GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
j»iiiiiiiiiiiiiiiifliiiiviiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiaiii
|
I
i
I
9. OKTOBRA BOMO VOLILI KANDIDATE »DEMOKRATIČNE FRONTE DELOVNEGA LJUDSTVA«, KER JE DFDL EDINA STRANKA,
KI SE DOSLEDNO BORI ZA POPOLNO ENAKOPRAVNOST KOROŠKIH I SLOVENCEV
letnik iv.
DUNAJ, V SREDO, 31. Vlil. 1949
ŠTEV. 58 (243)
Razgovori o zaščiti narodnih manjšin v Avstriji so posmeh vsem željam in zahtevam koroških Slovencev
Demokratična fronta delovnega ljudstva je v zvezi s pogajanji o zaščiti narodnih manjšin v Avstriji poslala - Svetu namestnikov zunanjih ttiinistrov v Londonu brzojavko naslednje vsebine:
V zvezi z razgovori namestnikov zunanjih ministrov Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije o tako imenovani ,,zaščiti slovenske in hrvatske narodne manjšine v Avstriji“ izraža »Demokratična fronta delovnega ljudstva11 naslednje:
Razgovori, vodeni o slovenskem narodu na Koroškem in hrvatski nacionalni manjšini v Avstriji s strani namestnikov zunanjih ministrov, še posebno pa rezultati teh razgovorov, so vsej demokratični javnosti pokazali brezprimerno neresnost, s katero so se predstavniki štirih velesil lotili ^sevanja tega vprašanja, ki odloča o bodoči usodi koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov. Ti razgovori So potrdili, da velike sile brez vsakega čuta odgovornosti barantajo z ma-Lu narodom, da o vprašanju, ki bo
'stveno vplivalo na bodoči nacional-
1 obstoj, na bodoče življenje in splošen razvoj stotisočev ljudi, vodijo dolge, že vnaprej na siguren neuspeh preračunane brezplodne in neresne razgovore, diskusije, katerih edini banien je, kako bi svetovni demokratični javnosti vsuli pesek v oči, kako bi ustvarili zunanji videz, da velike sile, ki so poklicane, da omogočijo demokratičen in pravičen mir, v resnici skrbe za dobrobit in napredek tbalih in zasužnjenih narodov.
Francoski pisatelj o novi Jugoslaviji
Francoski napredni pisatelj Jean cassou je prispel v Sarajevo, prestolnico Bosne in Hercegovine. Skupno s svojo soprogo si ^e ogledal posamezne dele mests. in tudi razstavo •^Ljudska fronta v borbi in obnovi“, m so jo odprli na obletnico vstaje Bosne in Hercegovine.
Na čast gostov je društvo pisateljev Bosne in Hercegovine priredilo kosilo, ki so se ga udeležili minister m vzgojo LR Bosne in Hercegovine ter druge osebnosti. V svojem odgo-voru na pozdrav predsednika Društva Pisateljev je Jean Gassou dejal:
»V treh dneh, odkar sem v Jugoslaviji, sem dobil vtis, da v resnici Prisostvujem enemu največjih del v Zgodovini, ki nima važnosti samo za Jugoslovanske narode, temveč tudi ?u vse druge narode sveta. To delo Je univerzalne važnosti in zadeva vse svobodne ljudi. Resnično sem ganjen, ko vidim navdušenje, ki poživlja vaše delovne brigade, dušo, ki jo te brigade stavljajo v to velikansko gradnjo. Razumem tudi težkoče, ki J*h sedaj imate. Bodite gotovi, da ni-sem edini, ki to razume, in da je jbnogo francoskih naprednih pisateljev, ki vas opazujejo v tej preskušaj. Načela, ki vas navdušujejo in P°življajo v tem trenutku, so načela "sebnega dostojanstva, neodvisnosti, Revolucionarne zvestobe, načela, ki Se nam zdijo potrebna za ustvaritev socialističnega in revolucionarnega humanizma11.
Te ugotovitve potrjuje zlasti dejstvo, da namestniki ministrov niso smatrali za potrebno, da bi v vprašanjih, ki so odločilnega pomena za slovenski narod na Koroškem, povprašali za svet in mnenje predstavnike tega naroda, da bi resnost dosedanjih razgovorov o teh važnih vprašanjih dokazali s plodnimi diskusijami, ki bi predvsem upoštevale želje prizadetega naroda, ne pa ravno nasprotno, ki so očitno bile v posmeh vsem tako glasno izraženim zahtevam in željam koroških Slovencev.
,,Demokratična fronta delovnega ljudstva11 je svojčas poslala namestnikom zahteve, ki so bile enodušno sprejete na njenem ustanovnem zboru, zahteve, ki so garant nacionalne enakopravnosti in demokratičnih svoboščin koroških Slovencev, ki so temelj dejanskega prijateljstva in sožitja med slovenskim in avstrijskim narodom, (katerih uresničitev bi doprinesla k čimprejšnji normalizaciji odnosov med FLRJ in Avstrijo. Namestniki zunanjih ministrov teh demokratičnih in sprejemljivih zahtev ,,Demokratične fronte delovnega ljudstva11 niso upoštevali. Nasprotno. Rezultat londonskih razgovorov namestnikov zunanjih ministrov dokazuje znova, da se je tudi
Pred kratkim je ekonomski in socialni svet Združenih narodov zaključil svoje delo o preiskovanju vprašanja brezposelnosti in položaja delavskega razreda na splošno v kapitalističnih deželah.
Predsednik Svetovne sindikalne zveze je ob tej priložnosti obrazložil prisotnim delegatom težak položaj, v katerem so delavci po vseh kapitalističnih deželah, ne izvzemši neznosnega položaja delavskega razreda v kolonialnih in polkolonialnih deželah, in s tem predlagal konkretne ukrepe za vsaj delno rešitev tega kočljivega vprašanja.
Kakor je bilo pričakovati, so od vseh prisotnih delegatov podprle predstavnika Svetovne sindikalne zveze samo Sovjetska zveza, Poljska in Belorusija, medtem ko je ostalih 13 delegatov te humanitarne predloge odločno zavrnilo, češ da je v njihovih deželah delavski razred na dobri in zadostno visoki socialni in gospodarski ravni.
Dejstvo pa je, da se v kapitalističnih deželah ne izvzemši Ameriko in Anglijo gospodarski položaj delavskega razreda s hitrim tempom slabša.
Med zadnjo vojno so ameriški trusti delali s polno paro zalagajoč bojišča z vsakovrstnimi produkti, od katerih so dobivali ogromne vsote denarja.
Njihov izvoz vojnih produktov ni poznal mej, tako da danes svetovna javnost lahko konkretno ugotovi, da so mnogi ameriški trusti, medtem ko so se ameriški vojaki bojevali na evropskih in azijskih bojiščih, zalagali same Japonce in Hitlerjevo
to pot prešlo preko vsega, kar bi lahko omogočilo čimprejšnjo sporazumno in demokratično ureditev sedanjega položaja na Koroškem in s tem tudi čim boljše odnose med avstrijskim in slovenskim ljudstvom. Namestniki zunanjih ministrov so se sporazumeli na nekih medlih, splošnih, tako imenovanih ,,določbah o zaščiti manjšine11, brez vsakih stvarnih, konkretnih odredb, ne da bi predvideli niti organ, ki naj bi izvedbo vsaj teh določb jamčil in zavaroval.
Tako kakor slovenskemu ljudstvu na Koroškem, kakor vsej svetovni demokratični javnosti, pa je tudi namestnikom zunanjih ministrov prav dobro znano, da pogodba, ki temelji samo na splošnih, pomanjkljivih, brezvsebinskih odredbah, da pogodba, ki ne vsebuje konkretnih, preciznih, nedvoumnih določb, ni in ne bo nikoli imela nobenih koristi, ni in ne bo imela nobene cene, ampak je samo navadno slepilo in varanje demokratične javnosti.
Zato tudi ,,Demokratična fronta delovnega ljudstva11 odločno protestira proti takemu načinu reševanja življenjskih vprašanj, proti cinizmu, ki tepta temeljna načela demokracije, pravice in morale.
Nemčijo s produkti in izdelki za vojne svrhe.
Toda neizogibnemu pojavu kapitalističnih gospodarskih kriz se kljub temu po tej vojni ameriški trusti niso mogli ogniti.
Kljub delovanju Marshallovega načrta, ki zalaga svojim državam podložnicam izgotovljene produkte, in kljub temu da se ameriški industrijski monopoli zelo varujejo, da bi pošiljali evropskim kapitalističnim državam izdelovalne industrijske stroje, v strahu da bi dobili nove konkurente, se niso mogli ogniti ogromnemu nakopičenju nerazpro-danih produktov in s tem valu stotisočev novih brezposelnih delavcev in delavk.
Tako je že leta 1937 ostalo ameriškim trustom za 35 milijard dolarjev raznih nerazprodanih produktov in do aprila tega leta je ta vsota na-rastla na 55 milijard s povečanjem enega milijona in pol armade brezposelnih industrijskih delavcev.
V	drugi polovici leta 1948 in v prvem trimesečju leta 1949 — prvikrat v povojni dobi — se je registriralo nenadno padanje cen izvoznih produktov za široko potrošnjo, zmanjšanje naročil za evropske trge in odstranitev na desettisoče delavcev.
S povečanjem brezposelnosti v deželah dolarskega območja pričnejo z naglico rasti tudi življenjski stroški.
V	Franciji so na koncu leta 1948 življenjski stroški narastli za 100 % z razliko z začetkom leta. V Angliji se je življenjska raven delavcev zmanjšala od leta 1945 do 1948 za
28 %. V Kanadi za 25 %. V Indiji se je nakup življenjskih potrebščin od strani delovnega ljudstva zmanjšal za 16 %, pri čemer je treba po udariti, da je bila življenjska raven indijskega delavca vedno ena od naj-skromnejših na svetu.
V Združenih državah so se cene na drobno življenjskim potrebščinam v zadnjih dveh letih zvišale za 62 %, medtem ko so se plače zvišale samo za 20 %. S tem lahko ugotovimo, da so se realni prejemki delavskega razreda znižali za nad 40 %.
Temu že tako težkemu položaju se pridružujejo še drugi činitelji, kakor je številno zapiranje industrijskih objektov posebno v Franciji, v Belgiji in Italiji, ki ne morejo več kljubovati ameriški monopolistični konkurenci, ki bo privedla v prihodnji zimi delavski razred evropskega zahoda v obupen položaj.
