nepretrgano delo-
vanje, ki ga prostovoljne organizacije ob
pomankanju sredstev, osebja in načrto-
vanega usposabljanja ne morejo zagotoviti.
Tako gledamo na rezultate raziskave kot na
dobrodošel eksperiment, ki naj opozori
obstoječe strukture odločanja, pa tudi
javnost, da je mogoče z majhnimi sredstvi,
ob dobri organizaciji in nadzoru dela
doseči bistvene premike v kvaliteti življenja
uporabnikov služb za duševno zdravje.
Videti je, da je prvi korak proti cilju or-
ganizacije skupnostne podporne mreže
vzpostavitev obvezne komunikacije in
sodelovanja med sodelavci na različnih
bregovih: med socialnim, zdravstvenim in
civilnim sektorjem, njihovimi službami in
med odgovornimi posamezniki. Za ta
temeljni cilj si bo Združenje za duševno
zdravje ŠENT prizadevalo še naprej.
-   . Literatura €      v .       i k v
J. Darovec (1992), Psihiatrija včeraj, danes, jutri. Zrfmt-Vflr 3^: 5-9.
I. R. H. Faloon, R. P. Libermann (1983), Interactions between drug and psychosocial therapy in
schizophrenia. Schizophrenia Bulletin 9: 534-54.
R. Griffiths (1988), Community care.An agenda foraction. London: H.M.S.O.
J. G. GuNDERSON (1983), An overview of modern milieu therapy. V: J. G. Gunderson, L. C. Hyden
(1996), Čare utilization and the incidence of suicide: Suicide victims' contacts with primary
health care and psychiatry in six psychiatric districts in the County of Stocholm from 1979 to
1990. Acta Psychiatr Scand 93: 442-446.
N. Kovač, V. Švab (11995), Svojci in skrbniki kot aktivni udeleženci skrbi za uporabnike služb za
duševno zdravje. Socialno delo 34, 2: 143-7. ^.
T. Lamovec (1996), Duševno zdravje v skupnosti skozi oči uporabnikov. Socialno delo 35, 3: 197-
216.
J. Leff (1993), Evaluation of the Transfer of Care from Psychiatric Hospitals to the Community. V:
D. Bhugra, J. Leff (ur.),Principles ofSocialPsychiatry. London: Blackwell Scientific Publications:
526-33.
B. Lovšin (1985), Delovna sposobnost shizofrenih bolnikov in nekatere posebnosti pri njihovem
zaposlovanju. Disertacija, Zagreb: Medicinski fakultet sveučilišta.
Social Services Commitee (1985), 1984/85 Session. Community care ivith special reference to
adult mentally ill and mentally handicapedpeople. London: HMSO.
P. R. Menezes, s. Johnson, G. Thornicroft etaL (1996), Drug and alcohol problem among individuals
with severe mental illness in South London. British fournal of Psychiatry 168: 612-619.
M. Muijen, I. J. Marks Connolv, B. Audini (1992), Home based care and standard hospital care for
patients with severe mental illness: A randomised controUed trial. British Medical Journal
304: 749-54.
V. Švab (1996), Duševna bolezen v skupnosti. Radovljica: Didakta.
G. Thornicroft (1992), Developing Integrated Systems of Care for People Disabled by Chronic
Schizophrenia: The Role of PsychosociaI Interventions. V: Innovative Approaches in Mental
Health Care. Geneva: Division of Mental Health WHO: 25.
121
VESNA ŠVAB
WHO (1994), Shizofrenija: informacija za družine. Ljubljana: ŠENT.
O. A. WiLL, L. R. MosTER (ur.), Principles and Practice ofMilieu Therapy. New York: Jason Aronson.
Slika 1
Izrazite težave pred vključitvijo in po njej (ocena pacienta)
Slika 2 i
Zmerne težave pred vključitvijo in po njej (ocena pacienta),
Slika 3
Brez težav pred vključitvijo in po njej (ocena pacienta)
122
ANALIZA USPEŠNOSTI SKUPNOSTNIH SLUŽB NA OBMOČJU MESTA LJUBLJANA
Slika 4
Izrazite težave pred vključitvijo in po njej (ocena organizatorja)
Slika 5
Zmerne težave pred vključitvijo in po njej (ocena organizatorja)
Slika 6
Brez težav pred vključitvijo in po njej (ocena organizatorja)
123
VESNA SVAB'
Slika 7
Težave pri dnevnih dejavnostih: primerjava s kontrolno skupino
Slika 8
Težave pri pridobivanju ugodnosti: primerjava s kontrolno skupino
124
Srečo Dragoš
POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM
i. del
Spremembe v Sloveniji v zadnjih letih so
izrazito prehodne narave in se dogajajo na
štirih ravneh. Zato je precejšnja poenostavi-
tev, če govorimo o tranziciji (v ednini), saj
dejanske spremembe potekajo na nacional-
ni, politični, ekonomski in socialni ravni.
Pri prvi vrsti tranzicije gre za nastanek
nacionalne države, druga vrsta tranzicije je
sprememba političnega sistema v smeri
parlamentarne demokracije, tretja tranzi-
cija je spreminjanje ekonomskega sistema
(zlasti rehabilitacija privatne lastnine in
tržnih zakonitosti), s socialno tranzicijo pa
merim na družbeno razslojevanje, ki je
bistveno drugačno kot v prejšnjem režimu.
Te štiri tranzicije potekajo v enakem
vrstnem redu, kakor sem jih omenil: prvo
smo začeli in končali najprej in pri tem
dosegli največji družbeni konsenz, medtem
ko se je zadnja šele prav začela, poteka
najmanj regulirano ter sproža največ
nesoglasij. Glavni učinek socialnega razslo-
jevanja (ta je za socialno delo najbolj
zanimiv) so tiste spremembe življenjskih
razmer, ki jih eni doživljajo kot prikrajšanje,
poslabšanje, odvzem ali celo »oropanje«
možnosti, ki so jih imeli prej (deprivacija),
medtem ko si drugi vse bolj izboljšujejo
dostop do različnih dobrin.
UVOD
Gotovo je treba »deprivacijo in privilegi-
ranost razumeti kot dva komplementarna
termina, kot dva nasprotna odklona od nor-
malnih življenjskih razmer«; v tem smislu
npr. J. Scott zatrjuje, da sta deprivacija in
privilegiranost odsev »blagostanja in
revščine [...]. Vzrokov revščine ne moremo
ločevati od vzrokov blaginje« (c/. Bilton
1996: 154-155). To je tipična značilnost
razrednih družb, kjer je obogatenje enih v
neposredni zvezi z obubožanjem drugih,
kar še danes velja npr. za Veliko Britanijo
(ibid).
Toda ali gornja trditev pomeni, da
moramo — če hočemo odpraviti revščino
spodnjih slojev—odpraviti bogatenje zgor-
njih slojev? Je izključenost revnih iz social-
ne, ekonomske in kulturne participacije
enoznačno (obratno sorazmerno) poveza-
na z večjo participacijo bogatejših na teh
področjih? Je treba onemogočiti ene, da
omogočimo življenje drugim?
Iz napačnih vprašanj izhajajo napačni
odgovori. Spomnimo se npr. polemike v
slovenskem parlamentu ob izvolitvi pred-
sednika vlade (v začetku januarja), kjer je
bilo veliko govora o bogatenju in siroma-
šenju, o liberalizmu in protiliberalizmu, o
»zgodbi o uspehu«, ki da je koristna le za
manjšino in škodljiva za večino (eden iz-
med poslancev je celo zatrjeval, da naspro-
tuje politiki prejšnje vlade v imenu kar 90%
Slovencev, saj da je prejšnji liberalizem
koristil samo 10% bogatim itn.). Politično-
strankarske polemike res nimajo zveze s
socialnim delom; imajo pa zvezo s socialno
politiko, ki je pomembno okolje za socialno
delo. Strankarska politika ni isto kot social-
na (državna) politika, in ta je nekaj drugega
kot socialno delo, kar pa ne pomeni, da
kljub različnosti ta področja niso med sabo
povezana. Dogajanje na eni ravni vpliva na
vse druge in narobe. Zato ni vseeno, na
kakšen način mislimo prej omenjeno zvezo
med blaginjo in revščino.
125
SREČO DRAGOŠ
Da Utegne postati revščina tudi v Slove-
niji aktualen pojav, potrjujejo tako raziskave
kot statistika. Socialno izključenih^ je več
kot 13% vsega prebivalstva, pri čemer je
potencialno ogroženih še nadaljnjih 17%,
medtem ko je hkrati samo 17% takih, ki niso
deprivirani po nobenem od upoštevanih
kriterijev (Trbanc 1996). Tudi če primer-
jamo število ljudi samo po dohodkovnem
merilu, ki ga upošteva statistika (SL/95:
171), dobimo skupaj z brezposelnostjo
(jbid.: 196) očiten trend rasti:
Tabela 1
Materialno ogroženi in brezposelni
Delež materialno ogroženih se povečuje
v vseh prikazanih letih (razen 1994, ko ne-
koliko upade), po letu 1990 pa je v porastu
tudi delež tistih, ki so zaradi neznatnih oz.
nikakršnih življenjskih sredstev upravičeni
do minimalne denarne pomoči. Ob tem se
hkrati povečuje tudi delež brezposelnih^.
Izjema je samo leto 1994, kjer je opazen
rahel številčni upad registrirane brezposel-
nosti, kar pa ne velja za brezposelne inva-
lide (teh je čedalje več); tega leta je opaženo
tudi statistično zmanjšanje materialno
ogroženih, hkrati pa dve različni raziskavi
ugotavljata, da je bila prav v letu 1994
najbolj ogrožena »kategorija« staršev s
predšolskimi otroki, ki so bili »v najslabšem
položaju tako glede stanovanjskega stan-
darda kot povprečnega dohodka na člana
gospodinjstva« (Černigoj-Sadar, Brešar
1996: 283).
Čeprav teh pokazateljev ne moremo
enačiti z revščino (njeno ugotavljanje je
odvisno zlasti od tega, kako jo definiramo;
cf. Giddens 1993:245 ss.), pa navedeni tren-
di kljub temu opozarjajo, da na revščino
tudi pri nas nismo »imuni«. Razmere — ko
je neformalnih virov preživetja čedalje
manj, pri čemer je kar 30% prebivalstva
dejansko ali potencialno izključenih, in ko
se delež materialno ogroženih in brezpo-
selnih povečuje — take razmere povečujejo
verjetnost, da postane revčina problem
znatnega deleža prebivalstva. Vendar to
nikakor ne pomeni, da je treba vzroke tega
trenda iskati pri (naj)premožnejših slojih.
Bogatenje enih in obubožanje drugih sta
res sočasna pojava, kar pa še ne pomeni,
da bogatenje enih povzroča revščino dru-
gih — politika, ki izhaja iz takih poenosta-
vitev, je nevarna politika.
Zadnjo trditev bom ilustriral na sloven-
skih razmerah pred drugo svetovno vojno.
Gre za čas, ko je bila revščina izrazit pojav
večine prebivalstva v obdobju (med obe-
ma vojnama), ko se je utrjeval kapitalizem
in so se hkrati intenzivno iskale nekapi-
talistične sistemske alternative (zlasti mar-
ksistične in katoliško-korporativistične).
Videli bomo, da nastanek revščine ni bil
enoznačen produkt razrednega struktu-
riranja družbe — »enoznačen« v tem smislu,
da bi morali odpraviti razredno delitev, če
hočemo odpraviti revščino — pač pa so za
nastanek revščine pomembnejši drugi
faktorji. Med njimi poudarjam zlasti:
, • politično moč strankarskih akterjev,
• pogajalsko moč sindikalnih akterjev,
• socialnopolitično funkcijo države.
Nastanka revščine (zlasti pred drugo voj-
no) ni mogoče pojasniti brez klasičnega
konflikta med delom in kapitalom, po drugi
strani pa rvščine tudi ni mogoče reducirati
zgolj na ta konflikt. Še zlasti, ker je konflikt-
nost med delom in kapitalom večkrat ob-
ravnavana preveč ozko. Reducirana je zgolj
na delavske štrajke in prekinitve dela, ki jih
izvedejo delodajalci (lock-outs). Namesto
tega mnogi opozarjajo, da je treba industrij-
ske spore obravnavati širše, saj je za njihovo
razumevanje pomemben »celoten razpon
vedenja in stališč, ki izražajo nasprotja in
razhajanja med industrijskimi lastniki ter
poslovodnimi strukturami na eni strani in
med delavstvom ter njegovimi organi-
126
POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I.
zacijami na drugi strani« (Hyman, Buchner-
Jeziorska 1994: 225).
Zato poglejmo, kdo so sploh bili naj-
pomembnejši politični akterji na Sloven-
skem pred drugo svetovno vojno, kako so
nastali in kaj je bilo zanje značilno. Na ta
način bo razumljiva logika njihovega de-
lovanja in uporaba politične moči, kar
opisujem v naslednjem poglavju. S tem pa
bo pojasnjena tudi neposredna zveza med
sindikalno uspešnostjo in stopnjo takratne
revščine (kar bo vsebina drugega dela tega
članka, ki bo objavljen v naslednji številki).
POLITIČNI DEJAVNIKI
Ker je nastanek sindikatov pri nas nepo-
sredno povezan s politično diferenciacijo,
naj na začetku opozorim na strankarske
delitve pred sto leti na Slovenskem. Zanje
je bistven obroben položaj slovenskega
prostora na Avstro-Ogrskem, ki je bila tudi
sama obrobnega pomena glede na indust-
rijsko razvite dežele. Pri nas se je razmerje
zaposlenosti v agrarnih panogah počasneje
spreminjalo v prid neagrarnim kot v
nemškem delu habsburške monarhije,
hkrati pa se je zaostroval socialni položaj
kmetstva vso drugo polovico prejšnjega
stoletja (tudi kot posledica odškodnin za
zemljiško odvezo). Zato je industrijski
proletariat (rekrutiran iz propadajočih
kmetov in neuspešnih obrtnikov) šele na-
stajal, pravica do njegovega organiziranja,
ki je bila v razvitejših družbah izbojevana
že v osemnajstem stoletju, pa je bila pri nas
dodeljena šele v drugi polovici prejšnjega
stoletja, ko so oblasti dovolile ustanavljanje
izobraževalnih društev za delavce (1867) in
ustanavljanje delavskih strokovnih organi-
zacij (1870). Značilno za ta čas je zlasti troje:
nastanek prvih mezdnih gibanj in stavk,
preganjanje delavskih voditeljev in nestabil-
nost delavskih strokovnih organizacij (gl.
Stiplovšek 1989:9-12). Proti koncu prejšnje-
ga stoletja pa se ob tem institucionalizira
še temeljni politični razcep z ustanovitvijo
klerikalne, liberalne in socialdemokratske
politične stranke.
Ker je ta politični (strankarski) razcep v
neposredni zvezi s pojavom prvih sindi-
katov, si poglejmo (v naslednji shemi) profil
političnih strank, kakršnega so imele v svoji
začetni fazi v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja, torej takoj po ustanovitvi, in ga pri-
merjajmo z njihovo podobo v prvem deset-
letju dvajsetega stoletja. Iz odnosa, kakršne-
ga so imele te stranke do kulture, politike
(zlasti do volitev in narodnostnega vpraša-
nja) in gospodarstva, lahko sklepamo na nji-
hovo profiliranost in na politično težo, ki
so jo dosegle v tistem času. V nadaljevanju
zaznamujem stranke s temi kraticami:
SLS: katoliška politična stranka, nastala
iz Katoliškega političnega društva (ustanov-
ljenega 1889/90), iz katerega se razvije
Katohška narodna stranka, ta pa se 1. 1905
preimenuje v Slovensko ljudsko stranko.
NNS: liberalna politična stranka, ki je
nastala kot odgovor na politično organi-
zacijo katolikov; v ta namen so obudili k
življenju Slovensko društvo (iz 1. 1889), ki
so ga 1. 1891 preimenovali v Narodno na-
predno stranko, formalno pa je bil konsti-
tuirana 1. 1894.
JSDS: Jugoslovanska socialnodemokrat-
ska stranka, ustanovljena leta 1896 (kot del
avstrijske socialnodemokratske stranke).
Primerjava obravnavanih političnih
strank kaže, da je v drugem obdobju (za-
četek 20. stol.) na političnem prostoru
triumfirala SLS, ostali dve pa sta bili ne-
uspešni, kar je ravno narobe od njihovega
prvega obdobja (konec 19. stol.). V prvih
letih strankarskega življenja je bila SLS (do
1.1905 Katoliška narodna stranka) v kultur-
nih in političnih vprašanjih ekskluzivno
katoliško reakcionarna, na gospodarskem
področju pa neprofilirana. Odgovor na to
je bila ustanovitev Narodno napredne
stranke, ki se je profilirala iz nekaj desetletij
starejšega razcepa, v katerem so t. i. mlado-
slovenci (F. Levstik, J. Vošnjak, V. Zarnik)
»zahtevali strogo načelnost, v narodnem
pogledu največjo radikalnost, v verskem in
gospodarskem oziru so pa zagovarjali ideje
prodirajočega liberalizma« (Erjavec 192 3b:
82).
Prav te ideje, ki se pozneje neposredno
odrazijo v programski usmeritvi NNS, so
popularizirale stranko in prisilile tudi ostali
dve stranki, da formulirata svoj odnos zlasti
do narodnega in gospodarskega vprašanja.
127
SREČO DRAGOŠ
Tabela 2
Slovenski politični akterji pred sto leti
Tak nastop NNS ji je prinesel sredi devet-
desetih let prevlado v mestih, medtem ko
je na podeželju zmagala SLS. To ravnovesje
moči je (1.1895 v deželnem zboru) izrabila
NNS tako, da je sklenila pakt z nemškimi
veleposestniki in si na ta način pridobila
prednost pred SLS, ki je prešla v opozicijo
(vse do 1. 1907).
Od tu naprej pa je razvoj drugačen. Iz
prejšnje tabele je razvidno, da se na kultur-
nem področju NNS pusti zaplesti v kulturni
boj, ki ga je sicer začel Mahnič, a ga je NNS
speljala v pritlehno protifarško gonjo. Na
ekonomskem področju je zvesta lastnim
(kapitalističnim) interesom in je usmerjena
vse bolj protidelavsko, medtem ko ob poli-
tičnih vprašanjih postane reakcionarna, da
bi obdržala oblast (od tod nasprotovanje vo-
lilni pravici). Hkrati se je njena konkurenca,
opozicionalna SLS, notranje organizirala,
razvila aktivnost na vseh področjih ter for-
mulirala krščansko-socialni prenovitveni
program (zlasti po Krekovi zaslugi), name-
njen tako kmetom kot delavcem. Zaradi to-
vrstnih uspehov je zmagala z veliko pred-
nostjo tako na državni kot na deželni ravni'.
Socialdemokratska stranka pa se kljub
svoji zrelosti ni mogla politično uveljaviti,
ker je v nasprotju z oblastniško in kapita-
listično usmerjeno NNS zastopala malo-
številno delavstvo, v nasprotju s katoliško
SLS pa je zanemarjala kmečko vprašanje.
V takih razmerah so imele vse tri stranke
dobre razloge za nastanek sindikatov. So-
cialdemokratska stranka se je lahko obdr-
žala v politični konkurenci le z dobro orga-
niziranim proletariatom. Njena prednost
pred ostalimi strankami je bila (v sindikal-
nem smislu) v tem, da se je lahko oprla na
obstoječo in močno avstrijsko socialdemo-
kratsko sindikalno centralo (Strokovna ko-
misija), ki je na pobudo JSDS ustanovila 1.
1905 v Trstu posebno strokovno tajništvo
za organiziranje slovenskega delavstva. Čez
nekaj let so tako strokovno tajništvo usta-
novili tudi v Ljubljani, kar je neposredno
vplivalo na povečanje sindikalnega članst-
va, hkrati pa je centralistična povezanost z
dunajsko Strokovno komisijo pomenila po-
membno gmotno oporo v primerih stavk.
Ta krepitev socialdemokratskih sindika-
tov in s tem stranke JSDS je bila pomemben
razlog za sindikalno organiziranje tudi na
katoliških temeljih; naslednji najpomem-
bnejši razlog nastanka katoliških sindikatov
pa )^ krščansko-socialni program katoliške
stranke (Krekova aktivnost). Krek je prvo
katoliško delavsko društvo ustanovil že leta
1894. Čeprav naj bi to društvo postalo te-
melj katoliške stranke, se je že čez nekaj let
odnos med stranko in društvom zaostril do
te mere, da je celo grozil popolen razkol
med njima, do česar pa po Krekovi zaslugi
ni prišlo. Z utrjevanjem krščanskega delav-
skega gibanja pride do ustanovitve pravih
sindikalnih organizacij katoliškega delav-
stva v številnih krajih (prva je ustanovljena
1. 1903 v Idriji), te pa se 1. 1909 povežejo v
128
POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I.
Jugoslovansko strokovno zvezo GSZ), ki v
nekaj letih postane zelo močna zlasti na
Kranjskem.
Katoliškim sindikatom se torej posreči
tako zaradi Krekove aktivnosti kot zaradi
jasnejše politične profiliranosti katoliške
stranke. Tega dvojega ni mogoče ločevati,
saj sta se katoliška stranka in cerkev znašli
v politični opoziciji do liberalcev na način,
ko je postalo vse bolj jasno, da se je treba
aktivno prilagoditi na nove razmere, to pa
so v stranki še vedno počeli na star način
(tj., znotraj mahničevske paradigme). Zato
se na drugem slovenskem katoliškem
shodu učinkovito združita dva paradoksna
poudarka: črnobelo poenostavljanje dru-
žbe, glede organizacije pa zgledovanje po
socialdemokratih:
Nasproti si stojita samo še katoliška cerkev
in očitno brezverstv^o. Kar je vmes, ne more
ostati brez barve, stopiti mora na desno ali
na levo.
Od tod sklep, da je
treba združiti vse dobro misleče Slovence,
utrditi naše bojne vrste, treba je oživiti med
' v nami složnega duha celokupnosti, kateri je
vedno priklil iz katoliških idej, kadarkoli so
,    prodrle v javnost (Poročilo 1901: 6). vu,
V organizacijskem smislu je gornji sklep
napovedal ustanavljanje stanovskih organi-
zacij, ki po eni strani »ne smejo imeti pole-
mično-političnega značaja« (kot npr. politič-
ne stranke), po drugi strani pa morajo imeti
katoliškega »duha«. Tu ni šlo za leporečje,
pač pa za tipično krekovsko rešitev, ki bi
obvarovala sindikate pred politiziranjem in
jih hkrati obdržala v cerkveni navezi, oboje
skupaj pa bi povzročilo, »da postane
delovanje katoliške stranke intenzivnejše in
popularnejše« v boju za oblast. Ker je bila
tovrstna delitev dela na politične in sin-
dikalne zadeve takrat najbolje izpeljana pri
socialdemokratih, je Krek v resoluciji
»organizacijskega odseka« (omenjenega
shoda) izrecno poudaril, da so na ta način
že »organizirani socialni demokratje, in
ravno s tem so tako razširili svoje ideje«
iibid.: 71).
In imel je prav. V kratkem času po
ustanovitvi je v katoliški JSZ članstvo zelo
naraslo in postala je povsem konkurenčna
socialdemokratskim sindikatom, čeprav
vpliv JSZ ni bil sorazmeren z njenim član-
stvom. Razlogi, da JSZ ni postala še moč-
nejša, so bili predvsem organizacijski: po
eni strani JSZ ni mogla povezati vseh
katoliških strokovnih društev zato, ker so
nekatera že razpolagala s solidno gmotno
osnovo za delovanje in so lahko shajala brez
povezave z JSZ, nekatera pa so bila že
povezana z državnimi centralami svoje
stroke (npr. železničarji in tobačni delavci);
po drugi strani pa se sami JSZ ni posrečilo
povezati na državni ravni z drugimi krščan-
skimi sindikati, ker se ni strinjala s politiko
nemških krščanskih socialcev, kar je zmanj-
ševalo njeno moč v primerjavi s socialde-
mokratskimi sindikati, povezanimi z avstrij-
sko SK. Poleg tega se tudi ni uveljavila med
rudarji in železničarji kot najpomem-
bnejšimi kategorijami delavstva (več o tem
gl. v Stiplovšek 1989).
Liberalci se zagrejejo za sindikate šele,
ko zgubijo oblast (1907). Ustanovijo Narod-
no delavsko organizacijo (NDO), ki uspeva
predvsem na narodnostno mešanih območ-
jih (Trst), ker zavračajo internacionalistično
usmerjenost socialdemokratov in zagovar-
jajo stanovske interese na narodnostni
podlagi. Kmalu propadejo tudi poskusi
liberalcev, da bi povezali vse narodno
usmerjene strokovne organizacije in že 1.
