revija za kulturo in družbena vprašanja ESEJI ■ S Aleš Lokar: DIALOG IN SLOVENCI M 162 Marjan Rožanc: DEMON IVA DANEUA 143 Ingo Paš: ŽRTVE IN PRIČAKOVANJA 155 LITERATURA Jasna Škrinjar: DAJ NAM DANES 110 Franci Zagoričnik: HAPPY PILAD 116 Vladimir Kos: ARHIMEDOVA KRIVULJA V ZLATEM 140 SONET ZA SA-I-NO KAWARA 141 Stanko Janežič: ODMEVI BIVANJA 150 ZAPUŠČENI DOM 152 ŽALOSTI N KA 153 POHOD 154 PROBLEMI Aleš Lokar: KRIZA NARODNE ZAVESTI 105 Bogdan Berden: O ASIMILACIJI TRŽAŠKIH SLOVENCEV 123 FELJTONI PLEČNIKOVA RAZSTAVA NA DUNAJU 173 DIALOG V MARIANSKIH LAZNYH, Vladimir Vremec 178 LUČI IN SENCE (A. L.) 186 ANKETA O NAŠEM TISKU 187 REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Ureja uredniški odbor: Stanko Janežič, Aleš Lokar, Boris Podreka, Alojz Rebula, Marjan Rožanc, Drago Štoka (odgovorni urednik) in Vladimir Vremec. Vsi prispevki ne predstavljajo mnenja celotnega uredniškega odbora. Registrirano na sodišču v Trstu s številko 6'64 RCC dne 25. maja 1964 Uredništvo in uprava: Trst - Trieste, Via Donizetti, 3 ■ Italija Cena posamezni številki 500 lir, letna naročnina 2.000 lir, plačljiva na tekoči račun 11/7768 A. Lokar, Via Pindemonte 8, Trieste. Za inozemstvo 5 dolarjev Oprema : Boris Podreka Tisk: Tiskarna A. Keber - Trieste, Via S. Anastasio 1/c Aleš Lokar KRIZA NARODNE ZAVESTI Po naših revijah in časopisih se je zadnje čase precej razširilo razpravljanje o slovenstvu in o slovenski zavesti. V Zalivu (4, 1966) obtožuje na primer Boris Pahor vladajoči sloj v domovini, da premalo skrbi za narodno zavest, ki da v ljudstvu propada. Podobna ugotavljanja prihajajo iz Trsta, posebno glede narodne zavesti med delavskim slojem, ki naj bi bil podvržen hitri in neodporni asimilaciji (Bogdan Berdon, Most, 1 1, 1966). Vse žrtve, ki jih je bil naš delavec, kmet, intelektualec prenašal med vojno, puhtijo tako rekoč v nič spričo dejstva, da se Slovenci radi na hitro prilagajamo okolju, kakor da je to vedno in povsod močnejše od krhke individualitete naše narodne biti. Ves zagon, ki nas je pognal ob začetku stoletja iz objema rajnke Avstrije, naše krušne matere, in je doživel svoj višek v samozavesti narodnoosvobodilnega nastopa med drugo svetovno vojno, je splahnel. Zavest organizma, ki ga imenujemo slovenski narod, leži na tleh, kakor izpihnjen balon, in na vseh koncih se je že loteva gniloba. Take in podobne so ugotovitve. Toda če hočemo bolezen zdraviti, moramo najprej določiti njene vzroke. Mnenje Borisa Pahorja, ki ga je o tem vprašanju razvil v že omenjenih člankih v Zalivu, izhaja iz predpostavke, da je zavest o slovenskem narodu, kakršno poznamo iz polpretekle zgodovine, edino možen tip zavesti in da njen propad pomeni avtomatično tudi propad narodnosti kot take. Pahor poziva oblastnike v Sloveniji, naj začenjajo dajati zopet večji pomen nacionalni vzgoji v šolah, kajti prav pri mladini je situacija najbolj akutna in vprašanje se postavlja, kako bo ogroženi slovenski človek zdržal pritisk sosedov, ki ne kažejo, da bi se hoteli na takšen ali podoben način moralno razorožiti. Potrebna je torej ponovna nacionalna oborožitev naših ljudi po didaktični liniji. V Mostu (13/14, 1967) pa meni Marjan Rožanc: telo, ki leži nemočno na tleh časa in prostora, ni narod in niti ni to njegova zavest, pač pa le določena predstava zavesti, klasična in literarna, se pravi papirnata in preživela, ki si z njo ne vemo dosti pomagati. Zato pa ni nujno, da bi jo znova oživljali, saj več ne odgovarja ne dejstvom in ne okoliščinam. Zaman je danes znova raz- glaševati nacionalnost in njene vrednote po šolah, ker zvenijo preveč abstraktno pa bi jih sodobni praktični Slovenec ne mogel sprejeti v stari obliki. Bolj koristno je delati na novi podobi slovenstva, ki bi se znala že po svoji novosti prepričljivo uveljavljati med ljudstvom, kakor je svpj čas to bilo za staro. Za mladih let je recimo Prešeren obiskoval nemške šole, kjer mu nihče n: slovenske zavesti vcepljal v glavo, amjaak je ta zorela v njem kar sama od sebe. Bila je pač nuja časa, predhodnica širšega družbenega gibanja, ki ga imenujemo osveščanje podvrženih narodnosti v ranj-ki monarhiji dvoglavega orla. Tudi danes ne more nihče kreniti proti socialni nuji časa; ni mogoče Slovencem prepovedati, da bi si kupovali hladilnike in avtomobile, 'bolj je pomembno raziskovati znake novega časa v sebi in v bližnjem, saj bo le takšno iskanje prej ali slej zadostilo novi vsebini, ki jo prinaša s sabo nova doba, ki ji prejšnji, romantični model zavesti ne more biti več docela kos. V takšni situaciji je blizu skušnjava, da bi krivdo za težave naprtili oblastnikom, oziroma njihovemu totalitarizmu, ki zavira posameznikove pobude v smeri razvoja in osveščanja. Toda to je odgovor, ki odpira nova vprašanja in zahteva ponovne poglobitve. Znano je namreč, da so družbeni sistemi predvsem plod družbenih razmer; čim bolj so te neizoblikovane, tem bolj se sila drži v imenu ideologije namesto svobode in osebne odgovornosti. V nerazvitih deželah kateregakoli tabora prevladujejo vsaj patriarhalne oblike vladanja, če že ne totalitarne, kot bolj pripravne politične in upravne rešitve za družbo. Svoboda, parlamentarizem, priznavanje različno mislečih ljudi in skupin ter toleranca se pojavljajo v zgodovini ponavadi kot sadovi viška razvoja družbe. Tudi naše »osvobojevanje«, če naj se tako izrazim, je povezano s celo vrsto socialnih, psiholoških in še drugih vprašanj, ki si jih verjetno ni moč odmisliti, če bi radi zadostili njihovim rešitvam. Svoboda našega naroda, njegova zavest in suverenost ne morejo biti le abstraktne krilatice, marveč predvsem konkretni problemi naše navzočnosti v času in prostoru, ki zahtevajo vedno novih ugotovitev in preizkušenj. Iz tržaške perspektive se nam o teh vprašanjih večkrat vsiljuje ugotovitev, da je naša narodna eksistenca preveč ideološka in premalo konkretna. Takole meni Edvard Kocbek o slovenskem človeku v Listini (str. 460): »Dolga stoletja je neprestano buden in napet, noč in dan na straži, da obrani sebe in svoje; posledice so bile neogibne, nagonsko nezaupen in zavestno previden je razvil interesno prizadetost in vzročno razvidnost: v nenehni, zvečine drobnjakarski obrambi je postal konservativno navezan na majhno, sramežljivo domačnost, na čim ožjo zamejenost... že dolgo nismo več veselo gonska in sproščena bitja; nasprotno, zaradi svojega refleksivnega in konservativnega reševanja smo se zapletli v nevarne sublimacije, v preračunanost in koristi; vedno bolj smo se zate- kali v svet vrednot, idej in kvalitet, in vedno manj smo verovali v enotnost in skladnost življenja.« Seveda, totalitarnost potem kar sama raste iz takšnega zaprtega in ideološkega posameznika, saj mu prav ona dovoljuje zaprtost in mazohistično izživljanje v ideologijah ter ga ohranja nespremenjenega. Sprememb pa se vsak človek boji, saj so povezane z bolečinami. Ta ugotovitev docela odgovarja tudi bivanjskemu stališču tržaškega Slovenca, ki mu je življenje razpeto po eni strani med etičnimi prvinami porekla (te se uresničujejo v vsakdanjosti mesta le delno in posredno), po drugi pa med prednostmi sproščene in pomirljive življenjske oblike, ki jo to isto mesto zna nuditi iz svojega zgodovinskega in etničnega kozmopolitizma vsakomur, ki se mu prilagodi, in je posebno privlačna za človeka, ki je bil še včeraj podeželan, kmet, proletarec. Bivanje Slovencev v Trstu je kljub vsemu še vedno problematično, saj še vedno nismo dognali svojega osnovnega stališča: kako se vživeti v okolje; ne da bi zavrgli del svojega bistva, recimo ime ali jezik, ali pa zgolj zatajili sorodstvo na Krasu ali v Brkinih. Vsak od nas živi zato v znaku protislovja, ki zahteva veliko napora in potrpljenja. Uidemo pa mu lahko le tako, da se zapremo v skupino ali skupinico, pevski zbor, gledališče, revijo, stranko, družino, kamor prenesemo svoje ambicije in frustracije. Le zamejenost nudi varnost pred morjem tuje resničnosti. Takšna zamejenost sama na sebi ni negativna, kajti le v takšnih zamejenih tolmunčkih se prevaja skrita voda naše krhke zavesti, a nevarnost zapiranja je v tem, da se v majhno zaobjetem prostoru prepustimo skušnjavi totalitarnosti in paternalizma. V pevskem zboru ali filatelističnem klubu, kot surogatu za širino življenja, se članu totaI¡teta izmikuje v prid neotipljivega