G O R I J* K & O H O RaJK VE: DRVŽBE i» 1 9 2 9 KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA NAVADNO LETO 1929 IZDALA IN ZALOŽILA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA NATISNILA „KATOLIŠKA TISKARNA" V GORICI -1928 Poglavar katoliške cerkve. Papež Pij XI. rojen 31. maja 1857 v Desio pri Milanu z imenom Ahil Ratti; za mašnika posvečen 20. decembra 1879; apostolski nuncij na Poljskem 6. junija 1919; kardinal in nadškof v Milanu 13. junija 1921; za papeža izvoljen 6. februarja 1922; kronan 12. februarja 1922. Katoliški vladike v Julijski krajini; Dr. Frančišek Borja Sedej, nadškof goriški, rojen 10. oktobra 1854 v Cerknem, posvečen za nadškofa v Gorici 25. marca 1906. Dr. Alojzij Fogar, škof tržaški, rojen 27. januarja 1882 v Pevmi pri Gorici, posvečen za škofa 14. oktobra 1923. v goriški stolnici. Izidor Mihael Sain, škof reški, rojen 22. novembra 1869 v Dajli v Istri, posvečen za škofa na Reki dne 8. avgusta 1926. Kraljevska rodbina. Viktor Emanuel III. kralj Italije, ro- Kraljična Mafalda, rojena 19. nov. jen 11. novembra 1869, kralj od 29. ju- 1902. Poročena s princem Filipom Helija 1900. senskim. Helena, kraljica, rojena kot kneginja Humbert, princ piemontski, prestolo- črnogorska 8. januarja 1873, poročena naslednik, rojen 15. septembra 1904. 24. oktobra 1896. Kraljična Ivana, rojena 13. novembra Kraljična Jolanda, rojena 1. junija 1907. 1901. Poročena z grofom Karlom Calvi Kraljična Marija, rojena 26. decem- di Bergolo. bra 1914. Navadno leto 1929 ima 365 dni; (med temi je 65 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začne in konča s torkom. Začetek leta 1929. Občno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne s 1. adventno nedeljo, 1. decembra. Astronomični letni časi. Pomlad se začne 21. marca ob 3. uri 35ra — Poletje se začne 21. junija ob 23. uri lm — Jesen se začne 23. septembra ob 13. uri 53 m — Zima se začne 22. decembra ob 8. uri 53m. — Ure se štejejo od 1 do 24, to je od polnoči do polnoči. Godovinsko število. Zlato število: .... 10 Solnčni krog: .... 6 Nedeljska črka: . . F Epakta:.....XIX Rimsko število: ... 12 Letni vladar: . Luna Cerkveni zapovedani prazniki so razen navadnih nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezov. Gospodovo, Sv. Rešnje Telo, v četrtek, 30. maja. torek, 1. januarja. Sv. Peter in Pavel, apostola, so- Sv. Trije kralji ali razglašenje Go- bota 29. junija, spodovo, nedelja, 6. januarja. Vnebovzetje Marije Device, četrtek, Sv. Jožef, ženin D. M., torek, 19. 15. avgusta, marca. Praznik vseh svetnikov, petek, 1. Velika noč ali vstajenje Gospodovo, novembra, nedelja, 31. marca. Brezmadežno spočetje Marije De- Kristusov vnebohod, četrtek, 9. maja. vice, nedelja, 8. decembra. Binkošti ali prihod sv. Duha, nede- Božič ali rojstvo Gospodovo, sreda, Ija, 19. maja. 25. decembra. Pepelnica ali začetek posta je v sredo, 13. februarja. —. Od božiča do pepelnice je 7 tednov in 1 dan, ali 50 dni. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od I. adventne nedelje do božiča, in od pepelnice do velikonočnega ponedeljka. Običajni civilni prazniki. 1. Vse nedelje. — 2. Novo leto. — 3. Sv. Trije kralji. — 4. 21. aprila, praznik dela. — 5. Vnebohod. — 6. Praznik zedinjenja Italije 20. septembra. — 7. Vsi svetniki. — 8. Praznik zmage 4. novembra. 9. Božič. — Za Trst tudi dan sv. Justa. Državni prazniki s samo dopoldanskim delavnim urnikom. 8 januarja: Rojstni dan Nj. V. kraljice Helene. — Pustni četrtek, pondeljek, torek — Vel. četrtek — Vel. sobota — Vel. pond. — 2. aprila — 20. julija — 18. avg. — 15. sept. — 2. okt. — 2. nov. — 11. nov. rojstni dan Nj. V. kralja — 20. nov. — 24. decembra. — 31. decembra. Posti. 2. Dnevi zgolj posta, (se sme uživati 1. Pomlad, (postne) kvatre 20., 22. in 23. februarja. 2. Poletne (binkoštne) kvatre 22., 24. in 25. maja. 3. Jesenske kvatre 18., 20. in 21. sept 4. Zimske (adventne) kvatre 18., 20. in 21. decembra. 1. Dnevi zgolj zdržka (da se ne sme uživati meso, pa se sme večkrat najesti do sita) imajo znamenje *. meso, pa se sme le enkrat do sita najesti) imajo f. 3. Dnevi strogega posta, (se ne sme uživati meso in se sme le enkrat do sita najesti) imajo ff. Razen tega naj se vsak vernik ravna po predpisih svoje škofije. Znamenja za mesečne spremene. Mlaj prvi krajec 3, ščip ali polna luna zadnji krajec C Mrki solnca in lune leta 1929. Leta 1929. bo mrknilo solnce dvakrat, luna v tem letu ne bo mrknila. Po srednji Evropi bo viden samo obročasti solnčni mrk 1. novembra. Dne 9. maja popolni solnčni mrk; začetek ob 433; konec ob 9'48. Viden bo v južni Afriki, na Madagaskarju in Indijskem Oceanu, v Indiji, na Kitajskem, južnem Japonskem, otokih Sunda, v Gvineji in Avstraliji. Dne 1. novembra obročasti solnčni mrk; začetek ob 1012, konec ob 1557. Viden bo na Atlant. Oceanu, v zapadni in srednji Evropi, na Sredozemskem morju, v Mali Aziji, Arabiji, Afriki in na zapadnem delu Indijskega Oceana. Vremenski ključ s katerim vsakdo lahko zve za vreme celega leta naprej, ako le ve, kdaj se izpremeni luna (t. j.: ob kateri uri nastopi prvi krajec 3, ščip zadnji krajec © in mlaj <§. — Ta vremenski ključ je napravil slavni zvezdoslovec J. W. Herschel in dunajska kmetijska družba ga je 1. 1839. spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa, kadar se izpremeni luna : Ob uri Poleti Pozimi Ob uri Poleti Pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 4. do 6. dež sneg in vihar od 16. do 18. lepo lepo od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zapadniku, sneg ob vzhodniku od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 10. do 12. veliko dežja pirzlo in mrzel veter od 22. do 24. lepo lepo IIUU, — vciu itiu ot latuvu na uva uuu, i. j. na p^ivtj* 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. Ime Jezus; Makarij Aleks. Genovefa, devica; Anter, papež; Florencij, škof, muč. Tit, škof; Angela Fol. Telesfor, papež, mučenec; Emilijana, devica._ 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek • Sobota Sv. Trije kralji. Razglašenje Gospodovo. Valentin (Zdravko), škof; Lucij an, mučenec. Severin opat; Teofil; Eberhard škof Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel, puščavnik; Agaton, papež. Higin, papež, mučenec; Salvij, mučenec. Arkadi j, mučenec; Ernest, škof. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 1. po razgl. Gospodovem, Sv. Družina; Veronika Feliks (Srečko) NoL Maver, opat; Habakuk. Marcel, papež; Bernard, mučenec. Anton, puščavnik; Marijan; Sulpicij, mučenec. Sv. Petra stol v Rimu; Priska, devica, mučenica. Marij in tovariši, mučenci; Pavlin, škof. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek ® * Sobota 2. po razgl. Gospodovem. Fabijan in Sebastijan; Neža (Janja), devica, mučenica; Fruktuoz, škof. Vincencij (Vinko), muč. Zaroka Marije Device. Timotej, škof; Evgenij, mučenec; Babila, muč. Spreobrnjenje Pavlovo. Polikarp, škof, mučenec; Marija, mučenica. 27 Nedelja 28 i Ponedeljek 29 30 31 Torek Sreda Četrtek 1. Predpepelnična. Janez Zlatoust, cerkveni učenik; Roger in tovariši; Julijan, škof. Frančišek Sal., cerkv. uč. Martina, devica, mučenica; Janez Mil. Peter Nol., spoznavavec; Marcela.__ C Zadnji krajec dne 2. ob 19.44 (sneg). • Mlaj dne 11. ob 1.28 (mrzlo). } Prvi krajec dne 18. ob 16.15 (lepo). © Ščip dne 25. ob 8.09 (sneg). JANUAR IMA 31 DNI. Novo leto: Po osmih dneh je bilo otroku dano ime Jezus. (Lk 2, 21.) Nedelja po novem letu: Modri iz Jutrovega. (Mt 2, 1—12.) 1. nedelja po razgl. Gospodovem: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52.) 2. nedelja po razgl. Gospodovem: O ženitnini v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11.) , 1. predpepelnična nedelja: O delavcih v vinogradu. (Mt 20, 1—16.) Solnce stopi v znamenje vodnarja dne 20. ob 13.43. — Dan zraste za 1 uro in 1 min. Dan je dolg od 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. DAVKI: Izobešeni so seznami davkoplačevalcev. Dobro jih preglej! 1 Petek 2 Sobota Ignacij (Ognjeslav), škof, mučenec; Brigita, devica. Svečnica. Darovanje Gospodovo. (Nezap. praznik.) 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota < 2. Predpepelnična nedelja. Blaž, škof, mučenec. Andrej Korsini, škof; Rembert, mučenec. Agata, devica mučenica, Amand, škof; Doroteja; Tit, škof. Romuald, opat; Rihard, spoznavavec. Janez od Mata; Emilijan. Ciril Aleks., cerkv. učenik; Apolonija, devica muc. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt ff t 3. Predpepelnična nedelja. Školastika, devica. Lurška Mati božja; Viktorija, devica mučenica. Pust. Sedem svetih ustanov. P e p e 1 n i c a. Katarirja Riči; Gregorij II., papež. Valentin (Zdravko), mučenec; Avkseneij, opat. Favstin, mučenec; Jordan, spaznavavec. jana, devica,' mučenica; Onezim, škof._ 17 Nedelja » '8 Ponedeliek t .19 Torek t 20 Sreda f 21 Četrtek f 22 Petek tt 23 Sobota t ® 1. Postna nedelja. Frančišek Kle; Gregorij. Simeon, škof, mučenec; Flavijan, škof. Konrad, puščavnik; Mansuet, škof. K v a t r e. Sadot in tovariši, perz. muč.; Elevterij, šk. Irena (Miroslava); Feliks; Maksim. K v a t r e. Sv. Petra stol v Antiohiji; Margareta. K v a t r e. Peter Damijan, cerkvenik učenik; Romana. 24 Nedelja 25 Ponedeljek t 26 Torek t 27 Sreda t 2 8_Četrtek t 2. Postna nedelja. Matija (Bogdan), ap.; Sergij, Vailburga, devica; Viktorin in tovariši, muč. Matilda, devica; Aleksander škof, muč.; Viktor. Gabriel od Žalostne Matere božje. Roman, opat; Antonija; Rajmund.__ muc. C Zadnji krajec dne 1. ob 15.10 (lepo). • Mlaj dne 9. ob 18.55 (dež in sneg). 1 Prvi krajec dne 17. ob 1.23 (mrzlo). @ Ščip dne 23. ob 19.59 (dež in sneg). FEBRUAR IMA 28 DNI. 2. predpepelnična nedelja: Prilika o sejavcu in semenu. (Lk 8, 4—15.) 3. predpepelnična nedelja: Jezus ozdravi slepca. (Lk 18, 31—43.) 1. postna nedelja: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) 2. postna nedelja: Jezus se na gori izpremeni. (Mt 17, 1—9.) <&§] ZAPISKI ©ss> Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 4.17. — Dan zraste za 1 uro 28 minut. Dan je dolg od 9 ur 30 minut do 10 ur 58 minut. DAVKI: Prvi obrok plačaj od 10,—18. Sicer doplačaš kazen! 1 Petek tt Albin (Belko), Škof; Hadrijan, mučenec. 2 Sobota t Simplicij, papež; Henrik Suzo, spoznavavec. 3 Nedelja € 3, Postna nedelja. Kunigunda, cesarica; Andrej, muč. 4 Ponedeljek + Kazimir, spoznavavec; Lucij, papež. 5 Torek t Janez od Boga, spoznavavec; Filemon, mučenec. 6 Sreda t S r e d p. Perpetua in Felicita. 7 Četrtek t Tomaž Akvinski, cerkveni učenik. 8 Petek tt Janez od Boga, spoznavavec; Filemon, mučenec. 9 Sobota t Frančiška Rimska, vdova; Pacijan škof. 10 Nedelja • t 4. Postna nedelja (sredpostna) 40 mučencev; Makarij. 11 Poned. Sofronij. škof. 12 Torek . t Gregorij Vel., papež; Bernard, škof. 13 Sreda t Teodora, mučenica; Kristina, mučenica. 14 Četrtek t Matilda; Evtihij; Pavlina. 15 Petek tt Klemen M. Dvorak, spoznavavec; Longin, muč. 16 Sobota t Hilarii in Tacijan. mučenca; Heribert. škof. 17 Nedelja 5. Postna (tiha) nedelja. Jedert, devica. 18 Poned. » t Ciril Jeruzalemski, cerkv. uč. 19 Torek Jožef, ženin Marije Device. 20 Sreda t Aleksandra, mučenica; Janez P. 21 Četrtek t Benedikt, opat; Serapion, škof. 22 Petek tt Zal. Mati božja; Lea; Katarina Gen.; Benvenut, škof. 23 Sobota t Jožef Oriol; Pelagija; Viktorijan? mučenec. 24 Nedelja 6. Postna (cvetna) nedelja. Gabriel, arhangel. 25 Poned. ® t Oznanjen je Marije Device. 26 Torek t Emanuel, muč.; Ludger, škof. 27 Sreda t Janez Dam., cerkveni učenik. 28 Četrtek t Vel. četrtek. Janez Kapistran, spoznavavec. 29 Petek tt Vel. petek. Ciril, mučenec; Bertold. 30 Sobota t Vel. sobot a. Janez KI. 31 Nedelja Velika noč. Vstajenje Gosp. Benjamin, mučenec. C Zadnji krajec dne 3. ob 12.09 (dež). • Mlaj dne 11. ob 9.37 (dež in sneg). ) Prvi krajec dne 18. ob 8.42 (dež). @ Ščip dne 25. ob 8.46 (dež). MAREC IMA 31 DNI. 3. postna nedelja: Jezus izžene hudiča iz mutca. (Lk 11, 14—28.) 4. postna (sredpostna) nedelja: Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, 1—15.) 5. postna (tiha) nedelja: Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8, 46—59.) 6. postna (cvetna) nedelja: Jezus jezdi slovesno v Jeruzalem. (Mt 21, 1—9.) Velikonočna nedelja: Jezus vstane od mrtvih. (Mk 16, 1—7.) Solnce stopi v znamenje ovna dne 21. ob 3.35. — Začetek pomladi. — Noč in dan sta enako dolga. —Dan zraste za 1 uro 45 min. — Dan je dolg od 11 ur 2 m. do 12 ur 47 m. DAVKI: Od 1.—8. preglej seznam dodatkov k direktnim davkom! 1 Ponedeljek 2 Torek Solnce stopi v znamenje bika dne 20. ob 15.11. — Dan zraste za 1 uro 39 minut. Dan je dolg od 12 ur 50 minut do 14 ur 29 minut. DAVKI: Drug obrok davkov plačaj od 10.—18. Do 9. pa vloži morebitni rekurz proti odmeri davka, ki je bil naznanjen v januarju! 1 Sreda 2 3 4 Četrtek Petek Sobota Filip in Jakob mL, apostola. Atanazij, cerkveni učenik; Sekund, mučenec. Najdenje sv. križa; Mavra, mučenica. Flori j an (Cvetko), mučenec._ 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek < Petek Sobota 5. povelikonočna (križeva) nedelja. Pij V., papež; Janez Evang. pred lat. vrati. ] Stanislav, škof, mučenec; Gizela, [ Križevo. Prikazen Mihaela, arhangelja. ' Kristusov vnebohod. Antonin, škof; Janez Av. Frančišek H.; Mamert, škof; Sigismund, kralj. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda * Četrtek Petek * Sobota ff 6. povelikonočna nedelja. Pankracij, mučenik; Servacij, mučenec. Bonifacij, mučenec; Paskal, pp. Izidor; Zofija. Janez Nepomuk; Ubald, škof. Pashal Bajlonski. Erik, kralj; Aleksandra, devica; Feliks, spoznavavec. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt t Binkošti. Prihod Sv. Duha. Peter Celestin, papež; Binkoštni ponedeljek. (Nezapov. praznik.) Feliks Kantal, spoznavavec. Kvatre. Emil (Milan), mučenec. Janez Krstnik de Rossi; Deziderij, mučenec. Kvatre. Marija Devica, pomoč kristjanov. Kvatre. Urban I., papež; Zofija B.;_ 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * £ 1. Pobink. Presveta Trojica. Filip (Zdenko) Neri. Beda Čast. cerkv. učenik. Avguštin, škof. Marija Magdalena Pazzi. Presveto Rešnje Telo. Angela, devica; Kocijan, mučenec. C Zadnji krajec dne 2. ob 2.26 (lepo). ® Mlaj dne 9. ob 7.07 (spremenljivo). 5 Prvi krajec dne 15. ob 21.56 (lepo). @ Ščip dne 23. ob 13.50 (veliko dežja). € Zadnji krajec dne 31. ob 17.13 (lepo). MAJ IMA 31 DNI. 5. povelikonočna nedelja: Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) 6. povelik. nedelja: Jezus govori o pričevanju sv. Duha. (Jan 15, 26—27; 16, 1—4.) Binkoštna nedelja: Jezus govori o sv. Duhu in o ljubezni. (Jan 14, 23—31.) 1. pobinkoštna nedelja: Jezusu je dana vsa oblast. (Mt 28, 18—20.) <3*§! ZAPISKI r Solnce stopi v znamenje dvojčkov dne 21. ob 14.48. — Dan zraste za 1 uro 15 minut. Dan je dolg od 14 ur 32 minut do 15 ur 47 minut. DAVKI: Vloži prošnjo za znižanje davka ali pa za oprostitev, če nisi več v službi, če ne opravljaš več obrti ali pa če moreš kako opravičiti zahtevo po znižanju! 1 Sobota Fortunat, spoznavavec; Juvencij, mučenec. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * < Sobota 2. pobinkoštna nedelja. Erazem, škof, mučenec. Klotilda. kraljica; Pavla, devica. Frančišek Kar., spoznavavec; Kvirin, škof. Bonifacij, škof, mučenec. Norbert. škof; Bertrand, škof; Artemij, mučenec. Srce Jezusovo; Robert, opat; Baptista. Medard, škof; Pacifik; Maksim, škof._ 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 3. pobinkoštna nedelja. Primož in Felicijan, mučenca. Margareta, kraljica; Bogomil. Barnaba, apostol; Marci j an, mučenec. Janez Fakund, spoznavavec. Anton Padovanski, spoznavavec; Akvilina devica. Bazilij, cerkveni učenik; Elizej. Vid in tovariši mučenci; Germana, devica._ 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ^ 4. pobinkoštna nedelja. Frančišek Reg.; Jošt opat. Adolf, škof. Efrem Sirski, cerkveni učenik. Julij ana; Gervazij in Protazij. Silverij, papež, mučenec. Alojzij (Vekoslav), spoznavavec; Alban, mučenec. Pavlin Nol., škof; Ahacij; Niče j, škof._ 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 5. pobinkoštna nedelja. Agripina, devica, mučenica. Janez Krstnik. Kres. Viljem, opat; Henrik, škof; Prosper, škof. Janez in Pavel, mučenca. Hema (Ema), vdova; Ladislav. Irene j, škof, mučenec; Leon II., papež. Peter in Pavel, apostola.__ 30 Nedelja & 6. pobinkoštna nedelja. Spomin sv. Pavla; Lucina. # Mlaj dne 7. ob 14.56 (spremenljivo), i Prvi krajec dne 14. ob 6.15 (dež). © Ščip dne 22. ob 5.15 (veliko dežja). C Zadnji krajec dne 30. ob 4.54 (dež). JUNIJ IMA 30 DNI. 2. pobinkoštna nedelja: Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16—24.) 3. pobinkoštna nedelja: Priliki o izgubljeni ovci in izgubljenem denarju. (Lk 15, 1—10.) 4. pobinkoštna nedelja: Čudežni ribji lov. (Lk 5, 1—11.) 5. pobinkoštna nedelja: O grehu v misli in besedi. (Mt 5, 20—24.) 6. pobinkoštna nedelja: Jezus nasiti štiri tisoč mož. (Mk 8, 1—9.) Solnce stopi v znamenje raka dne 21. ob 23.01. — Začetek poletja. Najdaljši dan in najkrajša noč. — Dan zraste do 20. za 18 minut in se zopet skrči do 30. za 4 minute. Dan je dolg od 15 ur 48 minut do 16 ur 2 minuti. DAVKI: Od 10.—18. Plačaj tretji obrok davka! 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota i Presv. Rešnja Kri; Teobald. Obiskovanje Marije Device; Oton, škof. Leon II., papež; Bernardin. Urh, škof; Berta, devica; Lavrijan, škof. Ciril in Metod, apostola slovanskih narodov. Izaiia, prerok; Bogomila; Dominika (Nedeljka). 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota i 7. pobinkoštna nedelja. Vilibald, škof; Pulherija. Evgenij III., papež; Elizabeta, kraljica. Nikolaj in tovariši, mučenei; Anatolija, devica. Amalija, devica; Veronika; Felicita. Pij I., papež; Olga; Sidronij, mučenec. Mohor in Fortunat, mučenca. Anaklet. papež; Frančišek; Evgenij, škof, mučenec. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobinkoštna nedelja, Bonaventura, cerkv. učenik. Vladimir, kralj; Henrik, kralj. Devica Marija Karmelska. Aleš, spoznavavec; Marcelina, devica. Friderik (Miroslav), mučenec; Kamil Lelijski. Vincencij (Vinko) Pavianski; Aurea (Zlata). Margareta, devica, mučenica.___ 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja í Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobinkoštna nedelja. Prakseda, devica, mučenica. Marija Magdalena, spokoTnica. Apolinarij. škof, mučenec; Liberij, škof. Kristina, devica, mučenica; Roman, mučenec. Jakob (Radoslav) f=t.. apostol; Krištof, mučenec. Ana, mati Marije Device; Valent, mučenec. Pantaleon mučenec; Natalija, mučenica._ 28 Nedelja 29 Ponedeljek € 30 31 Torek Sreda 10. pobinkoštna nedelja. Viktor (Zmagoslav), papež. Marta, devica; Beatrika, mučenica. Abdon in Senen, mučenca; Julita, mučenica. Ignacij (Ognjeslav) Lojola. _ Mlaj dne 6. ob 21.47 (lepo). Prvi krajec dne 13. ob 17.05 (lepo). Ščip dne 21. ob 20.21 (spremenljivo). Zadnji krajec dne 29. ob 13.56 (dež). JULIJ IMA 31 DNI. 7. pobinkoštna nedelja: O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15—21.) 8. pobinkoštna nedelja: Prilika o krivičnem hišniku. (Lk 16, 1—9.) 9. pobinkoštna nedelja: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41—47.) 10. pobinkoštna nedelja: Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9—14.) ZAPISKI ®ge> Solnce stopi v znamenje leva dne 23. ob 9.54. — Začetek pasjih dni. — Dan se skrči za 56 minut. — Dan je dolg od 16 ur 2 minuti do 15 ur 6 minut. DAVKI: Objavljeni so dodatki k direktnim davkom. Vloži utok proti odmeri davka od premičnega bogastva (dohodnine), ako se ti zdi to opravičeno. 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Vezi sv. Petra, apostola; Makabejski bratje. Porciunkula; Alfonz M. Liguorski. Najdenje sv. Štefanai; Lidija. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek < Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 11. pobinkoštna nedelja. Dominik (Nedeljko), spozn. Marija Devica Snežnica. Gospodovo spremenjenje. Sikst II., papež. Kajetan; Donat, škof, mučenec. Ciriak in tovariši, mučenci; Miro, škof. Roman, mučenec; Afra, mučenica. Peter Faber. Lavrencij, mučenec; Pavla, devica muč.; Hugo, šk. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek > Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt 12. pobinkoštna nedelja. Suzana, devica, mučenica. Klara, devica; Hilarija, mučenica. Janez Berhm.; Kasijan. Evzebij, sp.; Anastazija, devica. Vnebovzetje Marije Device. Rok; Joahim, oče Marije Device. Hiacint, spoznavavec; Julijana, dev. muč.; Emilija, d. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek d Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobinkoštna nedelja. Helena (Jelena), cesarica. Ludovik Toloz., škof. Bernard, opat, cerkveni učenik; Samuel, prerok. Ivana Franč. Šantalska, devica. Timotej, m.; Hipolit, škof, mučenec. Filip (Zdenko) Ben., spoznavavec; Viktor, škof. Jernej, apostol; Ptolomej, škof.__ 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek < Sreda Četrtek Petek Sobota 14. pobinkoštna nedelja. Ludovik. kralj; Patricija, d. Zefirin I., papež; Bernard Of. Jožef Kalasancij; Antuza; Gerhard, škof. Avguštin, cerkveni učenik; Hermes. Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenica. Roza Limanska, devica; Feliks (Srečko) mučenec. Rajmund (Rajko), spoznavavec; Izabela, devica._ # Mlaj dne 5. ob 4.40 (dež). J Prvi krajec dne 12. ob 7.01 (spremenljivo), d) Ščip dne 20. ob 10.42 (veliko dežja). € Zadnji krajec dne 27. ob 21.02 (spremenljivo). AVGUST IMA 31 DNI. 11. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi gluhonemega. (Mk 7, 31—37.) 12. pobinkoštna nedelja: Prilika o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10, 23—37.) 13. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19.) 14. pobinkoštna nedelja: O božji previdnosti. (Mt 6, 24—33.) ZAPISKI (§&> Solnce stopi v znamenje device dne 23. ob 16.42. — Konec pasjih dni. — Dan se skrči za 1 uro 33 minut. — Dan je dolg od 15 ur 3 minute do 13 ur 30 minut DAVKI: Od 10,—18. plačaj četrti obrok davkov. 1 Nedelja 15. pobinkoštna. Angelska. Egidij (Ilij), opat; Verena. 2 Ponedeljek Štefan, kralj; Maksima, mučenica. 3 Torek • Evfemija, Tekla, Erazma, Doroteja, tov., device muč. 4 Sreda Rozalija, devica; Roza Vit. 5 Četrtek Lavrencij Just., škof; Viktorin, škof. 6 Petek * Caharija; Peregrin. 7 Sobota Marko in tovariši, mučenci; Regina, devica, mučenica. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobinkoštna. Rojstvo Marije Dev. Mali Šmaren. Peter Klaver, spoznavavec; Serafina. Nikolaj Toledski, spoznavavec; Pulherija, ces. Prot in Hiacint, mučenca. Ime Marija; Macedonij, škof; Valerijan, mučenec. Frančišek K.; Mavrilij; Notburga, devica. Povišanje sv. križa; Cipriian, škof. 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda t 19 Četrtek ® 20 Petek ff 21 Sobota t 17. pobinkoštna nedelja. M. D. 7 žalosti; Nikomed. Kornelij, papež; Ljudmila. Lambert, škof; Hildegarda; Rane sv. Frančiška. K v a t r e. Jožef Kupertin, spoznavavec. Januarij in tovariši; Konstanti j a, devica, mučenica. Kvatre. Evstahij in tovariši, mučenci; Kandida, d. K v a t r e. Matej, apostol in evangelist; Jona, prerok. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek < Petek Sobota 18. pobinkoštna nedelja. Tomaž VIL, škof; Mavrici j. Linus. papež; Tekla, mučenica. Marija, rešiteljica jetnikov. Kamil in tovariši; Kleofa; Firmin, škof. Ciprijan in Justina, muč.; Vigilij, škof. Kozma in Damijan, mučenca; Kaj, škof. Venčeslav, kralj, mučenec; Marij al, mučenec. 29 j Nedelja 19. pobinkoštna nedelja. Mihael, arhangel; Evtihij, m. 30 j Ponedeljek Hieronim (Jerko), cerkveni učenilk. • Mlaj dne 3. ob 12.48 (lepo), i Prvi krajec dne 10. ob 23.57 (lepo). © Ščip dne 19. ob 0.16 (spremenljivo). C Zadnji krajec dne 26. ob 3.07 (dež). SEPTEMBER IMA 30 DNI. 15. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi mladeniča v Najmu. (Lk 7, 11—16.) 16. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi vodeničnega in govori o ponižnosti. (Lk 14, 1—11.) 17. pobinkoštna nedelja: O največji zapovedi, Mesija sin Davidov. (Mt 22, 34—46.) 18. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9, 1—8.) 19. pobinkoštna nedelja: Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14.)_ ZAPISKI Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 23. ob 13.53. — Začetek jeseni. — Dan in noč sta enako dolga. — Dan se skrči za 1 uro 40 minut. — Dan je dolg od 13 ur 26 minut do 11 ur 46 minut. DAVKI: Pred 20. se razobesijo seznami oseb, ki so podvržene davku od premičnega bogastva._______ in :2 (4 5 13 14 15 36 17 18 19 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Remigij, škof; Janez Dukl. Angeli varuhi; Leodegar. Kandid, muč.; Felilcija; Mala Terezija Deteta Jez. Frančišek Seraf., spoznavavec; Edvin, kralj. Placid in tovariši, mučenci; Gala, vdova. 6 Nedelja 20. pobink. Rožn. venca. Brunon, spoznavavec, Vera. 7 Ponedeljek M. D., Kralj. sv. rožn. venca; Justina, devica. 8 Torek Brigita, vdova; Simeon; Benedikta, devica. 9 Sreda Dionizij in tovariši, mučenci; Rustik. 10 Četrtek i Frančišek Borja, spoznavavec; Ludovik, spoz. 11 Petek * I Aleksander Sauli; Nikazij; Firmin, škof. 12 Sobota_ Maksimilijan, škol mučenec; Serafín, škof._ Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek ® Sobota 21, pobinkoštna nedelja. Edvard (Slavoljub), kralj. Kalist, papež, mučenec. Terezija, devica; Avrelija, devica. Gal, opat; Gerard Maj. Margareta Mar. Alakok; Hedviga. Luka, evangelist; Just, mučenec; Julijan, puščavnik. Peter Alkant., spoznavavec; Etbin._ 20 Nedelja | 22. pobinkoštna. Posv. cerkva. Janez Kancij, spozn. 21 Ponedeljek Uršula in tov., mučenice. 22 Torek Kordula, devica, mučenica; Marija Šaloma. 23 Sreda Klotilda, devica, mučenica; Severin, škof. 24 Četrtek Rafael, arhangel; Kristina. 25 Petek € * Krizant in Marija; Krišpin. 26 Sobota Evarist, papež, mučenec; Amadej (Bogoljub)._ 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek 23. pobinkoštna. Kristus Kralj. Frumencij, škof. Simon in Juda, apostola. Narcis, škof; Ida, devica. Alfonz Rodriguez; Angelus. Volbenk (Volkoslav), škof; Krištof; Lucila. _ • Mlaj dne 2. ob 23.19 (lepo). 1 Prvi krajec dne 10. ob 19.05 (spremenljivo). (5) Ščip dne 18. ob 13.06 (sneg in dež). C Zadnji krajec dne 25. ob 9.21 (spremenljivo). OKTOBER IMA 31 DNI. 20. pohinkoštna nedelja: Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan. 4, 46—53.) 21. pobinkoštna nedelja: Prilika o neusmiljenem hlapcu. (Mt 18, 23—35.) 22. pobinkoštna nedelji: O davku cesarju. (Mt 22, 15—21.) 23. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi Jajrovo hčer. (Mt 9, 18—26.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje škorpijona dne 23. ob 22.42. — Dan se skrči za 1 uro 43 minut. Dan je dolg od 11 ur 43 minut do 10 ur. DAVKI: Plačaj peti obrok davkov od 10,—18.! 1 I Petek 2 Sobota Praznik vseh svetnikov. Spomin vernih duš. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota - 24. pobinkoštna nedelja. Zahvalna. Viktorin, škof. Karel Boromej, škof; Vital. Caharija in Elizabeta. Lenart (Lenko), opat. Janez Gabriel Perb., mučenec; Engelbert, škof. Klavdij in tovariši, mučenci; Bogomir, škof. Teodor (Božidar), mučenec; Teofil (Bogoljub); 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 25. pobinkoštna nedelja. Andrej Avelin, spoznavavec. Martin (Davorin), škof. Martin (Davorin), papež; Livin, škof. Stanislav Kostka, spoznavavec. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec; Serapion, mučenec. Leopold (Levko), kralj; Jedert, devica. j Otmar, opat; Neža As.; Edmund, škof._ 17 Nedelja ljanom izkazovati dobrote. To ni ne* mogoče. Saj se tudi angeli radujejo gledajoči Boga, in obenem bde nad nami. Dokler bom mogla reševati duše, ne bom počivala. Šele kadar poreče Angel: Odslej ne bo več časa (Raz. 10, 6), potem bom počivala, ker bo število izvoljenih dopolnjeno. Srce mi vzdrhti ob tej misli.« SVETNICA RAJSKIH ROŽ Terezija svetnica, ti karmelska cvetlica, med svetimi pozdrav te išče moj: Na zemljo si stopila, Ljubezen si ljubila, zato nebesa srečni dom so tvoj. In vendar z nami bivaš, ljubezni vonj razlivaš po naših cerkvah, hišah in vrteh. Ti govoriš iz slike; vse, male in velike, privabi k Bogu mili tvoj nasmeh. Dehteče rože nosiš, nebeške rože trosiš, Terezija, ti ljubljenka nebes. V višavo duše dvigaš, v njih čudovito vžigaš ljubezni božje večnožarni kres. Daj svojih rož mi eno, vso v sveto kri vto pij eno, na „malo pot" popelji me s seboj; da Bogu se žrtvujem, ga vedno zveseljujem in v lepi duši raj ustvarim svoj! Saj ti boš, zvezda mila, k svetosti me vodila, pečat detinstva vtisnila mi boš. Izprosi mi ljubezni, me v Jezusa pogrezni, Terezija, svetnica rajskih rož! SV. MALA TEREZIJA DETETA JEZUSA Ni ga med novodobnimi svetniki, da bi si bil osvojil toliko src kot Mala Terezija Deteta Jezusa, ki nosi tudi ljubko ime Male Cvetke. Odkod nje* na moč, s katero si pridobiva srca? Tojeda je na njej mnogo vrlin in vab* ljivosti, ki jih ima hkrati z drugimi božjimi izvoljenci, a kar jo pred nji« mi odlikuje, je neki način, kako je Boga ljubila, način, ki srca današnjih ljudi posebno mika. Ona sama je ta način ljubezni nazvala »malo pot du« hovnega detinstva«. To je znamenito poslanstvo sv. Male Terezije, da ljudi uči, kako naj bodo in ostanejo v božji ljubezni — otroci. Njeno zemeljsko življenje je bilo kratko in njegovi vnanji dogodki so hitro povedani. Rodila se je 2. pro* sinca 1873. v Alansonu na Franco* skem; starši so bili skoz in skoz kr« ščanski. Mati ji je zgodaj umrla, oče se je s hčerami preselil v Lizjd (Li= sieux), nekoliko južno od pristanišč kega mesta Le Havre, odkoder se prevažajo mnogi naši izseljenci čez ocean v Ameriko. Ko je imela 16 let, je zaprosila očeta dovoljenja, da bi vstopila h karmelčankam, ki imajo v Lizjoju redovno hišo. Tam je skrito preživela blizu osem let ter je umrla 30. septembra 1897. Že 29. aprila 1923. je bila proglašena za blaženo, 17. maja 1925. za svetnico. Cerkev obhaja njen god na 3. oktobra. Hitro po smrti je zaslula kot po« močnica v telesnih in dušnih stiskah, a nič manj kot učiteljica duhovnega detinstva. S časnimi in telesnimi dobrotami sv. Mala Terezija res ni skopa. Cele knjige pripovedujejo čudeže, ki so se zgodili na njeno priprošnjo, in zelo mnogokrat je pomagala v časnih stiskah. Tudi slovenski nabožnostni časopisi prinašajo mnogo, mnogo za* hval v njeno počeščenje. Pa ni čuda, da ljubeznivo sipa do* brote na svet, saj je vse dni zem= skega življenja prav gorela od lju< bežni do bližnjega. Hrepenela je po takem delu in takih službah, kjer bi mogla bolj udejstvovati svojo lju* bežen. Pravila je: »Če bi dolgo živela, bi si najbolj želela službo bolniške strežnice. Z ljubečo skrbljivostjo bi stregla bolnikom, spominjajoč se Je« zusovih besed: ,Bolan sem bil in ste me obiskali.' (Mt. 25, 36). Z majhnimi, skritimi deli ljubezni spreobračamo duše v daljavi, postavljamo Jezusu duhovna bivališča v dušah, zidamo svetišča za najsvetejši zakrament.« »Kako bomo žalostne ob Vaši smrti,« ji je nekoč za njene bolezni rekla starejša rodna sestra Marija presv. Srca. (Tri rodne sestre so bile ž njo vred redovnice v istem karmelu.) »O, ne,« je svetnica odvrnila. »To bo kakor dež samih rož. Da, trosila bom rož ...« Seveda so časne dobrote, ki jih svetnica Zemljanom trosi, le sredstva, da ž njimi pridobiva srca za ljubezen do Boga. Najlepše je to sama izra* žila (17. julija v letu smrti): »Čutim, da se bo moje misijonsko poslanstvo začelo. Moja naloga: učiti Boga tako ljubiti, kakor ga ljubim jaz; pokazati dušam svojo malo pot. Če Gospod usliši moje želje, bom do konca sveta uživala svoja nebesa na zemlji. Da, moja nebesa bodo: zem* ljanom izkazovati dobrote. To ni ne« mogoče. Saj se tudi angeli radujejo gledajoči Boga, in obenem bde nad nami. Dokler bom mogla reševati duše, ne bom počivala. Šele kadar poreče Angel: Odslej ne bo več časa (Raz. 10, 6), potem bom počivala, ker bo število izvoljenih dopolnjeno. Srce mi vzdrhti ob tej misli.« Drugi dan je zopet rekla: »Če me ljubi Bog ne bi mislil ušli* sati, mi ne bi vdihoval želje: po smrti skazovati Zemljanom dobrote.« — Se* stra Genovefa (njena rodna sestra) ji je začela citati nekaj o nebeškem bla« ženstvu. No bolnica ji je segla vmes: »To me ne mika ...« »Kaj pa?« »O, — samo ljubezen! Ljubiti, ljubi ljena biti in se vračati na zemljo, da bi pridobivala Ljubezni ljubezen ...« * * * S kakšnim učilom pa uboga nepo« znana redovnica vrši svojo visoko šolo detinske ljubezni križem sveta? Zložila je prisrčne pesmi, v katerih odmeva njena ljubezen do nebeškega Ženina. (Posnetki v prozi so izišli tudi v slovenščini: Srčni rubini svete Male Terezije Deteta Jezusa. M. Eli* zabeta, Ljubljana 1927. Iz te knjige je povzeta pesem: Svetnica rajskih rož). Najbolj pa jo svet spoznava in obču« duje ter se uči iz njenih Spominov, ki jih je sama o sebi napisala. Znani so pod naslovom »Zgodba ene duše, po njej sami zapisana.« Prvi del, ki obsega dobo pred redovnim življenjem, je napisala 1. 1895., redovno dobo pa je opisala za časa svoje smrtne bolezni. Oktobra 1898. — eno leto po smrti svetnice — je nastopila knjiga svojo zmagoslavno pot v širni svet. Sv. Mala Terezija se je zavedala po* membnosti svojega spisa. V zadnji bolezni je naročila svoji sestri Agnezi, ki ji je stregla: »Po moji smrti ne govorite niko« mur o rokopisu, dokler ne bo z do« voljenjem matere prednice objavljen. Ako boste ravnali drugače, nastavi hudobni duh svoje zanke, da uniči božje delo ... zelo važno delo!« Nekoč za časa bolezni je bila na* prošena, naj bi neko nejasno mesto v »Zgodbi« izpopolnila. Ko se je se* stra strežnica vrnila k njej, jo je na« šla objokano. »Kaj je vzrok, da jočete?« »Prebirala sem zvezek,« je prepro« sto odvrnila. »Vsa moja duša odseva s teh listov. O, mati, koliko dobrega obrode te vrstice. Duše bodo bolje spoznavale božjo dobroto.« In kakor s preroškim duhom je do« stavila: »O, dobro vem! — Vsi me bodo lju« bili!« Ko so jo blagrovali, da bo smela oznanjati svojo »malo pot,« je skrom« no odvrnila: »Vseeno je, ali jaz oznanim dušam malo pot, ali jo oznani kdo drugi. Da se le razodene. Orodje je postranska stvar.« * * * Bistvo Terezkine male poti je za« upljiva ljubezen otroka. Doumela je Jezusove besede: »Ako se ne spre? obrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mat. 18, 3), in po njih je postala pred Bogom res pravi otrok. »Preslaba sem,« je rekla, »da bi iz svoje moči kaj mogla. Premajhna sem, da bi mogla po strmi lestvi po« polnosti v nebesa lesti. Potrebujem dvigala in to so roke Jezusove, ki me bodo dvignile v nebesa.« Neomejeno -zaupanje v dobrega Očeta najbolj označuje Terezkino otroško ljubezen. »Od ljubega Boga dobimo toliko, kolikor upamo; daje nam po meri našega zaupanja.« Ure» sničilo se je na njej, kar je napove« dala: »Gospod bo delal zame čudeže, ki bodo moje najdrznejše želje ne* izmerno prekosili.« Poleg otroškega zaupanja pa je hrana Terezkine ljubezni — kakor pač pri vseh svetnikih — vdano trp« ljenje. »To je pot duhovnega detinstva,« tako je sama razlagala: »pot zaupanja in popolne izročitve ... Dušam poka« žem tudi mala sredstva, ki so bila pri meni uspešna. Povem jim, da je živ« ljenska naloga samo ena: trositi Je« zusu cvetje malih žrtev in ga prido« biti s svojo pozornostjo. Tako sem ga jaz pridobila in zato bom v ne« besih milostno sprejeta.« Trpela je mnogo na duši: žalost, prezir, skušnjave, notranjo zapušče« nost; trpela je mnogo tudi telesno v trdem redovnem življenju, a zlasti v dolgi bolezni. Ko jo je sestra strežnica gledala hudo trpečo, ji je priznala, da ji sko« raj želi rešilne smrti. »Mamica, ne pravite tega! Trplje* nje! Oh, to je prav tisto, kar v živ« ljenju ljubim.« V bolezni dne 14. avgusta ji je se* stra zvečer pripomnila: »Danes ste mnogo trpeli.« »Da, — pa saj ljubim trpljenje. Lju; bim vse, kar mi pošilja Gospod.« Drugi dan je omenila k nekemu iz« reku o blaženosti popolne ljubezni: »Dušam boste morali povedati, da je blaženstvo polnilo samo mojo glo« bino... Ne bilo bi jim v spodbudo, ko bi mislile, da nisem mnogo trpela.« Razumela je, da si prav s trplje« njem, ki ga z ljubeznijo sprejema, služi pri Bogu milost svojega velikega duhovnega poslanstva. Med boleznijo je nekoč ogledovala sliko sv. Device Orleanske v ječi, pa je dejala: »Svets niki tudi mene spodbujajo v ječi, go* voreč: Dokler si vklenjena, ne moreš vršiti svojega poslanstva. A po smrti zazori doba tvojih osvojitev ... Spoms nila sem se besed sv. Ignacija Antio* hijskega. Tudi mene mora trpljenje zmleti, da postanem pšenica Kristus sova.« Njena pot ni bila gladka, trpela je kot mladenka, kot redovnica. Trpela je ob materini smrti, ob izgubi svojih sestra, ki so odšle v karmel, ob smrti dragega očeta. Trpela je tudi v kar* melu, dušno in telesno, prav do smrti. Misijonarjema, za katera je trpela in molila, je pisala: »Trpljenje je bilo moj delež že od zibelke, toda Jezus me je učil križ strastno ljubiti.« Trpela je za velike, posebno za mi* sijonske cilje. Med boleznijo (4. av* gusta) je priznala: »V bolezni je trpljenje moje duhovno življenje. To je vse ... Ne morem vedno ponavs ljati: Moj Bog, to je za sveto Cerkev, to za domovino ... Saj Gospod ve, kaj naj stori z mojim zasluženjem. Vse sem dala njemu v veselje.« Z dvema gorečima misijonarjema je bila sklenila duhovno bratovstvo, da bi z duhovnim orožjem podpirala njuno delo. Glede njiju je rekla: »Ko molim za duhovna brata, misijonarja, ne darujem zanju svojega trpljenja. Samo prosim: Ljubi Bog, daj jima vse; kar želim sebi...« Globoko je ljubila sveto cerkev in radostno trpela za njo. »Živeti iz lju=> bežni«, — je zapisala — »se pravi, moj božji Učenik, tebe prositi, da razliješ svoj ogenj v izvoljeno, sveto dušo svojega duhovnika ... Varuj jo, ne« umrjočo Cerkev, rotim te za to vsak trenutek. Jaz, tvoj otrok, se zanjo žrtvujem.« — Po pravici je papež Pij XI. razglasil sv. Terezijo Deteta Jezusa za zavetnico misijonstva. V njeni domovini na Francoskem Malo Cvetko posebno častijo duševni (intelektualni) in pa apostolski delav« ci. Kako je to posebno češčenje ute« meljeno, dobro razlaga v uvodu k no« vemu življenjepisu svetnice — rav* natelj (rektor) pariške katoliške uni? verze, msgn. Baudrillart. Vemo, da je sv. Mala Terezija v življenju za« gotavljala, da bo v nebesih prav po« sebno podpirala duhovnike in vse apostolske delavce v njih trudu. * $ * Ali ne bi hotel še ti postati prijatelj ljubeznive Male Cvetke? Stopi v nje* no šolo, na njeno »malo pot!« Spo« znaš jo iz njenih spisov. Naj tu na« vedem še delce: Zadnje besede svete Terezije Deteta Jezusa. Ljubljana 1928. — Toda najbolj sestavno in res dragoceno navodilo v duhu male poti najdeš v knjižici z naslovom: V Kri« stusovi šoli. I. Mala skrivnost. Gorica 1927. Naj bi si prizadeli duhovniki in drugi, ki jim je do prerojenja našega trdo izkušanega ljudstva, da bi ob tem vodilu uvajali plemenite duše v skrivnost lepe ljubezni, požrtvovaL nosti, apostolske gorečnosti v duhu sv. Male Terezije. Tako delo bo bla* goslovljeno. ČREZ GORICE IN RAVNICE NA TRIGLAVU. Tone, Tona, Tonček pa jaz. Štirje torej. Vsi smo si bili prijatelji. Tona je bil stari prijatelj Špik Trentar, To* ne in Tonček sta bila pa mlajša pri= jaitelja iz daljne doline. Tona je bil in je ko gams, blizu več po planinah in vrheh ko doma; prijatelj in sovraži nik obenem vsega, kar teka in leta po planinah: divjih koza (gamsov), sr* njakov in srn, divjih »lesnih« peteli« nov in »ruševcev«, belih in sivih zajč= kov, vider, še posebno pa lisic in kun, zlatih in belih, z dragocenimi ko« žuščki. Te prodaja — gamse, orle in peteline strelja le lovec — gospodar — ako> jih ujame, v dobro svoje ubor* ne blagajne. Pa tudi ponosnega kralja orla, sokoliea, kanjo in ostudnega jas streba, ki žre mrhovino in je za po« grebca po planinah, se ne brani, če jim le more priti do živega. Tona je že veliko let lovski čuvaj tržaškega lovca Bois de Chesneja, vseskozi mo« ža, planinski vodnik in pa posestnik majhne kmetije in glava predobre družine pri cerkvi Device Marije v Trenti. Njegovemu očetu je zadnji trentski medved visoko gori pod Ra= zor jem odtrgal vso spodnjo čeljust z jezikom vred. To je bilo 1. 1872. Kljub temu je živel še 20 let in bil celo planinski vodnik dr ju. Kugyju in drugim. Uživati je mogel le tekoče jedi. Leta 1891. je podiral smreko, ki se je zvrnila nanj in 2a ubila — vpričo sjna An* tona. Tone in Tonček sta tudi oba že velika, a ju ni treba podrobneje apU sovati, ker sta bila takrat, pred leti in leti, še čisto »zelena« nova planinca, ki sta vedela o planini le malo več ko jaz — o Kaliforniji. Dobro voljo sta pa imela in željna sta bila dogodi ljajev in pristnega planinskega vese* Ija. Tudi noge in meh sta imela še do« sti dober. Jaz pa — kaj bi se pred* stavljal! Star Trentar sem, ki živi v Trenti in po njenih gorah, če ne s te* lesom pa vsaj v duhu, do danes že 27 let! Sklenili smo polesti na Triglav. Te=--ga je že veliko let. Tona je šel z nami kot prijatelj, sopotnik. In odšli smo z vedrim srcem. Le to nas je malo mo» tilo. da je bil vrh lepo bel in je ka= zalo, da bo najbrže sneg pobelil tudi triglavska pobočja, Čeprav je bilo v tr= dem poletju. Nič nenavadnega na Triglavu in sploh na visokih gorah. Pa tudi ta pomislek nam ni jemal do« bre volje. Bo kar bo. Ne prvič in, če Bog če. tudi zadnjič ne. In vriskala sva s Tonetom skozi Mali Prosek in skozi Zadnjico, da je veselo odmeva* lo od vsepovsod, zakaj v dobro uro dolgi in ure široki Zadnjici ne vi* diš nikjer izhoda, si ko v velikanskem kotlu, čigar skoraj navpične stene se vzpenjajo v višino na vseh straneh po 1000 do 1600 m nad dno, ki je že samo blizu 1000 m visoko. Pri »Ruši«,v vznožju Triglava, smo se okrenili v levo ter lezli po strmem in silno- slikovitem »Komar ju« bas ko komarji, po železnih klinih in ob vr= veh ob omotičnih, nedoglednih brez* dnih brzo navzgor proti sedlu Doliču (2151 m). Kdor bi rad vedel, kako se leze gor, naj sam poskusi, pa mu ne bo treba tega praviti. Težko pa ni. ne* varno tudi ne. Pred 25. leti pa je bilo, ko je bil »Komar« še brez klinov ln vrvi in brez vsekanih stopinj. Do tu nam je bil odprt le pogled na zahodne in severozahodne gorske ve= likane, ki so eden za drugim veličast« no vstajali iz širšega in širšega ob= zor j a. Vrh Doliča in više naprej pa nam je plaval pogled na vse strani sveta ter nam pojil dko in srce, da je kar samo od sebe vriskalo. Triglava« va glava je zrla na nas v vsej mogoč* nosti in ljubo solnce jo je o žar j alo tako mikavno, da bi ji najraje stali že na belem temenu. — Kar pa se hipo* ma dvigne iz Bohinja gor debela me* gla in že v par minutah so začele okoli nas plesati in se loviti snežinke ko o božiču. Mi smo jo mahali kar naprej. Kmalu smo došli že skoraj do pod Triglavove glave. Kratek posvet. Ko je tako, najbolje, da odlezemo krog glave in »Čez no« go« v kočo Marije Terezije, ki se zdaj Aleksandrova koča imenuje. V hipu pa se zopet zjasni, solnce ožari vrh in — hajdi gor! Lepo bo! Prcprečkali smo pod trentsko Škrbino globok sneg in že smo stali na Skrbmi, se za» zrli gori ob levi vrh, pred sabo Mali Triglav, na desno, nasproti pod se* boj pa omenjeno kočo. In tedaj je bilo, ko da bi udarjalo na strune zračne harfe. Tam na Malem Trigla« vu je stal mož in nas gledal. Pa dvig* ne palico v pozdrav ter nam v melodiji zavriska (zajodla) dolg pozdrav tako zvonko, nežno in občuteno, da nam je objel vso dušo. Zdelo se ti je, da prihajajo ti glasovi od nevidnega duha, plavajočega v toli čistem in opojnem ozračju. Vsi navdušeni in prevzeti smo mu odgovorili z visokim prodiraj očim vriskom. In še enkrat je ponovil svoj »triglavski« pozdrav, ki ga nisem enakega slišal še nikjer, ne prej ne poslej. Nato je odhitel po strmem grebenu na vrh, mi pa tudi. Šli in plezali smo ko po strmi strehi, iskaje talih stopinj, da bi se nam po varljivem snegu ne podrsnilo. Od ne« navadno močnega solnca se je sneg kar topil in snežnica je curljala od sklada do sklada navzdol. Prej ko v eni uri smo prelezli nad 300 m visoko glavo, ki je čisto skalna. Na vrhu se nam je nudil neznansko lep razgled, zakaj nebo je bilo čisto. Le od vzhoda so se valile velikanske meglene kope. Ob stolpu zagledamo neznanega prijatelja z Malega Tri« glava, ki nas je bil kar očaral s čar ob« nim vriskanjem. Bil je slikar Hudnik Tožbar Tone (Špik) nese gamsa (divjo kozo). veru leži, zdaj zasneženi, sicer pa v zelenkasti barvi blesteči mogočni Tri« glavski ledenik, ki obhaj a vse severno vznožje do 400 m visoke Triglavove ogromne živoskalnate glave. Ledenik ima tu in tam dolge, tudi več metrov široke in bolj ali manj globoke raz« poke, ki se jim često ne vidi do dna, Dovolj hladen grob, da ostaneš v njem popolnoma ohranjen in svež do sodnega dne, ako se led poprej ne sto« pii. Ko ledenik poka, grmi ko top. Pa? da pa strmo proti strašnim severnim Triglavskim stenam, ki so do tisoč metrov globoke, zel6, zelo strme, tu iz Bohinja. Prišel je slikat »Aljažev stolp«. Marljivo in z vidno velikim užitkom je delal. Na kratko in prav prisrčno smo se pozdravili, pa ga pu« stili delati, sami smo pa hlastno uživali krasni razgled. Tik pod tabo proti se« in tam celó navpične in deloma pre« viisne, Veliko jih je že skušalo preplet zati te stene, nekaterim se je to na manj nevarnih krajih posrečilo, mno« gi so pa plačali to predrznost z živ« ljenjem. Med temi je tudi komaj 26« letni naš solkanski rojalk dr. Klement Jug, zelo nadarjen mladenič, in naj» boljši, žal preveč drzni primorski tu« rist. Strmoglavil je s teh sten 11. av« gusta 1924. Bil je mož močne volje, ki si jo je talko o j ačil in ojeklil prav s turistiko. Pokopal ga ie 17/8 1924 po« kojni župnik Jaikob Aljaž na Dovjem — prav nasproti Triglavu in onim smrtonosnim stenam. — Od Triglav« ske severne stene dol do Mojstrane in Save se razteza do 3 ure dolga krasna dolina Vrata. Bolj v spod« njem koncu doline se nahaja mogoč« ni slap Peričnik, za Savico v Bohinju najlepši in največji v tem ozemlju. V gornjem delu Vrat. skoraj pod Tri« glavsko steno, pa se dviga iz jase smrekovega gozda veliki in silno mič« ni Aljažev Dom (1000 m nad morjem) z lično kapelico sv. Cirila in Metoda, delom pok. Aljaža, ki jo je posvetil letos meseca julija sam ljubljanski vladika Jeglič. Od to se ti nehote dvigne pogled kvišku, nad dolino, iz katere se vzpe« nja nad 1700 m visoko mogočna silno nazobčana dolga veriga Škrla/tice ali Suhega plazu, Špika in njegovih sil$ drznih sosedov na levo in desno. Na severozahod kipi v nebo trdnjavske* mu stolpu podobni sivi Razor, ki ga imenuje dr. Kugy »kraljevega«, pred njim pa onkraj sedla Luknje, ki veže trentsko dolino Zadnjico z Vrati, pa strmi Pihavec s Stenarjem in Križem. Za Razor j em se šopiri dolgi, ostro« grebeni Prisojnik z Mojstrovko s se« dlom Vršičem, na katerem stoji koča na Vršiču in malce zadaj prelepa Erjavčeva koča; med obema, še boli zadaj, grozi v nebo silovito drzni, plu« gu podobni Jalovec z Ozebnikom, vz« poredno za Razor jem stoji ostremu dolgemu rezila podobni Srebrnjak, za njim pa v dolgi verigi Jalovčevi ponosni sosedje z zelo razoranim Grintavcem, ki mu pada strašno str« Gornji del severne Triglavske stene z vrhom. mo skalnato pobočje naravnost doli do Soče. Tik za Jalovcem gleda po« nosno v širni svet topa, mogočna, v jasne višine kipeča ¿lava Mangar? tova. Trenta. Proti jugozahodu, tik pod tabo, se ti zasmehlja nasproti, globoko globo« ko doli v strašnem kotlu Zadnjice, ozka, zelena trentska dolina s skupino hiš na Logu in bornimi seniki ob po« toku Zadnjici, ter z redko sejanimi bi= vališči ob srebrnem, proti jugozapa? du vijočem se pasu Soče, prekrasne hčere planin, ki ji s presledki sledimo tja dol do Žage. Tik izza Grintavcem se svetlika belosiva puščava bovškega Rombo* na, Prestreljenek, siva Kaninova ku= pola in druge rezijanske gore, od tu pa pada proti Kobaridu lepi, vitki, zeleni Stol. za njim pa širokoplečati, tudi zeleni Maitajur s kapelico na vrhu. In kamor dvigneš pogled od Škrla? tiče do Kanina in še na desno in na levo, se razprostirajo v daljni daljavi mogočne verige tirolskega, solnogra? škega. koroškega in gornještajerskega gorovja, v vzporednih vrstah, drugo za drugim, med njimi pa globoki kotli in doline, ki se jim ne vidi dna. Naj* lepše jih je videti ob solnčnem vzho? du in zahodu, ko bleste v sneg in led .zakovani, zdaj v najčistejšem srebru, zdaj pa v rožnozagorelem zarjinem zlatu. V dno srca čutiš njihove lede* ne in vendar tople pozdrave. Dalje na jugozahod od Matajurja pa, ko da bi odrezal, — sama ravnina in ravnina, prepasana zdaj pa zdaj od srebrnega pasu te al one reke — v nedogled — tja dol do Benetk, in pa belo svetlikajoče se morje proti jugu, ki se staplja z nebesom. Tik pod sabo zagledamo na južno stran silno strmo v Zadnjico padajoči Kanjavec z beli? mi sneženimi in ledenimi lisami in preprogami, za njim Vršac, ki so za njim prva tri Triglavska jezera, na levi Kanjavca krasno sedlo Hribarice, zadaj pa Debeli vrh in njegove sose? de, ki okrožajo s Trebiškimi lopami, trentskim Voglom, Lanševico, Boga? tinoom in Podrto goro čarobno Jezer? sko dolino z divno kočo ob dvojnem jezeru. To morje skal in proda zaklju? čuje na jugozapadu sivi Krn s svojim znamenitim rogom, na jugu pa Boga« tin, »gora zlatih zakladov« s skuštra? no sosedo Podrto goro, Malim vrhom in Komarčo. Od Podrte gore se vleče dalje nazobčana veriga Škrbine, Vo? gla: Rodice (Gradiče nad Nemškim Rutom), zelene Črne prsti, Možica in Ratitovca, ki si deloma hladijo noge v zamolklomodrem Bohinjskem je? zeru ter uživajo> srečo, da smejo noč in dan. dan in leto zreti svojemu kra? lju Triglavu v vladarsko lice. Za temi gorami se razteza na jug v daljo nižje gorovje valovite banjške planote do Svete gore, idrijsko g o? rovje in Trnovski gozd, Hrušica z Nanosom in spodaj leži, že zabrisan, Kras in istrska obala do visoke Učke in Snežnika. Daleč na jugu, ob mor* skem zrcalu, vidiš hrvatski Velebit in drugo gorovje, ki se na vzhod izgublja v nepregledne ravnine. Oko ti brzi iz dalje nazaj in ti od* pocine na temnozeleni Jelovci, veli« kanskem gozdu, segaj očem blizu od Škofje Loke do Bohinja, na drugi stra« ni pa ob Savi do divnega Bleda ter od tu zopet v zeleni Bohinj. Tik pred sabo pa zazreš zeleno Velo polje in ljubko, idilično ležečo Vodnikovo kočo. Tja doli po lepi savski dolini ti plava oko do bele Ljubljane in ljubljanskega polja, do notranjskih in dolenjskih hribov ter se dviga zopet v sive Kam« nišike planine, ki jim vlada Grintavec, ter v Karavanke z mogočnim Stolom in drugimi vrhovi, Kepo, zeleno Go« lico, »goro narcisov«. Ob tem pogledu ti nehote izvabi opojeno oko z vrhov zopet zelena savska dolina in zasmeh« lja se ti v vsej krasoti božjepotno Brezje in bleško jezero. A kmalu ti oko odpluje dalje. Od severa te zo= pet pozdravljajo lepe štajerske in ko« roške gore z Dobračem; tja daleč gori nad Gradec ti seza oko, spodaj pred tabo na desni stoji drzna skalna Rja* vina, na drugi strani pa Vrbanova Špica, sila strmi Cmir in Begunjski vrh, sredi med njimi pa te iz peščene* ga »Pekla« vabi Staničeva koča, čez Rež ali ob ledeniku, jedva uro od Tri« glava oddaljena. Pa nam je vse bližja in ljubša, vsaj za zdaj, Kredarica s kapelico lurške Matere božje, ki stoji tik ob Trigla* vovi glavi ter nas komaj pričakuje, da nas bogato poplača za ljubeznivi obisk. Vse to in še veliko drugega nam nudi na vpogled tudi »Aljažev stolp«, kamor je šel Tonček pravkar kuhat čaj. Stolp je postavil iz železne plo« čevine 1. 