Razen vsega tega je vprašanje socialnega zavarovanja v mnogih kapitalističnih državah na zelo nizki stopnji, da ne govorimo o vprašanju socialne podpore brezposelnim delavcem, ki še zdaleč ne zadostuje niti 15 % dnevnim potrebam za skromen družinski potrošek. O vprašanju splošnega zavarovanja, zavarovanja proti bolezni in nezgodam delovnega človeka pa je na zadnjem mestu Francija. To reakcionarno zadržanje vrste francoskih vlad, ki so si sledile v zadnjem petnajstletju v Parizu, je zdaleč prekašalo Mussolinijevo delavsko zakonodajo.
Toda socialni in gospodarski problem delavskega razreda evropskega zahoda in Amerike še zdaleč ni tako nujen, kakor je nujna rešitev vprašanja delovnih odnosov domorodcev v kolonialnih deželah.
Domorodci kolonialnih dežel, ki ječijo pod peto ameriškega imperializma in drugih držav Evrope, živijo in delajo pod tako strahotnimi okoliščinami, da na svetu ni primera neznosnemu gospodarskemu izkoriščanju barvnopoltnega delavca, za katerega ne obstojajo zakoni, da bi ga ščitili pred krvavim izkoriščanjem in pred rasno diskriminacijo.
Položaj južnoafriškega delavca nima primere v zgodovini delovnih’ sporov in lahko spominja na suženjske čase postavljanja temeljnih kamnov krvavega angleškega imperia.
Afriški domači delavec ne samo nima pravice do socialne zaščite, ampak po večini nima delovnih pogodb in je suženjsko priklenjen na mesto dela; nima pravice do strokovne iz-
Prispevajte za volivni fond
s
|l DEMOKRATIČNE FRONTE 1 *I DELOVNEGA LJUDSTVA 1
sr
ES
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIN
obrazbe in ne do take plače kot beli delavec, čeprav opravlja isto delo.
Vsi poizkusi domorodnega delavca, da bi se otresel verig, ki ga oklepajo, ali pa mirni poizkusi, da bi izboljšal svoj položaj, so bili pogaženi v krvi.
Nič drugačen ni položaj delavskega razreda v Indoneziji, na Madagaskarju, Malaki, v Iraku ter ostalih kolonialnih in polkolonialnih deželah.
Položaj delavstva v svetu pred Organizacijo združenih narodov
Kajmoramo vedeti za volitve
Pod tem naslovom bomo v naslednjih številkah prinašali obvestila, ki so važna za vsakega volivca, ki se bo udeležil deželno-zborskih volitev dne 9. oktobra 1949. Vsak posameznik naj opozorila dobro preštudira, da ne bo nepoučen o poteku volitev.
Kdo ima volivno pravico
Votivno pravico imajo vsi moški in ženske, ki so avstrijski državljani, ki so pred prvim januarjem 1949 dopolnili dvajseto leto, ki niso izgubili volivne pravice in ki imajo svoje bivališče na Koroškem.
Kdo sme voliti
Voliti smejo samo volivni upravičenci, katerih imena so vpisana v zaključenem volivnem imeniku. Vsak volivni upravičenec ima samo en glas; v volivni imenik sme biti vpisan samo enkrat.
Kdo nima volivne pravice
Načelno nimajo volivne pravice vsi tisti, ki je niso imeli dne 1. avgusta 1949. Ce je bil torej nekdo šele po 1. avgustu sodnij sko kaznovan ali pa do 1. avgusta ni bil prav-noveljavno obsojen, ima pravico, da ga občina vpiše v volivni imenik in tudi pravico, da 9. oktobra voli.
Volivne pravice pa vsekakor nimajo:
1.	Vsi tisti, ki so bili pravnoveljavno obsojeni zaradi storjenega zločina in sicer če od časa, ko so obsedeli kazen, še ni poteklo pet let. Kdor je bil obsojen iz političnih vzrokov, zgubi volivno pravico samo tako dolgo, dokler ne obsedi kazni.
2.	Vsi, ki so bili obsojeni zaradi gotovih, v splošnem dobičkaželj-nih prestopkov (primeri: oderu-štvo, preprečitev eksekucije, tatvina, poneverba, goljufija, vsi tisti, ki so bili zaradi pijanstva že trikrat kaznovani itd.), če od časa, ko so obsedeli kazen, še niso potekla tri leta.
3.	Vsi tisti, ki so bili za časa nacističnega režima izven Avstrije pravno vel javno obsojeni na zaporne kazni (kaznilnice) in hkrati na izgubo časti, državljanskih pravic, ali v Avstriji na zaporne kazni (kaznilnice), v kolikor to niso bile politične kazni, izrečene nad nasprotniki nacističnega režima ali kazni, ki so bile po vojni amnestirane.
Volivne pravice niso zgubili tisti, ki takrat, ko so bili obsojeni, še niso bili stari 18 let, če so bili obsojeni pogojno, če je bila obsodba zbrisana ali pa če je bil dotični amnestiran.
4.	Volivne pravice tudi nimajo vsi tisti, ki so pod policijskim nadzorstvom, ki jim je bila odvzeta očetovska pravica, ki so svoj e-pravni (pod kuratelo) ali ki so registrirani kot obremenjeni nacionalsocialisti.
Vsak, ki je zaradi sodnijske kazni zgubil volivno pravico, si jo spet lahko pridobi, če proti odvzemu volivne pravice vloži priziv in dokaže, da je napravil to, zaradi česar je bil kaznovan, v borbi proti nacistični strahovladi.
Volivne pravice ne izgubijo tisti, ki jih je za manjše prestopke kaznovala upravna oblast (policija, magistrat, finančni urad, carinska oblast itd.)
Kdaj lahko prekontroliramo volivne imenike
Od 2. do vključno 12. septembra
(10 dni) so na občinah v splošno dostopnih uradnih lokalih javno na vpogled volivni imeniki, ki jih v tem času lahko vsakdo pregleda, prepiše ali razmnoži.
Reklamacije
Vsak državljan ima pravico, da proti volivnemu imeniku vloži v do-
Avstrijci o počitniških kolonijah v Jugoslaviji
Celovec, 20. avgusta 1949. — Kakor mnogo drugih staršev — Avstrijcev je tudi g. KaH Dobrautz iz Celovca poslal svoje otroke na počitnice v Jugoslavijo. Po povratku otrok se je takoj zahvalil Antifašistični fronti žena za Slovensko Koroško, ki je počitniško akcijo organizirala in vodila, za vso skrb, ki jo je otrokom posvečala organizacija sama ter tudi ljudska oblast v Jugoslaviji in pri tem poudaril, da ga zelo veseli, da so tudi otroci avstrijskih staršev imeli možnost, da potujejo na počitnice v Jugoslavijo.
Nato je urednik našega lista obiskal g .Dobrautza in mu v zvezi s počitniško akcijo stavil različna vprašanja.
G. Dobrautz je izjavil, da je zelo navdušen, najbolj navdušena pa sta otroka — 14-letni fant in nekaj mlajše dekle — ki sta bila v Jugoslaviji in ki vedno pravita, da hočeta prihodnje leto spet v Jugoslavijo na počitnice. Prehrana je bila zadostna in jako dobra. Otroka sta se zelo dobro počutila in dejansko okrevala. Kljub temu, da sta bila, kakor vsi drugi, skoraj ves dan v vodi — v morju, sta oba pridobila na teži, fant za 1% kg, dekle pa za 5 kg in to v kratkem času komaj treh tednov.
Otrokom so v Jugoslaviji posvečali res vso skrb, je pripovedoval g. Dobrautz. Dobili so obleko, perilo, čevlje, vsak pač, kar je potreboval. Nekateri pa, ki so bili res potrebni in so imeli slabo obleko in obutev, so
bili kompletno oblečeni. Kdor tega ne verjame, je še pristavil, lahko pride k meni in se na lastne oči prepriča, da je res. tako.
Nato je pripovedoval o življenju otrok v koloniji in izjavil, da na otroke z nobene strani niso izvajali kakršnega koli pritiska glede vzgoje in so res lahko okrevali, na drugi strani pa ni manjkalo najskrhnejšega nadzorstva nad početjem otrok, da se kateremu kaj ne bi pripetilo.
Na vprašanje, kako so se avstrijski otroci razumeli s slovenskimi in jugoslovanskimi, je g. Dobrautz odgovoril, da so takoj sklenili tesno prijateljstvo in tovarištvo, ki se je kovalo pri nogometu, skupnemu kopanju, skupnih igrah itd. Njegov sin Otmar si je pridobil v Jugoslaviji prijatelja po imenu Radota, s katerim sta se domenila, da se prihodnje leto spet dobita na počitnicah ob Jadranskem morju.
Ko sem Otmarju pravil, da bo za prihodnje leto neka sorodnica poskrbela, da bi lahko šel na počitnice v Švico, je dejal, da noče, da bo šel le v Jugoslavijo na Jadransko morje, kot sta se zmenila z Radotom.
Urednik našega lista je nato stavil g. Dobrautzu še naslednjih dvoje vprašanj.
Vprašanje: „Kaj pravite po vsem tem na to, ko je ,,Volkswille“ zapisal, da življenjska raven jugoslovanskega ljudstva dnevno pada?11
Odgovor: ,,Po vsem tem lahko sklepam, da življenjska raven jugo-
slovanskega ljudstva ne pada. Kolikor sta mi povedala otroka, zlasti sin, ki je, čeprav šele štirinajst let, jako razgledan, je v Jugoslaviji vrsta ži' vil danes sicer še na nakaznice. Vsak pa z dodeljenimi živili lahko izhaja in so tako poceni, da si jih vsakdo tudi lahko kupi. Sploh se v Jugoslaviji dobijo vse stvari, in sicer poceni, ki jih delovni človek potrebuje za Č*0' veka vredno življenje.
Vprašanje: ,,Kaj pravite na to, ko Jugoslavija ni povabila samo slovenskih otrok temveč tudi avstrijske?“
Odgovor: ,,To je dokaz, da je politika vodstva nove Jugoslavije politika narodnega razumevanja, kar pa je garant boljše bodočnosti. Kot odločen nasprotnik vojne pozdravljam vsako akcijo in vsako organizacijo, ki že otroke uči spoštovanja do drugih narodov. Sem pa odločno proti vsaki organizaciji, ki hoče vojno.“
Gornja izjava nam najbolj zgovorno kaže, kako zlonamerno je bilo pisanje ,,Volkswille“ v zvezi s počitniškimi kolonijami v Jugoslaviji. Jasno je, da se pisuni okoli ,,Volks-wille“ niso bali nejasnih gospodarskih in političnih razmer v Jugoslaviji, prav tako tudi ne ,,stalnega padanja življenjske ravni jugoslovanskega prebivalstva11, zbali pa so se, da bi avstrijski otroci na lastne oči videli in se prepričali, da v Jugoslaviji ni ,,nejasnih razmer11 in tudi ne ,,padanja11 življenjske ravni, temveč da jugoslovanski narodi z vsemi silami in kljub nesramnim klevetam gradijo svojo domovino, gradijo socializem.

