Zamejski:  Obup.
525
v krsto so jo položili, a Neža je prižgala svetilko in molila za dušo ranjke gospodinje. Drugi dan potem so jo nesli k pogrebu. Za krsto so šli Slaparjevi, Neža in nekoliko Ijudij iz bližnje soseščine. Pri svetem Krištofu so zvonili z malima dvema zvonovama, kakor sploh za uboge ljudi, in nihče ne bi rekel, da polagajo v grob zadnjo hčer stare ple menite obitelji ljubljanske, ki se je bila s poljsko krvjo pomladila k novemu kratkemu sijaju, potem pa tem brže hitela k žalostnemu koncu svojemu. Ponosna Vanda je ležala zdaj poleg Ijubcev svojih v lepi raki ter je tako vsaj po smrti imela spomenik, ki je bil dostojen nje in rodii njenega.
^c o n © 0
Obup.
0
j, kam,  oj, kam drviš me, silovita Zmagalna moč?
Čemu pehaš nevsmilna me,  srdita V brezkončno noč? Tvoj ostri mraz pretresa mi kosti, -Zastaja dih mi, gasnejo oči!
Oj,  česa naj oklenem se na poti S trudnd roko,
Da ne zanese me  vrtinec toti V večno temd ?
Pa kaj naj bom z nevihto se boril, Ki hrast izruja kakor lehko bil ?
Naj bo i   Razsajaj,  srdi se,  drvi me, Besneča moč, Čez drn in strn;  nevsmilno zavrti me
V  brezkončno noč!
V   obupu srce strto hira,  mre;
Iz niča sem — naj nič me spet požre!
Zamejski.
Človeško oko.
o ljubezni razodeti
Ti z besedami ne sme"m Oj, kdo more pa odvzeti
Čarodejno moč očem !   —
Kar beseda ne premore, To premore pa oko,
I oko  ima uzore, I oko ljubav zvesto.
In oko  v ljubezni seVa, Srce ž njo si gre"jeva —
Oj, v pogledih, zorna deva, Midva se umejeva.  —
Slavomir.
^m^)(§^^