1895. dovški župnik, »triglav* ski župnik« in skladatelj Jakob Aljaž, ki je umrl lani v zelo visoki starosti. Stolp je približno 2V2 m visok, okro« gel. V njem sede lahko 3 osebe (a ne Trebušniki), stoji pa za silo 8 bolj tenkih oseb. Mala okenca gledajo na vseh osem glavnih strani sveta. V no« tranjosti je dal župnik Aljaž pritrditi na pločo izdelano barvano »panora« mo« vsega triglavskega razgleda. V katerokoli smer zreš skozi okence, pogledaš na pločo, pa ti ta pove, ka« tere gore leže v isti smeri. Toda še prej, ko bi si vse to le po* vršno mogel ogledati, so se privalile, naglo ko velikansk zrakoplov, megle od Bleda ter zavile ves Triglav in nas v svoj vlažni plašč. Z meglo je potegnil mrzel veter ček in nakrat se je le«ta raztrgala v prave snežene cunje, slko« roda velike ko dlan. Brž je bilo vse belo in mi ko sneženi možje. Zeblo pa je tudi pošteno. Toplomer je mo« ral pasti v hipu od 25 stopinj na nič« lo! Gospod Hudnik je pa le slikal da« lje, zavit v pelerino. S slastjo in za potrebo smo popili čaj. Hudnik se je pa le malo ogrel, zakaj otrple so mu roke, in ko je povrh še njegovo platno postalo vse beilo, da ni vedel več kam s čopičem, je naglo pobasal platno in barve v nahrbtnik, povprašal še, ali ne gremo tudi mi, ter jo nemudoma pobrisal sam doli na Kredarico. Mi smo pa le upali, da se kmalu spet zvedri, in zlezli v stolp. Ko je pa sneženi metež le še bolj naraščal, od Bleda pa še parkrat votlo zagrmelo, smo jo tudi mi pobrali; Tona Špik na« zaj v Trento, mi trije pa proti Kreda« rici. Zdaj je bila pa bridka, a obenem vso pot tudi vesela. Vse stopinje doli so bile zasnežene že od poprej, tako tudi že vse sledi g. Hudnika z novim snegom, da se ni poznalo več, kod je stopal. Tu je bilo treba paziti, paziti zlasti na Toneta in Tončka, povsem novinca v visokih turah in v stopanju po v skalo vdelanih ozkih stopinjah, zdaj manj ali bolj zasneženih, na dnu celo oledenelih. Pozor na novinca v hoji ob klinih in vrveh! Kmalu smo došli do table, ki nas opozori, da je ob stranski stezi Stani« čevo zavetišče. Nahaja se prav blizu poti, nekaj metrov pod vrhom Tria glava, na njegovem južnem pobočju. Steza do njega vede po dovolj široki polici, pod njo se odpira prepad nad 400 m globoko. Zavetišče je vsekano v živo skalo, par metrov dolgo, toliko visoko in IV2 m široko. V njem je mi* za in klop, ki je na menda danes več ni. Tudi vrata ima. V tej sobici je pa vse kamenito ali leseno, tudi žeblji. Napravili so jo za zavetišče za one, ki iih zaloti na vrhu ali na poti gor ali dol nevihta ali snežni metež. V stolpu na vrhu je pribit opomin v rus* kem, nemškem, francoskem, italijan-skem in angleškem jeziku, naj se turi* sti zatečejo ob bližajoči se nevihti v Staničevo zavetišče. Imenovali so ga tako v počaščenje in v spomin velike* ga turista Valentina Staniča, goriške* ga kanonika, ki je že pred sto leti rad plezal na Triglav, ko ni bilo še sledu nobenega klina ali vrvi ali zasekane stopinje in je redko, redko kdaj kdo polezel gor. Nam ni kazalo noter. Naprej smo polzeli navzdol. Ker je občutno zeblo, si je Tonče nateknil rokavice. Da bi jih ne bil! Sneg pa mokrota sta kljub temu uha* jala na roko in zeblo ga je vendarle, pa oprijemal se je težje in nerodnej* še. Zdaj, zdaj SO' mu zobje zašklepe* tali d*did*d. Končno je Tonček, ko je imel od mraza prste že skoraj otrple, izprevidel, da je bolje roka* vite spraviti. S Tonetom sva jih ime* la le v žepu. Dol je šlo le počasi. Jaz sem šel s cepinom naprej, da sem vdelaval stopinje, ona dva pa previdno za ma* no. Snežilo je še vedno z vso silo, v celih plahtah. Grom se je oglašal in prihajal bliže in bliže. G. Hudnik je moral biti že na Kredarici. Tak gams! Polagoma se je jelo radi goste megle mračiti. Kredaričane je skrbelo, kako je z nami, zato so večkrat pozvonili z zvončkom na kapeličmi linici. Mi smo odgovarjali z veselimi vriski. Saj nam sicer ni bilo nič hudega. Ko smo došli na greben, ki veže Veliki in Mali Triglav, sem opazil, da mi br* ni cepin, pa tudi palici onih dveh. Pa kako je brnelo! Spoznali smo, da je od tega, ker je bil zrak prenasičen z elektriko. Skoraj ravni dolgi greben in precej debeli sneg smo naglo lire* prečkali. Kdo je mislili kaj na to, da so desno in levo od grebena več sto metrov globoki prepadi! Oprijemali Severna stena Travnika (2379 m) — Jalovec. smo se trdo za žico in mislili le, ka* ko bi čim brže prišli dol. Na Malem Triglavu smo zopet zaslišali zvone» nje. oni v prijeten in tolažilen odg o* vor pa naše vedre in sočne vriske. Snežilo je še vedno na vso moč, v ce* lih plahtah. V prste pa je tudi pre* klemano zeblo. A kaj to! Naprej dol po beli temi in še dobro, da je sneg bel! Pol poti imamo za sabo. Zagr* melo je zdaj pa zdaj, a vendar raz* meroma še daleč. In šlo je zdaj sem, zdaj tja po ključih in ovinkih bolj ali manj strmo navzdol. Kjer ni bilo že* leznih oprijemkov ali žice, zlasti ob pol zledenelih mestih, tudi po potr* pežljivi zadnji plati. Sicer sem pa pridno neprenehoma vdelaval s cepi« nom in s težkimi, krenko okovanimi čevlji stopinje -v sneg in led, pazil ob enem, kako in ali prav stopata ona dva, tu in tam pa krepko zavriskal. Skoraj vroče mi je bilo, Tonetu in Tončetu tudi, samo v roke ne in Ton« če je zdaj pa zdaj, sicer vedno dobre volje, vendar zajadikoval, da ne mo« Te skoraj več prijemati za železne kline in vrvi. A sila kola lomi. Videč, da bomo kmalu spodaj, smo bili prav dobro razpoloženi. Še parkrat smo za« vriskali in v trdi, a vendair beli noči smo prelezli zadnje skale. Po tali poti bi imeli do koče še ka« kih pet minut. Pol poti je šlo čez ne« rodne plošče in prod navzdol na sed« lo, pol poti spet vkreber na Kredari« co k zaželjeni koči. Pa je ležalo na tej poti najmanj en do dva metra snega, zlasti na sedlu. In sneg je bil mehak, da smo se kopali skozenj do paisu. In to v temi in v divjem sne« ženem metežu, ob desni pa se nam je boli in bolj bližal grom. Bili smo ko v vreči, da nisem niti za gotovo ve« del v kateri smeri leži Kredarica. A pogumno in dobre volje naprej! Le na to sem moral paziti, da ne zgreši« mo do sedlovega robu in ne zdrčimo v velikanski globoki kotel med Kredarico in Malim Triglavom. Cepin mi je bil najbolj zanesljiv vodnik. Nos pa tudi. Prav vohati sem moral, kje nas čaka pripravljena teč« na večerja in lepo pisana dišeča mo« krota. Obojega smo bili dobro po« trebni. — Vse je šlo po sreči. Pot ■navzgor do koče je bila lažja, sneg je bil plitev in nenadoma so nas po« zdravili vrli Kredaričanje, mi nje, a kočo pa njeno vsebino še bolj. Ho« dili smo dol mesto eno šibko uro — 2%.' Taki pa vendar nismo smeli v kočo! Moj Bog, kakšni smo bili! Pra« vi sneženi možje! Z vratu in z las od zadaj sem si trgal sneg in ledeno skorjo, blizu do pasu me je zakriva« la debela snežena skorja, na nahrbt« niku mi je ležala cela plast snegu. Ona dva pa prav tako. Prinesli so trde metle in med glasnim smehom so nas ometali ko dimnikar dimnike. Kar ni šlo dol zlepa, pa zgrda. Vrli oskrbnik Arh se je pošteno trudil. Kakih 20 oseb je bilo v prijetno za« kurjeni obednici in vsi so nas z do« padenjem gledali. Na to pa v kočo. — Pozdravljena, preljubljena! — Stara znanka! In tu nam je še bolj prijaz« na in postrežljiva Arhlja kar naproti prinesla prijetno toplega čaja z dvoj« no ali celo trojno poreijo dišečega ru« ma, »Še enega!« in prišel je. »Še ene« ga!« in takoj je bil na mizi! Pa ne mislite, da sem »šnopsar«! Po vrheh pa vleče vsakomur, celo ženskam! Ta« ko! Razpoloženje je bilo kakor na pravcati svatbi! Vse se je gnetlo krog nas in povpraševanja in priznavanja zlepa ni bilo konca. — »Izprva nas je skrbelo, kako pridete dol! Zvonili smo. — Že smo mislili iti naproti! — Ko smo> pa slišali, kako veselo vriska« te, smo bili brez skrbi! — Tako je, korajže se ne sme zgubiti, pa gre vse prav! — Tiči ste pa!« No, sem si mislil, prav posebni pa le ne! Hribolazci naletijo še na vse drugačne ovire in težave! Vsaka še« ma gre po vdelanih stopinjah in ob klinih in vrveh! O tem sem gotov, da bi nas ne bil naš goriški kozorog, Setničar France, prav nič pohvalil. On, ki je preplezal Triglav in veli« kanske njegove plasti snegov in ledov večkrat celo prav sam, v vseh zim« skih mesecih, ob vsakem vremenu in brez prave turistovske opreme! Na« smejal bi se nam bil ter dejal meni: »In ti misliš to »junaško« pot najbr« že še popisati in razglasiti med svet?« France jih je napravil že sto, različ« nih na razne vrhove, popisal pa le eno pot, ki jo je bil sam napravil 4. jan. 1910., o vseh drugih poteh v posamnih zimskih mesecih pa je po« slal s fotografijami Aljaževega stol« pa (ali pa le snega, ki ga je čez in čez pokrival) vred uredniku »Pla« ninsikega Vestnika« le čisto kratke beležke in je moral g. urednik sam napisati uvod, da je »spis« zrastel. — Nekoč je hodil skoraj nepretrgo« ma 30 ur, drugič: »Tura je trajala na« p ornih in zaporednih 26 ur, druga spet 24 ur. Najnevarnejša in najbolj naporna je bila tura 28. marca 1912 zlasti radi obilnega in mehkega sne* ga, ki sem ga moral s Triglavskega grebena cele metre trebiti, da sem prišel do varne stopinje. Od Marije Terezijine (zdaj Aleksandrove) ko« če do vrha sem rabil 4 ure (tako ma« lo!). Vrh Triglava je bil tako popol« noma zasnežen, da ni biilo sledu o Aljaževem stolpu.« — Taki so Francetovi popisi! Bodi kakorkoli. Priznati moram, da nisem France ter da je malo takih. No, če se ne morem ponašati sam s sabo, sem bil pa ponosen na Toneta in Tončka. Dobro sta prestala svojo viisokoplaninsko preizkušnjo. Dobila sta vrlo zasluženo hribolaŠko di« plomo. Na tem mestu moram popraviti malo krivico, ki sem jo napravil začetkoma tega popisa Tonetu in Tonč« ku. Dejal sem, da sta bila še čisto »zelena«, da je bila ta pot na Triglav njuna prva pot. To ni res. To je bila že četrta preplezana > gora v istem tednu. Vse smo prehodili v mrazu in snegu. Iz Soče na bovški Grintavec (2434 m) in po- drugi strani, deloma s pomočjo vrvi na planino Zapotok v Gorenji Trenti, — na Jalovec (2657 m) — na Razor (2601 m) in slednjič šele na Triglav. Tako je res. In po vseh teh gorah sta se oba prav dobro izkazala. To izpriča lahko tudi Ciril, ki je takrat prelezel z nami Grintavec in Razor, in o tem bi mo= gel dobro pričati vrli Tomaž Kvrh iz Zapodna v Trenti, ki je bil z nami na. Jalovcu, Tona Špik in pa naš spremljevalec čez Grintavec, sloviti vodnik Jože Kornac (Paver), ki ga dr. Kugy radi njegove izredne moči, ve* like postave ter radi podjetnosti in drznosti naziva z imenom »Divji Jo* že«. To sem moral dostaviti, zakaj si« cer bi me utegnil zlasti sila nagajivi Tonček, pa tudi poredni Tone, posta* viti pred vsem svetom na laž. — Šli smo se preobleč. Nato smo prav krepko povečerjali, dobro zalili ve« čerjo z dišečim jeruzalemčanom in je 1 i v prijetno zakurjeni izbi prav po« šteno — kvartaiti. Imeli smo tudi kon« cert. Polno študentov je biilo. Pa ta« ko so peli in razne pevke«turistke so jim talko pomagale, da je postala po« lagoma vsa izba en mogočen zbor. Zunaj je medlo in medlo, grom se je medtem privlekel v Triglavske skale, tu in tam je treščilo, da je vsa veli« kanslka gora zabobnela in se stresla — z nami vred. Mi pa v dobri, naj« boljši volji naprej in naprej, dokler nas slednjič ni zvabilo v prijetne so« biče, kjer smo spali v najlepših san« jah pozno v dan. Triglavska koča na Kredarici (2515 m), ki jo je na najlepšem in naj pri« mernejšem mestu tudi zgradil Jakob Aljaž, ima prostorno obednico z zelo prijaznim Aljaževim kotom, ki jo ogreva krasna peč, vežo ob vhodu, na drugi strani še eno majhno obednico (nekdaj kuhinjo) in dalje veliko sobo za skupno ležišče, na koncu ob kape« lici pa drvarnico. Iz veže vedejo lepe stopnice v nadstropje, kjer je osem ličnih sobic z eno aRi dvema poste« ljama. V podstrešju je še soba za oskrbnika ter ležišče za vodnike. Ko je mnogo turistov, leže vsak pač ka« mor more, tudi kar na tla. Pripetilo se je že, da je prenočilo talko ali tako v koči nad 200 turistov hkrati! Koča je odprta in oskrbovana navadno od konca junija do srede ali konca sep« tembra, kakor je vreme ugodno. V koči je tudi vremenska opazo« valnica. Tudi za želodec je v koči izborno preskrbljeno in oskrbnik Arh z ženo je sila ljubezniv in postrežljiv. Oskr« buje pa kočo že blizu 30 let! Nima ga para! Dobiš pa v koči vsega, kar poželiš. Vsak dan sveže mleko z 2V2 uri od« daljene planine na »Velem polju«, jajca, juho, meso, kuhano in pečeno, golaž, kruh, razne močnate jedi, žgan« ce, kavo, čaj, čokolado, likerje, pilvo, razna vina iz sodčka in v steklenicah i, t. d. Tudi razna zdravila in obliže dobiš tu. Kar se rado pokvari, se hla= di pa v snegu in ledu. — Vse to pri« našajo po parkrat na teden ali v po« trebi noisači iz planinskega hotela Sv. Ivana poleg Bohinjskega jezera. Tam je glavna zaloga za vse triglavske ko« če, za hotel Zlatorog onkraj Bohinj« skega jezera, za Jezersko kočo (pri Sedmerih Triglavskih jezerih), za Vodnikovo kočo na Velem polju, za Aleksandrovo kočo tik pod Triglav« skim vrhom in za Staničevo kočo v »Peklu« pod Cmirom. In vendar v teh kočah ceneje prenočiš in skoraj ce« neje živiš nego v kakem mestnem hotelu! Drugo jutro nas je soilnce sicer po« zdravlialo, vendar toplomer je kazal — 5° pod ničlo in to 23. avgusta. Ži« vio! Od kocine strehe je viselo vse polno dolgih sveč, v kapelici pri lur« ški M. B. pa ste stali samo dve. Le« žali smo še, ko je dobri Arh zvonil sveto jutro. Ko smo se to jutro sešli, smo se drug drugemu iz srca smejali in bili dobre volje kot še nikdar. Maševal sem s toplim srcem in s skoraj otrplimi prsti. Drugi gostje so pa stali pri zadnjih vratih koče, gle« dali v kapelico, molili — pa se greli na solncu, ki je postajalo bolj in bolj toplo. V kapelici je prostora le še za strežnika in kvečjemu dva stoječa človeka. Zato so pa kapelična vrata steklena, da se vidi ven. Stregel mi je Tone in po sv. maši dobil za to obi« čajni groš. Še to. Na Triglavu, prav na vrhu, sem bil vsega vkup devetnajstkrat. Sneg, oziroma nevihta, me je zalotila pa samo ta pot. Sicer je bilo bolj ali manj lepo vreme, vendar mi je ta pot ostala najbolj v spominu in mi je naj« ljubša. — Še en obisk Triglava mi je blizu tako ljub. Bil sem gori sam. Na Kredarici je bilo mrzlo, na vrhu Tri« glava, 350 m više, pa tako toplo, da sem ležal na toplem solncu cele 3 ure, izprva gledal v temno modrino nepre« glednih višav, kmalu pa v neizrazno globoki in čarobni tihoti sladko za« snul in sanjal najbrž najlepše sanje svojega življenja. Saj sem bil kralj in spal sem na temenu kralja! T R E N T A R. S 0 L N C E Solnce siplje zlato luč na zelene gore, plašna je vtonila noč v svoje temne dvore. Vsa pokrajina trepeče pod tančico belo — poj srce od tihe sreče, v solncu poj veselo. Venceslav Sejavec. PRAZGODOVINSKA GROBIŠČA PRI SV. LUCIJI. (PO SPISU t ALOJZIJA C A R L I J A, SVETOLUCIJSKEGA ŽUPNIKA, A. G.) /. Leta 1880. Od nekdaj so govorili, da je bila tod okoli sedanje Sv. Lucije na »Mi* riščih« davna rimska naselbina. Dne 2. septembra 1880. je začel v starino« slovstvu jako izvedeni dr. Bizarro iz« kopavati in evo, že onega dne in na« slednja dva se mu je posrečilo izko« pati jako zajemljive predmete. Že pod umrlim tukajšnjim župni« kom Tomažem Rutarjeiji je lastnik nekega sveta na levem bregu Idrijce ravno nasproti cerkvi sv. Lucije pri izboljševanju svoje njive (Ograjnica imenovane) zadel na stare poganske grobe, izkopal nekoliko starin ter iz« ročil tedanjemu župniku g. Rutarju. Le škoda, da so mnogo teh reči ljudje raztresli, raznesli, uničili. Nekoliko teh se je predlanskim (1878) izročilo omenjenemu drju Bi« zarru, ki jih je poslal na Dunaj v sta« rinoslovski oddelek državnega mu« žeja; le ta mu je dovolil glede na važnost teh starin tudi majhno svoto za kopanje. Dne 2. septembra začne s petimi delavci. Predpoldne je slabo kazalo, a opoldne g. doktorja veseli: »Heu« reka!« (našel sem!) naznani, da je zadel na pravo. Razkopali so prvi grob in našli v njem dve lepi bron« čeni igli. Stvar se nadaljuje in v so« boto zvečer so odkrili okoli 30 pogan« skih grobov. Grobovi so prek griča izpostavlje« ni in sicer v vrsti skoro v isti črti. Drugi nad njimi sledijo skoro vzpo« redno in najvišji so skoro komaj če« velj nizko v zemlji. Najnižji do sedaj izkopani so bili 2—3 metre nizko v zemlji. Grobovi so različni in jaz bi jih razdelil v tri vrste. Mrliča so naši stari ravno tam se« žgali, pobrali njegove ostale kosti, oglje in pepel, naredili v grič jamo, pa vse skupaj vrgli noter, položili na to kamen in potem zasuli »ohne Sang und Klang«.*) To je III. red za Prsten lonec z okraski. kakega ubogega zlodeja. Zato smo naleteli samo še na črno oglje in ka« ko majhno koščico. — Druga vrsta grobov: Oglje, kosti in pepel sežga« nega mrliča so zbrali, položili vse sku* paj v glinasto posodo — lonec — pr« sten vrč — žaro. Kar je manjkalo, so-napolnili s prstjo, skopali primerno-jamo, če trebalo, jo obzidali s kame« njem, zasuli in na vrh položili veliko ploščo iz opeke, večinoma črne. Če je imel kak lišp, so mu vrgli še tega v žaro in zato se v teh žarah nahajajo-raznotera lepotičja. — Tretja vrsta grobov kaže še večji napredek. V teh grobovih se nahaja poleg navadnega lonca še kak drug manjši lonček, v kojem je ali oglje ali pa zemlja. Ta« kih malih žar so izkopali tri, v eni ce« lo dobili lep brončen kotlič, širok ka« kih 10 cm v premeru in visok kakih 20 cm. V njem je bil še drug manjši prsten lonček in poleg tega mnogo-brončenega lišpa. Znamenita je igla s tremi kroglicami. Vsi ti znamenitej« ši grobovi so kriti z rdečkasto plo« ščo iz opoke, ki je včasih tako velika,, da tehta gotovo 3 stote. Iz tega skle« pam sledeče: Grobovi so silno stari. Mogoče še iz časov pred Kristom. Ljudstvo je bilo v dotiki z Oglejem, ker vsi vrči so rimsko oglejsko delo. — Narod, ki je tod bival, ni bil rimski. Mogoče, da so to bili Karni, kajti lišp, ki so ga *) Brez petja in godbe. nosili na rokah, je bil bolj v navadi pri severnih narodih. Dalje: če bi bili tod Rimljani pokopani, bi se bil na= šel kak denar, vsaj »obolus«**) v vr= •ču, a ni ga ni enega ne. — Narod je dobival te stvari iz Ogleja v zameno za domače pridelke. Narod je bil mi* roljuben, najbrže so bili tod le pa* stirji, kajti o orožju ni ne duha ne sluha; edino eno puščico smo dobili. — Narod je bil poganski, kajti kri* stjan se ni dal sežgati, že zastran nauka o vstajenju ne. Stavim pa domnevo, da je bilo pod konec 4. stoletja po Kristu tod zavo« ljo bližine mesta Ogleja že vse po* kristjanjeno. Če je to res, zgubi tudi vso podlago misel, ki jo je postavil zgodovinar Coernig, da je bilo tod kedaj jezero, ki si je zaradi velike povodnji šele leta 485. po Kristuso; vem rojstvu odprlo pot pri Sv. Lu* ciji. (Poročilo Pavla Dijakona). Saj ajdje menda niso pokopavali svojih mrličev v vodo, in ti grobovi so, ko? likor oko nese, v isti višini, kot stoji tolminska ravan. Da bi pa imela Idrij« ca svoj poseben odtok in bi Soča po* sebej tvorila jezero, na to ni niti mi* sliti. Vse kaže pa, da je bila sedanja vas Sv. Lucija od nekdaj že prav va* žen in imeniten kraj za naše Gore. II. Leta 1881. Na mestu, kjer naj bo novi Šolski vrt, sem ukazal kot načelnik kraj* nega šolskega sveta pri Sv. Luciji raz* kopavati zemljo in pri tem sem na* letel na starorimske starine. Tu pa tam smo razkopali stare grobove in končno smo došli do zidišča in pod? zemskih kanalov (kloak). III. Leta 1882. Meseca marca in aprila 1. 1882. smo obzidavali šolski vrt in pri tem smo zopet trčili na jako močan podzemski zid. Enako zidišče so zasledili v Ko? vačičevem »Mirišču«, kjer so kopali nov vinograd. Tam se je našel tudi rimski denar. Zadaj za Svetim Mav* **) Rimski denar. rom na Ruščevem polju na griču je gospodar izkopal kakih 50 voz prav lepega kamenja, ki je bilo zloženo v mogočno zidovje v podobi oboka. Kot kaže, je še dalje podzemski rov, ki vodi najbrž na vrh griča. Ta je ustvarjen kot nalašč za gradišče. IV. Leta 1884. Dne 12. avgusta 1884. je začel vodja tržaškega muzeja, zdravnik dr. Ka= rel Marchesetti, na Ograjnici, tam kjer je jenjal dr. Bizzaro, na novo iz? kopavati starine v paganskih grobeh. Do 13. avgusta dopoldne je razkril več grobov, do 30. Bili so enaki prej? šnjim: žare (lonci) tistim podobne, a prav velike ni bilo nobene. Lepotičje bolj redko. Ilovnata žara. Med drugim se je našla lepo iz« delana igla za lase iz bronca, igla za? ponka; spodnji del ima podobo čoL niča. V tridesetem grobu se je dalje našel lonec visok 11 cm, širok 8 cm, čisto dobro ohranjen, v njem zemlja, krog njega navadno oglje s kostmi pod opokino ploščo; v oglju ostanki brončene naročnice in sosebno lepa zaponka v podobi pijavke v navadni velikosti 8 cm. Dne 14. dopoldne je omenjeni dr. Marchesetti razkril še 13 grobov, v katerih so bile različne posodice, a najimenitnejši je bil grob št. 43. Velik vrč 50 cm širok, 47 cm visok, s peterimi obroči; v njem je bila le zemlja, krog njega oglje in člo« veške koščice, mogočno kamenje; vrč je bil pokrit z veliko ploščo. Lepotičja pa nobenega. Dne 16. in 18. avgusta so odkopali še mnogo grobov, toda prav globoko in brez vsakega lepotičja. Mnogo jih je bilo tudi brez zemljatih posod. Grobovi so bili pokriti s prav veli* kimi ploščami. Glinaste posode so bile pa jako različne od prejšnjih. Spominjajo nas na kelihe. Dr. Mar« chesetti meni, da so bile daritvene skledice. V grobu, razkopanem dne 20. av« gusta, se je našel zelo velik lonec, v njem pa manjša posoda. Prva posoda je bila jako trebušasta, kar pove njen obseg na najdebelejši strani: 147 cm. V drugi posodi in okoli nje ni bilo druzega nego zemlja, v prvi, manjši, pa izvanredno bel pepel namesto čr« nega oglja in jako močne kosti. Iz tega £e sklepa, da je bil sežgani člo« vek imenitnejši od drugih ljudi, ker so ga tako dobro sežgali, da je postal čist pepel, ne pa le tolsto oglje. Dalje je stala na tem grobu poldrugi meter pod površjem silno velika skala; ne plošča; ta skala je bila najbrže do* nesena ob povodnji. Obe posodi sta razpadli. Lepotičja ni bilo nobenega razven nekaj malega železja. Grob, razkopan 22. avgusta, je bil na južni strani pokopališča ter dobro zadelan s kamenjem v ilovnati zemlji. V njem je bila silno velika prstena žara (lonec) s 4 ročaji, a brez vsakih zunanjih okraskov. V njej so bile člo« veške kosti in tudi črn pepel. Do 3. septembra je našel dr. Mar* chesetti veliko žar, veliko lepotičja in izvanredno v nekem grobu žaro se svincem zamašeno in v drugi celo jan« tar, dve lepi, veliki ter dobro ohra« njeni jagodi. Skupaj je omenjeni go« spod odkril dve sto grobov. Toda vse kaže, da se pokopališče razširja še dalje na vse tri strani. V. Leta 1885. Mnogo časa se je g. vodja tržaškega muzeja »Museo civico della storia na« turale in Trieste« dr. Karel Marche« setti poganjal, da bi smel pričeti svo« ja izkopavanja tam, kjer je lani kon« čal, namreč na posestvu g. Štruklja, po domače Šoštarja. A omenjeni po* scstnik se je preselil v tem času k svoji hčeri Mariji, omoženi Disorz v Gorico, posestvo je prešlo v njene roke, in njen mož, nek kočijaž, je sta« \il za dovolitev samega kopanja take pogoje, da jih dr. Marchesetti ni mo« gel sprejeti. Zahteval je 1000 goldi« narjev za samo odškodovanje! Za* voljo tega se je cela stvar razbila. Sosed omenjenega polja, Andrej Ve« lik on j a od Sv. Lucije hšt. 51, pa do« voli, naj se na njegovem svetu začne razkopavati in sicer tik mejnika z Brončen vrček z vrezanimi okraski. omenjenim poljem »Ograjnico«. Dne 15. julija 1885. prične dr. Marchesetti kopati ravno tam, kjer je lani končal, na vzhodni strani, a ne dobi niti zna« menja kakega groba. Zato se poda na ono stran polja in nadaljuje delo ter razkrije do 19. avgusta 100 gro« bov, v katerih najde: 3 brončene vrčke različne »fibulae« (zaponke), brončene prstane, brončene uhane, mnogo žar in izvanredno tudi pre« krasne jagode iz jantarja rdeče bar« ve. Bile so prav dobro ohranjene, a na zraku so bile v nevarnosti, da razpadejo. Delo se je tam na« daljevalo in razkrilo se je končno vsega skupaj 107 grobov. A kar nena« doma ni bilo več znamenja kakega grobišča in s tem je dr. Marchesetti opustil daljno razkopavanje. V tem času naznani meni starček Štrukelj, po domače Kofolč, da je, noseč gnoj na Testenčevo njivo, ki ji »Ograjnica« pravijo, ravno na poti v Drobočnik, torej na desni stra« ni, izkopal iz zemlje s palico lonec, kar tik meje. In glej! Dr. Marchesetti začne tam kopati in dobi grob pri grobu, grob vrh groba, mnogo jako lepih in velikih prstenih posod, mno* go uhanov, prstanov, zaponk in tudi par prav lepih vrčkov, vse iz brona. Železne reči so skoro vse pregnile. Do 10. septembra je dr. Marchesetti iz* kopal ravno tam še 103 grobe, torej na obeh Ograjnicah vkup leta 1885. 210 grobov, kakor leta 1884., in s tem je za letos dokončal svoja izkopa* vanja. VI. Leta 1886. Še dalje glede starinskih izkopa* vanj: Ko se je razglasilo, da je tudi na Testenčevi Ograjnici grobišče, po* skusi sin posestnika Janeza Golja, Janez, tedaj c. kr. komisar v Trstu, svojo srečo ter piše v Berlin, London in na Dunaj o tej reči. Celo tako da* leč je šel, da si je hotel kupiti pravico do izkopavanja na posestvu Marije Štrukelj omožene Disorz, kar mu je pa spodletelo. Janez Golja pa sklene z dunajskim c. kr. dvornim muzejem pogodbo, po kateri prepusti pravico do razkopa* vanja grobov omenjenemu muzeju proti temu, da se mu plača 2 goldi* narja za vsak štirijaški seženj. In na to pogodbo dojde 2. maja t. 1. kustos c. kr. dvornega muzeja za prazgo* dovinske reči na Dunaju g. Jožef Szombathy se svojim preparatorjem Bratinom ter začne s povprek 10 de* lavci razkopavati grobišča ter raz* krije v šestih tednih 599 grobov, v ka* terih najde navadne brončene reči z navadnimi lonci. Opazil sem, da je na tej strani več železnih reči, kot on* stran; med drugimi so našli dobro ohranjeno konjsko opravo. Razkopa* nega sveta je okoli 300 m2. Proti koncu razkopavanja, meseca junija, poskusi g. Szambothv kopati tudi na zemljišču Antona Fona, po domače Sirka, od Sv. Lucije, proti vzhodu od Marije Štrukelj * Disor* zeve Ograjnice ter najde tudi tu gro* bove, nakar omenjeni kustos hitro sklene s posestnikom pogodbo in si enako tudi osvoji pravico do razko* pavanja na Taljatovem holmu, ki stoji nekaj nižje. Zategadel je postala Sv. Lucija za starinoslovce zelo imeniten kraj. Naj» novejša knjiga o tej reči, razen mno. gih člankov v različnih slovenskih, italijanskih in nemških časopisih, je lepo delo drja. Karla de Marcheset* tija z naslovom: »La Necropoli di St. Lucia presso Tolmino« (Grobno mesto pri Sv. Luciji poleg Tolmina), v ka« teri ta učenjak poroča o svojih prej* šnjih dveletnih razkopavanjih, trdeč, da so tukaj prebivali Veneti, ki so na* pravili ta grobišča. Tako stoji zapisano v svetolucijski župni kroniki, kar je vse vestno in po pravici zapisal rajni župnik ALOJZIJ CARLI. O CESCENJU NEKATERIH CERKVENIH ZAVETNIKOV. (S posebnim ozirom na Pivko.) V lanskem koledarju sem prav pod tem naslovom skušal poudariti pomen češčenja nekaterih svetnikov, katerim je pred mnogimi stoletji verno ljud* stvo na Pivki postavilo cerkve in ol* tarje ter izročilo sebe in svojo last* nino v varstvo. Ker so se te drobtine z nekolikim zanimanjem sprejele, naj sledi letos zopet nekaj mrvic o zgo* dovini češčenja še drugih svetnikov in njihovih cerkva na Pivki. Za boljše razumevanje vsega pa naj vsak bla* govoli prebrati uvod k temu sestavku v lanskem koledarju. Presveta Trojica. (Razdrto, Gradec pri Št. Petru, Trnje in Sv. Trojica nad Trnjem.) Presv. Trojica je bila in je vernim kristjanom vseh stoletij kot osnovna skrivnost krščanske vere predmet vda* nega češčenja. Saj se vrši vse cer* kveno bogoslužje in vsa zasebna po* božnost v tem znamenju. V 10. sto« letju pa so začeli v francoskih, an« gleških in nemških škofijah prazno« vati posebno nedeljo v letu kot praz* nik presv. Trojice, a 1. 1334. je papež Janez XXII. zaukazal za celo cerkev, naj bo praznik presv. Trojice na prvo nedeljo po binkoštih. Z goreč« nejšim češčenjem presv. Trojice so se začele zlasti ob koncu srednjega veka po naših deželah dvigati številne cer« kve, posvečene največji skrivnosti. O početku cerkve presv. Trojice na Razdrtem nimamo nikakih podatkov. Sedanja stavba izvira iz konca 15. ali začetka 16. stoletja (t. j. pred ali po 1. 1500.) in je bila prvotno zidana v gotskem slogu. Od stare cerkve je ostal še prezbiterij, kateremu pa so odbita vsa gotska rebra na oboku, in pa spodnji del stolpa. Ta stolp so postavili v turških časih za tabor in je imel prvotno strelne line (danes se vidi samo še ena). — Cerkev je bila 1. 1635. vsa prenovljena in ladja izdelana v baročnem slogu. V prezbi« teriju je dal napraviti 1. 1632. takratni gospodar razdrškega gospostva (po« znejši baron Janez Anton Rossetti) družinsko grobnico, v ladji pa je iz let 1750—1760. dvojna grobnica z enim vhodom: v eni so okostja treh duhovnikov, v drugi večji pa so po« kopavali nekdanjo razdrško gospodo. Lepo umetniško delo je veliki oltar iz srede 18. stoletja: sliko sv. Trojice je izvršil mojster Andrej Herrlein. Pri razdrški cerkvi je bival že od 1. 1690. kaplan, a kaplanija še ni bila pravilno cerkveno ustanovljena. To se je zgodilo 1. 1707. ali kako leto prej, ker omenja baron Rossetti v svoji oporoki dne 1. avgusta 1707. »novo« ustanovljeno« kaplanijo. Krstni kamen in stalno sv. Rešnje Telo pa je dobila cerkev šele dne 27. septembra 1760. Sedanja cerkev sv. Trojice nad Gradcem pri Št. Petru se je zidala ob koncu 16. ali v začetku 17. stoletja — če je bila že prej tam cerkev, ni poročil — na oboku v prezbiteriju so namreč še precej močna gotska rebra, a sosvodne kape ob strani so že pol« krožne. Kakor v nobeni drugi cerkvi na Pivki vidimo tukaj lep umetniško izdelan slavolok v baročnem slogu. Zvonik so postavili 1. 1877. Nekako v istem času kot pri Grad« cu, morda še malo kasneje, so zidali cerkev sv. Trojice na gori Lonici nad Trnjem, ki je dobila zato novo se« dan je ime: Sv. Trojica. Ker so se pa ob velikih shodih in romanjih godile na gori razne nerednosti, je cerkve» na in potem tudi svetna oblast proti koncu 18. stoletja te shode pri Sv. Trojici prepovedala in cerkev so za« čeli opuščati. Nekaj let pozneje (morda okoli 1825.) je cerkev zgore« la; kakor se pripoveduje — natančne« je o tem poroča Zabukovec v »Zgo« dovini Slavine« — jo je po nasvetu trnjskega duhovnika dal zažgati cer« kovnik, da mu ne bi bilo treba več hoditi vsako soboto iz Trnja na goro prižigat luč. Oltar iz cerkve sv. Tro« jice je sedaj stranski oltar na evan« gelijski strani v župni cerkvi v Sla« vini; pri Materi božji v Strmci pa je veliki zvon z napisom: Sancta Tri« nitas unus Deus — miserere nobis. A. 1662. (Sveta Trojica en sam Bog — usmili se nas. L. 1662.), kar se da težko drugače razložiti, kakor da je bil ta zvon prvotno na gori sv. Tro« jice in ga je ob opustitvi cerkve ku« pila strmška soseska. Da bi se ohranil spomin na nek« danjo cerkev sv. Trojice na gori, so postavili v Trnju 1. 1895. novo cerkev posvečeno troedinemu Bogu, staro svetišče sv. Elija pa, ki je stalo na po« kopališču od 15. stoletja dalje, so po« drli. Prvega kaplana je dobila trnjska cerkev 1. 1808., krstni kamen in sv. Rešnje Telo pa 31. decembra 1809. Sv. Eliju kot varuhu proti gromu in streli so navadno postavljali cerkve in ol« tarje na gričih; danes je pri nas že popolnoma pozabljen. Sv. Križ. (Strane, Selce.) Sv. križ, na katerem je umrl Jezus Kristus, cerkev drugače časti kakor ostanke svetnikov, z neko večjo slo« vesnostjo. Odkar je cesarica sv. He« lena v letih 326 do 329. našla v Jeruza« lemu sv. križ, so začeli postavljati cerkve njemu na čast, in večji ali manjši deli te relikvije so se naglo raznesli po vseh krščanskih deželah. Zlasti mogočno pa je vzplamtelo če« ščenje sv. križa ob času križarskih vojsk za rešitev Svete dežele iz moha« medanske oblasti od 11. do 13. sto« letja. Takrat so nastale mnoge cerkve sv. križa. Ko so pozneje v 16. stoletju krivoverski protestanti zametavali če« ščenje tega odrešilnega znamenja, se ga je verno katoliško ljudstvo tem iskreneje oklenilo in množile so se cerkve in oltarji njemu v čast. Strane na pobočju Nanosa prište« vamo k najstarejšim vasem na Pivki, saj so le nova naselbina tik pod pred« zgodovinskim seliščem na Dolgem griču. Tudi tisa ob cerkvi, o kateri trdijo, da je preživela že blizu 1600 let, naznanja visoko starost tamkaj« šnjega bivališča. Čeprav ni verodo« stojno ljudsko izročilo, da je pri tisti tisi pridigoval sv. Jeronim, smemo vendar iz tega sklepati, da se je po« stavilo tam že ob času pokristjanje« vanja naše dežele krščansko svetišče, morda celo na mestu poganskega ol« tarja. Mogoče je, da je zablestelo že takoj v začetku zmagoslavno zna« menje križa, ali pa je bilo sprva sve« tišče posvečeno kakemu drugemu za« ščitniku in je šele pozneje kdaj dobilo sedanje ime. Vsekakor je zanimivo, da se je še v 18.stoletju z veliko slo« vesnostjo praznoval v Stranah praz« nik sv. Primoža in Felicijana (9. ju« nija): po sv. maši pri sv. Brikciju je šla od tam procesija, ki se je je udele« žilo ljudstvo iz cele hrenoviške fare, k Sv. Križu, kjer se je vršila pridiga, peta sv. maša in večernice. Morda je bila to kaka zaobljubljena slovesnost hrenovške župnije na ta dan. A neka druga okolnost mi vsiljuje mnenje, da je bila cerkev v Stranah nekdaj po« svečena sv. Primožu (in Felicijanu), ki ga je verno ljudstvo častilo tudi še pozneje, ko so tam postavili oltar sv. križa. Sv. Primož je namreč zavetnik pred strelo in točo, varuh poljskih pridelkov; njegove cerkve najdemo večinoma na hribih in gorskih rebrih. Ko se je pa v 18. stoletju pomen če« ščenja sv. Primoža popolnoma za« brisal in se ljudstvo ni več v zadost« nem številu udeleževalo procesije, je hrenoviški župnik Semen okoli 1. 1770. to procesijo preložil na praznik vne« bohoda Gospodovega (križev če« trtek), ko je bil pri Sv. Križu slovesen shod. — Sedanja cerkvena stavba je iz 17. stoletja ali pa iz I. 1706. (letnica na obeh oknih ob vhodu), stolp se je prizidal 1. 1776. Oltar je ljubko, z mnogimi angelci okrašeno delo iz kamna in marmorja v rokokoškem slogu (pred oltarnimi stopnjicami je letnica 1760.). Ljudsko izročilo pove, da se je prenesel semkaj iz puščavn:^ ške cerkvice sv. Valentina na gori Sabotinu pri Gorici. Koliko je na tem resnice, bo menda težko dognati. Cerkev sv. križa v Selcah izvira iz začetka 17. stoletja (morda 1. 1622); starejših podatkov o cerkvi v Selcih nimamo in najbrže ni bilo. Portale kaže renesančni slog in se mora po mojem mnenju brati letnica 1622 in ne 1699, kakor jo je bral Zabukovec (glej Slavina str. 119). Sv. Daniel. (Zalog, Hruševje.) Prerok Daniel je mož božji stare za« veze. A starozakonskih pravičnikov rimska cerkev ne časti v svojem bo« goslužju in jim navadno tudi ne pri« deva naslova »sveti«. Edina izjema so Makabejski bratje (1. avgusta). Vzrok temu je zgodovinski razvoj češčenja svetnikov. V prvih krščanskih sto« letjih je vsaka dežela najprej častila domače svetnike, ki so tam delovali in tam imeli svoje grobove, potem pa tiste, katerih telesne ostanke je od drugod sprejela in jih hranila v svo« jih cerkvah. Starozakonski svetniki so bili pokopani vsi na Vzhodu, zato se je njihova slava omejevala samo na one dežele. Ko pa se je v teku stoletij spletla ozka politična in nato živahna trgovska zveza med Vzho« dom in Italijo, ni čudno, da je ta sprejemala od tam tudi kulturne vplive. Benečanski trgovci so preva« žali iz Vzhoda ostanke mnogih svet« nikov in z njimi se je razširilo tudi češčenje vzhodnih, med temi tudi starozakonskih svetnikov na jadran« sko obal. Od obali pa so se širila ta imena tudi v zaledje, posebno če so škofje pri posvečevanju novih cerkva vlagali v oltarje svetinje takih svet« nikov. Sv. Daniel spada med najstarejše cerkvene zavetnike oglejske cerkve. Središče njegovega češčenja je v vi« demski nadškofiji — gotovo so do« bili tam najprej ostanke tega svet« nika —, kjer je največ cerkva njemu posvečenih; najstarejša, v mestu San Daniele zahodno od Vidma, se je po« stavila v 10. stoletju. Od tam se je ši« rilo po vplivu oglejskih patriarhov češčenje svetega preroka po sosednih deželah in je o mnogih njegovih cer« kvah znano ljudsko izročilo, da so bile prve v tistih okrajih, tako na pr. v Sanaboru na Vipavskem, v Volčah na Tolminskem. Danielovi cerkvi pri Zalogu pri Po» stojni in v Hruševju sta gotovo iz tiste dobe, ko je spadalo postojnsko okrožje pod svetno oblast oglejskih patriarhov, to je od 1. 1077. do 1346. Da češčenje tega svetnika na Pivki niso posredovali tržaški škofje — vsa Pivka je spadala namreč od zdavna pa do 1. 1831. k tržaški škofiji —, nam priča zlasti to, ker ni sicer v celi trs žaški škofiji najti nobene cerkve sv. Daniela. Cerkev pri Zalogu ima še zvon, ki nosi napis: MCCCLXXXIII MICHA« EL ME F. (1383. me je Mihael vlil.) Ta zvon je za onim pri cerkvi sv. Lav« rencija v Orehku (okoli 1. 1350.) naj« starejši na Pivki. Sv. Peter. (Št. Peter, Gorice.) Sv. Petru kot poglavarju cerkve in ustanovitelju prve krščanske občine v Rimu, so postavljali svetišča od pr« vih časov krščanstva ne samo v Rimu, ampak po vseh krščanskih deželah. Saj je naravno, da so misijonarji, ki so iz Rima prodirali med evropske narode, izročali novoizpreobrnjeno ljudstvo tistemu apostolu, ki je prvi prinesel v Evropo luč sv. vere. Tudi po naši slovenski domovini zasledu« jemo cerkve sv. Petra nazaj do naj» starejših časov. Vas Št. Peter na Pivki (prvotno se je imenovala vas »na Pivki« in ne »na Krasu«) najdemo v starih listinah L 1300. Ker je vas gotovo dobila ime po cerkvi, smemo sklepati, da stoji tam cerkev sv. Petra že iz davnih stoletij. Sedanja stavba je nastala v letih 1753 do 1754., ko je bila stara cerkev mnogo predelana in razširjena. Ve« liki oltar, izvršen 1. 1907., je delo kam« noseka Feliksa Tomana iz Ljubljane. — Prvi kaplan se je nastanil v Št. Pe« tru 1. 1721., a krstni kamen in stalno sv. Rešnje Telo pa je dobila cerkev šele 1. 1807. O cerkvi sv. Petra v Goricah nima« mo starih poročil, vendar smemo mi« sliti, da se je tudi tukaj nahajala cer« kev že zdavnaj. Vas se prvikrat ime« nuje v zgodovini I. 1262. in je verjet« no, da je taka stara vas že zgodaj imela svojo cerkev. Sedanja stavba je nastala iz stare gotske cerkve, ki je bila 1. 1663. prezidana v baročnem slogu s polukrožnim (banjastim) svo« dom v ladji, pozneje pa je bila ladja za kak poldrugi meter na vsaki strani razširjena. L. 1693. je imela cerkev samo en oltar; kdaj sta prišla sedanja dva stranska oltarja semkaj, ni znano, ker se tudi v matrikulah iz srede in 2. polovice 18. stoletja nobeden ne ome« nja. Ta dva oltarja, izdelana v rene« sančno « baročnem slogu sredi 17. sto« letja ali kako desetletje pozneje, so prinesli v Gorice iz kake druge cer« kve. Pod sliko sv. Jožefa na levem stranskem oltarju se vidi majhna slika (74 X 15 cm), ki predstavlja kamena« nje sv. Štefana; judje so oblečeni ka« kor Turki. Izvršena je bila v istem času kot oltar. Sv. Andrej. (Nemška vas, Veliki Otok, Postojna.) Sv. apostol Andrej je bil brat sv. Petra in je šel s sv. Janezom kot prvi učenec za Jezusom, zato ga tudi ime« nujemo »prvega kristjana«. Po Kri« stusovi smrti je oznanjal evangelij v Skitiji (v južni Rusiji), Bitiniji in na Grškem, kjer je umrl mučeniške smrti na križu. Po starih izročilih je bil ta križ iz dveh enako dolgih brun, ki sta bili napošev v sredi skupaj zbiti (Andrejev križ). Truplo sv. Andreja so prenesli 1. 357. v Carigrad, odtod 1. 1210. v Amalfi (v južni Italiji), glavo njegovo pa 1. 1462. v Rim. Sv. Andrej je zelo češčen svetnik po celem krščanskem svetu: Rusi ga časte kot svojega prvega blagovest« nika, mnoge dežele so si ga izvolile za svojega zaščitnika. Matrikula hreno« viške župnije navaja zapisnik cerkva po 1. 1740. in pravi, da »hiti k sv. An« dreju umirajoči prosit življenja«, iz česar bi mogli sklepati, da so se ne« koč — vsaj v postojnski okolici — ne* varno bolni priporočali temu svetniku za zdravje. Češčenje sv. Andreja je že zelo zgo« daj vzklilo tudi na obali Jadranskega morja, gotovo po vplivu grške cerkve, ki slavi apostola kot ustanovitelja škofijske stolice v Carigradu. Že v 6. stoletju najdemo pri Gradežu in v Pulju svetišča in samostan sv. An« dreja. Od morske obali so ponesli misijonarji ime njegovo- v naše po« krajine, kjer ga moramo šteti med svetnike, kateremu v čast je postav« ljenih največ starodavnih cerkva. Na Pivki sta sedaj dve cerkvi sv. Andreja: v Nemški vasi in pri Veli« kem Otoku; nekdaj pa je bila tudi sredi Postojne. V Postojni je bila cerkev sv. An« dreja gotovo starejša kot cerkev sv. Štefana, ker se je češčenje tega pri nas začelo šele v 10. in 11. stoletju. Stala je menda na trgu, kjer se je po« tem ko so cerkev 1. 1781. opustili, se« zidalo 1. 1810. prejšnje šolsko po« slopje. O postanku in zgodovini cerkva v Nemški vasi in pri Velikem Otoku nimamo nikakih poročil, a je verjet« no, da sta nastali šele v 15. ali 16. sto« letju. Sv. Jernej. (Zagon, Peteline.) Sv. apostol Jernej (Bartolomej) se v evangeliju imenuje tudi Natanael. Zgodovinskega vemo o njegovem apostolskem delovanju zelo malo. Po« božno sporočilo pripoveduje, da je učil v Indiji ali v Arabiji, Frigiji in Ar« meniji, kjer je umrl strašne mučeniške smrti: živemu so odrli kožo s telesa in potem odsekali glavo. Njegove telesne ostanke so prenesli v 6. stoletju na otok Lipari pri Siciliji, 1. 839. iz strahu pred mohamedanci v Benevent (v juž« ni Italiji), 1. 983. pa po skrbi cesarja Otona II. v Rim, kjer so mu ob tej pri« liki postavili cerkev. Od tedaj se je začela širiti slava sv. Jerneja po kr« ščanskih evropskih deželah, zlasti po širnem rimsko s nemškem cesarstvu. Sv. Jernej se nam v umetnosti pred« stavlja kot apostol s knjigo v eni roki in z nožem v drugi, včasih pa tudi drži odrto kožo na roki. Dan sv. Jerneja (24. avgusta) je bil v prejšnjih časih važen koledarski dan za kmeta, dan raznih dajatev, ker so ga imeli za prvi jesenski dan. Zato je bil včasih ta apostol tudi zavetnik kmetov, bojda ker so jih graščaki »drli«. Po slovenskih deželah se je častil sv. Jernej gotovo že v začetku 2. ti« sočletja, kajti že iz teh prvih stoletij so nam znane nekatere stare žup« nijske cerkve z njegovim imenom, n. pr. Cerkno na Goriškem, Št. Jernej na Dolenjskem, Senožeče, druge pa so postale nekoliko pozneje žup« nijske. Zanimivo je pri mnogih .Ter« nejevih cerkvah, da so jih stavili zu« naj človeških bivališč, na poljih in pašnikih; najbrže prav zato, ker so mu kmetje priporočali v varstvo svo« jo zemljo, da bi rodila zadosti sadov, ne samo za graščino, marveč tudi za družino. Začetek cerkva in češčenja sv. Jer« ne j a pri Zagonu in v Petelinah smemo staviti precej daleč nazaj. Zagonska cerkev je prej imela v ladji lepe gotske slike, katere so mor> da v 17. stoletju prebelili, pri poprav« Ijanju 1. 1927. pa so jih morali popoln noma odstraniti. Prezbiterij je poz« neje zidan kot ladja. Oltarno sliko je izdelal župnik Dejak na Vipav« skem. Cerkev v Petelinah se prvikrat ime« nuje 1. 1526., ko se o njej poroča, da nima premoženja, ker so Turki cer« kev oropali in vse odnesli (1. 1522.). Sedanja cerkev je bila zidana v 17. stoletju. Sv. Jakob. (Studeno.) Sv. apostol Jakob starejši, brat sv. Janeza, je veljal v družbi apostolov za sv. Petrom za najimenitnejšega in najbolj odlikovanega. O njegovem apostolskem delovanju nimamo no« benih poročil, a mislimo si lahko, da je moral biti zelo goreč oznanjevalec evangelija, ker ga je dal kralj Herod Agripa prvega prijeti in obglaviti. Njegove telesne ostanke so prenesli pozneje na Špansko, kjer je od za* četka 9. stoletja dalje vzklilo navdu« seno češčenje sv. Jakoba (v svetišču St. Jago di Compostella) in se od tu« kaj širilo po celem svetu. Kompo« štela je postala znamenita krščanska božja pot, nič manj obiskovana kot Jeruzalem ali Rim. Proti koncu sred« njega veka je slava sv. Jakoba Kom« postelskega vedno mogočneje rasla in dosegla v 15. stoletju vrhunec. Iz vseh dežel — tudi slovenskih — so romali verniki na Špansko, se nav« dušeni vračali v domovino in delali na to, da so se zidale sv. Jakobu v čast cerkve in kapele in ustanavljale bra« tovščine. V 17. in 18. stoletju so pa ta romanja skoro popolnoma ponehala. Prav zaradi tega romanja se upo« dobi j a sv. Jakob v romarski obleki, s palico in potno torbo, steklenico za vodo za pasom in romarsko školjko na prsih ali na klobuku. Ker poroča legenda, da je pomagal krščanskim Špancem v boju proti mohamedan« skim Saracenom, ga včasih slikajo tudi na konju v romarski obleki, ko jaha po padlih nevernikih. Po naših deželah so cerkve, posve« čene sv. Jakobu, zelo mnogoštevilne in nekatere prav častitljive starosti. Čeprav nimamo o cerkvi sv. Jas koba v Studenem starih zgodovinskih podatkov, smemo vendar trditi, da se ta apostol že od davna tam časti. Saj je Studeno ena najstarejših vasi pod Nanosom in se imenuje že 1. 1162. Na praznik sv. Jakoba (25. julija) je pri« hajala v Studeno procesija iz cele hre« noviške fare in iz Planine. — Ker se zdi lega sedanje cerkve za nekdanja stoletja nekoliko neprimerna in so tik nad vasjo »na Tabru« še ostanki tur« škega tabora, bi bilo morda upravi« čeno vprašanje, ali ni stala cerkev ne« koč na Tabru in so jo v 17. stoletju, ko so zidali sedanjo, prestavili na da« našnje mesto. Ali ve ljudsko izročilo o tem kaj povedati? Župnijska cerkev v Studenem je bila nekoč podružnica hrenoviške župnije. Na podlagi ustanove hreno« viškega župnika Baltazarja Neffa, ki je dobro poznal vse nevarnosti za zveličanje duš zaradi tega, ker je bil podgorski del župnije zavoljo hudih povodni večkrat odtrgan od duhov« ščine pri fari, je tržaški škof z odlo« kom dne 17. julija 1703. ustanovil ku« ratno kaplanijo v Studenem za vasi Studeno, Strmico, Belsko, Bukovje, Gorenje in Zagon. Dne 21. marca 1840. pa je postalo Studeno samostoj« na župnija, a odtrgala se je vas Zagon, ki je pristopila nazaj k materi hre« noviški, v zadnjih letih pa se ji zopet polagoma in s težavo trga iz naročja in sili k mestni župniji postojnski. Zelo v časti so imeli nekoč sv. Ja« koba tudi v Šmihelu pod Nanosom, kjer mu je v cerkvi sv. Mihaela po« svečen stranski oltar, najbrže najsta«i rejši oltar v hrenoviški župniji in sploh na Pivki. Sv. Štefan. (Postojna.) Sv. pismo nam poroča, da je bil prvi dijakon sv. Štefan tudi prvi mu« čenec Kristusove cerkve, čegar goreče delovanje in mučeniška smrt je zna* na. L. 415. so našli pri Jeruzalemu nje« govo truplo, na kar so se sv. ostanki širili po krščanskem svetu in z njimi češčenje sv. mučenca. — Navadno se slika sv. Štefan kot mlad mučenec, ki drži kamne v rokah ali na knjigi. Prve cerkve in samostane, posve« čene sv. Štefanu v oglejskem okrožju, nam sporočajo listine iz 10. in 11. sto« letja: v Čedadu, Ogleju, Trstu. Mor« da v tem času ali brž v naslednjih sto* let jih so se dvignila po deželi svetišča sv. Štefana, ki jih prištevamo k naj« starejšim župnim cerkvam, n. pr. v Solkanu pri Gorici, v Vipavi (1. 1334.), v Brezovici na Krasu, v Sori nad Ljub* ljano. Tudi cerkev sv. Štefana v Postojni je nastala v tisti dobi. Sedanja cerkev se je sezidala popolnoma na novo 1. 1777. in je lepa središčna stavba s ku« polo, v tlorisu ima podobo križa. Ve« liki oltar je mogočna zgradba v klas sicističnem slogu. Postojna je pripadala nekdaj k sla= vinski župniji in je 1. 1645. ali 1646. dobila svojega kaplana, a 1. 1794. je postala samostojna župnija, petdeset let kesneje pa tudi dekanija. Sv. Urh. (Ubeljsko, Replje nad Selcami.) Sv. Urh (Ulrik, Udalrik) je bil 50 let škof v Augsburgu na Bavarskem, kjer je umrl 4. julija 973. V tedanjih razrvanih vojnih časih je veliko storil za cerkev in za državo. Takoj po nje« govi smrti so ga po celi deželi z za« upanjem častili, in on je prvi svetnik, ki ga je papež slovesno proglasil za svetnika (1. 993.); do takrat so namreč na željo ljudstva škofje sami vsak za svojo škofijo ali za večje pokrajine na škofijskih zborih dovolili, da se sme kdo javno na oltarjih častiti kot svetnik. Sv. Urha navadno predstavljajo v škofovski obleki z ribo v roki, ker se je kos mesa, ki ga je svetnik dal ne» kemu vojvodovemu selu v noči od če» trtka na petek, izpremenil v ribo. Ime svetega škofa se je naglo raz« širilo po vsem tedanjem nemškem cesarstvu, kamor so pripadale tudi naše pokrajine. Že v 11. stoletju naj« demo na ozemlju oglejske cerkve, za« hodno od Vidma ob reki Taljamentu, samostan sv. Urha. Po vplivu oglej« skih patriarhov in nemških plemeni« tašev, ki so v velikem številu nosili krstno ime tega narodnega svetnika, se je širilo njegovo češčenje povsod po slovenski deželi, zlasti od 11. do 14. stoletja; v tisti dobi je zrasla ve« čina cerkva sv. Urha po naših hribih in dolih. Zato moramo tudi začetek obeh cerkva sv. Urha na Pivki staviti v dobo od 11. do 14. stoletja. Sedanja cerkev na Ubeljskem je bila sezidana ali vsaj temeljito pre« delana 1. 1616., kakor kaže letnica na stolpu in slog stavbe. Dne 10. marca 1790. je z 18 hišami vred pogorela tudi cerkev in bila nato popravljena v današnji obliki. Po požaru so bili postavljeni tudi sedanji trije oltarji. Veliki oltar so menda, tako pri« poveduje ljudsko izročilo, prepeljali semkaj iz Sv. gore pri Gorici. V obeh stranskih oltarjih sta sliki (sv, Jožefa in sv. Ane), delo znanega slo« venskega slikarja Valentina Mencin« gerja, ki je umrl 1. 1759., iz česar bi morali sklepati, da sta bila morda tudi ta dva oltarja iz kake druge cer« kve na Ubeljsko prepeljana. Pri Selcah na griču v Repljah je stala cerkev sv. Urha do konca 18. stoletja, opustila se je med letom 1785. in 1811. Kamneni podboji duri te cerkve tvorijo sedaj vhod v zakri« stijo pri Sv. Križu, kamor so prenesli tudi vso cerkveno opravo. Sv. Bric (Brikcij.) (Na Nanosu.) Sv. Bric je bil učenec sv. Martina in njegov naslednik na škofijskem sedežu. Bil je razburljivega značaja in še kot duhovnika ga je moral sv. Martin zavoljo njegovih nedostatkov večkrat grajati. Po smrti svojega uče* nika je vladal kot vreden naslednik njegov turško škofijo 47 let (397. do 444.). Še celo kot škofa so ga sovraži niki dolžili velikih pregreh, a on je nesel v svoji obleki goreče oglje na grob sv. Martina in je obleka ostala popolnoma nepoškodovana, ob enem pa je majhno dete začelo govoriti in izpričevati njegovo nedolžnost. Z ozirom na to slikajo po nekaterih deželah sv. Brikcija z ogljem v obleki ali z otrokom ob sebi. » Po naših krajih pa se časti sv. Bric kot zavetnik proti sneženim in skal* nim plazovom, potem pa tudi proti blisku in hudi uri. Njegove cerkve stoje na pobočjih ali obronkih hri* bov, kjer imajo snežni in drugi pla* zovi razde javno moč. Kako pa je neki prišel sveti francoski škof do tega? Legenda namreč govori še o nekem drugem Brikciju, vitezu iz Danskega, ki je vstopil v grško vojsko, da bi se bojeval s Turki, ki so prodirali vedno bliže proti Evropi. Pozneje je odložil meč, zapustil grško vojsko in se podal na pot v svojo dansko do* movino. Romal je čez planine proti Solnogradu, a uro hoda nad sedanjo župnijsko vasjo Sveto Krvjo na Ko* roškem je opešal in v burni noči ga je zasul snežni plaz. To se je baje zgodilo 1. 914. češčenje sv. Brikcija, francoskega škofa, je v ozki zvezi s to legendo. Verno ljudstvo je združilo oboje v eno celoto in se zaradi posebne smrti danskega viteza priporoča učencu in nasledniku sv. Martina za varstvo pred nesrečno smrtjo v gorah in pred vsemi nevarnostmi, ki grozijo doli* nam iz gora (plazovi, povodnji, hude ure). Kdaj se je udomačilo pri nas češče* nje sv. Brica., ni razvidno iz zgodovin* skih virov, ker so v začetku postav* ljali po hribih njemu v čast le majhne, neznatne kapelice. Znane so njegove cerkvice iz 15. stoletja. O cerkvi sv. Brica na Nanosu ima* mo prve podatke v urbarju predjam* ske graščine iz 1. 1589., kjer se zazna* muje cerkev kot mejnik med jamsko in vipavsko gosposko, gotovo pa je stala tudi ta cerkev že vsaj kako sto* letje prej. Nad vhodom je vzidana štirioglata kamnena plošča z različ* nimi znaki; ljudstvo trdi, da je to mej* ni kamen treh grofov, a če opazujemo znake, to ni verjetno. Nekateri so podobni starim gotskim zidarskim ali kamnoseškim znamenjem; kaj ta plošča pomeni, bo ostalo najbrže skrivnost. — Ker stoji cerkev na strmem pobočju, zidovje vedno poka in se je v cerkvi že od časa do časa morala opustiti sv. maša, dokler se ni zopet popravila. Tako n. pr. govori neka listina 1. 