sveta ideje ali dobronamerne umetnosti. Kolikor bolj je takšna skupina pravoverno in črkarsko slovenska, toliko bolj je v stvarnosti mesta otipljiva le na telefonskem imeniku. Ker pa je Slovenec mimo vsega še človek, postane sčasoma takšno izživljanje nezanimivo prav po človeški plati, s svojim poudarjanjem zavesti vred. Za Slovence na sploh (glej recimo: Marjan Tavčar, Goriška srečanja, 1 ), a v Trstu še posebej, je značilna zaprta, nekam samotarska in turobna družba, kakor je to bilo že večkrat ugotovljeno, kjer se nezaupanje do zunanje stvarnosti začenja širiti na same med-članske odnose in jih prepajati s totalitarnim duhom kot modelom upravljanja stvarnosti, ki takšnim psihološkim stališčem tudi po organizacijski plati najbolje ustreza. Dodal pa bi še zanimivo in dokaj novo ugotovitev, da se takšen negativni razvoj pri Slovencih po svoje zrcali tudi na drugi strani bariere, v sami italijanski stvarnosti Trsta. Naši ljudje, ki jih je stihija zgodovine zanesla na drugi breg protislovja, v tujstvo, in tvorijo danes asimilirane odstotke prebivalstva v mestu, so do- živeli socialno involucijo, ki je zrcalna podoba naše. Tudi tam, kot tu, zgodovinsko iskanje rešilnega obrazca v totalitarni ideologiji, tudi tam zapiranje v skupine in skupinice, tudi tam zapiranje vase, tudi tam zatekanje v mit. Recimo: v mit tem bolj »za-rukanega« slovenskega kmetavzarja, kolikor bolj so se medtem resnični Slovenci od tega stanja že oddaljili, ali pa v splošnejši mit meščanske odličnosti (na primer: »Trst je od svojih sosedov pobral samo vse boljše, nikoli pa kaj slabšega...«), v imenu katerega se je bil pred generacijo ali dvema izvršil usodni korak asimilacije. Resnično! Prav v tem je Trst tako ves naš in tako malo italijanski, saj sta za pravo italijanstvo značilni širina in toleranca. Človeška resničnost Trsta se je na konici narodnostne in socialne dvojnosti zgodovinsko preklala in obe po poli resničnosti sta se zavili sami vase, kakor dva ranjena ježa, histerično zahtevajoč zase pravico do celotne resničnosti. Sicer je res, da se je prelom izvršil ob življenjski nemoči dbeh skupnosti, a obenem se je izvršil ob razglaševanju njune moči, razglaševanju, ki naj bi resnično nemoč prevpilo, češ, vsaka od naju poseduje celotno resničnost te zemlje v zakupu. Moč in nemoč sta se tako kompleksno križali in dopolnjevali: silovitost kot psihološko opravičilo eksistenčne nemoči, nemoč kot stalna skušnjava, da bi konflikt s pritiskom enostavno zanikali, ga zbrisali z dnevnega reda in ga tako na videz odrešili. Tako je bilo v dvajsetih letih fašizma na Primorskem, tako v štiridesetih dnevih naše vladavine nad mestom. Ko o teh stvareh danes v mirnejšem ozračju premišljujemo in debatiramo, bi se skoraj nagnili k paradoksnemu mnenju, da je bilo za polom z obeh strani predvsem krivo pomanjkanje tistega, o čemer vsaka od obeh skupnosti misli, da ji je lastno v izobilju: pomanjkanje prave narodne zavesti. Manj ideološka in bolj konkretna narodna zavest z obeh strani bi bila verjetno zmogla omenjeno protislovje zmojstriti tudi po človeški plati. Totalitarnost se vedno pojavlja kot beg pred potrpljenjem, ki ga zase zahteva totalna zgodovinska navzočnost zavesti. Totalitarnost ni nič drugega kot površno reševanje resničnih problemov in je pri nas kot povsod znak nezmožnosti in nezadostnosti v razmerju do zgodovine. Če danes postavljamo zahtevo po novi slovenski narodni zavesti, se takšna težnja pojavlja predvsem kot odpiranje možnosti na vseh nivojih naše konkretne eksistence, kot integriranje že obstoječe narodne zavesti (nič, kar je dobrega v starem, naj se ne zavrže!) z vsemi tistimi prvinami, ki smo jih medtem registrirali in nabrali in ki danes enostavno so, hočeš ali nočeš, pa se jim mora vsaka zavest prilagoditi, če se noče do konca opijaniti z ideologizmi. Konkretno se to v Trstu pravi nuditi našemu človeku takšna spoznanja, kot je tisto, da ni nujno, da si romantičen, alpsko pobarvan idealist, če hočeš ostati Slovenec, ali pa tisto, da je Trst pristno naš prav v svojem najsrditejšem zoprniku, s kate- rim ne bi nikoli hoteli imeti opravka, pa smo pravzaprav z njim v sorodu po freudovski liniji. Spoznati nam je, recimo, da je gospod Scheri razvojno isto kot Škerelj: oba sta se pred pravo resničnostjo zatekla v delno, zapleteno in neodrešeno podobo resničnosti. Tako sta namesto človeka oba postala ščava. Scheri sicer še danes boleha nad fašizmom, jtvaro sile, ki naj bi po gordijsko presekala protislovja te zemlje in njenih prebivalcev, in ga tako osvobodila senc revnih prednikov iz Motovuna, ki so v copatah prihajali v mesto prodajat lesno oglje. Scheri je zato po poli človek. Vendar s Škerljem ni veliko 'bolje, pa čeprav si o tem večkrat delamo utvare. Tudi ta se je spričo Schenjevega sramu zavil vase in iz svojega neodmevnega ždenja razvil zastavo različnih ideologizmov, ki so se mu ponujali v opravičilo. Med temi je prav gotovo najpomembnejši socialni, kot je naravno za človeka, ki je meščan, pa so njegovi predniki iz Motovuna v copatah prodajali lesno oglje. Tudi Škerelj je ostal po poli človek in vsi prav dobro vemo, s kakšnimi miti se je Škerelj še do nedavna ubadal (gl. npr. Bogdan Berdon, Most, n, 1966). Naloga našega iskanja bodi zato usmerjena v most med obema travmatiziranima resničnostima, iz katerih naj bi končno zrasla enotna in skladna zavest človeka, ki bo znal vstopati v življenje kot uspešno socialno bitje. S takšno nalogo ni preveč odlašati, saj vsi znaki kažejo, kot je pravilno ugotovil Boris Pahor, da Scheri in Škerelj preminevata in z njima vred vsi po poli ljudje njunega kova. V kolikor smo sami še vedno Scheriji in Škerlji (in to, žal, še vedno smol), je takšna nevarnost resnično navzoča tudi za nas. Znak naše tipične poduhovljenosti pa je prav v tem, da se nam med vsemi možnimi variantami prav omenjena odprtost zdi nekam meglena in nestvarna, posebej če jo primerjamo s staro črkarsko narodno zavestjo. Pri takšni presoji namreč pozabljamo enostavno na dejstvo, da je le odprtost bila in bo znak odpornosti. Naše črkarstvo pa je zapisano bližnjemu koncu. To je po mojem mnenju smisel današnjega propada slovenske zavesti. To je znak časa. Vsaj o tem si ne delajmo utvar. Jasna Škrinjar DAJ NAM DANES O Ljudje se niso ozirali kvišku, ampak tudi glav niso imeli sklonjenih. Držali so se pomembno, hlastno so govorili in gestikul¡rali, si hitro pogledali v oči, naravnost in globoko v oči, potem pa poglede hitro umaknili, kakor da bi v očeh sobesednikov opazili nekaj, kar bi jih lahko po nepotrebnem vznemirjalo. Nad njimi je visela mrtva zvezda. Nekaj časa se je ljudem zdelo, da strašno zaudarja v zraku, zato so zadrževali sapo, sčasoma pa so se na neprijetni vonj navadili. Smrad se je sčasoma razširil po vsem mestu, zalezel se jim je v lase in njihova koža je prav tako zaudarjala. Odslej so si zelo pogosto zaželeli, da bi se kopali. Neprenehoma so imeli vključene bojlerje in iz Francije so uvažali šampone in zobne paste. Odslej so si tudi nohte bolj redno čistili. Imeli so negovane roke, bleščeče lase in bele zobe, pa vendar se je na lepem kdo kar nenadoma spomnil in se odtihotapil v javno kopališče. Zvečer so se doma redno umivali in drgnili, seveda so to želeli prikriti, ampak izdajala jih je rožnata polt, zardela od nenehnega drgnjenja. Njihova koža je bila svilena in gladka. Kadar se je pripodila v mesto megla in počenila na strehe hiš, potem pa lenobno brazdala s svojimi belimi vimeni po ulicah in cestah, so se tisti, ki so sami tavali po megli, kradoma ozirali kvišku, tjakaj, kjer naj bi nekje nad strehami lebdela zvezda. Seveda je niso ugledali, saj je vse zakrivala megla. Skoznjo se je rdeče cedila svetloba uličnih svetilk in vlažna curljala na asfalt. Tla so bila nečedna. Ljudje v tem mestu so pogostoma bljuvali. Sredi pogovora pri mizi v kavarni se je kdo nenadoma sklonil in bruhnil, potem pa se pogovarjal naprej. Ljudje v tem mestu so imeli vsi po vrsti bolne želodce, ali od smradu, ki se ga vendarle niso mogli navaditi, ali pa zato, ker so prehitro jedli. Hrano so goltali naglo, ne da bi jo vonjali, sicer bi se jim vzdigovalo. Pa vendar so se tudi pogovarjali o smradu. Kar iznenada so začeli pisati cele študije, pesmi, povesti in komentarje. Nekateri so do- kazovali, da je smrad izmišljotina, če pa že je, da je kvečjemu uvožen. Ampak skoro nihče si ni upal priznati, da mrtva zvezda je, da trohni, in da se je ne bo nikoli več dalo odstraniti, če je že stroh-nela. »PREDVSEM NE RAZMISLITI DO KRAJA« in »UREJENO ŽIVLJENJE. RED. RED.