NOVA VELEPOSLANICA NA OBISKU PRI
SLOVENSKEM DRUŠTVU str. 2
I PASTER DUŠNI FOTOGRAFIJ str. 6
Porab j e
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 4. junija 1998 O Leto VIII, št. 11
MLADI NA VLADI
Po prvem krogu volitev na I Madžarskem še nič ni bilo (odločeno. Le to se je zelo (jasno pokazalo, da se močimo maje položaj vladnih | strank. 10. maja so namreč | socialisti dosegli 32-od-istotni rezultat, liberalci pa Ge 8-odstotnega. Torej tudi Iv primeru, če bi ostala (dosedanja koalicija, ne bi (imela potrebne večine za (formuliranje vlade.
(Nič bolje ni kazalo na des-(ni strani. Čeprav so mladi j demokrati (FIDESZ) zali sedli drugo mesto (28 %), | njihovi volilni zavezniki (MDF) po prvem krogu Iniso dosegli niti S odstotkov, da bi (p)ostali I parlamentarna	stranka.
Na tretjem mestu je bila Kmečka stranka (FKGP) s 14 odstotki. Petodstotni prag je dosegla še skrajno desničarska Stranka madžarskega življenja in pravice (MlfiP).
Med dvema krogoma volitev so se potem začela ugibanja, kako bi se dalo formulirati vlado. Le ena stvar je bila gotova. Če bodo fidesovci zmagali, t.i. velika koalicija (FTDESZ--MSZP) ne bo prišla v poštev, kajti to je stranka, s katero oni pod nobenim pogojem ne bi sklenili koalicije; da so svojim volil-cem pred volitvami sveto
obljubili, da ob morebitni zmagi tudi s kmečko stranko ne bodo v koaliciji, o tem so med dvema krogoma kar molčali. Lahko pa sklepamo, da se je za kulisami marsikaj dogajalo, kajti pred drugim krogom je odstopilo kar 82 kandidatov kmečke stranke v korist kandidatov FIDESZ-a. Tako je po drugem krogu predsednik Kmečke stranke dr. Tor-gyan z velikim zadovoljstvom izjavil, da se fidesovci za zmago lahko
zahvalijo tudi njim.
Toda ta zmaga v času med dvema krogoma še ni bila gotova. Kajti socialisti so upali, da bodo volivci uvideli, da se je tehtnica preveč prevesila v desno in bodo v drugem krogu korigirali.
V takem vzdušju smo pričakali 24. maj, drugi krog volitev. Kot če bi tudi volivci čutili, da se je končno treba odločiti, so šli v večjem številu na volišče kot v prvem krogu (57 %). Že predhodni re-
zultati javnomnenjskih raziskav so pokazali, da bodo izidi med socialisti in fidesovci zelo tesni. Le ena agencija je napovedala zmago socialistov po rezultatih anket na dan volitev in tudi ta le za en mandat. Dve agenciji sta imeli nasprotni napovedi, torej so predvidevali zmago FIDESZ-a
Take velike razlike, kot je na koncu nastala med tema dvema strankama, pa menda nobeden ni priča-
koval. Po končnih (zaenkrat neuradnih) rezultatih imajo fidesovci 148, socialisti 134, kmečka stranka 48, liberalci 24, MDF 17, MIEP 14 mandatov. V madžarski parlament je prišel en sam neodvisni kandidat, in sicer Mihžly Kupa, nekdanji finančni minister.
Madžarski parlament ima 386 poslancev, za večinsko vlado je potrebno 194 mandatov. Za mandataija bo predsednik Arpad Goncz predlagal Viktorja Orbana, predsednika FIDESZ-a. Kako bo zbral potrebno večino, je še neznanka, na katero bomo dobili odgovor v naslednjih tednih.
Nekatere posledice majskih volitev so pa že zdaj očitne. Kot prvo (po vsej verjetnosti) bo imela Madžarska v naslednjih štirih letih sredinsko-desničars-ko vlado, socialisti se bodo lahko (spet) izkazali kot opozicijska stranka. Oni svojega poraza sicer niso doživeli tragično, kajti tolažijo se s tem, da je njihove poslance volilo v absolutnih številkah več volivcev kot FIDESZ-ove. Če je to tolažba!!
Marijana Sukič
2
KS&HHGtSLMM
Nov sporazum o sodelovanju s porabskimi Slovenci
Tudi v obmejni gorički občini Gornji Petrovci so občinski svetniki obravnavali in pred dnevi sprejeli Sporazum o sodelovanju občine z Zvezo Slovencev in Državno slovensko manjšinsko samoupravo. Gre za občino, ki je podobno kot mestna občina Murska Sobota in občina Puconci vzpostavila pristne in raznovrstne stike na različnih področjih s porabskimi Slovenci in njihovimi organizacijami že pred leti. Še posebej tesno in živahno je postalo sodelovanje od leta 1989, ko so se na obeh straneh madžarsko-slovenske meje začele zahteve in priprave na otvoritev novega meddržavnega mejnega prehoda Martinje-Gomji Senik. Tako so več let krajani Martinja v Sloveniji in Gornjega Senika na Madžarskem pripravljali prireditve "srečanja ob tromeji". Avgusta 1992 pa
se jim je dolgoletna velika želja z odprtjem tega prehoda končno tudi izpolnila. Sicer pa so se dobri stiki razvili tudi na področju kulture, športa, sodelovanja gasilskih društev in na drugih področjih.
Temu razvejanemu povezovanju je tako sledil novi sporazum. V njem je zapisano, da bodo občani gornje-petrovske občine prispevali svoj delež k ohranitvi nacionalne zavesti porabskih Slovencev, spodbujali stike na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih ter pospeševali stike Slovencev na Madžarskem z matično domovino Slovenijo in občani gomjepetrovske občine. Sporazum spodbuja k bogatejšemu kulturnemu življenju slovenske narodne skupnosti na Madžarskem ter izboljšanju sodelovanja med ljudmi ob slovensko-madžarski
meji. Občina Gornji Petrovci podpira ustanovitev slovenskega radia v Monoštru in občani se veselijo, da bo njegov program mogoče spremljati tudi na Goričkem. Zavzeli so se, da bi mejni prehod Martinje-Gomji Senik čimprej razširili in ga prekategorizirali v mednarodni mejni prehod.
Novost sporazuma je v tem, da ga bodo podpisali predstavniki občine Gornji Petrovci, Državne slovenske manjšinske samouprave in Zveze Slovencev. Tako bo svečanost ob podpisu tega sporazuma v začetku junija v Gornjih Petrovcih, ko ga bodo podpisali župan občine Franc Šlihthuber, predsednik Državne manjšinske slovenske samouprave Martin Ropoš in predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Himok.
G.B.