mmma ©emr ¥ $i@wiNiy d
Domača obrt se je v Sloveniji začela razvijati že zelo zgodaj, že pred 16. stoletjem, ter obsega različne stroke, kakor čipkarstvo, izdelke iz lesa, lončarstvo, pletarstvo, tkalstvo in drugo.
Pozimi, ko počiva delo na polju, izdelujejo doma kmetje iz raznovrstnega materiala praktične, koristne in
ločenem roku, to je od 2. do vključno 12. septembra, pri občini pismeni, ustmeni ali telegrafični priziv, če je ugotovil, da so v volivnem imeniku vpisane osebe, ki na podlagi votivnega zakona nimajo volivne pravice, ali pa, da niso vpisane osebe, ki na podlagi zakona imajo volivno pravico.
Vsi prizivi morajo biti vloženi pri občini najkasneje do 12. septembra.
Če vložimo pismeni priziv, ga moramo vložiti za vsak posamezni primer posebej. Če v prizivu zahtevamo vpis osebe, za katero smatramo, da je po zakonu upravičena, da voli, vpisana pa še ni, moramo navesti točne vzroke, zakaj to zahtevamo in prizivu priložiti ,,Wahleranlage-blatt11, ki ga je dotična oseba izpolnila in lastnoročno podpisala, če zahtevamo, da občina črta iz imenika osebo, za katero smo ugotovili, da na podlagi zakona nima volivne pravice, je pa vpisana, moramo to prav tako utemeljiti in navesti vzroke, zakaj to zahtevamo.
dostikrat izredno lepe predmete, ki pomenijo po zimi tudi njihov glavni zaslužek.
Najpomembnejša stroka slovenske domače obrti je čipkarstvo, ki se je začelo razvijati v Idriji ter se je od tam razširilo v razne kraje Slovenije. Slovenske čipke domačega izdelka so že od nekdaj pomemben artikel za izvoz. Prve čipke, ki so jih žene izdelovale po strogo določenih, enostavnih vzorcih, je kmalu zamenjala nova vrsta čipk, izdelanih po različnih vzorcih. Od tedaj žene, ki izdelujejo te čipke, vpletajo vanje najrazlinejše cvetlične in živalske vzorce, ki so značilni za njihov domači kraj. Prav ta pestrost vzorcev daje poleg prvovrstne izdelave slovenskim čipkam posebno vrednost. Skozi vseh dvajset let težkega suženjstva pod tujcem so idrijske žene pod najtežjimi pogoji skrbno ohranile vzorce slovenske narodne čipke in s tem omogočile, da se danes učenke čipkarstva lahko okoriščaj0 s temi izredno lepimi vzorci, številne čipkarske zadruge in šole, ki so bile ustanovljene v Sloveniji po osvoboditvi v krajih, kjer je bilo čipkarstvo najbolj razvito, skrbe danes za pravilen razvoj te najpomembnejše stroke slovenske domače obrti.
Tudi leseni izdelki, ki so zlasti pomembni kot artikli široke potrošnje, so že dolgo znani tudi izven meja Slovenije. Ti izdelki se največ izdelujejo v Ribniški dolini, okolici Velikih Lašč, Črnem Vrhu nad Idrijo in
v Godoviču. Tkalstvo v Beli Krajini, ki je bilo med vojno precej v zastoju, je danes ponovno oživelo. Laneno platno ter lanene tkanine, izdelane po starih, originalnih vzorcih, so prav tako zelo važen predmet za izvoz. Po izrednih oblikah in izdelavi se odlikujejo lončarski izdelki, ki jih moramo prišteti med najboljše izdelke naše narodne keramike. Pletarski jzdel-ki se izdelujejo največ v okolici Ptuja, kjer deluje pletarska zadruga in šola za pletarske izdelke. Tu izdelujejo različne torbice, čevlje in vrste drugih reči, potrebnih v gospodarstvu.
V	prejšnji Jugoslaviji je bilo živ' Ijenje ljudi, ki so se preživljali z domačo obrtjo, zelo težko. Dostikrat so zastonj ponujali svoje izdelke ter so bili končno prisiljeni, da jih prodajo po najnižji ceni. Žene so prodajale fino izdelane čipke na kilograme po neverjetno nizki ceni, čeprav je bila kupcu dostikrat dobro znana prava vrednost teh izdelkov. Po osvoboditvi je bilo mnogo storjenega za zaščito in razvoj domače obrti.
V	krajih, kjer so posamezne stroke domače ohrti posebno razvite, so se izdelovalci združili v zadrugo. Danes ima LRS 24 zadrug za domačo obrt. Za pravilen razvoj domače obrti, planske proizvodnje izdelkov posa-mežne stroke, za ohranitev pristnih narodnih vzorcev skrbi v LRS Državni zavod za domačo in umetno obrt — ,,Dom“, ki je bil leta 1946 ustanovljen v Ljubljani. Naloga tega zavoda je, da organizira zadruge, da je v zvezi s proizvajalci privatnega sektorja, da oskrbuje potreben material ter odkupuje izdelke.
Danes šteje delovni kolektiv domače obrti v LRS 17.000 ljudi, ki se zaradi dela doma in na polju ne morejo vključiti v proizvodnjo, ter na ta način s svojim delom mnogo koristijo izgradnji nove Jugoslavije ter prejemajo za svoje delo tudi pošteno plačilo.
Z vpljučitvijo domače obrti v petletni plan so bili izdelovalci postavljeni pred nove naloge. Ena izmed najvažnejših nalog je, da se skrbno ohranijo vse posebnosti izdelkov posameznih strok, obenem pa se ti izdelki prilagode praktičnim potrebam sedanjega časa.
Svojo domačo obrt moramo ohrft' niti v vsej njeni pristnosti ter jo najgloblje spoznati, da nam bo vsem blizu, ker v njej spoznavamo svojo domovino, našega človeka in n j egov kulturni razvoj.
Odgovor FLRJ na noto sovjetske vlade
Beograd, 21. avgusta (Tanjug). Vlada FLR Jugoslavije se je seznanila z besedilom note sovjetske vlade z dne 11. avgusta in misli da jo žaljivi ton te note sicer ne obvezuje, da bi odgovorila, toda zaradi obrambe zgodovinske resnice v zvezi s prepustitvijo Slovenske Koroške germanskemu gospostvu in da demokratična javnost ne bi ostala v tem pogledu v zmoti, se bo vlada FLR. Jugoslavije dotaknila nekaterih dejstev, ki so v omenjeni noti sovjetske vlade popolnoma popačena.
1.	Glavna trditev, ki jo skuša nota sovjetske vlade ,,dokazati“, je tale: Sovjetska vlada je baje storila vse, da i>i Slovensko Koroško odcepili od Avstrije in jo kot deželo, naseljeno večinoma s Slovenci, priključili Jugoslaviji, dočim se je nasprotno vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije trudila v nasprotni smeri, t. j. proti koristim koroških Slovencev, ter proti svojim lastnim narodnim in državnim koristim, ker se je baje že spomladi 1947 odpovedala zahtevi do Slovenske Koroške.
Sovjetska vlada si prizadeva na ta način prevaliti od sebe kot odgovorne vlade, ki je sodelovala pri sprejetju sklepov na pariškem zasedanju Sveta ministrov, odgovornost na vlado FLR Jugoslavijo za protidemokratični pariški sklep, s katerim so bile v nasprotju z demokratičnim načelom samoodločbe narodov v celoti zavrnjene upravičene zahteve FLR Jugoslavije do Slovenske Koroške. Da hi dokazala lako neumno trditev, navaja sovjetska vlada kot edini ,,dokaz" pismo, ki ga je podpredsednik vlade FLR Ju-g°s avijo g. Kardelj 20. aprila 1947 višinskemu med moskovskim zasedanjem Sveta zunanjih ministrov, pismo, ki vsebuje tri variante minimalne zahteve vlade FLRJ za primer, če bi velike sile dokončno odklonile priključitev Slovenske Koroške FLR Jugoslaviji. Sovjetska vlada trdi, da pomeni to pismo odpoved FLR Jugoslavije Slovenski Koroški.
S to nesmiselno trditvijo sovjetska vlada očividno računa z neobveščenostjo široke javnosti o tem, kaj je bilo pred omenjenim pismom. Zato prehaja v svoji noti sovjetska vlada molče preko vseh okolnosti, ki so izzvale to pismo in pojasnjujejo njegov pravi smisel. Stvarna dejstva so naslednja:
a) Aprila 1947 je prispela delegacija FLR Jugoslavije v Moskvo, da bi na zasedanju Sveta ministrov razložila svoje zahteve do Avstrije, vendar je naletela na popolnoma negativno stališče predstavnikov ZDA, Velike Britanije in Francije, prav tako pa tudi na zelo nedoločno stališče sovjetske vlade glede njene pripravljenosti, da brani jugoslovanske zahteve. Sovjetski vladi je dobro znano, da sta v tistem času pri več razgovorih šefa delegacije FLR Jugoslavije E. Kardelja in veleposlanika FLR Jugoslavije v Moskvi V. Popoviča s predstavnikoma ZSSR V. Molotovom in A. Višinskim zadaja dva prepričevala jugoslovanske predstavnike, da ni absolutno nika-kih upov, da bi jugoslovanske ozemljske zahteve Svet ministrov sprejel in da je najverjetneje, da bodo v celoti odklonjene.
Zunanji minister ZSSR V. Molotov je izjavil E. Kardelju, da ima kljub tako brezupnim računom sovjetska delegacija še nadalje odprto koroško vprašanje samo zato, da bi ''lajšala pozitivno rešitev glede nemškega imetja v Avstriji v korist ZSSR Kakor je videti iz poročila Kardelja vladi FLR Jugoslavije z dne 23. aprilu 1947, je bilo torej delegaciji . KRj jasno sporočeno, da delegaci-
ZSSR ne bo mogla več vztrajati
pri podpiranju jugoslovanskih ozemeljskih zahtev do Avstrije, če bo v Svetu ministrov dosežen sporazum o vprašanju nemških aktiv v Avstriji.
V ostalem je prišlo tako stališče sovjetske vlade do izraza tudi neposredno na moskovskem zasedanju Sveta ministrov, med katerimi je zunanji minister ZSSR Molotov večkrat izjavil, da je za sovjetsko delegacijo glavno vprašanje pri sporazumu o Avstriji vprašanje nemškega imetja, ki ga je ZSSR zahtevala zase. Razumljivo je, da so tako stališče sovjetske vlade razlagali predstavniki zapadnih velesil kot njeno pripravljenost, da v vprašanju avstrijskih meja popusti, kolikor hi bilo v sovjetsko korist rešeno vprašanje nemškega imetja v Avstriji. Med drugim se to vidi tudi iz naslednje izjave zunanjega ministra ZDA g. Marshalla z dne 23. aprila 4947:
,,Kakor je g. Molotov nekajkrat popolnoma jasno izjavil, je glavno nerešeno vprašanje 35. člen, ki zadeva nemške aktive v Avstriji." (Dokument konference št. 154 z dne 23. aprila 1947.)