« Čez glavno ulico v mestu so vedno visele parole z rdečimi črkami, ljudje so si jih obesili v kote v dnevne sobe in kuhinje, nekateri pa so jih imeli kar na nočni omarici. Tisti, ki so imeli kaj veljave, so v prostem času hodili k baletu. Tam so se naučili vzdigovati, iztegovati, zamahovati in odstranjevati. Takole: Postaviš se v pozor. Potem se začneš počasi vzdigovati na prstih. Počasi, počasi, vedno višje. Iztegneš roke, najprej predse, potem zamahneš okoli sebe, da si napraviš prostor. Okoli sebe zamahuješ toliko časa, da odstraniš vse, kar je odvečnega okoli tebe. Seveda ti potem sprime prste nekakšna sluz, ampak potem lahko stečeš v kopalnico. Lahko pa si pomagaš z drugo vajo: iztegneš roko, razmakneš prste, potem pa jih počasi kriviš. Seveda je videti, kot bi nekaj grabil, ampak to je samo videz. S tem se sprostijo tiste čutnice, ki so bile zlepljene s sluzjo. Potem roke odročimo in jih suvamo kvišku. Kvišku! Kvišku! Kvišku! Vedno višje, vedno višje... . Ko v mestu še ni bilo parol, so tam viseli križani. Ampak to je bilo že zdavnaj. Takrat še ni visela nad mestom mrtva zvezda. In že takrat se je bolečina posušila na skrivenčenih udih križanih. Kri se je strdila v grude, ki so nabirale kožo v gube. Od davnega trpljenja odprta usta so pritegovala oči tistih, ki so prihajali pod križe. Včasih so se zarisala v nasmešek, ki je tiste ob vznožju navdajal s prekipevajočim zanosom. Sklanjali so se pred križane in jim lepili na telo svojo ljubezen. Ljudje v tem mestu so imeli že od nekdaj na zalogi kupe ljubezni. Zdaj pa so ostali v mestu samo križi. V njih so zijale luknje izritih žebljev. Križane so pokopali. Ljudje pa so slej ko prej prihajali pod križe. Upirali so oči v razpoke v starem lesu in z rotečimi smehljaji šepetali ljubkovalne besede. Potem so lažje delali baletne vaje, roke so imeli prožne, lahko so udarjali po drugih z ljubeznijo in tudi sluz na prstih jih ni več skominala. Ženska in moški sta se spoznala med tavajočimi molila, ki so se ob meglenih večerih upali ozirati proti mrtvi zvezdi. Moški je bil nekdaj eden tistih, ki si je o zvezdi upal govoriti naglas, poizkušal je razmišljati do kraja. Ampak zdaj si je že zdavnaj uredil življenje. Redno se je umival, imel je posebno nežno kožo, na katero je bil zelo ponosen, uporabljal je samo francosko zobno pasto in že malo sivi lasje so bili vedno bleščeče čisti. Bruhal je vedno ob določenih urah, parole pa je poslušal kar v postelji od pol enih do pol dveh ponoči. Včasih sta se srečala v samopostrežni restavraciji, ženska se je pritoževala nad smradom in je imela navado reči: «Ne morem si predstavljati, da so nekdaj pred jedjo zvonili zvonovi, potem so se ljudje hvaležno prekrižali in molili. Tu pa tako strašno smrdi!« In je stisnila oči, da bi ne videla kupov ostankov jedi po mizi. »Le kaj veš ti o smradu,« jo je kratko zavrnil moški in jo stisnil okoli pasu. »Zakaj bolščiš vame, kadar delaš baletne vaje?« ga je nekoč vprašala. »Saj sploh ne gledam vate, to bi vendarle lahko razumela. Sploh te ne vidim.« Krčil se je od napornih vaj, ampak široko razprtih rok ni zmogel dvigniti niti nad glavo. Ženska ga je nezadovoljno pogledala, skrivaj in s priprtimi očmi se je hotela še enkrat prepričati, če jo vendarle gleda, in ko je videla, da je njegov pogled bolščeč in od napora brezizrazen, je utrujeno trznila in roke so ji obvisele v zraku. Povesila je ramena in se sklonila, ampak roki sta ji še vedno viseli v zraku. Nalahko sta se gibali, kot bi jih premikal veter. In kot bi močneje .zavelo, sta zanihali. Potem sta zanihali še močneje in zamahovali v vedno širših lokih, da bi dobili zalet, in se končno kot dve živali visoko dvignili. Ženska je vzdignila glavo in se vzpela na prste. S kotičkom oči je pogledala proti moškemu, ki je bil od napora ves zaripel, vzpela se je tudi sama, zmagoslavno iztegnila prste in iz grla se ji je utrgal visok in zmagoslaven vik »UUUUUU«. Proti mraku se je v mesto vedno pripodila megla. Ljudje so v kuhinjah in v kotih dnevnih sob žebrali parole. »Zebe me,« je rekla ženska in se tesnobno ozirala. »Te hiše so kot nasedle predpotopne živali.« »Zebe me!« je ponovila nestrpno. »Kaj te res zebe?« je odsotno vprašal moški. »Ne, hotela sem samo, da bi me stisnil k sebi,« je otožno rekla. »Saj te lahko stisnem,« je z dobravoljno vdanostjo rekel moški, ne da bi zganil na hrbtu prekrižani roki. Megla se je gostila ✓ kaplje, ki so tapljale in slišno lezle po predmetih. »Pojdiva domov,« je rekla ženska. »Kam?« je nataknjeno vprašal, potem pa se hrupno zasmejal. »Ti imaš smešne domisleke,« je nežno rekel in se sklonil k njej. »Ampak pomisli enkrat, premisli...« »Prosim te, molči, prosim,« je rekla ženska. Prijela ga je za roko in mu prigovarjala. »Prosim, tja do tiste luči pojdiva čisto tiho. Ne reci nič, samo stopaj ob meni!« »Mrtva je,« je rekel moški, »mrhovino je treba odstraniti.« Ženska je drhtela od mraza. »S teboj grem!« je končno rekla od-•očno. »Nemogoče!« je srdito rekel moški. »Danes ne moreš z me-noi. Danes ne. Imam svoj red. Ob tem času ne moreš z menoj.« »Samo pet besed...« je rekla obupano ženska. »Izgini!« je rekel surovo. »Klical bom na pomoč. Prišla bo straža. Red! Jaz imam svoj red!« »Dobila bom paket. In v njem bo on!« je zavpila ženska. »V njem bo on. Povezan bo z rožnato pentljo, snežno bel bo, podolgovat velik paket.« Ampak moški se je usedel v avto in se odpe- Ijal. Tavajoči molila z dolgimi lasmi so gledali za žensko, ki je tiho sama pri sebi govorila. Odvijala ga bo počasi, počasi, paket. Najprej bo razvezala rožnato pentljo. Imela bo štiri zanke. Razvezala bo dve in ostala bo pentlja iz dveh zank. Z dolgimi belimi prsti bo potegnila za dolga rožnata konca in pentlja se bo razvezala. Hlastno bo s prstom podrsala sredi vozla in paket bo odvezan. Mudi se ji, mudi se ji, ne more pričakati. Traku ne bo zložila, čeprav je lep rožnat trak. Ne bo ga zložila, ampak ga bo odvrgla n^ tla. Pravzaprav ji je žal rožnatega traku in ljubi red. Moti jo, da leži trak na tleh. Moti jo. Misli na trak, ampak nima časa, da bi ga pobrala in zložila. Saj mora odviti še papir. Bel, šumeč papir. Pokriva škatlo iz lepenke. Zdi se, da ga ni veliko. Ampak ko hlastno odvija, ko hlastno odvija in nima časa, da bi papir zložila, upognila, enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat in ga spravila, zložila za peč ali vrgla v peč, tedaj se papir razširi čez vso sobo. Razširi se kot velika bela perut. Kam naj s to perutjo? Vrže ga na tla, ampak papir je lahek in noče pasti na tla in obie-žati poleg traku. Obleži na paketu, ki ga mora še odpečatiti. Zgrabi ga. Z eno roko ga zgrabi in stisne. Ampak še vedno je velik in bel, še vedno je kot bela perut. Izgini, pravi. In ga stisne še z drugo roko. Izgini. Mane ga med rokami, stiska ga, skuša ga zmečkati v kepo. Potem obstane in ga hudobno in nalahko prime in ga skrije v kot za omaro. Ampak ve, da je tam. Lepenka paketa je siva, gladka. Ne ve, kje bi ga načela, kako bi ga odprla. Nikjer ne piše: tu prereži. Nikjer ni znamenja. Pograbi škarje in jih zasadi v papir. Zasadi kar na sredi in potegne. Lepenka se zmrvi v majhne kosme. Potegne še počez, potem zasadi škarje v sredino. Nima časa, nima časa, da bi odpirala oočasi. Strga pokrov in tanki vrhnji ovitek. Tam je. Prime ga za roke, jih odvije in potegne ven. Stopi na stol in ga vleče počasi iz paketa. Težak je in ona šibka. Oblečen je v temno obleko in ko spleza ona še na mizo, da ga popolnoma izvleče, stopi moški nekaj korakov sem in tja. Potem se usede. Ženska poklekne k njemu in v eni sapi črkuje: »Glej, tu sem in te gledam. Darujem se ti. Vsa. Svoje oči, svoja usta, svoje lase, sebe popolnoma vso. Klečim ti ob nogah in čakam, da mi porečeš: Vstani! Naj vse moje življenje pomeni samo vstajanje ob tvojih nogah, ob tvojem telesu. Naj mi telo vzcveti od rose tvojega semena, naj ti tipalke mojih prsi pustijo rdečo sled na životu. Moja duša ti ponuja obhajilo, sprejmi ga z mojega jezika. V prgišče bom nasula mleko svojih prsi, da ti z njim zlepim oči, s katerimi si me gledal; ko jih boš odprl, bom sklonjena ob tvojih nogah čakala, da me pokličeš.