Nova veleposlanica na obisku pri Slovenskem društvu
Kot je že znano, ima R Slovenija od 1. aprila v Budimpešti novo veleposlanico, gospo Ido mm
in sodelavci veleposlaništva so se udeležili skoraj vseh naših prireditev. Že šest let smo
Močivnik. Slovensko društvo v Budimpešti je do sedaj uspešno sodelovalo s slovenskim veleposlaništvom. Dosedanji veleposlanik g. Ferenc Hajos
W
Ze 30 let pojejo skupaj
"Kako ganljivo je bilo, ko so ob zadnji skupni pesmi -Vstala Primorska - vsi gledalci vstali in navdušeno ploskali." Tako nekako je dejala zborovodkinja seniškega pevskega zbora, po rodu sicer Madžarka, ki jo je pa kljub temu prevzelo in ganilo vzdušje v velikem šotoru v Doberdobu na prireditvi Pesem ne pozna meja (16. maj).
"Že sam naslov revije, nam je jasna priča, da je pesem simbol prijateljstva, simbol sožitja med narodi.
Stoletje, ki se pravkar izteka, je bilo stoletje vojn, stoletje sovraštva, stoletje mej stoletje nadnarodov, ki bo ostalo v zgodovini zaznamovano s težkimi besedami, kot so Holo-kaust, Apartheid..
Nekaj paje bilo, kar je tolažilo tudi tako hude čase; to je bila pesem. V tej kratki besedici je skrita ena največjih vrednot, ki jih človek pozna.
Revija PESEM NE POZNA MEJA je prvič stekla leta 1968 v Braniku. Kako je daleč tisto leto, leto, v katerem je bilo skoraj prepovedano govoriti o Evropi brez meja; pesem pa Že takrat ni poznala nobenih vizumov, nobenih mejnih prehodov in nobenih jezikovnih
pregrad," je povedal v pozdravnih besedah mladi pevec, član Moškega pevskega zbora Jezero, ki je bil tokrat gostitelj revije, na kateri je sodelovalo 9 pevskih zborov
madžarski (avstro-ogrski) zgodovini povezano s prvo svetovno vojno, s soško fronto, kjer se je bojevalo in padlo tudi dosti porabskih fantov.
pališču. Še sreča, da smo imeli Vilka, ki nam je povedal, da pokopališča ni v Doberdobu, temveč kakšnih 15 kilometrov vstran ter nas je popeljal po pokrajini. Pokazal nam je spomenik padlim italijanskim vojakom v prvi vojni, na katerem je napisano 100 tisoč imen. Na avstro-ogrskem pokopališču je pokopanih 7 tisoč vojakov, sodeč po priimkih je bilo med njimi tudi veliko Slovencev, Slovakov. Ali si lahko predstavljate, da sta se na soški fronti lahko srečala dva Slovenca, eden na avstrijsko-ogrski, drugi na italijanski strani...?
iz Slovenije in zamejstva.
Po nastopu posameznih pevskih zborov se je revija končala s skupnim nastopom vseh pevskih zborov ter z napovedjo, da bo gostitelj prireditve naslednje leto Pliberk na avstrijskem Koroškem.
Ime Doberdob ali Doberdo, kakor rečejo Madžari je v
Tudi avstro-ogrsko pokopališče išče dosti madžarskih turistov v Doberdobu, kot nam je povedal naš priložnostni turistični vodič Vilko Frandolič, predsednik MPZ Jezero. Tako nekako smo bili tudi mi s pevskim zborom z Gornjega Senika, ko smo mislili, če smo že v Doberdobu, se bomo ustavili tudi na vojaškem poko-
Danes, hvala bogu, prevladuje misel o združeni Evropi, o pesmi, ki ne pozna meja, ki nas povezuje, kakor je to dokazala tudi prireditev v Doberdobu. V imenu pevk in pevcev zbora z G, Senika ter vodstva Zveze Slovencev se zahvaljujemo predsedniku ter članom Moškega pevskega zbora Jezero za organizacijo revije, za njihovo prijaznost in gostoljubje.
M.S.
Foto: V. Gašpar
skupaj praznovali in organizirali slovenski kulturni praznik. Ko je g. Hajos odšel, nas je malo skrbelo, kako bo dalje. Sledilo pa je prijetno presenečenje. Poklicala nas je nova veleposlanica in nam sporočila, da bi rada obiskala naše društvo. Zelo nas je razveselilo, ker na ta obisk tako hitro nismo računali, saj Slovensko društvo v Budimpešti združuje le peščico ljudi. Na obisku so bili zraven tudi člani našega predsedstva. Gospa Močivnik se je predstavila in nam je govorila o njenem dosedanjem delu, poudarila je, da je sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko dobro, so pa še naloge, ki jih je potrebno rešiti. Taka zadeva je, ki se že dolga leta vleče, odprtje mejnega prehoda med Verico-Ritka-rovci in Čepinci, potem problemi na področju verskega življenja in še marsikaj.
Gospo veleposlanico smo seznanili z delom našega društva, z našimi uspehi, problemi. Povedali smo ji, da končno imamo prostor za prireditve in to v prostorih Državne slovenske samouprave. Naše delo kot tudi delo drugih slovenskih organizacij pa je v veliki meri odvisno od financ. Finančne možnosti so zelo skromne, ker le po natečajih dobimo denar za programe. Pri opremi novih prostorov pa so nam pomagala predstavništva slovenskih podjetij v Budimpešti.
Zelo prijeten večer je bil, pogovarjali smo se, kot če bi bili stari znanci, če bi se že veliko let poznali. Na koncu smo želeli gospe Močivnik prijetno bivanje v Budimpešti, dobro delo, veliko uspehov in dobro sodelovanje z našim društvom.
Irena Pavlič
Porabje, 4. junija 1998
3
Štenjé
NAJVEKŠI SLOVENSKI PISATEU
Najvekši pisateu nej samo slovenske modeme, liki nas-ploj slovenske literature je Ivan Cankar (1876-1918). Naraudo sé je na Vrhniki, v šaule je odo v Ljubljani i Beči. Živo i piso je v Ljubljani, vküper z najvekšimi pesniki slovenske modeme (Kette, Mum, Župančič).
Ivan Cankar je piso pesmi, romane, igre pa kratke pripovejsti - črtice. Najbole erične Cankarove romane je na vogrsko rejč dojobrno Avgust Pavel: Na klancu (A szegénysoron), Hlapec Jernej in njegova pravica (Jernej szolgalegény és az ő igazs-ága), Potepuh Marko in kralj Matjaž (Mihaszna Márkó és Mátyás király). Zvün toga je dojobrno ništerne Canka-
rove pesmi pa pripovejsti tö: Sodba (ítélet), Kralj Matjaž (Mátyás király), O človeku, ki je izgubil svoje prepričanje (Aki elvesztette meggyőződés-ét), Sveto obhajilo (Szent-áldozás). V slejdnjom je piso o svojoj materi kak v dosti svoji pripovejstaj.
Pismo iz Sobote
Vsefele sam vam že v svoji pismaj iz Sobote vöovado od svoje tašče Regine, trno čedne ženske, pa od svoje slüžbe pa od sousidov pa od, ka ge vejn, od koga vse. Na svojo ves pa sam si ranč nej zbrodo.