V odgovoru na to izjavo šefa ameriške delegacije g. Marshalla je šef sovjetske delegacije V. M. Moloiov poudaril, daje ,,sovjetska delegacija večkrat izjavila, da sta 35. člen, ki govori o nemškem imetju v Avstriji, in 42. člen, ki je s tem v zvezi, posebnega pomena za Sovjetsko zvezo". Hkrati je izjavil, da se je sovjetska delegacija pokazala pripravljeno poiskati podlago za sporazum tudi v drugih vprašanjih, ki so ostala še nerešena, dočim sploh ni omenil vprašanja Slovenske Koroške (dokument konference 156 z dne 24. aprila 1947).
Končno pa govori o takem stališču tudi sam rezultat, ki kaže, da se je sovjetska vlada dejansko odrekla podpori jugoslovanskih zahtev, ko je dosegla sporazum o vprašanju nemškega imetja v Avstriji.
h) Vlada FLRJ je nujno morala tako stališče sovjetske vlade povezovati s pismom, ki ga je poslal predsednik sovjetske vlade J. V. Stalin maja 1945 državnemu kanclerju Av-strije, g. Rennerju, v katerem je obljuba o nespremenljivosti avstrijskih meja. Ker sovjetska vlada v svoji noti zanika, da bi bilo v tem pismu jamstvo avstrijskih meja s sovjetske strani, misli vlada FLRJ, da bo najbolje služilo objektivni oceni pravega stanja stvari, če to pismo navede v celoti. To pismo se glasi:
,,Njegovi ekselenci državnemu kanclerju Avstrije g. Rennerju!
Zahvaljujem se Vam, zelo spoštovani tovariš, za Vašo poslanico z dne 15. aprila.
Ne dvomite, da je Vaša skrb za neodvisnost, nedotakljivost (v ruščini se beseda glasi celostnost) in napredek Avstrije prav tako tudi moja skrb.
Vsako pomoč, ki bi lahko bila potrebna Avstriji, sem Vam pripravljen izkazati po moči in možnosti.
Oprostite zaradi poznega odgovora.
V. J. Stalin,"
Sovjetska vlada ni smatrala za potrebno, da bi sama obvestila vlado FLRJ o vsebini omenjenega pisma, čeprav bi to vlada FLRJ kot vlada zavezniške države pričakovala, temveč je bila šele na njeno zahtevo po veleposlaniku FLRJ v Moskvi V. Popoviču seznanjena z besedilom omenjenega pisma. Vlada FLRJ je seveda morala računati s stališčem sovjetske vlade, razloženim v tem pismu. Kaj pa je pomenilo računati s takim pismom, ki vsebuje prav tisto, kar naziva nota sovjetske vlade laž in obrekovanje, namreč obljube vsake
pomoči za nespremenljivost avstrijsko-jugoslovanske meje, to more vsakdo z lahkoto razumeti, če upošteva pri tem okolnost, da so bile tudi zapadne velesile na istem stališču.
Zato je razumljivo, da niso mogle izjave predsednika ZSSR, Molotova in Višinskega, ki so jih dali delegaciji FLRJ v Moskvi, pomeniti za vlado FLRJ nič drugega kot pripravljenost sovjetske vlade da bo držala besedo, ki je bila dana kanclerju Rennerju v zgoraj navedenem pismu t.j. pripravljenost sovjetske vlade, da soglaša s stališčem zapadnih velesil, s stališčem, da meje med Jugoslavijo in Avstrijo ni treba spreminjati in daje treba Slovensko Koroško pustiti Avstriji.
In zares so od prvega dne, ko je prišlo vprašanje jugoslovansko-av-strijske meje na dnevni red, sovjetski predstavniki stalno pripominjali vladi FLRJ, da ni skoraj nikakih upov, da bi bila sprejeta njihova zaideva za priključitev Slovenske Koroške k FLR Jugoslaviji.
c)	V takem položaju si je delegacija FLRJ v Moskvi prizadevala v ustnih razgovorih s predstavnikoma ZSSR Molotovom in Višinskim, naj bi sovjetska delegacija skušala iz-vojevati vsaj kompromisno rešitev. Na podlagi teh razgovorov so sovjetski predstavniki zahtevali naj jim jugoslovanska delegacija za ta primer tudi pismeno pripravi in predloži nekaj variant minimalnih zahtev, kar je delegacija FLRJ tudi napravila v pismu E. Kardelja A. Višinskemu 20. aprila 1947. Hkrati je V. M. Molotov svetoval E. Kardelju, naj jugoslovanska delegacija neposredno posreduje pri predstavnikih drugih velesil v smeri kompromisne rešitve.
Taka so zgodovinska dejstva, ki so zelo dobro znana, tudi sovjetski vladi. Torej ni točno, da se je vlada FLRJ odpovedala svojim zahtevam do Slovenske Koroške ,,v času, ko je sovjetska vlada podpirala jugoslovanske zahteve do Slovenske Koroške", kot je rečeno v sovjetski noti temveč je točno, da je bila vlada FLRJ prisiljena, obrniti se na sovjetsko vlado s prošnjo, naj se zavzapie vsaj za kompromisno rešitev koroškega vprašanja v trenutku, ko je sovjetska vlada že napovedala, da ne bo podpirala jugoslovanskih zahtev.
d)	V luči tega stanja dejstev se kaže poskus note sovjetske vlade, da hi pismo E. Kardelja A. Višinskemu aprila 1947 prikazala kot odpoved vlade FLRJ o priključitvi Slovenske Koroške Jugoslaviji, kot pačenje resnice, storjene z zamolčanjem bistvenih okolnosti, ki so povzročile omenjeno pismo E. Kardelja. Pravi pomen pisma se vidi že iz njegovih uvodnih besedi, ki se glase: ,,Ker je možnost, da bodo jugoslovanske zahteve do Avstrije v sedanji obliki v celoti odklonjene in če Vi želite staviti nov predlog, sem pripravljen za la primer opozoriti Vas na vprašanja, glede katerih bi bilo za FLRJ velike važnosti, da bi bila pozitivno rešena."
Z drugimi besedami: Jugoslovanska vlada, ki je upoštevala pripravljenost vseh štirih velesil, da dajo Slovensko Koroško Avstriji, je začela prav s tem pismom borbo vsaj za manjšo spremembo meje, pri čemer je upala, da bo uživala vsaj pri tem nepopustljivo podporo sovjetske vlade. Mislila je, da je maksimum, kar lahko doseže to, da hi velesile, ki so pripravljene pustiti koroške Slovence pod tujo nemško oblastjo, priznale vsaj z majhno popravo meje, da ta meja ni idealna in da je versailleska ureditev Evrope na tem mestu pustila neko resno nerešeno vprašanje."
Iz zgornjega jasno sledi, da nota
ZSSR zamolčuje bistvene momente, ki so narekovali pismo E. Kardelja z dne 20. aprila 1947. S takim pačenjem smisla in vsebine tega pisma, ki ni bilo poslano nekomu ,,za hrbtom" sovjetske vlade, temveč prav njej, in to na podlagi njene sugestije ter po ustnem dogovoru z njenimi najvišjimi preslavniki, skuša sovjetska vlada dejansko zaman dokazati popolnoma nemogočo stvar, namreč da je vlada FLRJ, ne pa sovjetska vlada, popustila koristi ljudstva Slovenske Koroške, da se je vlada FLRJ, ne pa sovjetska vlada, odpovedala jugoslovanskim zemeljskim zahtevam do Slovenske Koroške in da je vlada FLRJ, ne pa sovjetska vlada, odgovorna za protidemokratični pariški diktat, pri sprejetju katerega, kakor je znano, vlada FLRJ ne samo ni sodelovala, ampak tudi ni bila vprašana za mnenje.
Toda, z besedami ni mogoče zanikati dejstev, za katera ve najširša javnost ne samo v naši državi, temveč tudi v drugih državah. Najširša javnost ve, da se vlada FLRJ iii nikoli odrekla in se ni prenehala boriti za priključitev Slovenske Koroške FLRJ, da je bila pripravljena popustiti samo zato, ker je to zahtevala Sovjetska vlada in ker vlada FLRJ ni imela nikakega drugega izhoda.. Široka javnost pa prav tako ve, da se sovjetska vlada ni odpovedala samo zahtevam, da se vsa Slovensko Koroška priključi FRLJ, ampak tudi minimalnim mejnim popravkom. Trditev, da se je sovjetska vlada hotela boriti za priključitev Slovenske Koroške FLRJ in da vlada FLRJ tega ni hotela, meji torej na-roganje narodu, ki se bori za svojo narodno svobodo in zedinitev.
Končno je nesmiselnost trditve, da je pomenilo pismo E. Kardelja odpoved Koroški, dokazana tudi z dejstvom, da so sovjetski predstavniki celi dve leti po tem pismu podpirali zahteve FLRJ za priključitev Slovenske Koroške vse do trenutka, ko so to zahtevo opustili in dosegli ugodno rešitev vprašanja nemških aktivov v Avstriji v korist Sovjetske zveze.
2,	Nota sovjetske vlade prav take trdi, da se je baje „naknadno“ pokazalo, da se je vlada FLRJ ,,za hrbtom" sovjetske vlade razgovar-jala s predstavniki Velike Britanije, o odpovedi Slovenski Koroški. Ta trditev je v noti spremljana s številnimi nespodobnimi insinuacijami o nekakih „tajnih“ sporazumih in zvezali vlade FLRJ z zapadnimi silami, da bi dali na ta način tej trditvi vsaj neki videz verjetnosti.' Toda tudi pri tem vprašanju je ozadje, ki ga hoče nota sovjetske vlade javnosti prikriti, ki pa pojasnjuje tako sovjetsko kakor tudi jugoslovansko ravnanje od moskovskega do pariškega, zasedanja Sveta ministrov.
Dejstvo je, da so prav sovjetski predstavniki večkrat zahtevali, tako tudi Molotov in Višinski, med moskovskim zasedanjem Sveta ministrov aprila 1947, trdeč, da ni nikakih upov za osvoboditev koroških Slovencev, naj jugoslovanska delegacija neposredno posreduje pri zapadnih vladah, da hi te odstopile od načela nespremenljivosti avstrijskih meja in pristale na kompromisno rešitev.