1842., o cerkvi sv. Bris ca, ki je bila; znova pozidali in bla* goslovili pa so jo 1. 1887. Sv. Barbara. (Studenec, Knežak.) Sv. Barbara je bila hči poganskega očeta v Nikomediji v Mali Aziji, ki jo je zaprl v stolp, da bi ne prišla v dotiko z oznanjevalci krščanske vere. Ker pa je v odsotnosti očetovi kljub temu postala kristjana in ostala ne* omajno zvesta, jo je oče sam izročil rabljem. To se je zgodilo v 3. ali 4. stoletju. Iz Vzhoda je ime sv. Barbare zasi* jalo v evropske dežele gotovo po kri* žarskih vojskah, a šele v 15. stoletju je njeno češčenje mogočno zaplapo* lalo. Takrat so se začele zidati njej na čast cerkve in kapele. Postala je slavljena in mogočna priprošnjica za srečno zadnjo uro v tistih divjih tur? ških časih, ko ljudstvo po naših de* želah noben dan ni bilo varno pred ognjem in mečem krvoločnih po* ganov. Kako pa je prišla sv. Barbara do te časti? Slike in kipi so jo v začetku predstavljali s stolpom na rokah ali poleg sebe. Ta stolp je pa imel v 15. stoletju obliko tistih posod (cibo* rijev), v katerih so takrat hranili sv. Rešnje Telo v cerkvi; — takrat nam« reč niso še postavljali na oltarje takih tabernakljev kot sedaj. Zato so za« čeli kmalu staviti sv. Barbari v roke namesto stolpa kar kelih (s sv. ho« stijo) in verniki so se ji priporočali za milost sv. popotnice na zadnjo uro. (Tako jo tudi že od začetka 16. stoletja časti mesto Idrija, rudarsko mesto, ker so rudarji pod zemljo v vedni smrtni nevarnosti.) — Ker pri* poveduje pobožno sporočilo, da je očeta sv. Barbare, ki je v svoji jezi vzel rabljem meč in sam odsekal hčeri glavo, udaril blisk iz neba, je sv. mučenica nastopala tudi kot varuhi® nja pred bliskom in strelo. Iz povedanega je jasno, da obe cer« kvi sv. Barbare na Pivki nista nastali pred 15. stoletjem, najbrže pa šele v 16. stoletju. Cerkev na Studencu kaže v prezbi« teriju poznogotski slog; za velikim oltarjem v zidu je ozko, zgoraj pri* šiljeno okence, ki ima komaj 15 cm luči. Pod zvonikom v tleh je škrlja z gotsko letnico 1504; morda se je prav tega leta sezidala cerkev sv. Barbare. L. 1661. je bila ladja prenovljena v se« danjem obsegu, stolp se je pa pozneje deloma vzidal v pročelje cerkve. Ve« liki oltar je postavil podobar Alojzij Gotzel iz Kranja I. 1853., oba stranska oltarja pa sta ljubko umfetniško delo mojstra A. G. (ime in priimek ne« znana) iz 1. 1690. Sv. Katarina. (Veliki otok pri Postojni.) Sv. Katarina je umrla mučeniške smrti pod cesarjem Maksencijem v Aleksandriji 1. 306. ali 307. Toda o načinu njene smrti nimamo nobenega prvotnega zgodovinskega poročila; kar vemo danes o njeni globoki mo« drosti, s katero je pred sodnikom razpravljala s poganskimi modri> jani o krščanski veri, in o mučenju na kolesu, je nastalo v poznejših sto« letjih. — Tudi njeno ime so prinesli iz Vzhoda v Evropo križarji, ob enem pa so v 11. stoletju dobili v Ruenu na Francoskem nekaj njenih telesnih ostankov, (nekaj pa jih hranijo kot dragocen zaklad v samostanu na Si« najski gori.) Mogočno pa je zažarela slava sv. Katarine šele ob koncu sred* njega veka, tako da je postala v 15. in 16. stoletju ena najbolj češčenih svetnic in pomočnic. V podobi se nam navadno kaže s palmo ali z mečem v roki in s ko« lesom zraven sebe, ki je včasih strto. Učenjaki in modrijani so jo častili kot svojo pomočnico. Zaradi kolesa so jo izvolili za varuhinjo tudi mlinarji (mlinsko kolo!) in kolarji. Na Velikem otoku pri Postojni se je začela sv. Katarina častiti v 15. ali 16. stoletju. Sedanja cerkev nima na sebi nič starinskega, bila je postav« ljena v zadnjih stoletjih. Tudi oltarji so iz zadnjih časov. — Ta cerkev je bila od zdavnaj podružnica hreno« viške župnije, toda odkar je bival du« hovnik v Postojni, je večinoma on opravljal duhovno pastirstvo v vasi, dokler je ni tržaški škof z odlokom 27. februarja 1794. popolnoma utelesil novoustanovljeni postojnski župniji. Sv. Jeronim. (Koritnice.) Cerkveni učenik sv. Jeronim se je rodil okoli 1. 340. v Stridonu v Dal« maciji. Živel je v mladosti v Rimu, Trierju in Ogleju. Leta 373. je po« toval v Sveto deželo, kjer je pro« učeval jezik sv. pisma in nato začel razlagati svete knjige. Pet let je pre« živel kot spokornik v puščavi, odko« der je bil poklican v Rim, kjer mu je papež Damaz izročil znamenito delo, naj pregleda in po grških izvir« nikih popravi latinsko prestavo sv. pisma, kar ga je potem privedlo do tega, da je prestavil celotno sv. pi« smo na latinski jezik; Jeronimova iz« daja sv. pisma je bila proglašena v katoliški cerkvi za edino veljavno. Zadnja leta svojega življenja je pre« živel v Betlehemu, kjer je umrl 1. 420. Sv. Jeronim je bil do konca srednje« ga veka znan večinoma le med ceiv kvenimi učeniki in bogoslovci. Ko so v 13. stoletju prenesli njegove ostan» ke iz Betlehema v Rim, je začelo pro« dirati njegovo ime tudi med ljudstvo. Ko je 1. 1340. poizvedoval profesor Janez Andrejev v Bolonji o cerkvah sv. Jeronima, je zvedel samo za štiri: ena je bila v Apuliji v Južni Italiji, dve v Toskani in ena v kraju Soregna v tržaški škofiji, kjer so trdili, da se je svetnik rodil. Ta učenjak se je veliko trudil z besedo in s pismom, da bi raz« širil slavo svetega učenjaka. Danes se najdejo Jeronimove cerkve po Pri« morskem in Notranjskem, a po Go« renjskem in Dolenjskem, Štajerskem in Koroškem ni sledu o njih. Pač pa ga časti Dalmacija, njegova rodna de« žela, za deželnega zavetnika. Jeronimove cerkve so postavljali zlasti v 15. in 16. stoletju najrajši po hribih in samotnih krajih. Ljudska duša je namreč v tisti dobi zelo vzlju» bila svetnike, ki so kot spokorniki ži= veli v puščavi, n. pr. sv. Magdalena, sv. Jeronim, sv. Anton. Cerkev sv. Jeronima nad Koritnica* mi je nastala, kakor kaže način zis dave, proti koncu 15. ali v začetku 16. stoletja. Svodni loki ob straneh obo= ka v prezbiteriju tvorijo značilni »oslovski hrbet«. Nekaj posebnega je tudi, da se prezbiterij zaključuje z dvema stranicama šesterokotnika. OL tar je delo Alojzija Vodnika iz Ljub= ljane v letu 1904. Kakor poroča ljuds sko izročilo, je bila tukaj prvotno sa* mo kapela, sedanji prezbiterij. — Sv. Jeronim v Koritnicah je še danes po gorenji Pivki znana božja pot, kamor ob jesenskem shodu prihaja ljudstvo v obilnem številu. Podnanoški del Pivke pa dobro pos zna in rad obiskuje sv. Jeronima na Nanosu, kjer kraljuje, če ne že od prej, vsaj od 1. 1624. dalje v višini 1019 m nad morjem v popolni sa« moti prijazna cerkvica nekdanjega svetega puščavnika in oznanja poko? ro Vipavcem in Kraševcem. Sv. Ana. (Hrašče.) Sv. Ana nam je po ustnem izročilu znana kot žena sv. Joahima in mati preblažene Device Marije. V vzhodni cerkvi se časti že od 6. stoletja dalje, dočim je bila po evropskih deželah do 14. stoletja — enako tudi sv. Jožef — skoro popolnoma v ozadju. V 14. stoletju je verno ljudstvo začelo ved« no glasneje izpovedovati vero v brez« madežno spočetje Marijino; to pa se je izvršilo v materi Ani. Tako je za« radi brezmadežne matere Odrešeni« kove zaslovela tudi mati te Matere. L. 1378. je papež Urban VI. dovolil Angležem češčenje sv. Ane, kar je le« ta 1474. papež Sikst IV. potrdil za vso cerkev, in Gregor XIII. je 1. 1584. zaukazal njen praznik 26. julija. V 15. in 16. stoletju so se po vseh ev» ropskih deželah stavile neštevilne cer« kve in oltarji v čast sv. Ani, tako da je še danes med svetniki, ki imajo največ cerkva po naši deželi (v ljub« ljanski škofiji 42, v goriški 12.) V dobi cvetočega češčenja sv. Ane je nastala tudi cerkev v Hraščah. Sta« la je ta prva cerkvica na koncu vasi proti Malemu otoku. Imela je en sam oltar. Ko je proti koncu 18. stoletja postala cerkev slabotna, so sklenili vaščani zidati novo in večjo. Dne 27. maja 1795. so pričeli kopati temeljni kamen in dne 18. sept. 1. 1796. je bila blagoslovljena. Veliki oltar je lesen, ne umetniško, ampak bolj mizarsko delo, postavljen v letih 1810. do 1811. Cerkev sv. Ane v Hraščah je za navadno vaško cerkev malo prevelika in ima na desni strani velikega oltarja tudi kamnito omarico za sv. olja. Če« mu to? Hraščani so hoteli napraviti novo cerkev kot kuracijsko cerkev in bi bili radi dobili duhovnika. Pa pravi« jo, da so prosili cesarja, ko se je pe« 1 jal skozi vas iz Postojne v Trst, naj bi jim pomagal, da bodo dobili svo« jega kaplana. Pa ker so morali izja« viti, da še nimajo stanovanjske hiše za duhovnika, jih je cesar odslovil. FRANC RUPNIK. VZORNA GORSKA OBČINA. Na poti od Idrije proti Sv. Luciji stoji na levem bregu reke Idrijce hrib Šebrelje. Na hribu se razprostira lepa, precej obsežna planota, na kateri se nahajajo tri vasi med njivami, trav« niki, gozdiči in obširnimi sadovnjaki. Šebreljska občina je vredna, da opišemo nje zgodovino v zadnjih 50. letih. Saj je tu vladala živa in vzorna občinska avtonomija, se je zgodaj zgradilo zdravo zadružništvo, je cve« telo prosvetno življenje. Župnik Adolf Harmelj. Vsa občina je zelo obsežna, meri 2660 ha zemljišča, ni pa gosto na« sel j ena, ker šteje le 979 prebivalcev. Do leta 1866. je bilo Šebrelje podre« jeno županstvu na Št. Viški gori, a že takratni možje so se zavedali koristi, ki bi jih imeli od samostojnega žu« panstva. Z vednimi prošnjami so do« segli, da je postalo leta 1866. Šebrelje samostojna občina. V tem času je imelo Šebrelje osem županov. Najdalje je županoval po« sestnik Anton Rejec, celih 23 let, prav do julija 1928, ko je vlada pridružila Šebrelje cerkljanski občini. S tem je bilo 62 letno delo občinske samo« uprave na Šebreljah završeno. Anton Rejec, bivši župan. Od leta 1875. nadalje se je v občini začela doba ljudskega prebujenja, ko je nastopil tu duhovsko službo žup« nik Adolf Harmelj. Najprej je usta« novil dober in številen pevski zbor, z katerim je nastopal še v drugih večjih krajih, kakor v Idriji in Cer« knem, vselej'z dobrim uspehom. Za« čel je z vnemo učiti orglanja in pevo« vodstva našega domačina Janeza La« panja, kateri se je pozneje pod vod« stvom Janeza Kokošarja izobrazil v enega najboljših organistov. Leta 1884. je pok. Harmelj ustano« vil »Kmetijsko bralno društvo« v Še« breljah, v katerem je izobraževal ob« čane, posebno mladino. To društvo je prirejalo veselice in predavanja, čla« ni so se izobraževali s številnimi ča« sopisi in knjigami. Leta 1922. je to društvo postavilo na pokopališču spo« menik 56. v vojni padlim občanom. Leta 1887. je pričel župnik Harmelj z akcijo za ustanovitev posojilnice, a to takrat ni bila lahka stvar, ker v naši deželi še ni bilo nobene posojil* niče v vaseh, a gotovo bi bil to izpeljal, ako bi ne bil na veliko žalost ob* čanov odšel spomladi 1888 iz Šebrelj. Misel za ustanovitev zadružne po* sojilnice je ostala živa pri delavnih in za dobro vnetih možeh. Na spodbudo teh mož sta ustanovila leta 1890. Ja* nez Kokošar, takrat župnik v Še* breljah, in Jakob Rejec, takrat bogo* sloveč sedaj dekan v Solkanu, »Še* breljsko štedilno posojilnico«, katere predsednik in knjigovodja je bil do svojega odhoda iz Šebrelj, leta 1901., pok. g. Kokošar. Po njegovem odhodu je prevzel vodstvo in knjigovodstvo Anton Rejec, ki jo vodi še sedaj. Ta posojilnica je na deželi najstarejši zadružni zavod naše domačije in lepo cvete. Pred vojno je bila ustanovljena tudi zavarovalnica za živino, ki pa je morala med vojno prenehati s svojim delovanjem. V zadnjem času se je ustanovilo v občini 5 mlekarn, in sicer v Šebreljah, Jagrščah, Krnicah, Sejavnici in na Utreh. Občina Šebrelje ima dve župniji, Šebrelje in Jagršče, in tri cerkve. Šebreljci so imeli zelo dobre du* hovnike; služili so tu župniki Jekše, Harmelj in Kokošar, potem pa žup* nika Mihael Kragelj in Ivančič, ki je že 20 let naš dušni pastir. V Jagr* ščah so se župniki pogosto menjavali, dalje časa so ostali le župniki Prim* šar, Peternelj in Sok. Šole so v občini tri, v Šebreljah, Ja* gerščah in Krnicah. V Šebreljah in na Krnicah obstojajo šolska poslopja, ki jih je ukaželjno ljudstvo postavilo. Občina, društva, staro zadružno gi* banje, glasba, šole, cerkve, to so priče žive in pristne ljudske kulture, ki se je v zadnjem polstoletju razvijala na mični šebreljski planoti. S TVOJIMI LASMI »S tvojimi belimi lasmi se je veter igral, ko sva čez polja šla • \ : , v in si z žarečimi očmi mi pripovedoval, kako opojna je zemlje slast, ki iz prsti dehti. In še si pripovedoval, da je prečudna zemlje moč, * zaje se v dušo kakor noč in se vse dni je ne sprosti, kdor padel v njeno je oblast. In tvoje oko žarelo je, ko zemljo večerno objelo je, in bil si, moj oče, kot silen hrast, ponosen vase, v svojo rast, zakoreninjen v zemlje dno z dušo in ljubeznijo. Venceslav Sejavec. KRIŽEM DEŽELE Mons. Mihael Arko, dekan v Idriji, zaslužen prosvetitelj in zadružni vo« ditelj je obhajal dne 11. septembra 1927 sedemdesetletnico rojstva. Ženska narodna noša v Danah in Šmarjah pri Sežani. Kraško nošo odlikuje okusna pre* prostost. Iz domače občinske uprave: Župan Florjančič na Grahovem oddaja občinske posle g. kos misarju De Toniju. CIRIL KOSMAČ. Dne 10. januarja 1928 je tiho zaspal v Bogu Ciril Kosmač, tajnik Goriške Mohorjeve družbe, star komaj 27 let. Rojen je bil v Cerknem, dovršil je gimnazijo in bogoslovje, a bolezen, ki je glodala njegovo mlado telo, mu je branila, da bi postal mašnik. Z lju« beznijo in vestno skrbjo se je posve« til Goriški Mohorjevi družbi in ji je znatno pomogel do razcvita. Globoko veren je bil, angelsko dober in poni« žen, tih apostol med mladim svetom v Gorici in okolici. Naj počiva v Bogu, ki ga je ljubil vse dni! Cerkev na Pregarjah v Istri. MARIJA GRE ZA Z TEZ DO Za gore mi pa zvezda gre, za zvezdo pa Marija gre, na rokah nese Jezusa. V rokah nese pušeljc zlat. Tega bo hlapčičem šenkala, ~ ki jo za gnade prosijo, v Za gore pa mi zvezda gre, za zvezdo pa Marija gre, na rokah nese Jezusa. Na glavi nese krancelj zlat. Tega bo deklicam šenkala, ki jo za gnade prosijo. Narodna. O LEPEM PETJU Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak mo< ramo uporabiti tudi vsa sredstva pev* ske umetnosti tako, da naša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušavcev. Naši pevski zbori še vse premalo pazijo na lepo pre* davanje pesmi in mislijo, da je ena* komerno močno in glasno petje — že lepo petje. To pa ni res in tako petje zasluži bolj ime kričanja kakor petja. Pri petju moramo pred vsem paziti: 1. na pravilno dihanje, 2. na razločno izgovarjavo besed, 3. na umerjeno naraščanje in padanje glasovne moči (dinamiko), in 3. na pravilno pohite* vanje in zadržavanje brzine (ago* giko). Le če vse te štiri točke upošte* vamo, bo naše petje zares lepo in umetniško. Vdihavati moramo globoko, ne» slišno in mirno ter le na mestih, kjer je prikladno. Izdihavanje naj bo var* čno in mirno. Vdihavajmo, preden nam je vsa sapa pošla. Pri navadnem govorjenju rabimo le gorenji del pljuč, pri petju pa to ne zadostuje. Pri petju moramo bolj globoko di* hati, tako da rabimo cela pljuča. Da pa zamoremo globoko dihati, moramo pri petju stati in ne sedeti, ramena nekoliko privzdigniti, trebuh poteg* niti nazaj in prsa pa razširiti. To glo* boko dihanje je za pljuča zelo ko* ristno, zato so tudi pevci mnogo manj podvrženi pljučnim boleznim kakor drugi. Nikoli ne smemo dihati sun* koma, ampak vedno enakomerno, mirno in globoko. Tudi ne smemo vdihavati na sredi besede ali na me* stu, kjer bi z vdihavanjem raztrgali zmisel stavka ali glasbene fraze. Vdi* havajmo redno pred nepoudarjenim delom takta. V novejših skladbah je s posebno črtico označeno mesto, kjer naj se vdihava. Izgovorjava besed naj bo čista, jas* na in razločna. Pevci naj pomnijo, da ne pojejo zase, ampak za poslušavce. Pevci imajo besedilo v rokah in ga razumejo torej tudi brez izgovorjave, poslušavec pa razume pesem le po tem kar sliši, in če zavoljo slabe iz* govorjave besedila ne razume, je pe* sem zanj mrtva in mu ne ugaja. Da pa bo naša izgovorjava razločna, mo* ramo paziti, da usta dovolj odpiramo. In paziti moramo posebno na to, da odpiramo tudi zobe in ne samo ustni* ce. Usta in zobje naj bodo vsaj toliko odprti, da imata prostor med zobmi dva prsta eden nad drugega položena. Pri visokih glasovih moramo usta bolj odpirati, pri nižjih manj. Usta naj bodo bolj na okroglo kakor na široko odprta. Obraz naj bode miren in pri* jazen, nikoli se ne smemo pačiti ali ustnic vstran zavijati, kar bi odvzelo glasu vso lepoto. Izgovarjati moramo vsako besedo natančno in razločno; ne smemo požirati posameznih so* glasnikov ali celo zlogov; posebno jasno pa moramo izgovarjati konč* niče vsake besede. Posamezne besede ne smemo nikdar pretrgati, ampak celo besedo v eni sapi izgovoriti. Na* glašene zloge moramo bolj pouda* rjati, nenaglašene pa manj. Najvaž« nejši činitelj pri izgovorjavi so ustni* ce. Paziti moramo torej prav posebno pri izgovorjavi na gibčnost in prož* nost ustnic. Nekateri pevci so silno leni glede ustnic, komaj da jih malo premikajo — to je eden največjih pogreškov pri izgovarjanju besedila. Pomnimo še to: Kričanje ni petje! Pri petju ne smemo nikdar kričati. Paziti moramo na vsa znamenja, ki so predpisana glede glasovne moči. Najnavadnejša znamenja so: p, mf, f, ff in pomenijo, da naj pojemo do* tični odstavek tiho, srednje močno, močno, prav močno. Omenjena zna* menja so italijanski izrazi in pome« ni jo: p (piano) = tiho, mf (mezzo« forte) = srednje močno, f (forte) = močno, ff (fortissimo) = prav močno. Vedno enakomerno močno petje je za poslušalca neprijetno in dokazuje neizvežbanost ali pa malomarnost dotičnega pevskega zbora. Pa tudi brzina skladbe ni da bi mo< rala biti vedno enaka. Včasih mo« ramo kaj malega pohitevati, včasih pa tek skladbe malo zadržati. Dotič« na mesta v skladbi so navadno na« tančno določena z izrazi: pohitevaj ali zadržuj (italijanski: accellerando ali ritardando). Pri nastopu ne smemo gledati ved* no v glaske (note), ki jih imamo v rokah, ampak neprenehoma moramo paziti na pevovodjo in slušati vsak njegov migljaj. Krajše in lažje sklad« be pojmo na pamet, da tem lažje pa« zimo na pevovodjo. Hodimo redno k pevskim vajam. Kdor je le eno va« jo zamudil, je zgubil veliko in bo morda škodoval celemu zboru. Uči« mo se pridno in nikdar ne nastopaj« mo, dokler skladbe popolnoma v vsakem oziru ne znamo. Kdor noče redno hoditi k pevskim vajam, naj rajše izstopi iz zbora. Veliko boljši vtis naredi majhno številce dobro iz« vežbanih pevcev kot pa velik zbor samih kričačev. Za naše pevce ta pravila zadostu« jejo, za pevovodjo pa je treba več znanja. To znanje pa si vsak pevo« vodja lahko pridobi, če prav temelji« to preštudira M. Bajukovo pevsko šolo, zlasti od strani 159. dalje do konca. Bajukovo pevsko šolo si vsak« do lahko kupi v Katoliški knjigarni v Gorici. Ne smemo pa misliti, da je pevska umetnost kaj lahkega. Seveda, eno ali drugo pesmico si že vsak otrok lahko zapoje, toda do lepe pevske umetnosti je dolga in težka pot. Pre« živeli smo že tisto dobo, ko je pe« vovodja naučil svoj zbor le na po« sluh, tako nekako kakor naučimo ko« sa žvižgati. Pevovodja, ki hoče imeti pri svojem zboru kaj uspeha, mora pevce korenito naučiti vso potrebno teorijo glasbe in za to je treba naj« manj pol leta pridnega učenja. Ker pa pevci navadno niso preveč stano« vitni, si mora skrben pevovodja vzgo« jiti naraščaj, da ž njim hitro zamaši morebitno vrzel v svojem zboru. Pevci pa morajo imeti eden do dru« gega ljubezen, prizanesljivost in po« trpežljivost. Nevoščljivost in pevski napuh sta že večkrat uničila najbolj« še pevske zbore. Svojega pevovodjo morajo pevci spoštovati in ga slu« šati. Posebno vzgledni pa morajo biti cerkveni pevski zbori, ki naj imajo vedno pred očmi, da ne pojejo v svo« jo čast, ampak v božjo čast, in so takorekoč zastopniki vsega v cerkvi zbranega ljudstva, da oni na glas iz« ražajo pobožna čustva zbranih ver« nikov. Najslajša umetnost je pevska umet« nost! Komur je ljubi Bog dal nepre« cenljivi dar dobrega posluha in lepe« ga glasu, naj ta talent nikar ne za« koplje, ampak naj pristopi k doma« čemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v korist. Pojmo radi, pojmo v veselju in ža« losti ne samo v cerkvi, ampak poj« mo povsod, v domači hiši, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: »Ptiča spoznaš po petju, pa člo« veka tudi; ako lepo poje, ima tudi le« po srce.« VINKO VODOPIVEC. ZA RODNO ZEMLJO KMEČKA ZGODBA I. Ponoči so prinesli starega Repnika napol mrtvega domov. S sinom Fran« cetom sta bila šla pod večer doli v Dolinarjevo krčmo, da bi pregovorila krčmarja, naj še malo počaka in usta« vi dražbo, ki bi se imela vršiti čez tri dni. Toda Dolinar si ni dal k sebi, češ, da je čakal dovolj dolgo, zdaj pa ne more več. ker je sam v denarnih stiskah in nujno rabi denar. Mladi Repniik je vzkipel, se zaletel v zabuh« lega Dolinar j a in bi ga bil pobil na tla,, da mu niso gostje zabranili. Od jeze je potem zajokal in odšel iz gostilne ter ga tisti večer niso več vi« deli. Stari Repnik pa je po svoji na« vadi obsedel v krčmi, dušil jezo' m sramoto s pijačo, dokler se ni napil ' za žive in mrtve in ga ni Dolinar ne prerahlo postavil pred duri. Od tam se je menda preklinjaje in rohneč l o« vil proti domu, pa je spotoma omahnil čez škarpo na ovinku, kjer so ga dobili delavci, ki so se vračali z dela. Vsega pobitega so ga prenesli domov. Zdravnik, ki so ga poklicali iz bližnjega trga. je našel, da ima mož prebito lobanjo in da si je možgane pretresel ter da je malo upanja. Rep« niča je jokala, ravnalla po zdravnikom vih navodilih, dekli pa ste šli, ko je najhujše minilo, iskat Franceta. Pa ni ga bilo nikjer, kakor bi se bil v zemljo udri. Mater pa zaskrbelo, kaj se godi s sinom, in ko je sedela ob po« nesrečenčevi postelji, je iskreno in vroče molila, da bi se France srečno vrnil. France je bil iz gostilne krenil v gmajno, ne vedoč skoro, kam ga pelje korak. Samo stran od ljudi in vseh domačih si je želel, tako ga je bilo sram pred celo sosesko. Ko se mu je nekoliko polegla notranja ihta, je gori v gmajni sedel na parobek in se zamislil. Pred njim se je vrstilo v du« hu vse, kar je bil doživel zadnje čase in -kakor se je bilo godilo. Ko je pred vojno doraiščail, je bil najraje na polju in v gmajni. Hosta je bila njegovo največje veselje in pol vsega dela je opravil kljub mla« dim močem na polju, v hlevu in v gozdu. Kakor drevo ie rastel v zem« ljo in tako mu je bila v srcu, da mu ni bil noben trud zanjo prevelik. Oče je že tedaj pričel pomalem popivati in je gospodarstvo zanemarjal, kar je sina najbolj bolelo. Ali stisnil je pesti, zavihal rokave, pretegnil za dva, za tri in šlo je, čeprav trdo in je pozno v noč legal kakor ubit na seno v skednju. Ko pa je prišla vojna in so pobrali najprej starega, potem pa še Franceta, je pričelo pri Repnikovih iti rakovo pot. Ni ga biilo, ki bi bil trdno poprijel, ženske so gospodari« le, kolikor so Pač zmogle; mati so se skoro pretrgali, ali s tujimi delati je križ. ki mu je komaj moški kos, kaj šele ženska! Ko se je po par letih vrnil prvi domov oče, in je mati o tem pisala Francetu, je zaplalo v njem upanje, da se bo zdaj obrnilo n? boilie. Ali prekmalu je sledilo ve« selemu pismo drugo, ki je vedelo po« vedati, da oče pije na vso moč, da mu ni mar ne doma, še manj polja in gmajne. Samo živino da prodaja rep za repom in les, pa kljub vsemu ni denarja pri hiši, ker gre vse sproti po grlu. Tisto noč potem, ko je France dobil to pismo, je pobegnil od straže, se potikal po gmajnah in skrival po hostah, dokler ni četrti noč potrkal doma na okno, da je mater od strahu vrglo iz postelje in ni mogla verjeti svojim očem, ko je stal pred njo bled, raztrgan, pretegnjen in izlakan sin France. »Hvala Bogu in Materi Božji, da si doma!« se je oddahnila mati in pelja* la z lučjo sina v hišo. France pa je najprej ugasnil svečo v materini roki, potem pa je trdo in kratko povedal: »Ušel sem!« »Mati nebeška!« se je ustrašila in se sesedla na posteljo. Molčala sta oba. Šele čez dolgo je France pobarali po očetu. »Ga še ni domov. Se je že pijan zavlekel kam pod kozolec in bo spal tam pozno v dan. Tako je zdaj vedno!« Sin je vzdihnil. »Vse je narobe, sama ne zmorem, sproti mi poproda vse in zapije. Pa si ne da dopovedati prav nič! Vse gre po zlu!« »Zato- sem prišel. Ni me strpelo!« »Kaj pa bo zdaj? Zaprli te bodo? Oh, le zakaj sem ti pisala!« je zaskr« belo mater. »Saj gre vse h koncu. Ne bo dolgo, pa bo vse pri kraju, tačas se jim bom pa že ubranil. Samo nikomur ne povejte, da sem bil doma.« »Kam pa se jim boš skril?« »K bajti v Zajasovnik. Tam bom čez dan. Ponoči pa pridem, da pogle« dam po polju, pa da mi daste kaj s seboj.« Oprezno ie odprl hišne duri in uto« niil v noč. Mati pa je do jutra preb-dela na postelji in molila, da bi se vse dobro izteklo. Za Franceta se je. Baš ko so ga zavohali žandarji, je na fronti počilo, in niti iz domače vasi ni prišel: orož« niki so ga takoj izpustili. Z očetom pa se ni tako srečno končalo. Stari Repnik je pil dalje; ko ni imeil denarja, ničesar, kar bi 'bil prodal, ker je France pazil nani ko jastreb, je pil na kredo, prodajal travnike in njive za smešno ceno, da je bilo za pijačo dovolj. Ko so ga dejali pod skrbstvo radi pijančevanja in zapravljivosti, je bilo pa že pre« kasno. Prevelika je bila raca pri Do* linarju in oderuh je zahteval, naj Repnik plača dolg takoj. Ker niso Repniki imeli, s čemer bi bili plačali, je pognal posestvo na boben. »Na dražbo! Na dražbo!« Kar zavrelo je v Francetu, ko se je zdaj spomnil onega trenutka, ko je prinesel birič v hišo odlok, da bo vse prodano. Še je videl, kako je pre« Medel oče, ko je stopil preden j in mu nemo pomolil papir s pečatom od sodniije pod nos. Dolgo je obsedel Repnik na mestu, kakor da so mu vse moči odpovedale. Potem pa je krenil v vas. zavil k Dolinarju, se napil, ozmerjal krčmarja in se ga dejansko poilotil. Dolinarjevi so ga vrgli na ce« sto in dva dni ga ni bilo na izpreglled. Toda čais je tekel in France je po« skušal vse mogoče, da bi posestvo rešili. Prosil je pri sosedih, v trgu, pa stiska za denar je bila tedaj še pre« velika, čeprav je bil malo vreden, in ni dobil posojila nikjer. Tudi pri po« sojilnici ne, ker je bil še stari gospo« dar in posestvo preveč zadolženo. Tako je iskal rešitve do danes, ko je poklical očeta s seboj, da sta šla k Dolinarju poprosit, naj počaka. O, kako je ponosnega Franceta to poni« žanje bolelo, ali dejal si je v srcu, da gre za rodno zemljo, da gre za dom in premagal se je. Ko pa je Dolinar njegovo prošnjo gladko odbil in se mu zraven še v lice režal, se ni zmo« gel več in ubil bi ga bil, da ga niso drugi odtrgali od oderuha. To vse se je vrstilo v duhu pred Francetom, ko je sedel gori v gmajni, in sam ni vedel, kdaj se je pričelo -daniti in je solnce vzšlo. Šele tedaj se je dvignil. Spomnil se je matere in skrbi, ki jo bodo imeli zanj, pa je stopil za mejami okrog proti domu. Na dvorišču ga je srečala dekla in mu povedala: »Vso noč smo te iskali. Oče se je pobil in komaj bo kaj ž njim.« Brž je stopil France v hišo, ker se je za mater ustrašil. Našel i o je ob postelji, ko je očetu predevala ovitke na glayi. »Kje si bil, France?« »V gmajni.« »Sta kaj opravila sinoči?« »Nisva! Saj zato!« Obrnil se je od matere, ker ji je videl solzo privreti iz oči. in stopil je k nezavestnemu očetu. Kljub sramoti in skrbi, ki mu jo je bil oče napravil, se je vendar zgenillo v sinu, ko je vi« del obvezano glavo, še vso okrvav? ljeno in z roko mu je spodil muho, ki mu je bila sedla na brado. »Kaj pravi zdravnik, mati?« »Da ni nič upanja.« »In v takem nas bodo pognali!« je zaškripalo Francetu izmed zob, da je mati planila v glasen jdk. Sedel je na stolico ob peči; v sencih mu je butala kri, da se mu je krvavo delalo pred očmi in je komaj sapo lovil. »Morda se bo zdaj dal preprositi, France, ko je tako?« »Ne bo se! In tudi k njemu ne grem več, ker bi ga ubil! Le zakaj ga nisem sinoči!« »Križ božji France, pomisli!« »Saj on tudi ne!« Spet sta umolknila. Pa se je oglasila mati: »Jaz stopim k njemu! Morda ga jaz omehčam.« »Nikamor ne boste hodila! Da bi še Vas poniževal in se norčeval iz Vas!« »Kako pa bo, križ božji?« »Bo že kako!« Pletla sta vsak svoje misli dalje, ko je prišel zdravnik in pregledal bol? nika. Naročil je poklicati gospoda, čeprav se oče ne zave več. Je zadnji čas. je dejal. France je stopil v farovž in prišel je gospod, da je Repnika dal v sveto olje. Ko je sivolasi župnik sveto opra? vilo končal, ga je mati poprosila, naj bi pregovoril Dolinarja, da usta? vi dražbo. Sočutno je zmajal z glavo in rekel: »Malo imam upanja, ali poskusil bom!« In pravo je zadel. Dolinar ni hotel odnehati. Na skrivaj ie šla še mati k njemu. Zastonj. Ne le, da jo je krat? ko odbil, ampak se je res, kakor je bil rekel France, iz ženice še norčeval. Ko je mati prišla domov in povedala Francetu, kako je bilo, je ves vzkipel, hudoval se je nanjo in komaj mu je ubranila, da ni šel nad Dolinarja. Malo so kuhali tiste tri dni pri Rep? niku, še manj jedli. France je bil mrk in nem kakor kamen. Odpovedal je obema deklama, odpustil pastirja. Po? tikal se je okrog po h osti, lazil okrog hiše, hleva, po polju, nikjer ni imel obstanka. Govoril ni z nikomur, celo sosedovi Ančki, ki sta se rada videla ž njo, ni dal odgovora, ko ga je ho? tela tolažiti in mu svetovala, naj se pomiri, da bo že bolje. Zasukal se je in odšel, dekle pa je pritisnilo pred? pašnik na oči in je zajokalo. Tisti dan pa, ko je bilo v trgu na sodniji pro? dano, ga sploh ni videl nihče. Ančka je gotovo stokrat pritekla pobarat mater Repnico, če je že prišel France domov in oči je imela kakor mati vse zajdkane. Zvečer je prišla Ančka zopet materi povedat, da je kupil vse posestvo Dolinar. Prav tedaj je sto? pil v hišo tudi France. Nikdo si ni upal žugniti besedice, tako je bilo strašno med njimi. Šele čez dolgo si je upala mati: »Dolinar je kupil. Vse skupaj.« »Naj! Na duši naj mu gori!« se je utrgalo iz sina in v očeh mu je zago? relo. »Zdaj-nas bo vrgel na cesto!« je za? tarnala mati. »Ne bo nas! Gremo sami!« »Kam?« je glasno zaihtela starica. Spogledali so se vsi trije in vseh oči so šle nehote k očetu na posteljo. Obmolknili so in vse tri je zazeblo v dno srca. II. Čez par dni so pokopali starega Repnika. Komaj sta se mati in sin vt? nila od pogreba domov, je pričelo Francetu goreti pod nogami. Preveč živo je občutil, da sta z materjo tujca v domači hiši. Ko je mati po bornem kosilu pospravila, je prišla Ančka. »Pri Dolinar ju sem bila zdajle. Pro« sila sem ga, naj vaju pusti v hiši.« »Ančka!« je planil France in trdo udaril s pestjo po mizi. »Ti!« »Kaj je dejail?« je vprašala mati. »Da lahko ostaneta. Nič ne bi pla* čevala. samo za posestvo bi mu skr* bela.« »Kaj deš. France?« je z upanjem v očeh vprašala mati. »Ste nori? Da bi mu bil še za hlapca?« »Kam pa bova šla?« je zaskrbelo mater. »Kamorkoli, samo da ne bom gledal sramote!« je vzkipelo v sinu. »Rekel je, da si premisli do jutri, ker se mu že nekdo ponuja,« je pri« govarjala Ančka. »Sem že dejal! Za hlapca grem lah* ko drugam!« »Vajen si doma in polja, France,« je poskušala mati. »In jaz tudi,« je tise pristavila. V Francetu je zavalovalo, da je vstal. Hotel je ven, na prosto, ker ga je preveč tiščalo v prsih. Stopil je k durim. »France, daj, radi mene tudi!« je stopila predenj Ančka in mu zastavi* la pot. »Kaj boš z menoj? Nimam doma!« je butilo iz njega. Rahlo je odrinil de* kle od sebe in odšel iz hiše. Ženski sta ostali sami in niste si znali pomoči. Solze same so pre« majhna uteha in niso v stiski pomoč. V tišino njune bolečine je utripalo eno še, edino: ni dejal zadnje besede, premisli si. V resnici je France sedel v globoke misli zatopljen v hlevu. Misli so se mu mudile pri Dolinarjevi ponudbi. Doma bi ostal vse bi bilo na zunaj kakor dozdaj. Zemlje je vajen, ljubi jo, ker je njegovo delo in trud in znoj v njej: v gmajni pozna slednji štor, vsako brino, slehrno stezico. Ta* ko mu je šepetalo v prsih. In srce je hotelo, hotelo z vso silo, da bi zrna* galo v Francetu. Slikalo mu je rodno zemljo v solncu, risalo je predenj črne razore plodnih njiv, v nosnice mu je pričaralo vonj domačega sena in otave; prigovarjalo mu je z nežno* stjo vetriča skozi gmajno, se mu ka* kor zlato zrelo klasje v dlan dobri* kalo, kakor trta zidu na hiši se ga ovijalo. Spominjalo ga je košnje v se* nožeti, spravila v prelepih poletnih večerih, brnanja po hlevu in po dvo* rišču okrog hiše v lepili, svetlih no* ¿eh. Nazadnje mu je še domačo hišo v luninem svitu priklicalo v spomin, da ie France vzdrhtel in se stresel v gledanju svoje duše. Tudi pamet je govorila Francetu kakor'Sirce. Kam bi šel z materjo? Stara je in nadložna, umrla bi če bi mcraila iz hiše, kjer je potekalo nji* hovo življenje. Stara je in nadložna, težko bi ž njo no svetu, In kam bi sam? Za hlapca? Bolje biti hlapec doma, na rodni zemlji, kakor gospod na tujem, mu je govorila pamet, in srce je kričalo še huje od nje. V tovarno? Ko je iz zemlje in zanjo zrastel, ki mu je drugo življenje, edino veselje? V dimu in sajah bi umiral, dušilo bi ga v smrt in ne hi dolgo zmogel! Saj ve, kako je bilo pri vojakih, ko je moral samo par dni pomagati pri kovačih. Ušel bi bil, j a* vil se v fronto, ako ga ne bi bili brž premestili! Še mu je govorilo srce: Ančka! Kaj bo ž njo? Jo boš tako samo pustil? Po svetu je ne boš vla* čil s seboj, ne bi domači pustili. Edin* ka je, čeprav ka j žar jeva, ali iz do* malce grude je ne boš iztrgal! Iz domače zemlje izruvana, presajena v tujo prst bi usahnila! Pamet ga je brž opomnila: k njim se priženiš, ako tu* kaj ostaneš, sam svoj boš zopet, na svojem boš delal in počival! Tako je premišljal France v hlevu in se je že skoro vdal vabljivi misli, ko je nenadoma udarilo vanj iz spo* mina zadnjih težkih dni: Dolinarjev hlapec! Kar užgalo je Franceta, kakor bi se mu bil bič ovil pleč. da je šinil po* konci, stisnili pesti in se mu je v grlu zateknilo kakor od solza in ihte. Hla* pec njemu, ki se mu je rogal v lice, ki je očeta metal na cesto? Hlapec nje* mu, ki mu je mater opsoval, si privo« ščii v šali Ančko in io morda samo zato poslal gori s ponudbo, da bi ga še bolj ponižal? Njemu hlapčevati? Nikdar, nikoli, nikoli! France je planil iz hleva, treščil vrata za seboj in se zagnal v breg nad hišo. Ni videl, da je drvel mimo Anč* ke, ki je stala ob durih. Pehal se je v breg, se krivil in zajemal v široko, da je bil prej god, da se je prej skril vsem za drevje; da ni videl rodne hi* še. ki ga je vabila in klicala k sebi z belo roko! Gori v gmajni se je vrgel v mah in glasno zajokal, ihtel.da so se mu stre* sala ramena in vse telo. V dlani je tiščal obraz in izza prstov so mu tekle solze ter se zgubljale v prcsušeno zemljo. Žejna zemlja jih je pila, pila; in kakor da jo hocejo napojiti za dol* go, so solze tekle in se raztekale va* njo. Solnce se je v žalosti ponižalo in se umaknilo za gore, da ne hi videlo boli ihtečega iin da bi se zemlja v mi* ru, v senci lahko napojila s solzami svojega sina! . »France!« je tiho poklicalo fanta, ■ ki je omagal v duševnem naporu in je v solzah zaspal. France je dvignil glavo, si šel z roko preko oči in za« gledal pred seboi v lunini bleščavi Ančko, ki je sedela kraj njega. »Ti je hudo?« je vprašala skrb iz dekleta. France je molčal, si popravil lase in sedel pokonci. »Kako si prišla sem?« jo je čez čas vprašal. »Videla sem te prej iti sem gori in ko te ni bilo domov in je mati skrbe* la zate, sem te prišla iskat.« »Pojdiva!« je vstal fant in hotel v reber. »Počakaj malo, France!« je branilo dekle in se z otožnimi očmi zazrlo vanj. »Si se odločil?« »Sem. Ne ostanem!« »Pomisli, France, na mater se zmisli, ki gre tako težko od doma in po sve* tu! Kam boš ž njo? Če ti že zame ni mar!« Zabolelo je Franceta. »Čemu tako govoriš? Sem ti dejal žal besedo?« »Nisi. pa napak delaš! Kam bi s svojo ihto?« »Za hlapca ne bom Dolinarju!« »Saj ne bi bilo dolgo, France. Če hočeš, meni oče prepiše in tebi polo« vico, nekaj dokupiva, pa boš zopet na svojem in mati skoro doma!« »Berač ne maram k hiši!« »France, čemu si tak z menoj?« Dekletu so solze zabliščale v očeh. »Saj nisi berač! S svojim denarjem bi dokupil.« »Kje ga bom vzel?« »Nisi povprašal, za koliko je bilo prodano? Kolikor sem zvedela, ti bo patr tisočakov ostalo in ž njimi bi mogel« Osuplo je pogledal France Ančko, kakor da je ne ume. »Kakor bi bilo tvoje, skrbiš,« je naposled spregovorili. »Mi očitaš?« je vstalo dekle in sto« pilo k fantu. Pogledala mu je v oči in nadaljevala: »Mesto, da se Dotikaš po gmajni in čepiš skrit v kakem kotu, bi pogledal okrog sebe, se pomenil s svojo pa« metjo in se oprijel ene misli, ki bi bi* la najboljša!« Fant ji ni odgovoril, v srcu si je moral priznati, da ima Ančka prav. Toda ko ga pa ta ločitev od domače zemlje tako boli, ko ga tako peče po* nižanje! Stopil je bliže k njej in ji dejal: »Si huda name, Ančka? Glej, tež* ko je!« »Preveč si se vjedel v zemljo. Saj je ena ko druga, in so boljše ko tvoja.« »Ančika!« »In če ti je toliko zanjo, čemu pa ne ostaneš? Ti je treba v svet? Boli te ponižanje, vem. Pa praviš, da ljubiš svojo zemljo, a niti tega ponižanja ne moreš zanjo prenesti?« France je moral v mislih potrditi, da je Ančka v pravem. Ali ni mu da* lo. Preveč je bolelo. »Ne morem, Ančka!« ' »Vse premisli, pa boš drugačnih misli!« »Sem že. V tovarno grem v mesto, mater že kam spravim. Delal bom, da pridelam svoj dom nazaj!« Velik, močan in lep je stal pred njo, ko je dejal te besede, in v očeh mu je gorelo. Ančka bi mu bila naj« raje ovjla roke okrog vratu. Pa se je obrnila vstran in na videz užaljena dejala: »Kakor hočeš, ne silim te! Morda bi nazadnje še mislil, da se ti usiljujem!« »Ančka!« je planilo iz fanta; stopiti je hotel k nji, da bi ji bliže pogledal v obraz, ker ni mogel verjeti tem be> sedam. Toda na pol obrata se je okre« nil in stopil v reber. Za uista se je morala prijeti Ančka, da ga ni poklicala nazaj, in oprijeti se je morala debla, da ni stekla za njim. Strašno jo je bolelo, da ga je užalila; vendar si je premislila, da bi mu pojasnila. Zakaj, sama ni vedela. Obstala je na mestu, zrla za odhaja« j očim, dokler ga ni skril r ob, potem pa so jo oblile soilze. In strah je je postalo noči; obrisala si je zajokane oči. potem pa je stekla po bregu na« vzdol in naravnost domov. France je tisto noč sklenil, da gre čimprej od doma. V mislih je iskal za mater stanovanja za ta čas, dokler ne dobi stalnega zaslužka. Pozno v noč je premišljeval, se v skrbi bodi in pe« hal. dokler ni dognal do kraja vsega, kakor je bilo po njegovih mislih po« trebno. Ko pa je vse to razmislil, je vstala pred njim Ančka v nocojšnjih besedah in misel nanjo ga je pekla, da se je premetaval na ležišču kakor na žerjavici. Še v sanje je šla ž njim in se ž njim drugo jutro znova zbu« diila, ko- je daleč v belo jutro še enkrat vse razmislil in preudaril ter potem stopil k materi, da ji pove. Ančke pa se je ogibal ves dan in tudi dekleta ni bilo blizu. Obema pa je v srcih zijala velika rana.... III. Repnikova dva sta se izselila, ne da bi bil France počakal Dollinarjeve od« povedi. Mati ni šla daleč; samo tja do Zoreta je prenesla svoje stvari, ker je končno le Ančka tako dolgo* pribijala, da se je France vdal vsaj toliko. Tista razprtija, ki je nastala med njima oni večer, ni trajala dolgo,, ker ni Ančke strpelo, da ne bi bila šla pogledat k Repniku, France se pa tudi ni mogel vedno umikati njenim svetlim očem in hoditi mimo njih, ne da bi se jim bil naposled odzval. To« da, da bi bil France ugodil Ančkini in materini prošnji ter pristal na to, da Zore prepiše bajto in vse okrog nje na mlada dva, toliko niso zmogle ne Ančkine objokane oči, ne materine prošnje. Berač neče k tuji hiši. prislu« žiti hoče in potem se povrne. Le toli« ko so ga pregovorile ženske, da ni šel v Kanado, kakor je prvotno namera^ val, ampak se odločil, da si v bliž« njem trgu poišče dela in zaslužka. Nekaj denarja mu je res še ostalo od skupila za posestvo, toda to je skoro vse pustil materi, da ne bi bila novim gospodarjem v nadlego, kakor je de« j al, in ga j e zato Ančka ošinila s ta« krm pogledom, da mu je sredi besede zaprlo sapo. Ono noč pred jutrom, ko sta z m a« terjo zapustila rodno hišo in zemljo, je vso noč prečul zunaj. Hodil je po polju, se razgledaval v njem, kalkor bi se za vedno hotel napiti sile in lju« bežni, ki je vela vanj iz rodne grude; šel je med travnike, kjer je otava kli« cala h košnji in se je komaj ubranil, da ni stopil domov po koso, nabrusil in pričel kositi. Ker ga je v njivah in travnikih preveč skelelo v srcu, je krenil v hosto in je proti jutru prišel iz nje kakor pijan, da so mu trepetale noge in je omahovaje lovil stezo pod borštom doli za hlev. Stopil je vanj in tako je zazijala iz njega praznina izza jasli, da se je zdrznil in ni mogel na« praviti koraka dalje. Zaloputnil je vrata, zbežal mimo svinjaka pod ko« zolec in tam sedel na tnalo, ki je ča« kalo smrečja za steljo. Komaj je mati, ki tudi ni vso noč spala, pa bolj radi skrbi za sina ne, kakor pa radi ločitve od doma, pripravila zajterk, je že priganjal v hiši, naj se žurijo, ker pride kmalu Dolinar, on pa se no« če srečati z njim v tej hiši. In dokler ni prišel Zore z vozom ter odpeljal, kar je bilo njunega, ni imel France miru, ampak je venomer hodil na prag ogledovat, ne prihaja li že mor* da Dolin ar iz vasi gori. In prav pred nosom se mu je umaknil. Dejal je materi in Ančki, da kani še iisti dan oditi v trg za delom. Ko* maj so ga udržali do južine, tako se mu je mudilo. Mati je jokala na vso moč. ko je odhajal, ter ga prosila, naj si kmalu premisli, se vrne in se pazi, da se mu kaj ne pripeti. In Zore mu je dejal, da je zanj vsak dan hiša od* prta, če resno misli z Ančko. Na pot ga je spremila Ančka. Sko= ro tekla je poleg njega, tako je v široko zajemal z bežnimi koraki. Nič nista govorila spotoma; le naskrivaj sta se pogledovala od strani in ugiba« la vsak v misli drugega. Tam, kjer kolovoz priteče v cesto, se je Ančka ustavila. Obstal je tudi France. Nista vedela, kaj bi. Dokler ni prva sprego« vorila Ančka: »Tak, vsaj roko mi daj, France!« Pogledal ji je naravnost v oči, ka« kor presenečen, ker jemlje slovo. Že je stegnil roko. že sprožil dlan, ko se mu je utrgalo težko, težko: »Ančka!« »Saj ni treba, da bi odšel, France!« je poskusilo dekle še zadnjikrat pri« govoriti. »Vrniva se, vsi bodo veseli!« Fantu je omahnila že izprožena ro« ka in trdo je dejal: »Ne morem, Ančka! Bolje je, da grem, verjemi!« »Je vsaka beseda zastonj?« »Vsaka!« Težko mu je šlo iz grla, še težje dekletu v uho. Nemo sta stala.drug poileg drugega in nista znala v bese« do. France je bledel vedno bolj, Anč« ka pa je komaj tlačila v grlo nazaj solze, ki so grozile privreti z vso silo. »Zbogom, Ančka!« se je prvi vz« dramil France in ponudil dekletu ro« ko. Ta se je oprijela ponudene desni« ce z vso močjo in fant se je nagnil k njej, kakor bi jo bil hotel dvigniti in odnesti s seboj. V tem hipu se je ozrl nehote gori v breg. Kakor bi ga bil pičil gad, je spustil dekletovo roko, pa se obrnil in z velikimi koraki zbežal v cesto in po njej dalje proti trgu. Ko se je Ančka iz solza ozrla za njim, ga že ni več videla; in ko je potem pogledala v breg za prikaznijo, ki jo je menda videl France, je spoznala, da na pragu Repnikove hiše stoji moški in je vedela kakor je vedel France : Doilinar!... Kakor ubijavec, ki so mu zasledo« vavci tik za petami, je pribežal Fran« ce v dve uri oddaljeni trg in takoj pričel iskati za delom. Po dveh, treh brezuspešnih poizkusih je dobil delo v tovarni na žagi. Ko se je bil dome« nil z lastnikom za delo in zaslužek, je odšel iz pisarne, da bi si v trgu sa« mera poiskal prenočišča, kjer bi se odpočil za delo, ki ga je imel pričeti drugi dan. Komaj pa je stopil malo po dvorišču proti izhodu, mu je pri* šel nasproti delavec in ga odgovoril: »O, France, pa tako mošlki? Kaj pa te je prineslo sem? Si prišel les po« nujat?« Bil je Lojze, sjn Dolinarjevega so« seda, ki pa bržkone še ni vedel za Repnikovo nesrečo, ali pa je hotel uščipniti. »Nimam več, kar bi prodajal!« je ves rdeč v lice odbil France in stopil dalje. »Ej, pa tako moški! Le čakaj, te bo že še minilo!« mu je vračal Lojze kratkobesednost in odšel dalje po opravku. France je polagoma šel do vrat, kjer se je nenadoma obrnil, kre« nil nazaj proti pisarni in poprosil to« varnaria: »Gospod, premislil sem si, ne mo« rem za to plačo!« »Kako? Drugje še toliko ne boste dobili,« je obžaloval tovarnar, ki bi bil rad pri držal krepkega mladeniča v svoji službi. »Pa, ker ste Vi: pri* maknem Vam nekaj na uro!« France je zmajal z glavo: »Ne morem, gospod, oprostite!« »Tedaj pa v božjem imenu, kakor hočete. Zal Vam še bo. Ostanite zdravi!« ga je brzo odslovili deloda« javec. Žal je bilo Francetu že zdaj. res; tako dobro plačo bo težko dobil kje, če bo sploh delo dobili. Ali poleg so« seda delati, pustiti, da gleda njegovo sramoto človek iz njegove vasi, ki mu bo vrh tega še večen opomin in spo« min na rodno hišo in zemljo, nak, tega pa ni zmogel in je raje popustil ter o dšel iskat novega nameščen i a. Že v mraku je bilo, ko je po dol« gem iskanju dobil delo pri zidanju nove velike stavbe. Težko delo sicer in nestalno, ali za prvo silo bo že šlo kako, potem se na ogleda še drugod in si poišče kaj boljšega. Truden od pohajanja po trgu, še bolj pa od bolečine, ki se mu je vedno glasneje oglašala v srcu, je krenil France v bližnjo krčmo, da si dobi prenočišče in se malo pokrepča, ker že od poldneva ni imel ničesar v ustih. Ko je tako sedel za mizo med delavci, napol poslušal v njihovo go« vorjenje. z drugim ušesom pa pri« sluškoval domotožju v sebi, se je ne« nadoma tako močno zganilo v njem, da je skoro glasno zastokal. Nekdo izmed gostov se je v pogovoru sporn« mil doma in pripovedoval, kako je težko šel od doma, pa da ne bo dolgo vzdržal tukaj, raje doma otepava ne« slan močnik. Te besede so tako živo urezale v Francetovo srce, da se mu je skoro zameglilo pred očmi. Hitro je plačal, popil, kar je bilo še v ko« zarcu, na dušek, stlačil v žep ostanke večerje, pa je zbežal ven v poletno noč in sam ni vedel, kdaj so ga noge zanesle po cesti gori iz trga proti do« rnaoi vasi. Kakor mesečen je hitel po poti in se predramil šele, ko je zagle« dal luč v vaisi pred seboj. Bila je Do« linarjeva krčma, kjer so bili še tako pozno pokoncu. V velikem ovinku se je je ognil kakor kače in se pognal po predobro mu znani stezi v breg proti domači hiši. Kakor tat se je po« časi splazil k durim. tiho pritisnil kljuko, ali vrata se niso vdala, bilo je zaklenjeno. Luči nobene, vsa okna zaprta. Nikogar ni bilo notri, prazno je bilo še vse. France je zavil k hlevu, si ogledal vse: in je našel, da je še vse kakor je bil pustil. Sesedel se je na tnaf« 'lo na dvoru in zapeklo ga je v grlu. Ko je segel v žep po robec, je roka otipala vžigalice v njem. Trdo so se jih okle« nili fantovi prsti in kakor mrzla kača mu je zlezlo iz roke gori do srca in nekaj se je zabliskalo v njegovih očeh, da bi ga bilo strah, kdor bi bil videl vanje. Ali tako hitro kakor je prišlo vse to, tako urno je zopet izginilo, ko se je misel spomnila matere in Ančke. France je zastokal, vrgel za« peljivo škatlico daleč stran in se sun« koma dvignil. Skoro klecnil je v ko« leni, ko je zavil iz dvora med njive in v senožet, kjer je postal, se zvalil v travo, zgrabil vanjo z obema roka« ma, se zagrizel v prst z zobmi, kakor bi je ne hotel nikdar več popustiti, in zaihtel kot otrok ... Kakor da mu je s solzami iztekla iz srca vsa trpkost, kakor da mu je z jokom izginila vsa bolečina in iz« plahnilo vse gorje, ki je bilo prej na« kopičeno v njem, je vstal France, ko je bila ura že davno čez polnoč in je pričela tam za gmajnami že brezeti zarja, ter je s prožnim korakom sto« pil doli niz breg proti Zoretu. Prav po prstih se je priplazil pod okno kamre, kjer je vedel, da spe mati, in jfe posluhnil. Skozi odprto okno je slišal materino težko dihanje in sem« tertje težak vzdih, ki ga je zabolel bolj, kakor pa da bi bil lasten. Dolgo je stal tam pod oknom, ni se mogel ločiti od njega in je strmel v temo, ki je zijala iz kamre. Nato je šel na drugo plat hiše, se zopet ustavil in se zagledal v podstrešno okence, kjer je vedel, da spi Ančka. Dolgo je stal tukaj in kaj krat je že usta odprl, da bi bil zaiklical sladko ime, ki mu je rastlo in klilo v prsih, pa se je pre« mislil. Še je stal tam, ko je bilo že zelo svetlo in je bila nevarnost, da bodo domači vstali. Tedaj se je brž umaknil, poiskal med travo stezo na cesto in preden je bila ura sedem v jutro, je bil pri novi stavbi v trgu, kjer ie zavihal rokave, se prekrižal, pa dvignil težak kamen, ga naložil na samokolnico in zapeljal po deskah v višino, da so se mu napele vse mi« šiee na roki in se mu je. še preden je dospel na cilj, ulil pot po licu. V srcu pa mu je bilo težko, težko, ker je preživo gorelo v njem: za tuje, na tu« jem delaš, France!--- IV. Svinčeno težko so tekli dnevi Fran« cetu. vsak je bolj pritiskal nanj in ga krivil, vsak mu je izpil več moči in mladosti. Kaj tovori, ki jih je nosilna stavbo, rastočo v višino, kaj solnce, ki je palilo in žgalo, da je pot curko« ma lil po životu! Vse to ni bilo nič proti bremenu, ki ga je vlačil France v duši s seboj in se ga ni mogel otre« sti niti za hip. Opeko in kamenje in malto je zvečer otrese! raz hrbet, po« ložil lopato in grebljo iz rok, ali bre= mena v duši se ni mogel znebiti, ne ga odložiti. Kolikor bolj se je dvigala stavba v višino in rastla proti nebu, tem večje je bilo gorje Francetovo, tem hujša bolečina. Kadar je prispel s tovorom na vrh — in to je bilo vsak dan več ko stokrat —- vsaki krat se je mogel razgledati po pokrajini in je videl tam daleč med drevjem v soln« cu bliščati zvonik domače cerkve, be= lino par hiš, nad njimi med zelenjem svoj dom, ki je zdaj tujec na njem gospodar. In je vedel za polja in trav« nike, ki leže okrog izgubljene doma« čije in kličejo njega nazaj, njega, Franceta, da zarije vanje svojo žu« ljavo roko in prikliče z njo iz črne prsti cvet in sad! Nerad je hodil France na oder, od koder je mogel videti domov. Na« prosil je mojstra, da mu je dal delo, ki ga je lahko vršil spodaj. Le takole zvečer, ob delopustu, je potem, ko ni bilo na stavbišču nikogar več, sto« pil kakor tat po položenih deskah in si dejal roko na oči, pa se je zastrmel tja preko travnikov in polja proti domači vasi, da jo je gledal, kako jo je zlatilo in poljubovalo solnce ob večernem slovesu. In vedno je potem s težkim srcem odhajal nazaj v dno, noseč v duši vso težo hrepenenja, v očeh pa še vedno utripajočo in živo sliko domačega kraja in poslednji pozdrav stolpa v solncu za lahko noč... Najljubše mu je bilo še, ako je mo« gel zvečer v mraku ležati mirno v svoji podstrešni sobici in biti sam s svojimi mislimi, ki so bille vedno le ene in iste: dom, mati, zemlja, gmaj« na, Ančka. Tako v svoje misli ugrez« njen je mogel preležati ure in ure, ne da bi bil trenil, ne da bi se bil pre« maknil. Cesto je slonel ob oknu in gledal na ulico-. Če je videl iti po ce« sti konje, se je spomnil domače živi« ne, če je kdo peljal voz sena, mu je domače seno zadišalo; ako je videl peljati ali nakladati moko, se mu je videlo, kakor da bi moral sam peljati omlačeno žito v mlin, pa nima voza. O, vse vse, karkoli je moglo samo senco domačega zbuditi v človeku, je Franceta preganjalo s silo, ki se ji ni mogel ustavljati! In vsak dan je bilo huje, vsak dan je bolj rezalo v srce! Delal je ko črna živina, vlačil to« vore ko nor, da so mu odgovarjali tovariši; ali vse je bilo zaman, ni mo« gel pozabiti bolečine, pa naj je prišel v sobo truden, do smrti, da je kar omahnil na posteljo. Komaj je oči zaprl, že je stal pred njim rodni krov, že so se pričeli vrstiti pred njim ra« zori in so ga mikale redi, že je čul nekje daleč mukati živino, lajati Sul« tana. Ponoči je pogosto planil iz globo« kega sna; zdelo se mu je, kakor da ga je nekdo ali nekaj poklicalo glas« no, na vsa usta. počasi in zategni eno : France—e—e! Šinil je kvišku, široko razprl oči, si jih pomencal z žuljavimi rokami, zastrmel je v temo in v noč in v srcu mu je še vedno zvenel oni klic kakor odmev. Vstal je, stopil k oknu in gledal dolge ure proti domači vasi, dokler se ni pričelo daniti in je vstal, odšel ven in blodil v okolici po travnikih in poljih, dokler ni bil čas za delo. In koma i se j e mogel o dir« gati od dozorele zemlje; vsaka bilka, vsaka travica mu je klicala: Ne hodi, France, ostani, ostani! Strašno ga je vleklo domov. Vsak dan, ko je prihajal na delo, je moral noge šiloma voditi v pravo smer, da mu niso ušle po cesti, ki pelje v rod« no' vas. In kadar je bil posel končan ter je France stal gori visoko na stav* bi in strmel tja proti domu, je kar kipelo in vrelo v njem. Pojdi Fran« ce, pojdi, čakajo te doma! Dom, zem« lja, Ančka, mati! Pojdi, čemu umiraš tu med tujci, čemu si drugim hlapec, ko bi bil lahko sam svoj gospod na svoji zemlji! Pa je stisnil France zo« be, pesti so se mu skrčile in nabrek« nile, zamižal je in pogoltnil vase grenko in trpko: berač! Verno je nosil prisluženi denar v hrambo, se omejil na najnujnejše iz« datke, samo, da je lahko vsak teden odločil, da se je prihranek povečal. Samo enkrat se je pustil zapeljati vabljivi misli, ko mu je bilo tako hu« do, da je mislil, po njem mora biti: napil se je, da bi pozabil v omami pi« jače svoje hrepenenje in bolest. Ali drugo jutro, ko se je zbudil in ga je bolela glava, še bolj pa srce, ker se je bil dal prevariti mamljivi skušnja« vi in je videl, da je skoro celo dnev« no plačo zapil, se je samega sebe sra« moval in si ni upal nikomur pogledati v oči, ker je mislil, da vsi šepetajo med seboj: glej, ta se je sinoči napil, pijan je bil! Ko je preteklo že skoro mesec dni, je nekega dopoldne France baš me« šal malto in jo potem nalagal dečaiku, ki jo je imel nesti visoko gori, ker se je stavba že bližala strehi, ko je ugle« dal izza vogala priti tri znane mu lju* di: Zoreta, Ančko in mater. Vsa kri mu je šinila iz lic v srce, ki mu je pri« čelo divje utripati. Zalučil je grebljo stran, pobegnil za zid v notranjost stavbe in je tam izza njega opazoval prišlece. Videl je, kako so se vsi trije razgledovali, opazil je materin bledi obraz in upadlost Ančkinih lic, gledal oprezujoče poglede vseh treh in bral v njihovih očeh, da ga kličejo: »Fran« ce!