Kak prvo vam moram prajti, ka je tou več ranč nej ves, liki je že skur Sobota, ka sé je ves vtegnola tam po njivaj prouti Soboti, Sobota pa ta prouti vesi tak, ka sé že ves pa Varaš vküper držita tak kak Monošter pa Slovenska ves. Naša ves je takša mala Sobota zavolo toga tö, ka séje ta preselijo dosta lüdstva z Varaša pa si tam postavijo kuče. Ali vseeno je ške neka tistoga, ka je v vsikšoj vesi doma, ostanolo v našoj vesi. Vsikša ves ma gasilske dom pa gasilce, mi je tö mamo. Pa če mamo gasilce, te mamo gasilske veselico bar inouk na leto. Mamo ške veško krčmo, ge sé zvej vsikšo minuto, ka je nouvoga na vesi. Tam za šankom tou naprej najbole nosijo moški, žensek sé tam ne da viditi, dapa sploj ne falijo, ka naši moški vejo zadosta dobra klajfati. Rejsan, tou delo tak dobra delajo, ka ranč novin nej trbej šteti pa tv-na gledati, zato ka če je človik bar pet minutov tam nut, zvej zadosta pa ške več.
Idnouk sam tak prišo ta v krčmou in sé dola vseu za Sto tam kre šanka. Moški so me ranč nej vpamet vzeli. Pomali sam piu svoj špricer in tak kre kraja vlejko na vüja. Najprle sam zvedo, ka pomali vse
NAŠA VES
vrag vzeme, ka tej naši prejd-ni vse poprejk kradnejo in lažejo. Potistom sam zvedo, ka eden krčmar iz Sobote nut v vino lejvle nekšo mejšanco, ka je lüdstvo bole oumano, pa ka te samo njegvo vino pigejo, ka drügoga več ranč neškejo kouštati. Od tistoga vina je že par lidi mrlou, tak sé prej guči, policija pa sploj nešče nika čüti od toga. Vej pa nej čüdo, je biu najbole glasen pek v penziji, če je pa prej den policaj od krčmara ve žene brat. Gda so končali velke guče od tistoga krčmara, te so bili neka časa tiüma. Že sam si brodo, ka mo pomali šou, so že palik začali.
Lidje moji, ka sam pa te zvedo. Zvedo sam, ka je moj Oča sploj nej Oča pa ka je moja mati sploj nej moja mati. Zvedo sam, ka je moj Oča nekšen moški z Merke, moja mati pa nekšna ženska, ka več ne živi. Tisti moški z Merke pa tista ženska sta sé pred dugimi lejtami spoznala tü negi kouli, in kak sé tou godi, sé njima je narodilo dejte. Moški je deteta, tou pomejni mene, nej škeu meti in je odišo nazaj v Merko. Ženska pa je nej vejdla, ka bi s tem malim pojbičom in je košar z detetom pistila na pragi pred kučo, gde je živejla ženska, stero ge zovem za mamo. Krčmarica za šankom je vejdla, ka sam ge v krčmej in bole je možakarom škela nekak pokazati, ka sam ge tö tam, bole naglas so gučali. Po tistom sam zvedo ške tou, ka moja mati sploj nemre meti mlajšov in ka je
moj brat sin od nekše ženske, ka je v naš Varaš prišla s cirkusom in njoj je moja mati mojga brata vkradnola. Kak pa sta sé spoznala moj Oča pa moja mati, pa sam nej zvedo, ka je krčmarica naglas pitala, če mo ške kaj piu. Vsi za šankom so sé obmouli ta prouti meni in debelo gledali. Ge sam si čistak merno naroučo ške eden špricer pa možakare Pito, ka do pili, ka sam trno veseli, ka sam zvedo, kak je z menov in mojo držino. Lejko si brodite, ka so nika nej škeli piti pa naidnouk sé je vsem nekam začalo miditi.
Ženske klajfe pa sé indri delajo. Od tistoga največ zvejm od moje tašče Regine, trno čedne ženske. Eto sam zvedo, ka naša tretja sousidica sploj neje ženska, liki tak napou moški in napou ženska. Pito sam jo, kak je tou zvejdla. Prajla mi je, ka njoj je tou pravila prva sousidica, stera je tou zvejdla od svoje tete, stera dela v bauti, njoj je tou vöovadila mati od ženske, stere ma dejte z bratom od najboukšoga pajdaša, steri je dober pajdaš s poubratom zidarskoga majstra, steri je zido kučo toj ženski, stera je ženska samo napou. Če je tou rejsan tak bilou, te je pa tou rejsan istina in ške dobra, ka ta naša sousidica neje ške kaj drügo. Leko, ka de pomali vöprišlo, ka je Sama sebi mama. Če tou skur vöprijde, bojte gvüšni, ka vam tou včasi napišem, tak ka te vedli, ka je nouvoga v našoj vesi.
MIKI
h „Zelo smo bili lačni. Mračilo sé je že; matere ni bilo. Pred dobra uro sé je bila napotila, bogvedi kam. Vedeli smo: kadar pride, i prinese kruha. Prav nič nismo dvomili. Najti večerilo sé je in i zvečer je treba večerje.
Trd in strašen je otrok v svojem zaupanju. Zvečer je treba iivečerje. Neusmiljen je otrok v svoji veri. Mati, zvečer je treba >i večerje; pojdi in prinesi jo, iz zemlje jo izkoplji, iz oblakov jo iutrgaj!
(Ko je šla, je bila vsa majhna in sključena; globoka brazda je bila >ina njenem čelu.” (odlomek)
\„Nagyon éhesek voltunk. Alkonyodott, s anyánk még mindig nem |jötí. Már jo órája lehetett, hogy elment hazulról, Isten a Imegmondhatója, hová. Tudtuk: ha megérkezik, kenyeret hoz \magával. Ebben cseppetsem kételkedtünk. Hiszen máresteledett \és este vacsorázni kell.
I Kérlelhetetlen és rettenetes a gyermek a maga bizalmában. Este \ vacsorázni kell! Könyörtelen a gyermek a maga hitében. t „Édesanyám! Este van, vacsorázzunk! Eredj és hozz vacsorát! Kapard ki aföld alól, szakítsd le a felhőkből!”
\Amikor elment hazulról kis vézna alakja egészen összeroskadt; homlokán mély ráncok aggodalmaskodtak.” (prevod: Avgust j Pavel).
Marija Kozar
POTRNA - LAAFELD
Kot smo poročali v prejšnji številki Porabja, je Kulturnemu društvu člen VII, uspelo s pomočjo Avstrije in Slovenije urediti hišo v Potrni-Laafeldu. Kulturni dom nosi ime po cankovskem rojaku doktorju Avgustu Pavlu, ki je nekaj mesecev živel tam pri starših, ki so se iz Cankove preselili v Potrno.
V programu štajerske Deželne razstave, ki bo odprta v avstrijski Radgoni do 26. oktobra, so tudi prireditve, pri katerih sodelujejo štajerski Slovenci. Do 26. junija bo v Pavlovi hiši odprta razstava - projekt "okvir za umetnost", na kateri se predstavljajo likovniki mlajše generacije iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije. Zanimiv program kulturnih in tudi zabavnih prireditev pa pripravljajo tudi v poletnem in jesenskem času.