« Moški vzdigne roko. Z roko zariše v zrak črto. Ženska ugleda sled, ki jo je zarisala njegova roka, in jo brž spravi. Spravi jo k listku, na katerem je imel napisano molitev. Njegova roka se spusti topla in vlažna na njeno ramo in jo odkrije. »Jutri boš lahko prišla k meni,« ji pravi. »Zdaj je pospravljeno, peč je očiščena in v steklenici imam žive zvezde.« Ampak ženska ve, v kotu je zmečkan papir. »Tako slab spomin imam,« reče ženska, »to molitev se učim na pamet, pa se je ne morem zapomniti. In včasih listek pozabim. Zvonilo je avemarijo, ko sem hodila ob reki, in listka nisem imela s seboj. Tam pa je bil živ pesek, potem se mi je nenadoma zazdelo, da vidim ogenj v tvoji peči, in sem našla pot... mogoče pa sploh ni bil živ pesek, mogoče je bil čisto navaden prod. Včasih me postane nenadoma strah.« »Neurejeno življenje,« pravi trpko moški, »moraš si urediti živ. Ijenje. Jaz si redno čistim nohte in imam veliko prijateljev.« Sedijo okrog okroglih miz in žebrajo parole. Včasih vrže kdo na mizo listek z molitvijo, ki jo je vzel kateremu od tavajočih molil-cev. Danes je vrgel moški na mizo listek, ki ga je vzel ženski. In ko v krogih ob okroglih mizah skupaj žebrajo tuje molitve, pozabljajo na svoj strah, ker si ne upajo več govoriti o zvezdi, ki razpada. Moški ima na palcu odlomljen noht. Ponesel ga je k ustom in ga z zobmi nalahko mrcvari. Noht se mrvi in odkriva črne drobce, ki tičijo za belo steno. Zobje zagrabijo noht in ga odtrgajo. Odtrgajo še malo mesa, da se pokaže kapljica krvi. Jezik jo s slino raztopi in posrka vse, kri in slino. Potem usta noht izpljujejo. V ustih se še vedno valjajo drobci, pod jezikom in v kotičkih za zobmi. Jezik poišče vse drobce in jih potisne iz ust. Ampak prst spet zleze med dvojni obroč zob. Sklenjeni ga v ritmu dletijo in brusijo. Palec postaja vedno bolj bel in čist. Moški si s čistimi nohti naliva vino v kozarec. V vinu odsevajo žive, svetle zvezde in v ustih ni več okusa po krvi in nohtovem drobirju. Sladko trpek je okus v ustih in za nič ne bi usta okušala okusa drugih ust. Precej ust je in vsa usta so na notranji strani rožnata. Rožnata so od rožnatega mesa, ki ga usta použivajo. Rožnata so od rožnatih molitev, ki jih jezik žebra. Jezik se takrat lepi na stene neba v ustih in poriva proti grlu mehke zalogaje. Rožnato je tudi od okusa drugih ust. Venomer se lepi na stene ust vlaga, ki je od koga drugega. Ampak kdaj se pokaže na ustnicah tudi kapljica krvi, jezik zdrsne po njej, jo posrka in okuša kri. Sladka je. Jezik in zobje postanejo vijoličasti od želje in zobje mrcvarijo mesto, kjer se je pokazali kapljica krvi. Ampak kri ne priteče več. Bolečina se upira zobem. Zato se hočejo zobje zagristi v druge ustnice. Teh pa ni, in zobje postanejo spet beli. Včasih si kdo napravi usta iz papirja, grizlja jih in scefrajo se v koščke, ki se v ustih zlepijo v kepo. Jezik, navajen triehkih zalogajev, jo potisne proti grlu in kepa obtiči v goltancu. Roke skušajo izvleči kepo in grabijo okrog sebe, tudi glava se upira, vrtinči se na vratu, potem pa se noge stisnejo k drugim nogam, ki so tudi iz papirja, objamejo kolena iz papirja in zaplešejo v krogu. Na kepice od ust iz papirja se grlo navadi, navadi se zaradi nog, ki se ne morejo odvaditi nog iz papirja. Mehke in gladke so noge iz papirja. Prijatelji pivci si začnejo slačiti oblačila, da bi jih bolje občutili, ko bi jim drsela trepetajoča in šušteča po koži. In vsaka noga je lahko drugačna. Iz svilenega papirja, belega papirja, črtastega papirja, iz kartona in krep papirja. Izvrstno se prilegajo te noge na čisto umito gladko polt. Usta pa so kmaiu nabasana s kepicami od ust iz papirja, usta jih ne morejo več držati. Lica sq bebasto napihnjena. Oči se vrtinčijo, usta se odprejo in i zb I j u j e j o vse kepice. Spet so prazna. In zobje začnejo mrcvariti kazalec, zobje zagrabijo noht in ga odtrgajo, odtrgajo še malo mesa, da se pokaže kapljica krvi. Čisti prsti že točijo v kozarec žive svetle zvezde in usta za nič ne bi okušala drugih ust. »Vzel si mi listek, na njem sem imela napisano molitev. Prosim, vrni mi ga,« je rekla ženska. Moški in njegovi prijatelji pivci so sedeli v krogu in žebrali. »Prosim, poberi se!« je zaklical moški. »Svoje oči, svoja usta, svoje lase...« so žebrali prijatelji pivci. »To je moja molitev, to je samo moja molitev!« je zakričala ženska. »Moje v tvoje, moje v tvoje!« so zdrdrali prijatelji pivci in se začeli slačiti. »Izgini,« je rekel moški. »Tu imaš svojo bedasto molitev. Tudi to znamo že na pamet.« Vrgel ji je listek in zaprl za njo vrata. »Ko boš odprl oči, bom sklonjena ob tvojih nogah čakala, da me pokličeš!« so žebrali prijatelji pivci. »Zvezda, temna zvezda,« je v obupu zaklicala ženska. »Danes je megla, ne boš je videla, ženska!« je rekel tavajoči mo-lilec z dolgimi lasmi. Skupaj z drugimi tavajočimi molilci jo je obstoji. Z mežikajočimi očmi so jo trepljali po telesu, s suhim tleskajočim prestopanjem so si dajali takt in se v kolenih vedno bolj upogibali, dokler niso vsi klečali okoli ženske. Z namrgodenimi obrazi so lovili zrak v nosnice in se z gnusom obračali proti tlom. Tla v tem mestu so bila nečedna. Skozi meglo je zaudarjalo. Franci Zagoričnik HAPPY PILAD O ti ki krmariš in gledaš proti vetru pomni flebasa ki je bil nekoč kot ti lep in stasit. t. s. eiiot, pusta dežela 320, 321 IFIGENIJI cesta vstopi skozi čelo proti očesu gre njen zvok prebije senčnico in nisi mrtev zato da bi II v njenem roju v njenem muha enodnevnica pot navzgor in pot navzdol vsi kljuni vse roke vse lovke po tvojem utripu kakor se kaže tisočeremu očesu zavesti kakor spodnese hlastno obrne na še bolj trdni klin brezna beda se ustavi in pravi soncu človek sebi pravi sonce sonce pravi sebi beda od tu dalje beda sama sebi molči IV žalujte žalujke pilad je šel onkraj ne bo se vrnil s tistimi ki so se vrnili ne bo se vrnil ne bo se spreobrnil v brezciljni smotrnosti v smotrni brezciljnosti pogan ali poganjek VI, a sem sejem seme sejem sem sejem seme VII, b si siješ sij siješ si siješ sij Vlil, c ¡e je je je je je je je je je je je je je je je je je je je je je je je je kakšna je tvoja oznaka seveda kakšna je tvoja oznaka z imenom in priimkom kako je kaj tvoj bog 3000 mravljincev X o vroč je obroč a vedra vedrijo vedra so vedra in prazna XI vse je na nogah ker ni ne kaj vsakdo in nikdo v besedi brez besed in drugih črepinj v besedi nad besedami XII z navdušenjem podgan nasproti z navdušenjem hlastajo strup povračajo žaganje in otroke kanec zaupanja vase je vreden besed kamikaze nadomeščajo vojsko hirošima pravljica za lahko noč XIII govorim in govorim in kamor pade žveplo me biča cvetje zevs je na moji strani neba nebo je na moji strani zevsa XIV tu in tam klatijo stare vice in orehi imajo trdne lupine tudi piškavi dovolj razgrete glave jih jemljejo zares KV svet se deli na vse to (sveto) in kaos prvo sledi iz drugega drugo se vrača k prvemu 1 — 1 = tema (orest) XVI sveto se deli na dobro in hudo dasi je oboje po volji moči tako so določila določila in še kaj vzhod pa vzcveti brez tega zahod se odvrne do jutra prispe naokrog po dnu neba po dnu lobanje seda prst orokavičena in njeni podaniki grizljajo zamolkle piščali in druge strune napenjajo namesto prežvečenih brezžičnih ovir neslišno nevidno nič oči nič trav kdaj pa kdaj plevel z bolečino v križu vse številnejšem križajo XVIII leta letijo dnevi so dna sodna po sodu udarja čas kar naprej polna mera kar naprej je prazna prazen je praznik minevanja XIX s polnimi usti smisla priškrniti zanj XX ~ polnimi usti nesmisla sitosti in zadovoljstva te iščejo vabijo in sploh gojijo prav lep o božiču krog novega leta in drugih vsesvetih v naročju ognjišča pozabi na svoje seme na svoje setve sam si žetev vedno prihajaš iz čudnega gnezda ti de tisti ki dobro de hočeš dobiti krila postal bi svetnik pa ne boš pri puščen med ovce ne med konje ali med goveda še sanja se ti ne tvoja podoba skratka nič ničesa ničesar koli XXII drugi ki misli ritensko pride do korita pa modro barva besede s katerimi ne zdravi tvoje brezkrvnosti pravi ti vesel sem te z nesumljivo prisrčnostjo saj si fest fant in boš že razumel služba je služba (mandarinova smrt) danes jo