« Vztrepetal je po vsem životu, ko je videl Zoreta z okornimi koraki sto« piti k bližnjemu delavcu in ga slišal povprašati po njem. Delavec je prele« tel s pogledom okolje stavbe, sko« mignil nato z rameni in nesel svoj to« vor naprej. Še je videl France, kako se je mati začudila, ko jim je prinesel Zore delavčev odgovor, in kako je Ančka vztrepetala. Nato je dekle sto? pilo k nadzorniku stavbe in povpra« šalo po Francetu. Ta je dobro slišal v svoje skrivališče: »Malo prej je bil tukaj. Ne more biti daleč. Kar malo počakajte, kmalu se vrne!« Besno je utripalo Francetu srce, ki je hotelo k njim, k njim, po katerih je tako dolgo in s tolikim hrepene« njem klicalo. Ali France si je pritisnil dlan trdo na prsi, se zasukal in odšel na drugem koncu stavbe v ulico, kjer je krenil v pot po polju in se tam zleknil v travo. V pozno popoldne je ležal tam in se ni ganil z mesta. Šele, ko je bil pre« pričan, da so domači že odšli iz trga domov, se je dvignil in šel v svojo so« bo, da se je takoj zaklenil vanjo in le« gel na posteljo. Nedolgo zatem je nekdo potrkal na vrata. Gospodinja je bila, ki je povedala Francetu, da so neki ljudje že petkrat vprašali po njem in naročili, če pride, naj jih po« čaka doma. France je odgovoril, da je zaspan in že v postelji, da ni treba nikogar k njemu. Ali komaj je gospo« dinja odšla, se je že vrnila in z njo je stopalo več drugih. Ko je potrkalo na vrata se France ni odzval. »Pravkar sem govorila z njim, no« tri mora biti!« je hitela zunaj zatrje« vati gospodinja. Vnovič je potrkalo, zdaj močneje in Zore je zaklical zunaj: »France, odpri, če si živ!« France se še ni mogel odločiti, da bi vstal in odprl. Potrkalo je še močneje in materin glas je zaprosil talko- vroče in mehko, da se France ni mogel upirati: »France, France, za pet ran božjih, odpri!« Fant je planil pokonci, odklenil duri in jih odprl. Mati mu je skoro omahnila v naročje, Ančka je bila vsa zaskrbljena, Zore pa se je jezil: »Fant, kakšne neumosti pa uga« njaš? Ves dan te iščemo, pa te ni kas kor bi se bil v zemljo udri! Si li ob« seden?« France je bil bled in ni vedel, kaj bi jim odgovoril. Mati pa je videla, kako je sinu hudo, in je tolažila: »Oh, nič ne de, samo da te vidim živega in zdravega!« France pa, ki bi ji bil najraje padel okrog vratu, se je obrnil vstran in molčal. »Kakšen pa si, France, saj te komaj prepoznam?« je s skrbjo ušlo Ančki in vsi trije so se ozrli vanj. Mati je začela tarnati, Zore pa je spre g o« vodi, da bi utolažil: »Vedel sem, da to ni zate. Lahko bi se bil že prej vrnil, ni bilo treba čakati, da pridemo pote!« »Ne grem!« je trdo vrgel France iz sebe; »dobro mi je tukaj!« »O, saj se ti vidi! Meniš da smo sle« pi?« mu je oporekla Ančka. In brž je nadaljevala, kakor da se ji je šele zdaj zjasnilo: »Zato si se nam ognil, kajne? Ka« kor hočeš, prositi nisem prišla!« France je že imel besedo na jeziku, trpko in trdo, toda prehitela ga je mati: »Ne verjemi ji, France, najtežje te čaka ona. To samo tako govori!« »Nisem je prosil, naj pride!« se je utrgalo iz fanta. Oči pa so govorile drugače in v njih je bral Zore, ki je pričel: »France, prišli smo. da smo na Anč« ko in nate prepisali. Jutri greš še ti k notarju, da podpišeš, pa je vse v re« du. Potlej gremo pa skupaj domov. — Seveda, če si še tistih misli, da vza« meš Ančko!« France je preletel s pogledom vse tri in se ustavil pri dekletu. Dolgo so molčali vsi, dokler ni France, ki je ves čas strmel nepremično v Ančko, odgovoril: »Ne grem še domov! Berač ne ma« ram priti k Vam!« »Raje reci, da mene maraš več!« je bruhnilo iz Ančke. France je stopil k oknu. Tedaj je šla mati za njim, mu položila roko na rame in mu proseče dejala: »Bodi pameten, France, in daj si k sebi! Saj vidiš sam, da ne moreš tako dalje!« »Kdo to pravi?« jo je zavrnil sin in se potegnil v vis, da je segel z gla« vo skoro do stropa nizke sobe. »Šele privadil sem se zdaj in zmorem tri« krat toliko! Umrl pa tudi ne bom za vami in za zemljo in domom!« Trije gosti so se spogledali in Anč« ka je stopila proti durim. Trdo je privrelo iz nje: »Če neče, pa naj pusti! Nazadnje bo še dejal, da sem se mu prišla po« nujat! Jaz grem domov!« Odprla je vrata in jih držala odpr« ta, čakaje, da ji oče in Repnica sledi« ta. Zore pa je stopil k Francetu in mu povedal: »Ihta si bil, France, in boš, dokler boš živ! Ali, čakaj, da ti povem in v glavo ubijem! Dolinarja zaliva vino in ne bo več dolgo*. Otroci se že zdaj, ko še oči ni zatisnil. kregajo in daje« jo za doto. Tudi dolga je menda pre« cej, ker vsi razen starega so nosili s kupa. Nihče neče biti kmet in se za« riti v zemljo na Repnikovem. Tako ne bo dolgo, ko bo vse skupaj zopet na prodaj. — Le j, France, nekaj ti je ostalo od prodaje, nekaj si si zdaj prihranil. Tudi jaz bi dal Ančki za doto par stotalkov, nekaj pa hranilni« ca, je rekel gospod, in vsaj hišo in nekaj polja okrog bi si kupil nazaj za prvo silo, drugo pa sčasoma, ako boš varčen in delaven. Vidiš, ni tedaj, da bi ostal na tujem, da bi bil hlapec in berač, kakor praviš; v svoje bi prišel nazaj! — No, ali boš zdaj še tiščal svojo, a?« V Francetu je vrelo, je kipelo in se trgalo, da je komaj miril svojo no« tranjost. Najraje bi bil starega Zo« reta za njegove novice objel, ali zma« gal se je. Še je bilo presilno v njem ono, ki ga je držalo nazaj: prišel bi k hiši skoro berač, s tujim denarjem bi kupil nazaj! Že je odprl usta, da bi kljub temu notranjemu odporu ra* di matere in Ančke dejal: »Grem! « ko se je izza vrat oglasila Ančka: »Zdaj menda ne boš več mislil, da te mislim kupiti?« Tedaj pa je France prebledel in se zamračil, da sta se ustrašila mati in stari Zore. Bliskajoče je ošinil Ančko, stisnil najprej zobe in pesti, potem pa je izdavil iz sebe, kakor bi bil izpuh* nil nekaj grenkega: »Ne grem!« In obrnil se je, na jih je pustil sa* me. Zdaj je Ančka stopila nazaj v sobo, prijela mater pod pazduho in očeta potegnila za rokav, rekoč: »Pojdimo, sicer nas še ven požene!« Šiloma je vlekla za seboj mater, ki se ni mogla z očmi ločiti od sina in jo je bolela ta ločitev tako, da mu niti: zbogom ni mogla reči. Zadnji je šel Zore, ki je postal na vratih, pre* den jih je odprl, pa dejal v temno sobo: »Bog s teboj, France! Še je čas, še si premisli.« Šel je tudi on in zaprl vrata za se* boj. Za njim pa je planil France, od* trgal duri k sebi, obstal, se prijel za čelo, potem pa jih s silo- zaprl nazaj, jih zaklenil in se oblečen vrgel na po* steljo, da je zaječala. V. Lilo je kakor iz škafa tisto noč, ko je že proti polnoči stekel moški v po* reber proti Zoretovi bajti in se tam ob hlevu stisnil pod streho, še preden je utegnil zalajati pes, priklenjen na verigi. Bil je France, ki ga je zatekla nevihta sredi Repnikove domačije, vrnivšega se iz trga, kjer ni mogel več strpeti kljub vsem mukam in nape* njanju zadnjih sil. Že v poznem mraku se je bil odločil, sam ne vedoč prav, kaj dela. Obšel je najprej rojstno hišo. ki je stala zaklenjena in zapuščena, ka* kar tisti dan, ko je bil slovo vzel od nje, zavil je v hlev, kjer je poskusil vrata in so se mu odprla. Potem ga je neslo v polje in dalje po travnikih, in ko je dobro prišel v hosto, se je iz oblakov, ki so že davno težki in črni prepregli nebo, ulilo na domačo zem* ljo, kakor v blagoslov prišlemu sinu. V takem vremenu ni mogel vzdr* žati zunaj, čeprav se je malo menil za vreme; ali bliskalo se je vedno bolj in fant je bil že do' kože premočen. Ven* dar mu je talko dobro delo, ko je zo* pet slišal grmenje na svoji domači zemlji, ko je videl bliskanje nad svo* jo domačijo, da se kar ni mogel ko j odločiti, da bi se zatekel pod streho. Šel je počasi po bregu nizdol in šele, ko je pričela strm proti Zoretovi baj* ti. je pospešil korake, da je potem v teku prišel pod streho. Zdaj je stal tam in gledal v nebo, ki se ie kakor odpiralo med bliska* njem, ko je pričel lajati pes in ga France kljub pomirjevalnim besedam ni mogel umiriti. Še huje je lajal, tako da je zbudil gospodarja, ki je prišel na prag pogledat, kdo moti nočni mir okrog njegove hiše. Glasno je klical v noč: kdo je, pa se ni nič oglasilo. Tedaj je prenehalo deževati in pes se je znova pognal ob verigi ter se zaganjal proti hlevu. Zore je stopil nazaj v hišo. pa se kmalu vrnil z brlivko in se napotil proti hlevu. Te* daj se je izpod pristreška utrgala temna postava in pred Zoreta je sto« pil France ter voščil dober večer. »Kdo pa je?« je vprašal Zore in dvignil brlivko. da bi prišleca spoznal v obraz. Ni še utegnil France pove* dati, da je on, ko je Zoretu omahnila luč in iz prsi se mu je izvilo: »France?!« »Da, jaz sem, oče!« »Kaj delaš tu na dežju, pojdi v hišo!« »Nisem maral buditi!« »Vso noč vendar ne moreš ostati tukaj v takem! Kar za menoj pojdi!« »Grem takoj nazaj, da pridem za dne v trg na delo!« »Ne nori, France, dovolj je že teh neumnosti! Kar za menoj v hišo, pa mir besedi!« Potisnil je Franceta predse, stopil za njim, ga porinil skozi duri, jih za« pri in zapahnil, pa odprl hišo in za« klical proti kamri: »Marjana, France je prišel!« »Križ božji, pa v takem!« je prišel glais iz kamre in že se je slišalo, da vstajajo raz postelje. Pa ni še utegni« la priti mati iz kamre v hišo, ko je že pritekla po stopnjicah iz gornjice Ančka, vsa zardela, planila v izbo in se vrgla Francetu okrog vratu: »France, France, tako sem te težko čakala!« Že je bila tudi mati pri sinu, ga prijela za roko, mu jo gladila, in ga gledala, kakor da ga vidi prvič v svo« jem življenju in se ga ne more na« gledati, sina. ki se je vrnil v dom. »Ženske, pustite ga no, da bo vsaj lahko sedel! Pa kaj za pod zob mu prinesite, saj vidite, da je zlakan in pretegnjen, da komaj stoji!« jih je nagnal Zore, ki ga je ganila bolest in radost v Francetovem obrazu in ve« sel je žensk, česar vsega pa ni maral pokazati in se je skril za te vsakda« nje besede skrbi. Res je hotela Anč« ka v kuhinjo,- ali zabranil ji je Fran« če, ki je ni spustil, ampak jo krepko držal za roko in j o no dolgem molča« nju poprosil: »Ančka, ali nisi več huda name ra« di tistega zadnjič v trgu?« »Saj tudi ti nisi, France! O, kako mi je bilo že tisočkrat žal!« »Vidita, ihti ihtavi, neugnani, mari bi bila tacaš svoje jezike malo bolj krotila, pa bi ne bilo vseh teh solza in praznih marnj, ki ni prav nič haska od njih!« se je navidezno jezil stari Zore in hitel iskat srajco od svojih, da jo je potem ponudil Francetu, ki je bil do kože premočen. Ženski sta šele zdaj to opazili in hiteli v kuhinjo, da pripravita kaj toplega, dokler se France ne preobleče. Ko so vsi kljub pozni uri sedeli za mizo brez besede od same radosti in nenadnega veselja, je vprašala mati: »Kako ^a, da si prišel in v takem, France?« »Ni me strpelo več, pretežko je bilo zame!« je odgovarjal. »Samo po« gledati sem hotel še enkrat sem gori, ker sem se bil za trdno namenil, da grem v Kanado, ker tako blizu donia, pa vendar na tujem in za tuje nisem mogel več zdržati. Pobral sem svojih par stvari, jih stisnil v žepe in odšel, ne da bi skoro sam vedel, kam, sem gori proti domači vasi in samo me je zaneslo na domačijo. Od tam sem mislil iti kar nazaj, ne da bi bil koga od vas videl, ker bi mi bilo slovo pre« težko. Pa se ni mi dalo oditi. Mislil sem, da meram vsaj po oknih pogle« dati. vsaj v bližino stopiti, da bom zmogel na pot. Pa je kriv vaš Čuvaj, da me je oče dobil in me prignal v hišo!« »Bog bodi zahvaljen, da je prišlo tako!« je vzkliknila mati, »sicer bi te ne videla nikoli več, preveč bi mi bilo prizadejalo. Zdaj pa ne pojdeš od« tod, kajne da ne, France?« je toplo poprosila mati. »Ne bi hotel, če bi me gnali; ne bi mogel! Preveč boli biti z doma, na tujem, čeprav tafco blizu!« »In ostaneš pri nas, kakor smo bili že govorili?« je povprašal Zore. France ni odgovoril, samo Ančko je pogledal, ki je zardela in ni znala drugega reči kakor samo: »France!«, to pa tako goreče in tako iz srca, da so vsi vedeli, da bi umrla, ako bi France samo podvomil, bi li ostal, ali ne. Vendar je France še pobaral: »Samo, če je Ančka še pri volji po vsem tem?« Ančka mu ni odgovorila, ampak je stopila prav blizu njega in položila roko na mizo poleg njegove. France se je je oklenil s prsti trdo in vroče in njuna pogleda sta si povedala v enem samem hipu o vsem hrepene« nju, o vsej boli, o vsem pričakovanju in radosti in sreči in izpolnitvi no« cojšnjega večera. Mati je imela oči solzne. Zore pa je malo pogoltnil, se nerodno dvignil in stopil po hiši,-rekoč: »No, se bomo že še jutri pomenili naprej, zdaj je treba v posteljo, na eno gre ura! — Kam boš legel, France?« »Na skedenj grem, oče!« »Ne boš raje tule, v hiši?« »Mi bo lepše na senu! Mi je že ta* ko dolgčas po njem, da komaj ča« kam, kdaj se zleknem vanje!« je za« trdil France in vzel ponudeno mu brlivko, da si posveti na pod. »Pazi, da česa ne pripališ!« ga je .še opozoril Zore, potem pa je France odšel, za njim pa vsi trije vsak v svoj kraj. A zaspati ni mogel nihče od njih dolgo. Ko se je že zasvetilo tam za gorami, so še vsi čuli in bogve, v kolikič znova preživljali nocojšnjo nenadno radost in sTečo. Izza obla« kov pa se je svetilo vedno bolj in se vedrilo kakor obljuba boljšega, lep« šega vremena ... * # # Drugo dopoldne je bilo nebo kakor umita šipa v pozno jesenskem solncu in svet pod njim je bil kakor sam smeh vanje. Na strmi za Zoretovo bajto je stal France, si zakrival z ro« ko oči pred solnčno bleščavo in zrl tja gori proti rojstni hiši, ki je same« vala zapuščena in osamljena kakor izumrla sredi rebri nad vsemi drugi« mi. Žalostne so bile fantove oči; ka* kor da bi bile solze v njih, so bleščale in otožno sijale. Zdaj pa zdaj je mračna senca preletela obraz miade« ga moža in zobje so tiščali drug na drugega, kakor bi hoteli pregriz« niti les. Tedaj je izza grmovja stopila za njegovim hrbtom Ančka, se po prstih približala samotnemu in mu položila obe dlani na oči. »Ančka!« se je izvilo mlademu iz prsi in trdno so se njegovi prsti okle« nili dekličinih rok. Ančka je popu« stila, da so ji zdrknile dlani na fan« tova ramena, se prestopila in zdaj sta si pogledala mlada dva v oči in samo veselje je bilo v njih. »Ti je hudo. ko gledaš gori, kajne, France?« »Vprašaš! — Ne vem, kako bom zmogel tukaj, tako blizu?« »Že zopet obupuješ; nič nimaš vere vase in vame!« »Ne obupujem, le hudo mi je, tako strašno hudo!« »Vse se obrača, France, tudi nama se bo obrnilo na bolje!« ga je tolažila. France je molčal, tiha žalost je bila v njem. In tiho, kakor da ne bi ho« tela motiti neme bolečine, je sprego« vorila Ančka: »Samo, da si spet doma, France!« Hvaležno ji je pogledal fant v oči in se nasmehnil. V tem hipu se je iz doline gori začul navček, mrtvaški zvonček. »Nekdo je umrl,« je dejal France. »Dolinar, nihče drugi ne,« je po« jasnila Ančka. »Že sinoči so ga pre« videli in mu svetili. Zdaj ga je vzela noč.« »In naš dom je spet brez gospodar« j a!« se je trpko iztrgalo Francetu. »Ne za dolgo, France, zdaj sva midva tu!« je krepko in moško de« jala Ančka. Najraje bi bil France Ančko objel za te besede. Poprijel jo je za roko, jo potegnil za seboj in odšla sta pfoti bajti. Spotoma je zagrabil France z roko v strniščno deteljo, ki je veselo gnala in se razraščala, iztrgal cel šop s koreninami vred in ga. pritisnil k licu ter polglasno dejal dekletu: »Kako lepo diši, na!« Pritisnil je sveže, od ponočnega dežja še mokre liste Ančki v lice. Dekle pa je nenadoma pograbilo po« nudeni ji šop, ga iztrgala Francetu iz roke in mu ga zalučala v obraz, da ga je vsega pokrilo zelenje in mu za hip vzelo vid. Stekla je po strmini na« vzdol, za njo pa se je pognal France in veselo klical: »Čakaj, čakaj, Ančka, ti bom nekaj povedal!« Pritekla sta oba hkrati v duri, da bi bila kmalu prevrnila mater, ki je nesla kokošim pest zrnja. Na dvoru pa je stal in se smejal Zore ter sam zase zatrdil: »V nedeljo gremo pa v farovž!« SLAVKO SAVINŠEK. NJEGOVO KRALJEVO VISOČANSTVO PRESTOLONASLEDNIK HUMBERT SAVOJSKI. Dne 15. septembra 1929 bo princ Humbert Savoj« ski, prestolonaslednik Ita« lije, dovršil 25. leto. V vztrajnem, tihem delu se je vso mladeniško dobo pripravljal za zgodovin« sko nalogo, da kedaj pre« vzame v roke kraljevsko žezlo. Prestolonaslednik služi zdaj kot častnik v vojski. Naj mladega kra« ljeviča spremlja božja pomoči S I L V I O PELLICO. SLIKA IZ BOJEV ZA ZEDINJENJE Italija je po padcu cesarja Napo« leona postala plen tujih vladarjev. Na dunajskem kongresu leta 1815. so evropske velesile razdelile Italijo na osem večjih držav. V njih so vladali tuji knezi s svojimi dvori in zatirali vsako svobodoljubno narodno strem« ljenje. Le v sardinskem kraljestvu, ki je obsegalo otok Sardinijo, Pijemont, Ligurijo in Nico, je vladala rodbina Savojska, ki je z nastopom kralja Karla Alberta postala živo gorišče narodnega zedinjenja. V tej žalostni, težki dobi je italijan« ski narod pokazal, da živijo v njego« vem osrčju neizčrpne življenske sile. Po vseh pokrajinah Italije so začele vstajati skupine borcev za domovino, idealnih, za pravico in blagor naroda navdušenih in na skrajne žrtve pri« pravljenih mož. Na jugu, v napolj« skem kraljestvu, je svobodoljubne ro« doljube vodil general Guglielmo Pepe. S pomočjo tujih vlad je napoljski kralj Ferdinand v krvi zadušil to gi« banje; a pod pepelom je tlel ogenj do« movinske ljubezni naprej. V Pije« montu so svobodoljubni domorodci, ki jih je vodil Santorre Santarosa, zahtevali ustavo. Najbolj globoko in daleč segajoče pa je bilo domovinsko gibanje v Lombardiji in Benečiji, pod oblastjo avstrijsko. Tod so se mogoč« no razširila tajna društva, ki so pri« pravljala pot narodni svobodi Italije. Vplivni in goreči možje, med njimi veliki pesniki in genijalni znanstve« niki so delovali v tem gibanju. Ena najlepših osebnosti med njimi je Sil« vio Pellico. Silvio Pellico (rojen 1. 1788.), se je že kot mladenič prepojil z veliko in žlahtno ljubeznijo do italijanskega naroda in je že zgodaj spoznal, v kako žalostno stanje so tujci privedli Ita« lijo. Združil se je z odličnimi mladimi rodoljubi in skupno so pripravljali čas, da se italijanske dežele otmejo tuji oblasti in združijo v enotno, svo« bodno državo, v kateri bo italijansko ljudstvo gospodar. Pellico je že zgo« daj zavzel ugledno stališče v teda« njem italijanskem kulturnem svetu, ker je priobčil krasne pesmi in drame. Silvio Pellico. Ko je avstrijski absolutizem, v strahu, da bi mlado narodno gibanje moglo kedaj zrušiti njegovo vlado, začel preganjati domoljube, je takoj obrnil pest proti mlademu pisatelju. Leta 1820. so avstrijski biriči odvedli Silvija Pellica v strašne beneške svin« čene ječe. Zdaj je začel njegov kri« žev pot. Obtožili so ga veleizdaje. Resnično, en zločin je imel na sebi: ta, da je ljubil svojo domovino. To je slovesno in v dovršeno lepi obliki oznanjal v svojih spisih, s svojimi deli, z vztrajnim sodelovanjem v to« varištvu, ki si je zapisalo na zastavo: Svoboda in zedinjenje Italije. Toda ne Pellico ne njegovi tovariši, ki so-bili tudi zaprti, niso bili krivi ne zlo« čina ne zarot ne krvavih naklepov; brez madeža so stali pred sodniki. Bili so to izbrani duhovi in velika upanja Italije, ki so, ne s tajnim ro« varjenjem, ampak javno vzgajali ljudstvo k domovinski ljubezni. Oni so imeli v rokah pravico in žarko ljubav — nemški absolutizem pa je imel v rokah bajonete in topove. Silvio Pellico je bil obsojen na smrt radi veleizdaje, pozneje pomiloščen na težko ječo. Odvedli so ga v grad Spielberg nad Brnom na Moravskem, kjer je rahli pesnik preživel deset grenkih let. To življensko dobo je po« pisal v sloveči knjigi »Le mie prigio« ni,« ki se je razširila po vsem svetu; izšla je tudi v slovenščini. V njej zelo priprosto, prisrčno in z globoko res« ničnostjo opisuje svoje jetniško živ« Ijenje. Te nesmrtne strani prožijo ble« steč zgled junaške vdanosti, skalno« trdnega zaupanja v božjo previdnost, ki po nedolžnem preganjanih ne za« pusti. Z ganjenim srcem prebiraš te žalostne zgodbe s potovanja, mučeniš« ke prizore iz ječe, vidiš upanja, muke v strašni samoti, hrepenenje po ma« teri, bridko trpljenje desetih let pod zemljo. Toda vso knjigo preveva kr« ščanska milina in ljubav; zastonj iščeš v njej eno samo besedo sovraštva, za« ničevanja, ali mržnje proti krivičnim sodnikom. »Moje ječe« so sad v trp« ljenju izčiščenega in poveličanega srca. Kar je Silvio Pellico zapisal v svoji knjigi »O dolžnostih človeka«, to mu je samemu bilo življensko vo« dilo: »Prva naša dolžnost je, da lju« bimo resnico in verujemo vanjo.« Silvio Pellico je umrl 1. 1854., še preden je mogel videti uresničen sen svojih mladih let, zedinjeno Italijo, Toda njegovo in drugih rodoljubov delo za domovino je rodilo uspeher šestnajst let po njegovi smrti je vstala Italija, zedinjena pod vlado hiše Sa« vojske. In v trdem delu je narod za« čel korakati nasproti svetlejši bodoč« nosti. CESTA T STET „I T A L I A" ČREZ SEVERNI TEČAJ. General Nobile, čigar prvi polet na severni tečaj smo opisali v koledarju za 1. 1927., se je odločil, da poleti spo« mladi 1928 vnovič na severni tečaj, topot pa z zračno ladjo, ki nosi ime »Italia«. Na tihem so se vršile dolge mesece preizkušnje in priprave za ta drzni polet. Nobile si je odbral mošt« vo, same izkušene plovce, dva znan« stvena raziskovalca, enega časnikarja, vsega vkup 14 ljudi. V nedeljo dne 15. aprila ob 2 in pol zjutraj se je »Ita>-lia« dvignila z milanskega letališča in jo je urezala črez Trst in Dunaj. Nad Trstom je plula ob pol osmih zju« traj, ob 3. popoldne je bila nad Du« najem, ponoči je preletela Šlezijo in pristala v ponedeljek zjutraj ob 7.45 zraven mesta Stolpa ob obali Vzhod« nega morja. V 24. urah je torej pre« letela Srednjo Evropo od Jadran« skega do Vzhodnega morja. Tu so ladjo popravili, ker so jo viharji na potu nekolikanj poškodovali. Nem« ško prebivalstvo je italijanske letalce spoštljivo in ljubeznivo sprejelo. Ko so dovršili poprave in znova pre« gledali vse stroje in instrumente, so se zrakoplovci spet dvignili in pluli do mesta Vadsoe na skrajnem se« veru Norveške. Tam je »Italia« čakala na ugodno vreme in je nato prešla morje ter se zasidrala v Kraljevem zalivu (na zemljevidku: Baya del Re) na Svalbardskem otočju. Tu je stala kraljeva bojna ladja »Cittá di Mi« lano«, ki je ves čas tvorila izhodišče za polete in pozneje za rešilna pod« jetja. »Italia« je napravila najprej polet, da razišče ledenomorske pušče sever« no od Sibirije. Srečno je šlo in pri« nesli so s seboj nove dragocene po« datke o teh pokrajinah. Ko se je vre« me spet zjasnilo, se je »Italia« dvig« nila proti severnemu tečaju. O pol« noči dne 24. maja je zrakoplov dospe! na tečaj. Nobile je spustil na tečaju italijansko zastavo in hrastov križ, i : ... . .: ■s »Italia« se vrača s raziskovalnega poleta. / ki mu ga je bil podaril papež. Prvi smoter je bil dosežen! Dve uri je »Italia« krožila nad tečajno okolico, potem pa se je okrenila nazaj proti Svalbardskemu otočju. »Italia« je stala vso pot v brzojavni zvezi z ladjo »Citta di Milano«. V petek dne 25. maja zvečer ob 10.40 je ladja prejela zadnjo brzojavno vest z »Italije«. Po« tem je vse utihnilo in dneve in dneve ni bilo o zrakoplovu sluha. Kaj se je bilo zgodilo? Ko se je po 18. dneh spet oglasil radiotelegra? fist Biagi od zrakoplovske posadke, je poročal: »Italijo« je zalotila nesreča. Dne 25. maja ob 10 in pol je zrako? plov plul kakih 500 m nad zemljo; vse je bilo v redu. Kar hipoma začne zra? koplov brzo padati, v dveh minutah je udarila kabina ob led in se razbila, balon pa je olajšan splahutnil v vis in viharen veter ga je odnesel na vzhodno stran. V kabini je bilo 8 mož, ki so vsi živi ostali na ledu. Eden izmed moštva je padel iz balona na led in bil na mestu mrtev. Z balonom je veter zavlekel 6 tovarišev v ne« znano prostranost. Skupina na ledu z generalom No« bilejem je brž začela skrbeti za res šitev. Postavili so si na ledenem skladu šotor rdeče barve in vanj so spravili vse, kar se je s kabino rešilo. Naj* boljše upanje jim je nudil radijski aparat, ki so ga imeli s seboj. Sicer pa je bil njih položaj obupen. V ne« znani samoti, na tankem ledenem skladu, v katerem so se odpirale glo? boke razpoke, pretreseni od padca — so videli smrt prihajati. Šved Mal? green se je dvignil, da gre peš črez ledena gorovja iskat pomoči. Vzel je s seboj Italijana Marianna in Zappi? ja. To je bil obupen poskus, rešiti to« varišem življenje. Taborniki pri rdečem šotoru so pa tesnobno čakali, čakali, da bi z ras dijem ujeli kako besedo iz živega sveta. Prišla je. Dne 12. junija se je oglasila »Citta di Milano«. Zdaj je lahko začela rešilna ekspedicija z uspešnim delom. Od vseh strani so hiteli na pomoč. Na Svalbardskem otočju se je zbralo celo brodovje le« tal: dve italijanski pod poveljstvom kapitanov Maddalena in Penzo, pri« pravni za obširne polete, potem štiri švedska, ki imajo operacijsko izho? dišče na ladji »Tanja« v Deviškem zalivu, in slednjič dve norveški letali, ki ju vodita slavna letalca Holm in Larsen, opiraje se na ladjo »Bra? ganza«. Vsa posadka ladje »Citta di Mila* no« je preživljala ure tesnega priča? kovanja. Ladja je zaplula proti severu in je na 28. maja prešla 80 stopinj ši? rine, v hudem snežnem viharju. Ra? dijo je s krova brez nehanja klical iz? gubljene letalce. Ladja je pristala na Danskem otoku, odtam pa se je po kresu pomaknila višje na severovzhod in se zasidrala v Deviškem zalivu. Svalbardsko otočje in Severovzhodna zemlja; zgoraj na levi kraj, kjer je stal rdeči šotor. Dne 18. junija se je v Bergenu na Norveškem dvignilo letalo »Latham 47« in poletelo v smeri proti Sval? bardskemu otočju. Letalu je poveljeval sloveči norveški narodni junak Raoul Amudsen, največji raziskovalec se? vernotečajnih pokrajin, vodil pa je letalo francoski poročnik Guilbaud; na »Lathamu« je bilo šest oseb. Od? leteli so, da poiščejo skupino, ki jo je »Italia« odnesla proti vzhodu. Toda niso se več vrnili. O »Lathamu« ni sledu. Junaški Amudsen in tovariši so se brzda ponesrečili. Dne 21. junija se je dvignilo v Kras ljevem zalivu letalo z italijanskimi barvami in imenom »S 55«. Povelje« val mu je Maddalena, z njim so šli poročnik Cagni, motorist Rampini in radiotelegrafist kr. mornarice, Mar« sano. Obrnili so se na vzhodno stran in komaj so prileteli nad otok Foyn, je Marsano začel klicati radiopostajo »Italije«. V rdečem šotoru so jih črez čas za« slišali! Biagi je odgovoril, naj okre« nejo letalo; zdajci je zdrčalo nad rde« čim šotorom, pa kar naprej, ker le« talci majcene kolibice v ledenem mor« ju niso zapazili. Brž je Biagi brzo« javil, naj se vrnejo, naj se bližajo. In črez pol ure so letalci zagledali v le« deni puščavi, med čermi, razpokami in modrimi sencami, rdeči šotorček in ljudi, ki so jim mahali z rokami. Bilo je ko hipna prikazen, zakaj letečim je rdeča točka brž zginila — in že so se vprašali, ali ni bil to le slepeč pri« vid, kakor se včasih pokaže razbur« jeni domišljiji omočenih popotnikov. Vrhu vsega je zdaj še Biagi obmol« knil. Letalo je krožilo nad pokrajino, zdaj visoko, zdaj v nižini, in je pre« iskovalo poljano za poljano, kjer so slutili šotor. Po dolgem brezuspešnem iskanju so se morali vrniti na otok Foyn. Z radijem so pa brez nehanja klicali »Italijo« — in glej, spet se je oglasila! Črez par minut so letalci že zagledali taborišče z rdečim šotorom, na katerem je plapolala zastava. Ta« borišče je stalo v ledenem skladu, ki je bil nekolikanj izdolben, posut z ostrimi ledenimi ploščami, okoli šo« tora pa je bil sneg umazane barve. Na tem ledenem skladu živi pet ljudi že 25 dni! Globoko ganotje je zgrabilo tovariše, ki so prileteli izgubljenim na pomoč. Letalo je začelo krožiti v kratkih zavojih okoli taborišča, medtem pa sta Cagni in Rampini metala ponesre« čencem živila, obutalo, obleko, puške, streljivo, zdravila, zastavice in dim« nate bombe za opozorila, in slednjič pneumatično ladjo. Na ledu je pet oseb mahalo z rokami in cunjami, da bi letalci ne zgubili šotora izpred oči. Sredi med njimi so letalci zagledali lepo postavo generala Nobileja v beli volneni jopi. Dvanajstkrat je letalo plulo nad šotorom in spuščalo pri« nešene predmete na tla. Ko so kon« čali, so z rokami in radijem prisrčno pozdravili tovariše; potem so zakre« nili nazaj proti Deviškemu zalivu, ka« mor so prišli ob 1 in pol popoldne, slovesno pozdravljeni od posadke ladje »Citta di Braganza«. Pozneje je italijansko letalo še en« krat poneslo tabornikom pomoč in uteho. Ime junaškega poveljnika Maddalena pa je za večno zapisano v svetovni zgodovini letalstva. Par dni pozneje so ponesrečenci že upali, da bodo rešeni iz ledene ječe. Zakaj dne 23. junija je poletel Šved« ski poročnik Lundborg v smeri proti taborišču z rdečim šotorom. Posrečilo se mu je, da je tam pristal, v burno veselje ponesrečencev. Lundborg je izstopil in se postavil pred generalom Nobilejem v pozor, proseč za povelja. Po kratkem, živahnem posvetu so vsi navzoči sklenili, naj letalo odpelje najprej generala Nobileja, ki bo pač najbolj spretno vodil z ladje »Citta di Milano« celotno rešilno akcijo. Lundborg je z generalom odletel na ladjo, ga izkrcal in že črez par ur je zopet krožil nad taboriščem. Toda v teh par urah so se na ledu razpoke razširile in poglobile. Ko je letalo pri« stalo, je nekaj metrov drselo po ledu, potem pa je zadelo ob rob razpoke, se nagnilo naprej — in propeler se je razletel na kosce. Lundborg je ostal zdrav, pa ni mogel več nazaj! Zdaj je vojni minister brzojavno imenoval za poveljnika taborišča ka« pitana Viglierija. Mala četa je dolgo čakala rešitve. Še so krožila nad njo letala, toda ker je ledeni sklad vedno bolj pokal in se topil ter tanjšal, se niso več upali spuščati se na led, da bi ga ne prebili in ne potopili cele ka« ravane. Tisti čas pa sta polagoma prodirala proti taborišču dva parnika « ledo« lomca, ki so ju poslali Rusi na pomoč. Od ene strani je vozil »Maligin« z les talcem Babuškinom na krovu, okoli Svalbardskega otočja pa je lomil les deno skalovje parnik »Krasin«. Ta ladja je težka 10.000 ton, dolga 93 m, široka 21 m. Ladja tare led tako, da se s prednjim delom požene na vrh ledene ploskve, vijaki pa istočasno •odvajajo vodni tok izpod napadene ploskve nazaj. Pod silno težo ladje se prelomi tudi do 7 metrov debela le« dena plast. Ko led poči, se začuje grozen trušč, kakor bi streljali topovi, in ladjin kljun se spet pogrezne v vodo. Po razpoki plove ladja naprej. »Krasin« je lomastil proti rdečemu šotoru. Med potjo pa se je z ladje dvignil letalec Čuhnovski, ki je dne 12. julija odkril na majhni ledeni plošči dva človeka. To je bila skupina, ki se je 25. maja ločila od Nobileja in hotela peš prodreti na zapadno obre« žje. To skupino je vodil švedski te* •čajni raziskovalec Malgreen, z njim sta šla Mariano in Zappi. Malgreen je na poti od šibkosti in ker je imel zlomljeno roko, obležal in ukazal to* varišema, naj marširata naprej, da poiščeta pomoč za tovariše na tabo« rišču. Slušala sta, a sta kmalu obne? mogla; dneve in dneve brez hrane sta čakala na 15 metrov široki ledeni plošči smrti. Marianiju so noge pre« mrle, da so mu pozneje eno morali odrezati. »Krasin« se je približal le« deni plošči, ruski pomorščaki so na« pravili most, po katerem so ponesre« čenča spravili na krov. »Krasin« jo je nato lomil naprej proti rdečemu šo« toru. Lahko si mislimo, kako veseli so bili ponesrečenci, ko so zagledali dim bližajoče se ladje! Dne 12. julija ob 9. zvečer se je »Krasin« ustavil in nalo« žil ponesrečence. Potem se je obrnil nazaj. Po poti so s »Krasina« zapa* žili dva človeka na otoku Fovn. Bila sta kapitan Sora in vodnik Van Dou« gen, ki sta šla peš iskat ponesrečence. »Krasin« je to sporočil v »Deviški za* liv«, odkoder so poslali finskega le* talca Sarkota na otok Foyn, da ju je pripeljal na varno. Tako je bila cela skupina iz kabine »Italije« rešena, po« tem ko je v strašnem mrazu in ledu, na tenki ledeni ploskvi, viseč med življenjem in smrtjo preživela 48 brid« kih dni. V tej strašni stiski pa se je izkazala notranja moč in krepčina poletnikov: vedro, zavestno, moško so vse prenašali v misli na domovino. In ko so se vrnili, jih je domovina zmagoslavno sprejela, neustrašene borce za odkritje zemlje. Pa tudi osmero junakov, ki so zginili v ledeni brezmejnosti, ohrani domovina v čast« nem spominu. KAJ LEPEGA VIDIM NA NEMŠKEM. Ko gledam nemško življenje, mi misli rade zletijo na južno stran, v domače kraje. Ker berem slovenske časnike, vem vse, kaj in kako se godi tam doli. Zato mi tudi misli nepre« stano švigajo med Nemčijo in do« mačijo. Posebno pa še mislim na vas, kadar opažam razlike med tu in tam, primerjam in preudarjam, kaj je bolj« šega na Nemškem, kaj pa med Slo« venci... Da vidite, kaki so tukaj kraji, vam pošiljam nekaj slik. Kaj me je na Nemško privedlo, nekateri udje Goriške Mohorjeve družbe že veste. Kateri pa ne veste, vam takoj povem. Tukaj prebiva že več let kakih štiri do pet tisoč sloven« skih mož z družinami. Če štejemo vse družinske ude za Slovence, bi bilo vseh Slovencev na Nemškem dvajset do trideset tisoč. Tudi vaših ožjih ro* jakov, Goričanov, je nekaj tukaj. In sicer je največ Bovčanov, nekaj pa tudi Tolmincev in Cerkljanov. Pod zemljo rijejo in kopljejo ter izbijajo iz nje svoj kruh, ki jim ga domovina ni mogla dati. Godi se jim različno, Če so zdravi in močni, da delajo, jim ni preslabo. Zaslužijo, da se da živeti. Delo v jami je pa zelo nevarno, mno« go se jih do smrti pobije. Veliko jih že krije nemška zemlja. Če so pa ope« šali in nimajo polne pokojnine — to je tedaj, ako so že prestari sem prišli — potem jim gre pa trda za življenje. Enako tudi živijo vdove, stare ženice, ki nimajo po možu cele pokojnine, prav revno življenje. Sreča je ta, da so domačini tukaj dobri in siromakom veliko pomagajo, drugače bi bilo še hujše. — Pravim: če bi šteli vse dru« žinske ude za Slovence. Toda otroke slovenskih staršev komaj še prišteva« mo med Slovence. Sicer se zavedajo, da so slovenskega rodu, tudi razume* jo, slovensko, ko od staršev slišijo — govoriti pa redkokdo dobro zna, ra* zen če je bil nekaj časa pri sorodni« kih v domačiji. To stori vse oko« lica. Ne le da je šola čisto nemška, tudi cerkev in vsa okolica je nemška. Njih otroci niti razumeli ne bodo slo« vensko. In to je povsod, kamor se preselijo Slovenci v tujo deželo, ne samó na Nemškem. A ne samó Slo« vencem se tako godi, marveč dru« gim narodom tudi. Če pridejo Nem« ci v Ameriko, se tudi njih kri po« angleži. Držijo se samo tam, kjer prebivajo v večjem številu skupaj. — V verskem oziru je nekaj dobrih in prav dobrih; nekateri so boljši kakor bi bili doma. ker imajo na domačinih jako lepe zglede. Veliko je pa tudi versko zgubljenih, ne samo moških, tudi žensk. Leta in leta ne grejo v cerkev, tudi ne, če jih pride slovenski duhovnik vabit in jim svojo pomoč ponujat. Ne čutijo nobenih drugih potreb kakor jesti in piti in se obla« čiti in uživati. Ne vidijo dalj kakor v skledo. Ubogi otroci, ki se rodijo in odraščajo v takih družinah, ki imajo take matere!... Kdor pa hoče na Nemškem dober biti, je pa lahko; pri« ložnosti ima dosti, prostosti pa tudi. Nemci tujcem ne delajo nobene sile, tujci se lahko gibljejo svobodno. Mi imamo tukaj 27 slovenskih katoliških društev sv. Barbare in 20 rožnoven« skih bratovščin za žene. Po cerkvah slovensko pojemo pa celó, da je ve« sel je! Pa ne samo po cerkvah. Tudi po cestah se slovenska pesem glasi svobodno. Društva imajo svojo »zve« zo«. Vsako leto napravimo par skup« nih slavnosti, korakamo v sprevodu po ulicah s svojimi zastavami, katerih imamo nad dvajset. Ko sem prišel pred petimi leti prvič v te kraje, sem pač začudeno gledal. Prišel sem v nov svet. Tri reči so po« sebno vzbudile mojo pozornost. Remagen ob Renu: cerkev sv. Apolinarija. Prvič promet. Že kolodvor v Mona« kovem je nekaj velikanskega, česar mi nismo navajeni. Promet je silno velik. Železnice in tramvaji so spe« ljani in razpleteni na vse strani. In kako živahno življenje po kolodvo« rih! Z velikih kolodvorov gre na dan po dve sto ali še več osebnih vlakov; tovornih pa sploh ni mogoče šteti. Če grem iz Kölna v Düsseldorf in zamu« dim en vlak, ni treba dolgo čakati, kmalu, časih le čez nekaj minut, vozi že drugi. Zdaj stanujem ob reki Reni, največji nemški reki. Ne verjamete, kako živahno je na tej vodi! Parniki švigajo gor in dol, pozimi tovorni, poleti tudi osebni. Pravijo, da se po Reni prevozi toliko blaga kakor bi ga speljalo 80 železnic, ne vlakov, am« pak železniških prog! Drugo, nad čimer sem strmel, je in« dustrija: tovarne in rudokopi. Visoki tovarniški dimniki štrlijo povsod kvišku. Zemlja, na kateri so naseljeni naši rojaki, je velika približno kakor cela Goriška (brez Istre), a je čisto ravna. Po vsej tej pokrajini so raz« treseni naši ljudje. Na tem ozemlju je več ko 300 rudnikov, katerih vsak ima po 2000 do 3000 delavcev. To je men« da že nekaj! Koplje se samo premog. Vse to je nastalo v zadnjih petdesetih letih. Približno vsake pol ure narazen je en rudnik. Vhod v rudokop ni zvrtan v hrib, kakor je to marsikje drugod, ampak naravnost v tla. Rud« niki so globoki po 500 in tudi po 800 metrov. Naprava je pa taka, da so ru« darji v par sekundah na dnu. A če se železna vrv, ki je sicer silno debela, utrga, je pa — vse drobno. Se ne zgodi kmalu, a se je vendar že zgodilo. Tak rudnik — Nemci mu pravijo »ceha« — je velikanska stvar že na vrhu zemlje, kaj šele spodaj! Tu vam je več velikanskih poslopij in orjaških dimnikov, višjih kakor zvoniki. Na« prava take cehe stane kakih 30 mi« lijonov mark, in marka je zdaj visoka. Da so toliko delavcev pod streho spravili, so morali zidati nešteto hiš in hišic — takoimenovanih kolonij. Vsaka ceha ima svojo kolonijo, ob« stoječo iz kakih 200 ali 300 hiš. Hiše so večinoma bolj majhne, kar je bolje, ker ni dobro, če jih preveč v eni hiši stanuje. Čim več jih je, bolj se kregajo in tudi drug drugega po« hujšujejo. Navadno so pritlične hi« šice, v katerih stanujejo po dva, tri, štiri družine, vsaka s svojim vhodom. Stanovanja delavska so prostorna in čedna. — Da je bilo vse to zame ne« kaj novega, ker pri nas kaj takega ni, si lahko mislite. Kaj pa je bila tretja stvar, ki je mojo pozornost vzbudila? — Že prvo jutro, ko sem se vozil mimo teh na« selbin, mi je prijetno delo, ko sem opazil poleg mnogih dimnikov tudi to« liko cerkvenih zvonikov kvišku se dvi« gati. Hvala Bogu, sem rekel, to je do« kaz, da ljudje duše še niso čisto ubili, zamorili, da ne mislijo samo na de« nar, kruh in meso, ampak na kaj višje« ga tudi še. Z novo ceho in naseibino vred je povsod nastala tudi nova cer« kev in župnija. V teku 50 let je na« stalo nad 300 novih cerkva. Te cerkve so večinoma zelo velike, nekatere tudi take kakor cerkev Sv. Antona No« vega v Trstu, če ste jo že videli, če ne še večje. Ponekod imajo pa tudi za« silne cerkve. Kajti nove župnije še vedno nastajajo, in če ni dosti denar« ja, da bi takoj sezidali veliko cerkevr napravijo zaenkrat zasilno, ki se bo pozneje, ko pride prava cerkev, po« rabila za društveno dvorano. Kar je pa glavno, je to, da te cerkve ne stojijo prazne, ampak so lepo obi« skovane. Na Nemškem sta dve veri: protestantje in katoličani. Dasi je protestantov veliko, je katoličanov še vedno 20 milijonov. In ti kraji na zapadu Nemčije ob Reni so večinoma katoliški. Da je po takih krajih, kjer je nabranih skupaj toliko ljudi, na milijone, ki so se naleteli skupaj iz vseh krajev Evrope, tudi veliko so« drge, se razume. To je povsod po svetu in je na Nemškem tudi. Sploš« no pa so nemški katoličani, posebno domačini, dobri, prepričani in odločni.. O tem priča naprimer že to, da ima veliko mesto Köln, ki šteje 800.000 prebivalcev, odločno katoliškega mo« ža za župana. Doktor Adenauer je njegovo ime, in je obenem predsednik nanovo ustanovljenega misijonskega društva za nabavo modernih promet« nih sredstev: avtomobilov, parnikov in zrakoplovov za misijone. Posebno* dobro katoliško mesto je tudi Essen s pol milijona prebivalci. To je naj« večje industrijsko mesto v Srednji Evropi; tu so velikanske Kruppove to« varne, kjer so pred vojsko izdelovali topove, zdaj pa druge bolj pametne reči. Tu je delavstva kakih 50.000. V Kölnu je 66 župnij, v Essenu pa 33. Cerkve pa so v obeh mestih, posebna še v Essenu, polne. Neki župnik mi je rekel: Če pridete v nedeljo ob enaj« stih k nam v cerkev, boste videli cer* kev polno mož, tako natlačeno, da bi jim lahko po glavah hodili. Stolna cerkev v Kölnu, ki jo vidite pred se« boj v podobi, je največja cerkev na Nemškem; po svoji mogočnosti spo« minja na cerkev sv. Petra v Rimu, če« prav je zidana čisto drugače. Prostora ima za 25.000 ljudi. Veliki zvon te cerkve pa je morda največji zvon na svetu, tehta 25.000 kilogramov. En« krat sem bil pri pridigi v stolni cerkvi, tudi ob enajstih. Pravijo, da posluša pridigarja 10.000 ljudi. Jaz, ki sem stal bolj zadaj, ga nisem mogel do« bro razumeti, dasi je bil glasen. Po« sebno dobra katoliška mesta so tudi Aachen, Trier, Münster, Paderborn. Tudi ta in še druga imajo dobre ka« toliške može za župane, može, ki ver« ske dolžnosti vestno izpolnujejo in se s ponosom imenujejo katoličane. Ko te in take reči slišim, se nehote spomnim na slovenske kraje, kjer tako velikih mest sploh ni, kjer pa je že skoro vsako malo mestece, da, skoro vsak trg, moral imeti župana, ki se ni ponašal s svojim katoličan« stvom, ampak se včasi bahal s tem, da vere in cerkve ne mara. Če vas ne bom dolgočasil, naj vam opišem še nekatere posamezne strani javnega življenja v Nemčiji. Najprej šola! Da je tukaj dosti šol in da so nemške šole na višku na« predka, mi ni treba šele praviti. Šola traja osem let. Kljub temu napredku pa je — v nasprotju z bivšo avstrijsko šolo — nemškim učiteljem še danes dovoljeno, da smejo porednega otro« ka, če je treba, — našvrkati. V Av« striji je bilo to prepovedano. Tudi to je bil sad avstrijskega liberalizma. — A kar je na nemški šoli posebnega, je to, da je ta šola — verska. Katoličani imajo svoje šole, protestantje svoje. Kaka pa je verska šola? Taka, da so vsi učitelji verni in da otroke versko vzgajajo. Veronauk je v vsakem raz« redu ne po dve, ampak po pet ur na teden. Ker bi bilo pa toliko vero« uka za duhovnike preveč, poučujejo krščanski nauk tudi učitelji. Celo na prvo spoved pripravljajo otroke uči« telji in sicer — tako so mi povedali duhovniki — jih pripravijo prav do« bro. Le na prvo sv. obhajilo priprav« ljajo otroke duhovniki sami. Prvo sv. obhajilo je na Nemškem zmirom v nedeljo in sicer z največjo sloves« nostjo. To je v vsaki župniji skoro največji praznik celega leta. Ko sem to prvič videl, sem kar strmel nad vsem, posebno nad krasnim redom in pa nad tem, s kako pobožnostjo so z otroci vred prejeli sv. obhajilo tudi vsi učitelji in učiteljice. Pa tudi vsi starši so povabljeni, da z otroci vred pristopijo k božji mizi. Če so učitelji verni, so pa učiteljice še prav posebno pobožne. Versko nebrižna učiteljica, kakršnih je pri nas doma polno, je v katoliških deželah Nemčije nežna« na stvar. Šolska sv. maša je vsak dan; vendar tako, da niso vsi otroci dolžni biti pri sv. maši vsak dan, ampak vsaj pa dvakrat na teden. Stolnica v Kölnu ob Renu. Če imajo Nemci tako šolo — si mislite — potem so lahko dobri. Res je, šola naredi mnogo. Toda ne smete se Slovenci s tem izgovarjati, češ, pri nas ni taka šola, zato se pri nas ne da kaj takega doseči. Vedite dobro: Šola naredi mnogo, — a domača hiša na« redi neizmerno več. To skušnjo ima« mo vsi, ki smo kdaj v šoli poučevali. Tisti otroci, ki so od doma, od star« šev, dobro vzgojeni, s tistimi je v šoli prijetno delati. Z otroci pa, ki so od doma zanemarjeni, najboljši uči« telj ali katehet ne more veliko na« praviti. Zapomnite si matere, kar sem jaz doma s prižnice stokrat povedal: Kar mati naredi, to najbolj drži; kar mati zanemari, tega za njo nobeden ne popravi. Da še tako dobra šola ne naredi vsega, temu je dokaz tole: Tudi na Nemškem ni taka šola pov« sod. Nemčija namreč obstoji iz raz« nih manjših držav, katere je leta 1870. Bismarck združil in zvaril v eno ve« liko državo. In po teh raznih državi« cah so še danes različne postave. Tako n. pr. dežela Badenska nima »verske« šole, ampak tako kakor so bile avstrijske šole: dve uri vero* nauka na teden. In vendar, kolikor mi je znano, na Badenskem niso slabši katoličani kakor po ostali Nemčiji. Letos na binkoštno nedeljo sem bil v mestu Mannheimu na Badenskem (200.000 prebivalcev) v neki cerkvi pri šmarnicah. Mannheim niti ne velja za dobro mesto, pa je bila pri šmar« nicah cerkev polna same gospode in prav spodbudno so se vedli. Ne govoril bi popolne resnice, ko bi ne povedal ali skušal prikriti, da tudi na Nemškem niso vsi katoličani dobri. Sicer se pa to samo po sebi ra« zume. Kje pa je kaka njiva brez ple« vela? Po velikih mestih je v naših easih povsod, v vsaki deželi, mnogo nevere in nenravnosti. In Nemčija ima toliko velikih mest. Da med mi* lijoni delavcev, kolikor jih je tukaj, tudi cerkvi odtujenih socialistov in komunistov ne manjka, se tudi ra« zume. Vendar so ti večinoma prote« stanti. Vsi katoličani torej tudi niso dobri, — a veliko je dobrih. In kateri so dobri, so res dobri. Še nekaj me mika zapisati, — ne vem, kaj boste na to rekli — pa ven« dar zapišem, ker je resnica. In res« niče se ne smemo bati povedati, če« tudi včasih ni prijetna. Nemci niso le bolj pobožni kakor nekje drugod... ampak tudi bolj — ponižni... No, no, kaj takega pa še nismo slišali, da bi bili Nemci ponižni! Seveda saj tudi ne mislim na tiste ošabne pruske kro« ge, ki so pred vojsko vedno s sabljo rožljali, potem pa tepeni bili; mislim le na one, med katerimi jaz živim in jih bližje poznam. Tukaj ni nič tiste« ga medsebojnega zavidanja, zabav« ljanja in sovraštva kakor je žalibog med Slovenci. Tukaj sta dve veri in vejiko strank; a niti zaradi vere niti zaradi strank si ljudje osebno niso nič nasprotni, ampak kljub različnim strankam, katerim pripadajo, prijaz« no med seboj občujejo. Vernih, po« božnih katoličanov tukaj nikdo ne zmerja, kakor je to med Slovenci na« vada. To je tista grda ošabnost, na katero mislim. Kaj pa je naša doma« ča svobodnomiselnost drugega ka« kor ošabnost? Od duhovnov se ne damo komandirati, to je nekako je« dro njih nauka. To je pa toliko, ka« kor da se ne dajo komandirati od Boga. »Kdor vas posluša, mene po« sluša,« je rekel Kristus. Slovenski brezbrižnež pa odgovarja: Nihče me ne more siliti, da grem v cerkev; če hočem, grem, če nočem, pa pustim! Svoboden hočem biti! Ta miselnost se je zajedla v mnogo slovenskih src, še posebno na Primorskem — Bogu bodi potoženo! In vse tisto »napred« njaštvo«, s katerim se bahajo in sle« pijo slovenski svobodnoumneži, je gola prevara in zmota. Naprednost majhna, ošabnost in domišljavost pa velika. To tukaj posebno vidim in ob« čutim. Pridite na Nemško, pridite v Mainz, Koln, Aachen, Essen in druga kulturna središča in recite, če morete, da tu ni napredka in naprednosti v najvišji meri! A ta napredek in na« prednost ljudem prav nič ne brani, da bi ne bili tisoči visokonaobraženih mož dobri, prepričani, ponosni kato« ličani. Pridite slovenski vseznali in vprašajte kolinskega župana drja Adenaurja, ki je menda res silen na« prednjak — naprednjak v pravem pomenu besede — a obenem pred« sednik velikega misijonskega društva; vprašajte bivšega nemškega kancler« j a dr. Marxa, ki je vsak dan pri sv. maši in sv. obhajilu; vprašajte veliko drugih akademsko izobraženih mož, ki verno živijo, če jim njih napred« nost in izobraženost kaj brani hoditi v cerkev, poklekniti k spovednici in obhajilni mizi in če treba, tudi k sv. maši streči! Kam pa takile gospodje hodijo k spovedi? — sem vprašal en« krat nekega duhovnika. O, kam, k do« mačemu kaplanu, sem dobil odgovor. V župniji, kjer stanujem, zdravnik nosi nebo pri procesiji. Je namreč član »cerkvenega odbora«, ki uprav« lja cerkveno premoženje, in ti nosijo nebo. Pri nas bi takega njegovi to« variši bržda zmerjali z »mežnarjem«. To je, kar me je tiščalo, da sem vam moral povedati. No, in kaj boste rekli na to? ... Poleg šole so na Nemškem nekaj posebnega tudi društva. Na Nem« škem je vse v društvih. Predvsem so v vsaki župniji katoliška društva za vse štiri stanove, fante, dekleta in že« ne (Jünglings « Jungfrauen s Mütter« verein); za može pa po njihovem sta« nu ali poklicu, o čemer bom kmalu posebej govoril. To se imenujejo »društva« (Verein), so pa to, kar pri nas navadno imenujemo »druž« be«, Marijine ali sploh cerkvene druž« be. Glavni namen teh društev je gojiti pri svojih članih versko živ« ljenje. Glavna zahteva: mesečno pre« jemanje sv. zakramentov. In v teh »društvih« je skoro vse, kar je ver« nega. Na kmetskih farah skoro vse, po mestih in industrijskih krajih pa vsaj vsi boljši kristjani. V eni župniji mesta Essen, ki šteje kakih 15.000 duš, sem bral, da je v mladeniškem društvu 1300 fantov. Zraven je bila opazka: Kako lepo je, če že vsak me« sec pristopi k obhajilni mizi 1300 fan« tov. Če je fantov toliko, gotovo de« klet in žena ni manj. Skoro vse so v »društvu.