Za domala nepriznano manjšino, štajerske Slovence, je zelo pomembno, da so dogodki v njihovem, sicer ne ravno prijaznem okolju. Večina tistih, ki vstopajo skozi vrata Kulturnega doma-Pavlove hiše, lahko preberejo napis, daje bila hiša obnovljena s skupnim prizadevanjem republike Avstrije in republike Slovenije.
(Tekst in fotografija: eR)
Porabje, 4. junija 1998
{„Nagyon éhesek voltunk. Alkonyodon, s anyánk még mindig nem [jött. Már jó órája lehetett, hogy elment hazulról, Isten a jmegmondhatója, hová. Tudtuk: ha megérkezik, kenyeret hoz | magával. Ebben cseppet sem kételkedtünk. Hiszen már esteledett lés este vacsorázni kell.
Kérlelhetetlen és rettenetes a gyermek a maga bizalmában. Este vacsorázni kell! Könyörtelen a gyermek a maga hitében. „Édesanyám! Este van, vacsorázzunk! Eredj és hozz vacsorát! Kapard ki a föld alól, szakítsd le a felhőkből!”
Amikor elment hazulról, kis vézna alakja egészen összeroskadt; homlokán mély ráncok aggodalmaskodtak.” (prevod: Avgust iPavel).
Marija Kozar
4
ČLOVEKOVE PRAVICE (PRASICE)?
Vrednosti dodali davek
Finančni minister Mitja Gaspari je predstavil projekt uvedbe davka na dodano vrednost in potek informativno izobraževalne kampanje v podporo uvedbe tega davka, ki naj bi trajala petnajst mesecev. Davek na dodano vrednost bo glavni davčni vir v Sloveniji; več kot bo sprejetih kompromisov pri sprejetju zakona o uvedbi tega davka, slabši bo rezultat, meni minister Gaspari. V primeru velikih zahtev po spremembi predloga zakona in nadaljnjem znižanju davčnih stopenj pa bo predlagal njegov umik.
Vilenica
V Društvu slovenskih pisateljev so predstavili letošnjega nagrajenca Vilenice, katere letošnja tema je Konec stoletja, začetek tisočletja. Mednarodna strokovna žirija je srednjeevropsko literarno nagrado tokrat dodelila madžarskemu pisatelju Petru Nadasu, in sicer za celotni opus ter posebej za njegovo najobsežnejše delo - Knjigo spominov.
Največ gasilcev
Slovenski gasilci so se zadnja majska dneva zbrali na 13. kongresu Gasilske zveze Slovenije v Sežani. Gasilstvo je z več kot 119.000 člani najmnožičnejša reševalna služba v Sloveniji, slovenska Zveza pa združuje 87 gasilskih zvez, v katerih je 1297 prostovoljnih gasilskih društev, 108 prostovoljnih industrijskih gasilskih društev in 16 gasilskih enot v industriji.
Politični nogomet
Poslanci Državnega zbora in državni svetniki so odigrali prijateljsko nogometno tekmo s člani hrvaškega državnega Sabora v Vukovarju. Povratno srečanje v Sloveniji bo predvidoma na območju, ki ga je 12. aprila prizadel potres. Slovensko ekipo je v Zagrebu sprejel tudi predsednik hrvaškega državnega Sabora Vlatko Pavletič.
Jajjaaa?!?
"J” v pasoši. Gda so med drugo bojno nemški Židovge bežali v Švajc, so Švajcarge prosili od Nemcov, naj vsakšomi nemškomi Židovi vdarijo v njegov pasport eno litero „J”, ka je bila kratica od Židova (Jude). Tau pa zato, ka je v tisti cajtaj bančne mlinara od Židovov pa kelko penaz majo na računi nej trbölo v skrivnosti držati. Najprva so domanje, švi-carske Židove nanjé vzeli, naj vküper poberejo škem več penaz za židovske begunec, šteri pridejo iz Nemčije k njim. Gda so že dosta zbrali,
Predlani, 1996. leta oktobra je dolenjeseniška slovenska manjšinska samouprava tak skončala, da na 1. Slovenski kulturni den iz Slovenije pozove malčke, da bi sodelovali z našim vrtacom.
Tistoga reda je veselo bilau, gda so iz Beltinec dvej vzgo-jiteljici pripelale edno skupino k nam, v naš vrtec. Malčki so sé v pau minutaj spadašivali. Meli smo čüdo-viten den. Lani na konci leta je iz Beltinec prišla k nam delegacija iz vrtca z rav-nateljicov vred. Pred tistim smo pa mi bili pri njij, povekšani vrtec poglednit, gda so ga prejkdali pa posvečali. Letos je slovenska samouprava na D. Seniku vabilo dobila v Beltince. Tistoga reda, gda je njina delegacija tüj ojdla, so malo gorenjeseničke male tü poglednili, etak so pa pozvali male mlajše z G. Senika tü. 21. majuša smo sé napotili z vzgojiteljicami, nistarnimi členi manjšinske samouprave z gorenjeseničkim pa dolenjeseničkim žüpanom.
te so jim s posabnimi por-cami vkraj pobrali penaze. 1942-oga leta pa so več ge-zaro nemški Židovov, šteram so švajcarski Židovge v bankaj penaze djüjtivali, nej v Švico püstili. — "Lejpi, fajni" Svicarge so si mislili: begunci — beee-günci?
Rusoške šatringe. Če pridete k enomi pravomi Rusi na dom, Baug vari, ka bi ma na pragi rokau dali, ka tau bi prej bila nesreča. Če mate črne oči, ne smejte Pogledniti sploj maloga deteta. Če bi vas stoj pito, kak sé mate, prva, kak bi odgovorili, ka dobro, morete trikrat prejk svoje ramena plücniti. Če kakši zakonski par ške pojba meti, te moški more meti na glavi klobük, v trenutki detetovoga spočetja... — Haraso, depa gda je delo opravleno, pa je klobük več nej potrejben, kam
Deca je fejs Vesela bila. Kumaj so čakali, da sé dva kombija gnauk geneta, pa hajde, prejk meje.
Sprejem v Beltincaj je čü-
doviten biu. Naši so dobili priliko, da so si leko poglednili lepe dvorane, mno-go-mnogo nauvi špil. Na sprejem je prišo beltinški žüpan Jože Kavaš tü, poštenje pa nam je dala gospa Emilija Kavaš tü, ki slüži v Murski Soboti na občini. Beltinška ravnateljica Mira Šömen je tak lepau organizirala tau srečanje, ka smo
naj ga moški obejsi? Na poti lücnjeno klüko?
Hindu mujvanje. V hindujski vöri majo eno navado, ka je zrankoma rano trbej najprva desetkrat mujti lejvo rokau, sedemkrat pravo, natau pa bejdvej vküper eške petkrat. — Če bi tau s Pilatušom dali delati, bi si gvüšno nej mogo zaponiti, pa bi sé te leko nej Zgodilo tisto tragično delo s Kristušom...
