—    182    —
Pozabljena molitev
)eka mati je imela edinega sina. Bil je komaj dvanajst let star, sicer dobrega in usmiljenega srca,  samo malo lahkomišljen, ali,   kakor   pravimo,   vihrav.   Vsak  hip je   bil   drugih   misli. Zbolela pa je mati ter legla na smrtno postelj. Srce se ji je krčilo, ko je spoznala,  da ji je umreti in da bode  zapustila  sina  brez skrbnega varstva — zapuščenega na tem   božjem  svetu.  Britko je plakal sinček, ko mu je umirajoča mati dajala zadnji biagoslov in ko se je zadnjikrat poslavljala od njega.   Dolgo je premišije-vala, kaj naj bi mu še slednjič položila v spomin in srce, da bi ga vodilo v njegovem  življenju.   In kar se ji je zdelo   najbolje, kar je spoznala za najpotrebnejše,  rekla mu je solznih oči: Blz vseh viharjev življenja, Ijubi sin, reši vsaj eno!   Ne pozabi mo-litve!" Kmalu nato je mirno v Gospodu zaspala — skrbna mati.
In sin je prišel med ptuje Ijudi, šel se je učit rokodelstva — in dobro mu je bilo. — Njegova Ijubeznjivost in prijaznost mu je pridobila marsi-katero prijateljsko srce. Ravno to pa je bilo njemu v nesrečo. Njegova vesela družba, ki se mu je hinavsko laskala, ga je izpeljala na napačna pota. Mnogokaj se je naučil, med drugim tudi marsikaj grdega in pregreš-neg-a, kar ga je stalo ves prisluženi in prihranjeni denar. Zašel je v bedo in stisko. Moral je potovati in potovati po svetu, marsikje celo bežati, da ga ni dosegla roka pravice. Nikjer pa ni našel več miru.
Preteklo je deset, dvajset, trideset let. Postal je že ves siv in vel. Njegovo telo je oslabelo in zapuščale so ga moči. Zbudi se v njem želja po tihem kotičku, kjer bi se mogel odpočiti zadnje dni svojega življenja. Pa se spomni na svoj rojstvcni kraj. Edino tukaj si upa še najti kakih znancev, ki bi ga podpirali na stara leta, ki bi mu sladili zadnje ure razbur-kanega življenja. Ubere tedaj pot proti domu. Čimbolj pa se bliža domačiji, tem tesneje mu je pri srcu, vsaj tako se mu je dozdevalo.
Neke nedelje v rano jutro je bilo, ko se je bližal domači vasi. Pred njim je veličastno vzhajalo zlato solnce ter obsevalo njemu znane livade, njive in gozde ter njegovo rojstno vasico. Ravnokar so zapeli zvonovi v župni cerkvi, ter prijazno vabili k službi božji, ki se je imela sedaj pričeti. Po potih so šli urnih korakov praznično oblečeni ljudje v božji hram, počastit Najvišjega, ker danes je njegov dan. Naš popotnik obstoji. Upre se na svojo beraško palico. Bilo mu je tako britko, tako tužno pri srcu, da mu je postajalo vroče in mrzlo čelo. Pred saboj zagleda domačo hišo in poleg nje prijazni vrtiček.
Takoj spozna stare lipc sredi trga, pod katerimi se je folikrat igral kot otrok. Gleda, kako hite Ijudje po kamenitih stopnicah v cerkev, v katero je tudi on nekdaj rad zahajal. Rad bi molil tudi zdaj, pa ne more, rad bi plakal, pa oči so suhe in prazne, kakor njegovo srce.
—    183    —
Poleg cerkvice zazrč pokopališče, kjer je našla njegova mamica večni mir in pokoj. Vedno težje sope, — zazdi se mu, kakor bi ga klicala mati iz tihega groba: ,,Kje si pozabil svojo molitev?" In berač jame plakati. Obraz zakrije z rokami. Kaj je bil nekdaj, kaj je sedaj — ta misel mu žalosti dušo, in srce mu hoče počiti. Ves se trese, mrzei pot mu stopi na čeio. Skoraj nezavesten zakliče: BOj, že pred tridesetimi leti sem izgubil svojo molilev." Oči obrne proti nebu, kar že taka dolgo ni več storil. Kakor bi ga mogel kdo gori čuti ? In glej, čul ga je nekdo, zato mu postane srce zopet mirno in mehko. Zlahka sklene roke ter poklekne v tnehko travo. Ko pa je naznanil zvon iz vaške cerkve, da se vrši tam najimenitnejši del sv. maše — povzdigovanje, izvijejo se mu iz globočine duše besede: BMoj Oospod in moj Bog!"
Ko so se pa vračali ljudje od svetega opravila domov, našli so na holmcu ubogega prosjaka na smrt bolnega. Dvignili so ga ter nesli v vas, kjer je čez teden dni spravljen z Bogom mirno zaspai. ,,Moj Oospod in moj Bog!" bile so njegove zadnje besede.