« — Enkrat sem bil na neki kmetski župniji, kjer službuje gosp. kaplan Jenster, ki zna slovensko, — kakor je tukaj sploh več duhovnikov, ki so se na ljubo našim tukajšnjim rojakom slovensko naučili. Župnija šteje kakih 3000 duš. Vprašal sem ga, koliko ima fantov v mladeniškem društvu. Odgovor: 300. Vprašam: Ko« likokrat gredo k spovedi? Odgovor: Vsak mesec. Vprašam: Pa koliko jih pride? Odgovor: Skoro vsi. Da je to, kar vam pišem, resnica, bi lahko nekoliko potrdili slovenski gospodje, ki so nas ravnokar obiskali. Na moje povabilo nas je prišlo obis« kat 30 rojakov iz domačije. V ne« deljo 15. julija smo se sešli od ene strani ti, od druge pa naši delavci iz industrijskega ozemlja na veliki božji poti v Kevelarju. Ti naši obiskovalci sicer niso mogli vsega tega videti, kar tu popisujem. A v Kevelarju sem sli« šal iz njih ust razne opazke, na pri« mer: »Rad bi videl, da bi bila iz vsake naše fare vsaj po dva človeka tukaj, da bi to videla!« Ali pa: »O, ko bi naši možaki videli in slišali, kako tu možje in fantje v procesiji rožni ve« nec molijo!« — Jaz bi pa še to rad, da bi vi videli, kako tukaj vsi ljudje, moški kakor ženske, k sv. obhajilu pristopajo — s tako sklenjenimi ro« kami po cerkvi gor in dol kakor pri. nas le kake redovnice. Mainz ob Renu. Žene, fantje in dekleta imajo torej društva, vsak za svoj stan. Za fante so poleg mladeniških tudi rokodelska društva, ki je v vsakem količkaj, več« jem kraju in ima tudi svoj »dom«. V Kolnu ima tak dom poleg več dvo« ran in kapelice še več ko 500 sob-. Iz tega razvidite, da je promet pre« cejšen. — Možje pa nimajo društev kar splošno za može, ampak društva za razne poklice. Po deželi imajo pač večinoma »apostolstvo mož«, kar je za vse može sploh. Glavna dolžnost apostolstva mož je spet mesečno sv. obhajilo, zraven pa pogumno izpo« znavanje vere. Po mestih in industriji ima pa vsak poklic svoje društvo. Največ je »delavskih« društev. To je v vsakem kraju, ker delavcev je ra« zen na strogo kmetskih župnijah pov« sod dosti. Dalje pa so katoliška društva še za druge stanove. Naj omenim posebno tri: Društvo katoliš« kih »akademikov«, to je onih, ki ima« jo akademsko, vseučiliško izobrazbo: uradnikov, profesorjev, zdravnikov itd. Društvo ima poseben namen go« jiti med člani versko zavest in krs ščansko življenje. Članov šteje kakih 25.000. Razen tega imajo marsikje še posebej katoliško uradniško društvo, v katerem so tudi uradniki, ki nimajo visokih šol, na primer poštni, železs niški in tovarniški. Posebnega spo« mina je vredno tudi društvo katoliš« kih trgovcev, ki šteje 40.000 članov. Pogled na Köln. — Pri delavskih društvih je predsed« nik vedno duhovnik; pri uradniških, akademskih in trgovskih društvih pa ne, pač pa ima vsako društvo svojega duhovnega svetovalca. Tudi se pri vseh teh društvih ne zahteva mesečno sv. obhajilo, pač pa vsaj štirikrat na leto. — Razume se, da imajo tudi drugi stanovi: učitelji, učiteljice, urad« niče, trgovske uslužbenke, celo hote« lirski in gostilniški uslužbenci, la« djarji ali brodarji, ki po Renu s par« niki vozijo, in drugi, svoja katoliška društva. Jaz živim in hodim skoro samo po mestih in industriji, daleč od kmetov. V industrijski pokrajini, ki je tako velika kakor cela Goriška, ni nobenih vasi, samo mesta, rudniki, tovarne in delavske naselbine. Ker sem pa od du« hovnikov mnogokrat slišal, kako je na kmetih, sem šel lani neko nedeljo na« lašč na neko kmetsko župnijo. A tudi ta ni čisto kmetska. Ko sem se bližal kraju, sem rekel: saj nisem prišel prav; jaz sem želel videti prav živ« ljenje na kmetih, tu pa vidim tovarne in tako gosposke hiše, vile. A župnija vendar velja za kmetsko. Imenuje se Gescher in šteje malo manj ko 6000 duš. Obstoji iz dveh delov: polovica ljudi biva v »vasi«, ki je pa po naše velik in lep trg; polovico je pa pravih kmetov, ki živijo izven vasi raztre« seni, vsaka kmetija zase, ločena od drugih. Šel sem pogledat tudi v kmets sko hišo. Predaleč bi me zapeljalo, ko bi vam hotel opisovati hišo samo in življenje na kmetih. Na kratko res čem: čisto drugače kakor smo mi vas jeni. Zemlja je popolnoma ravna, kakor pri vas v Furlaniji. Vsak zase, vsa zemlja okrog njegova. Imajo ve« liko lepe zemlje; merijo jo na »jus tra«. Nekateri kmetje imajo do 200 juter. Hiše so vse rdeče, imajo barvo opeke. Da je naprednost tu doma, priča že to — da drugega ne naštevam — ker na umeten način valijo piščeta in s strojem že celo — molzejo. Vsak kmet ima tudi dnevnik, časnik, ki mu prihaja v hišo vsak dan. O kakem protiverstvu ni tukaj nobenega sluha. Vsi so enega, katoliškega duha. Bila je sobota popoldne, ko sem prišel. Duhovniki so bili v spovednici. Najprej seveda ženske, zvečer so pa pritisnili fantje. Pri večerji začnem duhovnikom staviti vprašanja: »Ali imate kaj ljudi, ki ne hodijo v cers kev?« Odgovor: »Ne poznamo nobes nega; morebiti kak tuj delavec, a ne vemo.« (V kraju sta dve tovarni in še zvonarna.) — »Ali je kaj takih, ki ne hodijo k spovedi?« Odgovor: »Kolis kor vemo, nobenega. En tovarnar gre samo enkrat na leto, drugi vsi po večs krat.« — »Ali imate kaj ljudi, ki so cerkvi in duhovnikom nasprotni?« Odgovor: »Ne, takih pri nas ni. Z vsemi smo si dobri.« — »Ali fantje kaj ponočujejo?«- Odgovor: »Tega tukaj ne poznamo.« — »Kako pa je z nezakonskimi rojstvi?« In šli smo gledat v krstno knjigo. Kako leto je po eden, kako leto nobeden. — »Boste pa vi jutri obhajali«, mi je rekel gos« pod župnik. In res sem obhajal, štiri« krat, vsega skupaj skoro poldrugo uro. Bila je dekliška nedelja — ker ima vsak stan svojo nedeljo v mesecu za to — a obhajal sem tudi več ko sto čednih fantov. Vzrok: Rokodelsko •društvo, 60 članov, je imelo skupno sv. obhajilo; drugi fantje so pa ob« hajali Alojzijevo pobožnost. Okoli cerkve je pa stalo veliko kočij na dveh kolesih. Boljši kmetje se pripe« ljejo v cerkev v kočiji. Vprašal sem, če je po drugih župnijah tudi tako. Rekli so: približno povsod v okolici ■enako. Tudi na več drugih krajih sem slišal, da 90 odstotkov vseh ljudi v župniji prejme sv. zakramente vsak mesec. Mislil sem si pač: Oh, ko bi bilo v naši domačiji tako! Srečni lju« dje! Premožni so, zraven pa tako verni in pobožni! Naj omenim še, da je blizu dežela Holandska ali Nizozemska. Ker so tudi tam naši rojaki, sem bil že več« krat tam. Cela Holandija šteje dobrih šest milijonov ljudi, od teh je dva in pol milijona katoličanov. Vsa dežela je ravna, najvišji hrib je visok mor« da 20 metrov. Nizozemski katoličani so bogati, veliko je trgovcev. Ti so pa še boljši in bolj odločni katoličani kakor nemški. Imajo kakih 15 dnev« nikov, a ni enega veri nasprotnega! S ponosom se imenujejo rimski kato« ličani. Tako da vsa svoja društva imenujejo »rimsko « katoliška«. Na primer rimsko « katoliško telovadno društvo, rimsko * katoliška posojilni« ca... To se nam čudno sliši, pa je tako! Tudi po odličnih mestnih dru« žinah vsak večer molijo rožni venec. Če pridete v delavnik v mestu v cer« kev, boste videli, kako so cerkve pol« ne, koliko gospode, in skoro vsi so pri sv. obhajilu. Celo v delavnik sem vi« del, da sta dva duhovnika hkrati ob« hajala. Nekoč sem stanoval pri vse« učiliškem profesorju v mestu Nym« wegen, drju Bromu, ki vsak dan pri sv. maši streže in se obhaja. Samo« stanov imajo čuda veliko. Za doma imajo duhovnikov dosti in preveč in jih še v misijone veliko pošljejo. Dasi jih je komaj pol več kakor Sloven« cev, imajo vendar 35 misijonišč za vzgojo misijonarjev. Vseh holand« skih misijonarjev v poganskih deže« lah je zdaj 1500, med temi 20 škofov, in približno enako število misijon« skih bratov in sester. Radodarni so Holandci tako, da pri eni sv. maši pobirajo dvakrat ali trikrat za dva ali tri namene. Pogled na Mainz. Napisal bi lahko o tem celo knjigo. A določeni mi prostor sem že zdaj prekoračil. — Ko sem doma, kamor pridem na počitnice vsako leto, o tem že večkrat govoril po cerkvah, so rekli dobri ljudje: O, hvala Bogu, da je na svetu vendar še toliko vere! Morda boste tudi pri vas tako rekli. Želim, da vas ta kratki popis in lep zgled iz tuje dežele potrdi, poživi in spodbudi k vsemu dobremu. JANEZ KAL AN S T. ARGENTINA. V Argentini se že nahaja ka« kih 15 do 16.000 Slovencev. Okrog 11 do 12 tisoč Slovencev je iz Italije, in štiri do pet tisoč iz Slovenije. Šte« vilo slovenskih izseljencev v Argen« tini se pa z vsakim tednom veča. Skoro vsaka ladja, ki pride iz Ev« rope, pripelje večje ali manjše šte« vilo naših ljudi. Zato bo marsikoga zanimalo, kakšna je argentinska de« žela. I. Dežela in ljudje. Republika Argentina (izgovori: Ar« hentina) obsega površino 279,271.300 hektarjev. Obdelane površine je samo 24,000.000, torej niti ena desetina. Prebivalcev je samo deset in pol milijona. Najmanj 100 milijonov ljudi lahko živi v nji. Ako bo pa Argentina kdaj tako obljudena kakor je Nem« čija, bo štela do 500 milijonov ljudi. Saj je devetkrat obsežnejša kot Italija. Argentina leži v Južni Ameriki, to« rej na južni zemeljski polobli. Zato imajo letne čase tam ravno obratno od nas. Ko je pri nas poletje, je tam zima, in ko je tam zima, je pri nas poletje. Pri nas so severni vetrovi mrzli, v Argentini so severni vetrovi gorki; pri nas je južni veter topel, v Argentini je južni veter mrzel. V času smo si navzkriž za skoro pet ur. Ko je pri nas poldne, je v Argentini šele sedem proč. Podnebje je večinoma zelo zdravo. V severnih pokrajinah je toplo, v južnih mrzlo, v srednjih, kjer je največ naših ljudi, je zmerno. Zime so jako blage, poletja so včasih precej topla. Srednja letna toplina v Buenos Airesu znaša 17 stopinj Celzija Le redkokdaj se zgodi, da pade toplomer po zimi pod ničlo. Argentina ima zelo bogato rastlini stvo. Ni rastline, ki ne bi uspevala na njenem obširnem ozemlju. Lepo ob« rodi pšenica, ječmen, oves, koruza, lan, bombaž, tobak, sladkorni trs, ka« va, kakao, vse vrste sadja in povrt« nine. Posebej naj omenim čaj »mate«, ki ga pije vsak Argentinec in ki je zdrav ter redilen. Dobro bi bilo, da bi se vpeljal tudi pri nas namesto drugih strupenih čajev. »Mate« se pije ali sam ali s sladkorjem. Srka se iz posebne čebuljaste posodice po ko« vinasti cevki. Tudi živalstvo je vrlo mnogotero. Izmed največih izvorov argentinske« ga bogastva so velike črede goved, ovac in konj. Argentino je odkril 1. 1508. španski poveljnik Juan Diaz. Španci so prvo« t ne prebivalce deloma uničili deloma pregnali. Dandanes se nahajajo Indi« janci samo še na severu v pragozdo« vih pokrajine Chaco in na jugu v Pa« tagoniji in na Ognjeni zemlji. Vseh cenijo na 40.000 duš. Argentina je bila španska kolonija, katero je upravljal peruanski pod« kralj. Španci so zelo ovirali gospodar« ski razvoj Argentine. Blago, name« njeno za Argentino, so iz Španije po« šiljali mesto naravnost po morju v Buenos Aires, daleč po ovinku preko Paname, Peruja in Bolivije. Radi te« ga so se Argentinci uprli in 25. maja 1810 proglasili neodvisnost od Špani« je. Od tačas dalje dežela silno napre« duje. Seveda so bili dalj časa notranji boji med unitarci in federalisti, dokler niso ti poslednji prodrli ter uredili državo tako, da sestoji iz napol sa« mostojnih držav. Argentinska republika obstoji iz: 1. federalnega okrožja mesta Buenos Aires, ki je obenem glavno mesto re« publike; 2. 14 samostojnih dežel; in 3. 10 gubernij ali teritorijev. Argentina je federalna, reprezenta« tivna in demokratska republika. Pred« sednik se voli vsakih 6 let. Letos me« seca aprila so bile volitve. Borilo se je 6 strank. Pokazalo se je, da imajo so« cialisti in komunisti samo po mestih nekaj pristašev. Za predsednika je bil izvoljen dr. Hipolit Irigoyen iz radikal« ne stranke. Sedaj upajo vsi, da bo tudi za izseljence bolje, ker novi predsed« nik ima veliko smisla, da se pomaga ljudskim množicam. Argentinska republika je federalna, ker ima vsaka dežela svojo vlado in svojo poslansko zbornico in se torej sama vlada. Vrhovno zakonodajno oblast izvršuje skupščina (congresso), ki je sestavljena iz dveh zbornic: po« slanske (camara di diputados) in se« natorske (camara de senadores). Po« slance volijo na štiri leta, a vsaki dve leti se polovica zbornice obnovi. Žreb odloči, kateri poslanci morajo odsto« piti. Senatorska zbornica obstoji iz odposlancev deželnih zbornic. Vsaka deželna zbornica izbere po dva za« stopnika. Isto stori tudi glavno me« sto Buenos Aires, ki je država zase. Senatorje izberejo za devet let, a vsa« kega tretjega leta se obnovi tretjina senatorske zbornice. Poslancev je 120, senatorjev 30. Ministrov je 8. Nastavlja in od« stavi j a jih predsednik. Vsaka dežela ima svojo ustavo, ki ne sme biti pro« tivna državni ustavi, dalje svoje sod« stvo in svoj municipalni režim ter svoje šolstvo. Vsaka dežela voli svo« jega gubernatorja, svoje poslance in vse ostale javne uradnike brez vme« šavanja osrednje zvezne vlade. Razen dežel ima republika tudi 10 teritorijev ali gubernij, ki jih vlada« jo od predsednika imenovani upravi« telji ali gubernatorji. Imenuje jih predsednik po dogovoru s senatom. Teritoriji so slabo obljudeni. Ko se število prebivalcev pomnoži, dobe teritoriji svojo ustavo in postanejo samostojna dežela. Svoboda v Argentini je velika. Dr« žavna vera je rimsko«katoliška, toda vsakdo lahko izpoveduje vero, katero hoče. Šolski pouk je obvezen in brez« plačen. Vendar veliko otrok, zlasti zunaj na čakrah (kmetijah), ne hodi v šolo. Vojna dolžnost je obvezna. Argentinski državljan je vsakdo, ki je rojen v Argentini. Sedanji argentinski narod je meša« niča raznih narodov, največ Špancev, Italijanov pa tudi Francozov, Nem« cev, v zadnjih desetletjih tudi Slova« nov. Skoro vsi slovanski narodi imajo v Argentini svoje izseljence. Ako greš v nedeljo dopoldne ali popoldne v Angleški park pri pristanišču v Bue« nos Airesu, je po navadi ves park poln šetalcev in slišiš vse slovanske jezike, zlasti poljsko in ukrajinsko. Tudi Slovenci se tu zbirajo. Prvotni Argentinci so bili mešanci Špancev in Indijancev. Njih potomci se imenujejo »gauči« (gauchos). Gauč se ne da ločiti od svojega konja in služi po navadi velikim posestnikom »estancijerom« za pastirja. Njegova hrana je skoro izključno na ražnju pečeno meso. Zelo ljubijo tudi mate« čaj. Za naseljence je argentinska vlada zgradila v pristanišču Buenos Airesa velik naseljeniški hotel (Hotel de in« migrantes). Vsak naseljenec ima pra« vico, da dobi v tem domu pet dni hrano in stanovanje brezplačno; če zboli, dobi tudi brezplačno zdravnika in zdravila. Argentinska vlada tudi brezplačno posreduje delo in postavi naseljence brezplačno po železnici na kraj njih zaposlenja. V naseljeniški dom gredo po največ Slovani, ker ti imajo najslabše organizirano izse« ljeniško skrbstvo. Druge narodnosti imajo dobro izpeljano izseljeniško službo, tako da njih rojaki takoj sto« pijo v službo, da jim ni treba čakati v naseljeniškem domu, kam jih bo argentinska vlada poslala na delo. Iz« kazalo se je, da je državno posredo« vanje dela jako okorno. Državnemu uradu za delo naznanjajo državni uradniki po deželi, kje je treba delav« cev. Toda zasebniki mnogokrat dobe potrebne delavce prej sami. Radi tega nastanejo mnogokrat zmede, ki so na škodo delavcev. II. Življenje v glavnem mestu. Buenos Aires se imenuje zvezno glavno mesto argentinske republike. Besedi »Buenos Aires« pomenita do» ber zrak ali tudi lepo vreme. Ne« kateri pisci pravijo, da so vzklikali mornarji, ki so nekdaj tu pristali: »Que buenos aires son los de este suelo!« (Kak dober zrak je v tej de» želi!«) Toda v resnici je ime Bue« nos Aires takole nastalo: Ko se je ne« koč špansko brodovje nahajalo v ve« liki nevarnosti, se je poveljnik Men« doza zaobljubil, da bo prvo naselbino posvetil Mariji. V mestu Triana pri Sevilli na Španskem se je v 15. sto» let ju nahajala kapelica z bolnišnico, ki se imenovala: »Nuestra Senora Santa Maria de Buenos Aires (Naša Gospa Marija lepega vremena). Ta« mošnja Marija je bila varihinja ondo« tnih mornarjev, ki so jo prosili za lepo vreme na morju, da bi bili obva« rovani vremenskih nezgod. Pravo ime, ki ga je dal Mendoza naselbini, se je glasilo: Puerto de Nuestra Se« nora Santa Maria de Buenos Aires.« (Pristanišče Matere Božje Marije le« pega vremena). Tekom časa so začeli rabiti samo zadnji dve besedi Buenos Aires, ker je bilo neprilično izgovar» jati celo dolgo ime. Mesto ima dva milijona prebival« cev, z okolico celo tri milijone. Vsi naši izseljenci, ki so namenjeni v Ar« gentino, se tu izkrcajo. Mesto je zdravo. Leži na obrežju najširše reke na svetu Rio de la Plata. Pri mestu Buenos Aires znaša širina reke 50 km, dalje proti jugu okrog 250 km. Vsa reka je dolga 330 km in nastaja iz rek dežele Parana in Uruguay. Največji parniki pristajajo v pri« stanišču »Darsene Norte« poleg ca« rinarne, kjer cariniki pregledajo pot« nikom prtljago. Južno od Darsene Norte so se 4 pristaniški pomoli, kjer nakladajo in razkladajo blago z ladij in tudi za potniški promet. Severno od sedanjega pristanišča grade novo pristanišče, ker promet silno narašča, tako da sedanje pristanišče že več ne zadostuje. Kadar izseljenec opravi svoj posel v carinami (aduana),naj gre takoj v imigrantski hotel, ki se nahaja takoj poleg carinarne. Naj izrabi ugodnosti, ki mu jih brezplačno nudi ta naprava. Seveda komur je delo in stanovanje v mestu preskrbljeno, takemu ni treba hoditi v naseljeniški dom. Če ima pa kdo pri svojcih zagotovljeno samo stanovanje, ne pa tudi službe, se svetuje, da se v imigrantskem ho« telu da vpisati, ker mu to lahko ko« risti. Morda dobi delo kje na deželi ali v kakem drugem argentinskem mestu; treba se bo peljati daleč z vla« kom do službenega mesta. Železnica je v Argentini jako draga. Toda kdor se je javil pri dohodu v imigrantskem hotelu, se potem lahko brezplačno pelje po železnici na svojo službo. Mesto obsega velikanski prostor. V središču mesta in ob pristanišču so hiše večnadstropne, dočim so na ob« robju mesta hiše pritlične in eno« družinske. Na robu mesta je še mno« go stavbišč nezazidanih. Takoj ko prideš iz pristanišča, zagledaš na hribčku lepo 17nadstropno palačo. Ta hiša je last Dalmatinca Nikole Miha« novica, ki je pred 65 leti prišel kot preprost mornar v Buenos Aires, a je sedaj morda najbogatejši človek v Argentini. Ta palača blizu pristanišča ga je stala tri milijone pesov ali okrog 24 milijonov lir. Neka tvrdka je Mi« hanoviču ponujala devetdeset tisoč pesov letno, ali 720 tisoč lir, da bi na« pravila na streho palače svojo rekla« mo, toda Mihanovič jo je dal rajši brezplačno državi na razpolago, da bo napravila vrhu palače morski sve« tilnik. Nikjer na svetu se menda toliko ne gradi, kakor v Buenos Airesu. Skoro v vsaki ulici vidiš, da zidajo ali visoke palače ali na kraju mesta de« lavske hišice in uradniške vile. Obli« ke hišic in vil so sila prikupijive in zelo raznovrstne. Tudi nekatere slo« venske družine so že prišle do svojih hišic. Mnoge družbe dajejo razne ugodnosti pri zidanju hiš in hišic. Mnogo slovenskih zidarjev in mizar« jev ima v Buenos Airesu pri stavbar« stvu svoj zaslužek, ki ni ravno slab, 5 do 7 pesov ali 40 do 56 1 ir na dan. Tu naj omenim brata Benčiča, ki sta doma iz tržaške okolice in sta prišla brez sredstev v Argentino. Sedaj sta sloveča stavbenika in stavita krasne palače. Seveda sta tudi obogatela in si sedaj zidata lastno veliko palačo na lepem kraju v središču mesta. Se« veda se med tisočem enemu tako po« sreči. Dasi Buenos Aires obsega velikan« ski prostor, vendar je tako razdeljen, da se človek kmalu spozna. Vse me« sto je razdeljeno na četverokote, »kvadre«, ki so dolgi in široki po 100 metrov. Prva kvadra se začenja s š+evilko 1 in sega do 100, druga se začenja s 101 in sega do 200, tretja se pričenja s 201 in sega do 300 itd. Vse mesto je razdeljeno po ulici Rivada« via na dve polovici, na severno in južno. Ulica Rivadavia se prične v pristanišču s številko 1 in presega vse mesto, dolga je nad 16 tisoč metrov ali 160 kvader. Tudi. druge ulice se pričenjajo v pristanišču in gredo po« tem sporedno z ulico Rivadavia. Hišne številke povedo, kako daleč od pristanišča je dotična hiša, n. pr. hiša št. 5000 v Rivadavia pomeni, da je od pristanišča do dotične hiše razdalja 5000 metrov. Zato lahko na Plaza de Mayo blizu pristanišča stopiš v pod« zemski vlak in se popelješ v neka« terih minutah do višine 5000, kjer stoji hiša, kamor želiš iti. Počezne ulice se prično pri ulici Rivadavia. Na ta način se vsakdo kmalu navadi hoditi po mestu in se brž ové, kje je. Po mestu vlada silno živahen pro« met. Cestna železnica ima jako go« sto mrežo. Mnogo je omnibusov in pravijo da 80.000 avtov. Ker je pro« met po cestah tako obilen, ga razbremenjuje podzemska železnica. Vendar se radi velikega prometa po cestah dogaja mnogo nesreč. Naši izseljenci se po večini ustav« ljajo v Buenos Airesu in skušajo tu dobiti zaslužek. Argentinski denar se imenuje peso. Navadni denar je pa« pirnati peso, ki velja okrog 8 lir. Okrajšava za peso je $ m/n ali c/1, kar pomeni moneda nacional (držav« ni denar) ali curso legal (zakoniti te« čaj). Čeki, ki nimajo te označbe, se od bank ne sprejemajo. 1 argentin« ski zlatnik je vreden 36 papirnatih pesov. En peso ima 100 centavov (stotink). Velike kulturne važnosti so v Ar« gentini železnice. Pri nas v Evropi se grade železnice po obljudenih krajih, dočim se v Argentini grade železnice po neobljudenih pokrajinah. Ko se zgradi železniška proga, pridejo na« seljenci, da ustanovijo nove kraje. Za železniški promet skrbi 7 velikih in 12 manjših železniških družb. Pri po« šiljanju pisem je treba na naslovu vedno označiti, ob kateri progi leži dotični kraj. Skoro vsi kraji leže ob železniških progah. Proge se označu« jejo z okrajšavami, n. pr. F. C. S. po« meni Ferrocarril Sud, t. j. Južna že« leznica, F. C. C. C. pomeni Ferrocar« ril Central Córdoba, t. j. Kordovska centralna železnica, F. C. C. A. po« meni Ferrocarril Central Argentino, t. j. Centralna železnica. Vožnja po železnici je splošno zelo draga, ker so skoro vse železnice v tujih rokah. Ob nedeljah se dobi znižana vožnja (recreobilleto). Brzojavi se oddajo na vsaki želez« niški postaji. Telefon je zelo razpre« den. Radiotelefonija se je v zadnjih letih silno razširila. V Buenos Airesu izhaja zelo veliko listov in raznih revij. Izhaja okrog 70 dnevnikov. Najvažnejši so: Prensa, Nacion, Critica itd. Skoro vse narod« nosti, ki so se tu naselile, imajo liste v svojem jeziku. III. Gospodarske razmere. Naši izseljenci, ki prihajajo v Ar« gentino, so večinoma taki, ki hočejo nekaj let tam ostati, da si kaj prislu« žijo, da poplačajo doma dolgove in se potem povrnejo domov. Vendar je čedalje več takih, zlasti s Primor« skega, ki se hočejo v Argentini stalno naseliti. Gotovo je, da velik del teh naših izseljencev ne bo prišel več na« zaj in so za domovino izgubljeni. 2e prvi rod se večinoma potujči. Toda kako se tam čez to veliko lužo zasluži? Argentina je v prvi vrsti poljedelska dežela, industrija je še slabo razvita. Zato ni veliko tovarn. Naval izseljencev je velik. Vsak dan pride povprečno tisoč novih izseljen« cev, večinoma iz Evrope. Zato je ve« dno veliko delavcev, ki čakajo na delo ali ga iščejo, dočim je popraše« vanje po delavskih silah od strani delodajalcev bolj majhno. Naj« lažje se dobi delo ob času žetve, ki se pričenja v decembru in potem traja do konca maja. Najprvo je žetev pšenice v severnih pokrajinah, kjer žito radi toplega podnebja najprej dozori, potem se žetev pomika vedno bolj proti jugu v zmernejše in hlad« nejše kraje. Ko je pšenična žetev končana, se prične zopet na severu koruzna trgatev, ki se istotako vedno bolj pomika proti jugu. Pri poljskem delu se zasluži povprečno precej do« bro, od 4 do 8 pesov in hrano. Seveda se dobe tudi kmetje, ki delavce zlo« rablja jo. V mestih dobe strokovno izučeni delavci mnogo lažje in bolje pla» čano delo od neizučenih. Zlasti zi» darji in mizarji dobe precej lahko za* služek, ker v Buenos Airesu se mnogo zida. Strokovno izučeni delavci imajo plačo od 5 do 10 pesov na dan, neiz» učeni od 3 do 6 pesov, kar je komaj za prve potrebe. Gradijo se vedno nove železniške proge, kjer pa uboge delavce silno izrabljajo. Delo je težko, hrana slaba, plača slaba, stanovanja nikakega. Spe pod šotori, kjer jih večkrat nadle* guje razen mrčes. Kar zaslužijo, dajo za hrano. Razni delovodje (capatasi) jih do skrajnosti in brez usmiljenja izrabljajo, tako da so delavci res samo sužnji. Mnogo delavcev dela tudi v gozdo» vih, zlasti v severnih krajih v terito» riju Chaco, kjer sekajo les »que* bracho«, iz katerega dobivajo tanin, ki ga rabijo strojarji pri strojenju kož. Pa tudi za razne druge namene rabijo ta les, n. pr. za železniške pra» gove. Cul sem, da tudi v gozdovih zelo in še veliko bolj kakor pri grad* bi železniških prog izrabljajo delavce. Ti opravljajo jako naporno delo, a zaslužijo komaj toliko, da plačajo brano. Nimajo nikoli nič. Krivi so ponajveč delovodje, ki prevzamejo gotove dele gozda na svoj račun za posekanje. V južnem delu Argentine, to je v Patagoniji, je razvita zlasti ovčjereja. Tu je nekaj naših ljudi zaposlenih kot pastirji. Imajo plačo do 100 pesov na mesec in hrano. Svetujem našim izseljencem, da ne hodijo delat v gozdove ali h gradbi železniških prog, ako se niso prej po domačih ljudeh dobro prepričali, da so tam ugodne plačilne razmere. Morda mika tudi kakega trgovca, da bi se izselil v Argentino in da bi tam odprl svojo trgovino. Svetujem mu, naj tega ne stori, ako se hoče ob* varovati nesreče. Poznal sem nekega ljubljanskega trgovca s čipkami in nogavicami, ki se je izselil v Argenti? no, da bi tu nadaljeval isto kupčijo. Ko je prišel v Buenos Aires, je kmalu uvidel, da ne more ničesar opraviti. Prodal je svojo robo v zgubo in se po preteku dobrega meseca vrnil v Ev* ropo. Seveda ga je ta poskušnja stala lep denar. Morda mika kakega kmeta, da bi tu v Evropi prodal svojo zemljo in da bi kupil novo zemljo v Argentini. Tudi to je jako nevarno. Treba je po zaupnih ljudeh dobro pozvedeti o vseh razmerah v dotični pokrajini, preden storiš kak tak korak. Tudi tam je zemlja jako draga in treba je veliko kapitala, da se osamosvojiš. IV. Za naše izseljence. Kake so pa verske in nravstvene razmere v Argentini? Splošno zelo slabe in žalostne. V cerkev k sv. maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih hodijo zelo malo. Sv. zakramente pre» jemajo le malokateri. Otrok nekateri ne dajo več krstiti. Mnogi so samo civilno poročeni in umirajo brez du» hovnika. Razbrzdanost se je zelo razpasla. Mnogo se pijančuje in širijo se grde spolne bolezni. Poštenosti je malo. Dogajajo se tatvine in ropi pri belem dnevu. Mnogo se čuje o podkupljivo» sti sodnikov in policije. Vse to slabo vpliva na naše izse» ljence, da tudi ti postanejo versko mlačni in naposled morda tudi brez» verni in da morda zaidejo na pre» grešna pota. Zelo slabo je, ker nimamo sloven» skih duhovnikov, ki bi naše izseljen» ce zbirali v cerkvi in v društvih in jih navajali k lepemu krščanskemu življenju. Storili so se potrebni ko» raki, da dobijo Slovenci svoje doma» če duhovnike, sprva vsaj enega v Buenos Airesu, kjer je največ naših ljudi. Sicer se že sedaj nahajajo v Argen* tini trije slovenski salezijanski du» hovniki in trije slovenski salezijanski bogoslovci. Toda noben teh ne biva v kraju, kjer so naši izseljenci. Naj» dalje časa se nahaja v Argentini g. Janez Zamjen, ki je doma iz Mengša. Njegov naslov je: Colegio card. Ca« gliero, Stroeder F. C. S. Drugi je g. Jeronim Preelik, ki je bil prej lekar« nar v Litiji. Ko je slišal o Don Bosku in njegovih delih, je sam odšel k sa* lezijancem. Leta 1914. je pel novo sv. mašo in odšel takoj v Argentino. Se« daj se nahaja bolan v zavodu Colegio »San Pedro«, Fortin Mercedes, F. C. S., Prov. Bs. Aires. Tudi g. Zamjen je bolehen. Tretji najmlajši je dr. Pe* dro Serdoch (Sardoč). Njegov naslov je: Colegio »San José«, Roca 150, Ro« sario. Rodil se je od slovenskih star« šev v pokrajini Mendoza. V Turinu se je priučil pri drugih slovenskih bo« goslovcih slovenskemu jeziku. Slo« venski salezijanski bogoslovci so: Pernišek, Jakša in Rubinič. Pred par leti je umrl kanonik Pavšič v mestu Paraná. Bil je doma iz Gorice. Bil je zlata duša in velik dobrotnik reve« žev. — Imamo tudi 7 slovenskih usmi« ljenk, ki bivajo v zavodu Colegio La Providencia, Cochabamba 1428, Bs. Aires. V več krajih imamo tudi slovenska društva. V Buenos Airesu so štiri: Slovenska podružnica »Slavije«, ki ji predseduje g. Rudolf Leban. Naslov: 25 do Mayo 347, Escr. 327. Dalje je pevsko društvo »Primorje«. Potem imamo Slovensko žensko društvo. Naslov predsednice je: Frančiška Kerševan, Campana 4675, (Villa De« voto), Bs. Aires. Priporočam, da se slovenska dekleta in žene priglasijo in pristopijo v to društvo. Ali je svetovati ali odsvetovati na« šim ljudem, da se selijo v Argentino? Kdor more doma živeti, naj se nikar ne seli! Ljubo domá, kdor ga ima. Kdor pa res mora po svetu za kru« hom, naj si pa skuša prej preskrbeti delo. Svetujemo, naj se od tu selijo v novembru, da pridejo v Argentinijo, ko se prične žetev in ko se gotovo dobi delo. Vsakdo naj se sprva za« dovolji, če je tudi slabo plačan. Ko dobi boljše delo, naj staro odpove. V Argentini je silno neprilično to, da je delo zelo nestalno. Kar si v nekem času zaslužil, to porabiš, ko se znaj« deš kar na lepem brez dela. Zato si skušaj dobiti delo, ki je stalno. Zelo priporočam, da se vsakdo nauči špan« skega jezika. Kupi si slovnico špan« skega jezika, ki jo je spisal Rudolf Leban in ki se kupi v slovenskih knji« garnah v Gorici in Trstu. Na ladji imaš tri tedne časa, da se pridno učiš. V Argentini si pomaga le, kdor zna špansko. Velika napaka naših ljudi je, da preveč pijo in preveč plešejo, Mnogi vse kar zaslužijo, zapijejo in zaple« šejo. V nedeljo dopoldne spijo, po« poldne pa pijejo in plešejo ter kva« rijo dušo in telo. Kdor je priden in varčen, si že prihrani, da pošlje do« mov, saj splošno so plače mnogo boljše kakor v Evropi. Kdor more doma živeti, naj ne hodi v tujino! Če pa že moraš iti, ne zabi na Boga ne na svojce ne na svojo do« movino. Bodi varčen in pošten, varuj se pijače in nečistovanja, živi s cerk« vijo in božji blagoslov bo s teboj. Moli in delaj! Da ne bo nejasnosti, ponovim: Od« svetujem se izseliti v Argentino. Ar» gentinske razmere so mi poznane, ker sem bil dalj časa tam. Marši« kateri naš rojak je tam prišel v hude nesreče, bolezen in črno lakoto. Zelo Veliko se jih tam versko in mo« ralno zgubi. Velika zguba je tudi v narodnem pogledu. Vsi oni, ki tam trajno ostanejo, se bodo poargenti« nili. Njih otroci po veliki večini ne bodo več govorili slovensko.V gospo« darskem oziru tudi ni velike gotovosti na uspeh. Delo v Argentini je zelo nestalno in tudi precej težko se dobi. Draginja je velika. Obleka, hrana, zlasti pa stanovanja so zelo draga. Kdor je zelo varčen, zdrav in priden in stalno dela, si že nekaj prihrani; kdor pa ni tak, ne bo nič opravil. To» rej ako imaš le kaj kruha doma, ne ho« di na tuje. »Ljub je domek, če ga je tu« di samo en bobek.« (Narodno reklo). ANTON MRKUN. SI K V E S T H O V A SMRT Na ladji, ki je nameravala odpluti, so bolnega mornarja Silvestra polo« žili na eno izmed železnih postelj, raz* vrščenih kakor v bolnici, in znova je začel v nasprotni smeri svoj dolgi sprehod preko morij. Samo, da je to» krat, mesto da bi živel kot ptič v pro« stem zraku ob jamborih, bil v teža« vah nižin, sredi hlapov zdravil, sredi ran in bede. Prve dni mu je veselje, da je na poti, storilo nekoliko bolje. S pomočjo podzglavnika se je mogel v postelji držati pokoncu in od časa do časa je zaprosil svoj kovček. Njegov mornas riški kovček je bil iz lesa, kupljen v domačem mestu Paimpolu, da bi vanj spravil svoje dragocenosti; tam so se nahajala pisma stare matere Ivone, pisma od Jana, zvezek, kamor je prepisoval mornarske pesmi, in neka Konfucijeva knjiga v kitajščini, dobljena ob priliki nekega plenjenja, v katero je na bele robove zapisoval preprosti dnevnik svoje vojne. Vendar se rana ni boljšala in po prvem tednu so zdravniki mislili, da smrti ne bo ušel. Blizu ravnika; v neznosni vročini viharjev. Transport je plul vedno hu treje na razburkanem morju. Po odhodu iz Ha?Long jih je več umrlo in treba jih je bilo vreči v vo« dno globočino; mnogo teh majhnih postelj se je že znebilo svoje betežne vsebine. Ta dan pa je bil na premikajoči se bolnici zelo temačen: bili so prisiljeni zaradi bibavice zapreti odprtine ob boku ladje in to je napravilo ta za« dušni bolniški prostor še groznejši. Bilo mu je slabše; to je bil konec. Ležeč neprestano na svoji predrti strani, jo je stiskal z obema rokama, z vso močjo, ki mu je še ostala, da bi ustavil to vodo, to tekoče razkra« janje v desnem delu pljuč, in skušal je dihati le z drugim delom. Toda tudi ta drugi del se je polagoma po« kvaril od sosednjega in pričela se je najhujša muka. Vse vrste prikazni iz domovine so vznemirjale njegove umirajoče mož« gane; v vročični nejasnosti so se prišle ljubljene ali grozne podobe sklanjat nad njega; bil je v večnih sanjah, v katerih so se mu prikazo« vale Bretanja in Island. Zjutraj je dal poklicati duhovnika in ta starec, ki je bil navajen gledati umirajoče mornarje, je bil presene« čen, da je našel pod tako moško zu* nanjostjo čistost majhnega otroka. Prosil je zraka; toda ni ga dobil od nikoder; prezračevalne naprave ga niso dajale več; bolničar, ki ga je ves čas prezračeval s kitajsko pahljačo, ni delal drugega kakor da je premikal nad njim nezdrave sopare, že stokrat izdihane neokusnosti, ki jih prsi niso marale. Nekajkrat se ga je lotila obupna besnost, da bi zapustil to postelj, ka* mor je dobro čutil prihajati smrt; šel bi na prosti zrak tja gor, poskušal bi zopet živeti... Oh, drugi, ki tekajo po vrveh ob jamborih, ki bivajo v koših na jamboru!... Toda ves nje« gov silni napor, da bi odšel, ni dose« gel drugega, kakor dviganje glave in oslabljenje vratu — nekako tako, ka« kor se pregiblje človek v spanju. — Eh, ne, ni mogel več, padal je zopet v iste jame svoje razdrte postelje; že ga je lovila smrt ... In vsakikrat po naporu takega tresljaja je za trenu« tek popolnoma zgubil zavest. Da bi mu napravili veselje, so od* prli eno zamašenih odprtin, dasi je bilo nevarno, kajti morje se še ni bilo dovolj umirilo. Bilo je zvečer okrog šeste ure. Ko je bil železni nadstrešek dvignjen, je padla v notranjščino samo luč, blesteča rdeča luč. Zahaja« joče solnee se je prikazalo na obzor« ju z izredno bleščobo v razporu mrač« nega neba; njegova slepeča luč se je sprehajala ob guganju ladje in plapo« lajoč razsvetljevala to bolnico, kakor majajoča se baklja. Zraka ni prihajalo nič; tisto malo, kar ga je bilo zunaj, ni moglo dospeti sem, da bi odganjal mrzlični vonj. Povsod, do neskončnosti, ni bilo nad tem ekvatorijalnim morjem drugega, kakor mlačna vlaga in teža, v kateri ni bilo mogoče dihati. Nikjer zraka, niti za umirajoče ne, ki so sopihali. Eno zadnjih videnj ga je nad vse vznemirilo: njegova stara mati gre po neki poti, zelo hitro, z izrazom pre« sunljive tesnobe na obrazu; dež je pa« dal na njo; oblaki so bili nizki in ža« lobni; podala se je v Paimpol. pozva« na od mornariškega urada, da bi jo obvestili, da je on mrtev. Sedaj se je boril in hropel. Z gobo so mu obrisali z ust vodo in kri, ki sta mu privrela iz prsi, ko se je zvijal v smrtnem boju. Veličastno solnee pa ga je ves čas osvetljevalo; skozi od« prtino se je vlil širok pramen rdeče luči, končavajoč se na Silvestrovi po^ stelji in tvorec okoli njega sij. Ta hip se je videlo to solnee v Bre« tanji, kjer zvoni poldan. Bilo je prav tisto solnee in isti trenutek je bil ka« kor brez konca; tukaj je imelo zelo' različno barvo; z neko sladko belo lučjo je osvetljevalo staro mater Ivo« no, ki je na pragu sede šivala. Na Islandiji, kjer je bilo jutro, se je tudi pojavilo solnee, baš v trenutku smrti. Žalostno je žarelo v nekem fjordu, kamor je dospela ladja »Ma« rija«. Z neko stekleno bliščobo je po« udarjalo dele tega kamenega kaosa, ki se imenuje Islandija; vsa ta dežela, vidna z »Marije«, se je zdela kakor obložena s kovinsko plastjo. Jan, ki je bil tukaj, tudi nekoliko nenavadno obsvetljen, je kakor navadno ribaril sredi mesečnih sinjin. V hipu, ko je ugasnila proga rde« čega ognja, ki je zasijala v ladjo, ko je ekvatorijalno solnee hipoma zgi« nilo v zlatih vodah, so videli, da so se umirajočemu oči prevrnile, se obr« nile proti čelu, kakor bi hotele izginiti v glavi. Tedaj so se veke z dolgimi trepalnicami spustile doli in Silvester je postajal zelo lep in tih, kakor spa« vajoč marmor ... P O Č I T A J T E... Počivajte, utrujene oči, zaprite se, saj zarja za pokoj sladkd detiti, k:o roža na zapadu riše se. O, duša moja, lahko noč ... Pokojno zdaj objemi me večer gasnoč na vekomaj . . . VENCESLAV SEJAVEC. Z D R A Y O ŽIVLJENJE Č U J ME, MATI! Vsaki materi veljajo sledeče zapo« vedi, ki so jih sestavili preizkušeni zdravniki : 1. Hrani svoje dete sama! Človeške« mu otroku pritiče človeško mleko. Ni ga mleka ne drugega živila, ki bi se moglo meriti s hranilno vrednostjo materinega mleka. Otrok, ki se umet« no hranijo, umrje sedemkrat več kot pa otrok, ki jih mati doji. 2. Dojenčku daj hrane pet — do šestkrat na dan. Ponoči pusti ga v miru! 3. Če otroka umetno hraniš, vpra« šaj zdravnika, kaj naj mu daš. Pri gri« ži takoj opusti mleko in sladkor! 4. Ko doseže otrok šest mesecev, začni mu dajati zraven mleka še drugo primerno hrano (zelenjavo, ju« ho, sadje, močnik). 5. Ne odlagaj dojenčka samovolj« no! Prsno mleko je najboljša hrana, ki ga lahko obvarje mnogih bolezni. 6. Otroku daj solnca, zraka, luči! V zatohlih izbah, v vročih pogrinjalih in blazinah začne veneti. Zato nosi že dojenčka na prosto! 7. Daj otroku miru! Preveč zabave in poigravanja ga vznemiri in raz« draži. 8. Drži otroka snažnega! Pogosto« ma ga umivaj po vsem životu; to otroka osveži, utrdi in ga varje pred mnogimi boleznimi. 9. Čuvaj svojega otroka pred bol« nimi ljudmi! Že navaden nahod lahko postane otroku nevaren, silno velika nevarnost mu pa preti od bolnih na pljučih. 10. Če so oči ali popek novorojenca otekle ali če ust ni mogoče odpreti, vprašaj zdravnika za svet. To stori tudi, če otrok slabo uspeva ali če ima mrzlico, izmetanje, drisko ali krče. ŠOLA IN ZDRAVJE. S šestim letom stopi otrok v šolo. Nekateri redki otroci so že preje zre« li za šolo, marsikateri šestletnik pa telesno ali dušno v šolo še ne bi spa« dal. Če je otrok bolehen in slaboten, naj starši raje počakajo eno leto s šolo. Boljše je izgubiti eno leto, ka« kor pa zdravje. Najprej zdravje — potem šola. Če se torej zdi otrok še preslaboten za šolo, naj ga peljejo k uradnemu zdravniku, ki bo otroka preiskal in povedal, ali naj začne ho« diti v šolo ali ne. Ko začne otrok zahajati v šolo, se mu dnevni red spremeni. To šibki otroci radi občutijo. V prvih tednih pouka so sitni, nemirno spijo, nimajo teka, postajajo bledi in utrujeni. S potrpljenjem in prigovarjanjem po» miri šolarčka, daj mu mnogo počitka in naj se mnogo giba na svežem zra« ku. Tudi pozneje se raje sprijazni s srednjimi redi v spričevalu, kakor da bi slabotnega ali težko se učečega otroka silila k prevelikemu naporu. Moj stric, moder mož, mi je, ko sem bil bolan, vednp pravil: »Boljši je živ osel ko mrtev doktor.« Seveda mora .znati mati dobro ločiti med lenobo in šibkostjo šolarčka. Prvič v 'šolo. Pozneje, ko šola začenja dajati otroku več dela, naj starši pomagajo otroku s svetom, kako naj si razdeli dan. Treba je otroka naučiti na dnev« ni red: da v določenih urah brž in pridno opravi svoje šolarske dolžnosti — potem pa naj se igra, pomaga pri delu, naj se telesno okrepčuje. Pri« prosta domača telovadba, redno ko« panje skozi vse leto, daljši sprehodi — vse to okrepčuje otrokovo telo in otroku pomaga, da se lahko in ve* selo uči. ZAKAJ UMRE POLETI MNOGO DOJENČKOV? Vsako leto umre na sto tisoče otrok pod enim letom za raznimi že« lodčnimi in trebušnimi boleznimi. To je »kolera dojenčkov«, griža, ki kosi malčke. V sami Nemčiji, računajo, jih letno pomori 60—100.000! V vro= čih letih umre tekom štirih poletnih mesecev dvakrat toliko dojenčkov kot v ostalih osmih hladnih mesecih; tako kaže statistika nemških vele« mest. Iz tega razvidimo, da je vro= čina glavni vzrok teh bolezenskih po« javov. Lahko trdimo, da vsako leto na tisoče dojencev umre zaradi vro= činske kapi. Otrok, ki trpi radi vročine, začne slabeti, zgublja tek, je nemiren in za« to kriči (mati pa morda misli, da je lačen in mu sili hrano, kar povzroča notranjo vročino), se zapre, dobi dris» ko, meče iz sebe, potem se preneha potiti, pokaže se mrzlica, otrok pri dihanju lovi zrak, omedleva, se krči, ker je živčni sestav že prizadet. Ti nevarni bolezenski pojavi se dajo, če mati količkaj pametno ravna, pre« prečiti. Mati naj ve, da je otrok zelo občutljiv za visoko toploto, kakor je občutljiv za nizko; škodi mu, če se »pregreje« —- kakor če se »prehladi«. V mrazu varuj otroka pred prehla« dom, v vročini varuj ga pred pre« gretjem. Najvažnejše je, da otroka ne položiš spat v celo jamo toplih odej, kovtrov, blazin; taka jama lah* ko postane otrokov grob. V vročih dneh in nočeh naj otrok spi na hlad« nem, brez obleke, odet z rjuho. Pazi, da ni posteljica ob vročih zidovih ali pa celo ob ognjišču! Če je vročina po« noči zelo visoka, naj gre družina spat na vrt ali dvorišče. (To pametno na« vado sem opazil v Brdih). V vročih sobah odpri okna in vrata, da bo zrak tekel. Postelja in obleka naj bodo lahki in naj propuščajo zrak. Proč z debelimi volnenimi odejami, pernica« mi, kovtri! Skrbi, da se otrok lahko prosto giba, zato naj se obleka ali ovitki ne prijemajo života. V veliki vročini pusti otroke, ki imajo več ko en mesec, dalj časa slečene brcati. Lahko otipaš, kdaj so se dovolj shla« dili. Važno je tudi, da za hude vro« čine otroka en — ali dvakrat dnevno okoplješ v bolj hladni vodi. Pazi tudi, da mu ne siliš vedno mleka, kar po« vzroči preobloženost, notranjo vro« čino in prebavne težave; dajaj mu raje po žlici mrzlega kamilčnega čaja ali vode. Če se bodo matere držale teh pri« prostih navodil, bo mogoče rešiti na tisoče otročičev pred smrtjo. HUDI SOVRAŽNIKI. Mrčes se nam kar studi! Človek pač sluti, kdo je njegov sovražnik. Podganja bolha prenaša kugo, uš pre« naša pegasto mrzlico, posebna muha (glossina palpalis) prenaša spalno bo« lezen, komar anofeles prenaša ma« larijo. Med to družbo strupenih sovražni« kov človeškega zdravja spada tudi naša domača muha. Muha je zoprna, ostudna, ki z največjo slastjo seda na odpadke, srka pljunke in izmečke, sreba gnojnico, potem pa se spušča na naše krožnike, pomaka svoje ogno« jene noge v juho in kavo, lazi po no« su dojenčkov in spečih odrastlih. S seboj pa nosi muha čudne darove: na nožicah, na rilčku in kosmatem tele« su prenaša kužne kali jetike, tifusa, griže in drugih sila nevarnih kužnih bolezni. Posebno kužne kali, ki jih za« pušča muha na krompirju, mleku, me« su, slaščicah, sadju se brž namnožijo v milijonske naselbine, in to še po« sebej v poletni vročini. Kako naj pobijamo muhe? Začni« mo jih že spomladi pobijati, to mno« go zaleže. Zakaj ena sama muha lah« ko zleže od aprila do srede septem« bra 5,598,700.000.000 jajčec! In ena muha ima lahko 5—7 milijonov kuž« nih kali na sebi! Muhe preganjamo z limanicami, vodnimi pastmi, s tem, da jim ne dajemo hrane, da skrbno sprav« ljamo jedi in odpadke, da dobro po« krivamo straniščne jame in gnojišča, da hleve (glavna gnezdišča muh!) držimo kolikor mogoče snažne. Muhe tudi ne marajo hladnih prostorov in bežijo pred prepihom. Zapomnimo si to: Snaga je mušja smrt! ROBEC NA USTA, KO KAŠLJAŠ IN KIHAŠ! Dobro vzgojen človek obrne, ko za« kaši j a ali kihne, glavo v stran in si pritisne na usta robec ali roko. Za« kaj tako? Ko zakašljaš ali kihneš, prhneš cel dežek drobnih kapljic, ki ostanejo nekaj hipov v zraku kakor meglica. V teh kapljicah je lahko na milijone kužnih kali. Pri kihanju leti« jo kapljice 2 do 3 metre daleč, pri kašljanju pa en meter. Če ne verja« meš, poskusi! Kašljaj ali kihni na steklo. Po kašljanju se lahko prenesejo bo« lezenske kali davice, nalezljivega otrpnjenja tilnika, mrzličnega vnetja mezgovk, oslovskega kašlja, španske hripe, pljučnice in jetike. Pri kihanju pa lahko preneseš nahod in hripo. Čim bolj vlažen je katar, tem bolj ne» varno je, ga prhati drugim v obraz. Ko bolni človek vstane, ne samo da bolj kašlja, ampak ima v katarju tu« di več kužnih kali. družinskega perila. Najbolje, če tako perilo namočiš skozi 24 ur v škafu vode, kateri si prilil raztopino alkali* zola (5 delov na 100 delov vode). Če se bodo vsi tisoči ljudi, ki bodo te vrstice brali, zmeraj držali teh pri» prostih navodil, — bo marsikateri člo> vek obvarovan nevarne kužne bo» lezni. Zatorej naj bodo kašljavci in po= sebej še jetičniki zelo previdni. Treba se predvsem izogibati otrok, ki so za okuženje posebno sprejemljivi. Kdor kašlja, naj bo vsaj za eno dolžino ro* ke oddaljen od drugih oseb. Če ga med govorom popade kašelj, naj se obrne v stran in naj pritisne robec na usta. Če ne more dovolj hitro poiska» ti robca, naj si pritisne na usta levo roko in sicer zunanjo plat; (pozor! zu* nanjo stran levice, ki jo malo rabimo in je drugim ne podajamo). Pri kiha* nju moraš pa rabiti levo dlan. Zmeraj pa roko obriši, osuši in čim prej umi j. Žepne robce jetičnih bolnikov in dru» go njih perilo peri posebej, ločeno od MOKRE NOGE, Vode v čevljih se zelo bojimo. Po pravici. Zakaj če imaš mokre noge in dalj časa stojiš na mestu, se lahko do dobra prehladiš. Dve poti sta, da se zavarujemo pred temi škodljivimi posledicami: držimo noge v suhem in utrjujmo jih. Če si na poti, je težko doseči, da bi noge vedno imel v su» hem. Stara in znana sredstva, da obu* valo bolj varuješ pred premočenjem, so: namaži podplate z mastjo ali la» nenim oljem, rabi podplate iz gumija. Zelo občutljivi ljudje (bolni na led» vicah, revmatizmu, spodnjem telesu, živcih, nagnjeni h katarjem) bi morali v mokrem vremenu nositi čevlje iz gumija. Take čevlje pa je treba koj ko prideš v sobo, sezuti. Dokler se gibaš, mokrota na nogah ni nevarna; nevarna postane, ko stojiš, ali pa če mokrota zelo dolgo traja. Zato si, brž ko je priložnost, sleci mokre nogavice in čevlje, noge močno odrgni z bris sačo. Kako pa, če ne moreš premeniti obutve, n. pr. če si na potu? Sredstvo je priprosto: papir! Sleci nogavice, zavij noge v papir. Če je samo pod» plat moker, potem zadostuje, da na dno čevlja položiš nekaj listov pa? pirja. Dokler sediš, ne obuj čevljev, ampak ostani bos ali pa z nogami v papirju. Noge si utrdiš, če hodiš bos. Kdor je navajen bos hoditi, naj premočene čevlje sezuje in naj hodi bos. Le v to* pečem se snegu tega ne delajmo. Če te kljub temu prime nahod, spomni se, ko prideš domov, na staro, a preizkušeno sredstvo: Vdihavaj vročo paro, glavo in pleča pa si pokrij s plahto. Robec na usta! PREBRISANI BRIVEC Polžev grad je mesto, ležeče v lepi dolini, ki šteje 2967 prebivalcev. To« liko jih je izkazovalo zadnje štetje. Stanje prebivalstva je ostalo skozi zadnje stoletje skoraj vedno na isti višini; števila 3000 ni nikdar doseglo. No tedaj je naš mestni župan, Ivan Gorčic, volil pomembno ustanovo: Tritisoči meščan, ki bo podarjen Pol« ževemu gradu v letu 1904., dobi zlato uro, moško ali žensko uro, kakršen bo pač potomec, moškega ali ženskega spola; in to častno darilo hoče on, žu« pan, pokloniti iz svojih sredstev. Stvar je prišla v uradni list, kjer je bila od meščanov zelo občudovana. V naslednjem letu se je narodilo v mestu mnogo otrok. Pa ne le mestna občina se je brigala za štetje, temveč tudi meščani so se zanj skrbno zani« mali. In ko je prebivalstvo doseglo višino 2998, je nastalo v drugi polo« vici decembra med gospo krojačevko Lemeževo pa gospo čevljarko Bodico trpko sovraštvo, ker sta obe upali, da bosta še pred koncem leta povili otroka. Dne 30. grudna, je dobila go« spa Lemeževa punčko. Njen mož pa, mesto da bi se cvetoče hčerkice ve« selil, jo je mahnil v krčmo, kjer se je tako napil, kakor se še ni svoj živ dan. Zakoncema Bodica je tolklo srce. Na Silvestrovo popoldan je gospa po» rodila sina in presrečni oče je stekel na županstvo, vpijoč: »Tritisoči me« ščan! Tritisoči meščan!