V istem smislu sta predlagala prestavnika ZSSR namestnika ministra Koktomov in Zarubin jugoslovanskim predstavnikom v teku leta 1948 v Londonu, da mora jugoslovanska delegacija napraviti diplomatske korake pri zapadnih silah, konkretno pri francoski vladi. Tako je n. pr., kakor se vidi iz poročila A. Beblerja vladi FLRJ, sovjetski namestnik ministra Koktomov v razgovoru z A. Beblerjem dne 5. maja (Nadaljevanje na 4. strani)
Odgovor FLRJ na noto sovjetske vlade
(Nadaljevanje s 3. strani)
1948, v Londonu večkrat vprašal: ,,Kaj je storila jugoslovanska delegacija, da bi olajšala delo? Ali je jugoslovanska delegacija že napravila pri francoski vladi nove korake? ,,Z drugimi besedami, sovjetska vlada je dala obljubo avstrijski vladi v osebi kanclerja Rennerja, da bo se zavzela za nespremenljivost meje, obljubo, ki ni mogla ostati niti en dan neznana vladam zapadnib sil in pri tem pošiljala jugoslovansko vlado k istim zapadnim silam, da bi dosegla od njih nasprotni rezultat: sprejem načela spremenljivosti meje v obliki vsaj majhne poprave meje.
Vlada FLRJ je smatrala za svojo sveto dolžnost, storiti vse, kar koli je mogoče za koroške Slovence, in je sprejela kljub skoraj popolnoma brezupnemu položaju pobudo sovjetske vlade in vztrajno posredovala pri-vladah zapadnih sil, da bi priznale načelo spremenljivosti avstrijske meje, to je, za kompromisno rešitev koroškega vprašanja na podlagi zmanjšanih zahtev FLRJ. Podpredsednik vlade Edvard Kardelj je obiskal že v Moskvi zunanjega ministra Francije gospoda Bidaulta in imel z njim razgovore v smislu sugestije Molotova. Na prvem prihodnjem sestanku Edvarda Kardelja z M. V. Molotovom je obvestil jugoslovanski podpredsednik M. V. Molotova o svojem razgovoru z gospodom Bi-daultom.
Podobni so bili tudi razgovori drugih predstavnikov vlade FLRJ s predstavniki zapadnih velesil. Njeni predstavniki so si prizadevali, da bi pri zapadnih predstavnikih dosegli kompromisno rešitev, o vseh teh prizadevanjih pa so sovjetsko vlado redno obveščali. Tako je bil o razgovoru zunanjega ministra FLRJ
S.	Simiča in pomočnika ministra A. Beblerja z angleškim ministrom K. Noel Bakrom junija 1947 v Beogradu obveščen veleposlanik sovjetski' vlade A. Lavrentijev. O razgovorih A. Beblerja z angleškima državnima podtajnikoma II. May-hewom in Sargentom, ameriškim namestnikom ministra Reberjem in francoskim namestnikom Couve de Murvilleom v teku maja 1948 v Londonu je redno A. Bebler obveščal sovjetskega namestnika Kokto-mova in veleposlanika sovjetske vlade v Londonu Zarubina. O razgovoru jugoslovanskega veleposlanika v Parizu M. Rističa s francoskim zunanjim ministrom Bidaultom 19. .maja 1948 je bil obveščen po istem M. Rističu sovjetski veleposlanik v Parizu Bogomolov. O razgovorih A. Beblerja februarja 1949 v Londonu z državnim tajnikom E. Bevinom, britanskim namestnikom ministra Majoribanksom, ameriškim namestnikom ministra Reberjem in francoskim namestnikom ministra Berthe-lotom, kakor tudi o razgovoru A. Beblerja in M. Rističa s francoskim zunanjim ministrom Schumanom 26. februarja 1949 v Parizu, je obveščal A. Bebler veleposlanika sovjetske vlade Zarubina, in to na vsakem sestanku, ki jih je bilo večje število, o vseh razgovorih od zadnjega sestanka.
Taka je resnica o naših ,,zakulisnih" razgovorih in ,,tajnem" prodajanju Koroške zapadnemu imperializmu.
3.	V luč' teh dejstev postaja jasnejše tudi vprašanje, kako je bilo z javnim prevzemom odgovornosti za 'opustitev zahtev o priključitvi Slovenske Koroške Jugoslaviji. Nota sovjetske vlade trdi. da vlada FLRJ ni hotela javno prevzeti odgovornosti za popuščanje v vprašanju Slovenske Koroške, in to zaradi tega, ker je hotela premamiti jugoslovanske narode? da baje brani njihove koristi, odgovornost za popuščanje pa prevaliti na hrbet sovjetske vlade.
Kako neumna je ta trditev, izhaja že iz tega, da je sovjetska vlada prva, in to do kraja ,,popustila" v
koroškem vprašanju, in sicer brez vednosti jugoslovanske vlade, v pismu J. Stalina kanclerju K. Renner-ju. če je bila torej katera od obeh vlad dolžna prevzeti odgovornost za popuščanje, potem je bila to sovjetska vlada, ki je izključna pobudnica popuščanja, ki je o tem popuščanju, ali točneje, o popolni opustitvi zahtev za Slovensko Koroško vnaprej in za hrbtom vlade FLRJ obvestila kanclerja Avstrije, s tem pa tudi za-padne velesile.
Toda kljub takemu stanju stvari ,,za kulisami" je bila vlada FLRJ tista, ki je na vztrajanje sovjetske vlade in njenih predstavnikov prevzela pred Svetom ministrov oziroma pred njihovimi namestniki vso odgovornost za popuščanje. Na zasedanju namestnikov v Londonu maja 1948 je stavila nov predlog, s katerim je znatno zmanjšala svoj prvotni, v Moskvi razloženi predlog. Sovjetska delegacija je dodala takoj po tej svoji izjavi o podpiranju nove zmanjšane jugoslovanske zahteve izjavo, da je pripravljena obravnavati vsak kompromisni predlog, ki bi ga bil kak drug član Sveta, se pravi, zapad-ni, pripravljen staviti.
Ker je bila iz popolnoma razumljivih razlogov tudi ta nova zmanjšana jugoslovanska zahteva odklonjena, je stavila vlada FLRJ na prihodnjem zasedanju namestnikov 1949 tretji predlog, ki je bil v tem, da je zahtevala sprejetje načela, da je treba spremeniti mejo, in dodala, da je pripravljena predložiti nov kompromisni predlog, če bo omenjeno načelo sprejeto. S takim stališčem je prevzela vlada FLRJ pred javnostjo vso odgovornost za dejansko sovjetsko popuščanje v tem
Zunanje ministrstvo LR Albanije je predstavništvu FLR Jugoslavije v Tirani poslalo noto, v kateri protestira proti provokacijam, ki so jih baje jugoslovanske obmejne straže izvršile na albanski severni meji. V odgovor na omenjeno noto piše diplomatski dopisnik Tanjuga med drugim :
V	tej noti kakor tudi v prejšnjih albanskih notah navajajo izmišljene datume, kdaj naj so jugoslovanske obmejne straže baje prekršile albanskb mejo.
Klevetanje Jugoslavije je postalo dnevna praksa albanskih oblasti. Nastane vprašanje, kaj hoče albansko zunanje ministrstvo doseči s širjenjem lažnjivih poročil o provokaci-jah jugoslovanskih obmejnih straž ob albanski meji?
Da pridemo do jasnosti, moramo poseči tudi nazaj na druge izmišljotine sovražne kampanje proti Jugoslaviji. Stvari o neprijateljskih namerah Jugoslavije napram Albaniji in o zahtevali po albanskem ozemlju so samo del temnega in dobroznane-ga načrta Informbiroja, da bi Jugoslavijo prikazali kot povzročitelja nemirov na Balkanu.
V	zvezi s tem širi v zadnjem čftsu propagandni aparat Informbiroja vedno trdovratneje vesti, da se Jugoslavija z grškimi monarhofašisti pogaja o razdelitvi Albanije.
V	taki luči je namen avtorjev zadnje albanske note povsem jasen. Albansko zunanje ministrstvo izpolnjuje nalogo, s katero je bilo poverjeno v obrekovalni kampanji, in izmišljenimi dogodki skuša dokazati, da so poročila o neprijateljskih dejanjih in namerah Jugoslavije napram Albaniji resnična. Jugoslovanska javnost pa medtem dobro ve, za čem stremijo navedbe albanskega zunanjega ministrstva. Ne samo da jugoslovanske obmejne straže na al-
vprašanju. Postavljanje zahteve, da se sprejme samo načelo spremenljivosti meje, in to javno na seji namestnikov, je pomenilo tudi javno izjavo, da je vlada FLRJ pripravljena sprejeti, čc treba tudi minimalno spremembo meje.
Sicer pa sam rezultat razgovorov o Avstriji najbolje pojasnjuje tako vlogo vlade FLRJ kakor tudi vlogo sovjetske vlade v vprašanju Slovenske Koroške. FLRJ, zaveznica sovjetske vlade in drugih velesil v vojni, ki je največ trpela od udeležbe Avstrije v vojni, soglasni sklep štirih velesil ui samo vzel pravice do kosa njene lastne narodne zemlje, ampak tudi do vsake gmotne odškodnine, to je, do reparacij, sovjetska vlada pa, ki je izrazila soglasje s tem, da ostanejo koroški Slovenci pod avstrijsko oblastjo. je dosegla v svojo korist povišanje odškodnine za nemško imetje v Avstriji v znesku 50 milijonov dolarjev. Po obtožbah v sovjetski noti bi morala Jugoslavija za ceno svojega prehoda v tabor kapitalističnih držav na podlagi dozdevnih pogodb s kapitalističnimi silami dobiti Koroško v celoti ali pa vsaj njene dele. Toda znano je, da FLRJ s pariškim diktatom ni ničesar dobila, temveč so tudi brezobzirno poteptali njene zakonite pravice in koristi, do-čim je prav tako znano, da so zahtevam sovjetske vlade, katere predstavniki so pri tem diktatu sodelovali, v znatnem obsegu ugodili.
To so dejstva, Ui najbolj govore, kdo je bil in kdo ni bil dosleden v borbi za narodne demokratične pravice koroških Slovencev in kdo je ,,za hrbtom" paktiral z zapadnimi velesilami o tem vprašanju.
banski meji ne povzročajo nobenih dogodkov in provokacij, dogaja se ravno nasprotno: albanske oblasti sistematično poskušajo na jugoslovanski meji povzročiti dogodke, da bi mogle obtoževati Jugoslavijo in zbirati material za nove izmišljotine.