1909 se iz NDO izloči Zveza jugoslovanskih
železničarjev (ZJŽ), nato se 1. 1912 še
ljubljanski liberalci organizirajo v poseben
sindikat NSZ (Narodno socijalna zveza). Od
teh postane najmočnejša ZJŽ.
V času pred prvo vojno so bila torej
sindikalna gibanja že povsem vzpostavljena
in močno dejavna, hkrati pa, v skladu s
političnim prostorom, jasno razcepljena v
tri konkurenčne tabore. Temu sledi onemo-
gočanje sindikalnih dejavnosti zaradi
militaristične avstroogrske zakonodaje, ki
je pripravljala gospodarstvo na vojno. Zato
pride do prve oživitve sindikatov šele po
koncu prve svetovne vojne (zlom Avstro-
Ogrske in revolucija v Rusiji). Potem se
socialdemokratski sindikati, pred vojno
najmočnejši, odrečejo revolucionarni
129
SREČO DRAGOS
opciji ter se, ko se komunisti osamosvojijo,
razcepijo; krščanskosocialna JSZ se vse bolj
konfrontira s klerikalno stranko SLS, od
katere je JSZ finančno odvisna; liberalno
narodnjaška NDO in ZJŽ pa doživita udarec
z italijansko okupacijo Primorske (obe
imata sedež v Trstu). ZJŽ in NSZ izgubljata
vpliv tudi zaradi tega, ker se vse bolj
oddaljujeta od liberalne Jugoslovanske
demokratske stranke ter se navezujeta na
Narodno socialistično stranko^, zaradi česar
prva ustanovi nove sindikate (SSDU —
Samostojno strokovno delavsko unijo), ki
sicer nimajo večjega uspeha, a postanejo
konkurenca ZJŽ in NSZ; slednja postane
režimsko usmerjena.
Po prvi vojni so udarno jedro sindikal-
nega gibanja na Slovenskem komunisti, ki
s svojo krepitvijo skoraj dosežejo številčno
najmočnejšo socialdemokratsko SK, vendar
pa oblasti prepovedo njihovo delovanje (z
Obznano 1. 1920 in Zakonom o zaščiti
države 1. 1921). Zato mora Komunistična
partija v ilegalo, njihovi sindikati, ki se od
takrat imenujejo »neodvisni«, pa ponujajo
enotno sindikalno fronto s socialdemo-
krati. Ko se jim to končno posreči, sicer
dobijo organizacijsko pokritje znotraj SK,
a se njihovo delovanje izkaže za izrazito
sektaško. V takih razmerah pričakajo dikta-
torski režim 1. 1929, ki izloči komunistični
vpliv iz sindikalnih gibanj. V vsem tem času
najbolje uspeva JSZ, tako organizacijsko kot
konceptualno (v smislu jasnejšega profili-
ranja in osamosvajanja od klerikalne SLS);
od srede dvajsetih let začne JSZ tudi izrecno
razglašati svojo krsča.nskosocialistično
usmeritev.
Od druge polovice dvajsetih let naprej
se sicer sindikati vse bolj zanimajo za vpra-
šanja socialne politike, vendar pa sovpada-
nje neugodnih političnih in ekonomskih
dejavnikov povzroči upad njihovih akcij
(osnovna značilnost stavk je njihova neus-
pešnost). Zato je za ta čas značilna splošna
stagnacija sindikatov, saj so (po podatkih
Delavske zbornice za 1927/28) vsi obstoječi
sindikati na Slovenskem zajeli le dobro
desetino vsega delavstva, kar pomeni, da se
je sindikatom posrečilo včlaniti le od tre-
tjine do polovice vseh svojih smpatizerjev,
pri čemer je obstajala tudi občutna razlika
med številom formalno včlanjenih v sin-
dikate in tistih, ki so dejansko plačevali
članarino, delež slednjih pa se je še zmanjšal
(gospodarska kriza). Nazorno sliko moči
posameznih sindikatov v tem obdobju
podaja zastopanost sindikatov v skupščini
Delavske zbornice za Slovenijo, kakršna je
bila ob volitvah v Delavsko zbornico leta
1926 in ob naslednjih volitvah 1933 (podat-
ki so povzeti po Stiplovšek 1989: 55).
Tabela 3
Volitve v skupščino '
Delavske zbornice za Slovenijo
Problem SK in JSZ kot najvplivnejših
sindikatov je v tem, da se SK zaradi mono-
poliziranja sindikalnega prostora konfron-
tira z JSZ, hkrati pa se prva znotraj sebe
konfrontira s komunisti.^ Medtem se JSZ,
ki se edina na Slovenskem kontinuirano
zavzema za sindikalistično usklajenost
delavstva, dokončno razide z režimsko
klerikalno SLS, ki zdaj postane njen odkrit
nasprotnik. SLS, ki je s tem izgubila vpliv
nad katoliškim delavstvom, najprej usta-
novi svoj sindikat Združenih zasebnih in
trgovskih nameščencev (1933), ki pro-
gramsko temelji na korporativni ideji iz
enciklike Quadragesimo anno (1931), to
pa je JSZ odkrito zavrnila. Čeprav ta or-
ganizacija zasebnih nameščencev ostane
sindikalno nepomembna, je konceptualno
»zametek klerofašističnega strokovnega
gibanja na Slovenskem« (Stiplovšek 1989:
52). Resnejšo konfrontacijo znotraj kato-
liškega delavstva vnaša Zveza združenih
delavcev (ZZD), to je drugi sindikat, ki ga
ustanovi SLS 1.1935 kot konkurenco JSZ.
130
POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I.
Delovanje ZZD sovpada s časom, ko se
država zaradi ponovne okrepitve sindikal-
nih gibanj (po končani gospodarski krizi)
odloči za avtoritarno korporativistični pri-
stop. To je bil tretji državni poseg v urejanje
delovnih razmerij in v nasprotju s prvima
za delavstvo škodljiv (več o tem gl. v Kresal
1968/69: 159 ss). Prva intervencija je nam-
reč v začetku dvajsetih let omogočila teme-
lje delavske zaščite^ in omejila čezmerno
izkoriščanje delavcev; naslednji poseg
države^ je uzakonil minimalne standarde v
zvezi s splošnimi delovnimi pogoji, ki jih
ni smela kršiti nobena od pogodbenih stra-
ni, kar je pomenilo, da individualne delov-
ne pogodbe niso smele biti manj ugodne
za delavce od splošno-obveznih standardov.
V nasprotju s tema intervencijama pa je
tretji državni poseg (leta 1937) vpeljal za
primere konfliktov v delovnih razmerjih
obvezne poravnalne postopke; vodi jih or-
gan, v katerem so skupaj zastopani delavci,
delodajalci in država (državni predstavnik
je hkrati predsednik). V času obvezne po-
ravnave so bile stavke prepovedana (za
državne uslužbence že od 1931), tako da
sindikati niso smeli uporabiti te vrste
pritiska ob začetku mezdnih akcij, ampak
šele, če bi se dolgotrajna pogajanja končala
neuspešno. Značilnost tega zakona^" ni bila
v tem, da bi določal minimalno mezdo (ki
je bila postavljena prenizko že za takratne
razmere), pač pa, da je državno normiral
celotno tarifno skalo, reguliral vse pomem-
bnejše odnose v delovnih razmerjih in
bistveno omejil pravico do stavke. Ob tem
je bilo značilno še to, da si je država vzela
pravico, da kar sama izdaja kolektivne
pogodbe, obvezne za obe strani. Prav v tem
času pa je država favorizirala tudi režimske
Jugorasove 0ugoslovanski radnički savez)
sindikate, ki naj bi po italijanskem zgledu
postali edini predstavnik delavstva. V svoji
kongresni resoluciji (1938) so ti sindikati
zahtevali naslednje:
• da se vsa socialna politika vlade izvaja
samo prekjugorasa,
• da se ustanove delavske zaščite (de-
lavske zbornice ipd.) izročijo Jugorasu,
• da se onemogoči delovanje delavskih
strokovnih organizacij, ki so članice med-
narodnih zvez (Kresal 1991: 1463).
V to smer je deloval tudi minister za
socialno politiko Dragiša Cvetkovič, ki je bil
(skupaj s Stojadinovičem kot ministrskim
predsednikom) osebno navzoč na kongre-
su, kjer je Jugoras sprejemal to resolucijo.
V skladu s tem je Cvetkovič najprej imeno-
val posebnega državnega nadzornika nad
poslovanjem delavske zbornice, potem je
zamenjal nekaj članov njene skupščine, 1.
1939 pa je razrešil kar vse izvoljene člane
in namesto njih v skupščino zbornice ime-
noval prej omenjene (od SLS ustanovljene)
sindikate: predstavnike ZZD in predstav-
nike zasebnih in trgovskih nameščencev. To
se je zgodilo v času, ko se je ZZD v jugo-
slovanskem okviru tudi formalno povezala
v Jugorasove sindikate. Delavska zbornica
kot najpomembnejša ustanova slovenskega
delavstva je bila torej v rokah ZZD, čeprav
je imela ZZD neprimerno manjši vpliv od
ostalih sindikatov. Ta vpliv je razviden npr.
iz volitev delavskih zaupnikov 1. 1939 po
obratih, kjer so iz delavske zbornice iz-
ločeni sindikati (SK, JSZ in NSZ) skupaj
dobili skoraj petkrat več delavskih glasov
kot sama ZZD:
Tabela 4 ,^
Moč ZZD oh uzurpaciji
Delavske zbornice
Korporativistični koncept države se je
torej jasno izražal v težnji po reguliranju
vseh delovnih razmerij od zgoraj navzdol,
v od države oktroiranih kolektivnih po-
godbah, v skrčenju stavkovne pravice na
minimum in v protežiranju enih sindikatov
na račun drugih. Pri tem ni zanemarljivo
niti to, da je profašistično ZZD močno
podpirala pr2iv ljubljanska škofija, medtem
ko je mariborska simpatizirala bolj z JSZ."
131
SREČO DRAGOŠ
Neposredna reakcija na tako stanje je
bila ustanovitev enotnega Medstrokovnega
odbora med vodstvi SK, JSZ in NSZ. S tem
se je realizirala komunistična usmeritev (od
srede tridesetih let naprej) in uresničil dol-
goletni cilj JSZ, medtem ko je NSZ, ki je bila
dolgo režimska, k temu odboru pristopila
zato, ker je oblast s favoriziranjem ZZD
zapostavila tudi njo. S tem je bila prvič for-
malno vzpostavljena sindikalna enotnost
delavstva v samih vodstvenih vrhovih
najpomembnejših sindikatov. Na podlagi te
sindikalne enotnosti, pozneje združene z
bojem proti okupatorju, je 1. 1942 nastala
Delavska enotnost (v okviru OF). Iz nje so
pod komunističnim vodstvom nastali
Enotni sindikati, v katerih pa je izginilo
vsako razlikovanje med njimi in državo.
(Literatura bo priložena
k drugemu delu)
■ rji--"S.---i-^it' ^     '      opombe        ^ A:.<-'-.r ^- :   = ■■!
' Tli mislim socialno izključenost na enak način, kot so jo raziskovali pri nas, tj., kot kombinacijo
deprivacije na več kot treh (merjenih) področjih izmed naslednjih šestih: stanovanjske razmere,
dostop do najpomembnejših storitev, izobrazba, materialno stanje (deprivacija na področju
potrošnje, opremljenosti gospodinjstva in dosegljivosti ekonomskih virov), področje zaposlitve
in področje socialnih stikov. Pri tem je zelo verjetno, da bi z vpeljavo več kriterijev (oz. področij)
merjenja dobili tudi večji odstotek socialno izključenih.
^ Kot »upravičenci do pomoči« so tu zajeti samo koristniki edinega vira preživljanja in denarnega
dodatka.
^ Tu so vštete naslednje (registrirane) brezposelne osebe z manjšo delovno zmožnostjo: vojaški
mirnodobni invalidi, invalidi dela, kategorizirana mladina in ostali invalidi,    i     . i >
^ Brezposelnost se povečuje tudi znotraj vseh izobrazbenih kategorij, tako pri nekvalificiranih kot
pri tistih z visoko izobrazbo (številke v navedeni tabeli pomenijo vsoto v vseh izobrazbenih
kategorijah).
' Uspešnost SLS v primerjavi z NNS v drugi, zrelejši fazi strankarstva nazorno ilustrira število
poslancev v državnem zboru, ki sta ga stranki dosegli na volitvah 1.1907 in 1911 (vseh slovenskih
mandatov je bilo 23; prim. Erjavec 1923b: 89):
• leto 1907: SLS 17 poslancev, NNS 4
• leto 1911: SLS 19 poslancev, NNS 2.
^ Ta stranka je zagovarjala neko svojevrstno varianto narodnega socializma in je bila po političnem
profilu nekje med socialdemokrati, ki so bili zanjo preveč levi, in med preveč desnimi liberalci.
Po politični moči pa je povsem na dnu: leta 1921 ima v Sloveniji najslabši volilni rezultat, saj ji
pripada samo 1% vseh odbornikov.
^ Komunisti nehajo sektašiti šele 1. 1934 (z novo politiko delavske enotnosti KPJ), ko se jim tudi
začenja jasniti razlika med fašizmom in katolicizmom (JSZ je takrat že razredno-socialistično
opredeljena). Vendar se konfrontacija med komunisti in socialdemokrati znotraj SK nadaljuje. Ko
splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije izključi komuniste iz svojih vrst, to 1. 1937 zmanjša
članstvo slovenske SK za polovico (s 4.045 na 2.100), hkrati pa oslabi komuniste v njihovi usmeritvi
za delavsko enotnost.
132
POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I.
133
^ Gre za tri okvirne zakone: za sprejem zakona o inšpekciji dela (1921), za zakon o zaščiti delavcev
in zakon o njihovem zavarovanju (oba 1922).
^ Sprejem Zakona o obrtih leta 1931.
Gre za Uredbo o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in
razsodništvu.
" Kar se kaže tudi v tem, da je ljubljanski škof Rozman — drugače kot mariborski škof Tomažič — že
od vsega začetka vodil izrazito pristransko politiko »sprave« med ZZD in JSZ, ki je bila v korist
prve in v škodo drugi, saj je bil namen, da bi z združitvijo obeh uničili JSZ in okrepili novo ZZD
(c/. Prunk 1977: 151).
Magdalena Paleczny-Zapp
TRANZICIJA IN POLOŽAJ ŽENSK NA POLJSKEM
Skorajda nihče več ne pomni, da je bil
povod za prvo večjo stavko Solidarnosti v
gdanski ladjedelnici prav odpust delavke
Anne Walentynowicz avgusta leta 1980. Še
ena pomembna ženska iz tega časa je
bolniška sestra Anna Pinkowska, ki je
pregovorila delavce, da so vztrajali do kraja.
Ironija je, da so leta 1991 razpustili
žensko sekcijo Sindikata Solidarnost zaradi
»preveč feministične usmeritve«.
Medtem ko je večji del moških herojev
obdobja Solidarnosti postal del nove elite,
obvladujoč pomembne položaje v vladi,
strankah in podobnih ustanovah, se je
večina ilegalnih aktivistk umaknila v vlogo
tajnic in žena, ne da bi naredila časovni
prehod v novi sociopolitični aktivizem.
Nekatere niso bile motivirane in niso uvi-
dele potrebe po skupni akciji za zaščito in
borbo za ženske pravice. Nekatere pa krat-
ko malo niso čutile potrebe po tem, da bi
zahtevale priznanje za svoje ilegalne dejav-
nosti, saj so jemale za svojo dolžnost, sodelo-
vati v političnem gibanju tedanjega časa. Za
mnoge poljske ženske pa je feministično
gibanje še vedno le razkošje in feministična
zavest se mora šele odkriti in naučiti.
Hanna Suchocka, v težkih časih poljska
premierka (1992), je bila bolj popularna
med moškimi kot med ženskami, nikoli ni
za ministrico nastavila nobene ženske in je
podpisala z Vatikanom skrivni konkordat.
Sociološke raziskave potrjujejo, da
večina žensk v dandanašnji Poljski kot
najpomembnejše življenjske cilje navaja
otroke in »harmonično družinsko življenje«,
čeprav se morajo zaradi tega odpovedati
nekaterim svojim profesionalnim pričako-
vanjem (Filas 1995).
Zdi se, da se večina Poljakinj niti ne
zaveda diskriminacije v svojem poklicnem
življenju. Raziskave celo kažejo, da so plače
žensk povprečno za 20-30% (glede na
panogo) nižje od moških (jGovernment
Report... 1995: 73).
Razlogov za tak položaj je več in so
zapleteni. Najpomembnejši je, da so plače
v t. i. »ženskih« ekonomskih sektorjih, kot
so lahka industrija (tekstilna), izobraže-
vanje, medicinska oskrba in socialne
službe, v splošnem veliko nižje kot sicer.
Naslednji razlog je občutno nižji delež
žensk, zaposlenih v vodstvenem sektorju.
Po vladnem poročilu o položaju žensk na
Poljskem {GovermentReport on the Status
of Women in Poland), pripravljenem za
konferenco v Beijingu, so zasedale ženske
na Poljskem leta 1994 le 28,5% vodstvenih
položajev, ki zahtevajo univerzitetno izo-
brazbo, kar nespodbitno kaže, da so ženske
manjšina med vodstvenim osebjem na Po-
ljskem. Prav tako so v manjšini med parla-
mentarci, saj jih je bilo v zadnjih treh ob-
dobjih le 13% (Government Report... 1995:
38-40).
Določene pozitivne spremembe v polo-
žaju žensk je obetal na novo ustanovljen
(aprila 1991) ministrski položaj za ženske
in družino. Zdelo se je, da Anna Popovv^icz
ustreza vsem pogojem za to mesto: bila je
katoliške veroizpovedi, poročena, z otroki
in ne preveč feministično usmerjena. A
njeno službovanje ni bilo dolgo. V skrajno
konzerv^ativnem Senatu se je postavila proti
zakonu, ki je prepovedoval splav in je bila
odpuščena brez razlage in brez naslednika.
Da bi znova oživili to funkcijo, so bila
potrebna štiri leta. Nova ministrica Jolanta
135
MAGDALENA PALECZNY-ZAPP
Banach je takoj postala tarča napadov ka-
toliških organizacij zaradi vsebine poročila
za konferenco ZN.
Toda ni samo ideološki skok v desno
tisto, kar povzroča Poljakinjam probleme.
Bolj problematične so, tako za Poljakinje
kot za ženske v drugih vzhodnoevropskih
državah, prazne vladne blagajne.
V prejšnjem političnem in ekonomskem
sistemu so dnevno oskrbo in otroške vrtce
organizirale in vodile državne agencije,
močno finančno podprte z državnim
proračunom. Nekatera večja podjetja so
vodila centre za dnevno oskrbo in otroške
vrtce celo v svojih poslopjih. Otroci v
osnovnih šolah so lahko po pouku ostali v
šoh, dokler jih niso prišli iskat starši.
Potreba po takih uslugah je bila vedno
občutno večja od ponudbe. Zaradi tega so
imeli prednost otroci, ki so imeli oba starša
zaposlena, otroci samohranilk oz. samo-
hranilcev, otroci rejenci in invalidi. Plačilo
za te usluge je bilo neznatno in se leta dolgo
ni spremenilo.
Že leta 1989 je prišlo do drastičnih
proračunskih znižanj pri uslugah, kot so
dnevna oskrba oz. otroški vrtci. Posledica
je bila, da je prišlo do občutnega upada
števila teh ustanov. Tista pa, ki so ostala, so
dramatično povečala cene za svoje usluge.
Graf
Spreminjanje števila otroških vrtcev q
?      in jasli med leti 1998 in 1994.
Vir: GovernmentReport.. 1995
Vpeljana je bila decentralizacija v orga-
niziranju centrov dnevne oskrbe in otro-
ških vrtcev. Ta funkcija vlade je sedaj pre-
nesena na lokalna vodstva v mestih, vaseh
itn. In spet so finančni problemi na lokalni
ravni povzročili zapiranje preostalih po-
dobnih ustanov oz, nadaljne povečevanje
cen. Hkrati je veliko podjetij v privatizacij-
skem oz. stečajnem postopku iz finančnih
in organizacijskih razlogov zaprlo svoje
interne varstvene ustanove (gl. graf in ta-
belo). Naraščajoča brezposelnost med
ženskami je samo še dodaten razlog za
vedno večje odpravljanje teh ustanov.
Zaradi nekaj proračunskih primanj-
kljajev so bile te socialne ustanove prve
odpravljene, med drugim tudi zaradi odsot-
nosti ženskega lobiranja. V mestu tekstilne
industrije Lodz je bilo npr. zaradi pomanj-
kanja finančnih sredstev zaprtih že 100
otroških vrtcev. Najtežje so prizadete ravno
samske matere — 14% vseh gospodinjstev
na Poljskem (Heller 1993: 14-15).
Tranzicijski proces na Poljskem je
postavil ženske pred zelo težko izbiro: ali
poskušajo ostati profesionalno aktivne in
plačujejo visoke oskrbnine za varstvo otrok,
ali pa so nezaposlene, skrbijo za otoke in
imajo manjši družinski prihodek.
Nasploh so ženske bolj pod udarom
brezposelnosti kot moški. Čeprav je med
nezaposlenimi več kot polovica žensk,
dobijo le sedmino vseh delovnih ponudb.
Diskriminacijska praksa pri zaposlovanju se
širi in nihče je ne postavlja pod vprašaj.
Božena Leven je v raziskavi, opravljeni
na Trenton State CoUegu, raziskala struktu-
ro in glavne vzroke nezaposlenosti med
Poljakinjami v pogojih nove tržne družbe.
Razpoložljivi podatki kažejo, da je na
Poljskem v primerjavi z moškimi med leti
1991 in 1994 nesorazmerno veliko žensk
izgubilo službo in pozneje tudi dlje ostalo
nezaposlenih. Razmeroma več žensk kot
moških je izgubilo zaposlitev v industriji,
zlasti v gradbenem sektorju, ki je močno
odvisen od državne porabe, in v trgovini
(Leven 1993: l4l).
Kmetijstvo, šolstvo in zdravstvo so bili
in so še vedno najpomembnejši sektorji
zaposlitve za ženske. Ti še vedno dobivajo
dokajšnjo državno finančno pomoč in tu
je delež nezaposlenosti relativno majhen.
Toda tudi na teh področjih je izgubilo delo
več žensk kot moških. Nezaposlene ženske
na Poljskem so v splošnem starejše in bolj
izobražene od moških. Tiste »srečnice«, ki
so ostale zaposlene, delajo več ur v tednu
kot moški. Tako podatki kažejo, da je na
136
TRANZICIJA IN POLOŽAJ ŽENSK NA POLJSKEM
Poljskem povprečna obremenitev zaposle-
nih žensk za 15% večja kakor pri moških
(Human Development Report 1995: 95)!
Temeljni razlog za izgubo zaposlitve je
bila ukinitev delovnega mesta oz. položaja.
Družinski oz. osebni razlogi so biU vzrok
izgube zaposlitve za 16,8% žensk v primer-
javi z le 2,5% moških (Leven 1993: l4l). To
je posledica socialnega prestrukturiranja;
naraščajoči stroški privatne oskrbe otrok so
prisilili prenekatero žensko, da je opustila
razmeroma slabo plačano delo (glej ta-
belo).
Tabela
Delež nezaposlenih žensk        c
v celotnem številu nezaposlenih     t
na Poljskem
Med decembrom leta 1991 in junijem
leta 1993 zraste delež žensk med zaposle-
nimi od 52% decembra 1991 do 56% v okto-
bru leta 1993. V istem obdobju se je delež
zaposlenih žensk znižal s 47% na 45%. V letu
1994 se je naraščanje skupne nezaposle-
nosti na Poljskem ustavilo in v februarju
1995 je prišlo celo do zmanjšanja nezapo-
slenosti v primerjavi z letom 1994. Kljub
temu je delež nezaposlenosti med ženska-
mi neprestano naraščal (Government Re-
port.. 1995: 69).
Anna Titkow ugotavlja, da so težavni
življenski pogoji, značilni za komunistične
in postkomunistične dežele, ustvarili po-
sebno obliko matriarhata, v katerem ženske
oblikujejo vlogo »voditeljice družinskega
življenja« (Heller 1993: 15). »Mati Poljska«,
vestna junakinja, vdano podpira moške he-
roje in sama prevzame odgovornost za dom
in otroke. Zdi se, da je katolicizem, povezan
s poljsko obhko nacionalizma, prevladal
nad feminizmom. Nova poljska družba je
vpeljala in utrdila tradicionalne vloge žensk
in moških.
Rezultat poljskih volitev v septembru
1994 se je zdel kot zmaga aktivistov za
ženske pravice, ki so kritizirali cerkvene
poglede na probleme, kot so splav, ločitev,
kontracepcija, in na vlogo žensk nasploh.