Sunce zahaja. Merikanarski astronaut John Glenn, Zdaj, ka je 76 lejt star, kleti djeseni eške gnauk ške leteti s sput-njikom (Discovery) visko nad oblake. 1962-oga leta je un büu tisti merikanarski astronaut, šteri je prvo paut leto kauli Zemle. Tak naglo ma je davo s svojim fafa-dlinom, ka je en den štirikrat vüdo, ka sunce zahaja.—Stari je nej meti, ka?
v vsakšom minuti čütili poštenjé, lübezen pa skrb za nas. Deca je pa mejla non-stop program. Kakšo velko veselje njim je bilau sé špilati
s cejlak ovakšimi špilami, kak so doma včeni. Meli so športno tekmovanje. Samo eden minut, pa so že naši pa Beltinčari tak pomejšani bili, ka je človek mislo, da je več ranč ne najdemo. Deca je strašno prilična. Naši - sploj pa dolenjosenički - dosta ne znajo slovenski. Pa itak. Vse so sé razmeli. Na teltja, ka smo je rejsan kumaj raznok
Človekove pravice. Gda mi dojsečemo rokau enomi tau-vani, te mi s tem skrb mamo na človekove pravice. Tau je tomačo eden talibski gos-paud v Afganistani v enom športnom stadioni, malo pred tistim, ka so trgé Padarge z zakritim obrazom dojsekli pravo rokau enomi tauvani. — Človekove prasice?
Baugše v živo. Hirešnji oper-ni tenor Luciano Pavarotti najraj v živo spejva. Pravi, ka če nikšo opero gor vzemejo na gramofon, magnetofon ali CD, tam kak tajér mala hiba tö tak vögleda, kak kakši elefant (slon). Gda prej naredijo eno ploščo, te že Včasik vej, ka bi go baukše tö leko naredo. — Si, si, signore, eške živeti je tö najboukše v živo.
Fr. M.
pobrali, gda smo sé po obedi pomalek začnili vküp brati pa slovo djemati.
Dolenjosenička slovenska samouprava je tistoga reda s takšim cilom navezala te stike, da bi tej naj menkši tü meli priliko malo Slovenijo videti, čüti slovensko rejč, biti med slovenskov decov. Nišče pa ne misli, da sé s tejm rejšijo naše probleme, da de naša deca od toga nagnauk znala slovenski gučati. Tak mislimo, da so takšna srečanja za tau, da si deca zamerka, gde je tau, gde Slovenci živejo, kak sé tam dogaja tau pa tisto. Tej spomini so leko eden mali stopaj za nas.
Z našim sodelovanjem mo nadaljevali. Ideta iz Beltinec prpelajo dvej skupine. Edno na G. Senik, tau drugo pa na D. Senik. S tejm sé dva žüpana - Elizabeta Bartók pa Martin Ropoš - tü strinjata, držita tau za dobre stopaje. Te pa na svidenje Ideta pa (h)vala za lejpi den.
I. Barber
Z malimi v Beltincaj
Porabje, 4. junija 1998
5
"Tau delati je mojo živlenje"
Te dni sam mejla priliko si malo dojsesti z ednim na-jšim mladim Slovencom. Tak sva si zgučala, ka va Zdaj malo politiko pelala pa najino mišlenje dava v naš časopis.
Na Dolenjom Seniki na pristavi (tanyán) žive Laci Bajzek šteroga dosta naši [lüdi tak pozna, ka sé v I dosti mestaj najde, če sé kaj za porabske Slovence godi. Ka tau od ednoga mladoga človeka leko povejmo, je po mojom po-sebna radost za nas. Mi,
| starejši že vsakši den menje smo mogoči naprajti pa nej gvüšno, ka je vse tak dobro, kak mislimo. Če de sé mladi rod brigo zase, de največ vrejdno.
Kakša pautje tebe pelala do gnešnjoj dneva, da si tak ! aktiven v družbenom živ-j lenjí (kozéletben)?
!"Tau atmosfero sam že v osnovnoj šauli zaodo. Meni je sploj dosta zname-nüvalo, da sam sé od Erike Glanz leko včijo slovenski jezik, da je nas ona najoprvin pelala nad svejt. Že tistoga reda sé mi je i odpro svejt pred očami pa v mojom mišlenji. Sam že sploj mladi tak čüto, ka ka na svejti Vidim, morem s tistoga doma profitejrati. Nigdar sam nej mislo, da bi svoj rodni kraj tüjnjau. Nikša notrejšnja sila meje gnala lejt do leta, ka sam dužan nika naprajti za svoje. Če sam rejsan nej Inajnaprej odo pa Vodo tau tali tisto, depa vsepovsedik I sam pomago, kak sam mogo. Tau drži gnes tü." \Ka vse je tisto, gde gnes delaš? Kak čütiš, vrejdno je Gnesden za lüdi delati?
I "Ge upravno na D. Seniki | živem, istino ka fizično bo-I le skrajek k G. Seniki kak k D. Seniki. Že 1990. leta mi je nauva samouprava na |D. Seniki dala takšo nalogo, da sam bio odgo-i Vören za postavo, kakoli ika sam nej bio člen sa-| mouprave. Tistoga reda Jsam že 9 lejt bio člen se-Iniškega pevskega zbora, i Zbor je tü edno fele |drüžbeno živlenje, tam sé človek dosta vči. Gnesden
sam pa člen slovenske manjšinske samouprave na D. Seniki. Zvün toga sam člen Državne slovenske samouprave tü. Nikak tak sam, da nigdar ne dejem na vage, če je vrejdno ali nej za lüdi delati. Tau pa najbole zatok držini, ka tak čütim - ka-
koli ka nistarni ovak mislijo - zatok sé čüti napre-dek. Tau najbole čütim pri Slovenski zvezi, gde sam že tü več lejt člen predsedstva. Od tistoga mau, ka mamo narodnostni zakon, lokalne pa državna manjšinska samouprava je tü dosegnila dosta us-pehov, iz šteri slovenski lüdjé, deca profitéra."
Možnosti, pravice rejsan mamo kak manjšina. Kak stojimo, po tvojem, z zavednostjov? Tü pri nas je tak, ka več mladina ne guči (nešče gučati?) slovenski materni jezik. Tau de tau znamenüvalo, ka po ednom cajti sé zgübl naš jezik?
"Od toga bi strašno dosta leko gučo. Tau je zaple-tena zadeva, štera nazaj šega v prešnje politično obdobje. Sploj bi Škoda bila samo lüdi kriviti. K tomi vcuj trbej računati, da lüdje žmetno pozabijo pa tak mislim, vsakši zna, na koj sam mislo. Pa tau tü morem uvideti, v kakšom jezikovnom okolji živimo. Tau so velke težave. Če sé komi vidi ali nej, prisiljeni smo na tau problemo objektivno gledati. S tejm vred tau ne znamenüje, da bi sé s tejm mogli zmiriti. Tak cenim, da smo nej na lagvoj pauti, nej Slovenska zveza pa nej manjšinske
samouprave. Na tau mislim, da je slovenski lüdam nej vseedno, če majo ali nej svoj časopis, svoj radio, televizijo, od svoji avtorov knjige pa tak tadala. Pa je zatok tau tü nej istina, ka če možnost pa pravice mamo, te je vse lejpo pa dobro. Pomislimo
samo na slovensko bo-goslüžje. Ne zna človek, koga de krivoga držo za tau, ka nejmamo svojga župnika. Tau tü ne smejmo na prausne lüdi po-tisniti. Vzroki so dosta bola globki pa zapleteni."