Stališče Jugoslavije do Albanije je znano albanskemu narodu in vsemu svetu. Jugoslavija je na vseh mednarodnih konferencah vedno, ko je šlo za Albanijo, dosledno zastopala interese te države in se je izkazala za odkritosrčnega prijatelja albanskega ljudstva. Samo najhujši obrekovalci morejo v Jugoslaviji videti sovražnika albanskega naroda, ki kuje ,,načrte" o ,,podjarmljenju" Albanije.
Kot socialistična država Jugoslavija ne more in nikdar ni mogla težiti po najmanjšem delu tuje države in tako tudi ne po albanskem ozemlju.
Jugoslovanski narodi obsojajo mo-narhofašistične provokacije, prav tako pa tudi poskuse, da bi v tem delu Evrope povzročili nemir in nevarnost. Obsojajo poskuse vmešavanja v notranje zadeve Albanije. Socialistična Jugoslavija spoštuje neodvisnost albanskega naroda in njegove volje ter dobro ve, da ima edino albanski narod pravico, da rešuje notranja vprašanja.
Tako Jugoslavija z dejanjem dokazuje, dav odnosih do sosednih držav pozna edino načela, ki so danes tuja iniciatorjem ohrekovalne kampanje proti socialistični Jugoslaviji, viji.
Nasprotno pa albanska vlada v izvrševanju ukazov, ki jih sprejema od centrale Informbiroja, ustvarja nezadovoljstvo med svojim narodom, hkrati pa slabi svoje pozicije napram inozemstvu.
Skupina Enver Hodže s tem, da zagovarja tiste, ki propagirajo neenake odnose med socialističnimi de-
4.	V tej luči dobiva izmišljena trditev sovjetske vlade, da stopa FLRJ v enotno fronto imperialističnih držav, poseben pomen. Z njo skušajo prikriti prav nekaj nasprotnega, namreč dejstvo, da je bila sovjetska vlada v vprašanju Slovenske Koroške pa tudi v drugih vprašanjih v zvezi s pogodbo o Avstriji, ki zadevajo jugoslovanske koristi, v enotni fronti z zapadnimi velesilami proti neki socialistični državi. Dejstva so taka, da se je sovjetska vlada, ne pa vlada FLRJ, pogajala in se pogodila z zapadnimi silami v škodo koristi jugoslovanskih narodov, da vodi sovjetska vlada proti FLRJ, ne pa vlada FLRJ proti sovjetski vladi sovražno politiko, ki je jasno prišla do izraza na konferenci Sveta zunanjih ministrov v Parizu. Sicer pa jugoslovanskim narodom tega dejstva ni odkrila šele nota sovjetske vlade z dne 11. avgusta 1949, kajti oni že poznajo tako sovražno stališče sovjetske vlade iz številnih njenih ravnanj v zadnjem času proti FLRJ. To stališče je samo izraz politike, ki jo sedaj vodi sovjetska vlada, ki pa ne nasprotuje samo koristim narodov socialistične Jugoslavije, ampak škoduje tudi celotni protiimperialistič-ni fronti na svetu.
5.	Kar se pa tiče tona, v katerem je napisana nota sovjetske vlade z dne 11. avgusta letos kakor tudi kar zadeva žalitve in obrekovanja, ki so bila tako v.omenjeni noti kakor tudi v prejšnjem dopisu izrečena na naslov vlade FLRJ, je vse to nov dokaz, da sovjetska vlada napačno razume odnose, ki morajo vladati med sovjetsko vlado in drugimi.socialističnimi državami. Toda vlada FLRJ gre preko lega in je šla preko tega doslej ter prepušča demokratičnemu javnemu mnenju, naj sodi tudi o takem tonu ter o takem in podobnem žaljivem ravnanju z neko neodvisno in demokratično državo.
želami, kakor tudi s tem, da izvršuje povelja tistih, ki si prizadevajo, da bi malim narodom vsilili svojo voljo, deluje proti interesom lastnega naroda in si prizadeva, da bi odgovornost za trenutni položaj v Albaniji odvalila na narode Jugoslavije ter na partijsko in državno vodstvo Jugoslavije.
Fantastične izmišljotine o dozdevnih jugoslovanskih ,,načrtih" o delitvi Albanije dokazujejo samo dejstvo, da gojijo informbirojevski šefi slične težnje in šovinistična upanja po različnih delitvah in interesnih sferah, predvsem napram Jugoslaviji. Nota albanske vlade služi edino tem šovinističnim idejam, za katere v socialistični Jugoslaviji ni prostora.
Zaradi tega Jugoslavija ni imeli in nima nobenih zahtev po albanskem ozemlju in jih tudi v bodoče ne bo imela. Ne more pa prevzeti odgovornosti za politiko albanske vlade, ki s svojo kampanjo proti Jugoslaviji, z neprenehnimi provokacijami ob meji in z ukinitvijo vseh obveznosti in pogodb, ki jih je imela z Jugoslavijo, dejansko hrabri notranjo me-ščansko-fevdalno reakcijo in različne sovražnike albanske neodvisnosti.
Parazitska in pustolovska klika Enver Ilodže ter njegovi naredboda-jalci so predvsem odgovorni za položaj v Albaniji.
Jugoslavija pa je medtem vedno zagovarjala svoje stališče spoštovanja albanske neodvisnosti in teritorialne neokrnjenosti Albanije in ga bo zagovarjala tudi v bodoče. Poleg tega pa albansko ljudstvo ve iz izkušnje, da nova Jugoslavija nikakor ni bila njegov sovražnik in da nikoli ne more ogrožati albanskega ozemlja. To odgovarja tudi njenemu notranjemu redu in njenim zunanjepolitičnim načelom, ki obstojajo v spoštovanju neodvisnosti drugih dr-' žav, kakor tudi v obrambi svoje lastne neodvisnosti in neokrnjenosti.
Jugoslavija je vedno zastopala
neodvisnost Albanije
Odgovor diplomatskega dopisnika Tanjuga na noto albanskega zunanjega ministrstva
Pred osemindvajsetimi leti in danes
Leta 1921., torej pred osemindvajsetimi leti, so pliberški vele-nemgki nacionalno-šovinistigni pur-garji pregnali iz Pliberka takratnega dekana g. Mariniča. Dekan Marinič je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je stal ob strani svojega zatiranega in ponižanega naroda, učil ljubezen do njega in kot moralno dolžnost in vrlino, da vsak ostane zvest svojemu narodu tudi v težkih gasili. Obsojal je neznačajno narodno od-padništvo, ni pa ugil in gojil sovraštva do poštenih nemško govorečih Korošcev, temveč poudarjal spoštovanje in složno sožitje, ki ga je upravičeno zahteval tudi za svoj slovenski narod. Pliberški nacionalni prenapeteži so dekanu zamerili, ker je v gasu plebiscita stremel za tem, da bi koroški Slovenci prišli iz neslovanske države v svojo narodno državo. Takoj po izgubljenem plebiscitu je moral, kakor mnogo koroških Slovencev, prestati mnogo bridkih ur ponižanja in zasramovanja s strani pobesnelih, zmage pijanih fanatikov.
In ko je pred kratkim kot sedem-in osemdesetletni starček, še telesno čil in duševno prožen, na svoj življenjski veger nenadoma še enkrat obiskal Pliberk in Šmihel, kjer je pred tridesetimi leti služboval, se je brez dvoma spomnil onega zimskega vegera, 4. decembra 1921.
Mirno so svetile zvezde na nebu, pokojna nog je legla na zemljo in vsak pošten človek, ki ni imel nujnega opravka, je bil lepo doma ob svojem ognjišču. Tudi g. dekan je bil ■dtuuu.
Ne pa tako pliberški šovinistični Petelini, ki so od plebiscita naprej kar neprenehoma praznovali zmago in pili iz dneva v dan in za zabavo pretepali in zmerjali nezaščitene slovenske ljudi. Ko so se navlekli v obilni meri alkohola, plačanega morda še iz plebiscitnih propagandnih fondov, se je pojavila truma, kakih dvesto demonstrantov, pred dekanijo, kjer so divje razbijali. Izvajali so na prostaški način tako imenovano ,,mačjo godbo*1, (,,Katzenmu-sik“). Neznansko so rjuli in tulili, kakor bi pobesnele zverine spustil iz
kletk. Vmes pa so razbijali po vratih in oknih in kričali: ,,Im Namen des Volkes — aufmachen!** Gospod dekan za tako ljubeznivo podoknico nikakor ni bil navdušen in seveda ni odprl. Nato se je šele zagel grozanski hrup. Na vse grlo so vpili in imenovali dekana ,,cerkveni ropar** in ,,grosster Lump** ter mu grozili, da ga bodo oklofutali in pobili. Med demonstranti so bile tudi ženske ,,gospe boljših krogov** in žandarmerij-ski inšpektor, ki je končno rekel: Dovolj je zdaj, gremo!
Toda še niso dosti rjuli tisti večer. Nato so se podali pred Mlinarjevo gostilno, kjer so med kričanjem podrli vrata in razbili okna, in nato pa z razgrajanjem nadaljevali pri Brezniku in Jurcu.
Take debele ,,šale“ so si dovoljevali takrat nahujskani elementi proti mirnim Slovencem, še je v spominu, da so kmalu po tem dogodku pred trgovino Magnet pobili na tla in do krvi pretepli kmeta Alojzija Krauta, pd. Poltnika na Bistrici, tistega Poltnika, ki so ga dobrih dvajset let pozneje izselili, odkoder se ni veg vrnil. Istega dne so napadli
LOČE
V	nedeljo, dne 21. avgusta t. 1.-je bil pri nas ustanovni obgni zbor Demokratične fronte delovnega ljudstva. Po referatu in diskusiji, ki je izzvenela v spoznanju nujnosti in potrebe organiziranega in skupnega nastopa vseh Slovencev, brez razlike na svetovno naziranje, smo izvolili krajevni odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva.
HODIŠE
V	torek, dne 16. avgusta t. 1. smo položili k zadnjemu počitku eno izmed vrlih naših žena, Goričnikovo Uršo, po domače Folačnikovo. Urša je bila dolga leta zvesta članica Slovenskega prosvetnega društva ,,Zve-zda“ ter je bila vse življenje zelo zavedna Slovenka. Življenje ji je bilo delaven dan in je bila zelo priljubljena pri vseh, zato je bila tudi udeležba na njeni zadnji poti jako šte- 6 7
tudi krojača Britovšeka, ki jim je prvotno ušel v neko hišo, iz katere pa so ga izvlekli in ga z gorjačami tako pretepli, da se je ves okrvavljen vlekel domov.
Ni pa znano, da bi bila žandar-merija proti rogoviležem kar koli ukrenila.