Kljub temu pa poraz katoliških in zmaga
levičarskih strank ni prinesla zmage nobeni
veji poljskega feminizma. Civilni pritisk
avtonomnih ženskih skupin na levičarske
politike, ki bi nadziral, kaj ti res storijo v
primerjavi z obljubami, je zelo majhen. Zelo
malo je tudi povezovanja med ženskami in
moškimi levičarji in demokratičnimi sku-
pinami.
Večina ženskih demokratičnih skupin se
je depolitizirala. Najbolj znana ženska
skupina Poljska feministična zveza se je leta
1993 zavestno izločila iz politične sfere in
se posvetila akcijam za dvig natalitete in
planiranju družine, kar je povzročilo razkol
v organizaciji (Simpson 1994:67-74). Posle-
dica tega razkola je, da so tudi ostale ženske
skupine razvile odklonilno držo do udele-
žbe v političnih bojih.
Po drugi strani je bila na Poljskem usta-
novljena vrsta novih ženskih skupin, zlasti
poslovnih žensk in strokovnjakinj, ki se
oblikujejo po podobnih modelih kot na
Zahodu, ali pa so podružnice mednarodnih
skupin. Ni pa nobenega poskusa, da bi se
te skupine združile in oblikovale jasno
nacionalno žensko politiko.
Na drugi strani je veliko skupin in
organizacij, povezanih s politiko »Pro-life«.
Te organizacije so večinoma katoliške in
dobro sodelujejo z lokalnimi župnijami.
Od poznih osemdesetih naprej puščajo
cerkveni pogledi na tradicionalno žensko
vlogo v družini močne sledi v poljski
družbi. Zveza za življenje (Pro-life) vidi
glavno vlogo ženske kot mater in ženo in
zavrača vse metode kontracepcije. Ženske,
ki sodelujejo v skupinah, povezanih v
Zvezo, zatrjujejo, da je vse, kar želijo,
prepoved splava, posebne programe za
noseče ženske in družinsko izobraževanje.
Ne želijo, da bi njihove hčere v prihodnosti
iskale kakšne druge vrednote (Skwiecinska
1995: 14-15).
137
MAGDALENA PALECZNY-ZAPP
Očitno je možnost za skupen nastop
ženskih združenj v prihodnosti na Poljskem
zelo majhna.
Vzrok za to stanje moramo iskati v pre-
teklem sistemu, v specifični obliki komuniz-
ma na Poljskem. Glede na to, da je komuni-
zem vsaj na papirju ponujal ženskam
enakopravnost in varoval njihove pravice,
ni bilo videti nobene potrebe po ženskem
gibanju in ženskem političnem delovanju.
Ženske in njihova uradna organizacija
Zveza poljskih žensk so bili le politična
orodja brez pravega vpliva.
Poleg tega je bila poljska družba zgodo-
vinsko gledano zelo razslojena in razdeljena
na ostro ločeno ruralno in urbano prebi-
valstvo in različne socialne, politične in
ekonomske interese. Združevanje ni del
poljske socialno politične kulture.
Razcep med mestnimi in podeželskimi
ženskami glede potreb, vrednot, prepričanj
in stališč ostaja tudi dandanes. Prakorenine
tega razcepa lahko najdemo v poljski
socialni zavesti, ki deli družbo na »delavce«
in »poljedelce« oz. na »mestne« in »podežel-
ske« prebivalce (Malinowska 1995: 35-43).
Sedanji razcep ima tudi novejše kore-
nine —v razliki v prihodkih med ženskami,
kar povzroča dodatne konflikte med
samimi ženskami. Ženske, ki se jim je
posrečilo izkoristiti priložnosti, ki se jim
ponujajo s porajajočo se tržno ekonomijo,
so preveč zaposlene in utrujene od svojih
poslov, da bi se vpletale v kakršnokoli
politično ali socialno lobiranje. Žene,
dekleta in ljubice premožnih podjetnikov
ne kažejo nobenega zanimanja za ženska
vprašanja. Hkrati pa aktivistov za ženske
pravice ne jemljejo resno niti mediji. Iro-
nično je, da imajo nekatere novinarke
enako ignoranten odnos do ženskih vpra-
šanj kot njihovi moški medijski partnerji.
Posledica te večstopenjske delitve med
poljskimi ženskami je bila, da so bila za
konferenco ZN v Beijingu pripravljena tri
poročila: uradno, vladno poročilo, poročilo
katoliških organizacij pod vodstvom Zveze
in poročilo liberalnih organizacij.
Uradno vladno poročilo je nekoliko
bližje poročilu liberalnih organizacij kot
katoliškemu. V splošnem pa se poročila
močno razlikujejo v vseh treh temeljnih
vprašanjih: splav in uporaba kontracepcij-
skih sredstev, nasilje nad ženskami in vloga
ženske v družbi. Vsa tri omenjajo narašča-
nje nasilja nad ženskami, a se razlikujejo v
razlagi vzrokov nasilja in izkoriščevalske
pornografije. Ne obstaja niti zanesljiva
statistična raziskava o nasilju nad ženskami
in otroki. Šele v lanskem letu (1995) je bila
ustanovljena prva 24-urna telefonska
posvetovalnica za prijavo in odpravljanje
posledic nasilja na domu v Waršavi.
Poročilo feministično liberalnih organi-
zacij napada diskriminacijo žensk na delov-
nem mestu in kot partneric v družinskem
življenju. Poročilo poziva k reviziji zakona
o prepovedi splava in k poučevanju o upo-
rabi kontracepcije {Government Report...
1995: 14-15).
Poročilo, ki ga je sponzorirala Zveza
(Pro-life) zahteva še strožji zakon proti
splavu in je proti diskriminaciji žensk, ki
niso zaposlene in skrbijo za otroke. Poro-
čilo trdi, da je glavni vzrok, da si ženske
iščejo zaposlitev, njihova finančna situacija.
Vprašanje profesionalne kariere jemljejo
kot sekundarno vprašanje in ga ne uvrščajo
v seznam tradicionalnih vrednot poljske
ženske, kjer sta na prvem mestu — po mne-
nju tega poročila — poroka in materinstvo
(Skwiecinska 1995:14-15).
Težko je pričakovati, da se bodo lahko
poljske ženske v tem položaju v bližnji
prihodnosti združile in skupaj borile za
izboljšanje svojega položaja v družbi..
Združevanje bi pomenilo graditev mostov
med ženskami, ki še niso tako globoko
razdeljene in se ne bojijo postati članice
katerega od globalnih združenj.
Med osnovnimi problemi sodobne polj-
ske ženske so definiranje lastnih interesov,
učenje o iskanju kompromisov v pogledih
med ženskami in prehod iz »kuhinjskih po-
govorov« k javnemu lobiranju. Pomanjkanje
sleherne tradicije v združenem in organizi-
ranem ženskem gibanju v poljski zgodovini
te naloge ne olajšuje.
V tem trenutku ni mogoče oceniti, ali je
diskriminacija žensk v sedanji Poljski
manjša ali večja kot pod komunizmom. Med
komunističnim obdobjem, ki je trajal skoraj
45 let, in drugim obdobjem, ki traja šele
šesto leto, so tudi kvantitativne razlike. Kot
138
TRANZICIJA IN POLOŽAJ ŽENSK NA POLJSKEM
smo dejali, je bilo na Poljskem pod komu-
nizmom močno utrjeno prepričanje o
enakih pravicah žensk in moških, tako zelo,
da očitni znaki diskriminacije nad ženskami
niti niso bili opaženi. E. Malinowska to
obdobje poimenuje »obdobje iluzije o
egalitarizmu« (Malinowska 1995: 42).
Skoraj takoj potem, ko je prva postkomu-
nistična vlada leta 1989 vpeljala politične,
ekonomske in socialne reforme, so se po-
javile različne ideologije, ki so predstavljale
konkurenčne in pogosto nasprotujoče si
koncepte vloge ženske v družbi. Medtem
ko se družba uči demokracije, nekatere
ženske že razpoznavajo simptome spolnega
razlikovanja in se zoperstavljajo tej nepra-
vici. E. Malinowska poimenuje ta proces
»zavračanje ilizije o demokraciji« (ibid.).
Poljsko prehodno obdobje med plan-
skim gospodarstvom in tržnim sistemom je
precej daljše, kot so pričakovali politiki, in
veliko dražje in bolj tvegano za prenekatere
družbene skupine. Zdi se, da je ženske to
prehodno obdobje veliko bolj prizadelo kot
moške. Ko danes analiziramo položaj
poljskih žensk, moramo torej upoštevati
resne težave na tržišču dela, diskriminacijo
žensk, še zlasti na ekonomskih in političnih
področjih, omenjene večdimenzionalne
razkole, razcepljenosti in očitna nesoglasja
med različnimi ženskimi skupinami in
organzacijami, izredno okrepljeno vlogo
cerkve, splošno družbeno ignoranco do po-
ložaja žensk in zavračanje obstoja ženskih
vprašanj v družbi.
j , Literatura
A. Filas (1995), Perlikiewich Jagienka: Damskie Zapasy. Tygodnik: Wprost., julij 23.
Government Report for the United Nations IV World Conference on Women's Issues in Beijing
(1995), Waršava, avgust.
E. Heller (1993), Poland's Backlash. Emma, Connections, 42.
B. Leven (1993), Unemployment among Polish women. Comparative Economic Studies 35,4 (zima):
135-145.
Human Development Report (1995), Valuing Women's Work: Time Use in Eastern Europe and
the CIS. Oxford: Oxford Univ Press.
P. Simpson (1994), International trends: An update of the Polish election: what did it mean for
women?fournalof Women'sHistory 6, 1 (pomlad): 67-74.
O. Skwiecinska (1995), Jak Kobieta z Kobieta. Gazeta Wyborcza, 30. junij: str. 14-15.
E. Malinowska (1995), Socio-political changes in Poland and the problem of sex discrimination.
Women's Studies International Forum 18, 1: 35-43.
139
Janko Cafuta
STAROST IN STAROSTNIKI V DOMOVIH ZA STARE
Stari postajajo pri nas in tudi drugod vedno
bolj pomembna demografska skupina. Po
eni strani upada število rojstev, po drugi
strani pa se podaljšuje življenjska doba ljudi,
kar pomeni, da je delež starih v družbi
vedno večji, tako relativno kot absolutno.
Slovenke, na primer, ki so bile rojene pred
približno 120 leti, so rodile v povprečju po
4,7 otrok vsaka, danes pa le še 1,7 otroka,
kar ni dovolj niti za enostavno reprodukcijo
prebivalstva (Jakoš 1990). Ob prelomu
tisočletja bo pri nas vsak peti državljan star
nad 60 let, pa imamo že sedaj manj kot po-
lovico aktivnega prebivalstva (Vojnovič in
sod. 1986).
Skrb za staro populacijo je čedalje po-
membnejša naloga socialne pohtike. Ena od
najbolj razširjenih oblik skrbi za stare je in-
stitucionalno varstvo, o čemer je govora v
tem sestavku. Te vrste ustanov pa niso izum
nove dobe, pač pa so določene oblike
takega varstva izvajali že pred več sto leti.
Res pa se je širše razmahnilo šele v zadnjih
desetletjih, v povezavi s procesi industria-
lizacije, urbanizacije in demokratizacije
družbe.
Slovenci imamo v socialnozdravstvenem
varstvu starejših oseb dolgo tradicijo. Valva-
sor je v svojih zapisih omenjal, da so na
naših tleh že v 11. stoletju začeli ustanavljati
»špitale«, to je ustanove, v katerih so izvajali
najnujnejšo oskrbo za stare, obubožane,
neozdravljivo bolne. Šlo je za ubožnice oz.
hiralnice, namenjene najnižjim slojem
prebivalstva. Sprva bolj socialna narava teh
ustanov se je začela v 18. stoletju spremi-
njati v socialno-zdravstveno. Oskrbovanci
v teh ustanovah so bili vse bolj deležni tudi
zdravstvene pomoči. V času pred drugo
svetovno vojno je bilo na območju današnje
Republike Slovenije 63 domov za stare s
skupno 3.249 ležišči (Accetto 1968). Takoj
po tej vojni so nekaj domov za stare odpra-
vili, do novega poleta pa je na tem področju
prišlo v 60. letih z bolj sistematični pristopi
v reševanju problematike starih.
V nadaljevanju bom navedel nekaj te-
meljnih kvantitativnih kazalcev trenutnega
stanja na področju institucionalnega var-
stva starih v Sloveniji. Podatki se nanašajo
na leto 1995. Tega leta smo imeH v Sloveniji
38 »splošnih socialnih zavodov« za odrasle
v 41 enotah z 8.325 ležišči in 9 »kombi-
niranih zavodov«^ v 15 enotah s 3.128 le-
žišči. V nadaljevanju bom za oboje skupaj
— »splošne« in »kombinirane« socialne za-
vode — uporabljal izraz domovi za stare. V
vseh teh je bilo tega leta nameščenih 11.093
starejših oseb. Za celotno slovensko popu-
lacijo starih nad 65 let je bilo to 3,8% vseh.
22% oskrbovancev v domovih za stare
je bilo nameščenih v enoposteljnih sobah,
42% v dvoposteljnih, 13% v troposteljnih
itn. V povprečju je bilo nekaj manj kot dve
postelji na sobo. Na eno kopalnico je prišlo
nekaj manj kot 20 oskrbovancev, na samo-
stojno prho približno 22, na WC 2,5 itn.
Povsod, vključno z dislociranimi enotami,
so opremljene in urejene ambulante.
Leta 1995 je bilo od vseh oskrbovancev
slovenskih domov za stare 71% žensk in
29% moških. Starostna struktura teh je bila:
Največ, 39%, jih je bilo starih od 80 do 90
let, od 70 in 80 let starih je bilo 25%, od 60
do 70 let 17%, starih pod 60 let ja bilo 12%,
starih nad 90 let pa 7%.
Približno tretjina oskrbovancev je bila
leta 1995 »pomičnih«, tretjina »delno
141
JANKO CAFUTA
pomičnih« in pribHžno tretjina »nepo-
mičnih«. Za »pomične« zadostuje osnovna
oskrba, to je nastanitev in prehrana, za
ostale pa je potrebna dodatna pomoč in os-
krba. Za približno 40% vseh oskrbovancev
je potrebna še posebej zahtevna oskrba.
Za 64% tega leta vseljenih je bil razlog
za namestitev bolezen, za 20% starost itn.
V te ustanove se je v letu 1995 vselilo 4.464
oseb, kar je 39% vseh, ki so to leto tam bivali.
Od prvič vseljenih jih je prišlo 1.824
neposredno iz bolnišnic, kar je 41% vseh
vseljenih to leto. Med letom se je odselilo
1.162 ljudi, umrlo pa 3.270 oziroma 28%
vseh, ki so to leto živeli v teh ustanovah. To
pomeni, da je umrla več kot četrtina vseh
oskrbovancev. Na Zavodu za zdravstveno
zavarovanje so izračunali, da je bilo to leto
v teh ustanovah negovanih vsak dan približ-
no 95% oskrbovancev. Povprečno število
diagnoz na oskrbovanca je nekaj čez 3. V
tem letu je bilo največ diagnoz v zvezi z
duševnimi in živčnimi obolenji ter mot-
njami v duševnem razvoju (nekaj manj kot
20%), sledile so bolezni srca in ožilja s
približno 18%, hipertenzija s 6% itn.
Leta 1995 je bilo v slovenskih domovih
za stare zaposlenih 4.056 ljudi (2,8 oskrbo-
vanca na zaposlenega), od teh jih je 63%
delalo v zdravstveno-negovalni službi (višje
in srednje medicinske sestre, fizioterapevt-
ke/ti in delovne terapevtke/ti, negovalke,
bolničarji, strežnice in čistilke), sledi služba
prehrane in strežbe s 16%, služba za pranje
in likanje s 6% itn.
Govorim torej o nekaj tisoč starih ljudi
v Sloveniji oz. o pogojih njihovega življenja
v zadnjem življenjskem obdobju. Nekaj
manj kot 4% vseh nad 65 let starih Sloven-
cev oz. Slovenk živi v takih ustanovah, kar
je glede na celotno populacijo razmeroma
malo, pa vendar je govora o več kot 11.000
ljudeh. Gre za tiste, dovolim si reči, manj
srečne, ki so izgubili možnost bivanja v
lastnem domu.
Kot kažejo podatki, sta dva od treh
oskrbovancev v slovenskih domovih za
stare resneje zdravstveno prizadeta in sta
povsem ali delno nepomična. V tem smislu
gre pri oskrbovancih domov za stare že v
osnovi za populacijo, ki je iz teh razlogov
izjemno prizadeta in prikrajšana. Večina
ima pred sabo le še krajši čas življenja, kar
jih postavlja v posebej občutljiv položaj.
Cesto so tesnobni, zbegani, obupani ipd. V
povprečju umre na leto vsak četrti stano-
valec doma za stare, skoraj vsak drugi na
novo nameščeni v dom za stare pa pride tja
neposredno iz bolnišnice. Nič kaj spodbud-
no okolje za življenje, pa čeprav živita dva
od treh oskrbovancev v eno- ali dvopostelj-
ni sobi in povprečna gostota prebivalstva
v posameznem domu za stare najbrž ne
presega gostote v povprečni ljubljanski
stolpnici.
Kakorkoli že, materialne razmere v slo-
venskih domovih za stare niso slabe, prej
nasprotno. To pomeni, da so v teh ustano-
vah dokaj dobro zadovoljene bivalne,
prehrambene in higienske potrebe tam
živečih ljudi. Enako je glede zdravstvene
oskrbe in nege. Veliko ljudi, ki živi v teh
ustanovah, lahko morda samo še tam
zadovolji svoje potrebe po permanentni
zdravstveni pomoči, tuji negi in oskrbi. V
svojem prejšnjem (zunanjem) okolju oz.
domu bi ti ljudje potrebovali podobno
oskrbo, ti, ki bi jo izvajali, pa bi bili njihovi
bližnji, ljudje, s katerimi jih veže čustvena
vez, sorodstvo, prijateljstvo ali podobno.
Ker takih ljudi nimajo (ali pa jih imajo, pa
ti niso pripravljeni skrbeti zanje ali iz
kakšnih razlogov ne morejo), zadovoljujejo
te potrebe v domu za stare. V te ustanove
pride živet največ ljudi iz socialnih in
zdravstvenih razlogov, kar se nekako ujema
s ponudbo v teh ustanovah. Ta je razvidna
iz strukture zaposlenih glede na poklicne
profile. V največjem delu je to zdravstveno-
negovalni kader. Skoraj vsi, ki imajo nepo-
sreden stik z oskrbovanci, pripadajo tem
poklicem. Iz tega sklepamo, da gre po vse-
bini prej za zdravstveno-negovalne ustano-
ve kot zgolj za socialne zavode, zato bi bil
zanje najbrž ustreznejši naziv »socialno-
zdravstveni zavodi«.
Od polovice do dveh tretjin ljudi, ki ži-
vijo v domovih za stare, je delno ali povsem
nepomičnih. Ti so v zdravstvenem smislu
izjemno ogroženi, praviloma potrebni stal-
ne medicinske pomoči in tuje nege. Pri do-
ločanju njihovega položaja v taki ustanovi
so v ospredju medicinski principi, pristopi,
praksa oz. obravnava v širšem smislu. Enak
142
STAROST IN STAROSTNIKI V DOMOVIH ZA STARE
režim pa velja tudi za druge tamkajšnje
»oskrbovance«, tudi za tiste, ki so v večji ali
manjši meri sposobni sami poskrbeti zase.
Za vse velja podoben položaj, kot ga imajo
bolniki v bolnišnicah, kar pomeni, da imajo
omejene možnosti za soodločanje o svojem
vsakdanjem življenju, dnevnem redu, času
obrokov in drugo. Težko uveljavljajo
pravico do zasebnosti, individualnosti ipd.,
kar naj bi jim bilo zagotovljeno tudi na
osnovi Kodeksa etičnih načel v socialnem
varstvu.
V domovih za stare v Sloveniji torej
končujejo svojo življenjsko pot trije ali štirje
od stotih ljudi, ki so stari na 65 let. Resnici
na ljubo je treba povedati, da so slovenski
domovi za stare vedno (pre)polni in da je
skoraj pri vseh pred sprejemom dolga
čakalna doba. So potemtakem ti, ki pridejo
tja (domovi za stare) preživet svoje zadnje
dni, morda tudi leta življenja, srečnejši od
tistih, ki ostanejo do konca svojega življenja
na svojih domovih ali pri svojcih?
Ko se človek znajde na življenjskim
razpotju, tj., pred odločitvijo, naj se preseli
v dom za stare ali ne, neredko spozna, da
prave izbire o tem nima. Nemalokrat je celo
tako, da se o tem zanj odloči nekdo drug,
njegov bližnji — pogosto tako, da izključi
alternative. Star človek se znajde v taki situa-
ciji praviloma tedaj, ko sam ni več sposoben
dovolj skrbeti zase in mu preostaja le, da
sprejme preselitev v dom za stare. Kaj pa,
če tega ne sprejme? Če bo šel živet v dom
za stare, bo tam na primeren način zado-
voljil oz. zadovoljeval v prvi vrsti svoje pri-
marne potrebe (zlasti potrebe v zvezi s
telesom), podvržen pa bo nekaterim nega-
tivnim učinkom, ki jih prinaša življenje v
taki ustanovi, kot so izgubljanje individual-
nosti, senzorna deprivacija itn. Staremu
človeku pred tako odločitvijo ni lahko, ni
pa mu lahko niti po njej, pa naj se zgodi tako
ali drugače.
Za boljše razumevanje položaja starega
človeka v domu za stare bom uporabil Mus-
kovo (1982) interpretacijo potreb. Govora
bo o potrebah ljudi na sploh, ne o potrebah
neke specifične populacije. Ta pravi, da se
potrebe delijo v osnovi na primarne in
sekundarne, analogno: biološke in psiho-
loške. Primarne so zlasti instinktivne in so
splošne za vse človeštvo (lakota, žeja, potre-
ba po kisiku, izogibanju bolečine...). Sekun-
darne potrebe so pridobljene oz. naučene.
Te navadno niso tako intenzivne kot primar-
ne. Zaradi socialne narave človeka pa pogo-
sto tudi sekundarne potrebe postanejo
življenjska nuja. Nekatere sekundarne
potrebe so generične, značilne za človeka
nasploh, npr. potreba po družbenih stikih
in sožitju, po ljubezni, po ugledu, po delu
idr. Fiziološke potrebe zadovoljujemo
homeostatično — ciklično, zadovoljevanje
psiholoških potreb pa ne poteka homeo-
statično ciklično, pač pa spiralno in progre-
sivno. Človek je aktivno bitje. Če njegove
dejavnosti ne omejimo, bo nujno z njeno
pomočjo odkril nova zadovoljstva, kar v
bistvu pomeni že rojstvo nove potrebe
(Musek 1982)
Življenje v domovih za stare poteka v
nekem smislu ciklično, podobno kot v
bolnišnicah, ko ljudje prihajajo in odhajajo
in jih v ustanovi razvrščajo in klasificirajo
zlasti na temelju njihovega zdravstvenega
in mentalnega stanja; v domu za stare glede
na zahtevnost nege, ki jo potrebujejo. (Kot
rečeno, skoraj vsak drugi oskrbovanec —
41% — doma za stare pride tja direktno iz
bolnišnice.) Aplikacija Muskove razlage oz.
teorije potreb na življenje v domovih za
stare nam lahko pokaže, da starostniki v teh
ustanovah praviloma dobro zadovoljujejo
svoje primarne potrebe, slabše pa je glede
zadovoljevanja sekundarnih potreb. Usta-
nova, kot je dom za stare, praviloma ne
more ponuditi dovolj ustreznih možnosti
za zadovoljevanje psiholoških potreb sta-
rostnikov, ki tam živijo.
Kot je razvidno iz podatkov, ki so nave-
deni na začetku, so v domovih za stare na
razmeroma zavidljivi ravni zadovoljene
primarne potrebe tam živečih starih ljudi,
seveda tudi medicinsko negovalne, kar je
zelo pomembno. Problemi pa se pojavljajo,
kot rečeno, pri zadovoljevanju sekundarnih
potreb. Pri tem je treba upoštevati kvaUteto
oz. raven, na kateri so ljudje zadovoljevali
te potrebe, preden so prišli živet v dom za
stare, oz., kakšne možnosti za zadovo-
ljevanje teh potreb jim je dajalo njihovo
domače okolje. Primarne potrebe so v
veliko primerih (že) slabše zadovoljevali
143
JANKO CAFUTA
doma (oz. bi jih, če bi doma ostaH), kot jih
lahko zadovoljujejo v domu za stare, glede
zadovoljevanja sekundarnih potreb pa je
situacija bolj zapletena. V domovih za stare
praviloma ni posebnih ovir, s katerimi bi
kdo poskušal starostnike namenoma ovirati
pri zadovoljevanju sekundarnih potreb
(odmislimo, da lahko v njihovo sobo iz raz-
ličnih razlogov kadarkoli stopijo zaposleni
v teh ustanovah). Način delovanja ustanove i
kratko malo ni usmerjen k tem potrebam,
problem zadovoljevanja določenih t. i. se-'
kundarnih potreb pa je tudi v tem, da se ji
ne da zadovoljevati s komerkoli (potrebe
po človeški bližini, ljubezni ipd.), pač pa v
glavnem z bližnjimi. Ozrimo se še npr. na
potrebo po ugledu. Status »oskrbovanec do-
ma za stare« pri ljudeh običajno ne prinaša
veliko ugleda, prej nasprotno. Domovi za
stare so se, zgodovinsko gledano, razvili iz
ubožnic.