težko dobiš XXIII in nič ne razumeš in nisi zato tukaj ampak si ali si prosim te ali si povej če si ali če nisi XXIV nisi zato tukaj nisi zato da bi okušal vse postane jedi in pomije naj jih pospravi vsak sam svoje ni to tvoj svet nisi zato tukaj ker bi to bil tvoj svet samo kar prineseš s sabo samo tvoja podoba je tvoja posnela po dobrih zgledih svetlobe in sence sence so globlje in prostrane pokrajine veselja vesolja vesolje vse olje vsa mast XXVI dolga je že povorka dolga je še do konca kamor se namenja prst do konca vsaka celica do konca tega kar ne zdrži besed ne prenese graje ne zadrži smrti klone pred neumljivim nikoli pred koncem XXVII nikoli pred začetkom pred dobrim dnem sevnim in plodnim z brez upanja brez upanja ki ga upor ne obvezuje in ne pestuje in ne pridiga ne potrebuje XXVIII upor ki ga je nudil zid kamor si pognal vse svoje ki se je naselil vate s svojo krhkostjo in drobljivostjo in se je valil v prepad s tvojimi prsti vred ki se niso dali z robovi ki so bili in so zagotavljali svojo vzdržljivo robnost drugega obzorja trdnejšega a obdarjenega z mehkobo bilk in oblakov upor ki je bil toliko vsi 1 jivejšl kolikor bolj je rohnel skozi stoletja skozi tvoje ude in lobanje ki ti niso pustili da bi se naselil vanje da bi prevzel njih upor ki se je naselil vate s svojo krhkostjo In drooijivostjo in se je valila v prepad vsakršna pot vedno le navzdol po lavini vse čase vse vrhove vse povorke vse karavane z vsemi njihovimi psi mejniki nisi ptica nikoli nisi zagrizena v zrak kjer.vse končuje a biti moraš požreti omahovanje ¡•n zabresti v to svobodo v ta ušivi plaz uničenja XXIX če se ti posreči tedaj porečeš nikoli več nikoli več ne porečeš tedaj se ti posreči zato ker je posreči po sreči in ne po tebi XXX če se ti ponesreči tedaj molčiš Bogdan Berdon O ASIMILACIJI TRŽAŠKIH SLOVENCEV Če primerjamo današnje stanje naše manjšine s stanjem takoj po vojni, ko je izšla iz fašistične strahovlade in iz vojne vihre, nam kot prvi podatek pade v oko precejšnji upad naše narodne sile na Tržaškem, ki časovno sovpada prav s povojnim obdobjem. Temu obdobju, to je dobi stalinizma, fratelance in internacionali-zma, se ponavadi izogibamo in ga odpravimo na kratko z besedami »o napačno pojmovanem internacionalizmu po letu 1948« (1), glavno krivdo pa vržemo na fašizem. Jasno je pa, da fašizem in »fratelanca« nimata v glavnem nič skupnega. Neoporečni viri nam nudijo namreč sledeče podatke o številčni moči Slovencev na ozemlju današnje tržaške pokrajine od začetka stoletja do danes: 1. Leta 1910 so našteli 70.032 Slovencev (2) 2. leta 1945/46 pa 70.000 Slovencev (3). Stanje je približno isto kljub dvema svetovnima vojnama, kljub petindvajsetim letom fašizma, terorja in rasistični politiki zatiranja vsega, kar je bilo slovenskega na gospodarskem, kulturnem, verskem in političnem področju, kljub nemški okupaciji, koncentracijskim taboriščem, emigraciji itd. Slovencev je bilo leta 1945/ 1946 na področju tržaške pokrajine okrog 70.000. Naša številčna moč ni opešala med leti 1910 in 1945/46. To je osnovna resnica, mimo katere ni mogoče iti brez občutka groze nad tem, kar se je. zgodilo z nami v dobi fratelance. Med 1 (1) »Povojno slovensko šolstvo v Italiji v luči številk«, Primorski dnevnik, 15.5.65. stran 18. (2) J. Jeri,, »Izkrivljena resnica« (Sodobnost št. 6 in 7/1966). (3) Sodobnost (št. 6/1966, stran 625) objavlja podatke ankete P.N.O.O. za Slovensko Primorje ter štetje Jadranskega instituta pod vodstvom prof. Rogliča. Medzavezniška komisija izvedencev za narodnostna vprašanja je tudi ugotovila leta 1946: »Ankete na mestu samem so na splošno potrdile teritorialno razporeditev italijanskega in slovenskega prebivalstva v Trstu, kakor ga odražajo podatki statistike (I. 1910). Vidi se, da je center mesta pretežno italijanski, večina predmestij, ki so v neposredni zvezi z mestom, ima slovenske večine z znatnimi italijanskimi manjšinami, medtem ko so naselja na periferiji skoraj izkjlučno slovenska.« nas je prišla sovražna sila, ki je povzročila to, česar ni mogel doseči fašizem v svojem petindvajsetletnem nasilju. LJUDSKO ŠTETJE IZ LETA 1961 3. Leta 1961 se je izjavilo za Slovence (ali slovensko govoreče) na tržaškem področju 25.582 prebivalcev (4). Trenutno nas ne zanimajo toliko kritike, ki se nanašajo na način tega popisa, na izbiro časa, dejanskega pomanjkanja jamstev, da bi izid štetja ustrezal stvarnemu narodnostnemu stanju na Tržaškem itd. (O tem razpravlja Jeri, glej op. 2). Zanima nas predvsem golo dejstvo: leta 1961 se je v tržaški pokrajini izjavilo za slovensko govoreče 25.582 oseb. Sama bivša Z.V.U. je ugotovila, da je bilo leta 1951 na tržaškem ozemlju 63.000 Slovencev. KAM JE V ENAJSTIH LETIH IZGINILO SKORAJ 38.000 SLOVENSKIH PREBIVALCEV? Tako se vprašuje Janko Jeri in isto vprašanje zanima tudi nas, saj se tiče naše eksistence in je kot tako naše osrednje politično vprašanje. Kako smo reagirali na izid štetja, po katerem naj bi izginilo v enajstih letih (1950-1961) kar 38.000 Slovencev na Tržaškem? Ta novica bi morala zbuditi preplah, alarm! Dejstvo bi moralo roditi nevzdržno zaskrbljenost vseh »odgovornih činiteljev«, tu in v matični domovini. Terjala bi nujno takojšnjo proučitev vzrokov ter nujno in takojšnje ukrepanje, da bi »izkrivljeno resnico« popravili, kajti takšna »izkrivljena resnica« ne sme postati tudi »dejanska resnica« o našem zamejskem prebivalstvu (5). A to se na žalost ni zgodilo ! Do danes nismo še našli odgovora na zastavljeno vprašanje. Niti sam Jerijev članek v Sodobnosti ni vzbudil tistega zanimanja, ki bi ga nedvomno terjal takšen genocid: saj gre za narodno smrt 38.000 ljudi! Naše politične in kulturne organizacije so poslale ob priliki katastrofalnega štetja le skupno izjavo na običajne osrednje vladne organe, na levo in na desno,, pretresajoč zgolj nekatere formalne in proceduralne pomanjkljivosti (kot npr., da je bil obrazec 155/A/CP/l — nezakonit, da je bil predsedniški Odlok, št.1011 z dne 8.9 61 raztegnjen na Tržaško ozemlje šele z odlokom vladnega komisarja št. 30 z dne 21.10.61, to je 7 dni po popisu itd.) (6), medtem ko iz Sodobnosti št. 7/66 izvemo, da je štetje (4) štetje iz leta '1i9i61 je predvidevalo odgovor na vprašanje o jeziku, ki ga posameznik Običajno govori v družini (lingua abitualmente parlata in famiglia). (5) ¡Razumljivo je, da ni možno, da bi se v tako kratki dobi asimilirala takšna množica ljudi. (6) Bodi dovoljeno popraviti netočnost trditve J. Jerija, da so to izjavo podpisale vse slovenske politične organizacije. K.P.I. in P.SjI., ki sta podpisnici izjave, nista slovenski, temveč italijanski organizaciji,, 'ki le deloma vključujeta Slovence. jmelo tudi določen odmev v širšem jugoslovanskem prostoru zaradi Jerijevega članka v Borbi z dne 9.10.61. Iz uradne strani je pri nas sledila tolažilna in uspavalna izjava župana Franzila, ki je dejal, da štetje, seveda po njegovem mnenju »ni bilo narodnostnega značaja, kar pomeni, da je bilo vprašanje o jeziku le kulturnega značaja« (Primorski dnevnik 24.10.61). Takoj naj pristavimo, da je z asimilacijskega stališča takšno postavljanje neoporečno: saj je poitalijančevanje Slovencev z določenega italijanskega stališča najvišje »kulturno poslanstvo«. Nato pa je prišel odgovor na Vidalijevo interpelacijo s strani vladnega podtajnika, ki je izjavil, da je bil namen popisa ustvariti »čimbolj resnično podobo o sedanjem dejanskem položaju obeh jezikovnih skupin« (Primorski dnevnik 23.1.62, št. 19). To je bilo na kratko vse, kar so storili »odgovorni činitelji«, ko je proniknila strašna vest o narodnem izginotju 38.000 tržaških Slovencev. Nobenega pravega izpraševanja vesti, nobene prave »avtokritike«, nikakršne zaskrbljenosti, da bi rešili, kar se še rešiti da. Porinili smo glavo v pesek in se tolažili, »da je bilo vprašanje o jeziku le kylturnega značaja«. Pojavili pa so se tudi modrijani, ki so prerokovali naši skupnosti v Trstu še kakih deset let življenja, pač na podlagi statistike: če je v 11 letih izginilo 38.000 Slovencev (pa čeprav v »kulturnem« smislu), je v naslednjih 10 letih pričakovati, da izgine še ostalih 25.000. Tako so sklepali in se tudi temu primerno obnašali. VZROKI IZKRIVLJENE RESNICE Janko Jeri ugotavlja izkrivljeno resnico samo na sebi, ne ugotavlja pa vzrokov, ki