Dugo delaš že v pevskom zbori. Nej dugo, da je v našom časopisl zbor tü velko krltiko dobio za toga volo, ka sé mladina v zbori ne zgučava po slovenskom. Ka ti od toga misliš? "Kritika je istina, jaz tü tak zopodim največkrat, da si Vogrski zgučavamo med seboj. Priznajmo vsi, ka je tau istina pa nej dobro delo. Kak sam pa že povedo, vsakšo delo ma svoje globke vzroke. Vse pa držini, ka sam že točkar pravo. Kritiko je Perger-jeva napisala pa eden minut ne pravimo, ka je nej mejla pravico. Liki zbor ma dosta specialni vzrokov, Zakoj je tau tak. Povejmo, zborovodkinja pa nistarni pevci so Madžari ali druge narodnost!. Na vaji, pred nastopi tü pa tam mala vaja sé po Vogrskom dela. Na tau smo prisiljeni, depa zatok naj nišče ne misli, da bi za toga volo z "vodauv dejte tü vövlejali". Mi smo tüj gorrasli, dobro znamo vzroke. Tau tü morem po-
vedati, da naši mladi znajo slovenski pa nej samo narečje. Nagomjeseniškoj šauli so sé navčili nateltja, da nistarni v Sloveniji leko dejo kamakoli, znajo komunicirati. Zvün toga ta mladina aldüje za slovenski jezik pa pesem. Keden do kedna - na leto 10 mejsecov - odijo na vaje, včijo sé lejpe slovenske pesmi. Samo ka so oni tü mladi kak vsakši drügi. S tejm vred je pa tau nej vreda, če ne nücamo med seboj svoj jezik. Samo ka na tau tü moremo malo objektivno Pogledniti pa mesto toga, da vsakši den eden drugomi v oči vrže-mo tau ali tisto, moremo paut iskati kak tau rejšiti."
Kak sva si etakprpovejdala, je voprišlo, ka je buma za slovenskijezik, za slovensko kulturo nej leko biti "delavec". Zakoj pa te vodržiš, leko si brez brige odo ali tanjau vse. Kak tadala?
"Sploj na kratki samo telko povejm: za tau delati je mojo živlenje. Če bi nej noso nikše funkcije, bi tü vsepovsedik tam bio, gde sé kaj godi. Meni je pot-rejbnost tüj biti, v mojom rojstnom kraji, v mojoj pokrajina Živeti z našim jezikom, z našo kulturov, z našimi šegami. Leko ka je komi smejšno, depa ne-pozableno mi je, kak sam krave pašo doma, kak sam rad na njivaj delo pa delam. Pred menov je bio svejt, leko bi sé včijo, leko bi odišo. Gvüšen sam pa, ka bi te nigdar nej tak srečen pa veseli bio, kak Zdaj, tüj doma, tüj na D. Seniki pa na G. Seniki. Tüj, gde gaušče pa njive objemajo mojo rojstno hišo, naše bregé pa doline.
Zatok pa, če mi lüdje zavüpajo, mo delo naprej. Pa leko stoj povej, ka s tejm nikam ne pridem ali sé Zaman trüdim, pa Vej ga Baug, ka vse. Morem pa ^povedati, ka zatok nas je vse več - pa med nami mladi tü - šteri neškemo, da bi sé zgübili."
I. Barber
15. obletnica Monoštra
Mesto Monošter praznuje letos 15. obletnico dogodka, ko je naselje ob Rabi dobilo mestni naziv. Z obletnico je povezanih več dogodkov in prireditev.
•	28. maja so otvorili foto-razstavo z naslovom 15 let Monoštra. Razstava v avli OŠ Istvan Szčchenyi v Monoštru bo na ogled približno dva meseca.
•	Mestni kulturni center prireja 6. junija srečanje pevskih zborov z naslovom Prišli smo praznovat. Srečanja se bo udeležilo 8 zborov, med njimi tudi MePZ Štefan Kovač ' jz Murske Sobote.
•	20 junija bo v Monoštru srečanje otroških folklornih skupin. Srečanje nosi naslov "Roka v roki". Na srečanje so povabili tudi otroško folklorno skupino iz Beltincev.
Med Rabo in Ledavo
V organizaciji Turistične agencije Piko in Zveze Slovencev na Madžarskem bo potekala 7. junija v Brezovcih kulturno zabavna prireditev Med Rabo in Ledavo. Na prireditvi bodo nastopile prekmurske in porabske amaterske skupine, posamezniki bodo prikazali in prodajali svoje izdelke (lončarske, pletene itd.). Ponujale se bodo kulinarične dobrote kmečkih žena. Srečanje bodo zaključili z zabavo in plesom.
Srečanje ob tromeji
Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane organizira 5. in 6. junija znanstveni simpozij v Murski Soboti, katerega se bodo udeležile manjšine v prostoru ob tromeji.
Prvi dan bo namenjen predstavitvi kulturnih dosežkov manjšin, zlasti v funkciji ohranjanja materinščine. Drugi dan bo prirejena znanstvena okrogla miza o jeziku z naslovom Ali je opuščanje maternega jezika manjšin mogoče zaobrniti in kako?
Porabje, 4. junija 1998
6
■esöiaiStíűatiseeeeeee
Lenaršičova fundacija v Nyőgéri
PASTER DÜŠNI FOTOGRAFIJ
Slovenci smo leko radi, ka so sé v Nyőgéri (paulek Ikervára) najšli takši lo-kalni patrioti, kak so Csa-ba Szabó (člen kuratorija), dühovnik Ferenc Hábetler (predsednik kuratorija) pa župan Károly Nagy. 1996-oga leta so sé v njini vesi pripravlali na eno razstavo ob 30. oblejtnici, ka so mrli njini düšni pastir dr. Imre Lenarsich. Te je gospaud Szabó, šteri je grato motor te akcije, začno iskati vseposedik, gde bi leko vküper pobrali kakše lejpe kejpe, štere so naredili plebanoš-dekan Lenaršič, šteri so bili velki amaterski fotograf tö. Samo ka so sé njine foto-grafije v preminači 30 lejtaj razteple. L. 1997 so z dopüščenjom Sombotelsko püšpekije ustanoviti fundacijo „Dr. Lenarsich Imre Helytörténeti Alapít-vány”, v šteri sé trüdijo, ka naj bi s kem več vse vküper pobrali od spominov od njinoga negdešnjoga dü-hovnika, in naslejdnje naredili en mali muzej v Nyőgéri.