« V predsobi županove pisarne je pa od zmage pi« jani srečal črno postavo. Bila je žena tkalca Vetrnjaka, ki je pravkar na« znanila smrt svojega moža. No, in prebivalcev je bilo zopet le 2999. Ubo« gi čevljar je omahnil strt proti steni. Tegobno so zapeli staroletni zvonovi nad mestom, od sreče tako skopo ob« darjenim. Mestni župan je tudi še v novem letu vzdrževal svojo nagrado in ne« katere mlade matere so se zibale v zlatem upanju. Pa je smrt imela bo« gatejšo žetev, pa tudi brivec se svojo sedmeroglavo družino se je preselil v Novo mesto. No in mestni prvi sve« tovalec, skopuški pekovski mojster Jaka Selan, je smatral, da je prišel ugoden trenutek, ko se lahko izkaže kot podpornik svojega mesta, in je zato tudi on razpisal nagrado za tri« tisočega meščana, in sicer novo dvo« kolo, seve moško ali žensko dvokolo. Stvar je prišla v novine in meščani so se smejali. Mar misli Selan, da novo« rojenček že zna voziti kolo, so me« ščani vpraševali ustanovitelja nove nagrade. In jezno jih je Selan zavrnil, češ, vi morebiti mislite, da novorojeni otrok že zna na uri čas razbrati. Te« daj se je oglasil krčmar pri »Zlatem zmaju«, ki je bil bogat in tudi najbrž malce častihlepen, in določil bogato nagrado, grozno visoko nagrado: »Zlata ura in dvokolo«, je rekel, »so dobre stvari. Le škoda, da otroci le počasi doraščajo in take stvari kaj naglo zastarajo. Edino kar ne zastara je denar. Jaz hočem svojemu rojstne« mu mestu izkazati svojo ljubav in zato vložim 5000 lir v mestno hranil« nico za tritisočega meščana, ki se na« rodi v letu Gospodovem 1905. v Pol« ževem gradu. Tako se je glasila ustanova, objav« ljena v mestnem časopisu, ki je dvig« nila veliko hrupa. In tedaj je prišlo nepričakovano, kakor se v takih slučajih navadno nekaj nepričakovanega zgodi. Prebivalstvo Polževega grada je do« seglo število 2993, ko se je brivec To« maž Lopata, ki se je bil se ženo in pe« terimi otroki pred kratkim preselil v Novo mesto, z ženo in peterimi otroci spet vrnil v Polževgrad, in je od sreče žareč zahteval za sebe zlato uro, dvo« kolo pa še 5000 lir, ker je se svojim prihodom dopolnil število 3000 pre« bivalcev. V Polževem gradu je nastala cela revolucija. Meščani so hoteli drznega brivca z ženo pa otroci kamnjati. Kričali so, da je to sleparija in da ne velja nagrada zanj ker se je drugače mislilo. Brivec Lopata pa, ki je vpra« šal, pred nekaj dnevi, pri jezičnem dohtarju v Novem mestu za svet, je ohranil svoj mir. In sodnik Piš, edini ki se je v celem Polževem gradu ra« zumel na paragrafe, je izjavil mestnim starešinam, ob stalnem vinskem omis zju in kjerkoli so ga hoteli poslušati, sklicujoč se na različne paragrafe: da gre pri tej stvari za javen razglas, či« gar vsebina je bila izpolnjena po briv« RDEČA Stari Ambrož, oče petih fantov in dveh deklic, je ležal težko bolan za pljučnico. Tudi najmlajši sin, Evzebij, dečak pri štirinajstih letih, je prišel domov, brž ko je zvedel, kaj je povedal go« drnjavi zdravnik, ko je zjutraj za« puščal bolnikovo sobo. Pustil je sama na paši štiri teleta in rdečo junico, najlepšo žival njih hleva. — Same na paši! Ali bodo živali varne, fant? je vprašal Evzebija naj« starejši brat. — Preden sem jih pustil, sem jim pritrdil vse spone. Ni nevarnosti. Spone je deček res pritrdil, toda ni bilo res, da ni nevarnosti. — Živali so mlade; se malo zanes sem. Daj, pojdi malce pogledat, fant. In deček je šel, godrnjaje. Kake pol ure kasneje pa so vsi hišni napeto in prestrašeno gledali z oken proti hoh mu, odkoder so prihajali obupni kriki in jok. — To je Evzebijev glas! — Ne. — Da. — Da. cu Lopati, kateremu sedaj brez vsake dvojbe pripadejo one tri razpisane nagrade. Ves gnjev celega sveta bi na stvari ničesar ne spremenil: Lopata je dobil nagrado. O nesrečni Polžev grad! V mestu je zavladala črna žalost, jeza in so« vraštvo in vsi možje so sklenili, da se ne bodo pri tem brivcu ne brili ne strigli. Vse to pa premetenega nesramnika ni dosti vznemirilo. Čez kake tri me« sece se je spet preselil v Novo mesto in je vzel, seve, nagrade s seboj. Polžev grad je po brivčevem od« hodu spet štel le 2993 prebivalcev, in nagrad niso več razpisali. PAUL KELLER. — A. Č. J U N I C A — On je, on je! — Je že nesreča! In z mračnimi očmi in brez besed so se vsi spustili v tek proti oni smeri. Junica je sredi strmega brega mu« kala, s trebuhom obrnjenim v zrak; imela je eno nogo zlomljeno. Blizu nje se je Evzebij valjal po tleh, se tolkel s pestmi po glavi in presunljivo krikal. Najstarejši brat je pri tem pogledu skoro prišel ob pamet in je navalil nanj z zverinskim tulenjem. Drugi so ga zadaj zagrabili, da bi ga zadržali. — Pustite ga, saj ima prav! Pustite ga, naj me ubije! Ah, ah, ah! — je na moč kričal deček, bijoč z glavo med trdimi grudami in trnjem. — Nesrečnik! Uničil si družino! je kričal brat z zadušenim glasom. —■ Ubijte me, ubijte me! je obupano prosil deček in si je s pestmi tolkel glavo, besno proseč, naj ga kaznujejo. Rdeča telica je pihala in mukala, ližoč si zlomljeno nogo. — Hajdite urno po živinozdrav« nika! — Eden izmed fantov se je v teku odtrgal od gruče, drugi pa so se, me« saje in zadevaje se v naglici, postavili okoli živali, da denejo nogo v deščice. — Ne, ta je prekratka. — Tam tisti kolec! — Ne, onega mi daj! — Ali vrv? — Saj je ni. — Dajte trak, ženske, vrbje, eno krilo, predpasnik ... — Oh, tiho, Rdečka, stoj! Junica, prestrašena po vsem tem oboroževanju, je brcala in na vse grlo mukala ter je poskušala vstati. Po velikih težavah in le za silo so obdali zlomljeno nogo z ogrodjem deščic in palic, ki so jih skupaj držale močne obveze iz vrbja in ženskih predpasnikov. Toda komaj so delo končali, je junica vrgla od sebe vse te ljudi in je nenadno puhaje vstala, pa je brž spet padla z zamolklim štrbun« kom, deščice in kolci pa so šli nara« zen in se lomili kakor suhe treščice, komaj da se je žival naslonila na zlomljeno nogo. Ko je prišel živinozdravnik, sprem« ljan po mesarju Zenu, so kmetje že brez upanja in po tolikem trudu raz« mršeni in po obrazih in rokah zama« zani od krvi, potu in solz, tiho sedeli okoli junice, ki je, tudi že upehana, nepremično ležala tam v solncu, v oblaku muh. — Pripeljal sem Zena s seboj — je dejal živinozdravnik, — ker sem slu« til, za kaj gre in sem mislil, da boste potrebovali bolj njega kot mene. Pri teh besedah se je iz kmetov utrgal jok. Živinozdravnik je pogle« JESENI V Okrog ognjišča zbrana je družina, dva roženkranca so že odžebrali, že dogoreva glavnja: iz kamina se vrača dim; vsi so že polzaspali. Na sredi hiše, v krogu, pa mladina koruzo lička, poje in se šali in si podaja polno bučo vina. Trepetajoč po vsem telesu, mali dal zlomljeno nogo, zmajal z glavo in se obrnil k mesarju: — Zeno, zmenite se s temi ljudmi. To je Vaša reč. Jaz tu ne morem nič več. — Torej, kaj mi poveste vi, Pas« kval? je vprašal Zeno najstarejšega izmed bratov. — Vaš oče je bolan. Se morava midva domeniti? Paskval se je počasi dvignil, namig« nil Zenu, in skupaj sta šla govorit, v stran, zadaj za grm črnega trna. Pogovor je bil živahen in zelo dolg. Slednjič pa je bila pogodba le skle« njena, in to je bilo razumeti iz besed, ki jih je Paskval z visokim in votlim glasom naslovil na mesarja: — Pravi tat ste! Odri ste me, ker veste, da ste edini mesar tu naokoli. Tat! In godrnjaje besedo »tat« je prišel, z bingljajočimi rokami in s klobukom potisnjenim na oči, k bratom sporočit jim novico o mršavi pogodbi. — Tat! — so vsi v zboru ponovili in znova udarili v obupano ječanje. Zeno je brž zasadil svoj brušeni nož junici v grlo, da bi se meso ne kaj prisadilo. * * * Stari Ambrož, skozi tri ure pozab« Ijen od vse družine, je v tem času tudi uredil, — sam Bog ve, kako, — svoje zadeve, in mrzel, stegnjen v postelji, ni imel več časa, da bi zvedel, da tisti pasji mesar za žival, ki je bila vredna pet sto lir, ni hotel odšteti več kot dve sto in dvajset. RENATO FUCINI. M E D A N I na uho vlečejo, kako verige pri Sirkovih ponoči ranjca vlači. Potem se spet okrene govorica in pričkajo se o žornadni plači, po čem rebule letos bo lodrica, po čem penčane češplje in suhe fige. ALOJZIJ GRADNIK. MATI VSEH KAEODOT PIJ XI. IN MISIJ ONI. Kristus je ob slovesu s tega sveta ukazal apostolom, naj gredo oznanjat njegov evangelij do skrajnih mej .zemlje, vsem narodom in ljudstvom. S tem je dal svoji Cerkvi misijon« sko oporoko. Cerkev, ki bi ne bila misijonska, ne bi bila Kristusova. Katoliška Cerkev se je vedno trudila, da bi izvršila Jezusovo oporoko. Toda delo za razširjenje svete vere je v mnogih ozirih odvisno od verskih, gospodarskih, prometnih in političnih razmer doma in v misijonskih deže« lah. Tudi notranje cerkvene razmere niso vedno enako godne za veliko« potezno delo v misijonih. Zato vidi« mo, da se misijonsko delo ni vršilo v vseh stoletjih z enako vnemo in z ena« kimi uspehi. Kadarkoli je zabeležila cerkvena zgodovina kako zlato stran misijon« ske povestnice, se je na njej vedno blestelo ime kakega velikega namest« nika Kristusovega — papeža. To je nujno tako, kajti misijonsko delo je delo Cerkve in Cerkve Kristusove si brez papeža niti misliti ne moremo. Zdaj živimo v dobi, ko je misijon« ska misel splošno tako zaživek, ka« kor še nikdar prej. Zlasti po vojski se je v vseh katoliških deželah moč« no dvignilo misijonsko zanimanje. Če primerjamo n. pr. misijonsko vnemo med nami pred vojsko in po vojski, se nam odkrije razlika kot dan in noč. In vsako povojno leto prinaša nov napredek. Naj tu navedemo nekoliko številk, ki govorijo o napredovanju misijonske misli v Italiji sploh in pri nas posebej. Leta 1921. je dala Italija za Družbo za širjenje vere L 754.574.39; leta 1922. L 1,199.292.27; leta 1923. L 1,726.120.79; leta 1924. L 1,916.415.66; leta 1925. L 2,448.257.89; leta 1926. L 3,355.807.77; leta 1927. pa že 5,581.300.67 lir. Goriška nadškofija je dala za isto misijonsko družbo leta 1922 L 2.036; leta 1923. L 2,120.50; leta 1924. L 3.642; leta 1925. L 8.646; leta 1926. L 21.217.80; leta 1927. pa 35.382 lir. Da se je misijonska gorečnost med katoličani tako dvignila, je v veliki meri zasluga papeža Benedikta XV. Njegova okrožnica »Maximum illud« je začrtala novo smer misijonskemu delovanju; misijonska družba za du« hovnike »Unio Missionaria Cleri«, ki jo je razširil na vse škofije sveta, je pa postala nekaka duša misijonskega apostolata med katoličani. Po stopinjah Benedikta XV. hodi tudi sedanji poglavar katoliške Cer« kve, Pij XI. Komaj je februarja 1922 zasedel prestol sv. Petra, že je ob tristoletni« ci kongregacije za širjenje vere (1622 do 1922) razodel vso svojo gorečnost za misijone. Na binkoštni praznik je imel v cerkvi sv. Petra v Rimu slove« sen pontifikal. Pri pontifikalu je go« voril zelo zanosit govor o misijon« skem delu, ki ga je Cerkev v zadnjih treh stoletjih izvršila po kongregaci« ji za širjenje vere. Nato se je 8. ju« riija istega leta vršila v njegovi pri« čujočnosti slovesna mednarodna aka« demija. Nastopali so takrat gojenci Urbanovega kolegija in govorili v najrazličnejših evropskih, azijskih in afriških jezikih. V spomin na tristo« letnico Propagande je dal sv. oče pri« dejati litanijam vseh svetnikov vzklik: »Daj, da se vsi, ki so v zmoti, vrnejo v edinost Cerkve, in privedi vse ne« vernike v svetlobo evangelija, prosimo te, sliši nas!« Zelo važna za misijonsko gibanje je preuredba Družbe za širjenje vere, ki jo je sv. oče izvedel s posebnim odlokom z dne 3. maja 1922. Ta mi« sijonska družba je imela do takrat le bolj zaseben značaj. Njen sedež je bil v Lionu v Franciji. Sv. oče jo je preu« redil v uradno družbo sv. stolice in prenesel njen sedež v Rim. Tako je dobila docela mednaroden značaj. Ne« primerno obilnejši prispevki, ki od ta« krat prihajajo iz vsega katoliškega sveta tej družbi, kažejo, kako zelo je s to preuredbo sv. oče ustregel željam vseh katoliških narodov, ki vedno bolj zahtevajo, naj bo delo Cerkve čim prostejše vseh nacionalnih barvil. Sv. oče je 24. aprila 1923 v posebnem pismu do kardinala prefekta Propa« gande sprožil o misijonski razstavi, ki naj svetoletne romarje nazorno pouči o misijonskem delu Cerkve in jih na« vduši za sodelovanje na tem apostol« skem polju. Kmalu je bila površina okrog šestih tisočev kvadratnih me« trov na vatikanskih vrtovih pokrita z velikimi paviljoni, v katerih so stro« kovnjaki z veliko bistroumnostjo in lepočutjem razstavili razne predmete, ki so jih dali na razpolago sv. očetu misijonski zavodi in nad pet sto vi« kariatov, prefektur in misijonov iz najoddaljenejših točk zemske oble. Poleg predmetov iz misijonskih de« žel si videl tam razstavljene najvaž« nejše misijonske listine, statistike in znanstvene podatke s številnimi mi« sijonskimi knjigami in spisi. Ta raz« stava je imela v mnogočem zares splošen značaj, saj je zelo veliko nu« dila naravoslovcu, zgodovinarju, zem« Ijeslovcu, apologetu — vsakdo je na« šel zase kaj poučnega in zanimivega. Misijonsko razstavo so slovesno otvorili v prisotnosti Pija XI. dne 21. decembra 1924. Zatvorila se je spet dne 10. januarja 1926, Pri tej priliki je sv. oče ponovno razodel svojo mi« sijonsko skrb in ljubezen. Misijon« sko razstavo je obiskalo približno 800.000 oseb iz vseh delov sveta. Le Bog ve, koliko koristi je prinesla Cer« kvi in njenim misijonom. Ob zatvo« ritvi razstave je sv. oče naznanil, da misli ustanoviti v Lateranski palači misijonski muzej, kajti škoda bi bila, ako bi se zaprla ta važna knjiga, ki nam kaže, koliko je Cerkev za miši« jone storila, a nas obenem tudi zgo« vorno opominja, koliko dela nas še čaka. Za misijonsko gibanje je zelo po« membna papeževa misijonska okrož« niča »Rerum Ecclesiae« z dne 28. sve« čana 1926. V tej okrožnici poudarja sv. oče, da Cerkev nima drugega na« mena, nego da posreduje sadove od« rešenja vsemu človeškemu rodu. Za« to se nikakor ne more zadovoljiti s tem, da varuje in brani izročeno ji čredo, ampak z vso gorečnostjo se mora truditi, da pridobi za Kristusa vse, ki tavajo daleč od njega. Radi tega priporoča katoliškim škofom, naj na vso moč podpirajo misijonske poklice, ustanavljajo in oživljajo mi« sijonske družbe, predvsem pa veliko molijo za misijonske namene. Misi« jonskim predstojnikom priporoča ustanavljanje zavodov za vzgojo do« mačih duhovnikov, češ, da le«ti niso samo koristni, marveč vprav potrebni za uspešno misijonsko delo. Pij XI. želi korenite rešitve misi« jonskega problema z vzgojo številne domače duhovščine v misijonskih de« želah. S tem namenom je sam prav slovesno posvetil prvih šest domačih kitajskih (1926) in prvega japonskega škofa (1927). Ista misel ga naganja, da prav toplo priporoča Družbo sv. Petra apostola, t. j. misijonsko druži bo, ki ima namen, skrbeti za vzgojo domačih duhovnikov v misijonih. Istočasno svari vedno znova kato« liške misijonarje, naj se skrbno ogib« ljejo vsega, kar bi moglo v poganskih deželah škodovati misijonskemu apo« stolatu. Misijonarji naj delujejo ta« ko, da bodo prepričali poganske na« rode, da so prišli med nje iz same ljubezni: da so prišli z Jezusom vse dajat — prav nič pa ne jemat. V ne« kem pismu do misijonskih predstoj« nikov na Kitajskem pravi sv. oče, naj zlasti pazijo, da ne bodo katoliški mi« sijoni orodje v rokah posvetnih na« cionalizmov. »Če se je kdaj Cerkev poslužila varstva inozemstva, si je s tem želela samo varstva misijonov pred krivicami zlobnih ljudi, nikakor pa ni hotela s tem podpirati političnih smotrov raznih vlad, ki so jih morda s takim varstvom nameravale.« Z enako vnemo kakor za misijone dela sv. oče tudi za zedinjenje vzhod« ne z zapadno Cerkvijo. Vsako prili« ko porabi, da pokaže slovanskim na« rodom svojo očetovsko ljubezen. Znana je njegova akcija za pomoč stradajoči Rusiji iz 1. 1922. Ista želja po zbližanju krščanskega Vzhoda in Zapada ga je gnala, da je z novim sedežem močno dvignil ugled Vzhod« nega zavoda v Rimu, ki ga je ustanovil Benedikt XV. O priliki šestnajststo« letnice vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji je sv. oče ponovno izprego« voril besede očetovske ljubezni in skrbi slovanskim pravoslavnim na« rodom. Dne 8. septembra 1928 pa je izdal okrožnico, v kateri naroča škofom ce« lega sveta, naj širijo zanimanje in delo za zedinjenje s pravoslavnimi brati. Dne 21. decembra 1927 so slovesno otvorili misijonsko«narodopisni muzej v Lateranski palači. Šest in dvajset velikih dvoran in sedem galerij so priredili v ta namen. Ob priliki bo« žičnih voščil je izrazil sv. oče kardi« nalskemu zboru svoje veselje nad do« vršenim delom z besedami: »Ta mu« zej nam nudi veliko nado za bodoč« nost misijonov, kajti navdaja nas za« upanje, da smo prižgali luč, ki se bo vedno žarneje in uspešneje razlivala po vsem svetu.« O tej gorečnosti govori tudi dej« stvo, da je 14. decembra 1927 progla« sil za posebno zavetnico vseh misijo« nov veliko novodobno svetnico sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je že ne« štetokrat dokazala veliko moč svoje priprošnje zlasti v misijonih. Nič čudno torej, če misijonski pa« pež Pij XI. vedno znova kliče k mi« sijonskemu sodelovanju tudi vse ka« toliške vernike. To njegovo željo omenja kardinal Gasparri tudi v pis« mu, ki ga je pisal glavnemu predsed« niku Družbe za širjenje vere. Papež želi, naj bi bili vsi verniki organizi« rani v misijonskih družbah. Vsakemu pravemu katoličanu je papeževa beseda v takih zadevah Kri« stusova beseda. Tudi mi jo sprejmi« mo tako. Nihče med nami naj se ne odtegne misijonskemu sodelovanju s Cerkvijo. Sodelujemo pa tako, da se vsakdo izmed nas vpiše vsaj v eno izmed mi« sijonskih družb. Vsi odrasli naj se vpišejo v »Družbo za širjenje vere«, vsi otroci pa v '»Dejanje sv. Detin« stva«. Kdor želi storiti za misijone še več, naj se vpiše povrhu še v »Druž« bo sv. Petra apostola« za vzgojo do« mačih duhovnikov. DR. MIRKO BRUMAT. KAM HITIŠ, RUSIJA? »Kam hitiš, Rusija? — Odgovori! Ni odgovora! Čudovito popevajo trojkini zvonci, zrak stoče, vstaja nevihta; Rusija leti ob zemlji mimo, umikajo se ji drugi narodi in države.« S temi besedami je završil veliki ru« ski pisatelj Gogolj sredi preteklega stoletja svoje slavno delo »Mrtve duše«. »Kam hitiš, Rusija?« še s po« sebno pravico vprašujemo danes, ko zremo to neznansko državo velikan« ko, ki pokriva skoraj šestino suhe zemlje in daje stanovanje malone 147 milijonom ljudi, kako se presnavlja v svoji notranjosti. Ali se ji res obeta tako sijajna bodočnost, tako veli« časten razmah njenih sil, da se ji bodo strmeč morali umikati drugi narodi in države? Težko je biti prerok. Rus« ka duša je še vedno velika uganka. Vendar poskusimo malo odmakniti zastor, ki zakriva bodočnost. Pred« vsem nas zanima, kaj naj pričakuje kraljestvo božje v Rusiji. 1. Gospodarska in politična bodočnost. Skoraj ne more biti dvoma, da se odpira Rusiji sijajna gospodarska bodočnost. Seveda je ne bo že jutri. Ne smemo preveč verjeti poročilom vzhoda do zapada raztega velikanska ravnina, stepa, ki je ponekod (čer* nazjom v južni Rusiji, v Si« biriji) izredno plodna, tako da je že zdaj prava svetovna žitnica. Tretjina posetve vse« ga sveta je v Rusiji. Ko bodo izpopolnili način obdelova« nja, ki je zdaj še jako pre« prost, bo rusko žito postalo odločilen činitelj na svetov« nem žitnem trgu. Na jugu se« ga Rusija v polvroči pas, tako da v nekaterih pokra« jinah že pridelujejo čaj, bom« baž, sladkorni trs itd. Iz« vrsten tobak in vino dajejo Krim, Kavkaz in Turkestan. Potemtakem ima Rusija mno« go prednosti pred drugimi evropskimi državami: ni na« vezana na uvoz poljskih pri« delkov in ni odvisna od ko« lonij, ki pomenijo zlasti v zadnjih časih za evropske dr« žave večno skrb, da se ne osamosvoje in napravijo ko« nec izkoriščanju. Še večje prirodne zaklade pa krije ruska zemlja v sebi. Dandanes so zaradi razvija« joče se industrije za države življenskega pomena zlasti železo, premog in petrolej. Vsega tega ima Rusija v iz« obilju. Železa, in sicer iz« vrstnega, so velikanski skladi v Ukra« jini, na Uralu, v Sibiriji in Tur« kestanu. Premoga ima Rusija do« sedaj odkritega trikrat več kakor na premogu tako bogata Nemčija. Pe« troleja dobivajo na Kavkazu, v se« verni Rusiji, v Sibiriji in Turkestanu toliko, da bi mogli po nekaterih po« ročilih doseči tretjino svetovnega pri« dobivanja. Vrh tega so zakopani v zemlji še veliki skladi raznih drugih rud: bakra, mangana, svinca, zlata, srebra itd. Vendar so vsi ti zakladi komaj še dobro odkriti in načeti. Prevelika od« daljenost od morja, pomanjkanje prometnih zvez, redko naseljeno pre« boljševikov o velikem gospodar« skem napredku Rusije pod njihovo vlado. Mnogi trdijo, da pride lahko kaj kmalu do poloma boljševiškega gospodarstva, ako ne podpre sovjetov evropski ali amerikanski velekapital. A kljub temu moremo mirno trditi, da se bo Rusija prej ali slej gospo« darski dvignila kakor malokatera de« žela. Po neizmerni površini ruske države so razsuti velikanski prirodni zakladi. Preko vse severne Rusije in Sibirije, od Pripetskega močvirja pa do Kam« čatke se vleče širok pas gozdov (taj« ga), ki za sedaj zaradi slabih promet« nih zvez sicer še nima tolike upo« rabne vrednosti, pa jo vedno bolj do« biva. Južno od gozdnega pasu se od bivalstvo in nizka izobrazba: vse to je krivo, da morejo razmeroma le malo črpati iz bogatih podzemeljskih zakladov. Kadar se pa zgane prebival« stvo in ko se uredi in pospeši promet, se bo Rusija gospodarsko tako razmahnila, da bo njen vpliv na svetovnem tržišču veliko pomenil. Iz vsega tega pa sledi, da bo imela Rusija tudi v politič« nem življenju narodov tehtno besedo. Kdor ima denar, ta je sveta vladar. Zgled je Ameri« ka, ki je vprav zaradi gospo« darske premoči postala tako mogočna in posega odločujoče tudi v evropske razmere. In mnogi prerokujejo, da čaka tudi Rusijo podoben gospodar* ski in zato tudi politični raz* voj. Njen položaj sam ji daje že zdaj važno vlogo v svetov« ni politiki. Na Kitajsko in In« dijo meji, na deželi, ki vstajata in otresata s sebe grabežljive Evropce. Z rastočo Kitajsko vstaja tudi Rusija, ki zadnje čase vedno bolj naglaša mon« golske prvine v svoji krvi in omiki. Nas pa ne zanima toliko gospodarska in politična bo« dočnost Rusije, temveč kaj bo Krst s kraljestvom božjim, z vero, ki je s sv. cerkvijo v bodoči Rusiji. Ali sme tudi ona tam priča« kovati lepe bodočnosti? 2. Verska bodočnost. Veliki ruski pisatelji radi imenujejo Rusijo »Sveta Rusija«. K temu jih je nagnila vernost ruskega ljudstva, množica velikanskih in bogatih samo« stanov in cerkva. Ali je še kaj ostalo od te »svete« Rusije? Ali ni morda boljševiška vihra uničila in odnesla te svetosti? Kaj obeta bodočnost? Gotovo je, da so boljševiki silno mnogo škodovali, in škoda bo vedno večja, dokler ostanejo gospodarji dr« žave. Kot dosledni komunisti so na« čelno proti vsaki veri. Izjavili so, da ne velja načelo: Vera je zasebna stvar, in da se bodo v vsemi silami borili, da jo izrujejo iz src ljudi. Niso ostali le pri besedah. Sprva, od 1. 1918. do 1. 1922., so se borili proti sv. Vladimirja, kneza ruskega, (leta 988.), privedcl v krščanstvo Ruse, takrat še neločene po razkolu. veri bolj s surovo silo, z nasiljem in prelivanjem krvi duhovnikov in ver« nikov. Ko se je pa pokazalo, da na ta način ne bodo dosti dosegli, ker se je vprav s tem zbudila v ljudeh speča verska zavest, so začeli nekrvav, a zato tem bolj premišljen in nevaren boj zoper vero. Ustanovili so osrednji urad za po« bijanje vere, ki vodi odslej vse proti« versko razrvalno delo. Le«ta je orga« niziral tečaje, na katerih se šolajo protiverski agitatorji, ki gredo med ljudi in jim vcepljajo nevero. Agita« torji so jo večkrat na svojih preda« vanjih prav pošteno izkupili, ker so na preveč surov način nastopili proti veri. Od takrat so postali boljševiki še previdnejši, zato pa niso prav nič popustili v svojem boju proti veri. Vlada ima v rokah ves tisk, to vele* silo, ki toliko vpliva na človeštvo. »Gosizdat« (Gosudarstvenoe izdatelj» stvo = Državno založništvo) izda vsako leto velikansko množino knjig, brošur, gledaliških iger, ilustriranih časopisov itd., v katerih je vse polno gradiva proti veri. (V 8 letih je izdalo to založništvo nad 300 milijonov knjiü in spisov.) Karkoli so napisali zapadni bogotajci in krivoverci proti veri in cerkvi, pa naj je še tako lažnivo, podlo in plitko, prevajajo na rusko in širijo med ljudi. Pa tudi ruske glave so napisale že dokaj ostudnih stvari o najsvetejših stvareh. Dva časopisa: »Ateist« za -izobražence, »Bezbožnik« za preproste ljudi, pri* našata mesec za mesecem sestavke in najogabnejše slike, ki smešijo vse, kar je kristjanu svetega. Najhuje pa je, da so se boljševiki spravili na družino in jo zastrupili s svojo zakonodajo o razporoki in »svobodni ljubezni« in da so vzeli v zakup vso vzgojo otrok. Zakon se sklene pred uradnikom in se lahko za vsako malenkost vsak čas zopet razdere. Zato pa je družinsko življe» nje v boljševiških družinah skoraj popolnoma razdejano. Ako že pride otrok na svet, ga ne krstijo, ampak »oktobrizirajo« (v oktobru je bila boljševiška revolucija) v komunistič» nem društvu, kjer mu nadenejo ime Oktober, Marx, Krasnij (Rdeči) in podobno. Ko pride otrok v šolo, mu začno učitelji komunisti vcepljati boljševiške nazore: sovraštvo do dru» glih slojev, vero v mrtvo snov itd. Če pridejo v srednje šole, se ta pouk še bolj izpopolni: zgodovina, književnost itd. so prepojeni s komu« nističnimi, veri sovražnimi mislimi. Zakon prepoveduje, da bi kdo otroke pred 18. letom skupno ali posamič, v šoli ali v cerkvi poučeval verouk. Sa» mo starši smejo čisto zasebno doma otroke poučevati v verskih stvareh. Vse je torej navsezadnje odvisno od matere. Kar dobe otroci v verskih stvareh od nje, to jim bo ostalo. Vendar skušajo boljševiki tudi to iztrgati iz otroških src. Več organU zacij jim pri tem pomaga. Otroka za« pišejo . in napravijo najprej za »lje» ninca«, ko nekoliko odraste postane »pionir« (neke vrste komunistični skaut), od 18. leta dalje pa lahko vstopi v »Komsomol« (Komunisti» českij sojuz molodeži), organizacijo, ki se je žalostno proslavila že po vsem svetu po svojem divjanju zoper vero in cerkev. L. 1927. jih je bilo 500.000 v tem društvu. Največja zapreka Širjenju brez» verstva so žene. Zato so začeli tudi nje premišljeno pridobivati zase, in sicer na ta način, da jih spravljajo v javno in društveno življenje in jim skušajo priti tam do živega po pre» davanjih, s kinematografskimi pred» stavami itd. Danes lahko razlikujemo glede vere v Rusiji tri rodove: 1. rod, ki je vzra» stel v st^ri, caristični Rusiji, je po ve» čini ostal veren. Tudi od tistih, ki se prej niso toliko brigali za verske stvari, se je večina vrnila k veri in goreče hodi k božji službi; 2. rod, mladih ljudi od 16. do 25. leta, ki je bil rojen v starih razmerah, a je pri» šel do zavesti pod sovjetsko vlado, je različen v mestih in različen na de» želi. Kmetje so po večini verni in vrše verske dolžnosti, dočim so se delavci bolj navzeli protiverskega duha in se vsaj na zunaj kažejo kot brezverce. Vendar se holjševiški časopisi mnogo pritožujejo nad nezavednostjo celo »komsomolcev«, češ, da so še vedno mnogi preveč vdani praznoverju, kar pomeni v boljševiškem jeziku vero. Uradniki in častniki se pod pritiskom ali iz prepričanja ne brigajo za vero. Izmed dijakov je četrtina zagrizeno protiverska, druga četrtina pa glo» boko verna, mnogo bolj kakor di» jaštvo pred vojno; 3. rod, ki je prišel na svet in raste pod vplivom boljše» vikov, je razmeroma najbolj podivjan in najmanj veren, posebno mladina po mestih. To bo največja šiba Rus sije. Vendar zavira prostranost Rusije boljševiški vpliv, ki je tem manjši, čim dalje pridemo od mest. Na splošno pa večina poročil iz Ru« sije pripoveduje o verski pomladi. Cerkve, pravijo, so polne kakor red« kokdaj poprej. Zganila se je in oži* vela verska zavest. Verniki na last* ne stroške popravljajo stare cerkve in zidajo nove ne samo na de« želi, temveč tudi v mestih. Ugled duhovščine, ki mora toliko trpeti od boljševikov, je zrastel. Verniki so začeli tudi dejansko protiofens živo, ki se raztega od Ukrajine pa do Vladivostoka. V načinu verske propagande posnemajo boljševike. Ustanovili so organizacijo »celic« (jajičko — jajčece). Boljševiki so s »celicami« širili svoje misli med delavci in vojaki. Trije ali pet ljudi tvori tajno organizacijo »celice«, ki širi svoje misli med tovariši, lepi letake po tovarnah in hišah, prido« biva pristašev za svoje nazore itd. Na ta način so verske »celice« pro== drle in se ugnezdile po komunistič* nih vojašnicah in tvornicah, kjer vztrajno širijo verski nastroj. Bolj« ševiško časopisje se pritožuje, da se tudi med delavci širi verska misel. Zato so prepovedali v okrožju 5 km (1 uro daleč) okoli tovarne vsako pridigo. V Ukra* jini sami izhaja 11 verskih časopisov v 35.000 izvodih, ukrajinski »Brez« božnik« pa samo v 6000 izvodih in ga še tako malo čitajo. Poleg tega ši« rijo verniki tudi molitvenike, kole« darje, letake itd. Prav tako izobražajo dijake za duhovnike z denarno pod« poro ljudstva. Uspeh boljševiškega dela je torej: verniki so se strnili, organizirali, po« stali so bolj zavedni in odločni in bolj — verni. Žal, je pa pravoslavna cerkev sama razcepljena na več struj, ki si druga drugi nasprotujejo in tako slabe obrambno moč. Zanimivo je, da je tudi med rusku mi begunci v Evropi neke vrste ver« sko gibanje, tako zvano »evrazijast« vo«. Skoraj ves mlajši ruski rod be> guncev je v tej struji, ki hoče, da se Rusija odvrne od Evrope in se obrne k Aziji ter postane velik samosvoj del sveta, s svojevrstno omiko. Podlaga tej omiki mora biti vera, in sicer pra« voslavna vera. Čeprav so si ti ljudje prilastili mnogo boljševiških nazorov, vendar so nasprotniki boljševikov, kar se tiče vere. Ako bodo torej kdaj prišli nazaj v Rusijo, bodo tudi ti sodelovali pri verski obnovi Rusije. Potemtakem se zdi, da se veri obeta v bodoči Rusiji boljša bodočnost. Kar je bilo gnilega, je odpadlo; zato so se pa dobri tem bolj okrepili v boju. Brez dvoma ne bo manjkalo borb, kajti seme boljševikov bo ro= dilo sad, čeprav bo kdaj izginil njihov politični vpliv. Ali v teh borbah bo stala na strani vere mogočna izvež« bana vojska zavednih vernikov, sinov tistih očetov, ki se za vero niso bra« nili pretrpeti tudi smrt. Čim višja in Sv. Olga, prva ruska krščanska kneginja, stara mati svetega Vladimirja (Slikal Vasnecov). čistejša pa bo verska zavest, čim bliže bodo ti ljudje Kristusu, tem bliže bodo tudi zedinjenju, tem bliže bodo vesoljni sv. cerkvi. 3. Katoliška bodočnost. V vsej boljševiški Rusiji, od poljske meje pa do Vladivostoka, biva ta čas okoli 1,600.000 katoličanov latinskega obreda; duhovnikov je okoli 300, cer« kev in kapelic 594. Katoličani so v najtežjem položaju. Najprvo že za« radi tega, ker po večini ne prebivajo zdržema (razen ob poljski meji), tem« več so raztreseni po vsem velikan« skem prostoru, ki obsega šestino kop« ne zemlje. Zato nimajo tiste odpor« nosti in si ne morejo tako drug dru« gemu pomagati kakor n. pr. katoliča« ni v Mehiki. Duhovščine je bilo že prej premalo, da bi mogla dobro oskr« bovati raztresene katoličane. Zdaj je je pa vedno manj. Veliko jih je bilo postreljenih, mnogo jih je v ječah ali izgnanstvu, semenišč ne smejo imeti, od zunaj je pa prepovedan dostop vsakemu katoliškemu duhovniku. V treh letih se je število duhovnikov zmanjšalo za četrtino. Pa tudi duhov« niki kar jih je ostalo, živijo v tako težkih razmerah in nevarnostih, da mnogi zavidajo sobrate, ki so v ječah in izgnanstvu, češ, da bi bila ječa glede na njih razmere že pravo zdravilišče. Tako se obeta žalostna bodočnost, ako kmalu ne popusti boljševiški pri« tisk in se razmere ne izboljšajo. V še težjih prilikah so katoličani vzhodnega obreda. Njihov eksarh Fjodorov je v ječi, duhovščina raz« tepena in izgnana. Ali naj pri vsem tem obupamo? Ali se res ne obeta lepša bodočnost? Rusija! Kakšnega pomena bi bila za sv. cerkev! Ti milijoni mladih, svežih narodov, ki še niso razpeli kril in pre« merili svojih moči. Ta zemlja, ki veže Zapad z Vzhodom, ki jo je, zdi se, božja Previdnost izbrala, da žoltim plemenom posreduje krščanstvo. Ti ljudje, ki tako dosledno izvajajo svoje ideje, da so po vsem svetu razpeli mrežo svoje propagande, mar ne bi bili tudi sposobni blagovestniki nauka Kristusovega? Kaj obeta v tem po« gledu Rusija? Gotovo je, da se bodo prej ali slej odprla vrata Rusije in da se bo kdaj začelo naseljevanje v tej deželi go« spodarske bodočnosti, kakor se je do najnovejšega časa godilo z Ameriko. V Rusiji je prostora še za veliko mi« lijonov ljudi. V evropskem delu Ru« sije pride na km2 komaj 18.8 ljudi, v azijskem delu pa 1.7. Zdi se, da se bo v bodočnosti tok izseljencev obrnil v Rusijo. Na ta način se bo pomnožil tudi katoliški živelj v deželi. Vendar moremo od tega upati koristi za ka« toliško cerkev le tedaj, ako se bo ta« koj moglo organizirati pastirsko delo. Kaj pa delo zedinjenja? Zlega se ni še toliko molilo in delalo za zedi« njenje kakor v naši dobi. Celo narodi, ki so stali do sedaj od daleč ali le maloverno gledali vse gibanje, so se začeli zanimati in zavzemati za stvar. Pri Francozih je bilo že od nekdaj veliko prijateljev in pospeševalcev cerkvenega zedinjenja. Razen kato« liških Slovanov so se v rimski cerkvi edino Francozi bavili s tem vpraša« njem. Po vojni so se pa Nemci z njim lastno odločnostjo in vztrajnostjo lotili dela za sv. edinstvo in lahko po« kažejo že lepih uspehov. V Belgiji je mnogo zanimanja, celo na Španskem so se nekateri začeli baviti s tem vpra« šanjem, Amerikanski katoličani so ustanovili posebno društvo, ki pred« vsem gmotno podpira delo zedinjenja. V Londonu deluje društvo sv. Janeza Zlatousta. Mnogo so pripomogli k temu razmahu velehradski mednarod« ni shodi za proučevanje odnosov vzhodne in rimske cerkve. Največ za« slug pa ima sedanji sv. oče Pij XI., ki mu je zedinjenje cerkva srčna zadeva in ki s posebno ljubeznijo oklepa v svojem srcu Rusijo. Često moli znani vzdihljaj »Odrešenik sveta, reši Ru« si jo!«; in na svoji pisalni mizi ima najbolj češčeno sliko Matere božje v Rusiji, Kazanjsko Mater božjo. Več redov se že pripravlja, da poj« dejo ob prvi priliki v Rusijo in začne« jo neposredno delati za sv. edinstvo. Redemptoristi so že pred leti sprejeli vzhodni obred in delajo z izvrstnimi uspehi med grkokatoličani v Galiciji, Podkarpatski Rusiji in v Severni Ame« riki. Jezuiti, ki že od prvih časov de« lajo za to sveto zadevo, so osnovali vzhodno vejo svojega reda. Imajo novicijat vzhodnega obreda v Alber« tynu pri Slonimu v Beli Rusiji. Več patrov vzhodnega obreda deluje uspešno v Beli Rusiji in med begunci. Sv. oče je naročil benediktincem, da osnujejo posebno svojo kongregacijo vzhodnega obreda, ki naj pripravi vse potrebno, da ob prvi priliki ustanovi v Rusiji samostan vzhodnega obreda, kjer bodo menihi z božjo službo in znanostjo delali za sv. edinost. Do« minikanci imajo ruski kolegij v Lilleu. V Rimu se je na vzpodbudo sv. očeta prav tako snoval ruski kolegij sv. Te« režije Deteta Jezusa. Frančiškani, zvesti svojim velikim izročilom, se pripravljajo, da pošljejo svojih du« hovnikov vzhodnega obreda v Rusijo. Tako katoliški svet z molitvijo in delom utira pot zedinjenju Rusije s sv. cerkvijo. Pa bo kaj uspehov? Težko je odgovoriti na to vprašanje. Včasih se zdi, da gre božji plug preko Rusije in orje zemljo ter jo namaka s krvjo in solzami, da jo pripravi za bogato setev. Sv. Duh vodi cerkev, njegova sila giblje njeno življenje. Mar ne namerava nekaj posebnega, ko je dal glavarjem cerkve v zadnjih desetletjih tako ljubezen do Vzhoda in ko je razvnel tak ogenj in toliko delavnost za sv. edinstvo med kato« ličani? Kdo ve? Brez dvoma bo treba še mnogo molitve in mnogo potrpež« Ijivega, vztrajnega dela. Prepad med cerkvama, ki so ga izkopala stoletja, se ne da zasuti v enem dnevu. Naj bi k temu pripomogle vsaj malo tudi naše molitve in delo! RUDOLF P A T £ S. J. POD INDIJSKIM S 0 L N C E M. Pred 200 leti so hodili slovenski je« zuiti v Ameriko in na Vzhod oznanjat Kristusovo blagovest. Najznamenitej« ši med njimi je pač sin solnčne Go« riške, p. Ivan Mesar, ker je dal življe« nje za sv. vero. Rojen je bil v Gorici 12. avgusta 1. 1673., umrl je pa v ječi v daljnjem Tonkingu 15. junija 1. 1723. In zopet začenjajo slovenski misijo« narji Družbe Jezusove hoditi v misi« jone. Toda kako vse drugače je zdaj!. Takrat so morali naši misijonarji spreminjati svoja imena, ako niso ho<« teli, da jih ozkosrčni Španci in Portu« galci ne poženejo kot tujce iz svojih dežel; pa tudi sicer niso bili znani kot Slovenci, temveč kot Nemci ali Avstrijci. Danes pa imajo slovenski jezuiti skupno s hrvaškimi lastno pro« vincijo in so se odločili, da prevza* mejo tudi samostojen misijon med pogani. Božja Previdnost jim je iz« brala za misijonsko delo Indijo, in si* cer njen severovzhodni kot, kjer ima« jo belgijski jezuiti cvetoči »zapadno« bengalski misijon«. Poglejmo malo> kam bodo odslej hodili sinovi našega ljudstva in kakšno delo jih čaka. 1. Dežela in ljudje. Ako stopimo v Trstu na parnik in se peljemo proti jugu skozi Sueški prekop in skozi Rdeče morje ter jo zavijemo potem okoli Arabije proti vzhodu, pridemo nekako v 3 tednih v Indijo, deželo pravljic in južnega čara. Velika je kakor Evropa brez predvojne Rusije; nad 320 milijonov ljudi najrazličnejših polti, plemen, na« rodov, jezikov in ver jo imenuje svojo domovino. Angleži so znali vse te narode združiti v mogočno, skrbno urejeno in upravljano cesarstvo, ki ga v imenu angleškega kralja vlada pod« kralj. Vendar je način vladanja raz« ličen. Večino dežele upravlja nepo« sredno angleška vlada in se imenuje Britanska Indija. Skoro povsod so pa posejane po ozemlju večje ali manjše »domače države«, ki so deloma neod« visne in jih vladajo domači vladarji ali radže. Vseh takih držav in državic je 675 in so s posebnimi pogodbami zvezane z angleškim gospodstvom. Naš misijon leži, kakor rečeno, v stala iz naplavin, katere leto za letom odlaga Ganges s svojimi pritoki in odtoki, ter spominja malo na beneške lagune. Ob deževnem času je zlasti ob ustju večinoma pod vodo in mo« rejo ljudje le s čolni priti do vasi. Zemlja je izredno plodna in posebno Bogoslovski zavod jezuitov v Kurseongu. V ozadju s snegom pokriti Kangčindžunga. severovzhodnem delu Indije, severno in severozapadno od indijske prestol« niče Kalkute. Imenuje se »zapadno « bengalski misijon«, ker zavzema za« padni del najimenitnejše indijske po« krajine Bengalije. Vendar sega še da« leč na zapad od te dežele v pokrajine Čota Nagpur, Behar in Orisa in ima povrhu še 27 domačih državic, med kateri sta posebno znameniti državici Gangpur in Jaspur. Na severu sega misijon prav pod Himalajo v ozki predor med državama Nepal in Bu« tan. Vse misijonsko ozemlje je pri« bližno tako veliko kot Italija brez otokov (262.172 km2) in ima okoli 29 milijonov prebivalcev, večjidel poga« nov. Zares velikansko oolje dela za misijonarje! Pokrajine same in ljudje v njih so zelo raznolični. Prava Bengalija je nizka močvirnata ravnina, ki je na« pripravna za nasade riža in jute (iz jutinih vlaken so napravljene naše vreče). Zato je tudi silno gosto nase« ljena, do 1000 ljudi na km2. Prebi« valci spadajo k plemenu Bengalcev, ki je najbolj vplivno pleme v Indiji, tako da je pregovor: »Kar Bengalija danes misli, bo mislila jutri vsa In« dija«. Dali so Indiji največ mislecev, pesnikov, pisateljev in drugih velikih mož. Stara je njihova omika, obširna književnost, velika umetnost. Po veri so večinoma hinduisti (21 milijonov), 4 milijone je pa mohamedancev. Silno so ponosni na svojo omiko in zmož« nosti in prezirljivo gledajo na Evropo in vse, kar pride od tam. Ker ozna« njajo krščanstvo evropski misijonarji, prezirajo tudi krščanstvo. Vrhu tega so trdno navezani na kaste (sloje), na katere so razdeljeni, in smatrajo za največjo nesrečo, če so izločeni iz kaste. To se pa zgodi, ako postanejo kristjani. Zato je misijonarjenje med temi ljudmi silno težavno in prinaša kljub mnogim žrtvam le malo sadov. Vendar bomo videli, da se je zadnje čase že začelo obračati na bolje. Misijonska cerkvica v Morapaju. Vsa drugačna kakor Bengalija je pa pokrajina v Čota Nagpurju in so« sednjih deželah ter tudi ljudje v njih. To je visoka planota, divje razrita od hudournikov in potokov, ponekod ve« ličastne prirodne lepote. Prebivalci so ostanki starih plemen, ki so v davnini vladala v Indiji, a so jih novi prišleci Bengalci potisnili v gore in gozdove. Polti so črne kakor čokolada, nizke postave, veseli in klepetavi kakor otroci. Omika je nizka, večinoma ne znajo šteti preko 20. Nimajo malikov, temveč časte duhove po gorah in sve« tih gajih. Pripadajo k različnim ro« dovom, izmed katerih so največji Santalci (2,000.000), Uraonci (1 mi* lijon) in Mundi (600.000). Tudi njihov jezik je različen. Ti nepokvarjeni na« rodi so najbolj pripravno tlo za seme božje besede. Severni del misijona je pod hima« lajskimi gorami. Podnebje je tukaj razmeroma sveže in zdravo, zato so tu letovišča za Evropce, ki ne bi mogli dolgo vzdržati v indijski vročini, ako ne bi od časa do časa šli v gore in se osvežili v gorskem zraku. Tudi mi« sijonarji morajo prihajati sem na od« dih in imajo todi svoja zdravilišča, sicer bi jih kmalu umorilo podnebje in naporno delo. V mestu Dardžilingu (2000 m) je zavod sv. Jožefa za otroke boljših družin, v Kurseongu (1800 m) pa osrednje bogoslovje za vse jezuit« ske misijonarje v Indiji. Tam študi« rata in se pripravljata na misijonsko delo tudi naša dva rojaka Anton in Jožko Vizjak. Ljudje v teh krajih so žoltega mongolskega plemena in bu« distične vere, ter se dajo težko spre« obrniti. Spadajo k rodovom Lepča, Butja in Nepal. 2. Misijonsko delo. 21. novembra 1. 1859. je prišlo v Kalkuto 7 belgijskih jezuitov, ki jih je poslal Pij IX. da rešijo katoličan« stvo v Bengaliji popolnega propada in začno novo misijonsko delo. Od 40.000 katoličanov koncem 18. stoletja jih je namreč ostalo le okoli 10.000 in še te so skušali protestanti odtrgati od cerkve. Nasprotij in težav so imeli več kot preveč, vendar so se žilavo lo« tili dela. Leto za letom so jim priha« jali iz Belgije novi sobratje na pomoč in z nepopisnimi žrtvami utrjali in ši« rili kraljestvo Kristusovo v Bengaliji in deželah zapadno od nje. V 70. letih so napravili z božjo pomočjo iz teh pokrajin enega izmed najbolj cveto« čih misijonov na svetu. Vendar ni božja beseda našla pov« sod enako dobrih tal. Misijonarjem se je godilo kakor sejavcu v evangeliju. V enem delu misijona, v Čota Nag« purju predvsem, je rodila njihova se« tev stotero in tisočero, drugod pa le pičlo. Zlasti velja to za bengalsko rav« nino. Oznanjevalcem evangelija stoje nasproti tisočletna izročila, narodni ponos in družabna razcepljenost Ben« galcev ter preziranje krščanstva. S samim oznanjevanjem Kristusovega nauka zlepa ne bi mogli daleč naprej. Treba je najprej spremeniti mišljenje Pri kovaču na Himalaji. teh ljudi, da izgube predsodke in do? be spoštovanje do katoliške vere. To se pa da največ doseči s šolami in znanstvenim delom. V šolah pridejo pogani v stik z misijonarji in katoliš? kimi učenci ter začno spoznavati kr? ščanstvo v čisto drugačni luči, kakor so ga presojali doslej. To so uvideli že prvi belgijski misijonarji. Zato je bilo eno prvih njihovih del, da so ustanovili v Kalkuti kolegij sv. Fran? čiška Ksaverija, ki se je čez nekaj let spopolnil z univerzo in šteje danes okoli 1350 dijakov. Zasluga tega vseu? čilišča predvsem je, da se je bengal? sko javno mišljenje že dokaj izpre? menilo v prilog katoliški veri. Spreo? brnjenja niso več velika izjema. Di? jaki, ki so končali študije in imajo večjidel visoke službe, niso samo pri? jazni do misijonarjev, temveč jih tu» di zelo spoštujejo ter jim v svoji hva? ležnosti povsod radi pomagajo. Na ta način prihaja cerkev do ugleda tudi pri priprostih ljudeh in se rušijo stari predsodki proti katoličanom. Razen vseučilišča sv. Frančiška Ksaverija imajo misijonarji v Kalkuti še sred? nješolski zavod sv. Antona, v Dardži? lingu zavod sv. Jožefa, redovnice pa vodijo razne ženske srednje šole. Ta? ko skušajo polagoma napraviti srca sprejemljiva za nauk sv. vere. — Sli? čen namen ima tudi mesečnik »Luč z Vzhoda« (The Light of the East), ki ga izdajajo jezuiti v Kalkuti. Dva belgijska patra, ki sta se nalašč zato poglobila v indijsko modroslovje in knji? ževnost, ga urejujeta. Časopis ima nalogo, da na podlagi in? dijskega modroslovja in misel? nosti pokaže vso lepoto in ve? ličino Kristusovega nauka in izlušči iz njihovega modroslov? ja, kar je resnice. Vendar se ne zadovoljijo mi? sijonarji samo s šolami in znan? stvenim delom, temveč sejeja v trudu in znoju po raznih mi? sijonskih postajah v bengalski ravnini seme božje besede v srca preprostega ljudstva. Tolažba in veselje misijonarjev je pa pokrajina Čota Nagpur, kjer med Kristjan plemena Munda. prastarimi indijskimi rodovi prekras? no uspeva katoličanstvo. Izpočetka ni bilo tako. Ko so 1. 1869. prišli prvi mi? sijonarji v te divje kraje, so našli do? mače rodove v najgršem suženjstvu zaradi stiskanja in izžemanja indij* skih zakupnikov, uradnikov in ode* ruhov. Našli so tam tudi že prote* stantske misijonarje, svoje najhujše nasprotnike. Začetek je bil težak in nerodoviten. V 16. letih trdega dela so spreobrnili le 2400 duš in bodočnost ni obetala nič boljšega. Kj&gK '.^ti i ' '•»- • - , .. tfsii - Bf^vŽraB«. I" * i ¡¿¡Jj&V1 t* 9 >► ■ - M.J ■L. - i T, i* w : ----------------------■ H bežen dobrih ljudi, ki so se začeli trumoma spreobračati. Prvo leto je bilo 1500 spreobrnjencev, drugo leto že 15.000, naslednje 50.000 in 1. 1889. 75.000. Marsikdo je sicer pozneje od* padel, ker je bilo premalo misijo* narjev in katehistov, da bi mogli vso velikansko množico temeljito poučiti, vendar od takrat ni gibanje več po* nehalo in traja še danes. P. Lievens se je v 7 letih radi prenapornega dela popolnoma ukončal. Moral je oditi v Belgijo, kjer je umrl 1. 1891. Bilo mu je komaj 37 let. Z lastno roko je kr* stil 27.000 poganov in zasluži po pra* vici ime »Ksaverij našega časa«. Danes katoliška vera v Čota Nag* purju tako napreduje, da upajo misi* jonarji v nekaj desetletjih napraviti to deželo popolnoma katoliško. Rast katoliškega prebivalstva kažejo sle* deče številke: 51.077 katoličanov, 95.315 » 147.141 » 174.542 » 222.542 247.541 » Deklice kadijo. Na Himalaji vse kadi. Tedaj se je pa 1. 1885. pojavil mlad belgijski jezuit, p. Konstantin Lie* vens, in je v 7. letih popolnoma spre* menil položaj. Kako je to dosegel? Nadarjeni mož je izprevidel, da pre* bivalcev ne bo mogoče pridobiti dru* gače, kakor da jih reši težkega jarma, ki so jim ga naložili indijski izžemal* ci. Proučil je zakone in običaje dežele in kmalu našel, kako nezakonito so ravnali Indijci z nevednimi ljudmi. Vrgel se je v boj za pravice ljudstva. Od vseh strani so se zgrinjali k nje* mu tlačeni ljudje, da jim pomaga pri vladi in sodniji do pravice. To je tu* di storil z velikim uspehom. Na ta način si je pridobil zaupanje in lju* 1. 1900. . . 1. 1905. . . 1. 1910. . . 1. 1920. . . 1. 1925. . . 1. 1927. . . Misijonsko delo je temeljito ureje* no. Iz 27 osrednjih misijonskih po* staj s cerkvijo, šolami in drugimi na* pravami hodijo misijonarji na vse strani svojega območja, ki je včasih večje kakor naše škofije. Vendar pre* bivajo katoličani v toliko vaseh, da jih morejo misijonarji komaj po tri* krat ali štirikrat na leto obiskati. Za* to si pomagajo s katehisti, ki vodijo po posameznih vaseh šole, uče ljudi krščanskega nauka, molitve itd. Go* rečim katoličanom pa ni preveč iti ob prvih petkih tudi po dva diii hoda daleč k misijonski postaji, samo da prejmejo sv. zakramente. Z mnogimi misijonskimi šolami (450) in s sred* njo šolo v Rančiju dvigajo misijonar* ji izobrazbo ljudstva, tako da je že mnogo Uraoncev končalo vseučiliške nauke in dobilo dobre državne služ* be. Da rešijo uboge ljudi za vselej in* dijskih oderuhov in pijavk, ki so po* prej posojali denar po 125% in celo 175%, so ustanovili v Rančiju gospo« darsko zadrugo in banko, ki imata po vsem Čota Nagpurju 425 podružnic z 20.000 člani. Vsako leto se sestanejo od blizu in daleč delegati in se po« svetujejo ne samo o gospodarskih stvareh, temveč tudi o verskih in drugih organizacijah. Storili so že mnogo dobrih in koristnih sklepov za versko in nravno povzdigo ljudstva. Tako misijonarjem tudi gospodarska organizacija pomaga utrjevati kralje« stvo Kristusovo v dušah. V misijonu krasno uspevajo Marijine družbe, ki so močna opora apostolskega dela. Zanje izhaja poseben časopis »Niša« lank« — »Brezmadežna« v 2000 iz« vodih. Krona vsega dela so pa domači du« hovniki in redovnice, ki so se v vsa« kem pogledu izkazali vredni svojega svetega poklica. To je pač čudo mi« losti božje, ki je napravila iz divja« kov, ki so se bili potikali po gošča« vah, duhovnike Kristusove in jim dala v roke vso duhovniško oblast; po« klicala je črne deklice iz nizkih koč, da bodo neveste božje in služabnice njegove ljubezni. Za vzgojo domačih duhovnikov je v Rančiju apostolska šola in bogoslovno semenišče. Jasno je, da imajo pri vsem tem mi« sijonarji silno dela. Najhuje je, ker jih je premalo. V vsem bengalskem misijonu je 280 misijonarjev jezuitov (patrov, školastikov in bratov), ki jim pomaga okoli 23 svetnih duhovnikov domačinov, 45 šolskih bratov, 200 ev« ropskih sester iz 4 različnih redov in okoli 100 sester domačink sv. Ane. Kaj je to za tako velikansko žetev! Najbolj boli misijonarje, ko morajo gledati, kako propada bogata žetev, ker manjka žanjcev. S krvavečim sr* cem morajo odbijati prošnje poslan« cev iz vasi, ki želijo blagovestnikov. »O da bi nas bilo več«, se vedno po« navija v pismih misijonarjev. Zato je razumljivo, da so bili belgijski patri silno veseli, ko so zvedeli, da jim pri« de jo slovenski in hrvaški sobratje na pomoč. Radi jim bodo prepustili del bogatega polja, brž ko jih bo dovolj, da prevzamejo samostojen misijon. 3. Naši misijonarji. Dan po prazniku sv. Frančiška Ksa« verja, 4. decembra 1925, sta iz Marseil« le«a odplula v Indijo prva naša dva misijonarja, p. Pavel Mesaric in bogo« sloveč Anton Vizjak, prvi Hrvat, drugi slovenskih staršev sin iz Zagreba. Dve leti potem, decembra 1927, sta šla za njima bogoslovec Jožko Vizjak, rodni brat Antonov, in Mihael Šmit, brat lajik. P. Mesaric že deluje kot misijo« nar med Uraonci v Hamirpurju, južno od Čota Nagpurja. Brata Vizjaka štu« dirata in se pripravljata na misijon« sko delo v bogoslovnem zavodu v Kurseongu. Prav tam je tudi brat Šmit, ki se naglo uči jezikov, da bi mogel čim prej prevzeti upravo go« spodarske pristave. Vsi so srečni in zadovoljni, saj so dosegli to, po čemer so dolgo hrepeneli in za kar so veliko molili. Na zimo 1. 1929. namerava od« potovati v misijon zopet več sloven« skih misijonarjev. Ako bo Bog dal dovolj misijonskega naraščaja, bomo mogli že v doglednem času prevzeti v samostojno obdelovanje del mi« sijonskega polja. Provincija bo rada žrtvovala tudi najboljše sile. Kajti skrajni čas je, da pride v Bengalijo veliko število misijonarjev. Čez nekaj desetletij bo mogoče že prepozno. P. provinci j al belgijskih jezuitov, ki je bil 1. 1927. obiskal misijon, se je tako prepričal o nujnosti prihoda čim več misijonarjev, da je doma poslal vsej provinciji okrožnico, naj se javijo vsi tisti od 30. do 46. leta, ki žele iti v Bengalijo misijonarjem na pomoč. Rojaki, »povzdignite oči in poglej« te polja, da so že bela za žetev« (Jan, 4, 36). »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9, 37, 38). RUDOLF P A T £ S. J. DEKLIŠKI POMENKI NAŠA DEKLETA— NAŠA NADA. Mnogo lepega so že ljudje napisali v žensko hvalo, a nič se ne da primer« jati s slavospevom, ki ga hrani sv. pismo v knjigi pregovorov. Da, ple« menita, dobra žena ni samo božji bla« goslov za družino, nego še več, njen blagodejni vpliv sega preko domačega praga, preko rodne vasi, ona je pravi blagodar za ves narod. V tem pogledu čaka naša dorašča« joča dekleta težka naloga, ki jo pa bodo zmogla le, ako se za življenje dobro pripravijo. Evo nekaj misli o tem: Ako se ozremo okrog sebe, vi« dimo, kako bije posameznik, kakor celokupna človeška družba boj za svoj obstanek, za svoj napredek. Da boš, drago slovensko dekle, izšlo iz tega boja zmagovito, oboroži se naj« prej s krepkim zdravjem. Mi smo povečini kmetski narod, ki živi na de« želi, v zdravi, lepi, neomadeževani naravi, ki nam ne nudi sicer obilnosti in naslad, ali dosti prilike, da si okre« pimo in utrdimo zdravje. Kako mo« ramo hvaliti dobrega Boga za to ugodnost! Mnoga kmetska dekleta ne vedo, kaj imajo doma in prav brez potrebe silijo v velika mesta. Pred letom sem se mudila nekaj dni v za« vodu, kjer se zbirajo v prostih urah slovenska dekleta, ki so se podala v veliko mesto iskat sreče. Povedati mo« ram, da se mi je srce krčilo, ko sem videla te uboge stvari, vse izžete in izpite radi naporov in pomanjkanja čistega zraka, ki so ga bile vajene sr« kati v svojih mladih letih. Kaj po« magajo takemu dekletu lepe obleke, moderni klobuki, ako nosi v sebi kal bolezni, ki bo prej ali slej izbruhnila in izpila tisto malo iskrico življenja, ki še tli v tem bornem oslabelem te« lesu. »V zdravem telesu prebiva zdra« va duša,« to resnico so spoznali že stari narodi, ta resnica velja še da« nes. Zato bodi prva skrb naših de« klet, da se ohranijo zdrave. Predvsem naj negujejo čistočo, red in priprosfo, skromno, nedolžno življenje, če le mogoče na rodni grudi. Ko skrbimo za telesno zdravje, se« veda ne smemo zanemarjati duševne vzgoje. Vsako dekle ima dolžnost, da si razbistri um, oplemeniti srce in učvrsti voljo. Ko se je v šolskih klo« peh seznanila s črkami in številkami in morda nekaterimi najtemeljnejši« mi pojmi o zemljepisju in zgodovini, o prirodopisu in prirodoslovju, naj ni« kar ne misli, da je s tem storila že dovolj. Treba je tudi tu napredovati. Zato bodi dekletu tudi potem, ko je zapustila šolske klopi, dobra poučna knjiga verna prijateljica. Zlasti naj si prizadeva izobraziti se v gospodinj« stvu in vzgojeslovju. Ako bo hotela, našla bo tudi v našem slovstvu dovolj člankov, razpravic, knjižic in knjig, ki ji bodo prav dobre učiteljice in vo« diteljice. Vendar samo nakopičeno znanje, bister razum še ne oplemenitita člo« veka, ako ostane srce prazno. Me ženske, tako nam vsaj očitajo, imamo več srca kot razuma. Nič zato. Člo« vek brez čutečega srca, pa naj mu bo razum še tako razvit, ne more biti dober. Zato nam bodi vsakdanja skrb, da napolnimo naša srca s plemenitimi čuvstvi. Ko gledaš bližnjega v nesreči ali sreči, ne hodi mimo gluha in slepa. Veseli se z veselimi in jokaj z joka« jočimi. Ogibaj se maščevalnih misli in zatiraj v sebi črno zavist. Imej odprto srce za svojega bližnjega, in če mu ne moreš podariti ničesar, nagovori ga s prijazno besedo. Sploh porabi vsako priliko, da izkazuješ bližnjemu dela ljubezni. Tebi najbližji so pa gotovo tvoji starši, bratje in sestre. Da dol« guješ prvim ljubezen, spoštovanje in pokorščino, tega si se učila že v ka« tekizmu, to ti pravi tudi tvoja pamet, razven tega ti je obljubljeno za verno izpolnjevanje te dolžnosti obilno pla« čilo: dolgo in srečno življenje. L ju« bežen otrok do staršev je tako narav« na in vendar, kako jo pogrešamo pri naši mladini. Prava ljubezen ne ob« stoji namreč samo v besedah, ampak predvsem v dejanju. Pokaži svoji ma« teri, da jo ljubiš, s tem, da slušaš nje« ne ukaze, poslušaš njene opomine, po« magaš dejanski pri njenem delu, da ima v tebi res oporo v starih letih. Skušaj ji pripraviti ob prilikah kako veselje, četudi majhno. Bodi očetu vedno s poštenim čednostnim življe« njem in vedenjem v ponos in veselje. In tvoji bratci in sestrice, če so manjši, tudi oni čakajo nate, da jim poma« gaš, se zanimaš za njihove potrebe, jih kratkočasiš z mičnimi povestica« mi in razveseljuješ z lepo pesmico. Bodi jim druga mamica, zlasti ako ma« teri radi obilnega dela primanjkuje časa, da bi se pečala z vzgojo. Ako so starejši, vedi, da imajo dolžnost, da te nadzirajo, opozarjajo; rada jih slu« šaj, zlasti, kadar te navajajo k do« brim, plemenitim dejanjem. Ljubi resnico nad vse, zato naj ti bo zoprna vsaka laž, četudi iz šale. Odkritosrčno priznavaj, kjer treba, svoje pogreške ter se varuj bahavosti in prilizovanja, ki sta sovražna pravi resnicoljubnosti. Pravi dekliški ponos ni deklici samo koristen, ampak celo potreben. Mladenka, ki drži na svojo dekliško čast, bo smatrala nizka, podla dejanja za sebe nevredna; ohra« nila si bo poštenje ne samo pred sve« tom, ampak tudi pred lastno vestjo. Ne bodo je omamile priliznjene be« sede, zapeljive obljube, poželenje po nasladi. Po drugi strani pa se bo va« rovala nečimurne častihlepnosti, ki bi jo osovražila pri tovarišicah. Vneta za vse dobro in lepo in plemenito, bo iskala razvedrila v krasni naravi in pogovorih z Bogom. Izogibala se bo plesišč in sličnih zabav, ki ogražajo njeno poštenje in dobro ime. Pravi smisel za lepoto ji bo odkrival vse čare vedno sveže in lepe prirode; ob pestrem pomladanskem cvetju, v než« nem zelenju se bo paslo njeno oko, ubrano petje gozdnih krilatcev bo do« nelo na njeno uho, bistri um bo od« krival dan .za dnem nove krasote, nove tajne ter dvigal njeno dušo k Njemu, ki je vse to pripravil človeku. Koliko hrane nudi čutu za lepoto še umetnost! Ubrano petje, lepa knjiga, umetniška slika, dovršen kip, ali ne bo vse to tudi zbudilo v nas plemeni« tega veselja ter nas od časa do časa dvignilo iz zmede vsakdanjih skrbi in težav v višine, kjer se bo duh od« počil in navzel novih moči za truda« polno življenje. Občudujoč vzoren red v naravi, ogrevajoč se ob blažil« nem vplivu umetniških krasot bode si dekle nehote prisvojilo poseben čut za lepoto, ki ga bo skušalo udejstvo« vati v svojem domu. Domača hišica bo postala majhna cerkvica, kakor mi je pred kratkim rekla priletna gospo« dinja. Vsak kos oprave bo lično iz« bran in postavljen na njemu najpri« stojnejše mesto. Povsod bo vladala snažnost in rednost. Gospodinja se bo tu sukala vsa sveža, snažna in mič« na. Ali tak kotiček ne bo vabil do« mov svojcev, ki bodo po naporih dneva kar tekmovali, da čimprej zo« pet ugledajo ljubo gnezdeče svoje sreče, saj vedo, da jih čaka na doma« čem pragu prijazno lice, na okusno pripravljeni mizi pa tečno okrepčilo. Sreča pa ni trajna, ako se ne na« slanja na temelje vere. Dekle, vsadi si globoko v srce pravo, jedr« nato pobožnost, ki jo rodi ljubezen in spoštovanje do tvojega Stvarnika. Malomarnost v verskih zadevah se žalibog vedno bolj širi tudi med na« šim ženstvom. Zakaj? Ker se tudi ženske odtujujejo cerkvi, odtujujejo verskemu pouku. Suha maša ob nede« Ijah jih že zadovolji, več ne smatrajo za potrebno; kaj čudo, da omrzne njih versko življenje. Da s teboj ne bo tako, drago dekle, ljubi cerkev, či« slaj službo božjo, oklepaj se vseh na« prav cerkve, ki stremijo, da te čim tesneje priklenejo na Boga. Še več, ti postani med svojci apostolka, ki jih bo z lepim zgledom in spodbudno be« sedo prepričala, da je edini pravi vir zemeljske sreče življenje v veri in po veri, v vestnem izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi. Bogateč svoje srce z blagimi čuv« stvi, ne zanemarjaj tretje važne zmož« nosti, ki ti jo je Stvarnik dal, to je tvoja volja. Imaš prosto voljo, s ka« tero se neodvisno lahko odločiš za slabo ali za dobro. Ta tvoja volja je po izvirnem grehu popačena, da se lažje odloči za slabo kot za dobro, zato se mora človek trdo bojevati. V tem boju zmaga dobra vztrajna vo« lja. Najboljša volja je gotovo božja volja, človeška je tem popolnejša, čimbolj se bliža božji. Do take volje pa boš dospela le s samopremagova« njem, pokorščino in pridnim delom. SESTRA MARIJA. TELESA MOČ, DUHA KREPOST! Če rečemo kmečkemu dekletu, naj vsak dan telovadi, se bo nasmehnila in rekla: »Moje delo je velika telo« vadba.