so do te resnice, čeprav izkrivljene, privedli. Ločevati moramo namreč med vzroki in pogoji. V mešanih družbah je gospodarska in politična nadmoč večine nekaj običajnega. Neobičajno bi bilo, da bi manjšina v normalnih pogojih bila močnejša od večine, čeprav poznamo tudi take sociološke primere. Toda sama nadmoč večine in pritisk, ki ga ta nadmoč ustvarja, ne more še biti vzrok asimilacije, temveč je to le pogoj, v katerem manjšina živi (7). Tudi ni res, da bi veljal sociološki zakon, po katerem naj bi večina vedno asimilirala manjšino. Tak barbarski, živalski zakon (večja riba požre manjšo) ne obstaja. Če bi obstajal, bi morali vsi mali odnosno manjši narodi že zdavnaj izginiti v zgodovini. Številčna nadmoč sa svojih zapadnih, preveč aktivistično usmerjenih kolegov. Značilno je, da so prav ti zadnji hoteli zavreti poglabljanje v zastavljeno smer, saj so Pruchi in Mahovcu skočili v besedo. Razlika med njimi je vsekakor v tem, da nekateri Čehi že izhajajo iz novega položaja, tj. iz marksizma na oblasti, ki jih je soočil z nekaterimi temeljnimi človeškimi vprašanji, kakor sta poleg svobode tudi transcendenca in smisel življenja. Vse to opozarja na nezadostnost racionalističnih, voluntarističnih in aktivističnih shem. Druga značilnost razgovorov izhaja iz krščanskega pojmovanja totalitete, ki se pred konkretno človekovo situacijo v svetu nemalokrat znajde v zadregi; zdi se, da tako Metz kot Moltmann nista znala zahteve po totaliteti spraviti v sklad' z neposredno življenjsko prakso. To zadrego si lahko razložimo samo na ta način,, da se zahteva po totaliteti po svoji človeški naravi največkrat povezuje s subjektivizmom in voluntarizmom. Zato tudi ni naključje, da je Metz prišel do sklepa, da na eni strani stojijo teologi in marksisti, na drugi pa znanstveniki. Znanstveniki se pač spcpri- 5 ■ 1 _ ; jemajo s takim svetom, kakršen je, in skušajo presegati situacijo iz situacije same. Svojih zahtev po totaliteti ne programirajo, ampak živijo. Videti jes, da profeti nočejo razpravljati in poglabljati človekove bistvene razmejenosti na zahtevo po absolutnem in njegovo istočasno zemeljsko omejenostjo. S tem se izogibajo bistvenim problemom današnjega evropskega človeka, ki se giblje v dvomu in absurdnem občutju sveta, ne da bi se mogel ponovno oprijeti idealističnih obrazcev. V tem smislu je dragocena Cajnkarjeva ugotovitev, da človek ni več voljan biti tisto, kar hočejo iz njega napraviti pedagogi. Cajnkar s tem ugotavlja, da je nemogoče nadaljevati v okvirih tradicionalnih metod in pojmovanj. Prav zaradi tega stopa v ospredje vprašanje, ki so ga zastavili Schaefer, Prucha in Mahovec: kakšen in kaj je človek? Če pa hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo predvsem analizirati naše duhovne strukture, delež subjektivizma v našem pogledu na svet in raziskovati stvarne pogoje in motivacije našega ravnanja in vedenja. Poglabljanje teh vprašanj ne pomeni zapiranje pred dejanskimi problemi današnjega časa, temveč prav nasprotno, tj.jsot do spoznavanja samega sebe in do globljega vpogleda v našo družbeno stvarnost. Spoznavno teoretski dialog se pa tudi ne sme omejiti na čisto refleksijo in teoriziranje, ampak mora biti tesno povezan s celotno družbeno prakso in socialno-ekonomsko stvarnostjo, katere se na drugi strani ne da zajeti z golo empirijo. Na vsak način je dialog objektivna potreba našega bitja. V tem so si bili soglasni prav vsi udeleženci razgovorov v Marianskih Laznyh. Brez dvoma se bo v prihodnosti treba izogniti preveč deklarativnem značaju referatov in diskusij. Priredil Vladimir Vremec LUČI IN SENCE Prvi del Jurčecovih memoarov »Luči in Sence« ¡e bil vzbudil precej zanimanja med našim kulturnim občinstvom. Tržaški pisatelj je na primer v ipomenku s prijatelji dejal, da spadajo začetna poglavja te knjige., tista namreč, kjer se Jurčec razpiše o svoji mladosti v štajerskem Ormožu, med klasična dela v slovenski prozi. Pisatelj zna presaditi svoje lucidne otroške spomine v širšo zgradbo, kjer je ves čas občutiti prisotnost zgodovine, ki se posrečeno prepleta z osebnimi doživetji in jih osmišlja v mogočnem toku časa. Zgodovinsko ozadje, ki prevladuje v tem delu spominov, je boj za naše trge in mesta med naraščajočim slovenstvom in takrat še vsemogočnim nemštvom. Kar se je v Jurčecovi mladosti dogajalo v Ormožu, je značilno za celo Slovenijo: od Postojne do Gorice, od Ljubljane do Maribora. Nemštvo je bilo intimno prisotno med nami, bilo je naš učitelj in tiran,, bilo je del nas samih, ki nas je s svojo odcepitvijo po freudovsko pogojilo. Še danes nas imajo ostali Južni Slovani, ko so nataknjeni ali vinjeni, za Švabe. Še danes je v nas avstrijska provinca navzoča na tisoč načinov, čeprav se morda tega ne zavedamo. V drugi knjigi memoarov se Jurčec odmakne od prejšnje tematike. Kot mlad študent mlade Jugoslavije potuje s štipendijo v Pariz, kjer študira na diplomatski akademiji. Tu stopi Slovenec prvič v resnejši stik z romanskim svetom. Kakšen je dialog med njima? Pričakovati bi bilo, da bi ta stik ugodno vplival na našo zavest, posebno kar se tiče stare rane,, naše slo-vensko-nemške polarnosti. Vendar pa se poglavja knjige razdrobijo v vrsto epizod, ki jim manjka tisti podzavestni patos, -ki je označeval prvi del spominov. Opisovanje se ohranja na 'kronistični ravni (pisatelj je takrat bil pariški dopisnik slovenskih časopisov), gostobesedno in dolgovezno, tako, da je resnica o nas in Francozih nekam nezanimiva. Kar vidi se, kako nas Francozi nikakor niso znali tako usodno opredeliti, kakor je to bilo z Nemci. Živeli smo pač predaleč vsaksebi in razvijali preveč različnega duha. Francija je bila pač predvsem razgledovanje, eksistenčni problem z Nemci je bil v glavnem že rešen. Tezo potrjuje dejstvo, da te knjiga na mah razgiba, kakor hitro pisatelj za kratek čas prekorači francosko-nemško mejo. V Nemčiji se namreč pričnejo takoj verižne asociacije med našo in nemško usodo. Nemške -usode pa sploh ne občutimo kot -nekaj tujega, marveč kot nekaj našega, skrajno domačega. Celo prikaz srečanja s Hitlerjem, ki ga je Jurčec v najboljšem poglavju drugega dela knjige izredno zadel, je nekaj našega, ali vsaj deloma tudi našega, čeprav bi -ne znal točno obrazložiti, po kakšnih skritih kanalih se ta zavest pretaka. Neka vez je prisotna,, podobna stari ljubezni ali spoštovanju, ki pa se že prepleta s prvinami zadoščenja glede na to, da smo našega mojstra kljub vsemu dokončno uspeli ukaniti. Iz knjige je jasno razvidno, kako nas je slovensko-nemška dvoj-nost po svoje opredelila. Nekatere je pognala na drug breg, kjer so se psihološko pripravljali n-a dokončen obračun z nemštvom med zadnjo vojno. Drugim pa, kot našemu pisatelju, so otroški spomini na tujo odličnost sredi domače zemlje, jemali jasnost prepričanja, da znamo tudi brez tujcev živeti in da bo naš razvoj odslej avtonomen. Prav poglabljanje v to dvojnost je na-jvečji čar in vrednost knjige. A. L. ANKETA O NAŠEM TISKU Z anketo o vlogi Primorskega dnevnika začenja Most analizo zamejskega tiska in zamejskih kulturnih ustanov. Odgovor naj bi v celoti ne presegal poldruge tipkane strani. Anketirancu ni treba, da v svojem dopisu ponovi vprašanja: dovolj je, da navede odgovarjajočo številke. Odgovor ie poslati na naslov uredništva. VPRAŠANJA !. Funkcija manjšinskega dnevnika je na dlani: ne glede na svojo konservativno ali progresistično izhodišče mora biti takšno glasilo narodno obrambno, narodno osve-ščevalno in narodno združevalno. V kakšni meri je po Vašem mnenju Primorski dnevnik v dvajsetletju svojega obstoja tej funkciji ustrezal? Ji. Mislite, da je Primorski dnevnik pokazal doslej — izven tekoče nacionalne dekla-rativnosti — dovolj posluha za konkretne — biološke, sociološke, psihološke — probleme slovenske narodne skupnosti v Italiji, kakor so npr. problem natalitete, mešanih zakonov, zaposlovanja naših ljudi, nacionalnega osveščanja naših vajencev in delavcev, občevalnega jezika čedalje številnejših jugoslovanskih turistov itd ? III. V kakšni meri mislite da današnja politična linija Primorskega dnevnika, ki hoče uskladiti svojo nacionalno funkcijo z najtesnejšo ideološko odvisnostjo od Zveze komunistov Slovenije, ustreza bistvu naših tukajšnjih narodnih koristi? JV. Kakšna se Vam zdi informativnost Primorskega