Slovenci smo zato leko radi, ka so gospaud dr. Mirko (Imre) Lenaršič prekmurski Slovenec bili. Narodili so sé v Gornji Slavečaj 1882-oga leta, za dühovnika so bili posvečali 1906-oga leta v Somboteli, natau so 5 lejt bili kaplan na Tišini, 1913-oga leta so Prišli na Dolenji Sinik, gde so ostali do 1924-oga leta. V knigaj »Prekmurje« (1921) dr. M. Slaviča je napisano, ka sta 1919-oga leta gorenji sinčarski dühovnik Géza Tüll in dolenji sinčarski dühovnik dr. Mirko Lenaršič tö podpisala izjavo (nyilatkozat) prekmurski katoliški dühovnikov, v šteri so prosili autonomijo za prekmurske (in po-
rabske) Slovence na Vogrskom. Uni so bili tö predsednik Slovenskoga narodnoga svejta v Sa-kalovci. Trnok tak vögleda, ka so 1924-oga leta zato tö mogli oditi v vogrsko ves Nyőgér, ka so
sé celau aktivno trüdili za pravice prekmurski in Porabski Slovencov... Csaba Szabó velki asek dela Vogrski pošti, ka dvej leti piše pisma vsakšomi (na Vogrskom, v Sloveniji, Austriji, Meriki in indrik), pri šterom vüpa, ka jim v njini temi leko kak koli pomaga. Ali materialno ali pa tak, ka vküper spravijo za svoj muzejček s kem več iz tistoga, ka so inda svejta gospaud Lenaršič meli. Tak je te velki lokalni patriot lani napiso pismo naši Slovenski zvezi tö, štera je pri tom pomagala, ka so iz tisti Lenaršičovi filmski negativov (900), štere so najšli v sárvárs-kom muzeji, dali kejpe narediti.
S predsednikom Slovenske zveze na Madžarskom Jožefom Himökom sva buma samo gledala, gda so nama trgé milostivni gospaudge v nyőgérskom farofi pokazali, kakše lejpe farbaste kejpe so znali delati gospaud Lenaršič že
pred 50 lejtami. Kak če bi je gnes naredili z naj-baukšo fototehniko. O lepoti kejpov pa nam ranč nej trbej gučati, ka so plebanoš-dekan Lenaršič pravi fotografski majster bili. Nej Zaman so bili po-
valdjeni že 1909-oga leta zavolo svoji fotografij na razstavi v Parizi, sledik pa so na Vogrskom tö na dosta mejstaj nutri pokazali njine slike. Istina, ka so mašinov tö telko meli, kak marmaurov, eške z Merike so si je tö dali štölati. Na dosta njini kejpaj je vozajek bilau gorspisano, ka so nej na odajo. Istina, ka so na enom gostüvanji za 150 djajec fotografirali. Toma sé je nej trbej čüdivati, ka kak so nam nyőgérski gospaudge pravili, ne vejo, skoj so plebanoš živeli, ka je tistoga ipa velko siromastvo bilau... Nekdešnje živlenje sé lepau vidi na slikaj g. Le-naršiča: lejpe pokrajine, oranje, žetva, beldjenjé, siromački Ciganji, starček, steri méra, odjen v kalaj, bejle breze...
Če de vse vredi šlau, te mo te rejsan lejpe kejpe mi v Porabji tö leko videli. Gospaud Hirnök sé je s členi kuratorija tak zgučo, ka bi en tau nutri pokazali
v nauvom Slovenskom informativno-kultumom centri v Monoštri, gda te -Vüpajmo sé, ka že letos -prejkdani bau. Gda mo si té čüdovite fotografije gledali, mo si leko pre-mišlavali, kakša Škoda, ka so plebanoš Lenaršič nej mogli pri nas ostati, kakše lejpe indašnje fotografije bi Zdaj leko meli o slovenskom Porabji, pa leko, ka bi naša slovenska materna rejč tö nej tak ma-čijaška bila... Depa bojmo radi, ka sé naši madžarski prijateli v Nyőgéri tak fejst skrbijo, ka bi naj škem bole obranili Spomin na »Mirko bači”-na, kak po-kojnoga v njini vesi pa v sausadnjaj vesnicaj zovejo.
Na farofi majo en par slovenski knig tö, inveturo od šteraj so naredili zdaj-šnji nadškof (érsek) v Veszprémi dr. Gyula Márfy, gda so eške v Nyőgéri kaplan bili. Baug plati, pa nej baja, če so naslovi (cím) nej sploj djenau zdruknivani. Leko, ka višiši düšni paster v Veszprémi tö majo kakšo fotografijo od g. Lenar-šiča, šteri so takšo šegau meli, ka so svojim kapla-nom tö vsigder darüvali iz svoji slik? Ali pa so tak mladi, ka so nej v Lenar-šičovom cajti bili tam kaplan?
Gvüšno pa, ka so g. Lenaršič naredili dühovnika iz dr. Gyulana Szakosa, ki so sledik tö püšpek gratali. Szakos, gda so eške plebanoš bili v Zalaerdődi, so dobili njino erbo, dühovno so jim bili tak blüzi, kak če bi njin sin bili. Sledik so g. Szakos za erbo dobite fotoaparate, pipe, kejpe pa vse druge vrejdnosti odali enomi sárvárskomi živins-komi padari dr. Lajosi Csönge... Zato pa Zdaj kuratorij ma težko delo, ka tü pa tam vküper pobrati, ka sé eške da iz Lenar-šičove kulturne erbe...
Pri členaj kuratorija je odo najvišiši doktor »vendski” čednij dr. Vendi Wendski tö, šteri je nej dau valati, ka so g. Lenaršič bili predsednik Slovenskoga narodnoga sveta v Sakalovci 1919-oga leta. Dje, Baug moj, kak dosta drugo tö nej, tau je tö nej prešto (nej znau prešteti) v »Novinaj” iz 2. februara 1919, gde je na 45-46. strani napisano: »Narodili Svet je nastavlen 16. januara v Sakalovcih (ob Rabi). Za predsednika... je ednoglasno odebrau Dr. Mirko Lenarsich, plebanoš na Dolnjem Siniki”.
Gda so ma členi kuratorija probali raztomačiti, ka so po njinom Porabski pa prekmurski Slovenci tö Slovenci, samo ka eno varianto (dialekt) gučijo od slovenske rejči, pa ka so g. Lenaršič tö Slovenec bili po materni rejči, jim je fajni gospaud taoblisno, ka: »Naj si Slovenci samo nateknejo svojoga Lenar-šiča na svojo zastalo!...”
Porabski in prekmurski Slovenci bi si g. Lenaršiča rade vaule nateknili na svojo zastalo, če bi toga poštenoga slovenskoga dühovnika nej pregnala iz slovenskoga Porabja „ven-dska” politika med dvej bojni, za štero politiko takšo globko nostalgijo čüti dr. Vendi Wendski.
Ob velki žalosti pa je Porabski in prekmurski Slovencom v velko tolaž-bo, ka je dr. Mirko (Imre) Lenaršič, plebanoš slovenskoga roda büu preg-nan med takše milostivne madžarske prijateli kak so lidgé v Nyőgéri in sausadnaj vesnicaj, šteri so slovenskoga Mirko bačina z veseldjom nateknili na svojo zastalo...