Pri starostnikih v domovih za stare torej
ni problematično zadovoljevanje primar-
nih, temveč sekundarnih potreb, in sicer
po eni strani iz razlogov, ki so objektivni
(slabo zdravstveno stanje, slaba mobilnost
ipd.), po drugi strani pa iz razlogov, ki so
vezani na zahteve po nemotenem delovanju
takih ustanov (domov za stare), ko je treba
poskrbeti na enem mestu za veliko ljudi,
pod pogoji, ki jih v veliki meri določajo re-
lativno nizki denarni odmerki. Omeniti je
treba tudi psihološke značilnosti določenih
starostnikov, tiste, ki imajo za posledico
odsotnost volje po večji aktivnosti v času
starosti oz. upokojitve. Pri mnogih je lahko
odsotnost volje po večji aktivnosti eden od
razlogov, zaradi katerih so prišli živet v dom
za stare.
Ko govorimo o načinu organizacije oz.
delovanja domov za stare, je treba povedati,
da je življenje v teh ustanovah v veliki meri
organizirano po vzoru bolnišnic (oboje pa
po industrijskem modelu). Primerjava med
domom za stare in bolnišnico je na mestu,
kajti pri obeh gre za procese, ki so si med
seboj v marsičem podobni, identični, v
marsičem se sploh ne razlikujejo. V obeh
primerih je posameznik deležen storitev oz.
uslug, ki naj bi prispevale k izboljšanju
njegovega zdravstvenega stanja ali vsaj
počutja. Obstaja pa razlika, da v bolnišnice
nameščajo ljudi praviloma za (določen)
krajši čas z namenom, da jih tam ozdravijo
in vrnejo, po možnosti čim prej, v domače
delovno in bivalno okolje, v domove za sta-
re pa nameščajo ljudi praviloma za (nedolo-
čen) daljši čas, največkrat doživljenjsko.
Stari ljudje medicinske in druge pater-
nalistične pristope v teh ustanovah pogosto
doživljajo kot vdor v svojo zasebnost, kot
razlaščanje vlog, ki so jih imeli prej, ipd. Vse
to prizadeva njihov občutek samospošto-
vanja, hkrati pa niso več v položaju, ko bi
mogli nadzirati svoje življenje, kot ga ljudje
navadno nadziramo v svojem vsakdanu.
Izgubo nadzora nad svojim življenjem pa
so mnogi najbrž doživeli že pred vstopom
v tako ustanovo, in je bil ravno to eden od
pomembnejših razlogov, zaradi katerega je
prišlo do njihove namestitve v dom za stare.
Poglejmo, kaj se dogaja s človekom, ki
kot oskrbovanec vstopi v tako ustanovo
(dom za stare). Pri tem vstopu v zameno za
svojo prejšnjo kulturo ne dobi neke druge,
temveč se znajde v situaciji »diskulturacije«,
v kateri v veliki meri doživi razlastitev vloge
ali vlog, ki jih je imel pred vstopom v usta-
novo. Po namestitvi izgubi večino stabilnih
ureditev, ki so mu omogočale samopojmo-
vanje. Njegov »jaz« se začne sistematično,
čeprav cesto nenamenoma, mortificirati.
(Cilj takih mortifikacij je večinoma le racio-
nalizacija naporov, ki so potrebni za uprav-
ljanje velikega števila ljudi na majhnem
prostoru s pičlimi sredstvi.) Take vrste usta-
nove prekinjajo in motijo nekatera dejanja,
ki imajo v civilni družbi vlogo, da samemu
akterju in vsem navzočim dokazujejo, da
ima nekaj oblasti nad svojim svetom, da je
oseba z odraslo samodeterminacijo, avto-
nomijo in svobodo delovanja (Goffman,
Azil).
Požarnik in sodelavci so pred leti opra-
vili anketo s stanovalci nekaterih slovenskih
domov za stare. Ugotovili so, da jih (stano-
valce) še zlasti moti izguba individualnosti,
tog hišni red, množičnost (preveč ljudi na
majhnem prostoru), denarna obremenitev
otrok in opustitev priljubljenih dejavnosti.
Motilo jih je, da so zaposleni v teh ustano-
vah v kontaktu z njimi neosebni, ali pa
nastopajo do njih avtoritarno, kot da bi bili
nebogljeni mladoletni otroci. Požarnik je v
144
STAROST IN STAROSTNIKI V DOMOVIH ZA STARE
tej zvezi opozoril še na »senzorno depriva-
cijo«, na pomanjkanje raznoterih dražljajev
v teh ustanovah. Pomanjkanja dražljajev pa
daje ljudem občutek, da je življenje nesmi-
selno (Požarnik 1981).
Kot smo zapisali na začetku, imamo
Slovenci na področju socialno-zdravstve-
nega varstva starih dolgo tradicijo. T. i.
domsko varstvo je danes najbolj razširjena
oblika organiziranega varstva starih ljudi.
Naši domovi za stare so najbrž v marsičem
blizu optimalnega, v obratnem sorazmerju
pa je njihova optimalnost z zdravstvenim
stanjem teh, ki tam bivajo. Glede na to je
smiselno razmišljati o morebitnih dopolnit-
vah oz. spremembah v smeri večje diferen-
ciacije konceptov, programov, načinov
delovanja in organiziranja teh ustanov.
Smiselno bi bilo omogočiti več »civilnega
življenja« v teh ustanovah za tiste, ki to zmo-
rejo. Skratka, pustiti oz. razvijati možnosti
za samostojno življenje tistim, ki to zmorejo,
in toliko, kot zmorejo. Sem sodijo razmi-
šljanja o ustanovitvi bolj ali manj samostoj-
nih skupin kot podenot v okviru obstoječih
domov za stare ali izven njih. Sem sodijo
tudi razmišljanja o načinih vključevanja teh
ljudi v kako bolj ustvarjalno aktivnost, kot
jo lahko ponudi delovna terapija.^
Osebno mi je še zelo blizu izkušnja v
zvezi s prvimi znaki staranja in koncem
življenja moje matere. Ko je konec lanskega
poletja umrla, je bila stara komaj 60 let.
Upokojila se je pet let pred tem. Takrat je
govorila, da bo živela svoje življenje samo-
stojno, kakor dolgo bo zmogla, ko pa ne bo
več zmogla, bo šla živet v dom za stare (ne
pa v eno izmed družin svojih otrok). Ko je
tri leta po upokojitvi hudo zbolela in je
postalo jasno, da ne bo mogla več dolgo
skrbeti zase, je začela na te zadeve gledati
povsem drugače. Spomnim se strahu v
njenem glasu in v njenem pogledu, ko je
prvič omenila svojo bojazen, da ne bo
mogla več dolgo skrbeti sama zase in bo v
kratkem potrebovala pri tem pomoč. Bala
se je, da bi jo nemara namestiU v dom za
stare. Vsakič znova me globoko pretrese, ko
se spomnim kako mi je izrazila svoj strah v
zvezi s tem in kako ji je odleglo, ko sem ji
povedal, da se ji to ne more zgoditi, da bo
ves čas ostala z nami in mi z njo. Tako je
tudi bilo. Umrla je sicer v bolnici, kamor je
šla povsem zadnje dni svojega življenja v
upanju, da ji bodo lahko tam izboljšali
počutje. Tudi v bolnici smo lahko bili veliko
z njo, tudi ponoči.
V pogovorih o razlogih za namestitev
človeka v dom za stare je večkrat rečeno,
da so svojci dolgo časa negovali ostarelega
sorodnika, kar pa so prenehali, ko tega niso
več zmogli v celoti, ker je starostnik
potreboval vedno več. Sledila je namestitev
v dom za stare. Ko se to zgodi, pa se začnejo
praviloma bližnji od starostnika vse bolj
oddaljevati. Prej so se z njim veliko ukvarjali,
po namestitvi pa vedno manj. V glavnem
prepustijo drugim, da se z njim ukvarjajo,
da ga negujejo, oskrbujejo, se z njim
pogovarjajo (koliko utegnejo) ipd. Nekje v
tem zapisu sem že navedel, da so razlogi za
namestitev na neki način skladni s ponud-
bo v teh ustanovah, v veliki meri pa ostaja
odprt problem zadovoljevanja starostni-
kovih psiholoških in emocionalnih potreb.
Teh, še zlasti slednjih, starostniki ne morejo
zadovoljevati v odnosih s tujimi ljudmi, kar
zanje ljudje v teh ustanovah večinoma so.
Te potrebe lahko na ustrezen način zadovo-
ljujejo v stikih s sorodniki oz. bližnjimi. Žal
pa se ti po namestitvi starostnika v dom za
stare praviloma vedno bolj oddaljujejo od
njega, tako fizično kot psihično. Ta problem
(v zvezi z zdovoljevanjem čustvenih in
psiholoških potreb) bi se najbrž dalo do
neke mere urediti ali za veliko ljudi vsaj
zmanjšati, če bi starostniki obdržali več
stika z bližnjimi in z »zunanjim« življenjskim
okoljem, na primer tako, da bi starostnik
preživel pomemben del tedna, meseca ali
leta v svojem starem okolju pri svojih
bližnjih. Lahko bi bil npr. dva popoldneva
v delovnem času tedna pri svojcih oz. v
svojem starem (prejšnjem) življenjskem
okolju, enako vsaj dva vikenda v mesecu.
Temu predlogu je mogoče ugovarjati, češ,
kdo jim brani, da bi bilo tako, toda menim,
da zadeva ni prav enostavna. Ljudem je
treba pri tem pomagati. Pogosto so polni
občutkov tesnobe, strahu, krivde ipd. — tako
starostnik kot svojci. Zaradi takih občutkov
se najbrž velikokrat preprosto umaknejo.
V domovih za stare umre veliko ljudi. Od
ljudi, ki so zaposleni v teh ustanovah, ne
145
JANKO CAFUTA
more nihče upravičeno pričakovati, da bi
bih pri vsakem umirajočem močno čustve-
no angažirani oz. da bi umirajočim ponujaU
(pre)več človeške bližine. Na njihovem
delovnem mestu ali blizu njega ljudje vsak
dan trpijo in umirajo, zaradi česar se že tako
ali tako ne morejo izogniti določenim
stiskam in kopičenju tesnobe. Drugače je
za svojce. Ti so tisti, ki jim je starostnik
pripadal, še vedno jim. Zanje je to nekaj, kar
je in mora biti osebno. Oni so tisti, ki sodijo
k ostarelemu, ki je obolel ali celo umira. Pri
njem oz. z njim naj bodo, kolikor so lahko,
kolikor zmorejo; ustanova (dom za stare)
jim lahko pri tem veliko pomaga.
Opombi
' »Splošni socialni zavodi« za odrasle so v bistvu »domovi za stare«, s »kombiniranimi zavodi« pa so
mišljeni domovi za stare, ki opravljajo tudi institucionalno varstvo za mlajše invalidne osebe oz.
osebe z duševnimi motnjami. Slednjih je bilo leta 1995 v teh ustanovah 360.
^ Beseda terapija je grškega izvora in pomeni zdravljenje bolezni (Leksikon 1973) Delovna terapija
torej pomeni v neposrednem prevodu zdravljenje bolezni z delom. Menim, da ta izraz ne ustreza
temu, kar se v domovih za stare pod to oznako izvaja. V praksi gre namreč bolj za način trošenja
časa, ki ga imajo starostniki v teh ustanovah navidezno preveč, čeprav gre za ljudi, ki se jim čas
življenja praviloma že izteka. Kaj početi s časom, je eno izmed pomembnih vprašanj, ki se »valjajo«
po prostorih teh ustanov. Čas se tam nekako izgublja in star človek v njem. Če naj bo delovna
terapija odgovor na te vrste problema, naj pri starostniku izhaja iz vprašanja, kaj bi sam želel
početi v času, ki mu še preostaja v življenju.
Literatura j
J
B. AccETTo (1968), Starost, staranje in starostno varstvo. Ljubljana. I
A. Goffman, Azil. Cit. po: V. Flaker (ur.) (1988), Hrastovški anali. Ljubljana: RK ZSMS.
A. Jakoš (1990), Starejši prebivalci in demografsko ogrožena območja v Sloveniji. Ljubljana:
Gerontološko društvo Slovenije.
Leksikon (1973), Ljubljana: CZ.
J. MusEK (1982), Osebnost. Ljubljana: Univerzum.
H. Požarnik (1981), Umetnost staranja. Cankarjeva založba, Ljubljana.
Skupnost socialnih zavodov Slovenije (1995), Poročilo za leto 1995.
VojNovič in sod. (1986), Organizacija pomoči starejšim na domu. Univerzitetni zavod za zdravstveno
_ in socialno varstvo (letno poročilo).
146
Stanija Ivajnšič
MODEL IN VPLIV PROSTOVOLJNEGA SOCIALNEGA DELA
SREDNJEŠOLCEV V DOMU UPOKOJENCEV
Uvajanje prostovoljnega socialnega dela
srednješolcev v domu upokojencev je še en
korak k odpiranju domov navzven, k
zmanjševanju medgeneracijskega prepada
in k ublažitvi institucionalizacije starega
človeka. Mladi prostovoljci, ki se družijo s
stanovalci doma, postajajo vse bolj pomem-
ben dejavnik v oblikovanju domskega
življenja.
Predstavila bom model prostovoljnega
socialnega dela srednješolcev, ki je rezultat
dolgoletnega sodelovanja Doma upoko-
jencev Danice Vogrinec Maribor in II.
gimnazije Maribor.
Potek prostovoljnega socialnega dela od
nastanka projekta do njegovega zaključka
koledarsko sovpada s trajanjem enega šol-
skega leta. Potek je prikazan tudi shematsko
(shema 1). Projekt se vsako leto obnavlja.
Osnovni pogoj za uspešno organiziranje
in vodenje prostovoljnega socialnega dela
je želja in interes obeh ustanov. Naklonje-
nost vodstva ustanov in njihova posredna
vloga v izvajanju projekta prostovoljnega
socialnega dela je zelo pomembna. Vodstvo
ustanove s svojim razumevanjem in spod-
bujanjem ustvarja pogoje in klimo za razvoj
te dejavnosti. Ostali zaposleni s svojim
sprejemanjem in pozitivnim odnosom do
prostovoljnega socialnega dela dajejo ve-
liko podporo prostovoljcem.
Skupni cilji obeh ustanov, v tem primeru
II. gimnazije Maribor in Doma upokojencev
Danice Vogrinec Maribor, so vzgoja in izo-
braževanje mlade generacije (tako teoret-
sko kakor s pomočjo izkustvene metode, ki
jo omogoča prostovoljno socialno delo),
medgeneracijsko zbliževanje in dvig kvali-
tete življenja v starosti.
Vloge in naloge vseh udeležencev v
prostovoljnem socialnem delu v projektu
so natančno opredeljene. Vsak posameznik
je pri vključitvi v projekt z njimi podrobno
seznanjen. Vsak posameznik ima tudi svoje
osebne želje in cilje, zaradi katerih se
prostovoljno vključuje v projekt, tako
učenci kot tudi stanovalci doma. Zaradi tega
jih ne moremo deliti na uporabnike in
ponudnike uslug, ker gre v procesu druže-
nja učencev s stanovalci doma za oboje-
stransko dajanje in dobivanje. Zaznamo
lahko intenziven proces pri posamezniku
in skupini.
Mentor na šoli in strokovni sodelavec v
ustanovi po sprejemu projekta najprej pri-
stopita k posameznim akcijam obveščanja
v ustanovi in motiviranja prostovoljcev.
Pred vključitvijo učencev v prostovoljno
socialno delo je potrebno soglasje staršev
oziroma skrbnika. Za stanovalce doma je
koristno, da so o njihovi vključitvi v prosto-
voljno socialno delo seznanjeni tudi svojci.
Predstavitev poteka prostovoljnega so-
cialnega dela v ustanovi je zelo pomembna.
O prihodu prostovoljcev v ustanovo morajo
biti obveščeni vsi zaposleni (od recepcijske
službe naprej), ker prijazen sprejem prosto-
voljca ob njegovem vstopu v ustanovo
odraža razpoloženje ustanove do takega
dela in njegovo zaželenost.
Enako pomembno je, da so o tem obve-
ščeni tudi ostali stanovalci doma oziroma
tudi tisti, ki niso vključeni v prostovoljno
socialno delo.
Uvajanje novih prostovoljcev je proces,
ki se nadaljuje iz leta v leto in zahteva veliko
napora organizatorjev oziroma šole in
ustanove.
147
STANIJA IVAJNŠIČ
Informiranje in motiviranje stanovalcev
doma za sodelovanje z mladimi prostovoljci
v socialnem delu poteka v socialni službi,
pri individualnih pogovorih ali na skupin-
skih sestankih.
Informiranje in motiviranje učencev
opravi mentor na šoli. V ta namen na začet-
ku šolskega leta na šoli organizirajo sestan-
ke za nove prostovoljce in uvodni seminar.
Organizirajo tudi srečanje s predstavniki
ustanov, v katere bodo dijaki pozneje odha-
jali. Takrat so prisotni tudi prostovoljci, ki
že imajo izkušnje v tem delu. Tako prenaša-
nje izkušenj na nove prostovoljce je nepo-
sredno in dragoceno. Pri pripovedovanju
svojih doživljajev se prostovoljci ne omeju-
jejo samo na pozitivne izkušnje, temveč
omenjajo tudi negativne in manj prijetne
dogodke.
Predstavnik ustanove, v tem primeru
doma upokojencev, predstavi življenje v
ustanovi in učence opozori na specifičnosti
okolja, v katerem bodo delaU, ter na možne
situacije, s katerimi se bodo srečevali.
Vse to vpliva na ustvarjanje čimbolj
realne in stvarne podobe prostovoljnega
socialnega dela pri bodočih prostovoljcih.
Po formiranju skupine prostovoljcev,
učencev II. gimnazije in stanovalcev doma,
organiziramo njihovo prvo srečanje.
Na prvem spoznavnem srečanju, ki ga
organiziramo v domu upokojencev, se
prostovoljci med seboj spoznajo in »iz-
berejo«. Pri izbiri včasih pomagamo oziro-
ma jo usmerjamo, in sicer takrat, ko so bila
v predhodnih razgovorih, ki jih opravimo
individualno, izražene posebne želje
oziroma interesi (glasba, sprehodi ipd.).
Po prvem srečanju učencu in stanovalcu
doma prepustimo dogovor za naslednja
srečanja, ki so individualna, tedenska, v
dogovorjenem dnevu in času. Srečujejo se
pretežno v sobah stanovalcev, v dnevnih
prostorih, knjižnici doma, ali pa gredo na
sprehod.
Pri obiskih v domu se učenec spontano
spozna s sorodniki stanovalca, s katerim
prijateljuje, spozna njegove sosede v domu
ali sostanovalce v sobi. Spozna tudi ostale
zaposlene v domu, s katerimi se srečuje.
Enako stanovalec doma spozna družino
učenca, njegove sošolce in prijatelje. Z
namenom čim boljšega medsebojnega spo-
znavanja vseh udeležencev prostovoljnega
socialnega dela organiziramo skupna
srečanja, družabne popoldneve in kulturne
prireditve, ki jih pripravijo učenci. To so
skupne akcije, v katere vključujemo tudi
učence in stanovalce doma, ki še niso
vključeni v prostovoljno socialno delo.
Učence prostovoljce vabimo na prire-
ditve in praznovanja, ki jih organiziramo v
domu.
Tako se veča krog tistih, s katerimi
prostovoljci prihajajo v stik. Predstavitev
vseh, ki jih prostovoljno socialno delo lahko
povezuje in vključuje, je prikazano tudi
shematsko (shema 2).
Na koncu šolskega leta je sklepno
srečanje, ki ga organiziramo v domu
upokojencev ali za konec organiziramo
skupni izlet. Takrat podelimo potrdila
oziroma priznanja za sodelovanje v prosto-
voljnem socialnem delu in izmenjamo
simboHčna darila, če smo jih pripravili. S
tem ni nujno, da se druženje konča. To se
lahko nadaljuje tudi po končanem šolskem
letu oziroma po formalnem koncu. Lahko
tudi po končanem šolanju na 11. gimnaziji.
Konec šolskega leta ne pomeni konec
prijateljevanja. Takrat je samo formalni,
uradni zaključek. Prijateljevanje se lahko
nadaljuje, vendar ne več v okviru projekta.
To je odvisno od tega, kako trdno so se
stkale njihove medsebojne prijateljske vezi.
V praksi so bih tudi neuspešni primeri,
ko prijateljevanje ni zaživelo. Razlogi za to
so bili različni (bolezen, nezainteresiranost
ipd.). Takrat je treba pomagati dijaku in
stanovalcu doma pri premagovanju težav.
Pomembno je, da ponesrečeni poskus v
prostovoljnem socialnem delu ne sprejme-
ta kot poraz in neuspeh, ampak da ohranita
svojo voljo in jo preusmerita.
Strokovno pomoč, usmerjanje in vode-
nje dela prostovoljcev opravljata mentor in
strokovni sodelavec. Pri tem je zelo pomem-
bno ohranjati vzdušje, kar dosežemo s tem,
da smo prostovoljcem dosegljivi tudi zunaj
formalnih srečanj, da znamo prisluhniti
njihovim potrebam in jim nuditi potrebno
podporo.
Pozorni moramo biti tudi na to, da so vse
dejavnosti med seboj koordinirane in v
148
MODEL IN VPLIV PROSTOVOLJNEGA SOCIALNEGA DELA SREDNJEŠOLCEV...
skladu z zastavljenimi cilji projekta. Potreb-
no je tesno sodelovanje mentorja šole in
strokovnega sodelavca ustanove, ker je to
pogoj za uspešno realizacijo celotnega
projekta prostovoljnega socialnega dela.
Leta 1994 je v domu upokojencev Dani-
ce Vogrinec Maribor Ivana Ivajnšič, takrat
učenka 4. letnika II. gimnazije Maribor,
naredila raziskavo, s katero smo želeli
ugotoviti medsebojni vpliv oziroma učinek
prostovoljnega socialnega dela na učence
in starostnike v domu in širše.
V raziskavo je bilo zajetih 23 učencev,
vključenih v prostovoljno socialno delo v
šolskem letu 1993/94 (z II. gimnazije Ma-
ribor, z Gimnazije Ruše in s Srednje kme-
tijske šole Maribor). Zajetih je bilo tudi 23
stanovalcev, s katerimi so se učenci družili
v tem šolskem letu, in 8 stanovalcev, h ka-
terim so prostovoljci prihajali prejšnja leta.
Raziskava temelji na pogovorih in lastnih
opažanjih pri obiskih (skupaj s prostovolj-
ci) na skupnih akcijah in individualnih
obiskih v domu ter na vprašalniku, ki je
vseboval tri sklope vprašanj. Prvi sklop so
bili osebni podatki: spol, starost, prejšnje
socialno okolje, standard in družinske vezi.
Drugi sklop vprašanj se je nanašal na
bivanje v domu, počutje v domu, standard,
prijateljske vezi, družabno in kulturno
življenje v domu. V tretjem sklopu so bila
vprašanja v zvezi z prijateljevanjem s
prostovoljci: njihov odnos do učencev, čas
trajanja, pogostost in značaj obiskov,
eventualno vključevanje sorodnikov in
prijateljev v njihova srečanja s prostovoljci
in njihovo zadovoljstvo s sodelovanjem v
prostovoljnem socialnem delu.
Rezultati raziskave so pokazali, da se
starostniki zelo radi odločajo za sodelo-
vanje v prostovoljnem socialnem delu.
Starost, spol, izobrazba, ekonomski status,
odnos s sorodniki in čas bivanja v domu ne
vplivajo bistveno na njihovo odločitev.
Starostniki se za sodelovanje ne odločajo
samo iz osamljenosti, temveč tudi iz
potrebe po druženju z mladimi. Zanima jih
življenje mladih. Radi prenašajo svoje
življenjske izkušnje na mlade generacije. Za
starostnika v domu so mladi prostovoljci
duševna obogatitev. Pomagajo jim pri
premagovanju osamljenosti in blažijo
njihove težave, jih razveseljujejo in s tem
dvigujejo raven kvalitete njihovega življe-
nja. Starostniki se ob njih počutijo mlade.