dnevnika? Imate ob njem vtis barometra, ki do kapilarnosti zaznava in beleži dogajanje v slovenski skupnosti v Italiji? Kako si razlagate, da so pisma bralcev v njem bele vrane? Da za njim ni čutiti neke količkaj obstojne dopisniške mreže? Da iz njega tako rekoč ni čutiti slovenskega »terena«? Da oglaševanje v njem tako rekoč ne eksistira? V. Mislite, da Primorski dnevnik po svojem uredniškem konceptu, po časnikarski verzi-ranosti in kronistični živosti prenese primerjavo z italijanskim tržaškim dnevnikom? Kaj se vam zdijo njegove rubrike? VI. Kako si razlagate, da Primorski dnevnik ne kaže do vrste problemov tiste miselne avtonomije, ki jo kaže domovinski tisk, npr. ljubljansko Dele? Da prihaja v njem do antiklerikalizma, ki ga niti v matičnem tisku ni zaslediti? Da ignorira zamejske publikacije, ki jih domovinski tisk omenja? VII. VII. Se Vam zdi, da je mogoče dati Primorskemu dnevniku priznanje, da s kronistično nepristranostjo in s kvalitetno zavzetostjo spremlja naše tukajšnje kulturno dogajanje? Preden odgovorim na posamezna vprašanja, želim poudariti, da pojmujem anketo »Mosta« kot konkretno analizo delovanja edinega slovenskega zamejskega dnevnika. Čeprav bi bilo moč soditi,, da ustvarja naštevanje nekaterih negativnih dejstev polemiko, odločno odklanjam takšno tolmačenje, in sicer v prepričanju, da morajo biti napake iz preteklosti nauk za bodoče delovanje, če smo si edini, da je bistvena naloga manjšinskega tiska v narodno obrambni in narodno združevalni vlogi. Odgovore je treba pojmovati v smislu konstruktivne kritike, ker bi sicer pomen ankete ¡zvodenel v brezplodno polemiko in 'bi se je pod takšnimi pogoji vsekakor ne mogel udeležiti. 1) V trenutku, ko je govora o. vlogi dnevnika v vsakdanjem življenju slovenske manjšine v Italiji,, se nehote pojavi predhodno vprašanje, ali lahko »Primorski dnov nik« uvrščamo med manjšinski tisk. Če ločimo med vlogami glasil političnih organizacij, neodvisnih dnevnikov in manjšinskega tiska, tedaj je jasno, da pot' »Primorskega dnevnika« od ustanovitve dalje ni bila začrtana v smer manjšinskega dnevnika. Vse do razpustitve NISZ je bil glasilo točno opredeljene politične organizacije, ki je sicer nekajkrat spremenila svoj naziv, vendar je pri tem ohranila isti ideološki nazor, kateremu je podredila vrednost narodne zavesti. Za to dobo torej nikakor ni moč istovetiti delovanja »Primorskega dnevnika« z nalogami manjšinskega lista. Potrditev, da je bil »Primorski dnevnik« v tem času glasilo politične organizacije, čeprav ne slovenske, pač pa mešane — kot zatrjuje njegov tedanji urednik Dušan Hreščak v Zalivu št. 6/7 — najdemo tudi v dejstvu, da je pri volitvah propagiral med svojimi bralci točno določeno stranko in njene slovenske in italijanske kandidate. Sprememba, ki je nastala po razpustu NSZ, je nujno potegnila v svoj tok tudi »Primorski dnevnik«, ki je postal glasilo SKGZ. Novost je le v tem, da je »Primorski dnevnik« zdaj glasilo kulturno-gospodarske organizacije, ki se po svojem konceptu loči od običajnih političnih strank le, v kolikor ne nastopa na volitvah. Ker se torej kot zvezno glasilo zavestno ukvarja s poročanjem o njenem delu se ne smemo čuditi na primer dejstvu, da> je za »Primorski dnevnik« važnejši sprejem predsednika SKGZ Raceta pri tržaškem sotajniku PSU Pittoniju, kot pa prvi uradni sprejem odposlanstva Slovenske skupnosti pri predstavnikih rimske vlade. Iz navedenih razlogov sledi, da »Primorski dnevnik« v svojem naddvajsetletnem obstoju ni deloval v funkciji manjšinskega tiska, ker si te vloge ni zadal ter mu je nikakor ne moremo priznati. 2) Le redki so I j udje;, ki se ukvarjajo s pionirskim delom, konkretnim izvajanjem točno določenih programov, kar ne prinaša ne časti' ne ekonomskih ugodnosti. Nič čudnega, če se dober del narodno zavednih in politično zrelih ljudi ne odloči za delo na terenu. Prijetnejše;, čeprav kar največkrat neuspešno, je s podstavka narekovati v meglo zavite programe, ki naj bi bili ključ za reševanje konkretnih problemov. Z odmaknjenostjo med vodilnimi kadri in množico se je - tudi s pomočjo destruktivnih polemik med ideološko sorodnimi, čeprav v določeni dobi na smrt sprtimi strujami — vzpostavil zid nerazumevanja, ki je zagradil in polagoma zatrl deklarirano narodno zavest, ki je vodila narodni odbor slovenskega ljudstva v vstaji proti nacifaišizmu. Za takšen položaj je prav gotovo odgovoren tudi »Primorski dnevnik«, ki bi s težo vsakodnevne informacije lahko preprečil odtujenost. Toda deklarirana politična pripadnost, odklanjanje vsakršnega drugačnega pogleda na konkretne probleme, pomanjkanje specializiranih člankov, anket, intervjujev in področnih raziskav specifičnih vprašanj niso dovolile »Primorskemu dnevniku«, da bi se dviqnij nad mejo deklarativnosti. Zadovoljuje se torej z nakazovanjem dejstev, za analizo in narekovanje rešitev pa ne kaže zanimanja, čeprav bi prav s tem sensibiIizira 1 javnost in jo podkrepil v narodni zavesti. 3) Z dokazom, da »Primorskega dnevnika« .ni moč istovetiti z manjšinskim tiskom,, pač pa s političnim glasilom, je istočasno na dlani,, da predpostavljanje ideologije narodnim vrednotam ne more ustrezati bistvu narodnih koristi slovenske manjšine, ker takšno delovanje ne druži, pač pa loči pripadnike manjšine. Edinole ko se bo »Primorski dnevnik« odpovedal svoji funkciji glasila in si začrtal pot manjšinskega dnevnika, ki bo v svojem izhodišču dovolj širok, da bo odprl vrata narodno združevalnemu delu, bo moč govoriti o dnevniku, ki bo lahko ustrezal razvoju manjšinske problematike. Do tolikšne liberalizacije pa bi lahko prišlo edinole z evolucijo ZKS, ki v zadnjem času kaže vedno večje zanimanje za narodna vprašanja. 4) Posledica dejstva, da je »Primorski dnevnik« glasilo, je čutiti tudi v pomanjkanju obveščevalne dopisniške mreže, ki se v najboljšem primeru poslužuje ie običajnih informativnih sredstev. Dogodki z vasi Tržaškega in Goriškega prihajajo z zamudo, o Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini pa po mesece in mesece ni glasu. Rubrika s -pismi bralcev, ki bi znatno lahko obogatila informativnost »Primorskega dnevnika« in povezala uredništvo z bralci, je v sedanjem stanju nemogoča, saj uredništvo ne daje nikakršnega zagotovila, da bo pismo, če bo vsaj malo polemično, tudi objavljeno. Dovolj zgovoren je na primer dopis g. Stanka Per-tota, ki ga je objavil Zaliv. »Primorski dnevnik«, ka-teremu je bil namenjen,, pa ga še vedno tišči v predalu, ali pa pismo istega gospoda v zvezi z občnim zborom SPZ, ki ga je »Primorski dnevnik« sicer objavil, vendar pa v obliki, da bralec nikakor ne more presoditi, katere so dopisnikove in katere urednikove besede. Oglaševanje se je v zadnjem času nekoliko izboljšalo,, kar je posledica včlanjenja v vsedržavno oglaševalno mrežo, medtem ko krajevni oglaševalci še vedno izostajajo. Podobno nezanimanje je čutiti tudi v malih oglasih, to je v rubriki, ki nazorno dokazuje razširjenost dnevnega tiska. 5) Čeprav bi morala biti prav »Tržaška stran« najaktualnejša in najzanimivejša, je začutiti zapoznelost v poročanju, plahost uredništva v izražanju lastnega mnenja. Primerjava iz italijanskim tržaškim dnevnikom — po mojem mnenju — ni umestna, saj celo v kroniki poročata vsak z drugačnega, če že ne nasprotnega vidika. 6) Do miselne avtonomije pri »Primorskem dnevniku« ni prišlo in ne more priti, ker ie uredništvo po osebju in miselnosti na istem stališču kot pred dvajsetimi leti. Pri »Primorskem dnevniku« ni prišlo nikdar do rotacij položajev, zamenjave urednikov, spremembe funkcij, nadomestila z mlajšimi silami, kot se je to zgodilo v Ljubljani, Morda tiči prav v dvajsetletnem zagrizenem »naprednjaštvu« za vsako ceno vzrok za neelastično prikazovanje dogodkov. Povojna zgodovina je šla preko uredništva;, zavzeta »naprednost« pa jih sfli v konservatizem mnenja in miselnosti po vzorcu vročih dni izpred dvajsetih let. Okostenela visto-usmerjenost s tedanjo miselnostjo jim ne dovoljuje prožnosti, kar je moč zaznati pri mlajših urednikih matičnega tiska. 