Besedilo in Slika: Francek Mukič
Porabje, 4. junija 1998
OTROŠKI SVET
Javni sklad za narodne in etnične manjšine razpisuje natečaj o pridobitvi štipendij za dijake in študente, pripadnike manjšin v šolskem letu 1998/99.
Rok za srednješolce: 15. julij 1998
Rok za študente: 30. september 1998
O pogojih pridobitve štipendij se lahko pozanimate:
•	v pisarni Javnega sklada (Budimpešta, Akadčmia u. 3.)
•	na Zvezi Slovencev na Madžarskem (Monošter u. Deak F. 17., tel: 380-208)
•	na Državni slovenski samoupravi (Gornji Senik, Glavna u. 5., tel: 434-032)
Mladinsko tekmovanje CZ
Na podlagi programa o sodelovanju županijskega poveljstva CZ Železne županije in Uprave za obrambo občine Murska Sobota so se mladinskega tekmovanja v reševanju udeležile tudi ekipe šol iz Slovenije. Del priprav na tekmovanje je potekal v Monoštru 6. maja, kjer so se udeleženci spoznavali z uporabo zaščitnih sredstev in naprav. Priprave so se nadaljevale tudi v Sloveniji, kjer je ekipam pomagal g. Slavko Jauk. Mladinsko tekmovanje je potekalo 15. majavVelemupri mladinskem hotelu Avar. Slovenijo so zastopale 3 ekipe pod vodstvom svojih učiteljev, mentorjev. Ekipo iz Fokovcev sta pospremili učiteljici Simona Grosman in Nada Horvat, iz Gornjih Petrovcev Gabrijela Dora in OŠ III. v Murski Soboti pa g. Marjan Sukič.
Ekipe so reševale test, reševale poškodovance ter jim nudile prvo pomoč itd. Po skupnih rezultatih je 3. mesto zasedla ekipa iz Fokovcev (420 točk), 5. mesto ekipa iz G. Petrovcev (397 točk) in 6. mesto soboška ekipa (388 točk). Slovenske ekipe so se izredno izkazale pri praktičnih nalogah pri nudenju prve pomoči. Na tem področju so bile - v svoji starostni skupini - najboljše.
Tibor Horvath major CZ
Stara baba, stari ded
7
Na
poučnem
izletu
19. maja smo bili v Veszpremu. Na izlet smo šli učenci od 1. do 4. razreda. Tja smo se peljali z avtobusom. Najprej smo si ogledali zanimivosti: trg, cerkev, muzej. Potem smo šli v živalski vrt. Tam smo videli naslednje živali: medvede, opice, leva, bile so muce, tigri, sme, divje svinje, jeleni, kače, žabe.
Na žalost je ves dan deževalo, kljub temu smo se zelo dobro počutili.
Bemadett Gyeček 4.r. Gornji Senik
Srečanje s pisateljem Vitanom Malom
Zanimivo uro smo imeli 25. maja na gomjeseniški šoli v ({knjižnici. Prišel je pisatelj Vitan Mal. Z veseljem je pripovedal jo svojem pisateljskem delu in o filmu Sreča na vrvici. Mi smo (ga 'spraševali, zakaj je pes dobil ime Jakob, zakaj je postal glavni igralec Matic in zakaj je dobil film ta naslov.
Tomaž Mižer 4.r.
OŠ Gornji Senik
Stara baba, stari ded, pojva miiva dino žet. De je tista dina? Vrabli so go zeli.
De so tisti vrabli?
V	sečo so se skrili. De je tista seča? Sekira go posekala. De je tista sekira? Kovač go je razkalo. De je tisti kovač?
V	Muro je skočo.
De je tista Mura? Krava go je spila.
De je tista krava?
Piikša go strlila.
De je tista piikša?
Varaša na klina obešena, Sto za njo segna, do kolena v blato spadna.
Stara baba, stari ded, pojdiva midva ajdo žet. Kje je tista ajda? Vrabci so jo vzeli.
Kje so tisti vrabci?
V gozdu so se skrili. Kje je tisti gozd?
Sekira gaje posekala.
Kje je tista sekira?
Kovač jo je razkalil.
Kje je tisti kovač?
V	Muro je skočo.
Kje je tista Mura?
Krava jo je spila.
Kje je tista krava?
Puška jo je ustrelila.
Kje je tista puška?
V	mestu na klin obešena, kdor po njej seže,
do kolena v blato pade.
(Karel Krajcar: Kralič pa lejpa Vida)
Porabje, 4. junija 1998
A Magyarországi Nemzeti és Etnikai Kisebbségekért Közalapítvány az 1998/99-es tanévre tanulmányi ösztöndíj pályázatot hirdet magyar állampolgárságú, nemzeti és etnikai kisebbséghez tartozó, közép- vagy felsőfokú oktatási intézményben tanuló diákok számára.
A középiskolai pályázatok beadási határideje: 1998. júüus 15.
A főiskolások és egyetemisták pályázatának beadási határideje: 1998. szeptember 30.
A pályázat beadásával kapcsolatos információt a következő címen lehet kérni:
•	MNEKK Közalapítványi iroda
(1054 Budapest Akadémia u. 3., Tel: 1-332-7334)
•	Magyarországi Szlovének Szövetsége (Szentgotthárd Deák F. u. 17., Tel: 380-208)
•	Országos Szlovén Kisebbségi Önkormányzat (Felsőszölnök Fő üt 5., Tel: 434-032)
Dela
največjega
slovenskega
pisatelja.
Uredništvo se zahvaljuje 8. razredu OŠ Gornji Senik za poslane rešitve.
VABILO
Vaška samouprava v Števanovcih Vas prisrčno vabi na
VAŠKI DAN IN SVEČANO BLAGOSLOVITEV VAŠKEGA GRBA IN PRAPORA, ki bo 6. junija 1998, ob 10. uri. Program:
11.00	Sveta maša v števanovski cerkvi 14.30 Kulturni program v bivšem taboru
20.00	Ples
MEGHÍVÓ
Apátistvánfalva önkormányzata szeretettel vár minden érdeklődőt az 1998. június 6-án tartandó NEMZETISÉGI FALUNAP ÉS ZÁSZLÓCÍMER AVATÁSI ÜNNEPSÉGÉRE.
Program:
11.00	Ünnepi mise Apátistvánfalván a templomban 14.30 Kulturális műsor a volt Táborban
20.00	Bál
14. maja so Zvezo Slovencev obiskali predstavniki športnih organizacij s Koroške in Tržaške ter predstavniki OKS-a. Iz Združenja slovenskih športnih društev v Italiji so se obiska udeležili predsednik Jurij Kufersin, Branko Sain in Ksenija Slavec, iz Slovenske športne zveze na Koroškem pa predsednik Matjan Velik, tajnik Ivan Lukan ter Mirko Oraže in Franc Wiegele.
Delegacijo zamejcev sta pospremila Matjan Jemec, bivši namestnik generalnega sekretaija Olimpijskega komiteja, ter Damjan Pintar, sekretar odbora športa za vse pri OKS.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.