Zanima jih tudi, kako mladi gledajo na
starost in kaj vedo o starosti. Želijo primer-
jati svoje in sedanje pogoje življenja in
učenja mladih.
Obisk učenca prostovoljca je za njih
zanesljiv obisk. Sorodniki lahko najdejo
kakšen izgovor in na najavljeni obisk ne
pridejo. Prostovoljci pridejo vedno, če so
zadržani, svojo odsotnost starostniku
sporočijo osebno ali prek strokovnega
sodelavca. Starostniki so s takim načinom
sodelovanja zadovoljni. Poudarjajo točnost
učencev in to cenijo (»Pri obiskih je točna,
vem, kdaj bo odprla vrata«).
Glede pogostosti obiskov si ne želijo
sprememb, kajti tudi oni se za srečanje
pripravljajo. Te priprave so pri vsakem
starostniku drugačne. Eni odpovedo druge
obiske v tem času, drugi uredijo svojo sobo,
skuhajo čaj za prostovoljca, pripravijo
družinske fotografije ali kako zanimivo
gradivo za branje ali kaj drugega, odvisno
od njihovih fizičnih in psihičnih zmožnosti.
Njihov medsebojni odnos je spoštljiv.
Starostniki doživljajo učence kot prijatelje,
nekateri to enačijo s sorodstveno zvezo.
Obisk učenca stanovalcu popestri mono-
tonost dneva in zelo pozitivno vpliva na
njegovo psihično počutje.
V večini primerov se je druženje razširilo
na družine učencev in stanovalcev. Tako se
zgodi, da učenčevi starši odpeljejo starost-
nika na svoj dom na obisk ali pa prihajajo
skupaj z učencem na obisk v dom. Vezi, ki
se ustvarjajo z druženjem učenca in staro-
stnika, so trdne in pogosto preidejo v
čustveno navezanost. Nekateri starostniki
ob težavah učencev preživljajo čustvene
stiske (v primeru kontrolne naloge učenca,
bolezni ali nesreče).
Dan, ko mladi prihajajo v dom, je za tiste,
s katerimi prijateljujejo, in tudi za ostale
poseben dan. Nekaj odgovorov na vpraša-
nje, kaj jim pomenijo obiski učencev: »Ko
pride Simona, kot da vzide sonce«, »Kadar
pride Janja, je praznik, ob njej pozabim na
vse težave«, »Obiski so duševno zdravje«.
Večina prijateljevanj iz prejšnjih let se je
nadaljevala tudi po končani srednji šoli.
149
STANIJA IVAJNŠIČ
Učenci niso pretrgali stikov s starostniki.
Starostniki vedo, kam so šli, kaj študirajo,
kje stanujejo. Od njih dobivajo pisma,
razglednice, čestitke za praznike. Taka
pošta jih zelo razveseli.
To kaže, da učenci ob vstopu v prosto-
voljno socialno delo prevzemajo nase
veliko moralno odgovornost.
Večina učencev, ki so sodelovali v
raziskavi, pred vključitvijo v prostovoljno
socialno delo nikoli ni bila v domu. Le nekaj
jih je že pred tem obiskovalo sorodnike v
domu.
Razlog oziroma motivacija za prosto-
voljno socialno delo pri učencih se ujema
z njihovimi pričakovanji. Kot razlog nava-
jajo pripravljenost pomagati starim ljudem,
ker so prepričani, da tako pomoč potrebu-
jejo, željo po spoznavanju življenja v usta-
novi in preskus svojih zmožnosti za delo z
ljudmi, kar povezujejo tudi s svojim prihod-
njim poklicom.
Pri nekaterih učencih se pred prvim sre-
čanjem pojavlja strah, ali bo prijateljevanje
uspešno, kako bo stekel pogovor in podob-
no.
) Sprva sem se malo bala, kako se bom ujela,
ali bova imela skupne cilje. Sedaj, ko že dalj
s. časa prihajam, sem kot doma, pozabim na vse
vf drugestvarL    = :   ,
- Iz nekaterih odgovorov je razvidno, da
je pred prvim srečanjem zelo pomembno
zaupanje v mentorja in strokovnega delavca
v domu.
(i V začetku me ni skrbelo, saj sem bil prepri-
čan, da nam bodo poiskali primerne starost-
nike. Danes sem še bolj vesel, da sem se
odločil za ta korak. Z gospo, ki jo obiskujem,
se namreč prav dobro razumeva in oba se
veseliva naslednjih srečanj.
Obiski trajajo od ure do uro in pol. V
večini primerov so obiski tudi v času
počitnic, vendar so redkejši. Učenci se za
obiske posebej ne pripravljajo, teme
razgovorov so zelo različne, največkrat
spontane.
Večina učencev se o obiskih v domu
pogovarja s svojimi sošolci in prijatelji.
Enako kot starostniki tudi učenci doživ-
ljajo starostnika kot prijatelja, le nekateri kot
sorodnika. Večina učencev misli, da bodo
tudi po končani srednji šoli nadaljevali
obiske v domu.
Učenci s pomočjo prostovoljnega social-
nega dela pridobivajo koristne življenjske
izkušnje. Spoznavajo ustanovo, seznanjajo
se z realnimi življenjskimi razmerami starih
ljudi, s socialno politiko in odnosom družbe
do zadovoljevanja potreb starih ljudi. S
prostovoljnim socialnim delom učenci tudi
preverjajo svoje zmožnosti za delo z ljudmi
in se potrjujejo. Vse to nedvomno prispeva
k osebnostnemu zorenju mladega človeka.
Pri organiziranju prostovoljnega social-
nega dela je zelo pomembno sodelovanje
mentorja šole in strokovnega sodelavca
ustanove. Razvija se lahko samo v okoljih,
kjer sta obe strani pripravljeni motivirati,
voditi in spremljati razvoj odnosa med
mladim človekom in stanovalcem doma
upokojencev.
Prostovoljno socialno delo je velik izziv
za socialnega delavca, saj se v njem preple-
tajo vse metode strokovnega dela, ki jih
socialni delavec uporablja pri svojem delu.
Delo s posameznikom, kadar gre za delo z
učencem ali starostnikom, delo s skupino,
kadar gre za delo s skupino učencev ali
skupino starostnikov, ali oboje hkrati. So-
cialno delo v širši skupnosti ali skupnostno
socialno delo je lahko na ravni doma (saj je
dom skupnost stanovalcev iz širšega
območja) in na ravni lokalne skupnosti. Z
raziskovanjem v socialnem delu ugotav-
ljamo učinke prostovoljnega socialnega
dela na udeležence in širše. Uporabljamo
tudi metodo supervizije, ki je pomembna
za vse udeležence v prostovoljnem social-
nem delu in za posameznega strokovnjaka.
150
MODEL IN VPLIV PROSTOVOLJNEGA SOCIALNEGA DELA SREDNJEŠOLCEV...
Shematskapredstavitev vseh,
kijih lahko prostovoljno socialno delo poveže in vključi.
151
Literatura
L Ivajnšič (1994), Raziskovalna naloga Prostovoljno socialno delo srednješolcev v domu Danice
Vogrinec Maribor (neobjavljeno).
M. WozNiAK, L. LoRBER, I. LoRENčič (1994), Prostovoljno socialno delo na II. gimnaziji Maribor,
Socialno delo 33, 1.
...v STANIJA IVAJNŠIČ /UW m J3C10M
152
Shematska predstavitev dejavnosti prostovoljnega socialnega dela <
na II. gimnaziji in v Domu upokojencev i
p       o i*^     t       I       L       I
STANOVANJSKE SKUPINE IN DRUGE OBLIKE SKUPN0STNE6A REZINDENČNEGA
VARSTVA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
(okrogla miza)
Gradivo je nastalo ob okrogli mizi, ki jo je
ob svojem občnem zboru 19. januarja 1996
pripravila Altra (Društvo za novosti v
duševnem zdravju) z naslovom Perspektive
razvoja skrbi za ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi težavami. Dejansko je šlo
za posvetovanje o usodi stanovanjskih
skupin, obliki skrbi za ljudi, ki se je pri nas
že precej uveljavila na različnih področjih,
zlasti na področju skrbi za mladostnike s
težavami pri vzgoji oz. iz neurejenih
socialnih razmer, pozneje pa tudi za ljudi s
telesno in duševno prizadetostjo. Od leta
1992, ko je takratni Odbor za družbeno za-
ščito norosti (sedaj Altra) ustanovil stano-
vanjsko skupino za oskrbovance Hrastovca,
pa sta se ustanovili še dve skupini za ljudi s
tovrstnimi težavami.
Okrogla miza je bila precej reprezenta-
tivna, saj so na njej sodelovali predstavniki
večine ustanov in organizacij, ki se jih ta
problematika tiče, razen morda predstav-
nikov lokalnih oblasti, ki so svojo odsotnost
opravičili. Diskutirali so: državna sekretar-
ka Anka Osterman z Ministrstva za delo,
družino in socialne zadeve, svetovalka vlade
Barbara Strajnar z Ministrstva za okolje in
prostor, Marjan Vončina in Bojan Pucelj,
direktorja devh centrov za socialno delo,
Jadranka Čarapič, socialna delavka na
Centru za mentalno zdravje, Jana Dragar,
socialna delavka iz bolnišnice Polje, Mateja
Kraševec, socialna delavka iz CSD Moste-
Polje, Barbara Drofenik, socialna delavka iz
stanovanjske skupine Šenta, Zoran Sedmak,
socialni delavec, in Nevenka Močnik,
socialna pedagoginja, oba iz stanovanjskih
skupin Altre, Dušica Grgič, psihologinja iz
CSD Moste-Polje, Jelka Škerjanec iz sklada
Silva, Lado Hočevar, predsednik društva
Biva, Srečko Pavlic, socialni delavec iz
zavoda Trate, Katarina Lavš, novinarka in
aktivistka na področju duševnega zdravja
v skupnosti. Moderator je bil avtor tega za-
pisa. Ta je nastal na podlagi magnetograma
okrogle mize, ki ga je pripravil Peter Murko.
Poročilo predstavlja tekstovno obdelavo
diskusije. Dodatki so minimalni, sklepi in
predlogi izhajajo iz diskusije, formulirani
pa so naknadno, z ustrezno avtorsko svo-
bodo poročevalca.
Namen okrogle mize je bil razpravljati
zlasti o umeščenosti stanovanjskih skupin
v sisteme socialnega in zdravstvenega
varstva in stanovanjske politike v Sloveniji.
Tako smo pustili ob strani kup obravnavnih
dilem in problemov, ki so sicer še vedno
odprti in nerešeni, vsekakor pa so v tem
trenutku manj pereči kot vprašanje, kako
zagotoviti normalne materialne in formal-
ne pogoje za delovanje obstoječih skupin
in ne nazadnje za ustanavljanje novih, ki jih
še kako potrebujemo.
'  STANOVANJSKE SKUPINE V SLOVENIJI    ^
Danes je v Sloveniji nekaj več kot 20
stanovanjskih skupin, od tega približno
polovica za mladostnike, ostale pa za druge
skupine ljudi (telesno in duševno priza-
dete, ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami). Govorilo se je o ustanovitvi sku-
pin tudi za starejše ljudi in za ljudi, ki so
zasvojeni s heroinom. V Sloveniji deluje
društvo delavcev v stanovanjskih skupinah
Biva.
Veliko skupin organizacijsko deluje kot
posebne enote v okrilju matičnih zavodov.
Gre zlasti za vzgojne zavode, od katerih se
je eden (Zavod Marjana Koželja, ki je bil prej
v Framu) povsem in zelo uspešno pre-
oblikoval v grozd stanovanjskih skupin, v
podobnem procesu preoblikovanja pa je
153
POROČILO
tudi predvorski zavod in zavod v Jaršah.
Nekaj stanovanjskih skupin so ustanovila
posamezna društva (Društvo paraplegikov,
Altra, Šent), eno pa tudi center za socialno
delo (Koper).
O stanovanjskih skupinah je bila 1991
izvedena posebna in obsežna raziskava
(Flaker 1992). S to temo se je ukvarjala tudi
t2iZ\sk3iY2i Načrtovanje razvoja psihosocial-
nih služb na podlagi potreb ljudi z dolgo-
trajnimi psihosocialnimi stiskami na
področju R Slovenije (Flaker in sod. 1995),
izvedena pa je bila tudi manjša evaluacijsko-
primerjalna raziskava o vplivu bivanja v
stanovanski skupini (Čačinovič Vogrinčič
in sod. 1996). V našem prostoru sta bili
objavljeni tudi dve publikaciji na to temo
(Lačen 1990; Brandon 1993).
Trenutno je v socialnih zavodih najmanj
1.500 ljudi, ki po svoji starosti tja ne sodijo
in bi potrebovali primernejšo obliko rezi-
denčnega varstva. Poleg tega je še najmanj
4.000 ljudi, ki se redno vračajo v bolnico in
bi marsikdo med njimi potreboval to obliko
vmesne obravnave.        ; .ni
STANOVANJE IN DUŠEVNA STISKA   ki>
Stanovanje je pogosto ključna okoliščina pri
nastanku duševne stiske in tudi pri osifika-
ciji tovrstnih motenj. Hkrati pa lahko tudi
zatrdimo, da rešitev tega problema večkrat
učinkuje prav zdravilno. Poznamo zgodbe,
ki so nam jih pripovedovali uporabniki
psihiatričnih služb (Flaker in sod. 1995), ko
se je človek v akutni duševni stiski, ker ni
imel stanovanja, vozil z vlakom ponoči do
Zagreba in nazaj. Ali ko je nekdo po trilet-
nem bivanju v bolnišnici prišel domov in
našel v svojem stanovanju podnajemnike;
obrnil se je in se vrnil v bolnišnico. Veliko
ljudi je ostalo v bolnišnici ali v zavodu
deloma zaradi konfliktov v svojem okolju
(sosedi, svojci). Življenje s starši ali drugimi
svojci je težavno za vsakogar, za ljudi z
duševno stisko pa še posebej. Prepiri so
lahko povod za hospitalizacije, bolezen pa
pretveza, da družina dobi več bivanjskega
prostora. Dostikrat je razlog za hospita-
lizacijo ali namestitev v zavod banalen, kot
npr. nezmožnost nekoga, da plača račun za
elektriko (pač pa mu socialna služba plača
dosti višjo oskrbnino). Nasprotno pa smo
bili velikokrat priča, da je stanovanje
razrešilo dokaj hude konflikte, ki so tako
rekoč vodili že v Hrastovec.
Skratka, pomanjkanje stanovanja je kot
sprožilna okoliščina ali kot posledica po-
gost element v karieri duševnega bolnika.
Pogosto so ogrožene njegove ali njene
pravice, da ima kje biti, kam spraviti svoje
stvari, si skuhati, povabiti prijatelje ali zgolj
imeti mir pred svetom. Zato bi bilo treba
po eni strani ljudem z dolgotrajnimi psiho-
socialnimi težavami zavarovati in utrditi
pravico do stanovanja in jim omogočiti
lažje reševanje stanovanjskega problema,
po drugi strani pa potrebujejo tudi nestan-
dardne oblike bivanja, npr. pribežališča,
zavetišča (krizna stanovanja) in prostore,
kjer je mogoča rehabilitacija: npr. stanovanj-
ske skupine.
STANOVANJSKE SKUPINE IN PROCESI
PREOBLIKOVANJA REZIDENČNIH SLUŽB
Majhne rezidenčne enote so se že ves čas
obstoja duševnega zdravstva kazale kot
nadomestilo ali celo alternativa velikim
zaprtim azilom. Njihov pomen v sistemu
skrbi za ljudi z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami pa se je radikalno povečal z
uveljavljanjem politike odprtih vrat v
duševnih bolnišnicah in še bolj v procesih
preoblikovanja velikih zaprtih sistemov v
skupnostne oblike skrbi, znane z imenom
deinstitucionalizacija. Pokazalo se je nam-
reč, da veliko prebivalcev tovrstnih ustanov
nima kam, da so obtičali v zavodih deloma
tudi zaradi stanovanjskih problemov in da
so potrebni podpore pri vsakdanjem
življenju. Tako se je v zadnjih desetletjih
oblikovalo več različnih oblik rezidenčnega
varstva, ki pokriva stanovanjske, terapevt-
ske in rehabilitacijske namene tovrstvnega
varstva (Assioli 1988). Poznamo spreje-
mališča (hostelš), stanovanje in hrano pri
zasebnikih, terapevtske skupnosti, stano-
vanjske skupine, grozde stanovanj z jedrom
(core and cluster), podprta ali zaščitena
stanovanja in delitev stanovanj*. Pri vseh
teh oblikah je mogoča zelo različna in
154
STANOVANJSKE SKUPINE IN DRUGE OBLIKE SKUPNOSTNEGA REZINDENČNEGA VARSTVA...
fleksibilna prisotnost podpornega osebja.
Te oblike podpore ljudem organizirajo
različni akterji: lokalne zdravstvene ali
socialne službe, zavodi ali bolnišnice, ki se
preoblikujejo v skupnostne službe, pa tudi
neprofitne stanovanjske organizacije in
društva uporabnikov in svojcev. Za te oblike
sta ne glede na nosilca dejavnosti značilni
interdisciplinarnost in individualizacija
obravnave, včasih pa tudi financiranja.
PRIMER ALTRINE STANOVANJSKE SKUPINE
Pri nas je bila prva stanovanjska skupina na
področju duševnega zdravja ustanovljena
maja 1992 za štiri oskrbovance zavoda
Hrastovec-Trate. To je bila pogumna poteza,
saj je bilo treba veliko entuziazma in
improvizacije, potrebna pa je bila tudi
podpora zavoda in Ministrstva za zdravstvo
in socialno varstvo. Sedaj pod okriljem
društva Altra delujeta dve stanovanjski
skupini z 9 stanovalci, ki so prej živeli v
zavodih ali bolnišnicah (Polje, Begunje).
Opravljene evalvacije kažejo, da so stanoval-
ci zadovoljni s spremembo v svojem življe-
nju in s storitvami osebja. Osebje uspešno
rešuje probleme obravnave, več težav pa
ima z materialnimi in formalnimi pogoji
delovanja, ki med drugim tudi zavirajo širi-
tev dejavnosti. Ob ustanovitvi stanovanjske
skupine so omogočili usmerjanje denarja,
ki ga za bivanje stanovalcev namenjajo
centri za socialno delo, prek zavoda Tišje,
ker ni bilo mogoče najti načina, kako bi
društvo zaračunavalo svoje storitve državi.
Te začasne rešitve se stanovanjski skupini
še vedno ni posrečilo nadomestiti s trajnej-
šo in ustreznejšo rešitvijo. Pri tem ne gre
samo za problem ureditve statusa, ki bi
omogočal širjenje dejavnosti; če kakšen
zavod posodi stanovanjski skupini status, s
tem avtomatično določi tudi ceno in obseg
dela osebja in bivanja stanovalcev. Drug
problem, s katerim se srečujeta stanovanj-
ski skupini, so stanovanja. Eno izmed
stanovanj ima namreč stanovanjska skupina
najeto na trgu podnajemniških stanovanj
(1.050 DEM mesečno), drugega pa je ena
od ljubljanskih občin dodelila društvu,
medtem ko čaka na denacionalizacijo. Pri
obeh rešitvah obstaja možnost, da stanoval-
ci čez noč izgubijo streho nad glavo, kar je
za ljudi z psihosocialnimi težavami še zlasti
ogrožujoče. Poleg tega pa je najemanje
stanovanja na prostem trgu velika zguba, saj
bi lahko tako stanovanje izplačali že ob
običajnih kreditih.
ZAKONODAJA IN MOŽNOSTI ZA UMESTITEV
Podlaga za utemeljitev stanovanjskih
skupin obstaja v zakonskih aktih, tako na
stanovanjskem področju kot na socialnem.
V krovnem stanovanjskem zakonu so pred-
videna socialna in neprofitna stanovanja.
V njem tudi piše, da določi merila za
socialna stanovanja v posebnem pravilniku
predstojnik republiškega organa za social-
ne zadeve v soglasju s predstojnikom
republiškega organa za stanovanjske razme-
re. Ta pravilnik je bil sprejet, toda ne govori
izrecno o stanovanjskih skupinah. Morda
je priložnost za uvrstitev stanovanjskih sku-
pin v nov pravilnik, ki ga ravno oblikujejo.
Za sedaj stanovanjska politika teh možnosti
ne upošteva.
O stanovanjskih skupinah eksplicitno
govori Zakon o socialnem varstvu, omenja
pa jih tudi Predlog programa socialnega
varstva do leta 2000. Vendar manjkajo
izvedbene smernice, pravilniki, zlasti pa
dejanska praksa.
riM DEJANSKE MOŽNOSTI u
Za socialna stanovanja zaenkrat ni veliko
možnosti. Saj se npr. v Ljubljani za 160
razpoložljivih poteguje več kot 3.500
kanditatov. Delavcem stanovanjskih skupin,
ki so oddali vloge za socialna stanovanja za
nekatere stanovalce, so sporočili, da so
glede na kriterije le majhne možnosti, da
bi jih tudi dobili. Pri teh stanovanjih imajo
privilegiran položaj družine. Nekaj točk je
mogoče dobiti na invalidnost, ljudje, ki
imajo dolgotrajne psihosocialne težave, a
niso v invalidnem staležu, pa tako rekoč
nimajo možnosti. Tudi ob spremembi
pravilnika, ki bi dala prednost ljudem s
dolgotrajnimi psihosocialnimi težavami, bi
155
POROČILO
tO koristilo le za ustanavljanje podprtih
stanovanj ali pa za stanovanja, ki bi si jih
uporabniki še s kom dehli. Težko pa bi bilo
na tej podlagi ustanavljati stanovanjske sku-
pine, kjer bi živelo več ljudi z neposredno
podporo osebja. V stanovanjskih skupinah,
kjer se stanovalci menjujejo, pa bi prišlo
tudi do problema, kdo je najmenik stano-
vanja.
Ena od možnosti je neprofitna gradnja.
Stanovanjski zakon predvideva neprofitno
gradnjo stanovanj za posebno skupino
ljudi. Torej so podane možnosti, da bi se (na
pobudo centrov za socialno delo, oddelkov
za okolje in prostor ali posameznih društev)
ustanavljale posebne neprofitne stanovanj-
ske organizacije z vložkom Ministrstva za
delo, družino in socialne zadeve, ali pa da
te organizacije najamejo neprofitno zgraje-
na stanovanja drugih organizacij za ne-
profitna stanovanja, vendar pa je to spet
predvideno za ljudi z višjimi dohodki.
Organizacija lahko najame kredit pri
stanovanjskem skladu, pri čemer imajo
invalidi prednost. Lahko pa se prijavi tudi
za nakup stanovanj in se tako izogne
ponovnem kopičenju ljudi na enem mestu.
Možnost integracijskega pristopa je tudi v
tem, da organizacija zgradi blok, ki ga delno
oddaja drugim. Težave pri tem so, da mora
neprofitna stanovanjska organizacija imeti
v lasti že nekaj nepremičnin (najmanj dve
stanovanji).
V diskusiji je bila izražena tudi možnost,
da bi bili tudi zasebniki pripravljeni
oddajati poceni stanovanja za stanovanjske
skupine, če bi bili oproščeni davka.
Konverzija sredstev. Naslednja možnost,
kako preskrbeti stanovanja za stanovanjske
skupine in deloma za zagotovitev formalnih
okvirov delovanja, je preusmerjanje sred-
stev iz velikih zavodov in bolnišnic v
skupnostne oblike. Dejstvo je namreč, da
so sredstva za to skupino ljudi kot tudi za
druge, ki potrebujejo pomoč pri vsak-
danjem življenju, že namenjena in uporab-
ljana. Vprašanje je torej, kako preusmeriti
ta sredstva v bolj ustrezne in uporabnikom
bolj prijazne oblike varstva. Težava je v tem,
da se tradicionalne zavodske oblike zaradi
svoje inertnosti upirajo spremembam in da
je, čeprav je stanovanjske skupine lažje
organizirati in so cenejše, težko spreminjati
status quo in preusmeriti sredstva in ljudi
v nove oblike. Denar in ljudje se lepijo na
velike stavbe. Zato so potrebne dosledna
politična odločitev in spodbude za socialne
službe, da začnejo nameščati svoje stranke
v skupnostne oblike. Ponekod poznajo
sistem »dot« (npr. Anglija), kjer vsak dolgo-
trajni varovanec socialnega ali zdravstvene-
ga zavoda dobi določen znesek (nekaj tisoč
funtov) kot popotnico za namestitev v
skupnosti.
Za pridobitev stanovanj ima država
možnost nekatere nepremičnine, v katerih
so sedaj zavodi, prodati ali jih uporabiti za
zastavek pri formiranju neprofitnih stano-
vanjskih organizacij. Vsekakor pa mora
vzpostaviti mehanizme, ki bodo brzdali
širjenje zavodov, denar za novogradnje
nameniti stanovanjskim skupinam (ki jih
lahko organizirajo tudi zavodi — npr.