7) Podobno kot pri kroniki in političnih člankih zavzema »Primorski dnevnik« svoje stališča pri poročanju o kulturnih dogodkih. Z laskavimi ocenami zabeleži le prireditve, ki lih prirejajo določeni krogi, ostale sodi kritično, ali pa jih celo ne omenja. S. R. 1. Časopis, ki se je zadnjih dvajset let povsem identificiral s celo vrsto kontingentnih politik, ki jih je Slovencem v Italiji narekovala ZKS-SfAU, NSZ, SKGZ, je mogel izvrševati svojo nacionalno funkcijo samo delno. Politika ZKS namreč ne sovpada nujno s koristmi zamejstva. Po letu 1954 je Primorski dnevnik poskušal premik v smeri večje nacionalne odprtosti. Skušal se je odpreti tudi n-emarksistični prisotnosti v zamejstvu, vendar samo v toliko, v kolikor v svojem delovanju ni presegala nekega nedolžnega narodnoobrambnega provinciaillzma. Kjer je ta prisotnost pokazala večjo intelektualno in idejno samozavest, je naletela pri Primorskem dnevniku na ne-iz-premenjeno ideološko togost. Objektivne je to linija še večje provincializacije našega zamejstva. II. O problematiki natalitete Primorski dnevnik v teh dvajsetih letih ni napisal besede, čeprav postajamo manjšina starcev. Prav tako ni napisal besede o problemu mešanih zakonov, ki nam iz dneva v dan odvajajo cvet naše mladine. Kar se tiče poklicnega usmerjevanja in zaposlovanja naših ljudi, njegova prizadetost ni šla preko aeklarativnosti. Primorski dnevnik ni list, ki ga berejo naši vajenci in delavci: bere Sa — kljub njegovemu »delavskemu« samoproglaševanju —• samo še naš sredn-ji sloj. Turisti Iz Slovenije bi lahko naredili za praktično uveljavitev slovenščine v Trstu ogromno: doslej še nisem bral v Primorskem dnevniku članka v tem smislu. Se manj sem ga bral v ljubljanskem Delu. Vse to je očividno problematika, ki se ji ;e naš tisk odpovedal, kolikor sploh ne presega njegove registrske zmogljivosti. m. Mislim, da ozkosrčna in agenturna naslonitev na linijo ZKS ustreza našim tukajšnjim narodnim koristim vedno manj. Pri strahotnem odtoku proletarskega elementa se tukajšnja slovenska narodna zavest polarizira v izrazito zavedno nacionalno čustvo. Slovenec danes ne more biti več Slovenec po neki miljejski inerciji, ker slovenskega miljenja ni več niti na kmetih. Lahko ostaja Slovenec samo zavestno. IV. Lahko bi z vrsto konkretnih primerov dokazal, kako je informativnost Primorskega dnevnika večkrat v kričečem neproporcu z dogodki, večkrat sporadična in še večkrat površna: z eno besedo — slaba. O kakšni barometrski občutljivosti pri listu, ki poroča o epohalni avdienci Slovencev pri Pavlu VI. z nekaj ilirsko navdahnjenimi vrsticami, medtem ko imajo tuji listi z vse drugačnim renomejem za taik dogodek cele kolone, ne more biti govora. Pomanjkanje glasov iz občinstva je samo na sebi dovolj simptomatično: list, v katerem se bralec ne oglaša, je kabinetna tvorba brez pravega življenjskega zaledja. Če ni čutiti v Primorskem dnevniku slovenskega »terena«, pač pomeni le to, da tudi slovenski »teren« ne čuti Primorskega dnevnika. Kako je z dopisniki, ne vem. Njegova 2.-mestna stran mi kar prevečkrat daje vtis žalostne odtujenosti: če bi sodil po njej, bi rekel, da nas Slovencev v Trstu kar ni več. Tudi pomanjkanje ekonomskih oglasov je žalosten simptom: kako, da Primorski dnevnik v dvajsetih letih ni znal zagrabiti našega človeka niti za njegovo poslovno — recimo »afaristično« — žilico? V. Ne, Primorski dnevnik takšne primerjave s sicer fascistoidnim italijanskim sodnev-nikom ne prenese, kakor je sicer ne prenese — kljub svojemu vse drugačnemu družbenemu in finančnemu zaledju — niti ljubljansko Delo. Vendar je Delo le prišlo do nekaj peres, ki znajo tudi evropsko zablesteti: npr. Pogačnik, Dolinar, Fras, Snoj. Na takšno blestenje je hiša v Montecchijevi ulici pač že davno resignirala. Kdor je npr. prisostvoval debatnemu večeru med revijama Most in Za'liv v preteklem maju in doživel njegovo eksplozivno aktualnost in si potem prebral poročilo o tem v Primorskem dnevniku, si je lahko enkrat za vselej ustvaril kar prejasno sodbo o izčrpnosti,, bistrini in živahnosti določenega reporterstva. VL Zakaj Primorski dnevnik nima avtonomije kakega ljubljanskega Dela,, je jasno: podružnica ne more imeti avtonomije matice. Kolikor je antiklerikalizma v njem, je pač ena ad kompenzacij. Njegovo zamolčevanje določenega 'tiska pa lahko pomeni tudi, da Primorski dnevnik enostavno ne zmore določene idejne konfrontacije. VII. Uvodnika, ki naj bi se globlje soočeval s posameznimi problemi naše narodne usode, Primorski dnevnik ne pozna. Levji delež pri polnjenju kulturne rubrike nosi Ljubljančan Slavko Rupel : dokaz več za alienativno stanje našega tukajšnjega dnevnega glasila. Kulturni prireditvi je dovolj, da ši zagotovi streho Kulturnega doma, pa ima s tem že vnaprej zagotovljen panegirik. Tudi pri drugih listih je tretja stran »znesena« : toda za to je potreben določen kriterij. Do takšnega kriterija Primorski dnevnik za svojo tretjo stran ni prišel. Gospodarsko pisanje, kolikor ga je, zaostaja za ravnijo tednika »Gospodarstvo«. Kar je kronike, diši po puščobi šolskih nalog: v tem pogledu se imajo naši slovenski časnikarji še marsikaj naučiti cd svojih italijanskih kolegov. Miran Razor 1. Definicija o vlogi manjšinskega glasila je lepa, vendarle uporabljiva za tolmačenje vsakovrstne narave. Ne vem točno, kakšna je bila politika Primorskega dnevnika skozi povojna leta, ker sem razmeroma zelo mlad, vendar se mi zdi,, da je pozornost, ki jo Primorški dnevnik posveča zadnje mesece politiki KiPI tako v državnem kot deželnem merilu, dokaz za rafinirano kamaleontstvo. Na eni strani se ponuja kot zagovornik in predstavnik manjšine, na drugi strani pa nam še naprej servira »fra-telančno« politiko, politiko cele koze in sitega volka. 2. Vprašanje se mi zdi zelo umestno. Pomislimo na slovenske športne igre — vsaj temu posveča Primorski dnevnik precej pozornosti. — Ali res ni mogoče, da bi časopis, ki ima na razpolago štab novinarjev, sikušal zajeti 1300 mladih fantov in deklet v sociološko in psihološke analizo, podal sliko o njihovem delu, občevalnem jeziku,, o nj'bov>i zabavi itd. Tu bi moral Primorski dnevnik dati prosto pot eksperimentu, posvetiti stran in to vsaj enkrat na teden problemom mladine, npr. tudi slovenskemu beatu. Saj ne more mladina jemati v roke dnevnik, v katerem ne najde tistega, kar bi sproščeno pričalo o njenem življenju. 3. Tu Imamo opravka z absurdno situacijo, ko skuša Primorski dnevnik razširiti — prav gotovo od onkraj meje sugerirano — kontrolo nad dejavnostjo slovenske manj-š ne v Italiji, saj se postavlja za sodnika vsakemu svobodnemu glasu, ki ga skuša tako podrediti svojemu apriorističnemu gledanju. Žalostno, toda resničnp, slovenske manjšina v Italiji ni ne subjekt v državi, v kateri živi, še manj pa v matični domovini. Težko je verjeti, da nima matična domovina posluha za spontane premike v manjšini in za njene življenjske potrebe, saj gleda z nezaupanjem, če posamezniki z obeh strani meje gojijo svobodne stike, in sodelujejo. 4. Slovenski »teren« prihaja do izraza samo v nedeljah, toda tudi tu bi bilo želeti,, da bi se posameznim vasem in njihovim problemom posvečala tista pozornost, ki bi bila potrebna, da bi se povečalo zanimanje ljudi za zamejski tisk. 6. To je pač usoda tistih, ki hočejo biti bolj papeški od papeža. Sicer v tem Primorski dnevnik ni sam, saj ima — znotraj - manjšine — odličnega sekundanta. 7. Če izvzamemo šport, je tudi .poročanje o kulturnem dogajanju tako, kot to dovoljuje osnovni koncept časopisa. Pogostokrat je tako poročanje do skrajnosti pristransko, kakor sem opazil ob lanskih študijskih dnevih v Dragi. Letos je bilo poročanje o tem zelo dbjektivno. Ali je to znak za dialog ali pa je to nadaljevanje taktiziranja, bo pokazala bližnja prihodnost. Sergij Komar K3Í. s t &\ZQvA V naslednjih številkah: Pavel Lužan; PO ROJSTVU SVETA (poezija) Fedor Žigon: MEJE ARHITEKTURE (dramatiziran dialog o ljubljanskem atomskem centru) Ivan Mrak: DOPISOVANJE S KRIŠTOFOM Aleš Lokar: DIALOG IN SLOVENCI (esej) lil. Slovenci Marjan Rožanc: VOLJA PO SAMOUNIČENJU (esej) Toussaint Hočevar: SLOVENSKI POLOŽAJ IN NJEGOVE PERSPEKTIVE Bogdan Berdon: KDO DEJANSKO PREDSTAVLJA SLOVENSKO MANJŠINO Dominik Smole: KONEC TEDNA (odlomek iz proze) Za tiskovni sklad Mosfa prejeli: V. L. 10.000.- lir. CASSA DI RISPARMIO DI TRIESTE (TRŽAŠKA HRANILNICA) 125 LET OBSTOJA 1842 - 1967 AGENCIJE V MESTU IN OKOLICI PODRUŽNICE V GRADEŽU, TRŽIČU IN MILJAH VSE BANČNE USLUŽNOSTI IN OPERACIJE NA BORZI AGENCIJSKA BANKA POOBLAŠČENA ZA DELOVANJE S TUJINO