« To je le deloma res. Navadno je njeno delo dan za dnem približno enako. Delajo le nekatere mišice, druge pa počivajo. A namen telovadb be je ta, da razgiba in razvije celo telo, da razvije vse mišice, okrepi živčevje, ohranja krepke in delavne vse važne telesne organe, da dobi telo prožnost, svežost in moč. Človek, ki se ne giba, prezgodaj ostari, postane šibak ali pa maščoben, da je sebi v križ in drugim v napotje. Telovadba se je v povojnih letih silno razširila. Zakaj? Današnje življenje je tako brzo in naporno, da se telo hitreje obrabi, če ga ne stalno vežbaš. Mestni človek prav malo več hodi, povsod se vozi z električno železnico, z avtomo« bilom in drugimi vozovi. Zato so si meščani začeli pomagati z izleti, da se nekolikanj razgibajo. Kdor sedi cel dan v zaprtih prostorih, si želi malo razgibati telo. Zato torej se je telo« vadba razširila, ker je postala po« trebna, potrebujeta jo telo in duša, ker le zdravo telo bo opora duši. Mnogo ljudi čudno gleda na to gi« banje in vidijo v telesnih vajah samo znak materijalističnega duha te dobe. Nekoliko resnice je že na tem, a v tem vidimo tudi nekak odpor proti prehitri civilizaciji, proti bednemu in nenaravnemu življenju sedanjega člo« veka. Zlasti žena je v naših časih potreb« na gibanja. Njeno delo se ne ome« juje več le na dom, ona mnogokrat ni več le mati in gospodinja, prevzela je poleg tega še druga dela, ki ji omogo« čajo, da vzdržuje družno. Mnogo je žen in mater, posebno v mestu, ki de« lijo svoje duševne in telesne sile v dva sveta. Skoro vse učiteljice, tudi ko se poroče, vršijo svojo službo na« prej, ker moževi dohodki ne zadostu« jejo za prehrano družine. Isto opazi« mo v tisočerih naših delavskih druži« nah: piati dela v tovarni ali pomaga po hišah, če ne v dnevnih urah pa v nočnih. Tudi na deželi je veliko revnih žena, ki si iščejo zaslužka v delu iz« ven doma. Kaj naj rečemo pa o de« kletih, ki služijo? Veliko jih je urad« nic, tovarniških delavk in služkinj. Vse te nujno potrebujejo svežega zra« ku in gibanja. Zato bi bilo krivično, če bi ženstvo odvračali od telesnih vaj, češ, da za« nje ni to primerno, da je nedostojno in smešno. Seveda mora žena sama dobiti prave meje; grdo bi bilo videti starejšo žensko, ki javno nastopa, ali pa deklico, ki bi se hotela ponašati s športom, ki je le za moške. Pametne žene in deklice se bodo omejile na te« lovadbo v domačem krogu. Telesa ne smemo zanemarjati, ker človek je duša in telo. Naše telo je po božji podobi ustvarjeno, je poso« da neumrjoče duše. Vzdržati telo zdravo, prožno, mladostno, da bo v njem živela vedra, pogumna, mladost« na duša — to je pravi namen telesnih vaj. Pri telesnih vajah ne smemo zane« marjati duše, lahko jo združimo z vsakim gibom. Tako bodo naši gibi poduhovljeni, duša jih bo zvesto spremljala, oni sami bodo iz nje pri« vreli. Prava telesna kultura krepi tudi dušo. Zato ni važno, koliko telovadimo, ampak kako. Samo s ta« ko telovadbo dosežeš ubrano lepoto telesa, ona ne razvije samo mišic, am« pak da vsakemu našemu gibu pravi izraz, ki ga ni samo oko veselo, am« pak tudi vsa naša notranjost. Samo tako naj bi telovadilo naše ženstvo. Graje vredna je ona deklica, ki hoče pri telovadbi ali pri športu doseči iste uspehe kakor moški, ali ki se hoče ponašati z rekordi. Pri ženski narava sama zahteva več sramežljivo« sti in njeno telo je tudi šibkejše kakor moško. Dekle, ki nima tega čuta, bo ob telovadbi posurovela. Kako naj telovadi kmečka deklica ali žena, če nima nikogar, da bi jo učil, če v vasi ni telovadnega prostora, če nima nikakega orodja? Vsega tega ni treba. Na vse to so vodnice telesne kulture mislile in so sestavile vaje, ki so velike važnosti za zdravje in ki se lahko izvajajo na prostem ali v sobi, kakor se komu zljubi. Naj navedem le par priprostih telesnih vaj, ki so za žensko primerne. Gospodinje niso drugače proste, ko takrat kadar ležejo k počitku. Preden zaspijo, naj bi le malo poskrbele, da zravnajo vse mišice svojega trudnega telesa, in sicer takole: Lezi ravno na hrbet, dvigni roke in oprimi se po« stelnjaka nad vzglavjem. Drži se čvr« sto in nategni roke, hrbet in noge. To ponavljaj tudi zvečer. Vaja je zelo priprosta in je velike važnosti, če jo redno ponavljamo. Po kosilu je tudi ura počitka. Če ležeš, a ne takoj po kosilu, je dobro, da se ravno zlekneš na hrbet in osta« neš tako mirna vsaj deset minut. Lahka in uspešna vaja za deklice je tudi, če stojiš na eni nogi in delaš plavalne gibe, seveda morajo ti biti zelo živahni in krepki. Če hodiš deset minut po prstih, boš tudi pridobila na gibkosti. Dekleta, ki delajo na polju, naj se vsak dan pomudijo z dihalnimi va« jami. Za par minut pustiš delo, da se spočiješ. Tedaj vzravnaš telo, deneš roke v bok in začneš počasi vdiha« vati vase zrak. To delaš mirno brez napora, in ko se ti je prsni koš raz« širil do skrajne meje, pomeni, da so pljuča polna svežega zraku, tedaj začneš z izdihavanjem. Tudi to delaj počasi, ne sunkoma. To lahko več« krat ponavljaš na prostem zraku ali v sobi pri odprtem oknu, zlasti v ju« tranjih solnčnih urah. Priporočljiva je tudi igra z ročno žogo. Nikakor ni ta igra samo za otroke. Rade se jo poslu« žujejo tudi odrasle ženske, ker razgiba celo telo in razveseljuje duha. Ženska lovi in suje žogo vedno le z rokami. Tudi razne lahke telesne napake odpravimo z redno telovadbo. Naj povem le en primer: Če opaziš, da ti je eno ramo nižje od drugega, izvršuj sledečo vajo: Če je desno ramo nižje, postavi roke ob boke ali za tilnik in se nagni počasi in kolikor moreš proti levi. To ponavljaj redno večkrat na dan, 10—20 krat zaporedoma. Če ti ramena silijo naprej, da se ti pri tem hrbet krivi, moraš paziti da ne križaš rok na prsih, ampak na hrbtu. Skrči roke in krepko suni s ko« molči nazaj. Te vaje naj izvajajo po« sebno dekleta, ki so cel dan sključene nad delom n. pr. šivilje, uradnice. Če hočeš zravnati hrbtenico, lezi vsak dan četrt do pol ure na ravni, trdi ploskvi, lahko na tleh, pod hrbet si položi trd zvitek. Če si hočeš utrditi trebušne mišice, lezi vznak. Dvigni počasi zgornji ži« vot in sedi, noge pa naj ostanejo rav« ne in naj se cel čas dotikajo tal. Lezi zopet počasi. To ponavljaj trikrat! Teh par vaj sem navedla za vzgled, kako naj ženska telovadi. Če vam bo všeč, bom drugo leto v koledarju opi« sala cel sestav telesnih vaj za žensko v domu. Danes opažamo, kakor stremi žen? ska za tem, da zakrije svojo starost. Pri tem si pomaga tudi s šminko in mokastim pudrom. A ne pomisli, da so to sredstva, ki le zakrivajo telesne napake in prezgodnje gube, a jih ne odpravijo. A kdor hoče biti mlad in svež v domu pri delu, ne samo na cesti, bo iskal druge pomoči. Deklica in žena, ki hoče obdržati ali pridobiti svojemu telesu zdravja in mladostne gibčnosti, bo svoje telo drugače ne* govala. Najboljša so naravna sred? stva: zrak, solnce, voda in redna te? lovadba. Umivaj sleherni dan celo telo, hodi na zrak in ne izogibaj se solnca. Nikoli ni prepozno začeti s telesno kulturo. Tudi žena, ki je že stara pet? deset let, si bo lahko pridobila gib* čnosti in okrepila zdravje, če bo vsak dan četrt ure krepila svoje telo s pri» mernimi vajami. Globoko pa si utisnimo v srce pre* lepo vodilo, ki ga je napisal sv. Ignacij Lojolski v pismu na svojega prijatelja sv. Frančiška Bor jo: »Stremeti mora» mo za tem, da svoje telo ohranimo zdravo, dokler sluša in služi duhu; zakaj tako pridobi duh na moči, da služi našemu Stvarniku in ga pove» ličuje.« KATARINA. POMENIMO SE 0 MODI. Dekliška obleka! Koliko se o njej govori v razkošnih palačah in v gor» skih kočah, o njej se menijo prince» zinje in šoli komaj odrasle pastirice, se kregajo očetje, vzdihujejo matere in tudi duhovniki vedo povedati o njej marsikako resnobno besedo. Nič čudnega! Pod vplivom vsemogočne mode se je ženska noša po vojni močno spremenila. In komur je na srcu zdravo dušno življenje našega ženstva, ne more mimo poglavja o ženski modi. Dajmo se tudi mi torej malce pomeniti o tem vprašanju. Kak namen ima obleka? Lepo je to povedal škof A. B. Jeglič v pismu krščanskim staršem, ki ga je izdal v letošnjem poletju: »Obleka je zato, da polepša telo, da ga varuje prehla» jenja in bolezni in da ščiti sveto sra» mežljivost.« Obleka, ki naj polepša telo, mora biti okusna. Krila na obro» če, stisnjena v pasu kakor osji ko» žušček, za sodobni okus nikakor niso lepa; tudi klobuki preobloženi s tra» kovi in rožami in ptiči so za strašila v njivi. Da bi se starinsko nosili, tega nihče ne zahteva. Obleka naj le bo sodobna, toda okusna mora biti. Ni vse okusno, kafr zadnji modni list na» rekuje, ampak to je lepo in okusno, kar se prilega postavi, temperamentu, starosti in stanu. Neokusno je, če si debelušasta deklica obleče ozko in kratko krilo. Flegmatični in neokret» ni deklici nikakor ne pristoja rdeča obleka ali športni kroj. Ravnotako ima slab okus mlado, rožnolično de» kletce, ki se oblači kakor tiče stari matroni. Prav malo okusa kažejo tudi stare babice, ki se po fantovsko no» sijo, si lase strižejo in mimoidočim razkazujejo svoje maščobne roke. Ne samo neokusno, ampak grdo in ne» pošteno pa je, če se dekle v obleki povzdiguje nad svoj stan. Če se kmeč» ko dekle začne oblačiti kakor mestna uradnica — laže, hoče ljudem praviti, da je nekaj, kar ni! Tako dekle se na» pihuje, da je nekaj več kot so njeni bratje, njene sovrstnice — pa ni nič več, ampak manj, ker se sama svoje resnične osebnosti sramuje! Kdor ima kaj okusa in izobrazbe, jo pomi» luje, ko gre mimo nje. Izpod gosposke obleke se vidi robata nečimurnost — ali je to lepo in okusno? Ne! Taka noša dekleta ne polepša, ampak ga smeši! Tisto dekle se torej okusno nosi, ki povzema iz sodobne noše misli za svojo obleko, črto in kroj, pa jo pri» lagodi stasu, starosti, stanu in denar» niči, obenem pa jo ukroji tudi po na» čelih o sramežljivosti in dekliški časti. Obleka ima še drugi namen: da nam ščiti telo zoper bolezni — varuje nas pred mrazom in pred vročino. Po zimi nam je potrebna bolj močna obleka in navadno bolj temne barve, ki usrkava solčne žarke in nam do* naša toplote. V mrzlih krajih je za* hteva po obleki bolj močna. V se* vernih krajih nosijo deklice škornje in močne kožuhe. V južnih pokrajinah pa takih težkih oblačil še poznajo ne. Kaj pa današnja moda, ali nas varuje pred mrazom? Pogostokrat čitamo iz« jave zdravnikov, ki se pritožujejo, da mnogo žen in deklic boleha zavoljo nespametne noše. Tudi stari izkušeni ljudje, naši očetje in matere večkrat pogodrnjajo nad neposlušnimi hčer* kami, ki točno izpolnjujejo navodila mode in izpostavljajo svoje telo mra« zu. Smešno in nevarno je, če se de* kle v gorah, kjer je hud mraz, oblači v lahke čeveljčke in prozorne noga= vice, kratko obleko, z nezagrnjenim vratom — kakor je videla v modnem listu, katerega sestavljajo ljudje, ki po zimi sedijo v dobro zakurjeni sobi. Ravnotako je nespametna deklica, ki odklanja spodnjo močno obleko samo zato, da ohrani vitko črto. So deklice, ki nočejo jesti kruha samo zato, da se ne odebelijo in postanejo tako »ne« moderne«. Take deklice, ki ne dajo svojemu telesu dovolj hrane in dovolj obleke, hudo grešijo in grešijo ž njimi tudi starši, ki tega ne preprečijo. Ko pride v take hiše bolezen, iščejo pov« sod vzroka, samo v nespametni noši in pomankljivi hrani ne. — Nič ne bo narobe, če se bo podeželska deklica, posebno pozimi, oblačila v moč* nejšo, toplejšo in bolj zaprto obleko. Tretji in najvažnejši pomen obleke pa je, da ščiti sramežljivost. In zopet lahko navedemo besede škofa A. B. Jegliča v gori navedenem pismu: »Očetje in matere, prosim vas, pri Bogu vas zarotim: odstranite iz svojih družin tako nespodoben, nekrščanski kroj obleke pri sebi in pri otrocih! Ako se ne bojite Boga, usmilite se vsaj otrok, da se ne pogreznejo v ne* čistost, ki škoduje ne le duši in duš* nemu razvoju, ampak tudi telesu in telesnemu zdravju«. Te besede, pisane s tako očetovsko ljubeznijo, nam kažejo, kako daleč sega odgovornost vsake ženske, ki je nedostojno oblečena. Taka ženska gre po cesti kakor ogenj, ki lahko smrtno opali mlade duše. Dajo nam pa tudi gruntati, kje so pravi, globoki vzroki, da sodobna moda močno poudarja nižje strasti v človeku. Zakaj je seda« nja moda nedostojna in pohujšljiva? Zato ker nosi na sebi znake današnje pokvarjene dobe; v njej se kakor v zrcalu kažejo zablode, uživanjaželj« nost, nizko pojmovanje telesnosti. V teh zablodah najdemo vzrok modnih norosti, kakor najde zdravnik vzrok za gnojno rano v slabi krvi. Vsak čas je kazal svoje pregrehe tudi v noši. Za časa renesance so ženske na čudne na« čine z razkošno nošo razkazovale svo« je telo. In ta doba je bila hudo skvar« jena, polna nizkih strasti. Tudi naši časi so težki. Mladi ljudje tega ne mo« rejo prav od srca zatrditi, ker niso poznali drugih. Naši očetje in matere dobro poznajo razliko med današnjo mladino in ono iz njihovih časov. Iz mest, in sicer iz najbolj plitkih in brez« miselnih mestnih krogov, se širi uži« vanjaželjna miselnost v vasi —in z njo tudi slabi, neokusni in nedo« stojni elementi moderne mode. Del naše domače kmečke mladine že prav opičje posnema mestno po« kvarjenost v noši. Močno se pojavlja v mnogih mladih ljudeh želja po bo« gastvu, po udobnosti in po velemest« nem življenju. Pogrezajo se v duhovno brezbrižnost, oddaljujejo se od Cer« kve, trgajo se od doma, ne čutijo več ljubezni do lastne zemlje, pogled ima« jo obrnjen vedno le ven, v široko mla« kužo lahkega uživanja. V tem tiči vir za nedostojne poteze v sodobni noši. Jo more po vsem tem boguvdana de« klica sužensko posnemati? Morejo naša zdrava in poštena kmečka de« kleta obleči kroje, ki spadajo v grešni svet, ki podčrtavajo in napravijo vidno in nizkotno, kar hoče sramež« ljivost zakriti? — Bojmo in varujmo se takih krojev, ker posledice take noše so naravnost razdejavne. Obleka ni samo izraz in nekako zrcalo duševnosti, ampak ima silno moč, tako da lahko naše notranje življenje usmeri na boljša ali bolj kriva pota. Nič čudnega, če nedo. stojna obleka zamori v dekliški duši sramežljivost in ženski ponos. Deklica, ki se prvič obleče v nedo. stojno obleko, bo nekoliko v zadregi, zdelo se ji bo prekratko, preozko, dru. gič in tretjič ne bo videla več teh na« pak in slednjič bo v njej čut, da se mora spoštovati, popolnoma zamrl in utihnil. Obleka torej ima tudi tako moč, da skvari človeka. Če bi bil kmečki fant primoran nositi frak in gosposke čevlje, bi sčasoma zasovra. žil kmečki stan in kmečko delo. Ob. leka ne vpliva le na zunaj, na lju. di, ki jo gledajo, ampak tudi na znotraj, v dušo človeka, ki obleko nosi. Zato je prav, da se dekleta ču. timo v vesti odgovorne za svojo obleko. Za razuzdanost fantov so deloma dekleta odgovorna, veliko veliko od. govornost nosi pri tem njihova noša. V vasi, kjer so ničvredni fantje, so go. tovo tudi dekleta malovredna. One so nekake vodnice, zato bi morale biti fantom luč. Neka pravljica pripove. duje o otoku, ki je bil vedno cvetoč. Na njem so cvetele bele rože. in njih blesk je bil tako svetel in močan, da je služil za kažipot mornarjem tudi v najbolj temnih in viharnih nočeh. Lepo bi bilo, da bi krščanske deklice tvorile take otoke po naših vaseh in po vsem svetu, gotovo bi se ob njih mnogo duš rešilo. Mnogo bratov ima. mo, ki jih moramo voditi s skrbjo in ljubeznijo — to moramo pokazati že z našo ubrano in poduhovljeno zu. nanjostjo. Dekle, ki je vsa ošemljena in ki razkazuje in poudarja le teles, nost, se mora poštenemu fantu upirati in ne more mu biti vodnica. Tudi otrokom naj velja naša spodobnost, kajti otrok ostro opazuje in posnema to kar vidi na »velikih«. S tem nočemo reči, da bomo od. slej hodile staromodno oblečene. Ne, a povzele bomo iz nove mode samo kar je zdravega v njej za dušo in telo. Lahko posnamemo priprostost kroja, ki učinkuje zelo lepo in mladostno, le nekaj več blaga si kupimo, kakor ga zahteva modni list. Priporočljivo je zlasti za deklice, da nosijo krilo in jopico. Moderno krilo, ki je široko, ustreza vsem zahtevam mladega te. lesa, v njem lahko hodiš, telovadiš in skačeš. Zelo lepo se prilegajo takemu krilu športne jopice različnih barv s pasom visoko ob životu. Naše narodne noše izginjajo, ker so preveč nekomodne in drage. Ven. dar jih ne smemo popolnoma zane. mariti, iz njih lahko kaj povzamemo. Posebno narodne vezenine lahko upo. rabljamo. Z njimi lepo okrasiš jopice in cele obleke, ki zelo lepo učinkujejo in ne kršijo sedanje modne črte. Tu je polje za samostojno snovanje in iskanje, da dekle sama najde, kaj je lepo, okusno, naše, domače. Želim, da bi naša dežela bila posuta z rožicami, z zdravimi, vedrimi, bo. guvdanimi dekleti, ki naj v okusni, priprosti in dostojni obleki kažejo, da rastejo v žlahtne osebnosti. KATARINA. ZA NAŠE BRATE. Deklice, kaj ni lepo živeti? V tihem kotu kraj sveta žedimo, in srce je vedro in pokojno in ljubav ne neha v njem goreti... Za popotne brate zdaj molimo, da jih ne zatečejo viharji, da ne padejo že v prvi zarji... S tiho mislijo blagoslovimo njih poti in boje in trpljenje, skrite rane, radost in cvetenje, (saj vse vemo in o vsem molčimo...) Ko se vrnejo, v oči poglejmo brate : Ali greste k Jezusu za svate? VIGREDNICA. O C N I C A Anti ste se še že ovedeli, da je oč« niča če ne najlepši cvet, pa vsaj naj« bolj zaželjena redkoča vseh plezav« cev, ki obirajo pečevja, krne in kuc« lje, vršiče in razpore v našem go« rovju? Pastirčki stražijo popje, ki iz snegovja prodira, da povijejo prve očnice v šopek, ki naj zgovorno baja, da je prišla pomlad — mlad — mlad! Potem pritečejo za čredami urne pla« ninke, da naberejo šopek fantu za slovo ali pa v vonjavo pismo. In še gospodar si zatakne eno, dve za klo« buk, za pomladno srečo. Najlepše pa cvetejo v celih jezerih tam na Stanem robu, v steni velikan« ki, v gubah njenega sivega krila, ki se strmo spušča štiri sto metrov navzdol v meline, kjer že zelenijo grmovi in travnate police. Če plezaš po stopi« njah tja gor, te kar na lepem pogleda cela sestrina očnic z velikimi, nedol« žnimi očmi: »Ej, bratec, kaj nas iščeš?« Pa se naslonim ob steno in se zagledam vanje, v svetloblede, ža« metaste liste, ki polegajo po pešče« nju, zatopim se v dušo te gorske rože, ki se rodi v snegu, raste v pomladan« skih nalivih in še ko naleta zadnji snežec pred kresom, in se razcvete, ko se zasvetijo bajne mesečne noči v go« rah in ko sam Tatrman, gorski divjak, med gromom in bliski beži pred so« parno vročico poletja. In ko slonim nad samotnim cvetom, se zablesti pred mano neka druga očnica, dete gorskih višav. Mislim na Nežko. Krstili so jo za Nežko, ne zato, ker bo jagniče pasla, ampak stari materi Neži v spomin in veselje. Ko so jo nesli k fari v dolini, je imela za par sosedovo Francko. Botri so se zausta« vili skupaj v gostilni in postavili obe krščenki na peč; in šepeta se, da so po« tem vinjeni zamenjali Nežko za Fran« cko, o čemer pravda še ni končana in bo šele na sodni dan. Res pa je, da je Nežka, ko sem jo jaz spoznal, edina od vse temnopolte in temnolase dru« žine imela lica ko lilija in pšenično« svetle lasi. Šestnajst let so ji šteli, pa se je že sprehajala vitka in bodra po planini in od daleč so jo plašno po« gledovali mladi pastirji, kakor gorsko kraljično. In ko se je Nežka vračala trudna in zardela, a z zmagoslavnimi očmi iz sten Stanega roba s šopom oč« nic, so ji ukali v pozdrav. In zasme« jala se je in zavriskala iz vseh moči, iz vseh globočin deviške duše. Pa je minilo leto, dve, in Nežka je začela povešati glavo. Prazno, pusto se ji je zazdelo, živeti med očnicami, dobrimi živalmi, zdaj v nizki staji na planini, zdaj v vaški koči, med sivo babico Nežo in tršatim, molčečim očetom in med štirimi piščeti, ki jih je zapustila mati njej, preden je umrla. Ta piščeta, ki so se zbirala krog Nežke, pa so bili Metka in Ton« ček in Ančka in Francek. Materi je Nežka zaobljubila, jih gleštati ko ma« mica in gospodinja. In ko jim je na« suvala za južino turšičnih ošvalkov v torilo in so čakali, da začno klepati po njem, je bila res podobna beli koklji med piščeti. Vsako leto na rožnico je peljala vso družinico na materino go« milo; očedili so jo, obložili s svežo ru« šo pa jo obtaknili s krvavordečim sle« čem in modrim encijanom, na sredo v višino srca pa je Nežka položila očnice iz Stanega roba. No, zdaj pa je Nežka začela čutiti puščobo. Nekaj se ji je bridkosladko zgenilo v prsih, kakor bi tam v bole« čini prodirala kalica; to je bilo od dneva, ko jo je srečal na gozdni poti Fabij, mladi poštar, in ji je s toplim, globokim glasom pravil sto drobnih, lahkih besed, pod katerimi je plamikal topel, pomenljiv žar. Pa jo je vsevdilj klical ta glas: Nežica, Nežica!, kakor zvok bajnih gosli iz drugega, sijajnej« šega, neznanega, a vendar čarobnega in mikavnega sveta. In nagonsko se je Nežka začela prilikovati temu drugemu svetu, in ko je Fabij spet stopil izza debla velike jele, mu je sramežljivo ponosna skak« ljala nasproti prenovljena, v krajšem krilcu, kočemajko si je bila ukrojila nekam po trško in lase je imela krat« ko podvite. Dehtivo se je nagnil k njej in zmedena je hodila vštric njega pod slapom prijetnih besed. Pa kakor gorsko popje, ki se le polahno odpre, mu ni zmogla odpreti srca. Le ko se ji je le preveč silil, se je zdrznila in odbila: »Nečem, gospod Fabij!« In je od« brzela po strmi stezi, on pa je zamra« čen zastal. Nežko pa so polile solze in spreletelo jo je, ko da bi bila ušla veliki nesreči. Otožno je živela in je hotela iztrgati iz sebe bridko kalico in je bledela, pa je vse preizkušene rože, ki jih je kuhala skrbljiva ba« bica, niso izlečile. Zvečer, ko je legala na trdo slamnico, je Nežka molila vroče ko še nikoli prej: »Angelček varuh moj, zdaj mi na strani stoj, ču« vaj me še nocoj, angelček moj!« in je bridko obljubovala, da ne zapusti pi« ščet, in se ji je zdelo, da bo ob tem umrla, ker on je tako čuden, čuden... Pa ji je prišel na misel molčeči Pe« ter Kršanov, ki ji je jagod nosil in rož, ta veliki, dolgi fant, ki mu je bržda bila všeč, pa ni upal golsniti o tem. Njegovo resno, od solnca in dela ure« zano obličje je vstalo hipoma ob njej, in žalostno jo je gledal. Skrila je gla« vico pod ponjavo in je tiho ihtela. i» * £ Nežka je poganjala svoj red ovac v tamar na planini. Tam jih je preda* la pastirju, potem pa je zavila proti Stanemu robu in je začela lesti v pe« čevje. Ko si je nabrala očnic, je sedla na ozko polico in si vzela za malico iz oprtnika reženj pogače. Pa je vse pelo v njej in je sladko kljuvalo v nedrih: Fabij, Fabij! In ko se je zasanjala, jo je pičil pisk, ki je zabrizgal odnekod: visok, vreščeč krik ženske, potem žu« boreč smeh. Nežka je urno prepreči kala strmi rob, se sklonila navzdol in na stezi, ki se vije pod Stanim robom, je zagledala stati dve ženski in Fa« bija. Osupnila je in začutila bodljaj ob srcu. »Nemara so njegove žlahtnice!« si je zašepnila. In je pocenila za rob, da bi ne videle njene pastirske obleke. Odspodaj pa je govoril teman, ljub« Ijen glas: »Tod cvete jo planinke!« »Planinke vam cvetejo, deklici s planin! Seveda, le za vas, gospod Fa« bij!« je govoril nagajivo ženski glas. »Pa je treba z okusom izbirati naj« lepše, vsako pomlad drugo!« je nada« ljeval Fabij. »Kako bi sicer mogli vztrajati v teh robatih, divjih krajih! Treba se je po« kratkočasiti.« In spet se je razlegel prešeren smeh. Nežka pa je smrtno obledela in ne* kaj se je vanji utrgalo. Omočena je jela plezati nazaj in navzdol, kri ji je šumela v sencih, noge so se ji klecale in v osrčju ji je nabivalo: »To je Fabij! Tak je!« In zagledala ga je spremenjenega, z groznim licem podleža, ki jo hoče v svojo slast. Sto« pala je naglo z vajenim korakom in vprav nagonsko iskala vzdolbene sto« pinje v skali, ugreznjena v svojo brid« kost. Ko je bila že skoraj ob koncu steze, je začula pod seboj smeh in se ozrla. Zagledala je Fabija, ki je stal ob mladi ženski in jo držal objeto črez pas. Nežka je sunkoma vzdrhte« la, noga se ji je sprožila, omahnila je in zdrknila po škrbini, loveč se z ro« kami. Na njen krik se je mladi par prestrašeno ozrl in Fabij je koj lo« mil skozi grmovje proti mestu, kjer se je belilo krilo. Preden pa se je mogel preriti tje, je zagledal fanta, ki se je v drznih skokih spuščal po pe« čevju proti Nežki in v velikem loku skočil na polico, kjer jo je bilo gr« movje zaustavilo. To je bil Peter, ki je s pomembnim bliskom v očeh od« bil pomočnika, vzel Nežko v naročje in si napravil pot skozi redko grmičje. Ko je prišel z bremenom na stezo, je molče šel mimo onih dveh žensk in le, ko sta ga vprašali, ali je Nežki hudo, je mračno odkimal z glavo. Fa« bij se je še motal iz trnja in izdiral okovanke iz melinja. Peter je visok in teman nesel Než« ko proti planini. Od časa do časa jo je pogledal v obličje, po katerem je curljala kri iz tenke praske na sencih. Zdaj je Nežka napol odprla oči; rde« čica ji je planila v obraz in rahlo je dejala: »Peter!« Pa je spet padla v nezavest. Ta čas je Peter ugledal dve pastirici in ju je priklical ter jima izročil deklico. Za« nesli so jo v tamar in položili na se» no. Ko se je prebudila, je začela blesti in je klicala očeta in rajno mater, in je vekala o Fabiju, slednjič pa je še« petala o Petru in očnicah, o očnicah in Petru. Ko je črez dva tedna njena jedrna planinska narava premagala vročico in rano, se je Nežka, še šibka, soln« čila na senenem kupu pred tamarjem. Na pragu sta sedela Metka, šestnajst« letna mala gospodinja, in Francek, rdečelični knofek. Metka je pitala Francka, ki so mu padali drobci ošval« kov na slinček, previdno privezan pod bradico, Nežka pa je zamišljena gle« dala tja črez planino, kakor bi neko« ga čakala. In ga je pričakala. Prišel je Peter in je molče in v zadregi položil torilce jagod pred njo. Rada jih je vzela in ga pogledala s hvaležnimi očmi: »Peter, se ti lepo zahvalim, da si me rešil.« Petru je zarajalo srce, pa je odre« zal: »Kaj bo to, Nežka! Zate bi vse sto« ril!« Zardela je in sladko jo je prešini« lo; tako varno se je čutila ob njem, kakor ob očetu v domači hiši. »Peter, pa še pridi!« »Ne, Nežka,« se je razvezalo mol« čečemu fantu, »danes bi rad zvedel, ali bi ti hotela priti k nam... za vedno!« Nežka je hipoma začutila, kako ki« pijo v njej misli, molitve in občutki, ki so ji v samotni bolezni prihajali v srce ob misli na Petra, zvestega, lju« bega. Pa je tiho in vdano dahnila: »Pridem, Peter!« In Peter, resni fant, je zaplesal po planini in si je pravil, da tako lepe očnice še nikoli ni prinesel domov s planine, kakor je bila ta, ki jo je na« šel na polici pod Stanim robom. # * $ Anti bi rad tudi ti, mladi pobič ali ljubezniva bravka, splezal tja gori v strme police Stanega robu, kjer se smejo očesca očnic. Pa bi takole v ju« tru pogledal z orlovskimi očmi tja dol v grapo, kjer je Peter belo hiško prilepil v breg, in bi zagledal tam — koga? Nežko bi zagledal, Petrovo že« nico, kako stoji na pragu in gleda tje gor v Stani rob, kjer je Fabiju od« mrla' in Petru zacvela. In če imaš prav tenka ušesa, prisluhni, kaj pravi Peterček, ko čuka mamico za rokav, nič ne maraje, da v tej roki pestuje majceno Nežico. »Mama, zaukaj!« Nežka se posmeje, pa ne more od«^ reči. »Ju—ju—ju—huhu!« zavriska proti pečem, da se še Petru, ki živini po« klada, dobro zdi, Peterčku pa tako luštno, da še on poskuša. Pa dajva še midva, ki tu na samot« nem kamenju sediva, jaz zares, ti pa, ki to pisanje prebiraš, le v mislih, daj« va še midva zavriskati najlepši očnici, Nežki in vsem njenim: »Ju—ju—ju—huhu!« GREGOR HRASTNIK. ŽIVLJENJE NAŠIH MOŽ KANONIK JANEZ WOLF. Kadar prejmem »Staničev vestnik« ali se tudi sicer spomnim na starosto goriških prosvetnih delavcev, Valen« tina Staniča, mi oživi v spominu ob njem tudi prikupna podoba pred 11. leti umrlega kanonika Janeza Wolfa. V marsičem sta si podobna. Oba velika domoljuba, oba velika do« brotnika goriške škofije, oba pa tudi izredna ljubitelja naše lepe očet« njave, naših gora, vedno vedra in vesela. O Val. Staniču je pisal koledar leta 1926. ter poživil spomin nanj med našim ljudstvom. Tudi pok. Janezu Wolfu postavimo skromen spomenik v naš veliki letopis. Tiče mu, ker ni živel sebi, pač pa Bogu in ljudstvu. Rodil se je v podbrški fari, visoko gori ob pobočju Hoča in Porezna, iz trde kmetske Robarjeve rodovine. Slikovita je lega te hiše in posestva. Leži sredi strmih travnikov in njiv okoli 1000 m nad morjem, 500 m strmo nad podbrško cerkvijo v vencu temnih smrekovih gozdov. S posestva se ti nudi od severa proti severo « vzhodu krasen pogled na strmo gorovje Črne prsti, Možica in Ratitovca, divne Sorice in za« liloško«davškega valovitega sveta z globokimi grapami in strmimi po« bočji. Z malimi izjemami je vse svetlo« in temnozeleno. Nad do« mom, nad vso to krasno panoramo se spenja modro nebo z očarljivim mirom in vzduhom, ki opaja dušo in telo z železnim zdravjem in veseljem do dela in življenja. Ta krasna, drzna, veličastna narava je Janezu Wolfu že v otroški dobi utisnila v mehko dušo pečat planinca; in nosil ga je in verno ljubil do smrti. Ko je hodil Janez Wolf v goriške šole, Podbrdo še ni imelo niti prave ceste v svet. Šlo je pač ob Bači po grapi, zdaj dol, zdaj strmo gor po kolovozih, ob produ in zdaj pa zdaj čez vodo, kakor je pač nanesel svet, tja doli do Sv. Lucije. Vozniki, stari sloviti »furmani«, so edini vzdrževali zvezo med Gorico in zapuščenim, po« zabljenim, nepoznanim »koncem sve« ta«. Redki študentje so se polagoma zbirali iz vseh kotov Tolminske v skupen pohod v Gorico, se deloma vozili s furmani, najčešče pa jo kar peš mahali proti Gorici, po cesti ob bistri Soči ali pa čez Petrovo brdo in Čepovan. Prav tako nazaj domov. Ja« nez pa, ki je bil najbolj oddaljen in zabit v gore, jo je tu in tam udaril tudi čez Davčo, Cerkno in čez Trebušo in Čuro na Čepovan in dalje v Gorico. Tudi družba je odločevala. Janez Wolf. Dolga je bila pot, a koliko se je do« živelo lepega in razvedrivnega na teh potih! Ej, tega se nikdar ne pozabi! In Janez Wolf je rad hodil na novo in na novo še v poznih letih te poti, če» prav se je bil svet od tedaj že zelo izpremenil. In tako je prišel Janez Wolf v svet, da mu tudi on pokaže v nizkih od» stotkih, kakšni talenti in plemenita srca so zabita v naše tolminske gore. ^ $ $ Janez Obglavljen Wolf se je rodi! dne 26. avgusta 1835. V krstni knjigi je zapisano, da se je imenoval njegov oče Blaž Bolf (B in V hribovci radi zamenjujejo), mati pa Marija Kos. V duhovnika je bil posvečen 22. av» gusta 1859. Najprej je bil 5 let za kaplana v Ročinju. Odtam je šel v Kanal, kjer je kaplanoval do 1. 1868. Potem je župnikoval do 1.1876. v Šlov» rencu v Brdih, dve leti v Mirnu in od 1. 1880. do 1900. pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici. Istega leta v av» gustu, blizu za svoj rojstni dan in god, je bil imenovan za stolnega kanonika v Gorici, dve leti kasneje za cerkve» nega nadškofijskega sodnika in še leto kasneje za župnijskega izpraševalca. Po smrti kneza in nadškofa Jordana 1. 1905. ga je kanitelj izvolil za kapi» tularnega vikarja in je kot tak vladal našo nadškofijo do imenovanja se» danjega kneza in nadškofa, zlatomaš» nika Frančiška Sedeja. L. 1906. ga je knez in nadškof postavil za upravi» telja deškega (malega) semenišča in nadškofijske menze (nadškofijskega premoženja). Bil je tudi ravnatelj nad« škofijske pisarne in 1. 1908. je bil ime» novan za kanonika školastika. Svojo blago dušo je izročil Bogu kot vojni begunec v Ljubljani 10. majnika 1917. Pokojni Janez Wolf je upravljal vse svoje službe z veliko vestnostjo in gorečnostjo. Zelo je bil vnet za le» poto hiše božje. Kot župnik na Trav» niku je dal poslikati cerkev in je zgra» dil lepo, prijetno župnišče, ki meji na zračni, obširni nadškofijski vrt ter nudi lep razgled na Sv. goro in krasni Trnovski gozd. Pri njem je stanoval tudi semeniški profesor dr. Anton Mahnič, dokler ni bil imenovan za škofa. Oba sila preprosta in skromna gospoda sta res spadala vkup, pod isto streho in k isti mizi. Zelo domača sta si bila in se rada imela ko brata. Kot kanonik je stanoval v Montovi hiši v podstrešnem nadstropju — v kolikor pač mogoče — zračnem, raz» glednem stanovanju. Janez Wolf je bil sicer ponižna, skromna duša, a globoko čustven, tih, skrit, skrben, neutruden delavec in izboren gospodar. L. 1898. je kupil po naročilu kardinala Jakoba Missije Boekmanovo vilo z vsem nad 15 ha obsegajočim zemljiščem za 243.000 kron ter postavil s tem podlago seda» njemu veličastnemu deškemu seme» nišču. Kakor 1. 1902. umrli kardinal dr. Jakob Missia, tako je vedel tudi sedaj že 23. leto vladajoči knez in nadškof » zlatomašnik dr. Frančišek Sedej ceniti visoke zmožnosti in vr» line Janeza Wolfa. Wolf je postal nje» gov prvi svetovalec in pomočnik, da, njegov zaveznik. In njuno skupno delo in nad desetletni krčeviti napor je slednjič kronala najveličastnejša go» riška stavba, velikansko deško seme» nišče. Kakor se je svet čudil visokim, ne» slišanim načrtom kneza in nadškofa, njegovi neomajni vztrajnosti in je» kleni volji, s katero je gradil in do» gradil moči presegajočo stavbo, prav tako je vse osupnil Wolfov finančni, gospodarski talent in vse se je začu» deno povpraševalo, kako in odkod je neki tako tihi in na videz tako pre» prosti mož nabral naravnost velikan» ske v to potrebne svote. Brez kneza in nadškofa dr. Sedeja a tudi brez delavnega Wolfa bi gotovo nikdar ne imeli tega in takega deškega semenišča! V njem sta si v zavezo po» dala roko, postala brata, ki ju je po rojstnem kraju ločil samo visoki, ze» leni Porezen, veliki ljubljenec obeh. Semenišče je bilo otvorjeno jeseni 1. 1912. Janez Wolf je bil tudi odbornik in nekaj časa predsednik »Jožefovega društva« za bolne duhovnike. To društvo je imelo svoje hiše v Meranu na Tirolskem in v Gorici. Janez Wolf je pa zgradil v Iki, nedaleč proč od Opatije ob istrski obali še morsko zdravilišče, po njem imenovano »Joa* neum«. Tudi v Dalmaciji blizu Za« dra je kupil v ta namen zemljišče. Mož je torej skrbel z udobnimi sta* novanji za zdravje onih, ki so se na« meravali posvetiti duhovskemu stanu in pa za zdravje bolnih in okrevajočih duhovnikov. Ako hočemo dobiti vsaj na splošno zaokroženo sliko Wolfovo, ne smemo prezreti tudi Wolfa « planinca. Rojen v divnih gorah, domač ž njimi od mla* da, jih ni zabil do smrti. Ljubil jih jc iz vsega srca vse življenje. V prosti naravi, zlasti po gorah je iskal potrebnega razvedrila in užitka, po njih si krepil živce in zdravje. Bil je sicer drobne postave in navidezno bolj ši« bak, zlasti v poznejših letih, a zdravja trdnega ko gorska korenina. Zato pa tudi vedno dobre volje in dovtipen, celo malo poreden in hudomušen. Vstajal je zgodaj, hodil zgodaj po« čivat, po kosilu in večerji hodil redno na sprehod. Čez dan ni nikoli počival. Kadar je le utegnil, pa je zletel iz Gorice na bližnje hribe ali više v tol« minske gore, in ko je stekla 1. 1906. bohinjska železnica, je vsako priliko porabil in se odpeljal v ljubljeno Pod« brdo. Odhajal je iz Gorice navadno že z vlakom kmalu po polnoči, s pod« brške postaje pa jo krenil naravnost gor na Porezen ali na Črno prst in sosedne vrhove. O počitnicah pa tudi na Triglav in druge naše gore s pri« jateljem dr.jem Ličanom in drugimi tovariši. Par jabolk v žep, kos kruha, pa je bil oskrbljen. Drugega, tudi vode, ni nikdar jemal s sabo, prav kakor njegov sedanji naslednik v nad« škofijski pisarni, sloviti naš turist, a še bolj ko Wolf skromni in tihi Franc Setničar. Na 70 letnico svojega Rojstva leta ! 1905. je šel Wolf s prijateljem župni« kom Kragljem še enkrat na Triglav. ; Kako se je tega srčno veselil! Imela sta krasen razgled, a nazaj grede jima je predlo, ko sta v temi med gromom, bliskom in treskom lezla v Srednjo vas v Bohinj. V hoji je bil zelo vztrajen. V 77. letu starosti je šel s pravkar omenje» nim prijateljem in s pok. župnikom Simonom Kosom po železnici zjutraj ob 2. popolnoči iz Gorice čez Pods brdo do Svetne vasi na Koroškem in peš čez visoko ljubeljsko sedlo v Tržič, od tam pa v Ljubljano. Vse v enem dnevu. In leto kasneje sem ga spremljal s podbrškim prijateljem Tinčetom na Črno prst (1845 m). Ras bili smo gor le ure. Midva sva po« čivala parkrat, on pa v svoji skoraj do peta dolgi suknji kar naprej, kar naravnost na vrh, ne oziraje se na stezo. Ko sva pricapljala za njim, naju je sprejel s porednim smehom in opombo, da je že brevir opravil in se že naužil krasnega razgleda. Ko je bil na počitnicah Podbrdom, je bil čez dan najraje doma gori na Robu, hodil s sekirico po gozdu, sekal grmovje in si kuril kresove. Tista leta pred vojno se je zelo rad mudil doma in se sklenil še bolj pri* kleniti na rojstno hišo, visoko gori pri Robarju. Dal si je že napraviti majhno leseno bajtico na lepem razgledišču nad hišo in v njej se je namenil sta* novati. Tudi kapelico z oltarčkom si je omislil v nji, da bi mu ne trebalo hoditi maševat globoko dol v Pod« brdo. Vojna mu je prekrižala vse lepe načrte. Strašen je bil zanj dan, ko je moral zapustiti lepo ljubljeno Goriško. Pre« selil se je v Ljubljano. Stanoval je v Elizabetišču. Z ljubljanske ravnine in bližnjih gričev, kamor je hodil redno na sprehod, je z velikim hrepenenjem zrl proti Triglavu in proti goriški strani. Ni se čutil več srečnega. Hirati je začel od same žalosti. Ginljiva so njegova pisma, ki jih je pisal iz Ljubljane v Gorico in na Otlico svojemu nasledniku nadško* fijskemu kancelarju Francetu SetnU čar ju. V pismu z dne 11. februarja 1916. (prav na dan, ko je granata ubila svetolucijskega župnika Josipa Fa« bijana!) toži: ...»vedno bolj sem oslabljen, moči me zapuščajo, dušne in telesne, marasmus (starostno hira* nje) me ima v svojih kleščah in me stiska in me bo kmalu stisnil. Vdan sem popolnoma v božjo voljo, od tega sveta sem vzel slovo, nimam no» bene svetne želje več. Pač, eno željo še gojim in redim v svojem srcu: namreč, da bi zamogel še enkrat pri. kobacati na »Kredarico« (do koče in h kapelici D. M. tik pod vrhom Tri. glava, 2515 m) in ondi uživati in srkati planinsko ozračje vsaj par tednov. Izpolnitev te želje pa mi je preprečila vojna. Pa naj bo, kakor more! Vam pa želim moč in trdno zdravje, da bi zamogli še veliko (gora) obhoditi, na zadnje pa dospeti na nebeške višave in potem pa še mene tja gor poteg, niti...« 81 letni, doslej vedno zdravi in krepki Wolf bridko čuti v ljubljan« ski megli, da mu manjka pravega zraka, gibanja, svobode in duševnega poleta in je prepričan, da bi mu tri. glavski zrak spet vrnil zdravje in zgubljene moči! V pismu z dne 28. marca 1916. piše: »Marasmus me tlači ... in kmalu me bo potlačil in stlačil v grob ... Še ved. no stanujem v otroški bolnici, v ka« teri se nahaja navadno okoli 40 otrok, starih od 14 dni do 12 let. Le«ti mi de« lajo koncert po noči in po dnevi; ne. kateri imajo prav krepke glasove. Ka« dar je vreme lepo, grem na prosto in lazim okoli po cestah in stezah kot deseti brat, kadar pa dežuje, kakor je deževalo tri tedne zaporedoma, tedaj pa čepim v svoji izbici kot kokoš v kurniku in gledam, kako se gosta megla vali po ulicah, se plazi po stre. hah, namaka jedrič in moči zidov je. Potem pa se vzdignejo moje misli in frlijo v solnčno Gorico in žalujem nad njo s prerokom: domus nostrae desertae ... viae ejus lugent... ligna nostra ... facti sumus pupilli... (po preroku Jeremiju: naše hiše so za* puščene ... ulice * mesta « žalujejo ... svoja drva kupujemo ... sirote smo postali...). Potem se spominjam tudi Vas in Vaše nesreče ter Vas pomilu» jem ... Vam stoji vedno smrt na stra» ni, ki reži nad Vami in Vas žuga po« goltniti. ... Jaz Vam želim, da osta» nete pri mladem življenju in da ohra» nite svojo kožo zdravo ...« In po zavzetju Gorice piše v pismu z dne 1. sept. 1916.: »...Bog daj, da bi zopet mogli v priljubljeno Gorico, da bi se veselili in ogrevali na zlatem solncu, katero ondi vse drugače sije kakor pa po drugih krajih. Veseli me, da ste ohranili kožo nepreluknjano in da ste srečno odnesli pete. Le poči» vajte zdaj (na Otlici) in uživajte čisti in okrepčevalni zrak trnovskih goz» dov (prav za prav Hrušice!).« Iz zadnjega ohranjenega pisma po» snamem naslednje: »... ni veliko ško« de, četudi je vse zgorelo. Tudi moj testament naj zgori, ga ne potrebu» jem, premoženja nimam, kapitalov tudi ne. Marija (dekla) naj vzame od perila in oprave, kar potrebuje in kar ostane, naj razdeli ubogim. Za moj pogreb je naložen znesek 500 K, stroški bodo večji, pa bo ob moji smrti že kaj ostalo od moje mesečne kongrue (plače), če ne, pa naj me po» kopljejo, kakor morejo. Evo! Moj te» stament! — Visoko ste se dvignili (na Otlico, blizu 900 m), poleti je kaj pri» jetno stanovati na višavah med orli in sokoli, ali zima, zima je dolga in kadar zima prikima in kadar ledena burja brije in droban sneg mede okoli nosa in ušes — tedaj ni rešitve kot le dobro zakurjena peč. Sicer je pa to» liko večje veselje, kadar pomladno solnce spet ogreva in je sitne zime konec; tako bo tudi nepopisno vese» lje, kadar bo te peklenske vojske ko« nec. Potem pa prilezemo iz vseh ko» tov in vetrov v priljubljeno Gorico, kjer bo, čeravno bo raztrgana in podr» ta, vendar nepopisno veselje ondi sta» novati in na goriškem solncu se greti.« — »Prelepo zahvalo za Vašo prijazno postrežljivost. Plačati Vašega truda ne morem, povrniti tudi ne, pa Bog naj Vam poplača, saj »božji Ion« je tudi kaj vreden. Hvaležen pa Vam ostanem na veke ...« V teh in drugih pismih samo kopr* nenje po domu, zraku in svobodi. Prav tako, ko ga je kdo nas Goričanov prišel obiskat v Ljubljano in tem bolj, če smo bili mi iz bližine njegovega rojstnega kraja. Še 10 dni pred smrtjo je dejal pri« jatelju Tinčetu, ki ga je bil prišel obiskat, da bi se rad preselil v Pod« brdo, »da bi bil pri svojih pokopan.« Dejal je, da pride konec maja tja in da bo stanoval pri njemu, pri župniku. »Ne bomo v nadlego. Jaz bom kupo* val meso, kuharica bo pa nama ku« hala.« A srčna želja se mu ni izpolnila. Umrl je 10. 5. 1917. Blagi Janez, počivaj v miru v naroč« ju Gospoda, ki si mu verno služil! JOŽE ABRAM. JOSIP KOSEC. Kadarkoli grem v Kamnje na Vi« pavskem, ne morem, da ne bi se ozrl na pokopališče, ki me spominja na pokojnega Josipa Kosca. Njegov grob zeleni in cvete, negovan od hvaležnih rok. Nehote se takrat spomnim vrstic, ki jih je posvetil S. Gregorčič prija« tel ju Ivanu Stresu: Kako bi zabil to gomilo, kjer blago tvoje spi srce, ki mi brezmejno vdano bilo ves čas do zadnjega je dne. Josip Kosec se je rodil v Gorici 9. maja 1866. Njegov oče je bil uslužbe« nec pri južni železnici. Mati mu je zgodaj umrla. Dasi je ni poznal, je obiskoval vsako leto njen grob v Go« rici. Mesto nje je dobil dobro mačeho. Bil je edini otrok, zato oče je zelo pazil nanj. V deških letih ni čutil one otroške sreče, katero uživajo vaški otroci, ki skačejo po livadah, trgajo cvetlice in se razveseljujejo pri ne« dolžnih igrah. To je v svojih zapiskih sam priznal. Ko je gledal v Novakih otroke, ko so se veselili ob sv. Ivanu kresa, skakali in prepevali okrog nje« ga, mu je bilo milo pri srcu. Vse šole je dovršil v Gorici. Ob* iskoval je vadnico in gimnazijo, ki jo je končal leta 1884. Vstopil je ,v bogoslovje z mnogimi drugimi sošolci. Bogoslovci so imeli takrat izvrsten pevski zbor pod vod« stvom Josipa Kalina, sedanjega dolgo« letnega dušnega pastirja v Drežnici. Kosec je pel v tem zboru prvi tenor. Dijaki in drugi naši verniki so radi hodili v semeniško cerkev k popol« danski službi božji, da so poslušali tam krščanski nauk, ki so ga imeli bo« goslovci v obliki pridig, in lepo petje. Cerkev je bila vedno polna. Po končanem bogoslovju ni mogel biti posvečen, ker je bil še premlad. Kot dijakon je bil nastavljen za po« možnega veroučitelja na vadnici. Sv. mašniško posvečenje je prejel 7. ok« tobra 1888. Leta 1889. je bil poslan kot kaplan v Cerkno, kjer je bil v ve« liko oporo staremu dekanu Josipu Jeramu. Svoje dušno pastirsko delovanje in svoje ljubezni polno občevanje z ljud« stvom je pa začel leta 1893. kot vikar v Novakih. Tu je širil že takrat po« gostno sv. obhajilo in češčenje presv. Srca Jezusovega. Zraven tega je bil tudi odločen, neustrašen boritelj za krščanska načela, katera je poudarjal ob vsaki priliki zlasti v takratni dobi, ko se je porajal narodnostni boj, ki je pozneje priklical toliko gorja in strašnih posledic na to zemljo — se svetovno vojno. V novaških letih je pogosto prišel v stik z drjem Janezom Krekom. Če je imel ta veliki mož v bližini, tudi po več ur hoda od tam, kak shod, je bil Kosec zraven. Krekova ljubezen do ljudstva se je vnela tudi v njegovem srcu. Za dušni in gmotni blagor ljud« stva je bil pripravljen vse žrtvovati. Iz onega časa izvira njegov trdni sklep, odpovedati se vsem alkoholnim pijačam, ker hudo mu je delo, ko je opazoval, koliko zla povzroča po dru« žinah alkohol, zlasti v gorskih krajih. Da je mogel druge učiti, je hotel sam pokazati najlepši zgled, dasi so se mu semtertje posmehovali in mu ocu tali, da je sam prej rad pil. Po petih letih je zapustil Novake. Župljani so mu klicali »ostani«, toda lepa Vipavska dolina ga je mikala. Leta 1898. je bil vmeščen na lepo in dobro kamenjsko župnijo, kjer se je razcvelo njegovo vsestransko plodo« vito delo za vero in ljudstvo. Župnik Josip Kosec. Kjerkoli se je nudila prilika, je ob« čeval z ljudmi, doma v župnišču, na poti, v hišah; razgovarjal se je z otroci, z možmi, s starčki, z vsemi; popraševal jih je, pa jim tudi povedal vedno kaj poučnega, koristnega, bo« drilnega. Prepričan, da je treba mladino vzgojiti in izobraziti, ako hočemo imeti dobre družine, je takoj 1. 1899. ustanovil dekliško Marijino družbo, ki je pred par leti slovesno obhajala svojo 25 letnico. Tudi mladeniško Ma« rijino družbo je ustanovil, a žal, da ni uspela. To ste bili prvi družbi v črniškem dekanatu. V onih časih ni bilo še popolnoma izginilo oderuštvo. Mnogi mali kmetje so se morali v raznih stiskah zateči se k takim, ki so zahtevali visoke obresti, in zraven prinašati posojeval« cem vsakoletne darove, česar se še zdaj spominjajo bolj stari ljudje. To je Kosca nagnilo, da je že 1. 1900. ustanovil hranilnico in posojilnico, ki še zdaj deluje. Kdo bi naštel vse one domove, ki so se takrat rešili iz ode« ruških rok! Radi pogostnih nesreč pri goveji živini je osnoval »zavarovalnico za govejo živino«. Naše šole so nudile pred svetovno vojno našim otrokom še precej sploš« nega znanja. Pa tudi ko je mladina šoli odrastla, je hrepenela po izpopol« nitvi naobrazbe. In to so pospeševala naša katoliška izobraževalna ali pro« svetna društva, s predavanji, petjem, gledališkimi predstavami, knjižnica« mi itd. Tu je bil zopet Kosec, ki je med prvimi ustanovil katoliško izob« raževalno društvo 1. 