In danes po osemindvajsetih letih, ali je kaj drugače?Ni! Nešteto primerov beležimo v minulih štirih letih, ko so bili naši ljudje na milost in nemilost izročeni samovolji zločinskih VVurfkomandovcev, ki jih oblast ne samo da jih ni kaznovala, temveč jih je celo ščitila. Ničesar pa ne ukrene tudi proti tistim, ki nam danes po pariški kupčiji spet grozijo z nasiljem, preganjanjem in izselitvijo.
Kakor je bilo pred 28. leti, tako je tudi danes. Razlika je samo v tem, da smo med tem časom šli skozi najtežjo, toda najveličastnejšo dobo naše zgodovine — skozi narodnoosvobodilno borbo — in da imamo danes vodstvo, ki je trdno odločeno, da pribori slovenskemu narodu na Koroškem popolno enakopravnost in svobodo.
vilna. Domači pevci so ji na domu in ob odprtem grobu zapeli žalostin-ke. Pokojno bomo ohranili vsi, posebno pa SPL) ,,Zvezda“ svojo zavedno sodelavko, v trajnem in častnem spominu.
RIBNICA OB VRBSKEM JEZERU
V sredo, dne 24. t. m. smo spremljali k zadnjemu počitku najstarejšega farana, gospoda Valentina Ro-pača iz Ribnice. Pokojni g. Ropač je dosegel visoko starost 92 let. Služboval je 20 let kot avstrijski orožnik in dolga leta kot občinski tajnik, a je kljub temu vse svoje življenje ostal zvest svojemu narodu. Od svojega dolgoletnega člana se je pevski zbor društva ,,Zvezda“ na domu in ob grobu poslovil z ganljivimi žalostinkami.
Žalujoči ženi, ki je pokojnemu možu skozi 51 let zvesto stala ob strani v slabih in dobrih časih, ter otrokom izrekamo naše prisrčno sožalje.
VELIKEM NAČRTU
Na enem koncu so jo zadržale jeklene vrvi, s katerimi je bila pritrjena k jezu. Na drugi strani pa se je jekleni zid zrušil skoraj v vsej višini.
527 kolov je padlo v vodo — 500 ton jekla.
In koliko truda je šlo v nič'.
Zakaj se je to zgodilo?
Pravijo da zato, ker železni koli niso stali na ravnem dnu, marveč na strmem svetu. Reki ni bilo težko poriniti jih po strmini navzdol.
Ljudje so se hoteli zavarovati pred vodo z jeklenim zidom, reka pa se ni dolgo pomišljala, ampak je zrušila jekleni zid kakor kakšen trhel plot.
Takrat je bilo še teže popraviti, kar je reka pokvarila.
Najprej je bilo treba dvigniti jekleni zid z rečnega dna. Toda ta zid je bil 500 ton težak! Kako naj dvignejo tako težo? Slednjič so sklenili: Zid je treba razsekati na kose in dvigniti posamezne dele.
6.	Ogenj pod vodo
Rezati jeklo in to še pod vodo pač ni lahka stvar. Na Dnjeprostro-ju ni tega nihče znal. Poslali so v Leningrad po potapljače — varilce. Varilec ne reže z nožem niti z žago, marveč s plinskim plamenom. To vam je čudovit plamen; prežiga jeklo, in ne ugasne pod vodo.
Potapljači so se spustili na dno Dnjepra s prižganimi gorilci in začeli rezati jekleni zid. Na krov čolna so postavili deset vitel in začeli vleči. Tako so po kosih privlekli na dan vse jeklene kole.
Dva meseca so porabili za to delo. In šele 10. septembra je bil jekleni zid popravljen, nakar so začeli črpati vodo iz korita. v,
7.	Tri dnine za eno kopejko
Kaj nam bo nudil Dnjeprostroj, ko bo Dnjepr naposled ukročen?
Na Dnjepru bodo postavili spočetka šest turbin, pozneje pa še štiri. Vsaka turbina bo imela gonilno moč 90.000 konjskih sil. Dnjeprostroj bo imel torej 900.000 konjskih sil.
Moč krepkega človeka računamo na dvajsetino konjske sile. Dnjeprostroj bo zmogel toliko kolikor 18 milijonov mehanskih delavcev. In ti mehanski delavci bodo delali za prav majhno plačo.
Ali veste, po Čem bo električna energija na Dnjeprostroju? Po eno kopejko za kilovatno uro. Kaj pa je kilovatna ura? To so približno trije delovni dnevi krepkega človeka.
Kopejka za tri delovne dni. Toliko bo stalo delo slehernega mehanskega delavca na Dnjeprostroju! Gradnja vodnih električnih central se torej zelo izplača. Zato jih bomo tudi gradili.
Imamo v pogonu že pet velikih hidroelektričnih central. To so: Vol-hovska pod Leningradom, Zemo-Avčalska, Erivanska, Leninakanska (vse tri na Kavkazu) in Kondopož-ska ( v Kareliji). Te nam dajejo 110 konjskih sil.
Šest velikih hidroelektričnih central je zdaj v gradnji: Dnjeprovska, Svirska, Rionska, Gizeldonska in Dzoragatska. Začela se bo gradnja treh velikih hidroelektričnih central na Kavkazu in v Srednji Aziji. Malih vodnih central smo že veliko zgradili in njih število bo rastlo.
In naše hidrocentrale nam bodo prihranile vsako leto 3 — 4 milijone ton premoga.
(Dalje)
REMŠENIK
Trkanje v poznih večernih urah na vrata in okna posameznih bajt v naši gorski vasi in okolici se je ponovno začelo. V letih narodnoosvobodilne borbe smo bili tega že vajeni, in tudi strahu nismo imeli, ko je previdno potrkal naš partizan, junaški borec za svobodo, na okno. Sedaj pa verjetno niso partizani, tudi ne policija, sedaj samo morejo biti in so pobalini, katerim pošteno delo ne diši in ki skušajo živeti na drug način.
Dobro jih poznamo sinove najemnika štrucove kmetije v Remšeniku, ki so pustili delo na kmetiji in odšli v gozd, ker tudi s krajo se da živeti, kakor je dokazal eden izmed teh junakov Celestin, ki je bil aretiran zaradi tatvine in ki je po obsodbi pobegnil v gozd. Tako se je zgodilo, da so se ti ponočni metulji nekega večera pojavili pri nekem posestniku v Beli in tam zahtevali, da jim dajo za jesti. Ni bilo dovolj da so se najedli, zahtevali so še, da jim da hrane za na pot.
Upamo da bo orožništvo čimprej napravilo konec tem strahovom, da ne bodo več mogli strahovati in ropati pri našem ljudstvu.
V	kolikor poznamo orožništvo v Železni Kapli, ki je bilo vedno na mestu, kadar je bilo treba ukrepati proti Slovencem in antifašistom, smo mnenja, da bo tudi v tem primeru na mestu in se bo zavedalo svojih dolžnosti. Ako bo tudi tukaj nastopalo tako dosledno, smo lahko prepričani, da ho kmalu odklenkalo zloglasnim pobalinom, ki si na nepošten način hočejo služiti svoj kruh.
SELE
V	Selah je bil v nedeljo, dne 21. avgusta 1949, ustanovni občni zbor Demokratične fronte delovnega ljudstva, kjer smo izvolili občinski odbor nove, edine naše politične organizacije, ki bo po svojem programu dosledno zastopala naše narodne, kulturne in socialne interese. Po referatu in diskusiji smo sklenili, da bomo v vrstah DFDL združili vse, ki jim je naša stvar pri srcu, in pod njeno firmo šli v volivno borbo.
BLATO PRI PLIBERKU
Ob najlepšem popoldnevu, po skoraj celotedenskem deževanju, je bil v nedeljo, dne 21, t. m„ pri Milaču na Blatu dobro uspel Mladinski dan, ki ga je priredila Zveza mladine za Slovensko Koroško. Na stotine našega ljudstva je prisostvovalo mnogovrstnim nastopom slovenske mladine in se z mladino vred veselilo lepega in pomembnega dne. Obširneje o Mladinskem dnevu pa bomo brali v ,,Mladi Koroški**.
ŠT. PETER NA VAŠINJAH
Preteklo nedeljo, dne 21. t. m., smo imeli v št. Petru na Vašinjah ustanovni občni zbor Demokratične fronte delovnega ljudstva. Sklenili smo, da bomo organizirani v DFDL skupno šli za skupnimi cilji, skupno se bomo potegovali za pravice, ki nam neizpodbitno pripadajo in volili 9. oktobra naše kandidate.
SPZ naznanja:
V nedeljo, dne 4. septembra 1949 ob 15. uri gostujejo igralci iz Dobrle vesi z igro ,,Ženitev“ pri Ivrajgerju na Bistrici v Rožu.
[||lillWllllillHIII»lllHIII»iHHimilllHI||HllimillBIIHIIIH
Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške
Ponovno opozarjamo vse partizanske invalide, partizanske vdove in sirote, naj se takoj osebno ali pismeno javijo na sekretariatu Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške v Celovcu, Salmstrasse 6.
Zveza partizanov jim bo preko Zveze borcev NOV Slovenije pri vladi FLRJ izposlovala invalidnino oziroma podporo.
Glavni odbor ZbPSK.
Illll llllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllillllllill
IHEGEOKBiECEHEl
IN DELU
Z dečjimi ustanovami omogoča socialistična domovina materam delo v produkciji
Delovni elan se v zadnjem času silno stopnjuje v vseh republikah FLRJ. Ljudstvo, ki se nekoč ni balo z golimi rokami upreti premočnemu, do zob oboroženemu sovražniku, danes s stopnjevanimi delovnimi napori odgovarja na vse umazane laži in obrekovanja. To je ponosen, odločen in pošten odgovor. Med delavci — borci za socializem stoje žene na vidnem mestu. Doseženi uspehi so vsak dan večji in lepši, kajti žena v socialistični domovini danes ni več zaprta v ozki krog družine in doma. Ljudska ustava ji je odprla vse poti do izohrazbe in udejstvovanja ter jo vsestransko zaščitila pri njenem poklicnem delu . . .
V LR Sloveniji je leta 1948 800 udarnic pomnožilo armado junakov dela. Precej med njimi je dvakratnih, trikratnih in tudi štirikratnih. Mnoge med temi ženami so matere številnih družin.
Socialistična domovina je poskrbela za njihove otroke. Dala jim je otroške jasli, domove igre in dela, lepo urejena igrišča. Skoraj vsa večja industrijska podjetja ter proizvajalne, zlasti kmetijsko obdelovalne zadruge imajo danes že te ustanove. 75 domov igre in dela in 14 jasli je raztresenih po industrijskih centrih in podeželju Slovenije. To število se veča iz dneva v dan. V mestih in industrijskih centrih so Domovi igre in dela naseljeni v razkošnih vilah, ki so bile nekoč domovi kapitalističnih direktorjev, na podeželju pa se danes otroci bivših viničarjev in poljedelskih delavcev, ki so zdaj vključeni v obdelovalne zadruge, igrajo, vzgajajo in krepe v gradičih, ki so bili včasih letovišča tujih plemenitašev, katerih rodovi so bili dolga stoletja neusmiljeni gospodarji te zemlje in ljudi.