Hrastovec je v procesu organiziranja take
skupine). Vsekakor je stanovanje za državo
dosti bolj likvidna naložba, saj gaje mogoče
prodati, ko neha streči namenu stanovanj-
skih skupin, medtem ko bi to dosti težje
trdili za zavod.
Druge možnosti. V diskusiji so prišle na
dan tudi možnosti, kako bi lahko brez
izdatne pomoči države prišli do stanovanj
za ustanavljanje stanovanjskih skupin in
drugih skupnostnih oblik rezidenčnega
varstva. Dostikrat se namreč zgodi, da lju-
dje, ki so v dolgotrajnejši stiski in bi jih po
institucionalni inerciji namestili v zavod,
imajo stanovanje. Tako bi bilo mogoče zdru-
ževati skrb za več takih ljudi (podpirana
stanovanja), združiti več takih ljudi v eno
stanovanje ipd. Pri duševno prizadetih bi
svojci dostikrat radi prispevali nepremič-
nine ali sredstva, če bi to jamčilo kvalitetno
skrb za njihove otroke po smrti. Da te
možnosti ostajajo skoraj neizkoriščene,
moramo iskati vzrok v tem, da centri za
socialno delo, socialne službe v zdravstvu
ali posamezna društva nimajo na voljo
organizacijskih okvirov, ki bi lahko absor-
birale in realizirale tovrstne pobude. Hkrati
pa to tudi pomeni, da ne vedo, kako bodo
pridobile denar za financiranje strokov-
nega dela na tovrstnih projektih.
156
STANOVANJSKE SKUPINE IN DRUGE OBLIKE SKUPNOSTNEGA REZINDENČNEGA VARSTVA...
SKLEPI
1. Urejene stanovanjske razmere so pogoj
duševnega zdravja, še zlasti pa rehabilitacije
in re-integracije v družbene tokove.
2. Stanovanjske skupine so ena izmed
ustreznejših, uporabnikom prijaznejših in
vsaj na dolgi rok varčnejših oblik reziden-
čnega varstva.
3. Eden glavnih problemov, s katerim se
stanovanjske skupine dandanes srečujejo,
je njihov nedorečen in neurejen status, pa
tudi nejasen organizacijski okvir. To one-
mogoča njihovo normalno delovanje, zlasti
pa nadaljni razvoj tovrstne oblike varstva.
4. Stanovanjski fond za stanovanjske
skupine bi bilo mogoče pridobiti na na-
slednje načine:
• z vključitvijo stanovanjskih skupin
med kandidate za socialna stanovanja,
• z ustanavljanjem neprofitnih stano-
vanjskih organizacij, ki bi gradile stanovanja
za ta namen,
• s preusmerjanjem in konverzijo obsto-
ječih sredstev, namenjenih za varstvo sku-
pin prebivalstva, ki potrebujejo rezidenčno
varstvo (z uporabo sredstev, namenjenih za
novogradnje različnih zavodov, za nakup
stanovanj, s prodajo nepreminčnin, zastav-
ljanjem nepremičnim pri ustanavljanju
neprofitnih stanovanjskih organizacij),
• z mobilizacijo obstoječega stanovanj-
skega fonda za te namene (npr. oprostitvijo
od davkov za oddajanje stanovanj v ta
namen, organiziranjem podpore ljudem, ki
živijo v svojih stanovanjih, omogočanjem
»zastavljanja« lastnih stanovanj za vstop v
stanovanjsko skupino itn.).
5. Status stanovanjskih skupin je tako
zelo pomanjkljivo opredeljen, da skoraj
onemogoča njihovo delovanje, še zlasti pa
širjenje dejavnosti in ustanavljanje novih.
Nosilci ustanavljanja stanovanjskih skupin
in drugih oblik skupnostnega rezidenčne-
ga varstva so lahko službe socialnega var-
stva, socialni in zdravstveni zavodi, društva
ali neprofitne stanovanjske organizacije.
6. Z usodo stanovanjskih skupin je reci-
pročno povezana usoda socialnih zavodov:
večje kot bodo kapacitete stanovanjskih
skupin, manjše bodo kapacitete zavodov.
Vendar je potrebna za vzpostavitev takega
procesa trdna politična volja in odločitev
(program preoblikovanja kapacitet, mate-
rialne spodbude in restrikcije ipd.).
7. Pri delovanju in ustanavljanju stano-
vanjskih skupin so smiselno razdeljene
naloge različnih sektorjev in ravni države,
tako da sektor socialnega varstva na državni
ravni zagotovi organizacijske smernice,
strokovno podporo in zagonska sredstva
(nova ali konvertirana sredstva), na lokalni
ravni tekoča sredstva (obstoječa sredstva za
oskrbnino), sektor stanovanjske politike pa
dostop do stanovanj. ?
PREDLOGI
1. Zastaviti razvoj stanovanjskih skupin kot
enega izmed kratkoročnih strateških ciljev
in prioritet ministrstva:
• z oblikovanjem programa preobli-
kovanja kapacitet rezindenčnega varstva,
• z dajanjem prednosti pri dajanju
koncesij,
• z usmerjanjem denarja za novogradnje
v tovrstne oblike varstva.
2. Opredeliti formalne okvire za delo-
vanje in ustanavljanje stanovanjskih skupin.
3. Preučiti možnosti za vključitev stano-
vanjskih skupin v razdeljevanje socialnih
stanovanj.
4. Obstoječim stanovanjskim skupinam
nemudoma podeliti dovoljenja za obrato-
vanje ali/in koncesije.
5. Z vložki (denarja, namenjenega za
novogradnje ali pridobljenega s prodajo sta-
rih nepremičnin) omogočiti zainteresira-
nim organizacijam oblikovanje neprofitnih
stanovanjskih organizacij.
6. Oblikovati delovno telo, ki bo z eval-
vacijskim in akcijskim raziskovanjem
spremljalo delovanje in razvoj skupnostnih
rezindenčnih oblik varstva ljudi s tovrst-
nimi potrebami, kot tudi z informativnimi
gradivi in usposabljanjem spodbujalo
ustanavljanje novih skupin.
7. Koordinacija različnih sektorjev (so-
cialnega varstva, stanovanjske politike in
deloma tudi zdravstva) in ravni (državne in
lokalne) državne podpore.
Vito Flaker
157
POROČILO
Opomba
* V tem primeru je pogosto tako, da lokalna oblast dodeli ali celo kupi uporabniku večje stanovanje,
kot bi mu pripadalo, da lahko vanj (kot podnajemnika) vseli osebo, ki mu lahko pomaga pri
vsakdanjih zagatah.
Literatura
Perspektive razvoja skrbi za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi težavami (1996).
Gradivo za okroglo mizo. Ljubljana: Altra.
D. Brandon, A. Brandon (1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi
^o^e&«m/. Ljubljana: VŠSD & PEF.   it:;>^.     i^l t«?«^.;     3?r>*iO^«:: wyn v,
F. Assioli (1988), Qualche puntualizzazione in tema di strutture intermedie. Rivista
Sper Freniatn CXII, 3.
Hir G. Čačinovič Vogrinčič in sod. (1996), Vpliv bivanja v stanovanjski skupini na
socialno funkcioniranje oskrbovancev v primerjavi z bivanjem v psihiatrični bolnišnici.
Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
V. Flaker (1992), Opis stanovanjskih skupin v Sloveniji. Raziskovalno poročilo.
Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti in Višja šola za socialne delavce.
V. Flaker in sod. 0995), Načrtovanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb
ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na področju R Slovenije. Raziskovalno
poročilo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
M. Lačen (1990), Bivanjska skupnost. Ljubljana: Zavod RS    šolstvo in šport-
158
PRVA POLETNA MEDNARODNA ŠOLA SOCIALNEGA DELA V BERLINU
(JUNIJ 1996)
O ALICE SALOMON t
Poletne šole socialnega dela z delovnim
naslovom »izobraževanje v socialnem delu«
smo se udeležile študentke in študenti
socialnega dela iz različnih evropskih držav.
Šola je trajala dva tedna v juniju 1996.
Potekala je v Berlinu na Visoki strokovni
šoli za socialno delo in socialno pedagogiko
Alice Salomon iFachhochschulefurSozial-
arbeit und Sozialpadagogik Berlin), ima
triletni program in je bila ustanovljena leta
1908. Ustanovila jo je Alice Salomon. Ta šola
je državna (v Nemčiji imajo še katoliške in
protestantske šole za socialno delo) in je
med skupaj 82 šolami za socialno delo v
Nemčiji ena največjih.
Alice Salomon (1872-1948) je bila ena
največjih pionirk socialnega dela, poglavit-
ni področji njenega dela pa sta bili izobraže-
vanje v socialnem delu in žensko gibanje.
Njena biografija je zelo obsežna, zato bova
tu omenili le nekaj najpomembnejših stvari
o njenem delu in življenju (o delu Alice
Salomon beri tudi v knjigi Darje Zaviršek
Ženske in duševno zdravje, str. 216).
Rodila se je v židovski družini kot tretji
od petih otrok. Obiskovala je Protestantsko
šolo za deklice. Zelo zgodaj so jo posel in
družinske povezave s tujino pripeljale v
kontakt z internacionalnimi in interkultur-
nimi temami. Želja po miru in po izboljša-
nju družbenega položaja žensk sta bili
glavni motivacijski sili za njeno delo v
Nemčiji in v drugih državah. Njeno življenje
se je začelo, kot je sama nekoč rekla, ko je
bila stara 21 let.
Šest let praktičnega dela v različnih
okoljih in na različnih področjih socialnega
dela ter vpogled v težak položaj revnih
družin jo je razlikovalo od ljudi, ki so le
zbirali denar za revne, pri tem pa so si
»pokrili nos z parfumiranim robcem, da bi
se izognili smradu revnih«, kot je nekoč
zapisala pionirka Helene Lange. Izkušnje iz
prve roke so bile osnova za praktično us-
merjen učni načrt in poučevanje v poznej-
ših letih.
V svoji dolgi karieri poučevanja in ak-
tivizma je napisala 28 knjig in okoli 250
člankov o različnih vprašanjih socialnega
dela. Veliko tega, kar je napisala, so uničili
nacisti. V zadnejm času je izšlo kar nekaj
del, ki raziskujejo različne aspekte njenega
življenja in dela (v nemščini in angleščini).
Predavala je v mnogih evropskih državah
in v ZDA. V času nacizma (1937) je zapustila
Nemčijo: nacisti so ji odvzeli vse državljan-
ske pravice in akademske naslove, v akade-
mijo za socialno delo praktično ni smela več
stopiti, pobili so nekatere od njenih bližnjih
sorodnikov.
Pomembnejša dela Alice Salomon na po-
dročju (feminističnega) socialnega dela so:
1893: udeležba na ustanovnem srečanju
Dekliške in ženske skupine za socialno
skrbstvo v Berlinu. Ustanovitev prvega
Doma za delavke.
1899 je postala predsednica Dekliških in
ženskih skupin, ki so vstopile v novo Zvezo
nemških ženskih društev.
1899: predsednica prvega izobraževal-
nega programa za socialno delo, ki je trajal
eno leto.
Leta 1902 je postala študentka beriinske
univerze, kjer je leta 1906 diplomirala iz
nacionalne ekonomije; naslov njenega
diplomskega dela je bil »Vzroki neenakega
plačila za moško in žensko delo«.
L. 1908 je v Berlinu ustanovila prvo nem-
ško akademsko šolo za socialno delo: Social-
na šola za ženske (Soziale Frauenschule).
Leta 1917 je ustanovila Konferenco
ženskih socialnih šol.
159
POROČILO
1927: pripomogla je k ustanovitvi Nem-
ške akademije za socialno in pedagoško
žensko delo.
1928: mednarodni kongres socialnega
dela v Parizu, Alice Salomon je organizirala
tisti del konference, ki se je ukvarjal za
izobraževanjem v socialnem delu.
1929: sodelovala je pri ustanavljanju
Mednarodnega zadruženja socialnega dela
(International Association of Social Work
- IASSW); izvoljena je bila za predsednico.
V letih 1933-1937 (Hitler na oblasti) je
bila aktivna v Mednarodnem komiteju šol
za socialno delo: konference, mednarodne
povezave in kongresi; pomagala je mlajšim
kolegicam, da so zaradi preganjanja Oudi-
nje) in nacističnega terorja pobegnile iz
države.
PRVA MEDNARODNA POLETNA ŠOLA
EVROPSKEGA INŠTITUTA ZA SOCIALNO DELO
Na poletno šolo smo bile povabljene
študentke in študenti socialnega dela iz
različnih evropskih držav, organizator
(profesor Dr. Jurgen Nowak s študenti in
študentkami) si je še zlasti prizadeval za
udeležbo ljudi iz Srednje in Vzhodne Ev-
rope. Tako nas je vsega skupaj pripotovalo
v Berlin 19 študentk in študentov iz 12
držav: Belorusije, Hrvaške, Danske, Finske,
Latvije, Litvanije, Poljske, Romunije, Rusije,
Španije, Bosne in Hercegovine in Slovenije.
Naš program del je bil sestavljen iz preda-
vanj, obiskov organizacij, igranja vlog in
predstavitev izobraževanja v socialnem
delu v državah, od koder prihajamo.
Stanovali smo pri nemških študentkah
in študentih. Čeprav je bil program precej
natrpan, smo vseeno imeli čas za prosto-
časne dejavnosti: oglede mesta in priredi-
tev, druženje z novimi »cimrami« in »cimri«
in obiske drugih socialnih organizacij — v
lastni režiji. Stroške naših zajtrkov, vozov-
nico za podzemno železnico in mestne
avtobuse in delovni material za šolo je kril
organizator, za ostale stroške smo morali
poskrbeti sami. Za povračilo stroškov poti
v Berlin in nazaj sva zaprosili ŠOU, ki nama
je prošnjo tudi odobril.
Namen in cilj poletne šole je zlasti:
• utrjevanje evropske identitete social-
nega dela (opuščanje površnega prenašanja
ameriških metod in konceptov v evropski
prostor),
• izmenjava izkušenj in osebna povezo-
vanja na mednarodni ravni,
• zavzemanje za podiplomsko izobra-
ževanja v socialnem delu in s tem povezana
pridobitev akademskega statusa discipline,
• zbliževanje standardov »socialne dr-
žave« v vseh evropskih državah,
• pooenotenje zakonov in prakse v zvezi
z zaščito človekovih pravic,
• širjenje obzorja s potovanji in spozna-
vanje sveta iz prve roke, tako dobrih kot tudi
slabih stram. >>)bi;y >r      i
»EVROPEIZACIJA« SOCIALNEGA DELA
IN IASSW
Začetki sistematičnega izobraževanja v
socialnem delu v Zahodni Evropi so zakore-
ninjeni v (nacionalni) zgodovini posamez-
nih držav. Veliko vlogo pa so imela pri tem
tudi različna gibanja (žensko, cerkveno,
delavsko) in prizadevanja za mednarodno
povezovanje.
IASSW (kot sva omenili že zgoraj) je bila
ustanovljena leta 1928/29 v Parizu pod vod-
stvom Alice Salomon, in to je eden najpo-
membnejših mejnikov v izobraževanju za
socialno delo.
Mednarodno sodelovanje v stroki social-
nega dela je nazadovalo v času ultranacio-
nalizma, fašizma in socializma, torej med
obema vojnama, po drugi svetovni vojni pa
zaradi delitve Evrope na dva bloka. Po drugi
svetovni vojni so imeli v večjem delu Evro-
pe odločilno vlogo pri (ponovni) izgradnji
socialnega dela, izobraževanja v socialnem
delu in praksi ameriške strokovnjakinje in
strokovnjaki. Tak razvoj najverjetneje
odraža ne le moč Združenih držav v tistem
času, ampak tudi relativno visoko stopnjo
razvitosti stroke v ZDA v povojnem času.
Prva povojna generacija učiteljic in
učiteljev socialnega dela v Evropi je črpala
znanje iz stroke socialnega dela Združenih
držav, v zadnjih letih pa je vse bolj opaziti
usmerjenost v »evropizacijo« metod social-
nega dela. Podoben razvoj lahko opazimo
160
PRVA POLETNA MEDNARODNA ŠOLA SOCIALNEGA DELA V BERLINU
V več evropskih državah. Odkrivanje
»hohstičnega« ali celostnega pristopa k so-
cialnim problemom je začelo nadomeščati
uvožene ameriške metode. V Evropi se
vedno bolj uveljavlja nov, vsestranski tip
skupnostnega socialnega dela, ki vključuje
elemente klasičnih metod, vendar pa za-
vrača ostanke individualistične orientacije.
IZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO
V EVROPI
Izobraževanje za socialno delo je v Evropi
ob koncu osemdesetih doživelo temeljite
spremembe. Na podlagi poročila, ki ga je
izdala študijska skupina pri Svetu Evrope,
in ob konkretnih predstavitvah nekateih
študijskih programov za socialno delo na
Poletni šoli v Berlinu lahko opazim, da se
načini študija, programi, organizacija izo-
braževanja, stopnja izobrazbe in drugo od
države do države močno razlikujejo in so
odvisni od zgodovine socialnega dela, po-
litične in ekonomske situacije, trenutnega
statusa socialnega skrbstva v posamezni
državi in podobnega.
Skrb za vzpostavitev vsaj minimalnega
standarda praktične in profesionalne
kvalifikacije v socialnem delu je vodila
večino evropskih držav, da so regulacijo
profesije, vključno z izobraževanjem,
organizirale na nacionalni ravni, bodisi
državni bodisi regionalni. V večini evrop-
skih držav ima urejanje izobraževanja za
socialno delo svoje mesto v vladnih telesih,
npr. na ministrstvu za izobraževanje ali
ministrstvu za socialne zadeve, kot ena
njihovih rednih zadev. Na podlagi podatkov,
ki so bili na voljo, pa je videti, da to državno
urejanje ne posega v vsebino in podrob-
nosti izobraževanja, temveč le zagotavlja
institucionalni okvir, trajanje in stopnjo
izobraževanja in podobno.
V obdobju zadnjih desetih let se zdi, da
so kontrola vlad in njihovi interesi pri
urejanju učnih načrtov za študij socialnega
dela precej variirali glede na dejansko so-
cialnopolitično situacijo in stopnjo organi-
ziranosti države blaginje. Tako sta npr.
Finska in Švedska primera držav, kjer je izo-
braževanje za socialno delo decentralizi-
rano, kar pomeni, da imajo izobraževalne
enote avtonomijo pri načrtovanju in
izboljševanju izobraževanja, država pa ima
bolj vlogo čuvaja v smislu zakonodaje in
proračuna. V Veliki Britaniji pa je šel razvoj
v nasprotno smer. Tam so izobraževalni
programi vedno organizirani v posebej
urejenem partnerstvu med univerzami in
potrjenimi kvalifikacijskimi službami
(partnerstva regulira CCETSW). Splošno
urejanje obsega tudi prakse učenja in
poučevanja, vendar ne z namenom poeno-
tenja nacionalnega programa, pač pa s
poudarkom na rezultatu izobraževanja, kar
pomeni, da so izobraževalni programi
oblikovani tako, da upoštevajo ugotavljanje
študentovih/študentkinih sposobnosti in
nagnjenj kot integralen del poučevanja in
učenja. To pomeni izvajanje natančnega
evalvacijskega postopka z namenom, da
testirajo znanje in sposobnosti vsakega
študenta ali študentke posebej.
V vseh evropskih državah, kjer že dolgo
obstaja osnovno izobraževanje za socialno
delo, so bili ves čas navzoči tudi poskusi
poenotenja obstoječega načina izobraže-
vanja in programov na nacionalni ravni;
hkrati je bila izražena tudi potreba po
širšem dogovoru o nujno potrebnem
osnovnem znanju v socialnem delu (sem
sodijo tudi priporočila, ki se tičejo speciali-
zacije, kot npr. na Finskem). Obstaja tudi
druga oblika regulativnega sistema, kot je
opisani v Angliji in na Škotskem, ki želi
zagotavljati enoten standard izobraževanja
in poudarja kvaliteto rezultatov. Nacionalni
program ali širši okvir študijskega načrta
za osnovno izobraževanje obstaja tudi v
naslednjih deželah: Avstrija, Belgija, Češka
republika, Francija; Grčija, Italija, Norveška,
Španija, Švica in Velika Britanija. Šole, ki
imajo same večji vpliv na oblikovanje
programa pa so na Danskem, v Estoniji, na
Finskem, v Nemčiji, na Slovaškem, v Slove-
niji in na Švedskem.
Povsod tam, kjer ima izobraževanje za
socialno delo dolgo tradicijo, se urejanje
prakse v socialnem delu večinoma izvaja v
za to posebej imenovanih telesih ali služ-
bah, ki podeljujejo certifikate o kvalifikaciji,
zahtevane za »licenco« za opravljanje pro-
fesionalnega socialnega dela. Alternativa
161
POROČILO
temu pa je zakonsko urejana kvalifikacija;
to pomeni, da lahko opravlja profesionalno
socialno delo tisti, ki je uspešno opravil
izobraževanje, predvideno za socialno delo.
V državah, ki so šele pred kratkim pričele
izobraževati za socialno delo, pa so samo
izobraževanje, določitev področja profesije
in formalne pristojnosti pri praktičnem
delu še pomanjkljivi. V teh državah so
izobraževalne institucije pri oblikovanju
učnega programa v skladu z doseženim
znanjem in viri, ki jih imajo na razpolago,
navadno razmeroma neodvisne. Kadar pa
država ne razpolaga z zadostnimi nacional-
ni viri ali tradicijo, takrat so večinoma
deležni asistence zahodnoevropskih držav
ali pa v veliko primerih tudi ZDA.
Posledica pomanjkljivega uravnavanja
socialnega dela je, da so v praksi zaposleni
ljudje, ki nimajo primerne izobrazbe, hkrati
pa imajo dobro trenirani kadri majhne
možnosti za zaposlitev in napredovanje. Če
ni uradno predpisanih zahtev po kvalifi-
kaciji v pogosto turbulentni situaciji na trgu
delovne sile, si mora večina nadarjenih in
energičnih mladih strokovnjakov/strokov-
njakinj poiskati alternativne možnosti za
kariero.
Po klasifikaciji, ki jo je izdelala študijska
skupina pri Svetu Evrope, se države glede
na organiziranost osnovnega izobraževanja
za socialno delo delijo v tri skupine:
Prvo skupino sestavlja 5 držav, v katerih
je izobraževanje za socialno delo organizi-
rano v posebnih univerzitetnih institucijah.
Sem sodijo Avstrija, Belgija, Nemčija,
Francija in Nizozemska. Obstajajo pa
določene razlike tako med posameznimi
državami kot tudi znotraj nekaterih držav.
V Avstriji je izobraževanje organizirano v
osmih med sabo ločenih šolah za socialno
delo (Akademienfur Sozialarbeif), financi-
ra jih zvezna vlada in delujejo kot triletni
program. V Belgiji obstaja 23 izobraževal-
nih institucij v obliki višjih strokovnih šol
(jcollege). V Nemčiji so velike razlike med
82 šolami in oddelki za socialno delo: imajo
javne in privatne šole, nekatere so neodvis-
ne, druge pa so del oz. oddelek vi^^cMoc/?-
schulen; programi trajajo tri leta in pol ali
štiri leta. V Franciji poteka izobraževanje v
strokovnih šolah ali regionalnih ustanovah
kot triletni študij, medtem ko je na Nizo-
zemskem študij organiziran kot integralni
del oz. kot posebna veja študija v večjih
Hogeschoolen.
V drugo skupino lahko združimo devet
evropskih držav, kjer je študij socialnega
dela organiziran tako na univerzi kot tudi
na posebnih univerzitetnih institucijah.
Skupino sestavljajo Bolgarija, Češka repu-
blika. Danska, Grčija, Madžarska, Norveška,
Poljska in Švica. Kot kaže, se v to smer
nagiblje tudi Slovaška. Med temi državami
jih je nekaj, ki so pred kratkim začele z
reorganizacijo univerzitetnega izobraže-
vanja (v glavnem bivše socialistične države:
Češka, Madžarska in Poljska). V Bolgariji je
bil študij socialnega dela reorganiziran v
sedemdesetih letih in je zdaj organiziran v
javnih in privatnih univerzah ter na dveh
medicinskih fakultetah. Na Češkem je izo-
braževanje za socialno delo organizirano na
dveh ravneh: na ravni srednjih šol, ki so
lahko državne, cerkvene ali privatne orga-
nizacije (dve- in triletno izobraževanje), in
na ravni univerze. Madžarski sistem izobra-
ževanja deluje na treh stopnjah, začenši s
srednješolsko (večinoma za potrebe social-
nih služb), sledi višji strokovni študij (4 leta)
in študij na univerzi v okviru sociologije,
socialne politike in socialnega dela (4 in 5
let). Na Poljskem poteka študij dve leti in
pol na posebnih šolah za socialno delo in
na različnih oddelkih višjih strokovnih šol
(skupaj 29 institucij, ki pa se postopama
zapirajo) in na petih univerzah (kot petletni
program).