1904. Na malem dvorišču ob župnišču so se vršili prvi javni nastopi. Kot župnik v Kamnjah je napel vse moči, da bi se staro župnišče prede« lalo in popravilo. Posrečilo se mu je; a žal, da je bival v njem le dve leti. Da je poskrbel v župnišču prostor iz« obraževalnemu društvu, Marijini druž« bi in hranilnici, tega ni treba omeniti, ker vedel je, kako potrebni so prosto« ri za zbirališča mladine. Za silo je bi« lo preskrbljeno tudi z majhno dvora« no za domače družabne nastope. Pokojni Kosec je bil mirnega zna« čaja v občevanju; redko, da bi se bil razvnel tudi pri njemu nasprotnih za« devah. Ravno tako je mirno prenašal razne napade po nasprotnih časopi« sih. Zelo rad je potoval. Obiskal je svete kraje v Jeruzalemu, Lurdu, Rimu itd. V rokopisu se hranijo njegove »Šmar« niče«, ki jih je spisal kot jeruzalemski romar. Bil je izvrsten pešec. Njemu je bila malenkost iti peš iz Novakov v Go« rico. Pogosto je hodil na sprehod na Čaven in bližnje hribe. Če si ga pa srečal na potu, videl si ga vedno s kako knjižico v rokah. Z vednim branjem in učenjem si je prisvojil obširno splošno izobrazbo. Vsa pereča svetovna vprašanja so mu bila znana, zato so bila njegova pre« davanja v društvu in pri duhovskih konferencah zelo zanimiva. Ravno tako je govoril zanimivo v cerkvi. Beseda mu je šla iz srca. Ver« no ljudstvo ga je rado poslušalo, dasi je semtertje na dolgo razvijal in po« jasnjeval verske in nravstvene nauke. Kot pevec je gojil petje v društvu in Marijini družbi. Prijatelj je bil po« sebno ljudskega petja in najbrž je bil on prvi, ki ga je izvajal na Goriškem. Takoj ko je izšla Spindlerjeva Ljud« ska pesmarica, je začel sam poučevati eno« in dvoglasno petje. Pela je cela cerkev pri službi božji in češčenju presv. Rešnjega Telesa. Sploh je rad pel, če je le bila prilika, bodisi v du« hovski ali svetni družbi. Župljani in župnik so živeli v toliki edinosti in ljubezni, da so večkrat pri nekdanjih volitvah kar vsi eno« glasno volili. Ljudstvu je priporočal, da naj sa« dijo poleg trt tudi razna sadna dre« vesa ter ga prepričeval, kako zdravo je sadje in tudi dobičkanosno, zlasti poleti, ko ni kaj drugega prodajati. Ko je dovršil župnišče v Kamnjah, je tuhtal in tuhtal, kako bi tudi žup« no cerkev povečal in olepšal; kar se je pa posrečilo šele njegovemu na« sledniku duh. svetniku Franju Čr« nigoju. Kosec je bil mož molitve. Sam Jezus ve, koliko ur je preklečal v cerkvi pred Njegovim tabernakljem. Krasno znamenje, postavljeno v čast presv. Srcu Jezusovemu onkraj župnišča proti Skriljam, priča o njegovi lju« bežni do Jezusa. Ko je Kosec najbolj razvijal svoje delovanje, se raznese novica, da je bolan; šel je v bolnišnico. Mislili smo, da ne bo hudega. Našega utrjenega večnega popotnika ne bo strla bole« zen. Tudi ko smo izvedeli, da je obo« lel na »slepiču«, nismo obupali, ker take operacije se navadno posrečijo. Žal, da se naše upanje ni uresničilo. Ker je bil krepke narave, je mislil, da premaga bolezen; niti zmenil se ni zanjo, zato ni pravočasno iskal zdrav« niške pomoči. Ko je prišel v bolnišni« co, je bilo že prepozno. Takoj so iz« javili zdravniki, da ni več pomoči. Ko« sec je pri vseh velikih bolečinah umrl popolnoma vdan v božjo voljo dne 13. oktobra 1912 v navzočnosti du hovnika prijatelja, ki se je tudi takrat zdravil v bolnišnici. Zapustil je svoje župljane v naj« krepkejši moški dobi in šel po plačilo k Jezusu, za katerega je delal in ka« terega je ljubil. Pogreb je bil veličasten. Prepeljali so njegove telesne ostanke iz Gorice v Kamnje. Krščanska«socijalna zveza je hotela izkazati svojo hvaležnost neumornemu prosvetnemu delavcu. Od blizu in od daleč so prihitela druš« tva, stotine mladine, da so ga spre« mili k večnemu počitku. Lepo je bilo videti mladeniče telovadce v kroju z godbo na čelu. Resno so korakali ob rakvi in odspredaj. Vsem se je z ob« razov brala žalost, ko so se poslav« ljali od vnetega delavca za Boga in za ljudstvo. Dobrotno nebo nam pošlji še mno« go tako vnetih duhovnikov! IGNACIJ LEBAN. GOSPODARSTVO VREMENSKI PREROKI. Med vsemi stanovi je kmet najbolj odvisen od vremena. Malo preveč dežja in že vse rastline zastajajo v rašči. Če pa solnce nekoliko bolj žar« ko pogleda na zemljo in dež za mesec ali še več izostane, pa je zopet vse suho in sežgano od vročine. Letošnje, 1928. leto, je utrpela radi suše samo goriška dežela okrog 80 milijonov lir škode. Pa tudi pri svojem vsakdanjem de« lu je kmet popolnoma odvisen od vremena. Danes se kosci potijo na vročem solncu pri košnji, jutri, ko je trava že napol suha, pride dež, ki delo in stroške za sušenje podvoji ali celo potroji in razen tega naredi seno manj vredno. Podobno je pri kopa« nju, pletju, škropljenju trt in skoro pri vseh poljskih opravilih. Že v prastarih dobah je človek«po« ljedelec iskal poti, kako bi se osvobo« dil od škodljivih vplivov narave. Opa« zoval je prirodo in polagoma spravil razne njene pojave v odvisnost in soglasje. Gledal in opazoval je soj zvezd, lunin kolobar, solnčni vzhod in zahod, vetrove in njih smer, jutranje in večerne megle, oblake, njih obli« ko in premikanje, pa tudi petje ptic, regljanje žab itd. Iz tega je potem s precejšno gotovostjo sodil na raz« ne vremenske pojave in spremembe. Znano je, da so imeli naši pradedje mnogo bistrejši čut za opazovanje narave kot ga imamo mi. Še dandanes dobimo stare ljudi, ki znajo na pa« met celo pratiko in vedo povedati ce« lo vrsto vremenskih prerokb, ki so povečini vezane z imeni raznih svet« nikov. Zal se take ljudske prerokbe vedno bolj pozabljajo, ne da bi dobil naš kmet zanje kakega nadomestila. Medtem ko je kmet, ki bi imel od poznavanja vremena največjo korist, brez vsakega tozadevnega znanja in popolnoma prepuščen vremenskim vplivom, poslujejo v vseh velikih me« stih moderno opremljeni meteorolo« ški ali vremenoslovni zavodi, ki dnev« no napovedujejo vreme za svoje pod« ročje. Razen tega ima skoro vsako me« sto majhno, popolnoma enostavno vremensko postajo, obstoječo iz ma« lega stolpiča, v katerem se nahaja toplomer, vlagomer in tlakomer. Na« vadno so te priprave automatične in zaznamujejo dviganje in padanje to« plote, vlage in tlaka med dnevom na poseben papir, ki je navit na vrtečem se valcu. Iz podatkov, ki jih kažejo omenjene priprave, si potem vsak po« samezni opazovalec, ki se na to razu« me, sam napravi vremensko napoved za prihodnji dan. Kateri podatki nam rabijo za določanje vremenske napovedi? Veliki vremenoslovni zavodi so opremljeni z raznimi modernimi na« pravami in so vedno v zvezi z drugimi velikimi zavodi v državi in izven nje. Na podlagi svojih opazovanj in tele« fonskih poročil drugih zavodov izda« jajo potem dnevno vremensko napo« ved za prihodnji dan. Te napovedi se objavljajo v raznih časopisih. Določanje vremena za cele razsež« ne pokrajine, kakor to delajo veliki vremenoslovni zavodi, nas ne bo toli« ko zanimalo. Za nas je važno pred« vsem, da lahko določimo, kakšno bo vreme jutri v našem kraju. Za take krajevne napovedi moramo imeti: 1. dober toplomer, če mogoče ma« ksimo«minimalen; 2. točen vlagomer; 3. navaden sobni tlakomer. Vse tri priprave obesimo na pri« pravnem, senčnem mestu zunaj hiše. Če bi jih držali v zaprti sobi, kjer sta včasih zrak in toplota popolnoma drugačna kot zunaj, bi nam seveda ne kazale dobro. Najpreprostejša opazo» valnica obstoji iz 2V2 metra visokega, v zemljo zabitega kola, ki ima na vr» hu majhno strešico. Pod to obesimo okrog kola vse priprave, in sicer tako, da nanje ne pride solnce in da sto« jijo približno 2 metra nad zemljo. Pravilno je, da podatke (toploto, vlažnost in tlak) ne samo ugotavlja» mo, ampak da jih tudi vpisujemo v posebno knjižico. Stari podatki v knji» žici nam včasih zelo prav pridejo pri določevanju vremena, če smo razen toplote, vlažnosti in tlaka zapisovali v knjižico tudi vetrove, oblačnost, dež, roso, slano, točo, sneg itd. Razen tega pa se z zapisovanjem mnogo hi» trejše izvežbamo v napovedovanju vremena. Merjenje toplote. Toploto določamo trikrat na dan. Zjutraj ob 7. uri, popoldne ob 2. uri in zvečer ob 9. uri. Pišemo jo navadno v stopinjah Celzija (na pr. 28° C). Dobro nam rabi maksimosminimalni toplomer, na katerem lahko določimo zvečer (zjutraj), kakšna je bila naj» višja in najnižja dnevna (nočna) toplota. Določanje zračne vlažnosti. Zračno vlago merimo z raznimi vla» gomeri, ki nam na posebni lestvici pokazujejo relativno vlažnost. Vla»! gomeri morajo biti točni, ne kake semenjske hišice z menihom in de» kletom, ki pokaže navadno svoj dež» nik le takrat, ko jo povlečemo iz hi» šice. Za vlago razmeroma najbolj občutljiv je las, iz katerega je bila prej odstranjena vsa maščoba, zato so priporočljivi predvsem lasni vla» gomeri. Določanje relativne vlažnosti je zelo važno, ker tvori glavni poda» tek za vremensko napoved. Kako ugotavljamo zračni tlak. Veliko važnost pri določanju vre» mena ima tudi tlak. Povprečna dnev» na toplota in relativna vlažnost nam rabita za določanje rosišča, iz kate» rega lahko sklepamo na vreme, ven» dar pa se moramo pri krajevni vre» menski napovedi ozirati tudi na tlak. Padanje tlaka pomeni, da se vreme slabša, dviganje pa, da se boljša. Ob slabem vremenu je tlak zato nizek, ker je v zraku mnogo vodnih par, ki so lažje od zraka. Nasprotno je ob lepem vremenu v zraku le malo vod» ne pare. Zrak je torej težji in zračni tlak večji. Pri ugotavljanju in primer» janju zračnega tlaka se moramo ozi» rati na povprečen zračni tlak svojega kraja. Vpoštevati moramo tudi, da je zjutraj in popoldne med 3. in 5. uro tlak najnižji, med 10. in 11. uro do» poldne in okrog 9. ure zvečer pa naj» višji. Tudi med letom ni tlak vedno enak. Proti koncu poletja in sredi zi» me je najvišji, aprila in novembra meseca pa najnižji. Opazovanje vetrov. Vetrovi nastajajo radi neenakosti zračnega tlaka v raznih krajih in pi» hajo vedno iz kraja, kjer je tlak naj» večji (maksimum), v kraj, kjer je tlak najmanjši (minimum). Južni, morski vetrovi nam prinašajo dež, severni pa jasno vreme. Južni so topli, severni pa hladni. Pri napovedovanju vremena se moramo vedno ozirati na vetrove in njih smer, šele potem bo napoved zanesljiva. Rosišče. Toplota, pri kateri se vodna para, nahajajoča se v zraku, spremeni v vodo (meglo ali oblake), imenujemo rosišče. Rosišče določamo na podlagi povprečne dnevne toplote in relativne vlažnosti. Povprečno dnevno toploto dobimo, če seštejemo vse tri dnevne toplote, ki smo jih ugotovili in napi» sali v knjižico, in svoto delimo s šte» vilom 3. Pri maksimo » minimalnem toplomeru pa seštejemo najvišjo in najnižjo dnevno toploto in dobljeni presek razpolovimo. Relativno vlaž» nost ugotovimo na vlagomeru. Iz tako dobljene povprečne dnevne toplote in relativne vlažnosti poiščemo rosišče s pomočjo posebnih razpredelnic. tivne vlage, ki jo kaže tlakomer, in toplote, ki jo ugotovimo na toplo« meru, nad njim visečem, lahko dolo« čimo s pomočjo Lambrechtovih sto« pinj rosišče. Lambrechtov polimeter je že radi tega praktičen, ker nam ni treba posebej kupovati toplomera in tlakomera. Kupimo ga lahko pri vsa« kem optiku. Krajevna vremenska napoved. Za napovedovanje vremena določa« mo rosišče pred solnčnim zahodom in sicer: od aprila do konca avgusta ob 6. uri zvečer, marca in septembra me« seca ob 4. uri popoldne, ostale mesece ob 3. uri popoldne. Za krajevno vremensko napoved na podlagi rosišča veljajo sledeča pra« vila: 1. Če se približuje rosišče, ki smo ga določili pred solnčnim zahodom, povprečni dnevni toploti, drugi dan lahko pričakujemo ob južnem vetru dež, pozimi sneg. 2. Če je razloček med rosiščem in povprečno dnevno toploto velik, to se pravi, če je rosišče mnogo nižje, bo vreme lepo. 3. Če je rosišče višje od srednje dnevne toplote, ali če dosega brez ozira na dnevno toploto več kot 16y2° C, je blizu nevihta. 4. Pri znatno višjem rosišču pride navadno toča. 5. Če je zvečer določeno rosišče pod ničlo (0° C), pade ponoči slana. 6. Če je rosišče nižje od povprečne dnevne toplote, vendar pa se ji pri« bližuje in če je razlika med dnevno in nočno toploto velika, pade ob jas« nem vremenu rosa. Drugi znaki, iz katerih lahko sklepamo na vreme. Za določanje vremena ni dovolj, če ugotovimo rosišče in pogledamo na tlakomer. Mnogokrat bomo sicer na ta enostavni način določili vreme, vča« sih nas bo pa tudi prevarilo. Če ho« čemo, da bodo naše napovedi bolj zanesljive, moramo opazovati prirodo. Pri trajnem opazovanju se bomo Za določanje rosišča imamo tudi razne priprave. Najenostavnejša in najbolj priročna izmed njih je tako« zvani Lambrechtov polimeter. Sestoji iz toplomera, pod katerim je obešen tlakomer. Na tlakomeru sta dve lest« vici. Spodnja kaže relativno vlago, gornja pa ima posebne, od Lam« brechta sestavljene stopinje. Iz rela« Slika nam kaže Lambrechtov polimeter. Na tlakomeru vidimo kazalec, ki ima na gornjem koncu tri roglje. Rosišče določamo na ta nas čin, da od toplote, ugotovljene na toplomeru, odštejemo Lambrechtove stopinje, ki nam jih kaže podaljšani kazalec na tlakomeru. Če je na toplomeru toplota od 0—5° C, čitamo sto* pinje, ki nam jih kaže desni kazalec. Pri toplo* ti od 5—15° C vpoštevamo srednji kazalec, pri toploti od 15—20° C in več pa levi kazalec. Primer: Na sliki kaže toplomer 10° C, kazalec 7 Lambrechtovih stopinj. Rosišče je torej pri 3. stopinjah C. kmalu seznanili z raznimi splošno po« znanimi prirodnimi znamenji, ki dež, sneg, točo in druge naravne pojave spremljajo, ali pa se pojavljajo pred njimi. Prišli bomo pa tudi na sled raz« nim krajevnim posebnostim, ki so v vsakem kraju drugačne. Izreki o vremenu. (Zbral prof. Kopecky v Pragi.) 1. Če traja veter več kot 24 ur, pride za njim navadno dež. 2. Dvojne megle, ena plast nad drugo, ki grejo v raznih smereh, na« znanjajo slabo vreme. 3. Kadar se naglo bližajo temni, hu« dourni oblaki s svetlejšim robom in vlagomer kaže veliko vlažnost, je ve« lika nevarnost za točo. 4. Močna jutranja rosa je znamenje lepega vremenaa. 5. Če od juga iz daljave razločno sli« šimo vlak, zvonenje ali kake druge glasove, bo kmalu deževalo. 6. Če se po solnčnem vzhodu rosa hitro posuši, pride navadno dež. 7. Rumenkasta večerna zarja in rdečkasta jutranja zarja napovedu« jeta dež. Rdeča večerna zarja pomeni veter. 8. Čisto in jasno vzhajajoče solnce napoveduje lepo vreme, rdečkasto pa dež. 9. Kolobar okrog lune ali solnca nas znanja, da bo v teku 3 dni deževalo. 10. Večerno bliskanje pri jasnem nebu napoveduje, da bo lepo vreme trajalo. 11. Če je zvečer pri zemlji toplota precej nižja kot v višini dveh metrov, bo ostalo vreme lepo. 12. Če se jutranja megla po dolinah ob solnčnem vzhodu razgublja, bo lepo vreme. Če pa se megle dvigajo v zrak, bo v kratkem dež. Gornji izreki niso samo splošno ve* ljavni, ampak tudi splošno znani. Žal, se naši ljudje premalo ali pa skoro nič ne ozirajo nanje. Razen teh je še cela vrsta drugih izrekov in raznih ljudskih prerokb, ki seveda niso vse preizkušene. Treba bi bilo, da bi se naši ljudje zopet začeli zanimati za« nje. Eden ali drugi pa naj bi poizkusil svojo srečo tudi s krajevnim napove« dovanjem vremena kot je bilo zgo« raj popisano. Potrebne priprave (to« plomer, vlagomer in tlakomer) ne sta« nejo mnogo in drugih stvari tudi ni treba, razen kola, par deščic in zvez« ka za zapisovanje. Tudi to bi si lahko nabavila cela vas ali pa par posestni« kov skupno. FRANCE PEGAN, KMET. INŽ. O PRISTOJBINAH. SPLOŠNE OPOMBE. Pristojbine se plačujejo pri registrskem ura* du. — Za odmero pristojbin moramo predlo« žiti registrskemu uradu vsako pogodbo naj« kesneje 20 dni po nje izstavitvi. Vsi prizadeti pogodbeniki so dolžni prija» viti pogodbe. Za neresnične ali opuščene prijave je treba plačati občutno kazen. Spisov podvrženih registraciji, a ne prijavs ljenih v registracijo, ne moremo uveljaviti pred sodnijo, dokler ni bila izvršena registra« cija in plačana razen pristojbine še občutna kazen. 1. Menice. Navedem le tiste menice, ki prihajajo za nas v poštev, namreč: a) menico, ki zapade v plačilo v enem me< secu; b) menico, ki zapade v plačilo v štirih me» secih; c) menico, ki zapade v plačilo v šestih me« secih, d) menico, ki zapade v plačilo po šestih me« secih in e) menico, na kateri ni vpisan dan zapadlo« sti (bianco«menica). Menica pod a) je izključno trgovska meni« ca. Trgovec si da natisniti menice, ki morajo biti po obliki in besedilu enake menicam, ki jih prodaja državna uprava. Te menice pred» loži, preden jih uporablja, registrskemu ura» du, da jih kolkuje. Kolkovna pristojbina znaša za vsakih 1000 lir ali odlomek, 40 stotink. Kolkovati jih mora neposredno pred upora» bo, ker so te menice neveljavne, če je prešlo od dneva kolkovanja do dneva njihove upo» rabe več kot 45 dni. (Kraljevi odlok 14. no« vembra 1926. štv. 1944). Menica pod b). Te menice naj uporabljajo naši posojilničarji za taka posojila, katera se je posojilojemalec obvezal plačati najpozneje v štirih mesecih. Stanejo: za zneske do 200 lir L —.20 za zneske nad 200 do 400 lir L —.30 za zneske nad 400 do 600 lir L —.50 za zneske nad 600 do 800 lir L —.60 za zneske nad 800 do 1000 lir L —.90 za zneske nad 1000 lir ali od» lomek od 1000 lir se plača od tisoča........L —.90 Menica pod c). Te menice naj uporabljajo naši posojilničarji za taka posojila, katera se je posojilojemalec obvezal plačati najpozneje v šestih mesecih. Stanejo: za zneske do 200 lir L —.40 za zneske nad 200 do 400 lir L —.60 za zneske nad 400 do 600 lir L 1,— za zneske nad 600 do 800 lir L 1.20 za zneske nad 800 do 1000 lir L 1.80 za zneske nad 1000 lir ali od» lomek od 1000 lir, se plača od tisoča........L 1.80 Menica pod d). Te menice naj uporabljajo naši posojilničarji za taka posojila, katerih se posojilojemalec ni obvezal plačati najpozneje v šestih mesecih. Stanejo: za zneske do 200 lir L —.80 za zneske nad 200 do 400 lir L 1.20 za zneske nad 400 do 600 lir L 2.— za zneske nad 600 do 800 lir L 2.40 za zneske nad 800 do 1000 lir L 3.60 za zneske nad 1000 lir ali odlo» mek od 1000 lir se plača od tisoča........ L 3.60 Pri menici pod e) navedemo lahko dan pla» čila (zapadlost) na tri načine: a) Na vpogled (a vista). Ta menica je plač« Ijiva takoj, ko jo je upnik predložil dolžniku (akceptantu) v plačilo. Mora jo pa predložiti v plačilo najkasneje v dveh letih, računši od dneva izstavitve, sicer je neveljavna. b) En mesec po vpogledu (Un mese dopo vista). Ta menica je plačljiva en mesec po® tem, ko jo je upnik pokazal dolžniku (akcep» tantu) in zahteval plačilo. Dolžnik mora zapi» sati na to menico dan, na kateri mu je bila pokazana. To menico je treba pokazati dolž» niku najkesneje dve leti po nje izstavitvi, si» cer je neveljavna. c) Je menica in bianco. Na tej menici osta« ne prostor, kjer sicer vpišemo dan zapadlosti, prazen. Ako ni bil med upnikom in dolžnikom dogovorjen dan plačila, lahko vpiše upnik po» ljubno zapadlost na menico in jo predloži ak» ceptantu v plačilo. Kolkovna pristojbina za te menice znaša ravno toliko kot za menice pod d). K vsem kolkovnim pristojbinam, ki so na» vedene pri vsaki posamezni menici, moramo doplačati še 10 stotink za potrdilo plačila, ki ga zapiše upnik (imetnik menice) na hrbet plačane menice. Za vse tu navedene menice se zniža pristoj» bina za polovico, če so izstavljene v državi in plačljive v inozemstvu; ali pa izstavljene v inozemstvu in plačljive v državi, toda zadnje le pod pogojem, da je bila menica v možem« ski državi pravilno kolkovana, sicer je pod» vržena ta menica istim kolkovnim pristojbi» nam kot menice, ki so izstavljene in plačljive v državi. 2. Zadolžnica. Ako denarni zavod dovoli posojilo na vknjižbo, mora poseči po zadolžnici. Zadolžnico napišemo na kolekovani papir (carta bollata) za 3 lire. Na kolekovanem pa» pirju se sme popisati le prostor, ki se na* haja med vodoravnimi in pokončnimi črtami. Registrska pristojbina znaša L 1.30 za vsa» kih 100 lir; vknjižninska taksa je znižana od L 2.50 na L 1.— za vsakih 100 lir. Torej stane zadolžnica za 1000 lir brez pra« vice vknjižbe: Kolekovani papir . „ j . . . . 3 lire Registrska pristojbina 10 krat 1.30 13 » skupaj . . 16 lir Če pa zadolžnico vknjižimo, mo» ramo plačati še vknjižninsko pri« stojbino, ki znaša 10 krat 1.— 10 » Vsega skupaj torej . . 26 lir 3. Knjige. Trgovski zakon navaja le dve vrsti trgov» skih knjig: a) Libro giornale in b) Libro degli inventari. V vrsto pod a) spada naš blagajniški dnev» nik, v vrsto pod b) pa: knjiga za hranilne vloge, knjiga za posojila, knjiga za tekoče račune, knjiga za deleže, knjiga inventarja in knjiga bilanc. Pri konsumnih zadrugah spadajo v vrsto pod a) amerikanski žurnal, knjiga došlih faktur in knjiga faktur o prodanem blagu; V vrsto pod b) pa spadajo: knjiga upnikov in dolžnikov, skontro blaga in knjiga, v katero vpišemo konec leta v za» logi se nahajajoče blago. Zakon zahteva, da trgovske knjige, ki jih vodijo banke, trgovci, industrijalci, gospodar» ske zadruge, posojilnice in druge sorodne ustanove, kolekujemo na ta način, da nalepi» mo na vsako polo v vezani knjigi, obsegajočo 4 strani, po en kolek za 10 stotink. 4. Zadružni zapisniki. Istotako kolekujemo pri zadrugah imenik članov in zapisnike načel» stvenih in nadzorstvenih sej ter zapisnike občnih zborov s kolekom 10 stotink za vsako polo obsegajočo 4 strani. 5. Hranilne knjižice, glaseče se na ime vla» gatelja ali na prinesitelja, kolekujemo tako, da nalepimo na vsak list, obsegajoč 4 strani, ko» lek za 50 stotink. 6. Knjižice tekočih računov, sem spadajo tudi posojilne knjižice, kolekujemo, če ne ob» segajo več kot 5 pol, s kolekom za dve liri, če pa obsegajo več kot 5 pol, kolekujemo vsako polo s kolekom za 50 stotink. Koleke, ki smo jih nalepili na knjige in knji» žice, prepečati registrski urad. 7. Računske izvlečke in prepise računov iz trgovskih knjig, obvestila o bremenopisih in dobropisih na tekočem računu, potrdila o pra« vilnosti računskega izvlečka, kolekujemo, ne oziraje se na višino zneska, s kolekom za 20 stotink. 8. Zapiske, zaključke in prepise naročil, če« tudi niso podpisani, a so izstavljeni: a) po trgovskih potnikih in zastopnikih trs govskih hiš, b) po dobaviteljih ali trgovskih hišah samih, ne oziraje se na vrednost naročenega blaga, kolekujemo s kolekom 10 stot. 9. Istotako kolekujemo s kolekom 10 stotink potrdila o sprejetju naročil, ki jih pišejo do» bavitelji naročnikom. 10. Knjige tujcev, ki jih vodijo hotelirji, go» stilničarji in druga podobna podjetja, kolekus jemo,vsako polo s kolekom za 2 liri. 11. Izpiske ali prepise iz matrik, naj jih vodi kdorkoli, to so: domovnice, poročni listi in rojstni listi, mrtvaški listi pišemo na kolekovani papir (carta bollata) za 4 lire. 12. Navadna potrdila, pobotnice, račune, sezname in podobne listine kolekujemo: do zneska L 100.— s kolekom L —.10 do zneska L 1000.— s' kolekom L —.50 do zneska L 3000,— s kolekom L 1.— do zneska L 6000.— s kolekom L 2.— do zneska L 10000.— s kolekom L 3.— do zneska L 13000.— s kolekom L 4.— do zneska L 16000,— s kolekom L 5.— do zneska L 20000.— s kolekom L 6.— do zneska L 23000.— s kolekom L 7.— do zneska L 26000,— s kolekom L 8.— do zneska L 30000.— s kolekom L 9.— itd. za vsakih 1000 lir ali odlomek od 1000 lir 30 stotink več, do zneska 200000 lir. Pobotnic ce za zneske čez 200000 lir kolekujemo s ko« lekom za 60 lir. 13. Izmenjava blaga. Pod izmenjavo blaga (scambio) razumevamo kupčijo z blagom, ki se vrši med pridelovate» ljem, tovarnarjem, trgovcem in zasebnikom. Doslej smo delili blago v štiri pristojbinske vrste; nova naredba pa je odpravila zadnjo vrsto t. j. pristojbino na luksurijozno blago, ki je znašala 2 in 3 lire za vsakih 100 lir fak« turne vrednosti. Po sedanji naredbi delimo blago le v tri ka» tegorije. V I. kategorijo spadajo pridelki in izdelki, ki jih neobhodno potrebujemo za preživljanje. V II. kategorijo spadajo surovine in nekate» re potrebščine za kmetijstvo. V III. kategorijo spadajo izdelki, polizdelki in luksurijozno blago. Predmeti I. kategorije so: Žito, koruza, ječmen, riž in njihovi podiz» delki: otrobi, krmilna moka in riževe pleve. Nadalje: moka, drobne otrobi, testenine, vrtni pridelki, sveže in suho sadje, paradižnikove konserve, meso, mesni izdelki, mesne in ribje konserve, perutnina, domači zajci, ribe, jajca, mleko, maslo, sir, slanina, mast, rožiči, olje in olive, kis, če ni v botiljkah, sladkor, kava in kavine primesi. Nadalje: kurivo, petrolej in bencina, milo za pranje in lug, in računi o iz< vršenih nepremičninah. Račune o predmetih I. kategorije kolekuje» mo za zneske: od 1 do 100 lir s kolekom L —.10 od 100 do 1000 lir s kolekom L —.50 od 1000 naprej s kolekom L 1.— Predmeti II. kategorije so: Surovine, apno, kreda, cement, barve, ope» karski izdelki, umetna gnojila, žveplo, asfalt, oves, bencina in petrolej, če se ne uporabljajo za kurivo, svilodi (galeta), predivo, karbid, kmetijski pridelki, tamarindo, vosek, kosti, bombaž, žima, morska trava, seno, kostna mo« ka, gobe, led, pesek, koruza za krmo, masti in olja za strojni pogon, volna, hmelj, surov marmor, cementni izdelki za stavbinskc svrhe, kovine v kosih in palicah, med v satov ju, pro» so, laneno olje, slama, surove kože, sviloprej» kino seme, laneno seme, soda, stearina in cu» nje, navadno vino in celuloza. Račune o predmetih II. kategorije kolekuje» mo za zneske do 20 lir s kolekom L —.10 do 40 lir s kolekom L —.20 do 60 lir s kolekom L —.30 do 80 lir s kolekom L —.40 do 100 lir s kolekom L —.50 do 200 lir s kolekom L 1.— do 300 lir s kolekom L 1.50 do 400 lir s kolekom L 2.— itd. za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir, 50 stotink več. Predmeti III. kategorije so: Navadni krojaški, čevljarski, mizarski in drugi izdelki in polizdelki rokodelcev; sukno, tkanine in podobni predmeti, ki odgovarjajo našim vsakdanjim potrebam. Nadalje govedo, vštevši ono, ki je določeno za zakolj, in zakla» na živina. Izdelki iz morske pene, izdelki iz srebra in zlata, luksurijozni avtomobili, izdelki iz slono» ve kosti, biseri, rokavice iz kože, čipke, kožu« hovina, glasovirji, perje za okraske ženskih klobukov, vezenine, svila in orijentalske pre» proge. Nadalje mizarski izdelki boljše vrste kakor: 1 postelja za 1 osebo, ki stane nad 1500 lir 1 postelja za 2 osebi, ki stane nad 2500 lir 1 nočna omarica z nast., ki stane nad 400 lir 1 predalčnik z nastavkom, ki stane nad 2000 lir 1 omara z dvemi vrati, ki stane nad 3000 lir 1 omara s tremi vrati, ki stane nad 5000 lir 1 omara za obleko, ki stane nad 2000 lir 1 jedilnica, ki stane nad 3000 lir 1 raztegljiva, ki stane nad 1500 lir 1 tapecirana stolica, ki stane nad 300 lir 1 kanape, ki stane nad 1200 lir 1 naslonjača, ki stane nad 600 lir 1 miza, ki stane nad 500 lir 1 omara s steklom, ki stane nad 1500 lir Nadalje: umivalniki, toaletne mizice, pisalne mize, divani, omare za knjige, navadne oma» re, ki stanejo nad 2000 lir. Nadalje omare za shrambo perila, posode in drugih podobnih predmetov, tapeciranih na« slonjačev, počivalnikov itd., ki stanejo nad 1000 lir. Račune o predmetih III. kategorije koleku» jemo za zneske do 20 lir s kolekom L —.20 do 40 lir s kolekom L —.40 do 60 lir s kolekom L —.60 do 80 lir s kolekom L —.80 do 100 lir s kolekom L 1.— do 200 lir s kolekom L 2.— do 300 lir s kolekom L 3,— do 400 lir s kolekom L 4.— itd. za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir, 1 liro več. 14. Les. Glede mehkega, t. j. hojevega, smrekovega, borovega in mecesnovega lesa veljajo sledeče določbe: Pristojbina znaša za vsakih 100 lir vrednosti ali povprečne tržne cene: a) L 1.50 od hlodov, pripeljanih iz gozda, ne oziraje se na to, ali so bili kupljeni od države, občine ali zasebnega gospodarja. b) L —.50 od hlodov obtesanih s sekiro. c) L 1,— od žaganega lesa (desk), od vsega tistega lesa, ki se je nahajal dne 30. junija t. 1. v skladiščih trgovcev. Račune o razprodaji lesa, od katerega je bila plačana pristojbina, navedena pod a), b) in c) kolekujemo: od 100 lir L —.10 od 100 do 1000 lir L —.50 od 1000 do 200000 lir po L —.30 za vsakih tisoč lir. Od pogodb, napravljenih med lastniki goz» dov in onimi, ki so kupili gozdove za izsekati, se plača razen pristojbine navedene pod a) še 1 odstotna registrska pristojbina. POSTNE PRISTOJBINE. za kraljestvo in italijanske naselbine, kakor tudi za ljudovlado S. Marino, za Dodekanez in Albanijo. Pisma, navadna za vsakih 15 gramov L —.50 » v kraju samem za vsakih 15 gramov ........» —.25 » naslovljena vojakom (izvzema ši častnike) in za županstva za vsakih 15 gramov ...» —.25 Dopisnice, z daljšim besedilom . . » —.30 Dopisnice z daljšim besedilom v kraju ter naslovljene vo» jakom.......» —.15 » s plačanim odgovorom . » —.70 » s plačanim odgovorom v kraju.......» —.30 » s samim podpisom in da« tumom.......» —.10 Razglednice, z ne več ko 5 besedami » —.20 » z več ko 5 besedami v kraju ali poslane vo» jakom......» —.20 » z več ko 5 besedami izven kraja.....» —.30 Posetke (vizitke) z ne več ko 5 besedami.......» —.20 Obvestila o rojstvu, smrti, poroki in slična........» —.20 Trgovski računi (fakture), ki ne pre» segajo 15 gramov......» —.30 Tiskovine večje obsežnosti, kojih ena stran presega 25 cm, iz» vzemši če jih odpošlje za» ložnik, plačajo dodatno pristojbino......» —.10 » periodične (časopisi) posla» ne izven poštno tek. rač. od zasebnikov za vsakih 50 gramov......» —.10 » neperiodične, (knjige, bro» šure itd. poslane od kogar si bodi za vsakih 50 gr) . » —.10 (do največje teže 2 kg) Vzorci brez vrednosti za prvih 100 gr » —.35 » brez vrednosti za vsakih na» daljnih 50 gramov (do najvi» šje teže 350 gramov) ...» —.15 Za take vzorce je dovoljena teža 350 g v Italiji in 500 g za pošiljke v inozemstvo. Ekspresna pristojbina, poleg običaj» ne pristojbine........» 1.25 Ekspresne pošiljatve se dostavlja» jo le v mejah obveznega pošt. o» krožja, izven tega se dostavljajo proti sledečim potninam: a) do 500 m ..........» —.30 b) nad 500 m za vsak km ali del istega..........» —.60 Te potnine se pri slabem vremenu in za nočni čas zvišajo do dvoj» nega zneska. Priporočitev (rakomandacija) poleg običaj, pristojbin ......» 1.25 (Odšk. za izgublj. priporoč. poši» Ijatve znaša 25 L). Priporočitev za dopisnice in tiskovine » —.60 Zavarovanje pisem (denarnih), vrhu običajne pristojbine in pristojbine za priporočitev za prvih 200 L . » —.80 za vsakih nadaljnih 100 L (ali manj) » —.30 Zavaruje se lahko do zneska 1000 L ; pri poštnih uradih II. raz» reda do 500 L Povratnice (ricevute di ritorno) . . » —.60 Povzetje, stalna pristojbina ...» —.50 Za poštno ležeče pošiljatve razen ob is čajnih pristojbin še ...... —.15 ako te pristojbine ne plača odpoši» ljatelj, plača naslovljenec ...» —.30 Zavoji do teže 1 kg......» 2.50 » do teže 3 kg.....» 5.— » do teže 5 kg.....» 7.50 » do teže 10 kg (vse brez na» vedbe vrednosti) . . . . » 12.50 Pri zavojih večje obsežnosti 50°/o doplačila. Zavoji nad 10 kg se ne sprejmejo, tako tudi ne zavoji, ki so manjši ko 1 dm3. Nujni zavoji do največ 1 kg » 8.— » » » » 3 » » 16.— Nad 3 kg težki zavoji se ne sprejemajo. Za obsežnejše 50°/o doplačila. Zavarovanje zavojev, poleg običajne pristojbine za prvih 200 L.......» 1.— » za vsakih nadalj. 100 L ali ulomek istih ...» —.50 Zavarovani zavoji morajo biti zašiti v platno in šivi gosto za« pečateni. Povzetje pri zavojih do 100 L . . » —.60 Pristojbina za shrambo zavojev na pošti pri navadnih zavojih dnevno » —.25 vendar le do najvišje vsote 5 L Pristojbina ista pri zavojih z naved. vrednostjo dnevno......» —.40 do najvišje vsote 8 L Brezplačno hrani pošta zavoje le tri dni. Odškodnina za izgubljene navadne zavoje znaša 25 L Poštne nakaznice do 25 L ...» —.40 » od 25 L do 50 L » —.80 » od 50 L do 100 L » 1.20 » od 100 L do 200 L » 2,— » za vsakih nad. 100 » L ali ulomek istih » —.50 » naslovlj. vojakom z » najvišjim zneskom 25 L .....» —.20 Brzojavne nakaznice poleg običajnih pristojbin za navadno nakaznico in za brzojavko še.....» —.50 Najvišja dovoljena svota 1000 L. Reklamacije priporočenih in zavaro» vanih pisem, nakaznic in zavojev » —.40 Pismene prošnje za vrnitev ali pres membo naslova že odposlanih po« šiljatev itd. ........» —.60 Poštne legitimacije ......» 2.— Splošna določila. Nefrankirana pisma, nefrankirane dopisnice z daljšim besedilom, nefrankirani trgovski računi, rokopisi in vzorci plačajo globo, ki znaša dvojno vsoto pri» stojbine. Nezadostno frankirani pa plačajo globo dvojne vsote primanjkljaja. Nefrankiranih ali nezadostno frankiranih dopisnic ali razglednic, ki ne obsegajo več ko 5 besed besedila, pošta sploh ne odpošilja, kakor tudi drugih pošiljatev, ki zgoraj niso navcs dene. Poštnoležeča pisma morajo imeti pravi naslov prejemnika in ne izmišljenega. Naslovljena m o« rajo biti na prejemnike, ki so dosegli 18. leto. Brzojavke, navadne 25 st. za besedo » najmanj (10 besed) . . » 2.— » za vsako nadalj no besedo » 0.25 » nujne plačajo trikratni znesek (10 besed) ...» 6.— » za vsako nadaljno besedo » 0.75 Brzojavna nakaznica (poleg 25 stot. za vsako besedo) ...» 3.— Brzojavna nujna nakaznica plača stalni znesek . . . . » 9.— in 75 stot. za vsako bes. Navadno obvestilo, da je došla brs zojavka na svoj naslov . . . . » 2.— Nujno obvestilo........» 6.— Navadno obvestilo za brzojavno na« kaznico .........» 3.— Nujno obvestilo .......» 9.— POSTNI PROMET Z INOZEMSTVOM. Navadna pisma v Avstrijo, Češko» Slovaško, Rumunijo in Ogrsko za prvih 20 gramov.....L 1.00 za vsakih nadaljnih 20 gramov . » —.75 Dopisnice v te države .....» •—.60 S plačanim odgovorom ...» 1.20 Za Albanijo veljajo iste pristoj» bine kakor za notranjost kras ljestva. PRISTOJBINE ZA DRUGE DRŽAVE. Pisma do 20 gramov......L 1.25 » za vsakih nadaljnih 20 gramov » —.75 Dopisnice ..........» —.75 » s plačanim odgovorom . . » 1.50 Razglednice s samim podpisom . . » —.25 » z daljšim besedilom . » —.75 Posetnice (5 besed) in druga obves stila o rojstvu, smrti, poroki . . » —.25 Rokopisi do 50 gr........» 1.25 » za vsakih nadaljnih 50 gr. (do največ 2 kg.) ...» —.25 Fzorc/ do 100 gr. . ......» —.50 » za vsakih nadaljnih 50 gr. do najvišje teže 500 gr. . . . » —.25 Tiskovine za vsakih 50 gr (do 2 kg) » —.25 Priporočitev za pisma, dopisnice, ti» skovine .....» 1.25 Povratnice..........» 1-25 Trgovske fakture odprte, do 20 g . » 1.— Reklamacije .........» 2.25 Prošnje za spremembo naslova itd. . » 2.— Ekspresi ..........» 2.50 Povzetje (poleg sorazmerne pristojbin ne L —.50 za vsakih 100 lir in ulomek)......» 1.— Poštne legitimacije.......» 5.— Pristojbina za poštnoležeče pošiljke, ako plača odpošiljatelj . » —.20 » ako jo plača prejemnik » —.30 Zavarovalnina za vsakih 100 lir . . » 1.— Zavoji poleg stalne pristojbine . . » 3.— » do največ 10 kg., pristojbine različne po .teži in po državi, kamor so namenjeni. Za Jugoslavijo plačajo n. pr. — 8.40 L, do 3 kg — 12.60 L, do 5 kg — 12.60 L, do 10 kg — 22.50L. Poštne nakaznice do 10 lir . . . . » 2.— » » za vsakih nadalj; nih 10 lir ... » —.50 v Kanado, v A» meriške združene države za vsakih 25 lir . . . . » —.75 » » na Angleško za vsakih 25 lir . . » —.25 Z Jugoslavijo ni uvedena raba po« štnih nakaznic. Pristojbina za obnovitev škatle na car. uradu .....» 2.50 Mednar. poštne nakaznice: stalna pri* stojbina (poleg sorazmerne pristojb. L 0.50 za vsakih 100 L ali ulomek) . » 1.20 SEJMI. Ajdovščina — 10. marca, križev petek, 24. junija, 10. avg., 15. okt. — Akvileja (Oglej) — 26. do 28. marca, 11. do 13. julija, 19. do 21. decembra. — Avče — nedeljo po 5. avgustu. — Bazovica — 20. dne vsakega meseca, — Bi> tinje — dan sv. Ane 26. julija. — Boljunec — 24. vsakega meseca in 1. septembra. — Bovec — 14. febr.,. dan po veliki noči in po binkoštih, nedeljo po 25. juliju, nedeljo po 28. okt., 21. novembra in nedeljo po 13. decembru. — Bres ginj — prvi četrtek aprila in prvi četrtek ok» tobra. — Brestovica — 28. aprila, 3. julija, 17. oktobra. — Buje — 31. januarja, 8. septembra. — Buzet — ponedeljek po sv. imenu Mariji» nem. — Cerkno — sredpostni ponedeljek, 23. aprila, 14. septembra, 4. novembra. — Cerovo — 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija, 16. avgusta. — Cres —'5. do 7. avgusta. — Čepoi van — 15. septembra. — Červinjan — ponede» ljek po sv. Martinu 3 dni. — Črniče — prvo nedeljo po sv. Vidu. — Črni vrh — sv. Jurija dan, nedeljo po sv. Marjeti, ponedeljek po malem Šmarnu, nedeljo po sv. Martinu. — Det kani — 9. marca, 9. jun., 9. septembra, 9. de« cembra (živinski semnji). — Devin — 24. ju» nija (konjski semenj). — Divača — 26. dan vsakega meseca. — Dolina — 4. julija. — Dol» Otlica — prvo nedeljo v septembru. — Dom: berg — 15. septembra. — Dutovlje — 3. fe» bruarja in vsakega 4. dne v mesecu (živinski in kramar, sejmi). — Goče — dan sv. Andreja (prašiči). — Gorica — vsak drugi in zadnji če» trtek v mesecu, 16. marca osem dni, 24 avgu» sta 14 dni, 1. okt. osem dni, ponedeljek po sv. Andreju 14 dni. — Gorjansko — dan sv. Mo» horja. — Gradišče ob Soči — vsak drugi torek, 20. januarja, ponedeljek in torek po prvi ne» del j i aprila, osem dni po veliki noči. — Hert pelje — vsak drugi dan v mesecu. — Hrastov> Ije — na praznik sv. Treh kraljev — Idrija — velikonočno sredo, 16. maja, o sv. Janezu, 15. sept. 15. oktobra sv. Terezije dan, 16. novem» bra, dan sv. Barbare. — Ilirska Bistrica — prvi ponedeljek meseca junija, ponedeljek po sv. Juriju, prvi ponedeljek po malem Šmarnu, po» nedeljek po sv. Martinu. — Jelšane — 1. apri» la. — Kanal — ponedeljek pred sv. Martinom, 19. marca sv. Jožefa dan (nov!). — Klana — na dan sv. Roka, 16. avg., dan sv. Jeronima, 30. septembra. — Kobarid — 9. marca, 13. ju» nija, dan po rojstvu M. D. in ponedeljek po zahv. nedelj. —- Kojsko — ponedeljek po sv. Juriju, ponedeljek po posv. cerkva. — Komen — sv. Jurija 24. apr. sv. Tilha (v Svetem), mal. Šmarna (v Tomaževici), sv. Ivana (v Volčjem Gradu), sv. Križa (v Ivanjem Gradu). — Ko> per — 21. septembra, 21. oktobra. — Krmin — 25. junija in 4. septembra po tri dni, vsak ponedeljek v mesecu živinski trg. — Kubed — drugi ponedeljek po rožni nedelji, ponede» ljek po sv. Martinu. — Labinj (Albona) — 29. junija, 8. oktobra. — Log (pod Mangartom) — dan sv. Štefana, prvo nedeljo v avgustu. — Log (pri Vipavi) — 15. avgusta, 8. septembra. — Lokev — veliki ponedeljek, 9. novembra. — Lokovec — sv. Petra in Pavla. — Lovran — 24. in 27. aprila. — Lož — 15. marca. — Milje (Muggia) — 26. junija, 7., 8. in 9. oktobra. — Monfalcone (Tržič) — 20. marca in 6. decem» bra po dva dni. — Moščenice — 2. februarja, 29. novembra. — Naborjet — ponedeljek pred Vsemi svetimi. — Nabrežina — 5. aprila, 17. septembra, 27. oktobra. — Novi Grad (Castel» nuovo) — 8. aprila, 8. junija, 27. novembra. — Osp — zadnjo nedeljo junija, prvo nedeljo novembra. — Pazin — 2. avgusta. — Piran — 24. aprila in 15. septembra po dva dni. — P/a» nina — sv. Jurija dan, 12. julija, sv. Roka, sv. Andreja. — Podgrad (Istra) — vsak mesec dne 8., le v novembru 27. Ako je isti dan praz» nik, pa prvi delavnik. — Podraga — na dan cerkv. žegnanja, v nedeljo po sv. Mohorju in Fortunatu, 15. julija. — Pontabelj — 30. ju» nija, 8. septembra, 16. oktobra. — Poreč (Pa» renzo) — 21. novembra. — Postojna — pone» deljek po vnebohodu, sv. Luke dan, 24. avg., 3. decembra in prvi dan vsakega meseca. — Povirje — ponedeljek po sv. Antonu Padov. in po sv. Frančišku Ksav. — Prem — ponede» ljek po sv. Gregorju, ponedeljek pred malim Šmarnom, ponedeljek po sv. Uršuli. — Prosek — sv. Martina dan, 11. novembra, ako je ta dan nedelja, pa dan poprej. — Rakitna — po» nedeljek pred sv. Gregorjem, četrtek po sv. Juriju, sv. Medarda, ponedeljek pred sv. Simo« nom in Judo. — Renče — prvi ponedeljek v septembru. — Ricmanje — sv. Jožefa dan. — Rihemberg — veliki torek, 4. julija, kvat. so« boto v septembru, 21. decembra. Če je 4. ju» lija in 21. decembra nedelja, dan pozneje. —■ Ročinj — 30. novembra. — Rovinj ('Rovigno) — 11. do 20. novembra. — Senožeče — četr» tek po binkoštih, ponedeljek po kvat. nedelji v septembru. — Sežana — dne 12. in 22. vsa« kega meseca (živ. semenj). V slučaju praznika se vrši semenj naslednji dan. ■— Slap pri Vipa« vi v ponedeljek velikega tedna, 22. novem« bra, sv. Lucije dan. — SlavinaiPrestranek — 24. junija (v Matenji vasi). — Sliv je — 15. a« prila, 26. septembra. — Sorica — sv. Luke dan (živinski sejm). — Spodnja Idrija — sv. Roka dan. 16. avgusta (za živino), ponedeljek po ne» delji rožnega venca, 11. novembra, 17. marca, 3. maja. — Suta pri sv. Tilnu — 11. julija, 1. septembra, 7. oktobra. — Sv. Anton (pri Ko« pru) ponedeljek po sv. Antonu Pad., 20. okto« bra. — Sv. KrižsCesta — ponedeljek po sv. Reš. Tel., 14. septembra. — Sv. Lucija (pri Tolminu) — 14. februarja, sv. Lucije dan, to» rek po veliki noči, torek po binkoštih, v ne« deljo po 28. oktobru, 21. novembra, 13. decem» bra. — Sv. Mihael (Nadanje Selo) — 30. no» vembra. — Šmarje — v tednu po jesenskih kvatrah, 3. febr., 22. nov. — Šmarje pri Kopru — ponedeljek po prvi nedelji meseca oktobra. — Štanjel — 7. januarja, 21. maja, 30. junija, 22. avgusta. — Šturje — 1. februarja, ponede« ljek po beli nedelji, v sredo po nedelji rožn. venca. — Št. Peter na Krasu — dne 10. vsake« ga meseca (živinski in kramarski sejmi). Ako je ta dan nedelja ali praznik, pa dan pozneje. To so živinski in kramarski sejmi, tudi za ko» nje in prešiče. Na praznik sv. Petra in Pavla velik kramarski sejem. — Št. Vid pri Vipavi — 14. marca, sv. Vida dan in 20. junija. — Št. Viška gora — sv. Jožefa, sv. Vida, 15. ju» nija, sv. Petra in Pavla. — Tolmin — 23. apri» la, 21. septembra, nedelja po Rešn. Telesu, sv. Matevža 21. septembra. — Tomaj — 29. ju» nija. — Trbiž — prvo soboto v aprilu in okt., 30. junija, 16. oktobra. — Tribuša (Dolenja) — sv. Jakoba dan. — Trenta — sv. Ane dan, 8. septembra. — Trnovo — ponedeljek po sv. Treh kraljih, 24. junija, 19. oktobra, ponede» ljek po sv. Petru in Pavlu. — Turjak (Monfal» cone) — 20. aprila, 10. oktobra, 9. decembra po dva dni. — Ukve — zadnji ponedeljek v mar« cu in septembru. — Unec — prvi ponedeljek v marcu (živinski sejem). — Vipava — meseč« ni sejmi 20. vsakega meseca; pustni ponede» ljek, velikonočni torek, ponedeljek pred ma» lim Šmarnom, na dan sv. Simona (28. oktobra). — Vodnjan ■— 10. avgusta, 13. decembra. — Volosko — 16. maja, 26. julija, 16. avgusta. — Vremski Britof — 15. avg. — Vrh (Idrija) — ponedeljek po tretji nedelji po veliki noči, 27. julija, 9. septembra. — Vrhpolje (pri Vi» pavi) — 22. januarja, sv. Primoža dan. — Za« gorje — 10. marca, torek po binkoštih, 17. sep» tembra, kvatrni ponedeljek pred božičem. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA PRAVILA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Namen bratovščine. § 1. Namen bratovščine Mohorjeve družbe je vzgajati slovensko ljudstvo, prebivajoče v Italiji, po načelih katoliške prosvete, pospeše« vati v njem versko in nravno življenje, sploh ohraniti in širiti v njem katoliško vero. V ta namen se bodo izdajale in razširjevale dobre knjige, spisane v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere. O pristopu udov. § 2. V to bratovščino sme vstopiti vsak ka« toliški kristjan katerega koli stanu ali spola, da le more in hoče spolnovati družbene dolž« nosti. Član bratovščine postane, kdor se prijavi osebno ali pismeno pri krajevnem poverjeniku bratovščine ali pa če ga sprejme osrednji od« bor, ki vpiše njegovo ime v glavno bratovsko knjigo. Kdor se je v to družbo sprejel, ostane njen ud tako dolgo, dosler sam očitno ne naznani svoje volje, da stopi iz družbe, pri kakem predstojniku (poverjeniku), ali pri osrednjem odboru, ali dokler ga osrednji odbor iz bra» tovščine ne izključi, zlasti če zanemarja bra» tovske (družbine) dolžnosti. Dolžnosti udov. § 3. a) Vsak ud naj vsak dan moli en »Oče« naš«, eno »češčeno Marijo«, in zraven naj pri« stavi besede: »Sveti Mohor, prosi Boga za nas!« z namenom, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. b) Udje duhovniki naj pa vrhu tega tudi mašujejo za vse žive in mrtve ude, če le mo« goče na praznik sv. Mohorja, to je 12. julija. c) Vsak ud plača od odbora določeno letni» no, da zamore družba po svojem posebnem namenu delovati. č) Vsak ud se zaveže, da si bo po svoji moči prizadeval, da se razširijo med verniki dobre knjige. Vendar ta dolžnost ne veže pod grehom. Koristi in pravice udov. § 4. a) Ud, ki spolnuje dolžnosti, more za» dobiti nepopolne ali popolne odpustke, ki jih je naklonila Sv. Stolica tej bratovščini — kakor podobnim drugim družbam: — Vsak me« sec se v Gorici daruje sv. maša za žive in po« kojne ude. Vrhutega so udje deležni vseh dos brih del ter zasluženj celokupne bratovščine ter vseh udov. b) Od vseh knjig, ki jih za ude izda bratov» ščina, dobi vsak ud za plačani znesek po en iztis. c) Vsak ud ima pravico priporočiti družbe« nemu odboru, naj izda take spise, ki se mu zdijo za ljudstvo potrebni ali koristni. Vodstvo bratovščine. § 5. Bratovščina ima svoje krajne poverje« nike (župnik, kurat, vikar), dekanijske pover« jenike ter osrednji odbor. V vsaki dekaniji izvoli slovenska duhovšči« na dekanijskega poverjenika za vso dekanijo ter krajnega poverjenika (župnik, kurat, vikar) za posamezne duhovnije. V slučaju, da se iz kakršnegakoli vzroka ni mogla izvršiti izvolitev dekanijskega in kraj« nega poverjenika v času, določenem od druž« binega predsednika, imenuje poverjenike odbor. Vsi dekanijski poverjeniki, ki jih skliče sta« rosta med njimi, izvolijo izmed sebe osrednji družbeni odbor, in sicer predsednika ter 4 čla» ne. Osrednji odbor pa mora potrditi pristojni prem. škof, ki je po cerkvenih postavah nad« zornik bratovščine. Osrednji odbor, ki naj ima po možnosti se» dež v Gorici, vodi celokupno družbo. Krajni poverjeniki pobirajo udnino ter jo pošiljajo osrednjemu odboru ter delijo med ude knjige, ki jih izda bratovščina. Osrednji odbor daje udom vsako leto račun o oskrbovanju družbinega premoženja ter o drugih poslih, ki se tičejo družbe. Ta pravila je odobril knezomadškofijski on dinariat. Št. 3994/23. Gorica, 16. novembra 1923. t FRANČIŠEK BORJA, nadškof. LISTNICA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Vkljub hudi suši in izseljevanju je družina mohorjanov ostala naši družbi zvesta. Zahvas ljujemo se vsem, ki so našo bratovščino v tem pogledu podpirali. Pred vsemi smo dolžni za« hvalo prevzvišenemu knezu in nadškofu go« riškemu, ki je pokrovitelj Goriške Mohorjeve družbe, in vsem milostivim škofom, ki so druži bo priporočali in podpirali. Redni letni občni zbor družbe se je vršil dne 17. marca 1928 v Gorici ob udeležbi de« legatov 15. dekanij. Odobril je književni na« črt za tekoče leto in gospodarsko poslovanje. Letos pošilja družba svojim članom, štiri knjige, in sicer: 1. Koledar za l. 1929. 2. Henrik Sienkiewicz, Quo vadiš, zgodo« vinski roman, I. knjiga. Prevel dr. J. Glonar. 3. Sadjarstvo, spisal inž. Rustja. 4. Zgodbe sv. pisma nove zaveze. Mesto lani napovedane »Pravne čitanke«, ki je radi vpeljane nove zakonodaje postala ne« porabna, se je odbor odločil izdati »Sadjar« stvo«, s čimer je ustregel mnogim željam. Peta knjiga je odpadla, da smo mogli izdati dovolj zaokrožen prvi del »Quo vadis-a«, ki obsega skoro 300 strani. Za prihodnje leto bo družba izdala štiri knjig&i 1. Cerkvena pesmarica. Uredil Vinko Vo» dopivec. Obsegala bo 100 najbolj priljubljenih lepih skladb za sv. mašo in blagoslov ter za cerkvene praznike. Pesmarica je potrebna za vse vernike, da se v cerkvah poživi in razširi lepo petje v božjo čast. 2 Sienkiewicz, Quo vadiš. II. knjiga. Preve« del dr. Joža Glonar. Te povesti slovečega ka« toliškega pisatelja ni treba priporočati. Pisana je za zrele bravce. 3. Ljudska povest. 4. Koledar za leto 1930. Udnina znaša šest lir. Gg. poverjenike opozarjamo, da se nabira» nje udov zaključi na velikonočni ponedeljek. BANCA DELLA VENEZIA GIULIA An. dražba. Glavnica L. 5,090.099, popolnoma vplačana. - Včlanjena v Italijanski bančni zvezi. CENTRALA V TRSTU Piazza Goldoni št. 4 PODRUŽNICA V GORICI Via Garibaldi štev. 5 Podružnice v Bujah, Čertrinjanu, Oradežu, Gradiški, Idriji, Ilirski Bistrici, Kobaridu, Kopru Korminu, Labinju, Malem Lošinju, Opatiji, Pazinu, Postojni, Pulju, Tolminu, Tržiču, i. t. d. Izvršuje vse bančne in menjalne posle SSjbSdSSdsSd KUPUJTE j^C ^ADRIA" ČEVLJE IN T^fC SANDALE Prodaja na drobno v GORICI, CORSO VERDI ŠTEV. 32 ter v komisijskih zalogah pri raznih trgovcih in zadrugah po deželi. adria čevlji so izdelek edine domače industrije te stroke, edine industrijske zadruge Čeolfarske zadruge u Iflirnu Posebnost: naši gorski čevlji, ki so zasloveli v vojaških krogih. Ko pridete v Gorico, oglejte si vedno zanimivo izložbo v oknih trgovine „ADRIA" - Corso Verdi 32 - „ADRIA" Katoliška tiskarna iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiin Tiska knjige, časopise, oznanila, trgovske račune, vizitke, osmrtnice, ovitke, pisemski papir, vabila, in vse tiskovine potrebne za cerkvene in civilne urade itd. Okusno delo, ceno, solidno. — Naša veznica veže knjige po nizkih cenah. - = I!!I!II!III!1I]|||II!!N!III«INI!I«!1IIH Gorica - Riva Piazzutta 18 - Telef. 253 Največja manuiaklurna trgovina v Gorici Kuggero Venu« Nove znizane cene! Cene zelo ugodne! IVAN USSAI Zaloga obuvala z lastno delavnico Gorica - Piazza della Vittoria 28 (na Travniku) Izključna zaloga „SALAMANDER" Via Oberdan št. 15 (exVia Caserma) Tovarna orgelj, glasovirjev in harmonijev IVAN KACIN GORICA - Piazza Nicolo Tommaseo 29 - GORICA Izvršuje vsake vrste dela po naročilu ter popravlja in uglašuje. ZAHTEVAJTE CENIK!!!! ^ANDREJ MAVRIC^ Gorica - Gosposka ulica št 3 - Gorica Bogata izbira domačega in inozemskega sukna. - Velika izbira kožuho-vin. Lastna krojačnica moških in - - ===== ženskih oblek. = PRIPOROČAMO! Odlikovana mehanična delavnica RUDOLF VÜÜA Gorica v Draščekovi hiši na Kornu Zastopnik motornih koles «INs DIAN«, »ZUNDAPP« m »MOLA« RONI«. — Velika zaloga dvokoles, šivalnih strojev, olja in masti »PERMOLIO« Fr. Saiinig - Gorica Via Carducci št.25 Lastna mehanična delavnica Velika zaloga šiualnih, kmetijskih strojev in duokoles GI1IS. MASSIG ira a nu fakture GORICA - Corso Giuseppe Verdi 18 Bogata izbera Cene primerne ©©©©©©©©©©©©©©© e © ©;©©©©©©©©©©©©© G. (»TO | GORICA % Stolni trg 3-Tei.l37| o © Izbrana zelenjadna i in travniška semena® _____-© Zaloga semenskih i žit in umetnih gnojil © ©©©©©©©©g©©©©©© © © © ©eeee©e©eeee© ZALOGA VINA IN ZGANJA BRATA ABUJA GORICA VIA S. ANTONIO 4 Velika izbera KLOBUKOV IÜ za gospe in gospodične Otilija Calligaris-Pinich GORICA - Via Mameli štev. 4. /t* Popravila slamnikov in drugih klobukov LASTNA IZDELOVALNICA Anton Koren nasi. GORICA VIA G. CARDUCCI 4 liliilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllN^ ^ Velika zaloga stekla, porcelana, šip in ku- / hinjske posode ter ;sploh vseh v to stroko ( spadajočih predmetov. Gostilničarjem na C fi) posodo; mizarjem na šipe poseben popust. / 9 Na debelo! Na drobno! ( Kmečko banke registrovana zadruga z omejeno zavezo i> Gorici, Fiazza Db flmicis (prej Boren) št. IZ. sprejema hranilne vloge ter jih obrestuje po 4V2, večje in na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. Dovoljuje posojila na vknjižbo in poroštvo pod ugodnimi pogoji. JAKOB SULIGOJ URAR IN ZLATAR Gorica — Via Carducci 19 Edini delničar švicarske tovarne Union „ALPINA" ure in vseh drugih znamk z jamstvom do 5 let. Popravila točno in natančno. Kupujem staro zlato in srebro in plačam po najvišjih cenah. ALGA ALGA je domače zdravilo, ki ga svet pozna že četrt stoletja. ALGA je dosedaj ozdravila že na stotisoče bolnikov. ALGA zelo hitro in izdatno pomaga proti revmatizmu, trganju in bodljajem v kosteh, preprečuje in ozdravlja trganje v sklepih in mišicah. Vse bolezni revmatične narave zobobol, glavobol, trganje v ušesih, takoj prenehajo, če uporabite zdravilo ALGA. Tega ne trdimo samo mi, ampak tisoči bolnikov, ki so z ALGO spet zadobili izgubljeno zdravje. ALGA se dobiva v vsaki lekarni. Ena steklenica stane šest lir. Ako je Vaša lekarna slučajno ostalo brez ALGE, potem naročite jo po priloženi dopisnici od Laboratorija ALGA, Reka-Fiume. Poslali Vam bomo 4 steklenice, kar stane s poštnimi stroški 28 lir. * ,5 i S « C ¿30 15 C C s A s C I c 0 ► B <5 £ S> 0 lü IB > > « 2 E Si * a k s ! ft a 2 «k» <»£ 8 2 Su 2 « ® * > 0 fl) ** m /1 I n 3 a: o j a: o ra o ra J o ra 3 E < Q D CQ u re s U. re o. _re T3 < O \ a p M ÉH < v znamkah posljite L 1"- CONTIENE; fflentolo recrist. 0.4347 •/• Olio gaullena pr 0.6521 •/. Etere acético MJR2 •/. Alcool etílico 96* 47 8260 Acqua destillaia 49 9690-/. Clorofila q. b. Preparato nel Laboratorio^ DELLA Farmacia ALGA ALGA je domače zc ALGA je dosedaj 02 ALGA zelo hitro in v kosteh, prej Vse bc zobobol, glavobol, tr ALGA. Tega ne trdim ALGA se dobiva v vsa slučajno ostalo brez Al ALGA, Reka-Fiume. P S? ti 0 1 § • • »S. =3 ti a ni s- Si G o" r p o > o t» o os ti o ti o 3- m a ti o Ni a: o J « o re 1— o xi re _J o re E a> a> e 3 E < o D oa o re e re U-