Kako zelo se danes razlikuje življenje teh otrok od tistega, ki so ga preživljali v svojih otroških letih njihovi starši. Takrat je mati vsako jutro, preden je odšla delat na veleposestniške njive, zaklenila otroke v bajto. Lonec koruznega močnika ali krompirjevice, ki ga je pustila v peči, jim je bila hrana za ves dan. Zunaj je sijalo sonce in so pele ptice. Skozi majhna okenca pa je le redkokdaj prodrl droben žarek. Ure so minevale. Tako počasi jih je odmer-
jala stara ura-kukavica na počrnelem tramu ob vratih. Nihče ni prišel, da bi z veselim nasmehom pregnal temo in puščobo, da bi mali Liziki in Tuniki zašil krilce, da bi dvignil in poujčkal Draška, ki je šele komaj začel hoditi, šele pozno zvečer so prišli starši, utrujeni, zgarani in slabe volje domov. In spet je prišla na mizo skleda krompirjevice, ki dostikrat ni bila niti osoljena, ker šta-cunar pri cerkvi ni hotel več dati soli na upanje.
In ko je zorelo grozdje v gosposkih goricah ... Ko so se grozdi med zelenimi rahlo orumenelimi trtnimi listi tako zapeljivo rdeče in zlato pobarvali in napeli. V tistih goricah, ki so bile tako bogato pognojene z znojem njihovih staršev in starejših bratov in sester. Te grozde so smeli viničarski otroci le od daleč gledati, sicer so imeli opravka z oskrbnikom, ki je imel puško in tri krvoločne pse. V goricah so kače, so jih svarili starši, da bi jim pregnali spomine po prepovedanemu sadu. šele mnogo pozneje so spoznali, kdo so bile prav za prav tiste kače . . .
In danes . . . Danes odmeva vesel otroški smeh v prostranih gosposkih sobanah velikaških gradičev. Sonce sije skozi visoka okna. Tunike in
Draški, Trezike in Minke se igrajo, rišejo, pišejo, pojejo, počivajo in jedo. Včasih jih obiščejo žene iz bližnjih vasi in tudi iz mesta. Prinesejo jim igrač in slaščic ter jim pripovedujejo pravljice, lepe pravljice, ki pa niso zlagane: o delovnih ljudeh, ki s svojimi rokami in umom vsak dan ustvarjajo nova junaštva. O ljudeh, ki gredo preko vseh zaprek, krepki, odločni in močni, ki so za vselej pregnali kače iz goric in z vse rodne zemlje, o neuklonljivih borcih za pravico, za socializem. In namesto zlaganih princev in princes so med njimi njihove matere in očetje, bratje in sestre . . .
S prostranih njiv veselo odmeva pesem delavcev. Kakor vesel odmev ji odzvanja otroška pesem z vrha griča . . . Hrumeča je pesem strojev v tovarnah, ki jih vodijo delavke z mirnimi, spretnimi rokami. Na treh strojih se zibljejo prehodne zastavice. Marija presega normo za 25 odstotkov. Tudi Ana in Helena presegata normo, odkar sta oddali otroke v Dom igre in dela in sta rešeni morečih domačih skrbi.
Inženirka Stana se sklanja nad načrte. Drobne črte, ki teko izpod njenega svinčnika, bodo roke delavcev in tehnikov izpremenile v visoke stavbe, v udobne domove delovnih
■#
ljudi. Načrti bodo izgotovljeni tri dni pred rokom. Inženirka se zadovoljno smehlja nad delom. Saj je tako lepo delati, če si s svojim detom zadovoljen, če te delo osrečuje. Njen Mitja tačas gradi v domu igre in dela hiše in tovarne iz kock. Tudi on bo nekoč inženir, pravi . . .
IM i K A J © UKANIJO
(Nadaljevanje in konec)
Pri ženskem perilu polikamo najprej naramnice, trakove, pasove, ovratnike, rokave in nato ostali del. Enako ravnamo s predpasniki. Zlagamo vse po dolgem ali na tri dele,, kakršen je pač kos. Lepo je, če je perilo zloženo vse v isti širini, tako' porabimo manj prostora in pogled v omaro s tako zloženim perilom je prijeten.
Moške obleke začnemo likati navadno pri rokavih, in sicer zapestje, nato ostali rokav, zatem ovratnik in naplečnik. Zadnji del prepognemo čez pol in od obeh strani polikamo. Zatem zlikamo oprsje in o-stalo ter lepo zložimo.
Moše hlače. Zlikamo najprej pas, trakove hlačnic in stran. Obleko pred likanjem osnužimo madežev in jo likamo vedno narobe (enako klo-tasti predpasnik), finejšo pa likamo na lice, toda z mokro krpo. Likalnik naj bo primerno vroč in ne pritiskajmo preveč, da se blago ne sveti, zlasti radi se poznajo robovi.
Pri ovratnikih zlikamo vedno le ženskih oblekah nikoli ne zlikamo robu na rokavih.
Pri ovratnikih zalikamo vedno le ovratnik. Nikoli ne fazone(reverjev)
Gube razlikamo, nato jih položimo v pravilno lego, pripnemo z nitjo ali ob koncu z bučkami, z roko na drugem koncu nategnemo ter zlikamo.
Pletenine (triko) svilene likamo
prav na lahko z mlačnim likalnikom. Pazimo pri tem, da ne izgube oblike, zato jih pred likanjem pravilno naravnamo. Kot svilenim damo tudi volnenim pravo obliko, nato jih zlikamo z mokro krpo. Navadno pa volnenih pletenin, zlasti debelejših, ne likamo, ampak le pravilno posušimo.
Polikano perilo in obleke pustimo, da se dobro presuši. Kar je manj raztrganega, zakrpamo, prišijemo gumbe, trakove in kar je potrebno, popravimo. Večje krpanje pustimo za takrat, ko bo več časa, zlasti ob deževnem vremenu. Nato pa preberemo, preštejemo kakor pred pranjem in shranimo.
PREŽIHOV
V O RA N C i
POZGANICA
„Ali je tukaj kopač Makej?11
Lušin je zaklical kar tjavendan, čeprav ni nikogar videl v kuhinji. Za vrati je zašumela slama in ko se je ozrl na to stran, je videl s cunjami pokrito postelj, iz katere se je motalo nekaj otroških kušter. Val vlažnega zimskega mraza se je iz veže zagnal v zatulili prostor.
„Na drajerju ista vrata kot naša.!11
Hišne vhode so prebivalci imenovali kot šalite na rudniku. Najbrž zato, ker ni bilo med temi luknjami velike razlike.
Lušin je priprl vrata in stopil skozi tretji hišni vhod.
„Dobro jutro!11 je pozdravil Lušin, ko je vstopil v Makejevo kuhinjo.
Makejka je bila ob tej uri že na nogah in se je pravkar česala s škrbastim glavnikom. Lušin jo je
iznenadil v površni obleki, z razgaljenimi prsi. V naglici se je obrnila v stran in jih pokrila. Žena je bila vsa iz sebe in komaj mu je odgovorila. ,,Dobro jutro!11
Lušin je z očmi v naglici preletel kuhinjo; majhen, ozek prostor z enim oknom, vlažne stene, papirnate cape, cunje, vegasto pohištvo, nizek, zidan štedilnik, v katerem je že če-bril ogenj, ki pa očividno ni dajal nobene toplote. Kljub temu, da je vse na svojem mestu, da je bilo pohištvo čisto, da so bila tla pogrnjena z žakljevino, je bil vtis siromaštva neizbrisen. Makejka sama je morala biti nekdaj lepa ženska, sedaj pa je bila zgarana, hrapavih lic, tenkih las in od vodene hrane, od samih juh in čorb, prehitro razba-sana in ohlapna; le oči so se ji še živo svetile.
,,Ali je Makej doma?11
,,Doma je in spi. Delal je do štirih zjutraj, dvanajst ur je bil v jami, ker je hotela ilovica zaliti rov.11 ^ Lušin je na klinu pri zaprtih vratih zagledal blatno, z glino pokrito obleko. Odkolcal se je in rekel v zadregi :
,,Rad bi nujno govoril z vašim možem, zato sem prišel tako zgodaj!11
,,Sedite, da ga zbudim!11
Makejka, ki je že premagala prvo presenečenje, ga je zvedavo, a nezaupljivo pogledala . . .
Potem je izginila skozi vrata v sobo.
Lušin se je spustil na vegast stol. Dasiravno ni bil človek, ki bi v najtežjih in najbolj zamotanih prilikah izgubljal hladnokrvnost, mu je bilo zdaj resnično neprijetno pri srcu; kratki trenutki čakanja so se mu zazdeli kot dolge ure. Srce mu je klopotalo kot mlin ob suši. V sobi so se najprej začuli emerasti glasovi otrok, potem šele Makejev votli nejevoljni glas:
„Kaj pa je spet?11
Nato šepet, škripanje postelje, koraki in med vrati se je pojavila suha, srednje visoka postava kopača Makeja. Isti izžeti, ilovnati oglati obraz z vdrtimi brezizraznimi očmi, iz katerih je sijalo nekaj trdega, nedoločenega in v katere ni bilo mo-
goče dolgo gledati, kakor pri vseh leških rudarjih.
Lušin je zaman skušal razbrati na tem obrazu kako presenečenje ali začudenje.
„Tak hudič, kakor so vsi!11 si je mislil na tihem Makej, se mirno usedel na drugo stran mize in se zastrmel v čudnega obiskovalca.
Bila sta sama, žena je ostala v sobi.
„Makej, prignala me je važna in nujna zadeva . .
Lušin se je prekinil, ker je pričakoval, da se bo zdaj Makej zganil in pokazal vsaj malo zanimanja za njegov obisk. Toda mož je ostal kot skorja neizpremenjen. Lušin je moral nadaljevati:
,,. . . važna in nujna zadeva za nas vse! Kakor veš, sem delal za apro-vizacijo. Konec oktobra sem dobil vagon koruze in vagon pšenice. Vsa ta zaloga je še nenačeta pri meni . . . v skladišču. Prišel sem, da jo dam na razpolago prebivalstvu, da jo dam tja, kjer je potreba največja in najnujnejša — vam rudarjem . . .“
iiiiiiiiiiiiiiiiiiniiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiM
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4; za vsebino odgovarja: France Košutnik. Tiska: Robitschek & Co., Wien VIII., Hernalsergtirtel 20. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, Postschliefifach 17.