V tej skupini držav, kjer teče izobraže-
vanje po dveh tirih, lahko oblikujemo tudi
podskupino, ki jo določata dve okoliščini:
univerzitetni študij se je odprl šele pred
kratkim, ali pa je univerzitni študij rezervi-
ran le za posebne namene. Take države so
Grčija, Norveška in Švica. Pri njih je
značilno tudi, da je oddelek na univerzi, ki
ponuja izobraževanje za socialno delo,
omejen le na enega. V Grčiji je študij
organiziran kot triinpoUetni program in je
del tehnološko-izobraževalnega institucio-
nalnega sistema; letos mu je bil dodan
oddelek za socialno administracijo, ki bo
ponujal tudi študij magisterija s specia-
lizacijo v socialnem delu. Norveški način
162
PRVA POLETNA MEDNARODNA ŠOLA SOCIALNEGA DELA V BERLINU
Študija je v obliki višjih strokovnih šol,
Univerza v Trondheimu pa ponuja magistr-
ski program v socialnem delu, ki pa je
večinoma namenjen le učiteljem socialnega
dela. V Švici lahko pridobiš začetno izobra-
zbo za socialno delo na različnih višjih
strokovnih šolah, leta 1995 pa so začeli
program podiplomskega študija na Univer-
zi v Fribourgu, ki ponuja tudi dodiplomski
študij. Na Danskem je študij večinoma
organiziran na neodvisnih šolah za socialno
delo, obstaja pa tudi eksperimentalni ma-
gistrski študijski program, ki je organiziran
v tesnem sodelovanju med Šolo za socialno
delo v Kopenhagnu in Univerzo Aalborg.
Tretja skupina držav ima študij social-
nega dela organiziran na univerzah, vendar
obstaja med njimi precej razlik. Lahko pa
prepoznamo tri osnovne modele: samostoj-
no strokovno šolo na univerzi (Italija,
Slovenija, Španija); oddelek na akademiji za
družbene vede, socialno politiko, sociolo-
gijo ali socialno administracijo (deloma v
Estoniji, na Finskem, Švedskem, v Veliki
Britaniji, v Romuniji in na Irskem); in kon-
čno oddelek za socialno delo na akademiji
(deloma v Estoniji, na Finskem, v Veliki
Britaniji, Islandiji). V Veliki Britaniji je pro-
fesionalizacija v socialnem delu v glavnem
urejena znotraj tako imenovanih partner-
stev organizacij in diploma (DipSW) ni
enakovredna akademski diplomi (BA).
OBISK
»SKUPNOSTNEGA FORUMA BERL1N-WEDD1NG«
Predstavili bova najzanimivejši projekt, ki
smo ga obiskali v okviru poletne šole: to je
bil obisk v mreži organizacij, ki se imenuje
»Skupnostni forum Berlin-Wedding« (Ko-
mmunales Forum Berlin-Wedding). Pri
njih že nekaj let deluje projekt na temo
skupnostnega socialnega dela »načrtovanje
za realnost«.
Ta model skupnostnega socialnega dela
je prišel iz Velike Britanije, njegov izumitelj
Tony Gibson iz organizacije Neighbour-
hood Initiatives Foundation iz Glasgowa
pa se ukvarja tudi s tem, da potuje po
različnih deželah in pomaga socialnim
delavcem pri uvajanju tega projekta v
prakso. »Načrtovanje za realnost« je projekt
opolnomočenja skupnosti, sosedstva.
Skupnostna služba, ki smo jo obiskali,
deluje v enem od berlinskih okolišev
(Kiež), ki se imenuje Wedding. To je predel,
kjer živi okoli 170.000 ljudi, nahaja se na
zahodni strani mesta in je tradicionalni
delavski okoliš. Prevladujejo tovarne z
elektrotehnično in metalno industrijo, pre-
bivalci pa zvečine stanujejo v stanovanjskih
blokih.
Proti koncu 70-ih in v 80-ih letih je veliko
tovarn spremenilo lokacijo, ali pa so zaradi
modernizacije zaprli nekatere oddelke
tovarn. Veliko ljudi, do 25% je že v tistem
času izgubilo službo, racionalizacija indu-
strije pa tudi danes najbolj ogroža manufa-
kturni sektor (delo v proizvodnji). Nekdaj
cvetoč industrijski predel se je začel
spreminjati v mračen okoHš, kjer še vedno
stanuje pretežno delavska populacija,
vendar s to razliko, da sedaj tu ni prostih
delovnih mest. V Weddingu je brezposelnih
okoh 15.000 ljudi.
Projekt »načrtovanje za realnost« so
pričeli leta 1992. Njegov cilj je aktiviranje
skupnosti: da se ljudje organizirajo sami.
Najprej skupaj odkrijejo veščine in vire v
skupnosti, nato si znanja in usluge med
seboj izmenjujejo (na podlagi osebnega
kontakta), na ravni skupnosti pa načrtujejo
skupne akcije za bolj prijazno okolje in
iščejo možnosti za odpiranje novih služb.
Opolnomočenje skupnosti oz. sosedstva
je hkrati tudi politično dejanje: ljudje se
zberejo, raziščejo in definirajo, kaj potre-
bujejo, katere so njihove pravice, in tako
pritisnejo na oblasti.
Seznanili so nas z dvema metodama dela:
• delo z tridimenzionalno maketo oko-
liša in
• zemljevid talentov/potreb v soseščini.
Delo z3-dimenzionalno maketo okoliša
so nam v. Skupnostni službi Wedding pri-
kazali zelo nazorno. Pred nas so postavili
iz kartona, stiroporja in papirja izdelano
maketo svojega okoliša. Vse je bilo kot v
resnici: ceste in prehodi za pešce, bloki in
tovarne iz papirja, travnate površine, trgo-
vine, gostilne, avobusne in metro postaje,
šole, vrtci, razni servisi... Vse je bilo ozna-
čeno. Navodilo za vajo je bilo naslednje:
163
POROČILO
»Zdaj tu živite vi, v enem od teh blokov, sami
ali z družino ali s prijatelji itn. Oglejte si
svoje okolje in premislite, kaj potrebujete,
da bo življenje bolj kvalitetno in okolje
ljudem bolj prijazno.« Poleg makete so bili
na razpolago lističi, ki so predstavljali
različne stvari, ki bi jih lahko potrebovali v
okolju, npr. klopce, vrtce, prehode za pešce,
zelenice, mladinske klube, trgovine, otro-
ška igrišča, gostilne, okrepčevalnice, javne
pralnice, razne servise, klubske prostore za
različne skupine, dostop z invalidskimi
vozički... Te lističe smo nato po lastnih ima-
ginarnih potrebah razporedili po našem
okolišu. To je bil eden od korakov tega
modela skupnostnega dela: ugotavljanje
potreb.
Sicer pa so koraki tega modela dela
naslednji:
1. Zbere se nekaj prebivalcev (iz upoko-
jenskega kluba, mladinskega kluba, zainte-
resirane posameznice in posamezniki).
2. Izdelajo tridimenzionalni model svoje
soseščine — pri tem uporabijo paket
»načrtovanja za realnost«, ki je praktičen za
prenašanje.
3. Ta model razkazujejo po okolišu,
povsod, kjer pritegne pozornost: v klubih,
gostilnah, skupnostnem centru, v šolah in
drugod, kjer se zbirajo ljudje.
4. Pri ljudeh zbudijo zanimanje in jih
povabijo na javni sestanek, kjer bo imel
vsakdo priložnost, da model uporabi in ne
le gleda.
5. Na skupnem sestanku je model sose-
ščine sredi sobe (prostora za občinstvo v
vrstah ni), vsi so zbrani okoli njega. Poleg
modela je na mizi še »menu« premičnih
izrezov (npr. drevesa, pošta, otroško igri-
šče), ki jih lahko zbrani postavijo ali pre-
stavijo na modelu okoliša in tako pokažejo,
katere so njihove potrebe in kje. Če ne
želijo, jim ni treba govoriti.
6. K sodelovanju (vendar ne k ukazova-
nju) povabijo strokovnjake: od njih lahko
prebivalci dobijo nasvet in informacije; o
tem, kaj bodo opravili kmalu in kaj pozneje,
pa odločajo sami. Opravke razvrstijo po
prioritetah: ZDAJ - KMALU - POZNEJE.
7. Majhne skupine se zberejo pri komu
doma, da natančneje premislijo o posamez-
nih predlogih. Vsaka skupina se ukvarja s
svojo temo, z njimi je tudi strokovnjak/inja,
ki jim pomaga pri izdelavi kalkulacije stro-
škov in urnika dela. Izdelani načrti gredo
nazaj na skupni sestanek, da predloge
dorečejo in spravijo v skupen paket ter
gredo z njim na mestne urade.
Druga metoda dela je »zemljevid talen-
tov v soseščini« (JSfeighbourhood Talent
Survey'). Naredili so seznam potreb in
seznam ponujenih veščin — kaj kdo od
zainteresiranih potrebuje in kaj kdo zna. Za
ta namen so naredili preglednice z razHč-
nimi področji dela in konjički, npr. delo z
otroki/mladostniki, popravljanje avtomo-
bilov, izdelovanje iz lesa, znanje o pravnih
pogodbah, risanje, ročna dela, poezija,
vrtnarstvo, medicinska nega, tipkanje,
popravila pip, šport, organiziranje družab-
nih dogodkov, šivanje.... Na eni strani so
potrebe po določenem znanju in spret-
nostih, na primer, da kdo potrebuje koga,
ki zna tipkati; na drugi strani pa ponudbe
znanj in spretnosti, na primer, da želi kdo
tipkati. Na podlagi teh preglednic in
seznamov so zainteresirani med seboj
vzpostavili kontakte in začeli izmenjevati
usluge.
Tak pregled virov (znanja in veščin) v
soseščini so prebivalci potrebovali tudi pri
prejšni metodi dela — pri načrtovanju
urejanja soseske: pri delitvi dela.        ' • • c
BERLIN - MESTO DEMONSTRACIJ
IN ULIČNIH SHODOV
V Berlinu približno enkrat tedensko pote-
kajo kakšne demonstracije ali javne manife-
stacije. V aprilu sva se udeležili dveh javnih
dogajanj. Najprej demonstracij na dan »Wal-
purginenoči« [WalpurgisNacht] — organi-
zirale so jo ženske, ki se borijo za ženske
pravice tujk v Nemčiji. Demonstrantke smo,
po dogajanju na enem večjih berlinskih
trgov (Alexander Platz), hodile, v živahnem
sprevodu po glavnih ulicah — v tem delu
demonstracij smo smele sodelovati le
ženske. Demonstrantke so hodeč po ulicah
igrale na različne instrumente, s sabo so
nosile transparente, mimoidoče moške pa
so posipale z moko. Demonstracij se je
udeležilo približno 4000 ali več žensk.
164
PRVA POLETNA MEDNARODNA ŠOLA SOCIALNEGA DELA V BERLINU
Druge demonstracije v tem obdobju so
bile na praznik dela (1. maj). Te demon-
stracije so bile vsesplošne, organizatorjev
je bilo več, z različnimi gesli in slogani.
Potekele so podobno kot prejšnje, najprej
govor o človekovih pravicah — tokrat so se
seveda nanašale na delavsko populacijo —,
potem pa množični sprevod s transparenti
po glavnih ulicah. Kolono demonstrantov
in demonstrantk, ki je bila dolga več
kilometrov, je seveda spremljala do zob
oborožena policija. Zvečer so bili v vzhod-
nem delu Berlina (tistem, ki gre policiji
najbolj »v nos«) tudi spopadi med demon-
stranti in policijo.
V juniju pa sva se udeležili demonstracij
na »Christopher Street Day«. To so vsako-
letne, množične demonstracije lezbijk in
gejev. Potekale so na podoben način kot
ostale, s sprevodom po glavnih berlinskih
ulicah; javni govori o pravicah in aktualni
situaciji lezbijk in gejev v Nemčiji in drugih
državah pa so se odvijali na končnem cilju
shoda (v bližini Brandemburških vrat).
Uličnega sprevoda se je udeležilo pribljižno
50.000 ljudi. Sprevod je bil zelo razgiban
in pisan: udeležba kombijev različnih
skupin z različno glasbo, eno od vozil na
shodu je imel celo živo muziko, veliko ljudi
je nosilo najrazličnejše in najbolj nore
kostume, veliko je bilo transvestitov itn.
Ulice, po katerih smo hodili demonstrantke
in demonstranti, so beriinski policaji sproti
zapirali in potem spet odpirali za promet.
Shod je trajal skoraj cel dan, zvečer pa so se
v mestu dogajale kulturne prireditve.
Demonstracije za »Christopher StreetDay«
so bile v Nemčiji že osemnajstič. Christo-
pher Street je ulica v New Yorku, kjer so se
junija leta 1969 geji in lezbijke prvič uprli
policijiskemu nasilju. Upor je sprožila
policijska racija v ulici, kjer je večina gej in
lezbičnih lokalov. Ta dogodek je sprožil
gibanje za emancipacijo v številnih deželah.
Vera Grebene, Jelka Zorn
165
RECENZIJA
Nicolaus Mills (ur.) (1994), Debating Affirmative Action. New York: Delta. 317 str.
Izraz affirmative action (v nadajevanju AA)
je težko prevedljiv. Pomeni ukrepe, s kate-
rimi naj se prikrajšanemu delu prebivalstva
zagotovijo enake možnosti. V ZDA so bili
to najprej ukrepi v korist črnskemu prebi-
valstvu, nato drugim manjšinam, pozneje
ženskam, invalidom in drugim, ki imajo
manjše možnosti pri izobraževanju, zapo-
slovanju, napredovanju in dostopu do
javnih funkcij.
AA je bila v ZDA spočetka deležna večin-
ske podpore kot sredstvo za dejansko izva-
janje državljanskih pravic za vse prebival-
stvo. Pozneje je postala predmet kritike, češ
da s predpisovanjem kvot povzroča obrnje-
no diskriminacijo in ima še druge negativ-
ne posledice.
Urednik zbornika je pripravil zbirko 28
prispevkov, ki z različnimi argumenti in z
različnih vidikov ocenjujejo AA. Večina
avtorjev jo bodisi absolutno zagovarja ali ji
enako vneto nasprotuje. Avtorji so izbrani
tako, da pripadajo različnim rasam in etni-
čnim skupinam, so moški in ženske, univer-
zitetni(-ne) učitelji(-ce), novinarji(-ke),
pravniki(-ce), sociologi(-nje). Rezultat je
velika pestrost pogledov, argumentov,
različno ocenjevanje doseženega, različna
interpretacija istih podatkov. Poleg vpo-
gleda v problematiko ponuja zbornik tudi
vpogled v spretnost argumentiranja.
V uvodnem eseju »To look like America«
urednik prikazuje zgodovinski razvoj AA.
V začetku 60-tih let je predsednik Kennedy
povezal AA z vprašanjem človekovih pravic.
Ustanovil je komisijo za enake možnosti pri
zaposlovanju. Prevzemniki poslov, ki so
dobili od vlade kakšno naročilo, so bili
dolžni zagotoviti, da bodo kandidati za
zaposlitev in zaposleni obravnavani enako,
ne glede na raso, verovanje, barvo ali
narodnost. Prvotni namen AA je bil torej
preprečiti diskriminacijo.
Leta 1964 je bil sprejet zakon o državljan-
skih pravicah (Civil Rights Act), ki v VIL
poglavju prepoveduje delodajalcem diskri-
minacijo zaradi posameznikove rase, barve,
vere, spola ali nacionalnega izvora ter
določa, da zakon zaradi navedenih lastnosti
ne dovoljuje ugodnejšega obravnavanja.
Spremembo v pojmovanju AA je vpeljal
predsednik L. B. Johnson s pogosto citira-
nim govorom, v katerem je uporabil pri-
merjavo s športom: »Če je bil človek leta
dolgo v verigah, ni dovolj, da mu jih
snamete, ga postavite na start in mu rečete,
da lahko enakopravno tekmuje z drugimi.
Ne zadostujejo enaka tekmovalna pravila,
potrebna je dodatna pomoč.« S tem se je
odprla razprava o pravni enakosti, enakosti
pred zakonom [legal equity] in enakosti
rezultatov [equality as a result].
Nixonova administracija je razvijala AA
v smeri enakosti rezultatov. Z ukazom št. 4
(Order No. 4) je opredelila AA tako, da je
na zvezni ravni v bistvu pomenila zahtevo
po sorazmerni zastopanosti manjšin med
zaposlenimi. S tem je hotela vlada prisiliti
velika podjetja, ki so zaposlovala zlasti bel-
ce, da bi zaposlila obarvano prebivalstvo, s
čemer naj bi se zmanjšala brezposelnost, ki
je povzročala nezadovoljstvo in izgrede v
črnskih predelih. Poznejša sprememba
ukaza št. 4 je med prebivalstvo, za katere se
uporablja AA, izrecno vključila ženske.
Sledila je vrsta sodnih odločb, ki so
precizirale AA na področju visokega šolstva
in zaposlovanja, pojavile pa so se tudi
kritike AA. Sprejeto je bilo stališče, da niso
dovoljeni postopki, ki so formalno pravični,
a učinkujejo diskriminacijsko [fair in form,
discriminatory in operation]. Vladna navo-
dila so zahtevala od univerz in delodajalcev,
ki so prejemali državna sredstva ali državna
167
RECENZIJA
naroČila, da sprejmejo AA programe, s
katerimi bi preprečili neugodne vplive
preteklega ravnanja v zvezi z raso, spolom
ali etnično pripadnostjo na zastopanost
posameznih skupin prebivalstva na visokih
šolah in med zaposlenimi. Taki programi
naj bi bili začasen ukrep, dokler se ne
odpravi očitno rasno neravnovesje.
Reagan je odnos državne administracije
do AA bistveno spremenil. Pretrgal je 11-
letno pakso, ki šolam in neprofitnim orga-
nizacijam, ki so izvajale rasno diskrimina-
cijo, ni priznavala davčnih olajšav. Sodna
praksa je začela omejevati AA s tem, da je
dokazno breme, da gre za diskriminacijo,
prenesla na prizadete. Za dokaz, da gre za
neenako obravnavanje, ni več zadostovala
nesorazmerna zastopanost posameznih
skupin na določenih delovnih mestih (npr.
belci na kvalificiranih, črnci na nekvalifi-
ciranih), ampak je bilo treba dokazati, da
je do tega prišlo zaradi namernega ravnanja
delodajalca. AA je bila omejena na zaposlo-
vanje, ni več obsegala nadlegovanja in
drugih oblik diskriminacije v delovnem
razmerju.
Tudi Busheva administracija ni bila
naklonjena AA. Bush je zlasti nasprotoval
kvotam pri zaposlovanju. Pod vplivom
javnega mnenja in političnih pritiskov pa
je 1. 1991 podpisal nov zakon o državljan-
skih pravicah. Z njim je dokazno breme v
primerih neenakega obravnavanja spet
preneseno na delodajalce, varstvo obsega
vse, kar se dogaja pri zaposlovanju in na
delu, predpisana je odškodnina za žrtve
namerne diskriminacije.
Predsednik Clinton je še bolj podprl AA.
V predvolilni kampanji (za prvo izvolitev)
je izjavil, da namerava pri »kadrovski po-
litiki« delovati tako, da bodo osebje Bele
hiše, kabinet in imenovanja na funkcije
»videti kot Amerika« in da bodo ustrezali
standardom odličnosti. Z drugimi bese-
dami, odražali bodo pestro sestavo ame-
riškega prebivalstva.
V strokovnih krogih, politiki in široki
javnosti so ocene AA zelo različne. Ob-
stajajo številni argumenti za in proti AA.
Prvotni in še vedno temeljni argument
za AA je odprava diskriminacije, ki je v
preteklosti najbolj prizadela črnsko prebi-
valstvo. Poleg odprave diskriminacije naj
AA popravi nekdanje krivice. Zagovorniki
in tudi del nasprotnikov AA ugotavljajo, da
prodor obarvanega, zlasti črnskega prebi-
valstva na področju zaposlovanja in v javnih
funkcijah, kakršen je bil dosežen v zadnjih
30 letih, brez AA ne bi bil možen. Zagovor-
niki poudarjajo pomen upoštevanja različ-
nih ras, kultur in obeh spolov za nemoteno
funkcioniranje in razvoj dežele. Sorazmer-
na zastopanost pripadnikov ras in etničnih
skupin v javnih službah, kot je npr. policija,
prispeva k boljšemu delovanju, ljudje jo
sprejemajo z manj predsodki. Napredo-
vanje tistih, ki so jim pomagali ukrepi AA,
prispeva k napredovaju drugih članov
njihovih skupnosti. Zanje so pozitiven zgled
in dokazujejo dejansko možnost doseganja
ciljev v skladu s sposobnostmi.
Zagovorniki AA priznavajo, da AA res ni
v skladu s čistim sistemom napredovanja
po zaslugah, a hkrati navajajo, da so že
davno v veljavi drugi privilegiji, ki jih nihče
ne spodbija, npr. pri vpisu na univerze
prednost športnikov, kandidatov iz oddalje-
nih krajev, zlasti pa prednost otrok nekda-
njih študentov. V enem od esejev avtor
dokazuje, da je prednost, ki jo imajo slednji
pri vpisu na Harvard in Yale, bistveno večja
od tiste, ki jo imajo pripadniki manjšin.
Prednost pri vpisu pripadnikom prikraj-
šanih skupin omogoča nadomestiti prikraj-
šanost pri izobraževanju na nižjih stopnjah.
Nasprotniki poudarjajo, da AA povzroča
obrnjeno diskriminacijo. Težnja po soraz-
merni zastopanosti obarvanega prebival-
stva in žensk med zaposlenimi in v visokih
šolah diskriminira tiste, ki ne sodijo v te sku-
pine. Sedanja generacija »nemanjšinskega
prebivalstva« ni odgovorna za krivice, ki so
bile prizadejane črncem v preteklosti.
Podatki kažejo, da so imeli doslej od AA
največ koristi črni moški srednjega razreda,
na položaj najrevnejših in najbolj prikrajša-
nih pa je AA vplivala celo negativno. Kvote
ovirajo enake možnosti, ker dajejo prednost
slabše ocenjenim pripadnikom manjšin
pred bolje ocenjenimi osebami, za katere
ne veljajo ukrepi AA. Take prednosti
postavljajo upravičence v položaj žrtve in
jih stigmatizirajo ter povzročajo napredo-
vanje po Petrovem pravilu.
168
Nicolaus Mills (ur.) (1994), Debating Affirmative Action
Postavlja se vprašanje, kdo šteje med
obarvane oziroma manjšine. Narašča šte-
vilo Američanov latinskoameriškega (tudi
nezakonito priseljenih) in azijskega izvora,
ki se ne morejo sklicevati (nekateri se) na
pretekle krivice. Azijci na raznih testih
dosegajo zelo visoke rezultate, a pri izbiri
za vpis na najelitnejše univerze ali za javne
funkcije izpadejo zaradi kvotnega sistema.
Prednosti žensk v sistemu AA ni mogoče
utemeljiti s preteklimi krivicami (aH pač?),
ampak z globoko ukoreninjenimi nazori o
vlogi žensk v družini, da rodijo otroke in
jih vzredijo.
Zakon o nezmožnosti za delo zaradi no-
sečnosti iz leta 1978 (Pregnance Disability
Act) je z namenom, zmanjšati neugodne
posledice nosečnosti na zaposlitev, določil,
da je treba nosečnice obravnavati tako kot
druge, ki imajo enako zmožnost oziroma
nezmožnost za delo.
Kljub AA ženske ne prebijejo »steklenega
stropa« [glass ceiling], ki jim onemogoča
dostop do najodgovornejših in najbolje
plačanih delovnih mest. Število zaposlenih
žensk se povečuje, še vedno pa opravljajo
tradicionalna »ženska dela«. Ovire, na ka-
tere ženske naletijo na področju dela,
izhajajo iz stereotipov o njihovih vlogah in
sposobnostih.
AA je bila zamišljena kot ukrep, ki naj
prikrajšanim nadomesti zaostanek pri
vljučevanju v izobraževanje, zaposlovanje
in javne funkcije, ter bi se morala končati,
ko »negativna diskriminacija« preneha,
vendar ni videti, da se bo to kmalu zgodilo.
Razpravlja se o dilemi med predpisovanjem
kvot in varstvom posameznikov, ki so v
konkretnih primerih diskriminirani.
Več predstavnikov obeh taborov — za in
proti AA — poudarja, da se problem enakih
možnosti začne veliko pred vpisom na uni-
verzo in pred zaposlitvijo. Nesporno je, da
se je položaj prebivalcev mestnih getov, ne
glede na raso, v zadnjem času bistveno po-
slabšal. Poskrbeti bi bilo treba za boljše sta-
novanjske razmere, solidnejše osnovno šo-
lanje, zdravstvo, za preprečevanje krimina-
la, večjo varnost in podobno. Namesto AA
torej predlagajo socialnopolitične ukrepe.
Zbornik pušča vprašanje za ah proti AA,
ali bolje, kakšna AA, odprto. Čeprav obrav-
nava zlasti politična in pravna vprašanja
rasnega razlikovanja, je zanimiv tudi za naše
razmere in za socialno delo in socialno
politiko. Najpomembnejše je vprašanje, ka-
ko pomagati najbolj prikrajšanim. Kakšne
pozitivne in morebitne negativne učinke
lahko pričakujemo od predlagane uvelja-
vitve kvotnega sistema zaposlovanja invali-
dov? Kako zagotoviti večjo zastopanost
žensk v javnem življenju — kot je znano,
predlog za kvotni sistem na strankarskih
listah v javnosti ni bil dobro sprejet. Ali
(naj) se pri vpisu na srednje šole in univerze
poleg učnega uspeha upošteva še kaj — npr.
invalidnost, dejstvo, da je kandidat z
demografsko ogroženega območja, da je
pripadnik slovenske manjšine v sosednjih
državah ali potomec Slovencev po svetu?
Razprava o AA, enakih možnosti ali
enakih rezultatih, enaki pravici in neenakih
razmerah je težavna in zahteva veliko
strpnosti. Vsekakor je koristno, zavedati se
kompleksnosti problema, ki ga opisani
zbornik polemično in korektno predstavlja.
Andreja Kavar Vidmar
169
DOKUMENTI
PREŠERNOVE NAGRADE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Univerza v Ljubljani vsako leto ob obletnici
Prešernove smrti podeljuje univerzitetne
nagrade za študente za dosežke v preteklem
koledarskem letu. Prešernove nagrade za
študente podeljujejo tudi posamezne člani-
ce univerze svojim študentom. Visoka šola
za socialno delo jih je letos podelila drugič.
Prešernove nagrade za študente Visoke
šole za socialno delo se dodeljujejo za
naloge, pripravljene za vnaprej predpisane
teme, lahko pa tudi za druge naloge, če
ustrezajo merilom in so predložene po
veljavnem postopku. V preteklem letu teme
za Prešernove nagrade niso bile razpisane.
Delo, ki pride v poštev za Prešernovo
nagrado, mora presegati redne študijske
zahteve, napisano mora biti v korektnem
slovenskem strokovnem jeziku in predlo-
ženo v predpisani obliki. Izdelano mora biti
v času dodiplomskega študija. Vsako leto je
mogoče podeliti največ tri nagrade.
Dekan Visoke šole za socialno delo doc.
dr. Blaž Mesec je na svečanosti dne 2. 7.
1997 podelil Prešernove nagrade za študen-
te Visoke šole za socialno delo. Nagrade sta
prejeli Anica Klemene Žvikart za nalogo
»Posredovanje socialne službe v postopkih
dodelitve otrok« (mentor doc. dr. Blaž
Mesec) in Marta Vodeb Bonač za nalogo
»Supervizija kot možnost za osebni in
profesionalni razvoj strokovnih delavk in
delavcev v pomagajočih poklicih« (mentor,
doc. dr. Bernard Stritih).
Nalogi sta v skladu s Pravilnikom o po-
deljevanju Prešernovih nagrad študentom
VŠSD ocenila dr. Darja Zaviršek in dr. Srečo
Dragoš.
Iz utemeljitve Prešernove nagrade VŠSD
za Anico Klemene Žvikart:
Kvaliteta naloge ustreza kriterijem za
podelitevfakultetnih Prešernovih nagrad.
Odlikuje se po svoji analitičnosti, po
uporabi metod in teorij s področja social-
nega dela in uporabi kvalitativne metode
pri analizi dela socialnih delavk v postop-
kih urejanja vprašanja nadalnje vzgoje in
varstva mladoletnih otrok ob prenehanju
zakonske zveze ali izvenzakonske skupno-
sti. Analiza vsebuje teoretsko posplošitev
in kontekstualno analizo, s katero jezago-
tovljana neposredna praktična relevant-
nost ugotovitev raziskave. V nalogi so
podrobno predstavljeni in analizirani
štirje primeri s to problematiko, in sicer
dva, pri katerih je delo potekalo po sodnem
postopku, in dva, kjer je odločanje poteka-
lo pri centru za socialno delo. Vrhunec
naloge je teoretska posplošitev v obliki
opisa značilnosti treh modelov socialnega
dela pri pomoči ob reševanju vprašanja
dodelitve otrok, tj., upravnega, svetoval-
nega in kombiniranega. Opisane so pred-
postavke modelov, njihove prednosti in
pomanjkljivosti ter okoliščine, ki indi-
cirajo njihovo uporabo. S tem je zagotov-
ljena tudi neposredna praktična relevant-
nost ugotovitve raziskave. Naloga je po-
memben prispevek h kazuistikisocialnega
dela in k oblikovanju njegove teorije.
Iz utemeljitve Prešernove nagrade za
Marto Vodeb Bonač:
Avtorica se v svojem delu osredotoča
predvsem na naslednja vprašanja: Kaj po-
meni supervizija? Kakšna je njena vloga
v poklicih, ki izvajajo socialne storitve
ljudem, potrebnih pomoči? Kakšen naj bi
bil videti model uvajanja supervizijske
metode v socialno delo? V drugi polovici
naloge avtorica predstavi kvalitativno
analizo treh intervjujev, kijih je izvedla s
socialnimi delavkami, ki so izražale
potrebo po superviziji. Intervjuji in nji-
hova refleksija so v ilustracijo prejšnjih
treh vprašanj. Naloga se odlikuje zlasti v
171
PREŠERNOVE NAGRADE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
naslednjem: Supervizijska metoda je
izredno aktualna predvsem za prakso
socialnega dela, za strokovno politiko v
ustanovah, kjer se zaposlujejo tovrstni
profili, tema pa je aktualna tudi z izobra-
ževalnega vidika VŠSD, ki v svoj program
že vključuje tovrstna znanja iz supervizij-
skih tehnik. Avtorica povezuje teoretsko
argumentacijo supervizijske metode z
njeno praktično uporabo. Deskriptivna
analiza v empiričnem delu naloge je
izpeljana metodološko korektno. Gre za
eno redkih del, ki obravnavajo super-
vizijsko metodo v socialnem delu pri nas.
Naloga predstavlja izrazito in uspešno
sintezo avtoričinih praktičnih izkušenj ter
teoretskega izobraževanja v tujini.
Komisija za Prešernove nagrade študen-
tom Univerze v Ljubljani je v razpis za leto
1997 uvrstila predlog teme z VŠSD: »Invalid-
sko upokojevanje uporabnikov psihiatrije«
(mentorica prof. dr. Tanja Lamovec).
Utemeljitev: Naloga sestoji iz dveh delov.
V prvem delu je treba poiskati statistične
podatke o številu upokojenih uporabnikov
pred letom 1991 ter jih primerjati s seda-
njim stanjem. Primerjati tudi s številom
brezposelnih. Domnevamo namreč, da se
je razmerje v škodo uporabnikov močno
povečalo, a nimamo ustreznih podatkov.
Taki podatki lahko služijo kot sredstvo
družbenega pritiska. V drugem delu bi
kandidat izvedel intervju z nekaterimi
novo upokojenimi uporabniki z name-
nom, da ugotovimo, kako oni doživljajo
upokojitev, kakšna je njihova socialna
varnost in kvaliteta življenja.
Za Prešernovo nagrado VŠSD je razpi-
sana tema »Vloga ženske v romski družini«.
Naloga naj bi obravnavala socialni položaj
ženske v romski skupnosti, sfere moči in
odvisnosti, razmerje med spoloma in raz-
merje med etnično manjšino in večinsko
družbo v Murski Soboti.
Odbor za Prešernove nagrade VŠSD vabi
diplomante in druge študente, da se od-
zovejo na razpis.     .      , y.
172
POVZETKI
En Darja Zaviršek 1
krizni tim kot oblika preprečevanja psihiatrične hospitalizacije
Sociologinja dr. Darja Zaviršek je docentka za antropologijo in socialno delo na Visoki šoli za
socialno delo Univerze v Ljubljani, predavateljica na področju duševnega zdravja v skupnosti
in vprašanja spolov in ustanoviteljica Modre - Skupine za raziskovanje in uresničevanje
psihosocialnih potreb žensk.
Članek obravnava eno izmed socialnih inovacij na področju duševnega zdravja, krizne time
prostovoljcev za pomoč osebam v psihični stiski. Krizni timi, ki so ga v opisanem primeru sestavljale
socialne delavke in študentke, ponujajo priložnost, da človek namesto psihiatrične hospitalizacije
preživi obdobje duševne krize doma ali v drugem varnem prostoru. S tem se izogne azilarni
mentaliteti in degradacijskim postopkom, ki so lastni velikim institucijam. Člani in članice kriznega
tima stojijo človeku ob strani in omogočajo mirno in varno okolje, v katerem oseba živi, dokler
kriza ne mine, ne da bi bila iztrgana iz vsakdanjega življenja. Članek opisuje proces ustanovitve in
potek kriznega tima za žensko srednjih let, ki ima dolgoletne izkušnje s psihiatrično hospitalizacijo.
Govori o težavah v procesu 5-tedenskega kriznega tima, o trenutkih varne povezanosti, med-
sebojnega učenja, pomenu časa in pomenu recipročnosti, ki jo omogoča situacija kriznega tima.
Vesna Švab
analiza uspešnosti skupnostnih služb na območju mesta ljubljana
poročilo o raziskavi
Vesna Švab je psihiatrinja, vodja ženskega oddelka na Centru za klinično psihiatrijo, asistenka
na Medicinski fakulteti in psihoterapevtka po kriterijih Slovenskega zdravniškega društva.
Magistrirala je na Visoki šoli za socialno delo na področju skupnostne skrbi za osebe s psihozami.
Deluje kotsupervizorka in svetovalka v Slovenskem združenju za duševno zdravje ŠENT. Sodeluje
z vladnimi in nevladnimi organizacijami doma in v tujini in deluje predvsem na področju
uveljavljanja novih zunajbolnišničnih oblik skrbi za osebe z duševnimi motnjami.
V članku so opredeljeni najbolj pereči problemi, s katerimi se srečujejo uporabniki služb za
duševno zdravje. Na kratko so prikazana temeljna načela zdravljenja in rehabilitacije in njuna
povezava. Opisani sta skupnostna skrb in organizacija skrbi, kot so jo izvajali v preteklih letih v
Združenju za duševno zdravje ŠENT. Raziskava ovrednoti rezultate, dosežene z organizacijo skrbi
v prostovoljni organizaciji, in dokazuje, da so najpomembnejši dosežki na področjih zaposlovanja
in druženja. Eksperiment dokazuje, da je mogoče tudi z majhnimi sredstvi ob dobrem vodenju in
organizaciji dosegati pomembne premike v kvaliteti skrbi za uporabnike in posredno v kvaliteti
njihovega življenja. Hkrati pa postaja vse bolj jasno, da taka skrb ob zdajšnem načinu podpore in
financiranja ne more obstati v prostovoljnem sektorju in da je prelaganje organizacije skrbi na
civilne organizacije in društva zato nesmiselno in neodgovorno.
Srečo Dragoš
politična zgodovina revščine na slovenskem
(i. del)
Sociolog dr. Srečo L>ragošJe asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
Trendi kažejo, da lahko z uvajanjem kapitalističnega gospodarstva in socialnega razslojevanja
postane revščina aktualna tudi za Slovenijo. Toda čeprav sta bogatenje nekaterih in obubožanje
173
POVZETKI
174
drugih res sočasna pojava, to še ne pomeni, da bogatenje zgornjih slojev povzroča revščino
spodnjih. To utemeljuje avtor na primeru politične zgodovine revščine, kakršna je prevladovala v
Sloveniji med prvo in drugo svetovno vojno. Da so bili najpomembnejši razlogi za njen nastanek
politični, je razvidno iz kombinacije treh dejavnikov, ki so obravnavani v tem delu članka: nastanek
glavnih političnih akterjev ob koncu prejšnjega stoletja (in njihovo strankarsko formiranje), pomen
političnih razcepov za razvoj sindikalnih gibanj in vloga države pri regulaciji delovnih razmerij.
Drugi del članka, ki bo objavljen v naslednji številki, pa se ukvarja z vprašanjem, kaj je revščina
takrat pomenila, tj., kakšna je bila njena materialna dimenzija v obdobju med obema vojnama na
Slovenskem.
•i
Magdalena Paleczny-Zapp
tranzicija in položaj žensk na poljskem
Dr. Magdalena Paleczny-Zapp je Poljakinja, ki že dvajset let živi in dela v ZDA. Je profesorica za
mednarodne ekonomske odnose na Augsburg College v Minneapolisu.Je specialistka za Vzhodno
Evropo, zlasti j o zanima položaj žensk v tranzicijskih procesih v Vzhodni Evropi Vzpostavila je
meduniverzitetno sodelovanje med Augsburg College in Ljubljansko Univerzo.
Sestavek govori o vplivu tranzicijskih procesov na položaj žensk na Poljskem. Čeprav so bile ženske
v prvih vrstah Solidarnosti in so se enakopravno z moškimi borile za politične in ekonomske
spremembe na Poljskem, se zdi, da so bile ravno ženske prve žrtve tranzicijskih procesov.
Odpravljanje socialnih programov, zmanjševanje mreže vrtcev, kapitalizem prvobitne akumulacije
je postavil ženske pred drastično dilemo: družina ali poklic. To dilemo otežuje oživljanje
patriarhalne morale z vsemi spremljevalnimi pojavi in velik vpliv Katoliške cerkve.
Ivan Janko Cafuta
starost in starostniki v domovih za stare
Ivan Janko Cafuta je dipl sociolog in samostojni svetovalec na področju socialnega varstva
Članek obravnava institucionalno varstvo starih pri nas. Podan je niz kvantitativnih kazalcev
urejenosti tega področja, v največji meri pa je govora o ljudeh, ki preživljajo svoje zadnje življensko
obdobje v domovih za stare. Precej prostora je namenjenega primerjavi življenja v bolnicah z
življenjem v domovih za stare. Oboje je v veliki meri podobno organizirano — na industrijski
način. V domovih za stare je dobro poskrbljeno za zadovoljevanje primarnih človekovih potreb,
manj pa je prostora za zadovoljevanje bolj specifičnih človeških potreb. Sodobni način življenja
najbrž zahteva obstoj takih institucij, vendar bi lahko posvetili več pozornosti sodelovanju med
starostnikovimi svojci in ustanovo in poiskati možnosti, kako starostniku omogočiti večjo
prehodnost med domom in »domom«, da bi se lahko pogosteje vračal na svoj dom. Druga smer
razmišljanja, nakazana v članku, pa je, da postane »dom« bolj podoben domu.
Stanija Ivajnšič
model in vpliv prostovoljnega socialnega dela srednješolcev v domu upokojencev
Diplomirani socialni delavec Stanija Ivajnšič je socialni delavec v Domu upokojencev Danice
Vogrinec - enota Tabor, Maribor ^
Uvajanje prostovoljnega socialnega dela srednješolcev v domu upokojencev je še en korak k
odpiranju domov navzven, k zmanjševanju medgeneracijskega prepada in omilitvi institucionaliza-
cijskih učinkov na starega človeka. Prikazani model je rezultat dolgoletnega sodelovanja Doma
upokojecev Danice Vogrinec Maribor in IL gimnazije Maribor Rezultati opravljene raziskave kažejo
na pozitiven vpliv in obojestransko zadovoljsu^o sodelujočih v prostovoljnem socialnem delu,
dijakov in starostnikov. Pri organiziranju prostovoljnega dela je zelo pomembno sodelovanje med
mentorjem s šole in strokovnim sodelavcem iz ustanove. Vloge vseh udeležencev morajo biti
jasno opredeljene. Prostovoljno socialno delo je velik izziv za socialnega delavca, saj se v njem
prepletajo vse metode strokovnega dela, ki jih socialni delavec uporablja pri delu.
Editor's Notes
Thepapers in this issue discuss three topics: carefor the users ofpsychiatric services,
the troubles of transitional (post-socialist) period, and the problems ofhomes for the
aged.
Infact, »carefor the users ofpsychiatric services« is not a very predse term, since it is
rather, as shown by Darja Zaviršek'5 a/zt^ Vesna Švab'5papers, the effort to avoid a psy-
chiatric service, at least in the form which is stili (and ivith reason) worrying — that is,
to avoid unnecessary hospitalisation in apsychiatric institution. It is worryingfor two
reasons: first, because psychiatric institutions stili seem to operate on the basis of a
nineteenth-century model, and second, because it is inferred thatpsychiatric hospitali-
sation may also be unnecessary — but of course only ifthere are suitable alternatives.
The troubles ivith transition are dealt ivith by Srečo Dragoš and Magdalena Palec2ny-
Zapp. The former starts his treatment ofthepresent conditions by discussing the time
betiveen the ivorld ivars ivhen political parties ivere constituted (this is the first part of
his contribution), ivhile the latter describes the difficult position of Polish ivomen tvho
seem to be, as in many Eastern and CentralEuropean countries after socialism, driven
to a kind of social Middle Ages.
Whoever discusses homesfor the elderly inevitably concludes these institutions —
not unlikepsychiatric ones—areproblematic, and that their conditions ought to change,
in orderfor them to cease being mere dumping grounds for the useless and redundant
oldpeople. This is also zt^/?«? Ivan Janko Cafuta finds, ivhereas Stanija Ivajnšič describes
a čase in ivhich, by ivay of a certain action, a change has actually occurred, although
not on the level ofthe system, so thatsuch actions are more or less left to inventive and
eager workers in the homes.
175
A        B        S   ""''"'1        R        A T'^^^    S
Darja Zaviršek ksi; r n       =
crisis team as a way of avoiding psvchiatric hospitalisation
Sociologist Darja Zaviršek, Ph. D., is senior lecturer of anthropology and social ivork at Univer-
sity of Ljubljana School of Social Work, lecturer on community mental health andgender issues,
and founder of Modra - Organisation for research and promotion of psycho-social needs of
ivomen.
The paper discusses a social innovation in the field of mental health: the team of volunteers
acting on behalf of the person who experiences mental distress. The crisis team, which in the
čase described in the article was composed of social workers and students, offer an opportunity
that the person concerned survives his or her crisis at home or in another safe plače instead of in
a psychiatric institution, thus avoiding the asylum mentality and the procedures of degradation
characteristic of large institutions. The members of a crisis team stand by a person and provide
for peaceful and safe surroundings until the crisis is over The paper describes the founding and
actions of a crisis team for a middle-aged woman who had long experiences with psychiatric
hospitalisation. The problems of its five-week existence are recalled, as are the moments of safe
relationships and mutual learning. Also, the meaning of time and of reciprocity enabled by the
crisis team situation are discussed.
Vesna Švab
the analvsis of the efficiencv of communitv services in the city of ljubljana
a research report
Vesna Švab, M. A., M. D., is apsychiatrist, head ofthe departmentfor ivomen at Centre ofclinical
psychiatry, assistant lecturer at University of Ljubljana Medical Faculty and psychotherapist
She is supervisor and counsellor at Slovenian Association for Mental Health ŠENT, co-operating
with governmental and non-governmental organisations at home and abroad, particularly in
the field ofpromoting neiv outpatientforms of care for persons tvith mental problems.
The author defines the most acute problems faced by the users of mental health services. The
fundamental principles of therapy and rehabilitation and their links are presented in short. Com-
munity care and the organisation of care are described as they have been carried out in the re-
cent years at ŠENT. The research evaluates the results achieved in that volunteer organisation and
finds that the most important achievements have occurred in the fields of employment and so-
cialising. The experiment has given evidence that significant changes may be accomplished in
quality care for users, and indirectly in the quality of their lives, even with low financing, pro-
vided the leadership and organisation are good. At the same time, it is becoming quite clear that
this form of help, with the present system of support and financing, cannot remain in the volun-
tary sector; thus, to delegate the organisation of care to civil organisations and associations is
both senseless and irresponsible.
Srečo Dragoš
the political historv of povertv in slovenia
(part 1)
Sociologist Srečo Dragoš, Ph. D., is assistant lecturer ofsociology at University of Ljubljana School
of Social Work.
The trends show that by the introduction of capitalist economy and social stratification poverty
may become a topical issue in Slovenia as well. But even though the gaining of wealth of some
176
ABSTRACTS
177
people and the impoverishment of others are indeed simultaneous phenomena, this does not
necessarily mean that there is a causal relation between the two. The author bases his point on
the čase of the political history of poverty as it prevailed between the two world wars in Slovenia.
That the most important reasons for its emergence were political can be seen from the combina-
tion of three factors discussed in this part: the emergence of main political actors at the end of
the previous century (and their formation as political parties), the significance of political splits
for the development of trade union movements, and the role of the state in the regulation of
labour relations. The second part of the paper (to be published in the next issue) deals with the
question of what poverty actually meant at the time, that is, what was its material dimension
between the wars in Slovenia.
4 * ^ • w       # * • .l.^^.^Ji *i* Magdalena Paleczny-Zapp * • • »^^»^^
transition and the position of vvomen in poland
Magdalena Paleczny-Zapp, Ph. D., a Pole living in the USA for the past twentyyears, is professor
of International economical relations at Augsburg College, Minneapolis. She is a specialist for
Eastern Europe and takes special interest in the position of ivomen during the transitional proc-
esses in Eastern Europe.
The paper discusses the impact of the transitional processes on the position of v^omen in Poland.
Although women were in the front rows of Solidarity and fought equally vv^ith men for political
and economical changes in Poland, they themselves seem the first victims of transition. The abo-
lition of social programmes, the reduction of kindergarten network, the capitalism of primary
accumulation has put before women a drastic dilemma: family or job. The dilemma is strength-
ened by the revival of patriarchal morality (with ali the accompanying phenomena) and the strong
influence of the Catholic Church.
Ivan Janko Cafuta
old age and the aged in homes for the elderlv
Sociologist Ivan Janko Cafuta is private counsellor in the field of social care.
In his discussion of institutional care, the author presents a series of quantitative indicators of
how the field is organised. For the most part, he debates the position of the people who spend
the last years of their lives at homes for the aged, and compares life in hospitals m^ith life in such
homes. Both are organised similarly — as a kind of industry. The homes for the aged provide for
the satisfaction of primary needs better than for more specific ones. The modern way of life
probably demands such institutions, yet more attention should be paid to the co-operation be-
tween the aged persons' relatives and the institution, and there should be more opportunities for
mobility between their homes and the »home«, so that they might return home more frequently,
or alternatively, the »home« should become more like a proper home.
Stanija Ivajnšič
*      a model and the impact of secondarv school pupils' voluntarv social work
in a home for the aged
Social tvorker Stanija Ivajnšič tvorks in Danica Vogrinec Home ofthe Aged, Maribor
Introducing secondary school pupils' voluntary social vv^ork to homes for the aged is a further
step towards the opening of the latter to the outside, the lessening of the generation gap and the
mitigation of institutional effects on the aged. The presented model is the result of a long-term
co-operation between Danica Vogrinec home for the aged and the II"** grammar school in Maribor.
The statistics show the positive interaction and mutual satisfaction of both sides, the pupils and
the old people. In organising such voluntary work, co-operation between the pupifs tutor and
the home social v^^orker turned out to be of great importance. The roles of aH participants must
be clearly defined. Voluntary social work is a great challenge for a social worker, as it comprises
aH the methods of his or her professional work.
Na zalogi:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommeispacher, Valerie Sinason, Moira VValker
" ^ Spolno nasilje '™
Feministične razisl<ave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
'[   '      Zbirka Ženske in duševno zdravje    ^ ,
Cena 2500 SIT
■ ^v: -r Traudi Mihalič, Milan Ambrož ''■
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT
Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(novO/ popravljena navodilo!)
• Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
• Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih
programov za DOS aU Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic).
• Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabiU naš standarden tisk.
• Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
• Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkaini!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
• Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko v oklepaju (ne npr. s pisavo super-
script).
• Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
• Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju):
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in ExperimentalPsy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality.y. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil etal. (1988), El objeto delarte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama Je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime lahko tudi izpišete.
• Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim. tudi Didier-
Weile/«/. 1988)..., in sictt enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ibid.) je... Kadar je referenca edina aU bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite.
• Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., etal ipd.) pišite ležeče ah podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igrm/play/s tem zaznamujte tudi
neizrečen ah izpuščen del citata, npr:... »/družina/ ima funkcijo«...; ...po Millerjevi je »funkcija družine /je/«...
• Posebna datoteka naj yseh\x]c^povzetek v 10-15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
• Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
• Če želite, da bi bili v prevodu povzetka aU informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med <>.
Published in six issues per year
socialno delo 36 (1997), 2
ISSN 0352-?556 UDK 304+36